To plovbo nisem nameraval opisovati dnevno, pravzaprav sploh nisem nameraval pisati Blog. A med potjo je vseeno dozorela misel, da bi pisal občasno, o tistem, kar se mi bo zdelo vredno pisati, predvsem pa...ko se mi bo ljubilo pisati. In tako je prišlo do desetih objav, ki sem jih sprva objavljal kot samostojne prispevke, kasneje pa vendarle združil v skupni zapis in pod ta skupni naslov.
I. DEL: Zakaj na daljšo plovbo ?
(23.junij 2019)
Glede na to, da je padla odločitev, da tudi letos zaplujeva v Grške vode, je vse skupaj povezano z daljšo plovbo. Za en »normalen« dopust je to vsekakor večja razdalja. In ta odločitev se mi zdi zanimiva. Zakaj? Je vredno? Ni to predaleč? Bo ena sama vožnja? In smo tu…in o tem bi sedaj pisal…o daljši plovbi.
Čarterska industrija je naredila iz »dobre robe«, vse prevečkrat »pokvarjeno«. Del smo seveda k temu prispevali vsi, saj smo vsi »krvavi pod kožo«. Ne vemo kdaj, a to dejstvo da nas je preparirala tudi vsa povezujoča industrija, ki dela dobičke na račun te dejavnosti. Prav je zato, da se občasno spomnimo na osnovno, in sicer, da imamo plovila zato da plujemo in ne samo zato, da ga imamo. Premikanje iz ene znamenite gostinske destinacije v drugo, še ne pomeni, da smo pomorščaki, smo pa pomembne »molzne krave«. Če temu prištejemo še gnečo na sidriščih pravzaprav ni nič posebnega, da ima navtika počasi tudi že negativni prizvok in marsikdaj poslušamo, kako je vse drago ko hudič in da je vse skupaj en sam stres, ker….zjutraj moramo hitro startati, da bomo našli prostor na naslednji lokaciji, ker če ne bomo tam našli prostor, ne bomo mogli v tisto oštarijo, kamor smo sicer že klicali in rezervirali. Pas mater, pa kam je to vse skupaj šlo?
Kaj je alternativa? Več jih je. Ena od njih je vsekakor, da se kdaj pa kdaj odločimo za drugačen dan, morda celo za drugačen dopust, da se odločimo za kakšno daljšo plovbo. Gre za spremembo v načinu razmišljanja in dojemanja plovila. Odvežimo svoje barke in zaplujmo proti obzorju! Prvi korak pri tem je, da najprej zaplujemo pravokotno stran od obale. Samo pet milj od tam je že »drugi svet«, kaj šele dlje. Ni več dirjanja gliserjev, skuterjev in ostalih »mopedov«. Kar na enkrat smo sami, ali pa, hvala bogu, med podobnimi. Lahko spustimo »panulo«, ne da bi se bali, da nam bo v kratkem kdo »zapeljal čez« in potrgal vse. Po vsej verjetnosti tam ne bo več kretenov, ki bi se s polnim gasom in egom (tu je namreč bistvo) pripeljali blizu nas, se ob tem »debilno« režali in to ravno takrat, ko smo po dalj časa trajajočem vztrajanju uspeli hitrost jadrnice iz 0,1 milje na uro »pojačati« na 0,2…ha ha.
In zdaj, ko smo zunaj, prepustimo se kdaj nagajivi misli, da bi jadrali tudi preko noči in se ustavili šele takrat in tam, ko nam bo to »sedlo«. Poskusite. Nič posebnega, pa vendar. Ko pade ta odločitev se v trenutku spremeni način življenja na barki. Morje začnemo dojemati drugače. Prej obremenjujoče dimenzije časa in dolžine poti, postanejo nepomembne. Kar na enkrat imamo čas za vse, za razliko od vsakdanjega ritma, ko nimamo časa za nič. Jedli bomo, da ne bomo lačni, pili, da ne bomo žejni. Brali, fotografirali, lovili ribe, ali zgolj urejali misli bomo, vse kar si pač kdo želi. Vse postane enostavno. Začnemo živeti na Morju. Barka ne bo več samo transportno sredstvo od točke A do B.
Kaj je lepšega kot da si med plovbo pred večerom, ko ni več tako vroče, zunaj (v kokpitu) privoščimo kraljevsko večerjo, morda z lastnim ulovom, saj med potjo lovimo. Sonce med tem leze vse nižje in nižje. Paleta barv prehaja v področje rumeno rdeče. Večerja je za nami. V pol ležečem položaju, naslonjeni na hrbet zremo v teater nastajajočega večera. Misli so kdo ve kje. Morda srknemo sem ter tja kanček vinčka, tistega najboljšega iz naše ladijske kleti in uživamo v spokoju. Globok vdih in izdih…zavemo se, da je življenje lepo.
 |
| Spokoj večera |
Del posadke ponoči spi. Del ali posameznik, prevzame vlogo dežurnega. Barka pa ves čas pluje naprej. V svojem elementu je. Pluje! Preprosto! Dela samo to, čemur je pravzaprav v osnovi namenjena. Zdi se, da nam bere misli in želje in da nas je sposobna pripeljati tja, kamor želimo, brez naše roke.
Ure kasneje zaslutimo, da se bo začel delati dan in potem kmalu res sledi nov teater. Smo gledalci v prvi vrsti.
Zajterk je pomemben del začetka dneva, v kolikor jutru priznamo vlogo začetka. Jutranja kavica je seveda obredni ritual. Pogovor ima nato na razpolago dovolj besed, ali pa se pogovarjamo pravzaprav brez besed. Umirjeni smo brez meditacij. Plovba sama po sebi deluje na nas s svojo nezavedno tehniko sproščanja.
In če smo se odločili, da se še ne ustavimo in zaplujemo naprej v nov krog…potem smo »cari«.
Pot do Grčije je za jadralca dolga. V kolikor plovbo iz matične luka do tja doživljamo kot nujno zlo, potem smo se odločili napačno. Če pa so nam lepe te dolge plovbe in vidimo v njih nekaj svečanega, predvsem pa, če nas vedno znova prevzame občutek svobode na njih…potem zaplujmo. Potem je pot vredna cilja, pravzaprav je v tem primeru lahko pot naš cilj.
Verjetno mi bo malo ljudi verjelo, če povem, da kot vedno, tudi letos nimava začrtane poti. Ko sva barko odvezala v Vrsarju in izplula, se je dogajanje začelo. Začela se je glavna letna plovba, ki je tako vredna. Daleč stran od obale, v kurzu 130o, je Lunga plula ves čas prosta vseh priobalnih pasti in turizma, z vsemi anomalijami. Kornati so bili predstava zase. Lepo je pluti med njimi, lepo tik ob klifih na zahodni strani in nekaj prav posebnega daleč stran opazovati erotičnost neštetih "hribčkov" z čipkasto obrobo klifov. Težko je opisati enkraten prizor, ko je polna luna in tisti večer prav posebno velika, naenkrat vzšla iz Morja, direktno pred premcem, da v prvem trenutku nisi mogel doumeti za kaj pravzaprav gre. In še mnogo mnogo drugega…
Povem po pravici. V Vrsarju nisem vedel kje bo konec prve etapa. In ustavila sva se šele na Lastovu…
 |
| Na Lastovu pivica in "prašimo dalje"... |
 |
| Ko te ponoči vodijo delfini |
 |
| Trofeja, ki se je ne pozabi... |
 |
| Samo čisto meso... |
 |
| Karpačo |
 |
| Tunin steak |
 |
| Otranto |
Sam sebi sem torej odgovoril na, v naslovu zastavljeno vprašanje? Upam da tudi vam.
Pa šele začel se je dopust....
KOMENTARJI:
Jasmin Jadranje 23. junij 2019 12:49
Cudovito napisano kot vedno. Uzivajta in uzivajta in samo uzivajta. Edino to steje...
Odgovor Gregor: Tebi in Indigu (in seveda Bill, ko ga srečaš) pa lep pozdrav tja na
drugo stran zemlje. Si lahko misliš česa vsega sem se spominjal, ko sem
vlekel ven "beštijo"...
Ej Gregor.. k sreči berem blog med lepo plovbo na krajsem dopustu.. lepo
napisano in komaj čakam knjigo.. :) in ribo.. vsaj kakšno manjšo.. :)
tudi odmaknjeni od komercialnih destinacij.. uzivajta.. piši.. komaj
čakam dopust in malo resnejšo plovbo.. lp G
Anonimni 23. junij 2019 20:13
Čestitam za ulov in za blog z veseljem sem ga prebral. Moram reči,da vama kar zavidam, ko mi obujata spomine na te kraje.
Dober veter še naprej, Dušan E10
Dober veter še naprej, Dušan E10
Hvala Gregor. Prosim, piši čim več. Res je dobro.
Dober veter, Uroš
Dober veter, Uroš
Gregor... zelo doživeto napisano... že komaj čakam naslednje novice.
Prijetno plovbo še naprej...
Prijetno plovbo še naprej...
Grega, ne vem če je to za brat... preveč dvigneš dopustniška pričakovanja : ))))
Sicer pa si res pravi navdih za (ne)planiranje edinstvenih doživetij!
Sicer pa si res pravi navdih za (ne)planiranje edinstvenih doživetij!
Bravo Gregor,
res lepo napisano in z uzitkom berem tvoj blog. Tudi o neurju v Brindiziju. Pa še spomini oživijo, na neurja , ki smo jih prav tam doživljali pred 2leti in kar nekaj dni čakali na izboljšanje vremena.
res lepo napisano in z uzitkom berem tvoj blog. Tudi o neurju v Brindiziju. Pa še spomini oživijo, na neurja , ki smo jih prav tam doživljali pred 2leti in kar nekaj dni čakali na izboljšanje vremena.
II. DEL: Jetrca po grško in še kaj
(27.junij 2019)
Otrantska vrata so nudila dovolj »prepiha« za hitro, zelo hitro
jadranje. Val v pol krme, kmalu spoštljive višine, je omogočal tiste
znane občutke plesa na vodi. Bele pene na vrhovih so skromno spominjale
na vrhove doživetih oceanskih valov. Vsakič ko se je barka spustila po
valu navzdol in z »ritko« malo pomigala vmes, pa se je porodil občutek,
da v dolgih zavojih smučaš po zasneženih gorah, tam visoko, kjer se bela
jadra tako zlahka poistovetijo z zasneženo pokrajino...
Približno 450 milj (cca 830 km) je bilo za nama, ko sva pristala na
enem od prvih grških otokov. Othonoi! Ne prvič. Lepo je spoznavati nove
kraje, a lepo se je tudi »ponavljati«. Nehote preverjaš, če se je kaj
spremenilo…
Zvečer stopiva v taverno, isto kot zadnjič, predlani. Nič se ni spremenilo…Naročiva musako in grško solato in seveda vina, kot predlani. Nič se ni spremenilo. Čez hip opaziva, da za sosednjo mizo, isto kot pred lani, sedijo domačini, isti modeli kot predlani. Hudiča, vse je enako. Zakipi v glavi. Stopim k šanku in gazdi razložim zgodbo, ki je: »Zadnjič, ko sva bila tu, je med večerjo priletela »runda pijače« na najino mizo. Na začudeno vprašanje od kje, sva dobila pojasnilo, da častijo fantje iz sosednje mize. Dvignila sva kozarec vina proti družbi in se zahvalila z »efharisto«. Večer je bi kasneje še živahen. Družba, kot se za vaške gostilne, tukaj pač taverne, spodobi…ena. Ljudje sicer sedijo za svojimi mizami, a komunikacija poteka med vsemi (genercija »y« bo verjetno tu, ob tem nepoznanem »družbenem pojavu« v zadregi…). Razpoloženje v taverni je naraščalo in seveda, koga drugega če ne mene je prevzelo in želel sem naročiti rundo najinim prijateljem. Dobil sem vljudno pojasnilo, da bi bila to za Grke žalitev, kot da si zavrnil dobronamernost njihove geste. Torej ta večer ne moreš povrniti, lahko pa naslednji. Naslednji dan pa je bil že načrtovan odhod iz otoka in ostal je le še prijeten spomin na veselo družbo v taverni….
