In se je začela ta pot tja nekam visoko na sever, v polarne kraje. Besede Arktika se skoraj ne upam izgovoriti…Pred več kot letom, (sta morda že dve?) me je Miran povabil k soudeležbi. In zdaj sem tu na Skokici.
Ta blog bo pisan drugače, kot sem ga do sedaj. Prispevki bodo dodajani na vrhu in ne na koncu, kot sicer.
Pa pojdimo…
GRENLANDIJA
Ko se ozrem nazaj…(31.7 - 8.8 2023)
Še april je bil, ko sem začel pisati ta Blog z naslovom; »Jadranje v Polarne kraje!« 2023. Prvi stavek je bil: »Sedim na Dolenjskem in razmišljam«.
Danes je avgust. Tokrat mislil oblikujem daleč daleč stran od doma, na severu, v Polarnih krajih, na Arktiki.
Kje je že La Lineja in Gibraltar, ko sem pivnal skrivnostno Španijo, meni vsekakor na dušo pisano. »Tapasi« so bili tako slastni in Gibraltarska skala, kot bi bila po naključju tu, sicer pa da spada v navtične knjige pomorcev, ki so od tu odrinili v svet. In pred mano je bilo še vse…
Zapluli smo v Ocean, Atlantski Ocean! In tista noč, ob vsem kar se je dogajalo, s tridesetimi, petintridesetimi in več vozli vetra, ni bila prav prijetna. Namesto k Azorom, smo zavili k Madeiri. Jadranje z vetrom v pol krme je postalo podobno jadranju v pasatih, z vetrom v pol krme, sicer živahno, a užitkov polno. Za sabo smo imeli »gore« in pred sabo ravno tako.
Za nami... |
Pred nami |
A imeli smo vseeno »usta do ušes« in kod da jih ne bi smeli imeti, kot da ne bi smeli uživati. Nekaj ur kasneje nas je od zadaj pošteno prelil val in si ogledal Skokico tudi v salonu… Pa smo preživeli tudi to »zaušnico«. Porto Santo na Madeiri nas je prijazno sprejel. Štiri dni kasneje Santa Maria na Azorih .
Jadrali smo med Portugalskimi ladjicami in se kot ekipa vse bolj spoznavali. Stkala so se prijateljstva.
Na sočne Azore, , kjer je »zelena drugačno zelena« so proti koncu maja priletela naša dekleta. Lepi dnevi in obliž za daljšo odsotnost.
Sledilo je več kot tisoč Oceanskih milj. Trije smo bili. Vmes smo kratke hlače in majice zamenjali z dolgimi. Temperaturni prelom je bil v zraku in vodi. Labradorski tok je segal s svojimi lovkami vse do nas.
Zadnji del poti, ko je obstajala možnost za prva srečanja z ledenimi gorami, smo strmeli neprestano v meglo in verjeli radarju. Vidljivost je bil res slaba.
St. John`s je je bil cilj etape in hkrati zame dejstvo, da sem prejadral svoj drugi Ocean, Atlantik!
Kraj se je izkazal s »Pubi« in mi smo se v njih tudi »odrezali» dobro 😉. Poslušali smo glasbo, pili pivo in opazovati domačine (ke😊). Tu sem uspel izgubiti telefon in pomešal vsa možna gesla na računalniku…1:0 zame, za sina pa kar nekaj opravil in sitnosti. A joj a joj a joj. Počutil sem se kot »izgubljen v vesolju«. Brez možnosti stika s komerkoli, brez pristopa do elektronske banke, brez vseh pinov, pukov in kaj jaz vem katerih šifer in gesel še. Pas mater za to situacijo je preveč »ljubkovalen izraz«. »Za crkent!« je že bližji…
A potrebno je bilo naprej, pridružil se je četrti. Nadaljevali smo po Novi Fundlandiji proti severu. Ptice Puffin sem imel prvič priložnost opazovati tako od blizu. Kako lepe so! Pogrešal jih bom na Jadranu. Užival sem in se zabaval ob opazovanju kako ob vzletu iz vodne gladine hecne otepajo s krili, kot da se šele učijo te veščine.
