Priznanje, ki mi pomeni!

Glasujte za tistega, ki je izstopil iz povprečja, naredil korak dlje, dosegel več…poslušam zjutraj po radiu. Nasmehnem se in začutim tisti topli občutek v sebi…

Tito, jesen in perverzija…

Pride čas, ko se ti nikamor več ne mudi. In se mi ne! Leto, ki je za mano je še kako neobičajno. Letni časi so tako ali tako »zbrkani«. Manjka mi pomlad, prehod v poletje, del poletja in menda je tu jesen. Pač! Se zgodi.

Jadranje v Polarne kraje!

In se je začela ta pot tja nekam visoko na sever, v polarne kraje. Besede Arktika se skoraj ne upam izgovoriti…Pred več kot letom, (sta morda že dve?) me je Miran povabil k soudeležbi. In zdaj sem tu na Skokici.

Ta blog bo pisan drugače, kot sem ga do sedaj. Prispevki bodo dodajani na vrhu in ne na koncu, kot sicer. 

Pa pojdimo…

Pred odhodom…

Potrebujem to! Potrebujem »še eno Lungo« predno se odpravim na doolgo pot, »severno avanturo«, za katero ob vsem kar je za mano, sploh ni bilo dolgo časa jasno, ali se je bom lahko udeležil ali ne…

Janko Štampar, prior križniškega reda – Mornar!

Janko je priplul v Nerezine s svojo jadrnico »Mavrico« vedno kot Janko. Od drugih se ni razlikovati in le zakaj bi se. No, po detaljjih že…pri njemu si namreč lahko kdaj dobil hladno točeno pivo, kar res ni kar tako. Za posadko je rad v šali povedal, da ima rad »komuniste« v njej  in da ni nič hudega, če je vreme malo slabše, ker takrat vsi molijo…

Skokica in Miran odhajata na novo dolgo pot…

Neštetokrat se spomnim misli, ki sem jo pred leti nekje prebral in ki gre tako: "Nekaterim je misel na delo strašno preprosta, drugim pa preprosto strašna«. Pri Miran Tepešu pa lahko mirno zapišemo: »Nekateri strašno veliko govorijo o jadranju, drugi pa preprosto jadrajo…«