Zimsko potepanje z Lungo!

Petek dvanajstega januarja izberem kot datum začetka mojega letošnjega zimskega potepanja, kar se kasneje izkaže za ne najbolj ustrezno odločitev. »Butelj!« Kot da ne bi vedel, da je potrebno prvenstveno izbrati termin stabilnega vremena in ne termin, ko kombiniraš še kakšne druge opravke. Ampak kaj je to »stabilno obdobje? Še obstaja?

 12. - 25 januar 2024

Tudi letos nima prav nobenih načrtov, ciljev in »kljukic«, ki bi jih na poti želel »obkljukati«. Še najbolj naj bi bilo podobno prvemu letu in prvi solo plovbi, ko sem si pred startom rekel: »Kdo ve, morda bom plul, morda bral, morda urejal fotografije, morda pisal, morda lovil ribe?«, ko sem odhajal pozimi za več dni na barko. Letos je podobno. Vsekakor želim del časa nameniti lovu rib »s palico« iz barke. Te »obrti« se bi želel sedaj, ko bom imel še več časa učiti bolj sistematsko. Ali bom pri tem pisal Blog ali ne, je zelo postransko vprašanje. Želim si le dni »brez obveznosti«.

Interes zvestih bralcev je »pretehtal«, da vendarle nastaja ta zapis. Tiste »racio«, ki ne poznajo pojma »emocio« in ki so tu zgolj zato, da na hitro in tehnično preletijo zapis, predvsem iz firbca, da vidijo »kaj delam narobe«, predlagam in prosim, da tu časa ne tratijo. Adijo!

Petek; 12.01.2024 – Prihod na barko

 

Vrsar še v Silvestrskem vzdušju

Dobrih deset dni letošnjega leta je šele mimo. Pozno zvečer prihajam v Vrsar. Praznično je še okrašen. Vkrcavanje in s tem povezan znani kaos, a vse želim še isti večer spraviti na svoja mesta in imeti red, kot si ga želim in kot mora biti na barki.

Največkrat sem prvo etapo naredil nočno in noč me vedno očara. Tokrat se ne odločim zanjo. »Securite« opozarja, da ob zahodni obali Istre »pluta« polno večjih balvanov (debel) in vejevja. Pozdrav iz Italije. Sicer to za Istro ni kaj neobičajnega, a tokrat naj bi bilo tega malo več. Prav grem pač jutri.

Kapitan pred odhodom

Sobota, 13.01.2024 – Moram narediti konkreten premik (Vrsar – Unije)

Vremenska dogajanja so iz leto v leto bolj »zblojena«. Tudi dogajanja preteklih dni ne napovedujejo kakšne garancije za naprej. Bolj »na pamet« računam s tem, da bo po jugu in nekaj malega burje, kar pričakujem v naslednjih dneh, sledilo obdobje stabilizacije, češ: »saj je že čas.« A to so seveda bolj »pobožne želje«. Vem samo to, da jo moram hitro »stisniti preko Kvarnerja« sicer bom ostal ob Istri. Malo južneje pa vendarle želim. Zato odločitev: »premik do Unij!«.

Unije si želim vedno. Decembra so bile tako sanjske. Razdalja je spoštljiva, cca 60 Nm. Severozahodnik in sončni dan omogoča res jadranje »za dušo«, čeprav sem počasen, a nekaj časa si bom pa vendarle privoščil ta gušt. Za kasneje je tako ali tako jasno da ne bo šlo brez motorja. Cca 6 vozlov in še to v upadanju bo vsekakor premalo za načrtovano razdaljo.

 

Sobota mi nakloni še sončen dan

Vmes moram obiskati še Puljsko kapitanijo. Nimam namreč še urejenega plovnega dovoljenja. Urediti sem ga nameraval že na dan prihoda v Poreču, a v petek popoldan oni »ne rade«. V soboto ni šlo, kar pa »sploh ne rade«. V Puli sicer »rade«, a luški kapetan prijazno obrazloži, da za vikend, ne glede na to, da so 24h fizično prisotni v kapitaniji, »ne rade plovne dozvole«. Model pove, da »vjerovatno može to elektronskim putem i da Italijan to ljepo znaju napravit«. Seveda nočem izpasti butelj, odgovorim da »valjda« in že tečem na barko na računalnik. Prenosnik »radi« i veza »radi«, ali ne »možem uraditi plovnu dozvolu elektronskim putem«, ker…pas mater…sedaj pa nimam »ta nove e_osebne«. »Za popizdit«, bi najraje napisal, a to niso lepe besede. Opustim namero in so lotim, ko sem že pri računalniku, uredi »elektronskim putem« ribiško dovoljenje, ki ga tudi še nimam. Pa ne moreš verjeti…glej ga zlomka, tudi to se zatakne. Spletna stran dopoveduje nekaj o »cookiesih” pa “browserjih”, pa kaj jaz vem kaj še vse. Se počutim popolnega debila in zapuščam Pulo. Ko se odvezujem bi najraje pritegnil v rit bližnjega galeba, pa če je kaj kriv, ali pa ne! 

