Tito, jesen in perverzija…

Pride čas, ko se ti nikamor več ne mudi. In se mi ne! Leto, ki je za mano je še kako neobičajno. Letni časi so tako ali tako »zbrkani«. Manjka mi pomlad, prehod v poletje, del poletja in menda je tu jesen. Pač! Se zgodi.

Kdo ve kateri dan je, ko se usedem v avto in odpeljem »na barko«. Običajna pot, tja do Vrsarja pelje iz Novega mesta, mimo Ljubljane in Kopra. Dobri dve uri in pol potrebujem, ko grem naravnost. Tokrat ne! Le kam se mi naj bi mudilo in zakaj bi šel po ravni poti tja. Hipna misel, da grem konec koncev lahko pa tudi »čez Mokronog« v Vrsar, se mi zdi čisto dovolj zanimiva in »odpuljena«, da zapustim dolgočasno avto cesto. Iz ovinka v ovinek me vodi vzpenjajoča pot in v dolino pa tudi en sam ovinek. Pa menda nisem »falil« in grem preko Korenskega sedla? To ravno ne, grem pa preko Trebelnega. Vse bolj je jasno, da gre za zelo »inovativno« varianto potovanja v Vrsar in da posnemovalcev ne bo. Sami »pezdeti«! 

Ko si narediš ovinek na poti...

Mokronog! Trg in legendarna gostilna »Deu-zlata kaplja«! Ustavim se in ustavi se čas.  Bi bil greh in skregan bi bil sam s sabo, če bi šel mimo in konec koncev je čas za kosilo. Goveja »župa«, jetrca, domači žlikrofi, kozarec vina in….še »kelnarca« na koncu prisede k mizi. Pa kje ste to nazadnje doživeli?

 

 

Na steni visi slika iz katere je jasno, da se je tu, v Mokronogu, »pri Devu«, ustavil tudi Tito. Ja, Josip Broz-Tito! Pas mater! 

 

Šele sedaj mi je jasno, kaj imava midva skupnega. »Lunga« je v Vrsarju, Titov »Galeb« pa je bil tudi v Istri, na Brionih. In če je šel Tito preko Trebelnega in Mokronoga na Brione, potem pa vendarle izbor poti ni tako slab. Sam grem sicer na letni remont barke (obnovitev premaza podvodnega dela barke prosti prirasti in še kaj), a lahko da je isto čakalo tudi Jožkota. In si predstavljam, kako s cigaro v ustih in v kratkih hlačah nanaša antifauling na svojo ladjo »Galeb«, Jovanka pa na lojtri, s »pulirko v rokah glanca boke«. Ni bilo enostavno!. Pa še njuni pudli so se z jermenčki v lojtre zapletali… 

Sledijo dnevi na barki, dnevi z delom na barki, dnevi z nedelom na barki, dnevi z dvignjenimi jadri, dnevi s spuščenim sidrom. In kot da jesen sama po sebi ne bi bila dovolj lepa, šine v glavo še lepa ideja in dan kasneje se zapeljem kar nekaj kilometrov do »MasterChefice« Barbare. Druži naju ljubezen do kuhinje, ki diši po Morju. Včasih se mi zdi, da jadram po Morski gladini, ko ona spodaj, v svojem svetu in v globinah lovi hobotnice, nabira školjke in še kaj. 

 

Barbara Vanon Nonis

Še kako prijeten klepet in fotografski potret, naredi dan življenja vreden. Dekleti na konjih prijezdita v zaliv, ne isti dan, a vseeno. Sodita v ta jesenski film, ki se mi dogaja in katerega soudeleženec sem. Zastane dih. Konji z dekleti v Morju! 

 

Sem režiser, statist, kulisa tega filma, ali soigralec? Spet se zavem spokoja časa, jeseni, privilegija da imam čas in privilegija, da sem v tem trenutku v tem zalivu. Obiskujejo me in srečujem se s prijatelji, s katerimi sem pomladi in poleti jadral po Atlantiku in Grenlandiji. Aleš, Nataša, Nina, Ivo, Robert...(nekaj dni nazaj v Ljubljani tudi Karla, Maja in Miloš). Kot otroci se veselimo drug drugega in sam v sebi se kot ne vem kolikokrat zavem, da sem bogat, ker imam prijatelje. In ja, še kako je res, da ne bežim od ljudi, da mi to polni življenje in ja, še kako je res da imam rad zgodbe. Kaj naj bi drugega življenje sestavljalo kot zgodbe? Kaj sicer ostane v spominu? 

Oktober gre h koncu. Moram domov, sicer mi bo manjkala še jesen. Veselim se svojih »kulinaričnih kotičkov«, veselim kulinaričnih seans. Tudi to so zgodbe. In te zgodbe vključujejo tudi čutili…vonj in okus. Zadiši po ognju, dimu...

 

Uležan rostbif, kupljen še v Vrsarju ne »zaje…« Ostane sočen in rožnat v sredini, kot se spodobi. V žerjavici pečen krompir nadevan z zeliščni maslom, lastne izdelave, dopolni okus in vse skupaj se topi v ustih. Brbončice ponorijo! Vse še kako spominja na preživeti teden v Španiji, v začetku maja, pred odhodom, ko sem začel upoštevati navade domačinov in hodil jesti tja in tedaj kot oni. Seveda pri tem nisem spregledal Paelle, ki me je očarala takoj. Morska verzija seveda, »picek« me pač manj navduši. Poskusim se še v tem. 

 

Tanka plast riža je na dnu posode, namenjeni pripravi te jedi je skaramelizirala, kot je to bilo tam pod Gibraltarsko skalo in kot mora biti. Pas mater! Viva España. Gracias por el desafío del sabor! Prijatelj Igor mi ob takih fotkah običajno napiše: »Perverzija!« In menda je res…

In kje je pri vsem tem kar pišem Morje? Povsod! Ne štejejo samo preplute milje. Z Morjem, »mojim Morjem« so pogosto prepojene vse misli v moji glavi…. Vsake toliko mi kdo "pripopa čin", da sem hedonist. Ne vem, če je čisto res, vem pa da je lepo imeti čas in živeti polno...