Zvečer stopiva v taverno, isto kot zadnjič, predlani. Nič se ni spremenilo…Naročiva musako in grško solato in seveda vina, kot predlani. Nič se ni spremenilo. Čez hip opaziva, da za sosednjo mizo, isto kot pred lani, sedijo domačini, isti modeli kot predlani. Hudiča, vse je enako. Zakipi v glavi. Stopim k šanku in gazdi razložim zgodbo, ki je: »Zadnjič, ko sva bila tu, je med večerjo priletela »runda pijače« na najino mizo. Na začudeno vprašanje od kje, sva dobila pojasnilo, da častijo fantje iz sosednje mize. Dvignila sva kozarec vina proti družbi in se zahvalila z »efharisto«. Večer je bi kasneje še živahen. Družba, kot se za vaške gostilne, tukaj pač taverne, spodobi…ena. Ljudje sicer sedijo za svojimi mizami, a komunikacija poteka med vsemi (genercija »y« bo verjetno tu, ob tem nepoznanem »družbenem pojavu« v zadregi…). Razpoloženje v taverni je naraščalo in seveda, koga drugega če ne mene je prevzelo in želel sem naročiti rundo najinim prijateljem. Dobil sem vljudno pojasnilo, da bi bila to za Grke žalitev, kot da si zavrnil dobronamernost njihove geste. Torej ta večer ne moreš povrniti, lahko pa naslednji. Naslednji dan pa je bil že načrtovan odhod iz otoka in ostal je le še prijeten spomin na veselo družbo v taverni….
 |
| 2017; 2019 |
In zdaj sva spet tu, v isti taverni in za isto mizo sedijo isti Grki.
Nič se ni spremenilo. Naročim rundo za njih in gazdi pojasnim zakaj.
Prosim, da to pojasni tudi domačinom. Grk z brki vstane, se rahlo
prikloni, dvigne kozarec z vinom, se zahvali z »efharisto« in se zareži.
Sledijo trki in nazdravljanje. Danes sva lahko…Vse enako kot je bilo…
Misliš, da se je ta večer v taverni že vse zgodilo, pa ni res. Presenečenje po Grško. Pozno je že. Skoraj se že posloviva od družbe, ko prileti na mizo, tokrat »kuča časti«, porcija jetrc jagenjčka… za vse mize. Ostajava brez besed…
Misliš, da se je ta večer v taverni že vse zgodilo, pa ni res. Presenečenje po Grško. Pozno je že. Skoraj se že posloviva od družbe, ko prileti na mizo, tokrat »kuča časti«, porcija jetrc jagenjčka… za vse mize. Ostajava brez besed…
 |
| Na koncu pa presenečenje po Grško...jetrca..."kuča časti"... |
Se lahko v tem večeru še kaj zgodi, se sprašujem, ko zapuščava taverno
in hodiva po Otonoiski ulici, tako ali tako je samo ena. In se! Kar
naenkrat se znajdeva pred nekim, slabo ubogljivim psom. Odskočiva.
Pogled je usmerjen v tla k »zverini«. Dogodek se tako hitro odvija…Samo
še v hrbet vidiva človeka. Po hrbtu se mu spušča debela dolga kita
las….Ni dvoma! Babis Likas…lastnik taverne »Nostimon Imar«, ki ne deluje
več, a je bila tista, ki je pred sedmimi leti, ko smo jo prvič
doživeli, dala za vedno dušo otoku. Nekajkrat sem že želel ponovno
srečati tega človeka, nikoli mi ni uspelo. Spraševal sem že večkrat
domačine, nihče ni nič vedel o njem. Ta večer se je pojavil kot
prikazen. V mraku. Filmsko….Babis! Obut v gojzarje. Menda živi nekje v
višjem predelu otoka.
Skoraj nisem vedel več kaj je res in kaj ne, ta večer…vsa ta naključja….
Skoraj nisem vedel več kaj je res in kaj ne, ta večer…vsa ta naključja….
 |
| Babis Likas; leto 2012; kita las pa še vedno ista |
KOMENTARJI:
Ni moglo bit bulš, Gregor! Naprej s polnimi jadri, frišnimi jetrčki, .... brbončicami !
Lušno!
III. DEL: Etepai - 27888041195907290003 - Dekpa in 36 stC
(30.Junij 2019)
Imeti opravka z birokracijo in uradniki… je jasno, da ne more iti nikoli
vse gladko. Pa se trudim. Kapitan bi načeloma moral biti urejen človek
in jaz, verjeli ali ne, imam res spoštljiv odnos do luških kapetanov in
ostalih pomorskih činov. Letos sem se glede na novosti (plačilo takse
ETEPAI) še posebej pripravil, a čim sem stopil čez prag….je šlo vse v
p.m….
Levkas sem že doma določil za uradno vstopno točko Grčije. Malo kasneje po datumih in miljah kot je bilo zares, ampak nima veze. V Levkasu poznava vse in tako bo najenostavneje. Pravzaprav sem že od doma čakal ta trenutek, prepričan, da sem tokrat pripravljen kot »piflar« na izpit…
Čas in datume na teh dopustniških potepanjih doživljam zelo »labavo«. Na kakšenkrat zastavljeno vprašanje: »Katerega smo pravzaprav danes?«, več ali manj lahko odgovorim samo z: »Men' se zdi da smo leta 2019« 😉. Bolj natančen sem težje, oz. me več od tega ne zanima.
Paxos zjutraj zapuščam urejen »u nulo«. Frišne gate imam in obrit sem…«kaj hočeš več« 😉. A ja, saj res, pa še frišno mikico imam. Hlače sem izbral tiste, ki imajo najmanj mastnih madežev od olivnega olja. Vse za srečanje z »oblastjo« v Levkasu.
Levkas sem že doma določil za uradno vstopno točko Grčije. Malo kasneje po datumih in miljah kot je bilo zares, ampak nima veze. V Levkasu poznava vse in tako bo najenostavneje. Pravzaprav sem že od doma čakal ta trenutek, prepričan, da sem tokrat pripravljen kot »piflar« na izpit…
Čas in datume na teh dopustniških potepanjih doživljam zelo »labavo«. Na kakšenkrat zastavljeno vprašanje: »Katerega smo pravzaprav danes?«, več ali manj lahko odgovorim samo z: »Men' se zdi da smo leta 2019« 😉. Bolj natančen sem težje, oz. me več od tega ne zanima.
Paxos zjutraj zapuščam urejen »u nulo«. Frišne gate imam in obrit sem…«kaj hočeš več« 😉. A ja, saj res, pa še frišno mikico imam. Hlače sem izbral tiste, ki imajo najmanj mastnih madežev od olivnega olja. Vse za srečanje z »oblastjo« v Levkasu.
Po 34 miljah spustiva sidro skoraj nasproti kapetanije. Pazim da se ne
»ušvicam«, ipak grem k oblastem. Napet sem ko struna, urejen ko »pi…«
Zdi sem mi, da bi moralo iti tokrat gladko, prejšnjič ni šlo popolnoma, a
pustimo stare zgodbe, je novih dovolj. Imam vse: sprintano vse na temo
ETEPAI (4 strani); to je letošnja novost in sicer nekakšna taxsa za
bivanje v Grčiji. Ja Grčija se spreminja. Vse bolj izgleda, da hodijo na
specializacijo k »svetovnim prvakov« Hrvatom, kar se tega tiče. Na
forumih se je dalo pozanimati, da je za ETEPAI smiselno že doma odpreti
»račun« na katerega pa je nato najenostavneje v Grčiji, v banki
nakazati znesek (v mojem primeru za dva meseca, ker sem prišel v juniju
in ostajam še v juliju pač 66€). Preko interneta od doma v naprej
plačati naj bi bilo menda manj priporočljivo, ker boš težko dokazal, da
si plačal. Imam seveda sabo tudi vso potrebno ostalo dokumentacijo:
- Osebne dokumente
- Ladijsko knjižico
- Dokument o usposobljenosti za upravljanje z barko
- Dokazilo da imam oprt račun za ETEPAI (4 isti)
- Št odprtega računa za plačilo famoznega ETEPAI : 27888041195907290003
- Certificat ob insurance
- Stari DEKPA (brošurca z 6 listi in oboje stransko tiskano...)
Vstopim torej odločno v stavbo, ki jo krasi tabla »Hellenic coast guard; port authotrity of Lefkada« in gromko pozdravim z »Jasas!«. Štirje v pisarni…noben me ne »šljivi«. Dodatnemu »kalispera« dodam še rahelj kašelj«, da opozorim na »persono«, ki je ravnokar vstopila. Zdaj se ena oseba premakne. Super, torej nisem v muzeju voščenih lutk. Razložim, da sem ravnokar prišel iz Italije in da bi rad opravil vse formalnosti. Omenim, da se ja vidi da nisem »Kekec«, da imam ETEPAI registriran račun, da bi rad sedaj, ali pa jutri zjutraj to plačal na banki in sprašujem če morda moram v ta namen pred tem še kaj pri njih urediti.
Model v kapetaniji izdahne: »Problem captain!«, »Kakšen problem, mater ti grčku?«, si mislim in že vidim da tudi frišne gate, majčka in britje nič ne pomagajo… »ETEPAI lahko plačaš na banki šele v ponedeljek«, odvrne. »Zakaj pa?«, postavim vprašanje in že začutim prve kapljice, ki po hrbtu stečejo proti »grabenčku« etažo nižji… «Ker si danes prepozen, jutri je sobota, banke niso odprte in seveda v nedeljo tudi ne«, odvrne. Seveda mi pade »mrak na oči«. Glede na to, da sem iz foruma podučen, da je sicer teoretično možno plačati tudi preko interneta, a da svetujejo banko mi seveda ni prav. Čakal pa jasno tu v mestu, v tej vročini tudi ne bom. In končno, zakaj pa potem ves trud in nočne etape, da bi čimprej prišel sem? Model iz kapetanije mi dopoveduje, da je alternativa samo, da sedaj plačam preko interneta, ki mi ga pa ne more ponuditi. Ok, pridem s svojim in že šibam po stopnicah in butnem na ulico v cca 36 st C. Mikica, pas mater, čisto frišna »otišla v maloro«, kar se mi pa tudi že j….Skočim na gumenjak, da bi se odpeljal na barko. Izvenkrmni motor ne vžge, vlečem vrvico in vlečem, pa nič. V tistem zavoham bencin. Jebemti…kaj je sedaj to, pa ravno sedaj. Bencin kaplja ven…in ne v »forgazar«. Kaj se dogaja? Ni časa za odkrivanje napake. Veslam kot bi bil na olimpijskih igrah. Moram pohiteti, kapetanija se čez pol ure zapre. Sem na barki, zbašem računalnik v ruzak. Hitro še en špricar, pa en špric deodoranta pod pazduho. Še dobro da v ihti ne zagrabim gel za britje in si tega ne doziram pod »perutničke« in že veslam enojec nazaj. Bencin smrdi, kaj ne bo, saj ves čas kaplja v morje, pas mater, vendar se mi ekologija sedaj malo fučka. Zmagoslavno prisopiham do modela v kapetaniji in razložim, da bomo sedaj tukaj ob njegovi pomoči preko mojega PC in moje mobilne internetne povezave nakazal »ceh cesarju«, le da naj mi pri tem pomaga. Seveda »ne prideva skupaj«. Jaz poskušam nakazati in mu kažem katere vse podatke rabim za moj NLB sistem nakazovanja denarja. On, vajen jasno izključno svojih »grških grabljic« gleda v ekran in se čudi….Klic sinu…ajmo mladina, pomagaj staremu. Sin pravi, da nima smisla da nakazujem, ker je petek popoldan, da se moja torija o tem, da na dopustu ni potrebno vedeti katerega smo, očitno ni izkazala za najboljšo in da lahko sedaj v miru »cuzam Mythos« do ponedeljka. Tudi če danes nakažem, transakcija ne bo izvedena pred ponedeljkom… Za crkent. Nikakor se ne dam. Nažiram uradnika in mu povem, da očitno nič ne pridobim s plačilom preko interneta in da bi jaz to vendarle kako drugače plačal. »No problem, my friend«, pravi. Ti samo pokaži da si nakazal…Med tem mi sin že izvede plačilo in pošlje scan o »neizvršeni transakciji«, ker je pač izven uradnih ur…Pokažem uradniku »dokazilo«, da sem kao plačal, čeprav v resnici še ne. «No problem, may friend, se zadovolji uradnik in pravi da lahko zdaj grem. Kako lahko grem? Kaj sem pa uredil? Kje je pa DEKPA (plovno dovoljenje)?« No problem….boš to uredil kje drugje….Za crkent. Kdaj? Kje? Brez plovnega dovoljenja pluti je menda po novem smrtni greh pluti po Grčiji. In vsa dokumentacija, ki jo imam sabo? Ok, če »no problem, pa no problem« in grem. Vse kaže, da je letos najpomembneje da plačaš tisto famozno takso ETEPI, za drugo se jim je…
- Osebne dokumente
- Ladijsko knjižico
- Dokument o usposobljenosti za upravljanje z barko
- Dokazilo da imam oprt račun za ETEPAI (4 isti)
- Št odprtega računa za plačilo famoznega ETEPAI : 27888041195907290003
- Certificat ob insurance
- Stari DEKPA (brošurca z 6 listi in oboje stransko tiskano...)