Tisto, kar mi je privabilo solzo v kotiček očesa je bilo prvo srečanje z ledenimi gorami. Postal sem del sveta, ki sem ga v preteklosti samo gledal na slikah in pravzaprav skoraj nisem mogel verjeti, da je vse to lahko res….
Novi Fundlandiji je sledil Labrador. Upravno skupaj tvorita celoto. Sidrali smo po divjih zalivih, ki so jih že davno zapustili ljudje in pili whiskay z ledom ledenih gora!!! Ledena gore so postajale stalnica na poti.
(Foto: Ivo) |
V Battle Harbour smo prihajali epsko, z jadri skozi ožino in skoraj vse do pomola, rezerviranega za jadralce. Uprizorili smo predstavo sebi in ljudem na pomolu, ki so nas opazovali.
In vsi ti nedolžni otroški obrazi na poti…malčki, ki se igrajo s tistim, kar jim je na razpolago, pa čeprav je včasih to samo luža. Ostaneš nem ob sijočem obrazu, ko ti hočejo pokazati svojo skrivnost…gnezdo z jajčki.
Zapustiti je bilo potrebno Labrador. Black Tickle je bi zadnji zaselek na tem delu skrivnostne in divje Kanade. Fotografiral sem deklico, ki je tisti dan končala šolanje, mami obljubil fotografijo in izpolnil obljubo.
Pot preko Labradorskega Morja je prinesla marsikaj. Poskušam ohraniti lepe slike v glavi…
In tudi ta etapa je ostala za nami, kakorkoli že. Znašel sem se na največjem otoku na svetu, na Grenlandiji.
Jadranje ob goratem zasneženem svetu! Doživel sem to, kar sem virtualno doživljal, ko je bilo zimsko visokogorje še globoko del mene, ko sem v zasneženih gorah sanjal bela jadra in pod belimi jadri zasnežene gore. In zdaj sem tu…pod belimi jadri v »osrčju« snežnih gora…!!!
Lednih gora je bilo na pretek, kiti, tjulnji naši pogosti spremljevalci. Ekip se je menjala. Dva sta odšla, dva prišla in nekaj kasneje se je pridružila še tretja.
Velika potovanja, žal spremljajo tudi neljubi dogodki. Pripetil se je tudi nam in zaznamoval nadaljnjo pot. Ni bilo lahko zlagati v vrečo toplo topla oblačila, nekaj hrane, zapustiti barko po navodilu kapitana in brezmočno gledati njeno nagibanje.
Kapitan je poskušal izvesti obljubljeni program gostom in se hkrati ves čas zavedal, da nam manjka del krmila, kar je bilo potrebno seveda nujno sanirati.
In smo potovali naprej, se srečevali z meglami, ledenimi gorami in njihovimi razpadajočimi deli.
Srečali ekipo, razpoloženo in nasmejano, ki namerava preveslati severozahodni prehod. Ob plutju mimo sem jim zaploskal. Skoraj sramežljivo so se priklonili in zaslišali smo skoraj opravičilo: «We're just crazy!”
Za nas pa se je začela agonija s časom in agonija, kdo nas bo vendarle spravil na suho. »Aasiaat« je obljubljal vse a naredil nič. Ni bilo lahko kapitanu. Vsak bi želel pomagati, a smo bili lahko samo nemi opazovalci. Vmes smo doživeli »disko« tako in drugače.
Upanje za popravilo barke v Aasiaatu je »splavalo po vodi«. Pohiteti je bilo potrebno nazaj na jug, v Sisimiut. Tam je čakalo avtodvigalo…za popravilo je bilo na razpolago zgolj 24 ur.
In smo vendarle uspeli. Časa za spanje ni bilo kaj dosti, za »slavje« še manj. Tekma s časom je bila neizprosna. Potrebno je bilo zapluti 170 milj nazaj, zopet proti severu. Termini odhodov posadke in kapitana so se približevali. Karte vseh kupljene za Ilulissat!
V Ilulissatu tretji dan za nekaj dni ostanem sam. Odšli so vsi. Miran se vrne čez 14 dni in do takrat postanem skrbnik barke, njegove »ljubice«, v luki brez prave možnosti za privez, z zgolj nekaj variantami za sidranje, v področju, nedaleč stran od ledenih gora, za katere se kmalu izkaže da so še kako živahne. Nekaj dni kasneje se premaknejo celo v luko in za krajši čas zapro vhod vanj, oz. izhod iz nje.