 Noči se ne morem izogniti. Meseca ni skoraj nič. Nebo je posuto z zvezdami

V Kvarnerju me že dohiti noč

Ni mesečine, zato pa poooolno zvezd

Pristajam pozno s temnimi sončnimi očali, ko James Bond. Dioptrijska navadna in ne sončna, ki imajo tudi dioptrijo, so ostala v avtu…Očitno pa naredim s tem vtis na obali. Ne glede na pozno uro me že dva čakata na pomolu in »želita ujeti«. Nezaupnica? Se že dogaja, pa se je šele začelo 😉!

Po pristanku presenečen ugotovim, da sploh nisem edini. Tri jadrnice v tem letnem času… gužvaaaa!

Na Unijah na moje presenečenje nisem sam

 Nedelja, Sobota, 14.01.2024 – Še en skok (Unije – Ilovik)

Zjutraj najprej malo sprehoda po Unijah. Kdo ve kolikokrat sem že hodil ob tej obali, občudoval drobne, od morja zlizane okrogle kamenčke in poslušal kako se Morje z njimi »pogovarja«. 

Zdaj mi je tudi jasno, da »Securite«, ki zelo pogosto opozarja na VHF misli zelo resno. Pogled na naplavljen les na obali da misliti…

Naplavine

Securite obvestila ves čas opozarjajo na plavajoča debla v Morju

 

Vremenska napoved se spreminja. Skoraj bi rekel, da iz ure v uro. Dogajanje bo še pestrejše kot je bilo pričakovati. Pomorska hrvaška napoved povzroča skrb:

A do takrat imam še vmesno »vremensko nišo«. Na Iloviku, kamor se ve »zakaj sem prišel«, pričakujem SW veter a na severni strani, vezan na bok bi moral biti mir ta in naslednji dan. Nato bo sledila »vremenska veselica«, a takrat bom že v Malem Lošinju, saj moram vendarle urediti »papirje«, pa še zavetje za vse kar bo sledilo naj bi bilo. Zgodbe iz Krivice izpred let, ne bi želel ponoviti…

Vetra ni skoraj nič, val pa prihaja iz SW. Ne preveč ugodno. Potrebno si je zopet pomagati z motorjem. 

 

Portret Suska

Pogledujem proti Susku in nastane ta portret otoka. Na ta otok nameravam letos tudi, predvsem z namenom, da obiščem mlado družino, ki živi že nekaj let življenje družine svetilničarja. Mlada mamico na fb objavlja zanimive »vloge«, preko katerih lahko slediš utripu na tem otoku. Deluje vse skupaj silno romantično, vendar…..koliko se bi jih odločilo za ta korak?

Razdalja od Unij do Ilovika res ni velika, zgolj dobrih osemnajst milj, jaz pa komaj čakam pomol, brez volje sem. Ne počutim se več najbolje…

Tik pred Ilovikom

 

Ilovik, jaz pa že slabega počutja...

Ko pristanem obležim. Dohitela in prehitela viroza. No, kaj takega pa še ne. Ponoči veter že pritiska iz SW, jaz pa imam »hvala bogu« tu, na severni strani mir. In mir še kako rabim.. Kašljam, kiham, pljuvam in se počutim slabo. Na otoku sem, prepuščen sam sebi in domačim zdravilom….najprej si predpišem »pelinkovček z limono«, domačo, popolnoma bio, zaradi katerih sem pravzaprav tudi tu, sem ter tja potegnem v nos Morje, da se mi zavrti, s česnom pa če nič drugega bom pregnal »vampirje« 😉.

Domača zdravila...