Vstopim torej odločno v stavbo, ki jo krasi tabla »Hellenic coast guard; port authotrity of Lefkada« in gromko pozdravim z »Jasas!«. Štirje v pisarni…noben me ne »šljivi«. Dodatnemu »kalispera« dodam še rahelj kašelj«, da opozorim na »persono«, ki je ravnokar vstopila. Zdaj se ena oseba premakne. Super, torej nisem v muzeju voščenih lutk. Razložim, da sem ravnokar prišel iz Italije in da bi rad opravil vse formalnosti. Omenim, da se ja vidi da nisem »Kekec«, da imam ETEPAI registriran račun, da bi rad sedaj, ali pa jutri zjutraj to plačal na banki in sprašujem če morda moram v ta namen pred tem še kaj pri njih urediti.
Model v kapetaniji izdahne: »Problem captain!«, »Kakšen problem, mater ti grčku?«, si mislim in že vidim da tudi frišne gate, majčka in britje nič ne pomagajo… »ETEPAI lahko plačaš na banki šele v ponedeljek«, odvrne. »Zakaj pa?«, postavim vprašanje in že začutim prve kapljice, ki po hrbtu stečejo proti »grabenčku« etažo nižji… «Ker si danes prepozen, jutri je sobota, banke niso odprte in seveda v nedeljo tudi ne«, odvrne. Seveda mi pade »mrak na oči«. Glede na to, da sem iz foruma podučen, da je sicer teoretično možno plačati tudi preko interneta, a da svetujejo banko mi seveda ni prav. Čakal pa jasno tu v mestu, v tej vročini tudi ne bom. In končno, zakaj pa potem ves trud in nočne etape, da bi čimprej prišel sem? Model iz kapetanije mi dopoveduje, da je alternativa samo, da sedaj plačam preko interneta, ki mi ga pa ne more ponuditi. Ok, pridem s svojim in že šibam po stopnicah in butnem na ulico v cca 36 st C. Mikica, pas mater, čisto frišna »otišla v maloro«, kar se mi pa tudi že j….Skočim na gumenjak, da bi se odpeljal na barko. Izvenkrmni motor ne vžge, vlečem vrvico in vlečem, pa nič. V tistem zavoham bencin. Jebemti…kaj je sedaj to, pa ravno sedaj. Bencin kaplja ven…in ne v »forgazar«. Kaj se dogaja? Ni časa za odkrivanje napake. Veslam kot bi bil na olimpijskih igrah. Moram pohiteti, kapetanija se čez pol ure zapre. Sem na barki, zbašem računalnik v ruzak. Hitro še en špricar, pa en špric deodoranta pod pazduho. Še dobro da v ihti ne zagrabim gel za britje in si tega ne doziram pod »perutničke« in že veslam enojec nazaj. Bencin smrdi, kaj ne bo, saj ves čas kaplja v morje, pas mater, vendar se mi ekologija sedaj malo fučka. Zmagoslavno prisopiham do modela v kapetaniji in razložim, da bomo sedaj tukaj ob njegovi pomoči preko mojega PC in moje mobilne internetne povezave nakazal »ceh cesarju«, le da naj mi pri tem pomaga. Seveda »ne prideva skupaj«. Jaz poskušam nakazati in mu kažem katere vse podatke rabim za moj NLB sistem nakazovanja denarja. On, vajen jasno izključno svojih »grških grabljic« gleda v ekran in se čudi….Klic sinu…ajmo mladina, pomagaj staremu. Sin pravi, da nima smisla da nakazujem, ker je petek popoldan, da se moja torija o tem, da na dopustu ni potrebno vedeti katerega smo, očitno ni izkazala za najboljšo in da lahko sedaj v miru »cuzam Mythos« do ponedeljka. Tudi če danes nakažem, transakcija ne bo izvedena pred ponedeljkom… Za crkent. Nikakor se ne dam. Nažiram uradnika in mu povem, da očitno nič ne pridobim s plačilom preko interneta in da bi jaz to vendarle kako drugače plačal. »No problem, my friend«, pravi. Ti samo pokaži da si nakazal…Med tem mi sin že izvede plačilo in pošlje scan o »neizvršeni transakciji«, ker je pač izven uradnih ur…Pokažem uradniku »dokazilo«, da sem kao plačal, čeprav v resnici še ne. «No problem, may friend, se zadovolji uradnik in pravi da lahko zdaj grem. Kako lahko grem? Kaj sem pa uredil? Kje je pa DEKPA (plovno dovoljenje)?« No problem….boš to uredil kje drugje….Za crkent. Kdaj? Kje? Brez plovnega dovoljenja pluti je menda po novem smrtni greh pluti po Grčiji. In vsa dokumentacija, ki jo imam sabo? Ok, če »no problem, pa no problem« in grem. Vse kaže, da je letos najpomembneje da plačaš tisto famozno takso ETEPI, za drugo se jim je…
 |
| WI FI po grško |
Vračam se nazaj do pomožnega čolna. Lafkas ves mavričast po vodi, ko
»Las vegas«…razlog moj pomožno motorček, iz katerega ves čas kaplja
bencin, oz. je do pred kratkim kapljal, sedaj ja rezervoar, ki je bil
prej poln, namreč že prazen…
….jaz pa ima pod prešvicano pazduho blazno pomemben dokument Certificat ob insurance s katerim dokazujem, da zavarovanje krije tudi »Causing marine pollution. The insurance sum is fixed to one hundred and fiftx thousend euros…«. Pred dvemi leti je bil to najbolj pomemben dokument, ki sem ga moral imeti in ker zavarovalnica tega ni eksplicitno navedla v polici, sem moral klicariti v SLO, da so polico popravili in mi scan nove poslali, sicer bi tudi takrat čakal do ponedeljka…
Odveslam nato v tišini in v noči po mavričnem morju do barke, stresiran in prešvican do konca.
Verjetno sem moral smrdeti, da bi se me »v patologiji z vilami podajali😉«. Pa tako sem bil urejen in pripravljen z vsemi menda dvajsetimi listi dokumentacije…Pas mater. Važno je za enkrat očitno, da sem plačal ETEPAI takso in »ponucal« kodo 27888041195907290003…
Ob polnoči s »čelko na glavi« nato »šraufam« pomožni motor, da odpravim puščanje bencina…
….jaz pa ima pod prešvicano pazduho blazno pomemben dokument Certificat ob insurance s katerim dokazujem, da zavarovanje krije tudi »Causing marine pollution. The insurance sum is fixed to one hundred and fiftx thousend euros…«. Pred dvemi leti je bil to najbolj pomemben dokument, ki sem ga moral imeti in ker zavarovalnica tega ni eksplicitno navedla v polici, sem moral klicariti v SLO, da so polico popravili in mi scan nove poslali, sicer bi tudi takrat čakal do ponedeljka…
Odveslam nato v tišini in v noči po mavričnem morju do barke, stresiran in prešvican do konca.
Verjetno sem moral smrdeti, da bi se me »v patologiji z vilami podajali😉«. Pa tako sem bil urejen in pripravljen z vsemi menda dvajsetimi listi dokumentacije…Pas mater. Važno je za enkrat očitno, da sem plačal ETEPAI takso in »ponucal« kodo 27888041195907290003…
Ob polnoči s »čelko na glavi« nato »šraufam« pomožni motor, da odpravim puščanje bencina…
 |
| Ob polnoči je najprimernejši čas za popravilo izvenkrmnega motorja, pas mater... |
KOMENTARJI:
Hahaha
sem se dodobra nasmejal... kar manjka mi ta ...pas mater... pa se kaj.
No ja, pocasi se navajas na tuji svet in birokracijo. Jaz sem v njej ze
pet let in na vsakem otoku je drugace. No tudi to z motorckom mi je
znano... a verjemi, vse se enkrat postima in potem je zivljenje sladko
kot velika cokolada z lesniki. Uzivajta in se pisi...
Italija
je zakon..:) tam sva midva hotla spremenit sistem, pa ni slo.. dobro,
da je snažilka govorila angleško.. motor.. hja.. jst mojo yamahco božam
po drobovju vsak dopust.. je že dama pri tridesetih in rabi več
pozornosti.. ampak čustvena naveza.. :) zanimivost: letos je meni vedno v
prvo vžgala in oddelala.. vsi furesti so imeli probleme z njo.. očitno
se ujameva.. :) uživajta, pozdravi Ksenjo.. piši.. lp iz pas mater
lušnih Kort..
Midva
sva TEPAI delala ze dvakrat, obakrat vsaj deset dni pred dead lineom.
Še dobro. Do dead line sva obakrat uspela najti trenutek, da njihov
sistem ni bil v fazi System down, da je bila banka odprta on da bancni
sistem ni bil v enaki fazi, kot drzavni in seveda, da je teta za
šalterjem vedela, kaj je to plačilo TEPAI ali pa sploh, da je vedela, da
se na banki lahko plača (nekatere banke ne poslujejo z gotovino).
Grčija je pač Južni Balkan. Ampak. Ljudje so pa tako dobri, da je ne
zamenjam za nič na svetu. No, razen za Polinezijo in okolico...
Odgovor Gregor: Vesna,zadnji stavek pa podpišem takoj. Na nek način je vendarle jadranje potovanje k ljudem...Eni so tega res vredni!
IV.DEL: Biseri na poti...(od Levkasa do Trizonia v Korintskem zalivu)
(4.julij 2019)
Lepa doživetja na plovbi niso nujno vezana na markantne točke, čeprav si
marsikdaj želimo pripluti na kakšno določeno lokacijo. A žlahtnost poti
dajejo tista drobna, nepričakovana doživetja, ki se nizajo med plovbo.
Lefkado zapuščava z napol urejeno, za plovbo potrebno dokumentacijo, nočnim popravilom pomožnega motorja, jutranjo oskrbo, dopolnjenim rezervoarjem z nafto ter girosom in hladnim pivom pred odhodom. Daleč zaradi neurejene papirologije ne moreva, pa tudi ne želiva. »Najin osameli hrast«, dobro znana lokacija, zgolj sedem milj oddaljen od Lefkade čaka kot vsakič.
Spust sidra v kristalno čisto Morje, sprehod pred večerjo po dolgi peščeni plaži, dovolj za ta dan.
Lefkado zapuščava z napol urejeno, za plovbo potrebno dokumentacijo, nočnim popravilom pomožnega motorja, jutranjo oskrbo, dopolnjenim rezervoarjem z nafto ter girosom in hladnim pivom pred odhodom. Daleč zaradi neurejene papirologije ne moreva, pa tudi ne želiva. »Najin osameli hrast«, dobro znana lokacija, zgolj sedem milj oddaljen od Lefkade čaka kot vsakič.
