2. avgust 2018

Slovo od "velikega Oliverja" v Splitu!

Beseda »Oliver« je dovolj. Pove vse!
Spomini zavrtijo film v preteklost…Doživeti, da ti »estradnik Oliver«, kdo ve koliko let že nazaj, v Vela Luki, kje pa drugje, pridrži »cimo« ko pristajaš, je posebno drag spomin, ko se »iz prve roke« zaveš, da gre za Človeka in da veliki »Č« pač ni naključje in da je nalepka »estradnik« zanj pravzaprav žaljiva.

…vmes se je zavrtelo kolo življenja. Tako in drugače. Oliver pa…kot tetovaža, te spremlja celo življenje, če ti je enkrat zlezla pod kožo…

Split; 31 julij 2018:

Jadrnica "Lunga" obotavljajoče reže brazdo proti Splitu. Danes se tam poslavlja  Split od "njega", ali pa "on" od Splita, saj je vseeno. Dejstvo je, da Oliverja Dragojevića, maskoto Dalmacije ni več...

...pas mater, pa smo mislili, da se to skoraj ne more zgoditi...

»Narodni« radio, ki ga mnogi poslušamo vsaj kdaj, če Morje valovi v naših glavah in so možgani tudi na ta način še dodatno nasoljeni sporoča, da bo tri dni in tri noči vrtel brez prestanka Oliverjevo glasbo. Večina »komadov« je znanih, vmes preseneča cela plejada manj, ali celo nepoznanih. Iz ure v uro pesem sledi pesmi. Vse bolj si prepojen, padaš v nekakšno ekstazo. Vse spominja na ponavljajoče ritme »lire« (inštrument«), lastovskega »Poklada«. Ni jasno, ali gre za »analgetik« ali za spontano stopnjevanje evforije. Nihče se o tem ne sprašuje. Vsi smo v šoku. Emocij se ne sramujemo.

Splitska luka se vse bolj polni. Iz vseh smeri prihajajo razno razna plovila…čolni, gliserji, jadrnice, skuterji, ribiške barke, gumenjaki. Eni sidrajo, drugi krožijo. Veliko je transparentov. Več ali manj na vseh plovilih ponosno vihrajo zastave. Zdi se, da se vsi trudijo na kakršen koli način izraziti spoštovanje, bolečino, poklon, kdo ve kaj vse. Ena od jadrnic počasi polzi po zalivu z đenakerjem brez uzde. Kot ptica z poškodovanim krilom, kot roka, ki maha v slovo. Iz vseh smeri je moč slišati samo Oliverjeve pesmi. Na barkah ne vemo točno kaj se dogaja na obali. Vidimo samo, da se tre ljudi in da »temperatura dogajanja« narašča. »Narodni« posreduje Gibonijeve (pevec in Oliverjev prijatelj) poslovilne besede , izrečene na uradni »komemoraciji« pred nekaj urami.  Težko mu je. Komaj pove. Poslavlja se od prijatelja. Opisuje ga kot skromnega, a velikega človeka, tudi kot mornarja in preprostega ribiča. Sporoča »svojemu kapetanu«, da »je sve kako triba, sve je ovo more samo za te…«

Veliko ljudi na barkah je oblečeno v »črtaste mornarske majice«. Kasneje preberem, da je bil to tudi nekakšen javni poziv. Nisem vedel zanj, a oblečen sem v črtasto mornarsko majico tudi sam. Kako naj bi bil drugače. Oliver je tako tesno povezan z Morjem. Na obrazih ljudi sosednjih barki vidim premikajoče ustnice, mrmrajoče Oliverjeva besedila. Nosnice so rdeče, solzne oči zakrivajo sončna očala. Zaslišijo se zvonovi vseh splitskih crkva… v zraku že dolgo kroži helikopter… preletavajo tri športna letala…dron…sredi vse gneče v luki se okorno premikata dve bojni ladji hrvaške  vojske…kar nekaj plovil policije…prostega mesta v luki je vse manj…staro in mlado…vsi so tu…menda gre za najmnožičnejši dogodek v splitskem zalivu, tako na kopnem kot na vodi….pesmi…ploskanje….bakle…rakete rdeče barve…rakete s padali…oranžne dimne bakle…pesmi ploskanje…sosedu z manjšo jadrnico, ki prosi če je lahko privezan name ponudim žgano…sprejme…jasno je, da enako čutiva…vsi trobimo…emocije so vse močnejše….splitska luka je vsa v dimu…zvonovi ne nehajo in ne nehajo zvoniti…koža je naježena…adrenalin kipi…mogočni glasovi klape…Galebe…Cesarica…Moj lipi anđele….po premikanju mase ljudi na obali sklepamo, da »gre« zadnjič po splitski rivi…na bližnjem pomolu ga čaka katamaran, da ga prepelje v njegovo ljubljeno in rodno Vela Luko na Korčuli, tam bo njegov zadnji dom. Trobljenje iz vseh plovil je vse močnejše…aplavz..., kot da bi bili pred velikim odrom…vsi čakamo, da se na njem pojavi On in nasmejan reče »pa ljudi, ča je s vama…nečete se me tako lako riješiti« Čakamo da prevzame On pesem in nadaljuje s koncertom, za katerega smo za hip pomislili, da gre za…      

Katamaran zapušča pomol. Oliver zapušča Split. Iz vseh ladij "Jadrolinije" se sliši otožno trobljenje. Emocije so neobvladljive...cerkveni zvonovi verjetno že žarijo od klenkanja...dvigujemo sidro...trobimo vsi...pojemo..."Eto odlazi nam majstore", objokan pravi sosed na manjši jadrnici...roke ima dvignjene visoko v zrak...plujemo za katamaranom z Oliverjem na njem...katamaran spremljata dve bojni ladji hrvaške vojske...kakšna čast...morje je od vseh plovil popolnoma razbrazdano...kipi...ista scena kot takrat, ko pričakajo zmagovalca regate okoli sveta, ko se vrne..........Oliver žal odhaja...

Nekaj je res! Politiki in vsi ostali pezdeti, ki mislite, da služite narodu…vtaknite si vse svoje »amandmaje«, vse svoje zakone in vse ostalo »v rit«. Nikoli ne boste deležni takega poklona, kot ga je doživel človek, ki je zgolj pel…


















Hrvaška je izgubila žlahtnega sina, mi vsi pa človeka,  ki smo ga imeli za prijatelja, s katerim smo in bomo tolikokrat "skupaj pluli" po Morju, katerega tako tesni sestavni del je on, "veliki Oliver"....



VIDEO:
PESEM:


Ni komentarjev:

Objavite komentar