Dan po pristanku še kar ležim. Šele pozno popoldan se »na silo« odpravim na krajši sprehod po vasi. Počutje gor ali dol, jutri moram sopet na pot. Med sprehodom se spomnim nove knjige Toneta Partljiča »Ljudje z otoka«, ki opisuje posamezne like prav od tu. Vsekakor vredno branja. 

Nekaj foto utrinkov iz Ilovika:

 

 
Torek, 16.01.2024 – Skrivam se v Malem Lošinju

Nimam izbire. V Lošinj bo treba. Počutim se slabo, pa kaj čem. Jugozahodnika imam na pomolu še 15 vozlov, kasneje manj. Odvijem prednje jadro, na glavnega niti pomislim ne. Ni ne moči ne volje. Ima pa dovolj časa. 

Z jugom proti Lošinju

Dan je lep, čeprav me pušča dokaj ravnodušnega. Zdi se da dobesedno »barka vozi mene« in ne jaz barko. In gre tudi tako. Zavijem celo v Krivico. V tem času, ko v njej ni bark, bi se bilo temu res greh upreti.

Krivica z svojim smaragdnim Morjem

Se mi zdravstveno stanje morda izboljšuje? Figo, še vedno nič od mene. Ko pristajam v Lošinju sem povrh vsega še hripav, da tipa ki mi »kao« skuša pomagati pri privezovanju, brez da bi ga za to prosil, dela pa same bedarije, še »na pi….« ne morem. In zdaj bom tu, kdo ve koliko časa, a vsaj ven lahko stopim in sem med ljudmi, čeprav do ljudi in dogajanja v mestu mi sploh ni nič, še manj do Čikata, do katerega bi si sicer načrtoval sprehod. Kaj pa če grem še enkrat v muzej Apoksiomena, ki me je pred kratkim tako navdušil? Na kakšno pijačo in opazovati ljudi, kar mi je vedno zanimivo? Ma nič, prav nič od tega. Nič me ne zanima. Samo počival bi rad. Vreme pa »prekrasno sledi« mojemu »gnilemu« počutju. Proti večeru že dežuje in dežja se lahko obetam še pa še. Sledil bo »olujni jugo.« A tu sem na varnem. Malo pogledujem tablice plimovanja morja, ker zna biti na obali »Lošinjskih kapitanov« kjer sem, problem z visok plim, kadar je. Bokobrani v tem primeru ne odigrajo svoje vloge. Za to situacijo imam pripravljen B scenarij. Prestavil se bi na bližnji ribiški ladji na bok in bo, pri tem pa srčno upam, da manever ne bo potreben.

Dež, dež in še enkrat dež...

Tudi naslednji dan ostajam v Lošinju. Kaj pa naj. Dežuje enormno in juga na pretek. Ladijski promet, ki povezuje Unije, Susak, Ilovik in še kaj je obstal.

A vremenske veselice seveda s tem še ni konec. Sledila bo »olujna burja«. A imamo morda še kaj na zalogi? Če obstanem tu, bom ostal tja do nedelje, ko bo burja toliko upadla, da bo jadranje preko Kvarnerja primerno. In danes je šele sreda. Burja prihaja v petek….Ups…kaj pa če jo jaz »stisnem« raje v četrtek nazaj v Istro in nato tam lahko nekaj razpoložljivih dni posvetim ribolovu?

Četrtek, 18.01.2024 – Gremo nazaj v Istro

Ni kaj veliko za razmišljati. V Kvarnerju naj bi bil veter spremenljivih smeri in nekaj »puščic« je celo iz juga, torej bom lahko celo nekaj jadral. In že zapuščam Lošinj. 

Večkrat vidim oblačno nebo, kot pa sončno

Od obetanega juga ni kaj dosti, je pa zato dosti vala, ki prihaja iz zahoda, severozahoda. Morje je visoko in valja me pošteno. Dolg val poskuša malo spominjati na Oceanski. Morje diha…Glede na to, da mi zibanje barke ne povzroča slabosti celo uživam v tem. Tako se počasi »priguncam« do Kamenjaka in »Istrani« se takrat počutimo že kot doma. Za hip pomislim na sidranje prenočevanje nekje ob Istri, a glede na vreme in moje »kaskadersko počutje« je samo odločitev da grem naprej še do Vrsarja prava. Veter je neugoden, smer severozahod (NW), pa še samo 4 do 6 vozlov ga je. Slabo kaže z jadranjem.

Portret otoka Lunga

Spet pristajam ponoči. Ob devetih sem v Vrsarju, Lunga pa varno na svojem privezu!