Spust sidra v kristalno čisto Morje, sprehod pred večerjo po dolgi peščeni plaži, dovolj za ta dan.
 |
| Osamljeno drevo na obali, kjer vedno rada sidrava |
Ne mudi se nama, zdaj sva v Grčiji…«siga – siga« (počasi počasi). In
ostaneva še en dan tu. Dovolj časa je tudi za kulinariko. Na vrsto
pride, v Lefkadi nabavljeno marinirano meso, grška solata doda svoje,
kozarček vinčka in »menu Lunga« je popoln. Umirjenemu dnevu je dodana
noč, prespana pod zvezdami. Je potrebno še kaj več?
V ponedeljek sledi nov obisk »oblasti«, tokrat v bližnjem mestu Nydri.
Port avthority mi razloži ves postopek in me pošlje tristo metrov desno v
nek urad, kjer povem, da bi rad uredil DEKPO. Prijazna Grkinja me vpiše
v neko evidenco in pošlje dvesto metro nazaj na pošto z nekakšnim
potrdilom. Tu je natanko pet uradnikov, stranke smo pa tri in jasno, da
čakam ko budalo…«siga-siga« seveda pri gršikh uradnikih še kako
funkcionira. Plačam. Zdaj moram nazaj na začetek na Port avthority, da
mi izdajo to famozno, šest listno plovno dovoljenje - DEKPo, v kateri
kar mrgoli podatkov, ki sem jih moral posredovati, med drugim tudi
materino in očetovo ime in oba sta že pokojna. Res dobra referenca.
Dokumente imam zdaj vse, vesel sem »ko radio«.
Nydri je simpatično mestece. Pred odhodom mu dokončni pozitivni pečat doda simpatična gazdarica taverne, kjer se odžejava z vrčkom Mythosa. Malo je že »v klasi«, brčice ima slabše urejene kot jaz…a od daleč izžareva ljudskost in toplino. Vprašam jo, če lahko plačam s kartico, ker trenutno pač ni več gotovine v denarnici in če ne, ji razložim, da bom skočil dvigniti gotovino v bližnji bankomat. »No problem, no problem…«, odgovori in pojasni, da sicer s kartico ne morem plačati, vendar da ni problema in naj se ne sekiram za plačilo. Razložim, da sem v odhodu in da me popoldan, ali jutri npr. pač več ne bo. Spet se mi iskreno in toplo nasmeje, me prime okoli ram in pove, da »no problem«, da razume, da odhajam in da kaj potem, če ne bi plačal, da bom pač morda kdaj drugič ali pa nikoli. Jasno da grem dvigniti denar. Komaj ji ga uspem vsiliti. Skoraj je užaljena.
Verjetno ne rabim pisati kje se to res ne more ponoviti…
Lunga je spet na poti. Nadaljujeva proti Korintskemu kanalu (zalivu) in še prej Patraškim mostom. Že na prejšnji plovbi je padla ideja, da drugič ko prideva zaplujeva vsaj malo v ta predel. Želela bi preko Korintskega prekopa in nato obkrožiti Peleponez, a za to imava premalo časa na razpolago. En mesec, če štartaš iz severa, je za Grčijo skrajni minimum, pravzaprav skoraj premalo. Zadovoljila se bova torej s plovbo po Korintskem zalivu. Priporočila prijateljev so, da je tu zanimivo.
Prva »atrakcija« je zapluti pod Patraškim mostom, kjer je za prehod predviden poseben protokol. Lahko ga tudi ignoriraš, a meni je bil užitek izpeljati predviden, po VHF povezavi predviden postopek. V peljarju za te vode je vse jasno obrazloženo. Pet milj pred mostom pokličeš na 14 kanalu Rion trafic in se najaviš. Komunikacija steče. Poveš kdo si, na kateri strani si, s kako dolgim plovilom prihajaš (lahko te vprašajo tudi o dolžini jamborja, če si mnogo večji) in kam nameravaš. Stebri za most so štirje. Operater ti določi med katerimi lahko greš. Lunga dobi dovoljenje, za prehod po severni strani. En steber mora pri tem ostati na levi, trije na desni strani. Navodilo moraš jasno ponoviti, da vidijo če si razumel. Miljo pred prehodom, v kolikor spoštuješ uradni protokol, si se dolžan javiti ponovno Rion traficu. Lunga dobi zeleno luč za prehodom. Severni prehod je prost. Res mi je bilo užitek izpeljati ta predvideni protokol.
 |
| Kapitan v komunikaciji z "Rion Trafic" |
Med potjo sva v stiku tudi z jadrico »Mala« (Tone in Vesna Kosi). Dobiva
nekaj koristnih nasvetov, med drugim Tone opozori na močnejši veter, ki
lahko spremlja plovbo po Korintskem zalivu. Točno tako se tudi zgodi.
Štirideset milj sva predrgnila z motorjem ta dopoldan, praktično v
brezveterju. Na drugi strani mosta pa, kot bi prešla v drugi svet. Vse
belo po vodi. Dobrih 5 do 6 Bf vetra čaka za dobrodošlico. Pod mostom, v
ožini je prisoten tudi močan tok (cca 1,5 – 2 vozla). No še to! Smer
toka ni stalna. Imava srečo. Na razpolago imava veter v čelo in tok v
»rit«. Ok ni slabo. Patraški most je res lep, plovba pod njem, v
povezavi z vsem protokolom, pa nekaj posebnega.
Ne potrebujeva se dolgo »pretepati« z vetrom. Mesto Navpaktos, prvi
cilj, je oddaljen zgolj cca 5 milj od mosta. Ob obali pred vhodom v ta
atraktivni srednjeveški mandrač, za katerega Rod v svojem »«Greek Waters
Pilot« navaja, da gre za en do najlepših primerov tovrstno utrjenega
mandrača na mediteranu, najdeva vendarle malo zatišja.
 |
| Sredjeveški mandrač spominja na staro Dubrovniško luko |
Navpaktoški mandrač spominja na staro mestno Dubrovniško luko.
Pravzaprav bi želel zapluti vanj, a je v njem prostora zgolj za par
bark. Ob vzhodnem vetru, si nisva privoščila telovadbe v tej »mišji
luknji«. Kasneje ugotoviva, da je bila odločitev prava. V mandraču si v
centru promenade, kot bi se postavil na razstavišče. Sidranje tik pred
vhodom nudi bistveno več miru in prekrasen pogled na ta res atraktivni
in ponoči osvetljeni mandrač. Ambient je tako veličasten, da »razglasim
vabilo posadki«, da bo današnji večer »kapitanov večer«. Povabim na
večerjo. Skrivnost ostane, da sem popoldan po naključju odkril noro
lokacijo in že rezerviral mizo za dva na manjši terasi na obzidju, vse
skupaj malo višje nad morsko gladino, s pogledom direktno na, v tem
večeru edino sidrano barko, našo Lungo. Ta ambient je bil pa res
presežek vseh presežkov. Hrana pa…eh…«kaj čem rajcat«. Hobotnica na
grilu, tadziki in še kaj. Težko ponovljivo.
 |
| "Kapitanov večer" in večerja s pogledom na Lungo... |
 |
| Z večer pa vse osvetljeno; Navpaktos te res navduši |
Dan kasneje premik, zgolj trinajst milj oddaljen otoček Trizonia, ki z
svojo odpuljenostjo predstavlja nov »biser na poti«. A o tem v
naslednjem poglavju…
V. DEL: New life in zatočišče zapuščenih bark!
(5.Julij 2019)
Opozorjen sem bil na odštekanost kraja Trizonia v Korintskem zalivu, a
si niti v snu nisem predstavljal, da izgleda to tako. Vse je pogojeno z
dejstvom, da so bili tu že leta nazaj zgrajeni pomoli, verjetno z
ambicijo izgradnje marine. A projekt ni nikoli zaživel. Senad Švraka
(napisal knjigo »Alea«) bi komentiral: »Nitko nije pokupio kajmak!«
Zakaj, vedo samo domačini. Da gre za »đžabe« privez se med navtiki
razve, tudi brez interneta.
Seveda postane lokacija vabljiva tudi za ljudi, ki morda želijo nekje brez stroška pustiti barko preko zime, morda del leta celo preživijo na njih, ali pa se odločijo za življenje na barki. Med barkami so morda tudi take, z žalostno zgodbo in njihovi kapitani že plujejo po nekih »nezemeljskih oceanih«, ali pa take, ki so se jih želeli lastniki preprosto znebiti. O vsem tem sem razmišljal ob depresivnem sprehodu na tem »pokopališču« bark. Ne dolgo nazaj je bilo tu moč opaziti celo kakšno potopljeno jadrnico, ko je samo zgornji del jamborja gledal ven iz vode. Vsaj to so sedaj odstranili.
Seveda postane lokacija vabljiva tudi za ljudi, ki morda želijo nekje brez stroška pustiti barko preko zime, morda del leta celo preživijo na njih, ali pa se odločijo za življenje na barki. Med barkami so morda tudi take, z žalostno zgodbo in njihovi kapitani že plujejo po nekih »nezemeljskih oceanih«, ali pa take, ki so se jih želeli lastniki preprosto znebiti. O vsem tem sem razmišljal ob depresivnem sprehodu na tem »pokopališču« bark. Ne dolgo nazaj je bilo tu moč opaziti celo kakšno potopljeno jadrnico, ko je samo zgornji del jamborja gledal ven iz vode. Vsaj to so sedaj odstranili.
Marsikatera od bark je odprta in jo načenja zob časa. V marsikatero je očitno bilo že vlomljeno. Vsekakor tu ne vidiš bark, kot jih sicer srečujemo v marinah, predvsem pa ne čarterja z najnovejšimi modeli. Srečaš pa tudi starejše ljudi, da sem se ob njih sam, s svojimi leti, počutil kot mozoljast pubertetnik. Težko bi ocenil starost dveh, ki več kot očitno živita na barki z jasnim napisom »new life« že vrsto let…ugibam…vsekakor več kot osemdeset…morda devetdeset??? Poklon! Pa vendar, priznam, da sem se nehote vprašal: »Gre res za življenje, ali samo za životarjenje?«. Barka ko ne pluje več… hmmmm. Ne, nimam pravice da ocenjujem, samo razmišljam.
Fotografije v nadaljevanju bodo bolj zgovorne kot moji opisi. Na fotografijah ni ljudi. Nobene take nisem naredil, niti na skrivaj, pa bilo kaj slikati…To bi bilo resnično neetično.
ODPISANE - ZAPUŠČENE - NAPRODAJ
 |
| Leta 1961 je očitno šla čez Atlantik... |
NASELJENE...
VI. DEL: Ko »guštamo« grško kuhinjo…
(7. Julij 2019)
Nekaj si moremo razjasniti takoj na začetku. Jadrati v Grčijo in potem tam »za grmom« svoje hrenovke kuhat', al' pa še boljš' »picke pohat«…je totalni strel v prazno. Grčiji se je potrebno prepustiti. Prepustiti klimi, času in počanosti, ljudem, kulinariki in njihovim navadam. Siga, siga (počasi, počasi), kot pogosto rečejo Grki, ti ne sme predstavljati motnjo nad katero, oprostite…«pizdiš, ampak priložnost, da se vprašaš kako sicer živiš…
Naše navade od doma so v marsičem težko primerljive z navadami tu. Vročina naredi svoje. Grkom je glavni dnevni obrok večerja in ta se tu ne začne kaj dosti pred deseto zvečer…. No in se spet najdem. Vsi ki me poznate »iz morja« veste, da meni na barki tako ali tako ne uspe karkoli skuhati pred to uro, pa čeprav tam na severu…ha ha.