Hodim in pohajkujem po Ilulissatu in okolici. Vmes se dogovarjam z ribiči za možnost, da ostanem vezan na njih. Nekajkrat je potrebno barko premakniti. Miran je skeptičen, da bom uspel ostati tu v luki. Menda v »peljarju« piše, da ti dovolijo samo za en dan. A jaz sem vztrajen. Podarim tudi kakšno »vodko«, s security sva si tudi vse bližje…
Tu v Ilulissatu se še kako zavedam kje sem. Lokacija je en od centrov turističnega dogajanja na Grenlandiji. Bližnji ledenik, z vsemi masami snežnih gora je svetovna atrakcija. Veliko hodim ob vsem tem področju in nemo strmin v to noro sceno. Je vse to res, ali zgolj iluzija? Sem v gorah ali na morju, zemlji ali vesolju? Komaj si tu predstavljam zeleno, toplo in gričevnato Dolenjsko…
Ja, in tako sedim tu visoko na severu, v Polarnih krajih, Arktiki, kamor večina ljudi ne bo nikoli zašla, v področju polarnega kroga…
Za mano je preplut Atlantik, za mano Kanada z Novo Fundlandijo in Labradorjem, Labradorsko Morje, Grenlandija… Za mano je več kot 4600 milj in toliko milj prinese sabo veliko doživetega, neskončno lepega, kar ne moreš nikoli v popolnosti predstaviti. Besede, fotografije, Blog…vse to so zgolj orodja duši, zgolj poskus opisati nekaj, kar sicer kipi v tebi… Obstajajo pa tudi nenapisani, manj prijetni dogodki. A Blog, vsaj moj ne, ni namenjen opisovanju prav vsega. Iz varnega zavetja »kavč selektorjev« je tako vabljivo pametovati in komentirati, a spomnimo se tiste: »Le čevljem sodi naj kopitar…«
In zdaj sem na točki in pred zapisom, ki se ga tako otepam
objaviti, a je dejstvo:
S tem se moje potovanje s Skokico zaključuje!
Moja najsevernejše pozicija je N 690 15`
Različnost karakterjev je prevelika, da bi s kapitanom lahko prijetno nadaljevala skupno pot! Ugotovitev že izpred nekaj dni, je bila obojestranska in zrela. Mi je težko, priznam, pa vendar sem realen! Veliko je pomenilo tudi to, da sva se o vsem uspela pogovarjati umirjeno in zrelo, kot se za kapitane navsezadnje spodobi…
Kapitanu in posadki želim dobre pogoje za uspešen zaključek projekta »NWP«. Skokica tebi pa od srca hvala!
In ti Grenlandija…bila si, ko me še ni bilo in obstajala boš, ko me več nebo…divja, čarobna, skoraj kot svoj planet v vesolju! Srečno tudi tebi!
8.avgusta 2023 zapuščam Grenlandijo. Pred mano so samo še etape:
GRENLANDIJA (Ilulissat) – ISLANDIJA (Reykjavik) – FRANCIJA (Paris) – HRVAŠKA (Zagreb) – SLOVENIJA (Lamutova) 😉
BILO JE VREDNO POTOVATI!!!
Vaš Mornar iz severa; Gregor!
Ah ja, pa še to:
Nekajkrat sem napisal, da sem imel v začetku leta nepričakovane zdravstvene težave, tudi s hudimi bolečinami v hrbtenici. Moje premikanje je bilo na nivoju »prestavljanje stopala pred stopalo«. Bolečine neznosne. Kljub vsemu sem imel, zaradi predvidene poti, strahovito motivacijo, optimizem in neverjetno voljo.
Z največjim veseljem zapišem, da sta mi pri sestavljanju Gregorja nazaj v »starega Gregorja« pomagali dve instituciji – uspeh ni izostal:
To sta bila:
Dejan Kernc https://re.aktiv.si/dr-dejan-kernc/ - s strokovno izbranimi vajami, izvajanimi pod nadzorom
ter
Ana Drobež https://medicinska-akupunktura.si/ - z medicinsko akupunkturo in na sploh in njeno metodo RPRE
Obema hvala za pomoč in to, da sta verjela vame!