Ob pristanku v Vrsarju

 Petek, 19.01.2024 in sobota 20.01.2024. Dež, burja, ohladitev, sonce

V drugem delu noči pride do predvidenega scenarija in vremenskega obrata. Najprej močno dežuje, nato pritisne burja, jaz pa se le nasmehnem. Zunaj se drastično ohladi. Od doma mi pošiljajo fotke, zasnežene okolice. Tudi notranjost Istre je pobelilo. Jaz pa sem tu na varnem in toplem. Zopet si privoščim kot pozimi po takih plovbah vedno….dooooolgo stati pod tušem, pustiti kapljicam, da potujejo po telesu in se pregrevati. Pozno popoldan, ko uspem, bilo bi čudno, če si ne bi ta dan skuhal za kosilo kaj dobrega in si.

Dan kasneje je prekrasen sončen dan, a mraz poskuša »zlesti do kosti«. Toplih in kvalitetnih oblačil, glede na lansko plovbo v Polarne kraje imam dovolj, je pa res, da smo na Lungi v kokpitu brez kakršnega koli zavetja. To dela to zimsko plovbo posebno je faktor, ki ga je pri opremi potrebno upoštevati, pa naj bo dež, veter ali mraz.

Cel dan imam kaj delati. Posušiti moram jadra vrvi in ostalo palubno opremo, ki ne ostaja zunaj. V raznih. V lazy bagu (futrola za spravilo glavnega jadra) ujeta padavinska voda pada v kosih ledu, kot bi bilo steklo. Res je mraz. Čaj kuham »v eno«. Toliko kot letos, ga menda nisem vsa leta na teh »zimskih spil«. Počutje je malo boljše, a še daleč od dobrega. Kašelj in izpljunki so stalnica, glava ves čas »zabasana«, kot da ne bi mogel izenačiti pritiska ob potopu.

Nedelja, 21.01.2024 – sreda 24.01.2024 Ribe!

In spet zapustim Vrsar. »Marinerotu« sporočim, da grem in namesto odgovora dobim vprašanje: »Zar opet?« »Kako opet?« sem skoraj užaljen. »Saj zdaj grem vendar lovit ribe« 😉.In ja naslednje dni se nameravam klatiti tu ob Istri, spati na sidriščih in ne boste verjeli…še sam komaj…vreme je stabilno!!!!! Jeeeeeeee.

Kar tresem se od pričakovanja. Dolgo si že želim tega. Imeti čas, mir in koncentracijo samo za lov rib iz barke. Tehnično in teoretično sem podkovan. Manjkajo samo še ribe na trneku…. Ha ha.

Moj cilj je jasen. Želim se (za začetek) naučiti loviti »Arbune« (ribone), manjša riba, ki ima belo cenjeno meso. Kar nekaj ur ni nič. Vztrajam, čeprav sem vse bolj skeptičen. In potem se očitno na »siki« kjer sem pripelje jata mimo. Začne se »veselje v hiši«. Še sam komaj verjamem. Palica trza brez prestanka. 

Moji prvi Arbuni...

Tudi po dve na enkrat dobim. Lovim torej prav, na pravem mestu, na pravi način in s pravo vabo. Ma sem vesel kot otrok, skoraj pozabim, da mi »kaj fali«….A jaz sem ves prevzet z ugibanji kaj se v resnici dogaja pod vodno gladino. To bi znal še kako teatralno opisani le Mate Dolenc. Vsekakor se Arbunom očitno nekam mudi, a pripelje se »avtobus« Menul« Nič nimam proti, Tudi njih kar nekaj nalovim. Iz njih bo nastala še kako dobra ribja juhica… 

Prva polovica ulova - Arbuni

 

In tukaj bi z zapisom doživetega končal. Vsekakor silno nenavadno »zimsko potepanje z barko«. Vremensko dogajanje izredno turbolentno, mraz pa tudi kot še nikoli do sedaj na teh mojih zimskih potem. Za ilustracijo mraza sledita dve fotki.

 

Mraz, ki ga vidiš...

 

 

 

 

 

Na enem od sidrišč, kjer sem prenočil v teh dneh in v mrazu kot je bil sem zjutraj opazoval na čolnu ribiča in se spraševal: »Ga žene strast do ulova ali nuja preživetja?« Nimam odgovora, samo vem kako se je počutil v tem mrazu….

Strast, ali preživetje?

Konec!