A mi smo sedaj v Grčiji. Ko se v taverni usedeš za mizo, naprej mizo pregrnejo s novim papirnatim prtom. Pogosto samodejno (v tavernah starega kova) prinesejo na mizo kruh in vodo. To je tu tradicija. Sedaj več ali maj obstajajo jedilni listi, kar pa za taverno starega kova še ne pomeni nič. Prave domače jedi pripravijo za tisti dan in nato dokler so so. Včasih imaš srečo, da greš preprosto z lastnico (lastnikom) v kuhinjo, pogledaš kaj je v loncih in s prstom pokažeš, da »tole bi«! A vse to se dogaja več ali manj v »drugi vrsti, ali celo tretji«… In tja je vedno vredno zaiti.
In zašel se tisti večer na Galaxidhi tudi jaz…sam. Kseniji je bilo za ta večer šetanja že dovolj in vroče je bilo cel dan ko hudič. V meni pa nemir…
Pred nama na sidrišču, lepo osvetljena pravoslavna cerkev. Ne da mi miru. Fotografsko nastrojen, grem še enkrat na obalo. Vzpnem se k cerkvi na vzpetini in nadaljujem (že v temi seveda) z sprehajanjem v tej zgornji ulici… v tretji vrsti…
Uf taverna...tista prava…, ki se ne reklamira in kjer ni turistov. Ti so spodaj na promenadi. A tu zgoraj je »žmoht«…Ne morem se upreti (pa saj se niti ne trudim)…. In si rečem…jebiga, samo enkrat se živi…
Tavernica je majhna, v njej komaj nekaj miz. Nekaj jih je na drugi strani ozke ulice, na kateri leži mačka vsa ležerno raztegnjena in že po tem je vidno, da se tu pač nihče ne vozi, ali pač redko.
»Kalispera«, jaz gazdarici in ona meni »Jasas«. Med tem je miza že pregrnjena z sveži papirnatim prtom, in dodana košarica s kruhom in liter vode. Pomoli mi »jedilni list«, ne da bi rekel, da bi morda kaj pojedel (v bistvu sem v sebi še preigravam bi ali ne bi). Ona pa meni kar jedilni list, ker valjda je to ob tej uri, malo pred deseto zvečer, normalno. Po kaj sem sicer prišel? Na expresso cofe? »Si pezde, al dec?«, si rečem in gazdarici nakažem, da »bi« jaz nekaj. Roko na srce, lačen niti nisem, a »žmoht« situacije me prevzame.
In smo tam. Gazdarica pove kaj danes, od tega kar na jedilnem listu, ima. Želim si nekaj njihovega. Odločim se za "Dolmades" (sarmice v trtinih listih). Ona z odobravanje sprejme mojo odločitev. Postavlja mi dodatna vprašanja, meni nerazumljiva. Vse kaže da nekaj okoli naročenega. Ko vidi, da si z mano ne bo nič pomagala, zamahne z roko in gre. Ok, očitno bo naredila po svoje. Se strinjam. V lepo zaobljeno rit jo že gledam, ko odhaja od mize in jaz še dahnem: »pa vina« in uspem dodati zgolj še belo »parakalo«. »Pas mater se ji mudi«, si rečem. »Sploh ji nisem uspel dopovedati koliko« mrmram v sebi in se sprijaznim s kozarcem, ki mi ga bo verjeto prinesla. Žejen sem za dva namreč, bom pač še enkrat naročil.
Pride spet k mizi in »bum na mizo«, pas mater, pritisne »mezzo«, po domače bi rekli »pol kilce«. Nasmehnem se gazdarici in z »nebeškim sijem nad glavo« kažem, da bo tole pa verjetno malo preveč. Pogleda me direktno v oči, ma kaj v oči…v ozadje vidi, da dve leti ne rabim k okulistu na pregled, se nasmehne, zamahne z roko in gre čez ulico. Zdaj verjetno ona razmišlje " a sem pezde, al dec". Mačka raztegnjena, kot bi bila povožena, še naprej leži sredi in se ne vznemirja. Tudi jaz se pravzaprav ne. Pred taverno sedi samo še starejši Grk, očitno njen mož. Ne govori veliko, pravzaprav nič . Verjetno je več ali manj že vse povedal v življenju.
Ne čakam dolgo. Dobim, kar sem naročil. Sarmice v trtinih listih v limonini omaki. Ufffffffffff….mah….eh….čak mal da še enkrat pobrišem s kruhom….aaaaa…ojjjjjj….mater….uffff, kako slastno. »Mezzo« pa hlapi…
Sedim za mizo. Pojedel sem že zdavnaj. Komaj se prepričam, da ne stegnem noge preko sosednjega stola. Gledam vse okoli sebe in poskušam vse vtisniti globoko vase. Vsake toliko vdihnem in se želim prepojiti z duhom časa in prostora…
Nikamor se mi ne mudi. Med tem je prišel mimo njihov znanec. Odložil manjše lestve na sredo ulice blizu mačka. Maček se ne sekira, prisede k domačim. Začnejo klepetati. Veliko govorijo, razen starega, ki je očitno že vse povedal. Nekajkrat slišim »siga, siga«. To je edino kar razumem in to zelo…
Kasneje se gazdarica obrne k moji mizi, h kateri se sicer bi, saj sem že cel večer edini na drugi strani ulice. Vidi, da sem pojedel. Pride, pobira iz mize, z nasmehom in odobravanje vzame krožnik, ki je tako pobrisan s kruhom, kot da mi ne bi še nič prinesla…Vrne se. Prinese mi, kot se za Grčijo spodobi še sladko. Še kako je dobro. Sadje, meni nepoznano, je prelito medom, verjetno je dodan še cimet. Vprašam gazdarico, ko pride spet k mizi, kakšno sadje je to bilo. Govori nekaj, ne razumem. Zdaj jaz zamahnem z roko in se nasmehnem…
Zapuščam tavernico in njene. Lojtre ostajajo na sredi ulice, maček se ne sekira…, jaz pa tudi ne. »Mezzo« je bil skoraj malo kratek 😉…
----------------------------------------------------------------------------------
Ko to pišem, sva že nekje čisto drugje, na poti proti Paxosu. Dva…trije boforčki vetra, milje in milje nikjer nikogar, lahka orca, grša muzika za ozadje, hladen špricar…pišem in uživam. Ne vem kako je sedaj s tistim mačkom…jaz se še vedno ne sekiram…
KOMENTARIJI:
Gregor! Sline se mi cedijo ,ko tole berem. Čimveč takšnih užitkov, opisanih seveda, da je še malo za nas.
Dober veter, Uroš
Dober veter, Uroš
Odgovor Gregor: Hvala Uroš...samo povej še, če ni skrivnost, kateri Uroš si ;)
Predbožična jadranja, največkrat s Srečkovo Black magic,lani na B 42 vision,smo imeli mach race pred Ilovikom.
Lp Uroš
Odgovor Gregor: A jaaaa ;))) ti si. Ej...še malo pa se vidimo spet s kapami na glavah in
oblečeni za zimo, a ne. Predbožična je pa zakon! Lepo te pozdravljamLp Uroš
Anton 10. julij 2019 00:58
Uf,
tole sem pa z nasmehom prebral od začetka do konca … nekaj podobnega
sem pred leti doživel na Malti - zajec v vinski omaki :)
Žal se osebno ne poznava, sem pa že dolgo redni bralec vašega bloga in "teoretični" navtik … upam, da praksa še pride … Uživajte v odvezovanju barke še naprej!
Žal se osebno ne poznava, sem pa že dolgo redni bralec vašega bloga in "teoretični" navtik … upam, da praksa še pride … Uživajte v odvezovanju barke še naprej!
Odgovor Gregor: Ena od zanimivih stvari pri pisanju Bloga je, da nikoli ne veš kdo vse
bere. Odziv, kot je vaš, da ste en od bralcev in da vam je všeč, daje
tako lep občutek.
V kolikor želite in mi zaupate vaš mail in mi ga tu v odg. napišete (ali pa posredujete na gregor.campa@gmail.com), vas dam na seznam liste obveščancev, katerim preko posenega obvestila (Mail Chimp), kjer je vedno tudi kakšna dodatna fotke in morda dodatna misel pošiljm obvestila, da je spet kaj novega na mojem blogu.
Lepo vas pozdravljam!
Gregor
V kolikor želite in mi zaupate vaš mail in mi ga tu v odg. napišete (ali pa posredujete na gregor.campa@gmail.com), vas dam na seznam liste obveščancev, katerim preko posenega obvestila (Mail Chimp), kjer je vedno tudi kakšna dodatna fotke in morda dodatna misel pošiljm obvestila, da je spet kaj novega na mojem blogu.
Lepo vas pozdravljam!
Gregor
VI.DEL: Premec barke obrnjen proti severu…
(9.Julij 2019)
Danes, ko to pišem je ponedeljek 8. julij 2019. Še malo pa bo polnoči.
Pred uro in pol sva spustila sidro v nama ljubem zalivu Ammos na jugu
otočka Othonoi. Othonoi je prvi stik z Grčijo ko prihajaš in slovo, ko
odhajaš. Evforija in otožnost v istem zalivu…
Plovbo doživljam zelo kompleksno. Po eni strani me odnese tja med zvezde in daje občutek popolne svobode in igrive otroškosti, po drugi strani polno odgovornost kapitanstva, ko vem, da odgovarjam za vse, za barko in ljudi. Ta drugi del je potisnjen v podzavest in če ni večjih težav na poti, več ali manj ostane tam. A če sem iskren, je v resnici tako, da ko izplujem na daljšo pot mi je jasno, da bo »breme« iz mene padlo šele, ko bom ob prihodu nazaj barko varno privezal k obali, barko nepoškodovano in posadko popolno…
Plovbo doživljam zelo kompleksno. Po eni strani me odnese tja med zvezde in daje občutek popolne svobode in igrive otroškosti, po drugi strani polno odgovornost kapitanstva, ko vem, da odgovarjam za vse, za barko in ljudi. Ta drugi del je potisnjen v podzavest in če ni večjih težav na poti, več ali manj ostane tam. A če sem iskren, je v resnici tako, da ko izplujem na daljšo pot mi je jasno, da bo »breme« iz mene padlo šele, ko bom ob prihodu nazaj barko varno privezal k obali, barko nepoškodovano in posadko popolno…
 |
| Kalkulacija vračanja |
Pred tremi dnevi je v Korintskem zalivu padla odločitev, da mora
Galaxidhia predstavljati končno točko najine letošnje »ta dolge plovbe«.
Daleč sva. Od kar sva izplula iz Vrsarja je za nama 644 navtičnih milj
(1193 Km). Barko sicer predajava solastniku Vinkotu v Trogirju, kar je
seveda nižje, a vseeno je pred nama (od Galaxidhie), še cca 599 milj
(920 Km) poti nazaj. Za nepoznavalce naj napišem, da si zelo vesel, če
jadraš s hitrostjo 6 vozlov, kar pomeni cca 11 Km/h, kar pa je daaaaaleč
od povprečja. Zdaj je menda predstava popolnejša.
 |
| To je bila letošnja skrajna točka |
Vsakič, čisto vsakič mi je težko, ko se moram sprijazniti, da barka
obrača kljun nazaj. Plovbe seveda s tem še daleč ni konec, a je dejstvo,
da se zaključuje. Vračanje v Ionskem delu Grčije prosti severu je
specifično. Popoldanski NW vetrovi znajo biti močni in plovba močno
otežena. Čas za premik je v prvem delu dneva, a je dejstvo, da se dan
začenja z šibkimi vetrovi. In potem so pred tabo še Otrantska vrat, če
se vračaš preko Italije. Italijanska obala se nato vleče »kot čreva« in
mi je že nekaj časa jasno kje so dobili idejo za dolge špagete. Potrebno
pa je seveda še preko Jadrana. Nič posebnega, pa vendar je potrebno
upoštevati kar nekaj dejstev, da plovbo zaključiš v razpoložljivem
časovnem okviru. Pri vsem navedenem pa je potrebno imeti še rezervo, če
se vreme »sfiži«…Druga zgodba je seveda, da te čas ne omejuje…potem
jasno, potem si svoboden in izbiraš lahko za etape termine, oz. pogoje,
ki so naj ustreznejši.
 |
| 2 Bofora... |
 |
| 5 Boforov pa še jadranje proti vetru... |
V Grških vodah seveda želiš ostati kar se da dolgo, ker je tu pač lepo,
ker so ljudje prijazni in nenazadnje, kjer je vreme, vsaj v Ionskem
delu, več ali manj stabilno, da se z njim pravzaprav niti ne ukvarjaš.
