Grčija 17.junij - 16.julij 2019

To plovbo nisem nameraval opisovati dnevno, pravzaprav sploh nisem nameraval pisati Blog. A med potjo je vseeno dozorela misel, da bi pisal občasno, o tistem, kar se mi bo zdelo vredno pisati, predvsem pa...ko se mi bo ljubilo pisati. In tako je prišlo do desetih objav, ki sem jih sprva objavljal kot samostojne prispevke, kasneje pa vendarle združil v skupni zapis in pod ta skupni naslov. 

Navigare necesse est!

Stanje: "Prostrana anticiklona s evropskog kopna podržava nad Jadranom stabilno vrijeme…"Več kot ugodna napoved. Pod Velebitom bo sicer še ohoho burje, a »Istrani« imamo običajno takrat NW (severozahodni) veter. Ni kaj čakati! Gremo! Greh bi bilo ob taki napovedi »pezdeti v marini«.

Zardela je... in bilo je prepozno

Večer je imel erotičen naboj. Ni bilo slišati krika. Nogice je v krču stegnila navzgor. Zardela je. Besede niso bile potrebne. Toplo ji je bilo, pravzaprav  vroče….več kot jasno je bilo, da je pripravljena na nadaljnjo obdelavo…

VABILO!

Samotna zimska plovba - šestič!

Za mano je izjemno turbolentno leto, ki ga preprosto ni moč ponoviti. Kljub vsemu mi je uspelo, da sem se v letu 2018 pridružil Jasminu in sva skupaj prejadrala 4200 milj Pacifika in v istem letu sem dobil še dva vnunka. Res neponovljivo leto. 
A pred mano je leto 2019 in spet nova magična zimska plovba, o kateri sanjam celo leto. Plovba na kateri imam dovolj časa za inventuro preteklega in sanje bodočega. Res ne vem, kje sem dobil idejo, da sem ob kreiranju tega bloga na vrhu zapisal Moitessierovo misel, da »Udomačenega galeba ne sprašuješ, zakaj mora vsake toliko izginiti na odprto morje. Pač gre, in to je to.«  Boljše razlage za to zimsko jadraje preprosto ni.