Sedim na obali. Gledam lesketajočo gladino vode. Zavem se,
da v »vozlih« ocenjujem jakost vetra. Ni ga veliko. Voda je ravno toliko nakodrana,
da se lahko svetloba lomi pod različnimi koti. Srebrnina! Kolikokrat že
doživeta. Mislim pustim svojo pot. Jadram, pristajam, jadram, pristajam…