O fotografiji:
Fotografija je del mene. Pomeni mi veliko, res veliko. Pred odhodom sem del te opreme zamenjal in zdaj lahko kot osebno izkušnjo povem, da sem z izborom res TOP zadovoljen in ta izbor je bil:
Fotoaparat:
NIKON D780 FX (full frame, robustno ohišje, baterija zdrži res dolgo, vodoodporen, fotografiranje v minimalnih svetlobnih pogojih)
Objektivi:
Tamron SP 24 – 70 mm F/2,8
Nikon 70 – 300 mm F/4,5 – 5,6
S tem je prispevek na Blogu z naslovom:
"JADRANJE V POLARNE KRAJE"
zaključen!
Sam! (26.7.-30.7)
Vsi so odšli, tako je bilo tudi načrtovano. Obljubil sem, že mesece nazaj, da bom v tem obdobju pazil na Skokico. Miran, zaprisežen »racio«, meni zapriseženemu »emocio« pred odhodom reče: »Pazi na mojo ljubico!«. Je vpliv globalnega segrevanja prisoten tudi pri kapitanu? 😉. Kakorkoli, še kako sem ga razumel…
Ilulissat je več kot očitno res osrednja točka tega dela Grenlandije, vezano na obiskovalce, ki jih zanima fjord z ledenikom Jakobshavn in vsa ta, res dih jemajoča okolica polna ledenimi ledene gore. Ledenik je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, in je eden najbolj znanih in aktivnih ledenikov na svetu. Premika se s hitrostjo 20–35 m na dan, zaradi česar se okoli 20 milijard ton ledenih gora vsako leto odcepi in izgine iz fjorda. Je cca 60 km dolg in 3-6 km širok.
Ko se ledene gore zlomijo, se pojavijo na odprtem morju in sprva potujejo proti severu z oceanskimi tokovi, nato pa se obrnejo proti jugu in stečejo v Atlantski ocean. Večje ledene gore se običajno ne stopijo, dokler ne dosežejo 40-45 stopinj severa.
(vir:Wikipedija).
Časa imam na pretek. Da ne bom zaostal za časom, se tudi sam odpravim na »trail«, kot danes modno rečejo pohajkovanju po okolici. Kar nekaj poti je lepo označenih in ponujajo res kraljevske razglede. Razmišljam kakšen šok mora biti za turista, ko pride sem in na enkrat vidi toliko ledenih gora. Mi smo jih začeli občudovati že v Labradorju in kje je že to. Vsekakor pa zopet in zopet navdušijo.
V bližini je postavljen tudi »Icefjord center« in v njem med drugim zanimiva filmska predstava, ki ti na kratko in nazorno prikaže pot od kristala preko ledu in na koncu prehoda v vodo.
Nadeneš si lahko tudi 3D očala in si ogledaš Arktični znanstveni center Grenlandije.
Sprehajam se po res turističnem Ilulissatu. Vsake toliko se mi zazdi, da sem v Kranjski gori. Polno je turističnih ponudnikov (ogledi ledenih gora, ogledi kitov, kajak ture, vodene ture po ledeniku in verjetno še kaj) in prodajaln spominkov. Tu si res turist, na poti do sem, ko prideš z jadrnico od tako daleč pa vendarle avanturist!
Vsepovsod, kjer smo se do sedaj na Grenlandiji ustavljali je vse polno polarnih psov. Tu v Ilulussatu je menda 5000 prebivalcev in 3000 psov. Pravljična podoba o teh vlečnih psih, ki hitijo po snegu in vlečejo za sabo sani je tu klavrna. Ne morem se znebiti občutka, da »ždijo«, da ne rečem ravno »krepavajo« privezani na verige ob hiškah, z očitno pogosto blatno okolico. Žalosten pogled. Verjetno res komaj čakajo zimo. Ko ji hranijo se po celi okolici sliši glasni in gromki lajež, tudi posebnost teh krajev.