In potem »skalkuliraš«, da ni več šale in začneš »šopati« nazaj. Ne
preostane ti drugega, kot da delaš dooolge dnevne etape, 60 milj je
skoraj pravilo…
Vreme se je začelo spreminjati. Zjutraj je bila barka vlažna, kaj vlažna, popolnoma mokra. Dan vroč, vetra malo, zračni pritisk počasi pada, kapitanov pa raste… Eh…sranje vse skupaj. Gledam vremenske modele in načrtujem pot nazaj, a kot rečeno, potrebno je upoštevati vse, vse do končne točke. Imela sva lep namen ostati na Othoniju še en dan, vendar razum reče »ne«. Vreme postaja nestabilno in v naslednjih treh dneh kar živahno. Ne moreva si privoščiti čakati tu, da se umiri »na primernejše note«. Kakšen dan, morda dva bova morala počakati verjetno v Italiji, a bova bistveno višje. Konec tedna bi morala biti v hrvaških vodah.
Vreme se je začelo spreminjati. Zjutraj je bila barka vlažna, kaj vlažna, popolnoma mokra. Dan vroč, vetra malo, zračni pritisk počasi pada, kapitanov pa raste… Eh…sranje vse skupaj. Gledam vremenske modele in načrtujem pot nazaj, a kot rečeno, potrebno je upoštevati vse, vse do končne točke. Imela sva lep namen ostati na Othoniju še en dan, vendar razum reče »ne«. Vreme postaja nestabilno in v naslednjih treh dneh kar živahno. Ne moreva si privoščiti čakati tu, da se umiri »na primernejše note«. Kakšen dan, morda dva bova morala počakati verjetno v Italiji, a bova bistveno višje. Konec tedna bi morala biti v hrvaških vodah.
 |
| Kavica s piškotki...po Jasminovo |
Vse izpade kot ena sama norija….a sploh ni res tako. Med plovbo je tako
veliko časa, časa za vse. Pravzaprav imaš problem bolj, ko morda
pristaneš. Tam se ne znajdeš. Tam se dogaja instant turizem. Tam ti
povedo vse, tam ne rabiš biti TI, tam si NJIHOV…
KOMENTARJI:
Srecno
Srečno na povratku.
Ufff....orca
ni prijetna in ce je se val neprijeten je toliko slabse. Upam da vama
bo plovba cim bolj ugodna. Me pa zanima ce si na dieti... samo 2
piskotka? 😆
Odgovor Gregor: Ja, vem Jasmin. Na Indigu je standard 3 piškotki in to Kseniji
dopovedujem. Pokazal sem ji tvojo pripombo in šel v nadalnja pogajanja.
Dosegel sem: 3 piškotki ob nedeljeh in praznikih, 3 piškotki kot dodatek
na nočno, če je. Imam opcijo tudi 4 piškotke, te pa lahko kadarkoli
(sanjam) ;))))
VIII. DEL: Težke odločitve, težave v Otrantskih vratih, štala v Brindisiju…
(11.Jullij 2019)
Ni prijetno sprejemati odločitve, ko imaš pred sabo še znatno pot, vreme
pa je nestabilno. A to je sestavni del navtike. Že zdavnaj sem napisal,
da »Morje ni samo Meri Cetinič«…in upam, da se razumemo na kaj pri tem
mislim. A en princip imam: »ko prvič na nekaj pomisliš, naredi to!«
Težko je bilo priznati po 65 miljah in spuščenem sidru ob desetih zvečer
na Othonoiju, da bo glede na razvoj vremena najbolj zdravo zjutraj zelo
zgodaj vstati in se odpraviti preko Otranta v Italijo in nadaljevati do
Brindisija, kar pomeni novih 80 milj…
Torek; 9.07. 2019
Ura zvoni malo čez štiri zjutraj (prvič sploh, da me na dopustu prebuja ura). Skoraj bi se moral z »dvižnico« potegniti ven na palubo. A joj, pa saj sem šel komaj spat. V Grčiji vse poteka pozno. Pred polnočjo, eno, ali celo kasneje, tudi sam ne hodim spat. Jasno je, da bo dan premotoriran. Varianta bi sicer bila, počakati južne vetrove, a vem da prihajajo iz SE in ne iz SW. Poleg tega bi moral za ta izkoristek startati dan kasneje zvečer in potem ponoči pa imeti 20 vozlov SE v Otrantu … in temu primeren val na odprtem… Toliko in več vetra sva sicer imela dol grede, a je bil dan in je vendarle malo drugače. Neizmeren užitek je bilo jezditi po tistem malo višjem Morju. 80 milj za te razmere je tako ali tako preveč in torej bi šla verjetno samo do Otranta, kar je prenizko, v kolikor upoštevam nadaljnji razvoj vremena. Prehodu fronte bo sledil, močan NW, to je jasno. Vsekakor bova v Italiji morala počakati dva, morda celo tri dni, da se vreme malo umiri. In čakati morava čim višje, sicer bo na koncu časovna stiska…Uf koliko dilem in odločitev. A odločitev je padla že včeraj pozno ponoči in ne mislim je spreminjati.
Yanmar ves čas ropota in dela družbo, do katere mi ni pretirano. Lepše bi bilo z jadri, jasno. Zaspan sem ko hudič, da kar kinkam, kamor koli se usedem. Komaj čakam, da se zbudi Ksenija, da me zamenja. Ladijskega prometa je zelo veliko. Ves čas moraš biti na preži.
Torek; 9.07. 2019
Ura zvoni malo čez štiri zjutraj (prvič sploh, da me na dopustu prebuja ura). Skoraj bi se moral z »dvižnico« potegniti ven na palubo. A joj, pa saj sem šel komaj spat. V Grčiji vse poteka pozno. Pred polnočjo, eno, ali celo kasneje, tudi sam ne hodim spat. Jasno je, da bo dan premotoriran. Varianta bi sicer bila, počakati južne vetrove, a vem da prihajajo iz SE in ne iz SW. Poleg tega bi moral za ta izkoristek startati dan kasneje zvečer in potem ponoči pa imeti 20 vozlov SE v Otrantu … in temu primeren val na odprtem… Toliko in več vetra sva sicer imela dol grede, a je bil dan in je vendarle malo drugače. Neizmeren užitek je bilo jezditi po tistem malo višjem Morju. 80 milj za te razmere je tako ali tako preveč in torej bi šla verjetno samo do Otranta, kar je prenizko, v kolikor upoštevam nadaljnji razvoj vremena. Prehodu fronte bo sledil, močan NW, to je jasno. Vsekakor bova v Italiji morala počakati dva, morda celo tri dni, da se vreme malo umiri. In čakati morava čim višje, sicer bo na koncu časovna stiska…Uf koliko dilem in odločitev. A odločitev je padla že včeraj pozno ponoči in ne mislim je spreminjati.
Yanmar ves čas ropota in dela družbo, do katere mi ni pretirano. Lepše bi bilo z jadri, jasno. Zaspan sem ko hudič, da kar kinkam, kamor koli se usedem. Komaj čakam, da se zbudi Ksenija, da me zamenja. Ladijskega prometa je zelo veliko. Ves čas moraš biti na preži.
 |
| Gostot prometa v Otrantu |
Dočakam menjavo in se spravim spat. Privoščim si svoj biološki minimum
spanca, ki je 2,5 ure in potem sem spet dober. Ko se zbudim, sem mi
zazdi da vonjam nafto. Nafto? Je to možno? Le zakaj? Odprem motorni
prostor…ojoj…v njem pa jezero nafte. Fuck! Kaj za boga se dogaja. Vetra
nič, gostota velikih ladij velika. Če je štala z motorjem sva torej
manevrsko onesposobljena. Uf. Spravim se čistiti prostor pod motorjem,
da bi ugotovil od kje prihaja nafta. Kar nekaj jo poberem z lončkom in
potem vse obrišem do suhega. Motor miruje…nič ne kaplja. Ok. Delam
pregled od rezervoarja naprej in vse do zadnjega koščka cevi, ki motorju
do vede nafto. Nič. O ti pas mater. Le kje je problem? Istočasno se v
glavi vrtijo vremenske in navtične karte. Če nič drugače bova zvečer
dočakala jugo in odjadrala v Otranto, ki je bližje. Ok, to smo rešili,
gremo naprej odkrivati problem. Vžgem motor. Ne vidim kapljanja…a vse je
v kratkem od nafte. Svetim z reflektorjem in opazim meglo nafte v
motornem prostoru. Od kje hudiča? Pregledujem vse končke cevi, ki so
nataknjeni na karkoli. Nič. Vse objemke držijo. Šarim z rokami v pod
motornem prostoru ob delujočem motorju in….opaaaa, roka v nekem položaju
»stuširana« z nafto. A tu si!!!! Najdem mikro luknico na dotočni cevi
nafte pred motorjme. Cevka je bila nekoč očitno obdrsana na
jermenici….(šola: jebeš evro, menjaj kritična mesta takoj, ko jih opaziš
!!!!)
Rezervno cev na barki imamo. Super, a vseeno se odločim da najprej dam preko mesta z luknjico dodatno cevko in stisnem z objemko. Bojim se, da pri menjavi ne bi dobil zraka v sistem in bi nato imel še problem z odzračevanjem motorja (šola: nauči se!!!!). Moja improvizacija deluje, vesel sem ko radio.
Rezervno cev na barki imamo. Super, a vseeno se odločim da najprej dam preko mesta z luknjico dodatno cevko in stisnem z objemko. Bojim se, da pri menjavi ne bi dobil zraka v sistem in bi nato imel še problem z odzračevanjem motorja (šola: nauči se!!!!). Moja improvizacija deluje, vesel sem ko radio.
Lunga drdra naprej. Pravzaprav me motor več ne moti….tako lepo prede, oj kako lep zvok 😉….
 |
| Približujeva se Italiji. Potrebno je spremeniti uro in zamenjati zastavice |
Več kot jasno je, da se približuje vremenska motnja. Vroče, brez vetra,
nebo postaja vse bolj sivo. V daljavi strele. A spet? Ne vem katero leto
je to bilo, vem le, da sva se enkrat na etapi Vis – Brindisi
približevala zjutraj Brindisiju….in sva padla v tako nevihto, da se je
kar kresalo. In sedaj, a sem to slučajno naročil? Strele spredaj, strele
levo. Glede nato, da gre za video, brez avdia, pomirja. Pogled na
barometer tudi. Ni padca pritiska, torej tisto, kar sicer pričakujemo še
ni tukaj. Pade 76 kapelj dežja in to je vse. Radarska slika pa je
jasna, malo severneje se pelje ta osamljena nevihta.
 |
| Težko pričakovan pomol, vhod v luko Brindisi |
Tik pred večerom po 17 urah pristaneva v Brindisiju. Drugič sem vesel.
Vesel, da sem odkril problem pri motorju in ga rešil, vesel, da sva
prišla v Brindisi in kljub pozni uri našla prostor na mestnem privezu,
ki ga tudi poznava. Za varianto v klubu Navale, sva prepozna. Ob mestni
rivi pa je neprimerno, ker je tako nizka in obstaja možnost poškodbe
barke na boku. Juhu hu, muring torej in nove daljše in dovolj močne
privezne vrvi. Deseta ura zvečer ni prepozna, da ne bi šla še na
polovičko italijanske pice, poplaknjeno z Moretijem (pivo).
 |
| Lunga v Brindisiju |
Pričakovano ostaneva v Brindisiju. Čakava prehod fronte, vse kaže da bo pester. A nevidezno se nič ne dogaja. Malo je oblačno, malo sončno. Kakšenkrat se vprašam, če bi vendarle morda bilo možno narediti kakšno miljo višje, a se dokaj hitro umirim. Razdalje tu ob E strani Italije med posameznimi pristanišči velike. Takoj se nabere, več deset milj. Zalivov za sidranje tako ali tako ni. Obstajajo lepi in zanimivi mandrači, kjer imam izkušnje, a običajno gre pri tem za omejeno število možnih privezov. V kolikor ne najdeš mesta zase, greš lahko spet nekaj deset milj naprej. Vse ok v stabilnem, ni ok v nestabilnem. Sam sebi dopovedujem, da je prav, da čakava v Brindisiju.