Poskušam si urediti nekakšen urnik, da ne bom popolnoma zmešal vse te svetle ure. Trudim se da grem ob normalnem času spet, z vstajanjem se mi pa ne mudi. Maja mi je pustila še nekaj ocvirkov, ki lepo delajo družbo jajčkom (kurjim seveda, da ne pomote pri razumevanju, ha ha).
Sem med potjo slišal kdaj, da samo govorim o kuhi...;) |
Čas imam za vse. Tudi za sprehode in kuhanje. Brez kavice za gušt seveda ne gre. Na barki potekajo tudi ustaljene opravila, med drugim je potrebno odstranjevati kondenz po talnimi oblogami. Cca 2 L vode pridela Skokica dnevno.
Na bok se je že pred dnevi privezala barka »PELAGIC«,
svetovno znanega jadralca »Skip Novaka« (glej tudi "Pelagic expeditions"). Zadnje obdobje trži sebe
predvsem s turami ob Patagoniji, oz. okolici Horna. Vsekakor je njegovo ime nekako vezano na jadranja po težkih morjih. Je tudi sodelovec revije "Yactihg World", ki objavlja polno poučnih jadralskih vsebin tudi na YouTube...
Foto: www |
Pelagic; nočeš nočeš...naš sosed... |
Legenda gor, legenda dol…izkaže se kot »narcisoidni ego«, brez potrebe po pozdravljanju, kar je še huje, brez osnovne olike. Predno sem prišel iz podpalubja ven, se je že mirno in brez vprašanja privezal na Skokico. In zdaj bi moral »pasti v nezavest« ker je prišel »veliki«. Kasneje vendarle pomislim, da bi ga vprašal, če ga lahko fotografiram. Take legende nimaš velikokrat za soseda. A ko malo pomislim na vse, si premislim. »V rit mu pa že ne bom lezel…«. In če slučajno on misli prositi za podpis mene… bom odklonil 😉. Pas mater!
Še malo, čisto malo o življenju tu v luki, kjer sem. V luki,
kot vsepovsod do sedaj je ribja predelovalnica »Royal Greenland«, v katero non
stop velike ladje dovažajo bogat ulov. Ni mi jasno, kako ob vsem tem hiper
izlovu ta vrsta sploh še obstaja. Lovijo »v eno« tudi veliko domačinov. Tu se
res vse dohaja okoli ribolova.
Le kdaj uspejo vse te kozice obnavljati svojo vrsto, ki jo tako intenzivno izlavljajo po celi Grenlandiji? |
Domačini pri vsakdanjem lovu |
In ko smo že pri živalih, ne smem narediti krivico komarjem in jih ne omeniti. Ponekod padeš v tak roj….da če bi jih sproti grizel, se bi »namalical« 😉. K sreči me ne grizejo, zato jim prizanašam tudi jaz.
Kapitanu ribiške ladje vendarle uspem pokloniti »vodko«, kot sem mu obljubil. Zadovoljen je, jaz pa še bolj. Sprva je bilo mišljeno, da bom tu sam 14 dni, pri čemer sem si (doma) predstavljal neko urejeno okolje, kjer bom brez skrbi za barko. Realnost pa je povsem drugačna. Neprestano sem pod nekakšno presijo, da me bodo pregnali od pomola. A ponedeljek pride Dušan, ki se bo pridruži Skokičini nadaljnji poti in znjimza en teden tudi žena. Če bo potrebno barko kaj premikati bo vsekakor lažje, kot pa prejšnjič ko sem bil sam.
Posadke je vse manj, odide tudi kapitan. (24.7.-26.7)
Dan po prihodu v Ilulissat mahamo Maji, odhaja domov. Po dalmatinsko ji rečem, da ji je »izcurilo vrime« in »curi« tu, na tej točki marsikomu…
Maja, Karla in Miloš |
Naslednji dan odide »na skoke« v Francijo kapitan, še dan kasneje Karla in Miloš. Ostanem sam! Pretekli dnevi so bili tako zelo nasičeni z marsičem, da mi to še kako ustreza. Vem sicer da bodo težave s tem, da ostanem z barko na tem mestu, a se bom že znašel.