Popoldan naenkrat prileti veter iz NW, ni ga malo. Naši premci so odprti za to smer. Soseda ni na barki, nabija ga v mestno »rivo«. Še eno barko naprej držita dva za ograjo in jo rineta stran od obale. Pestro. Je to to? Hm…ne verjamem.
 |
| Popoldanska uvertura, šala mala proti temu, kar je sledilo |
Pritisk šele kasneje začne padati in takrat pada »v eno«. Priča smo nenavadnemu gibanju Morja. V eni uri se nekajkrat spremeni iz plime v oseko. Razlika več kot pol metra. Domačin, ki skrbi za teh nekaj privezov, kjer sva tudi midva, stoji ob obali, skomiga z rameni in dopoveduje, da to ni ravno običajno… Hm….prihaja….A prihaja tako hinavsko. Če ne bi bilo tega nenormalnega gibanja morja »gore – dole«« in če ne bi imel pod budnim nadzorom spremembo zračnega pritiska, ki je v kratkem času padla za 10 mB, bi ob trenutnem sončnem vremenu pred večerom celo pomislil, da bo sedaj lep večer…
Aha…malo morgen. Prihaja nova porcija. Spomnim se na radarsko sliko in jo preverim….Fuck! Proti nam se približuje resna štala…Soseda, ki sta popoldan držala barko stran od pomola gledam, kako odhajata v večerno »šetnjo«. Posvarim ju, da jaz na njunem mestu ne bi zapušča barke. Kažem radarsko sliko in zadnji razvoj…Vsi začnemo pripravljati barke. Tudi Lunga. Lazy bag dodatno prevežem z vrvjo in podrem bimini. Vsaka ped upora bo očitno odveč.
 |
| Grozeče črno, a nič prti temu, kar je sledilo... |
Približujejo se grozeči oblaki. Postaja vse bolj črno. Muringi so se ob popoldanskem testu izkazali za ok. Popustiva krmne vrvi, se z motorjem odrineva od pomola, da sva sedaj najmanj dva metra oddaljena in pritegneva muring. Nameščeni so vsi bokobrani, tudi rezervni. Zgornji sosed, da vmes svoj pomožni čoln, jaz svojega k spodnjemu. Več me moremo narediti. Čakamo…ne rabimo dolgo. Kar sem pred kratkim slikal »kao grozeče«, sem v kratkem izkaže za »romantično«. Nebo postane dobesedno črno. Stisne v grlu, želodcu in še kje. Ni kaj. Potrpeti bo potrebno. Iz NW pridivja v trenutku divji sunek vetra. Hitro je jasno, da ne bo šala. Veter pa narašča in narašča. Visoke palme so zibljejo tako, da je vsak čas pričakovati, da bo katero prevrnilo. Kante za smeti letijo po zraku… korita z rožami prevrnjena, omarice za elektriko prevrnjene… Sosed, skipper Argentinec, s katerim sva se čez dan že spoznala in spoprijateljila stoji zunaj in dokumentira. Začne dež, kaj dež, uliva kot da je vesoljni potop. Barke divje poskakujejo, za enkrat smo ok, a ne pojenjuje in ne pojenjuje. Nikamor nič ne vidim. Grem v barko. Kaj naj delam zunaj? Lahko sem samo še prenočen do kože in premražen. Temperature so v kratkem padle za ne vem koliko, vem samo to, da je mrzlo. Oba s Ksenijo sva tiho. Ni čas ne za debato, ne za duhovičenje. Pogosto pogledam radarsko sliko. »Rdeče«, ki šlo nad nami, se tako počasi oddaljuje. Potegnem »ta kratkega« za moralo…Zunaj pa divja in divja. Vidno se dela škoda na objektih na obali. Vem in upam, da bo teorija zdržala, da je potrebno zdržati slabe pol ure. A minute so tako hudičevo dolge ko madona. Zdi se mi da so raztegnjene v ure…
Dolgo še dežuje… vetra je mnogo mnogo manj. Situacija se umirja. Radarska slika potrjuje. S sosedom Arielom (Argentincem) si podajava preko ograje whiskey…in se pogovarjava, ne da bi opazila, da se špansko ne razumeva. Ni pomembno…imava si toliko za povedati….Sem in tja izustiva kakšen »indijanski bojni krik«…. imeli smo 60 vozlov vetra…
Sosed Argentinec je snemal delček tega, kar smo doživljali. Na posnetku se vidi še 55,6 vozlov, potem je nehal snemati... in še je pojačalo na 60...(111 km/h)...
 |
| Jutro po.... |
IX. DEL: Prečenje Jadrana (Brindisi – Lastovo)
(16. Julij 2019)Časovna rezerva je bila »pokurjena« v Brindisiju, ko sva čakala razvoj in umiritev vremena. Zdaj je potrebno zapustiti to mesto, za katerega sva v teh dneh imela dovolj priložnosti, da sva ga vsaj malo spoznala. Priljubil se nama je . A vemo, barke in ljudje ne smemo ostati predolgo v isti luki…
 |
| Potepanje po Brindisiju |
Vremenski modeli kažejo, da se NW veter umirja. Ob Italijanski obali ga sprva še bo nekaj in to v nos, a se bo kasneje, sredi Jadrana umiril in bo spremenljivih smeri. Nakoncu pa pričakujem celo malo »iz juga« Kakšnega hudega jadranja torej ne bo, to vem, a barko je potrebno spraviti na drugo stran. Go Lunga!
Tudi letos ne bo torej ob vračanju nič s plovbo ob Albanski obali, vedno si to želim. Tudi ne bo nič z obiskom italijanske Bisceglie, manjšega kraja med Barijem in Viestom, z zanimivo in dobro založeno tržnico, ki ga je pred leti priporočal nek Italijanski jadralec, tu na tej strani Jadrana. Ni več časa za dodatni dan v Italiji. Voziti ob Italijanski obali do Viesta in nato prečiti Jadran torej nima nobenega smisla in še daljšo pot predstavlja. Kaj nama torej preostane drugega, kot da greva direktno, po diagonali preko Jadrana. Spet! Kolikokrat že? Sto štirideset, sto petdeset, če greva direktno na Vis celo več kot sto šestdeset milj odprtega morja naju čaka. Noč, prehod tranzitne linije velikih ladij, pestro bo. Toliko od pričakovanega. Lahko pa pride še kaj nepričakovanega.
Mahava Argentincu Arielu. Mačka ima danes, včeraj je bi v diskoteki... Odhaja, ko se bo sestavil, na Malto. Mahava Nemcu iz barke Dream. Po Donavi je pripeljal barko (železna samogradnja) v Črno morje. Nadaljeval je s plovbo po Turčiji in Grčiji, zdaj je v Italiji. Želi spoznati še Hrvaško, nato gre v Sredozemlje. Kakšno leto kasneje, ko bo tudi barka do konca pripravljena, načrtuje plovbo okoli sveta. Vpijem mu, da ko pride v Polinezijo, naj ostane tam vsaj eno leto. Mahava italijančkom na petinpetdeset čeveljski »X-sici«. Dva brata sta gor in dva dni sva se zabavala, ko sva ugotavljala, kdo je lastnik in kdo »crew«. Mahava »majstru«, šefu mestnega pomol. Mahava Brindisiju. Veva, da se še vrneva. Go Lunga, go!
Izza pomola se soočiva z realnostjo. Vetra cca 4 boforčke v čelo, vala kot posledica močnejšega vetra od prej, znatno. Potrebno bo potrpeti. Ne bo prvič. Misel na jadranje je potrebno opustiti, ni pogojev. Nebo je sinje modro in vse kaže, da se je »spucalo«. Ura je pol desetih dopoldan. Zadosti zgodnja sva, da bova prečila večino področje največje gostote prometa velikih ladij še podnevi, da bo ponoči lažje. Časa je dovolj za vse. Tudi za kuho »carbonare«. Kosilo bo tokrat zgodaj popoldan. Skoraj nisva več navajena na to. Med tem se postopoma na posameznih področjih Italije pojavlja oblačnost. A ja? Zakaj pa? Fronta je šla mimo, severozahodnik je pričakovano pritisnih in prinesel naj bi stabilizacijo vremena. »Pač oblaki«, si rečem in gledam na drugo strn, kjer je sinje modro ne bo. »Mislim….mene bodo zdaj zaje…s temi sivimi oblaki?«, skoraj užaljen ugotavljam, ko se spravim spat. Dežurna v prvem delu noči bo Ksenija. Nadomestim jo v drugem delu. Letos sva zorganizirana drugače. Vsak dežura pol noči. Tako se oba dovolj naspiva.
Kseniji ni bilo dolgčas, kljub vsem preračunom sva v kurzni liniji »velikih« ostala še kar nekaj časa po tem, ko se je stemnilo. Ob predaji straže ob polnoči, jih je pet v okolici. Mesečine naj bi že nekaj bilo, a mesec delno zakrivajo oblaki. »Benti!«. Mesečina znatno pomaga pri vožnji v takem področju. AIS sistema barka Lunga nima in vsakič si rečem, da ga bom za prihodnjič nabavil. Velike ladje nekako oceniš v katero smer gredo ko so primerno blizu, preko zeleno-rdečih lučk. Manjka pa ti v noči »globina«, občutek koliko je oddaljena. Mesečina je pri tem v veliko pomoč. AIS bi jasno povedal vse. A vsega se navadiš. Tudi »na žgance gre« 😉. Preveč tehnike otopi osnovna čutila mornarja, tudi to je res.
Načeloma se trudim, da razumem vremensko situacijo, ki jo imam nad glavo med plovbo. V Grčiji je bilo drugače, tam se z vremenom preprosto nisem ukvarjal, tako stabilno je bilo. Tone Kosi je uporabil zanimiv izraz, da je šlo za »benigno vreme« takrat. Pri vračanju iz Grčije mi je bil jasen razvoj vremena za nekaj dni v naprej. Jasno je bilo da bo prehod fronte nad našimi glavami, jasno, da bo nato potegnil močan severozahodnik (NW) in jasno, da bo tudi severozahodniku pošla sapa. Sledila (vsaj teoretično) naj bi stabilizacija vremena. Vse to mi ves čas potrjeval tudi ladijski barometer, z njim sva vedno »na ti«. Kaj hudiča je torej sedaj? Mater mi gre »na jetra«, da sem brez možnosti dodatnih informacij. Že pred večerom sem glede na malo nejasen razvoj vremena spremenil prvotno odločitev, da jo potegneva kar direktno do Visa. Vstopna točka v CRO bo Lastovo. Do Visa bi bilo iz Brindisija cca 166 Milj, do Lastova jih bo najmanj 20 manj. Se pozna na tako dolgi plovbi. Ni kaj.
V višini Palagruže sva. Včasih se mi je to zdelo sredi Jadrana in tudi je, gledano v liniji vzhod zahod. A pri prečenju jadrana »po diagonali« je perspektiva drugačna in se ti zdi, da si pri Palagruži »že doma«. Tokrat slišim Dubrovnik radio dobro. »Kažu meni oni, da se depresivno polje produbljava i podržava nestabilno vreme«. »Fantje ne se zajebavat 😉, od kod pa sedaj to?». Ponoči sem mislil, da se opozorilo vendarle nanaša bolj na severni ali srednji Jadran. Možnost neviht pa je »po ta novem« kar povsod. Barometer je res v počasnem padanju in nebo bolj kot ne prekrito s koprenasto oblačnostjo. Nevihta pač pride in gre. To »smo vzeli« že nič kolikokrat. Mene bolj zanima nadaljnji razvoj vremena, ker sem časovno zelo omejen. Zdaj Dobrovnik radio slišim dobro. Vzpostavim komunikacijo po VHF postaji z njimi in jih prosim za dodatno pojasnilo glede razvoja vremena v nadaljnjih dveh dneh. Izjemno prijazno mi odgovorijo, oz. pojasnijo, da gre zgolj za kratkotrajno vremensko motnjo, ki seveda prinaša možnost neviht, a da v nadaljevanju je vse ok. Ju hu hu, tako pa ja. Dvignem končno jadra, rahel veter iz SE to omogoča. Zleknem se v kokpitu in dremljem. Zdaj se mi spet fučka…
Malo pred drugo uro popoldan pristaneva v Ubliju na Lastovem. Za nama je 150 milj in 28 ur plovbe. Lungo privežem k pomolu pri črpalki. Na eni strani zaliva je policija, na drugi kapetanija. Oboje moram obiskati. Vem sicer da je pred policijo en manjši pomolček in tam bi teoretično moral pristati, pač »kifeljcu pred nosom«, a redko ali nikoli tega ne naredim, saj barko vendarle vidi na drugi strani ozkega zaliva v Ubliju. Ampak ne, »kifeljc je oblast«. Želi da z barko pridem na ta pomol. Na vprašanje zakaj nisem, dogovorim da pač zato, ker je tu že Šved z svojim Najadom (tip jadrnice) in da žal ni dodatnega prostora. »Kifeljc« si dovoli balkanski način razmišljanja in pravi, da bi se moral pač Švedu na bok privezati…Halo? Poskušam še s foro, da je »dvadeset i osam sati plovidbe izza mene i da sam sam sa ženom i dali zaista misli, da bi morao sa brodom iz druge starane na ovu«? Tip ima očitno svojih »pet minut« in reče mirno: »pa i nju bi htio upoznati«….Prebodem ga z očmi, da »mu hemeroide« nazaj v rit potegne. S pogledom povem vse »o gnidah in podobnih zvereh«. Grem na pomol po Lungo, jo odvežem pridem do Šveda, ga vprašam za dovoljenje pristajanja na boku in razložim situacijo. Šved samo zamahne z roko in pove, da mu je vse jasno.
Papirji so urejeni. Barko seveda »kifeljc« ni niti za trenutek pogledal…
Ok policaja sem odpravil. Zdaj imam opravek še z lučkim kapetanom. On ima svoj prostor na drugi strani »mednarodnega prehoda«. Zaprto ima. Naj bi baje prišel ob petih popoldan. Pride seveda kasneje. Tujci morajo plačati plovno dovoljenje »i zamisli…only cash molim«. Pride drugi ven, ta sicer ima "cash", a kapetan "nema sitno"….Za crkent…
Barko prestaviva na sidro v bližnjo Jurjevo luko. V destih minutah pride inkasant, pravzaprav so trije na čolnu…jebiga, če se en pregreva ima očitno dve rezervi…«Dobar dan…kako ste ? Dobrodošli u parku prirode Lastovo…«. Daj nehaj naklada«, pa povej po »kolk'« si prišel…
Welcome to Croatia!
Odločitev za Lastovo je bila iz več razlog pravilna, med drugim tudi zato 😉))) ker sva ob pristajanju v Ubliju nepričakovano naletela na prijatelja Sandro in Bobota, s katerimi se nismo videli že leta. Kakšno naključje, za gate trgat«
Večer preživiva pri njiju, na terase »Papetovega apartmaja«. Dobra družba, hobotnica, lep komad pagarja, dobro vino in čvek pozno v noč, so bili lep zaključek dolge poti…
Kasneje izveva...v Visu dež, Vieste dež, jug Italije in Grčija pa še kar v primeži ciklona. Za tam še kar poročajo: "A mediterranean Cyclone – is on course to strike Italy & Greece in the next 24 hours as parts of the country are warned of torrential rainfall and intense winds".
In ko malo pomislim, kakšna napačna odločitev in še vedno bi bila lahko na Othonoiju in bi čakala...Načrtovanje vračanja zna biti včasih res zahtevna kalkulacija...
KOMENTARJI:
Samo da je vse v redu, zdaj si že skoraj doma...
Grega,
tole se je prebralo kot mini thriller serijo, odlično! Ne vem, komu je
bolj hudo, da je konec dopusta - nam bralcem ali vama :))
Tale hrvaški zaključek pa bom najraje preskočil, da se "okus" ne pokvari :D
Jasmin, tudi tebi pozdrav na Fidji!
Tale hrvaški zaključek pa bom najraje preskočil, da se "okus" ne pokvari :D
Jasmin, tudi tebi pozdrav na Fidji!
X.DEL: Ko barka pristane, kapitan pa še ne...
(25.Julij 2019)Pred dobrim tednom je bila letošnja dopustniška plovba zaključena…1150 milj…težko jih je pozabiti, težko sestopiti takoj. Misli in duša se še vedno zibljejo…
Kaj je ostalo najbolj v spominu? Kaj je bilo najlepše? Kdaj so bile največje stiske? To so vse vprašanja iz »instant načina življenja«, kjer štejejo presežki. Presežkov na barki, na plovbi ni, ali pa so presežki vse.. Barko enostavno odvežeš in greš in začne se dogajati. Vsak dan ponudi kakšno presenečenje. Nekatera seveda sedejo globlje v spomin iz kakršnegakoli razloga. Včasih zato, ker so bila smešna, včasih, ker so bila vse prej kot smešna….
…v Vrsarju sva takoj po izplutju zapustila »priobalni pas« in začela z etapo, ki je nisva želela omejiti. Omejila jo je zgolj birokracija. Kratek postanek na Lastovem je bil namenjen odjavi in »ajdi no«, bomo priznali, pa en »pirček« je nekako pasal k temu. In že sva nadaljevala še južneje, do italijanskega škornja, vse do Brindisija. Vmes pa čarobne noči, ko se je mesec pojavil pred premcem barke v trenutku, kot velika oranžna ploskev, ko so delfini kot vprega na vajetih »vozili barko«. Megla je na momente dala plovbi pridih dramatičnosti, ujeta osem kilogramska tuna zgodaj zjutraj, šestdeset milj pred Brindisijem, pa zagotovo nepozaben spomin na trofejni ulov. In vse skupaj se dogajali zgolj v dveh dnevih in nočeh. Kako kratek čas in toliko vsega doživetega.
Othonoi je za naju kultna točka na poti, žal brez grka Bapisa, a spomin nanj bo menda trajen. Prijava, »etepai in dekpa« so letošnja mora vseh navtikov. Kasneje sva ugotovila, da sva bila med tistimi, ki so imeli še najmanj problemov. Odločitev, da zaplujeva v Korintski zaliv je bila prava in vredno je bilo zapluti do Galaxidije. Lepše bi bilo seveda nadaljevati in preko Korintskega prekopa pokukati v Egej, priti do juga Peleponeza, kjer sva bila (po zahodni strani) pred dvemi leti. A do tja bi imela še skoraj 190 milj in nato še 150, da bi zaključila krog okoli Peleponeza. Razdalje so res velike, prevelike za en dopust, dokler si v aktivni dobi.
Plovba nazaj iz Koritskega zaliva je bila, kot vedno namenjena zgolj vračanju in pri tem je potrebno upoštevati časovno rezervo. A koliko? Brindisi je poskrbel s svojimi šestdesetimi vozli za težko pozabljen ples, a vse hudo vedno mine, čeprav se takrat zdi večnost. Prečenje Jadrana ni bilo najbolj brezbrižno, pa vendar brez težav. Ubli na Lastovem je ponudil nepričakovano in simpatično srečanje s prijatelji, Drvenik dan kasneje zadnje spanje na sidru in že se je barka znašla v »marini Agana« pri Trogirju. Plovba je bila s tem zaključena, misli pa so se vračale nazaj k vsem, tudi k drobnim doživetjem....
Prizori neskončnih barvnih palete ob različnih urah dneva
Nočni pogledi na delfine, popestreni z lomi svetlobe, da nisi vedel več kaj je res?
Smešen prizor z mačko, ko je čakala na postrežbo
Šok ob spoznanju, da je tudi v Grčiji vse več čarterja in vemo kaj to pomeni...
In preproste taverne, ko si ob pivu (pa čeprav malem) dobil skorja malico poleg...
 |
| "Captain Lungitis" (jadrnica Lunga) pri frizerju v Levkasu - 2019 |
 |
| "Captain Laritis" (jadrnica Lara) pri frizerju v Levkasus - 2018 |
Trizonija z barkami, polnih zgodb bo tudi težko pozabljena
In... ah... spomin na sarmice sredi noči, mah...
... in nadevani jajčevci na romantičnem vrtu pod atraktivnim drevesom
 |
| Dnevnik, ki sem ga pisal leto dni nazaj na Oceanu... |
---------------------------------
Kaj naj bi torej izpostavil, ko je pa toliko vseh drobnih dogodkov na poti. Vsi so dragoceni. Skupaj tvorijo ogrlico doživetega!
 |
| Lunga & Ksenija in jaz |
---------------------------------
Teden dni sem že na kopnem. Vmes je že stal šotor ob Kolpi...lepo, pa vendar. Kot vsako leto se ne morem umiriti. Glava in duša plujejo naprej. Skoraj vsako noč sanjam, kot vedno še nekaj časa po dopustu. Sanje so v tem času vedno vezane na Morje. In sanje so pri meni lahko tako žive, tako barvite, tako nore...
Danes sem na primer sanjal, da sem bil v Trebnjem, ko se je mimo pripeljala jadrnica "HIR 3". Gre za legendarno hrvaško jadrnico, ki je v osemdesetih letih prvič objadrala svet in kasneje še nekajkrat po rezličnih težavnostnih smereh. Trenutno je ponovno ma poti okoli sveta z novo mlado ekipo, ki ji je bilo izziv ponoviti "Hirovo zgodbo" in Hir 3 je trenutno na Fiđiju). Ampak jebiga, to noč je bil v Trebnejm na kamionu. Fantje so jo imeli pred tem na suhem zato, ker so jo barvali in to v celoti. Podvodni del, trup in ves inox je bilo prebarvano z močno rdečo barvo, vse sveže, da se je kar teklo od barke. V Trebnjem sem jih srečal, ker so bili na poti, da Hir ponovno spustijo v Morje. "Ejjjjj sem zavpil; ustavite malo!!! Rad bi vam nekaj poklonil za na novo etapo", sem vpil. In so res ustavili. Od barke je kapljala rdeča barva. In rdeča je bila na debelo "naflojsana" in to očitno ne prvič, saj so bile inox ograjice že bogato obložene. Vprašam tipe, zakaj tako barvajo in zakaj tudi podvodni del kar s to rdečo barvo. Pojasnili so mi, da zato, ker so ugotovili, da če na debelo barko prebarvajo in tako tudi podvodni del in jo takoj po nanosu barve spustijo v Morje, se potem alge na podvodnem delu manj prijemljejo.... in barvali so barko med tem ko je stala...
....sem razumel... Fantje so hiteli barvati in to na debelo, jaz sem pa iskal čips, ki sem jim ga hotel podariti za "na novo etapo"...
Pas mater; tako je to pri meni. O ta "luda" glava...
------------------
Zdaj pa se poslavljam z zapisi o letošnji dopustniški plovbi. Užival sem ob pisanju, priznam! In ko bo spet kaj zanimivega, vrednega zapisa, se spet srečamo na tem Blogu.
Dobro Morje vam želim...na kopnem in na vodi!
Gregor
KOMENTARJI:
Gregor hvala.
uroš
uroš
Uzitek je brati tvoje morske zapise.
Zdene
Zdene
Gregor,
prebral in podoživljal sem svoje občutke ob mojih poteh v Grčijo. v
mnogem premnogem se strinjam s teboj, le da moja duša ne premore tako
poetično lepih besed, kot jih zapišeš ti. Hvala ti....Dobro morje in še več podobnih doživetij ti želi
Sreč, saj poznaš tisto: Black Magic woman 