In znajti se moram že kmalu. Pride »Security« in me odpelje v pisarno. »Vzemi dokumente sabo« reče strogo varnostnik, ki je »pištolnik« kot vsi iz tega področja. Zdaj je vendarle njegovih pet minut. Faco ima tako, kot da mi hoče sporočiti, da se »brez čuze« tole ne bo končalo…«Katere dokumente?« vprašam. »Vse!« je kratek odgovor….
Šefica v pisarni me zasliši kakšni so moji nameni bivanju tu. Zgodba je jasna. Poskušam dopovedati tudi, da že dva dni iščem kapitana modre ribiške barke, da ga vprašam če sem lahko vezan nanj. To je ne zadovolji. Dopoveduje, da je to ribiška cona in ne cona za jadrnice. Poskušam tudi z izgovorom, da Skokičinega kapitana v tem trenutku ni na barki, ker je moral nujno v Slovenijo in da se vrne, jaz pa da samo čuvam barko. Zapiše si mojo telefonsko številko in mail in grem. Uf! Si malo oddahnem. Kapitana ribiške barke bi na hrvaški obali gotovo našel v prvi gostilni, tu pa gostilen ni. In potem najdi modela.
A vseeno. Zdaj vedo zakaj sem tu in računam na razumevanje. Sprostim se in odidem v »mesto« po opravkih. In opravki so, reče kar »hortikulturne narave«. Možnost za tuširanje najdem zopet v šport centru. Nasmehnem se sam sebi, ko vidim, da sem bogatejši že za marsikatero izkušnjo pridobljeno na tej poti. Najdem tudi frizerko, ki mi na vprašanje: «a bi me lahko prosim postrigla?« odgovori, da je že za nekaj naslednjih dni »polna«. Snamem kapo iz glave…in reče: »aha, kar počakajte v hodniku« 😉. V enem od popoldnevu sedim na klop`ci v mestu. Iz taxsija izstopi model in se usede tesno k mani. Hlapi govore, da v zadnji uri ni lizal ravno »Bronhi« ampak kakšen alko. Poda roko in reče: »I' am Inuit« Se mi zdi da moram podobno odgovoriti in se predstavim »I` am Podgurc« (Podgurci smo neevidentirana etnična skupina na zahodni strani Gorjncev) 😉. Krepak stisk rok pove, da bo šlo za trajnejše prijateljstvo 😉. In ja…se nama že skupaj dogaja…V naslednjem hipu se namreč klop`ca podre, padeva oba nazaj na hrbet, Inuit in Podgurc pa kot »majska kebra« z nogami pa u lufu. Predstava ni neopažena, saj je klop`ca ob obljudeni ulici, turistov pa kar nekaj. Reživa se! Drug na drugega kaževa s prstom kdo ima več kil in kdo je kriv… Za crkent!
S Karlo in Milošem smo si že, dan pred njunim odhodom naredili večerjo »kozice s testeninami«, zdaj ko sem sam in je bilo »robe preveč«, kozicam dodam samo še malo testenin in spet imam morsko večerjo v kateri uživam. Lokalna muzika dopolni občutke.
Kako sem rabil vse to!
Skokica hiti proti severu! (21.7.-23.7)
Vračamo se na sever do predvidene končne točke, do mesta Ilulissat, do izhodišča za rezervirane letalske polete. Pot vsaj meni ni več prijetna. Kapitan ima zaradi zamude časa na račun potrebnih popravil občutek nelagodja pred »gosti iz programa križarjenje«. Želi ustreči z dodatnimi postanki, na poti do 170 milj oddaljenega Ilulisata, »gosti« v resnici želijo čimprej tja, da imajo še nekaj od ogleda na končni destinaciji. Vozimo brez prestanka, skoraj brez prestanka, naprej. Vse kaj drugega rabimo za spremljavo kot pa dež, meglo in področje polno kosov ledu razpadle ledena gore.
Vse pogosteje zalotim samega sebe z glavo polnih misli. Že nekaj časa so prisotne…
Pogoji med plovbo se vendarle izboljšajo, a prikrade se tudi utrujenost. Nekaj urni počitek naredi kapitan preprosto tako, da v brezvetrju kot je, »plutamo« na vodi. Nato nadaljujemo proti cilju. Približevanje Ililissatu pomeni tudi približevanje fjordu, oz. ledeniku, ki na svojem iztoku preide v veliko področje ledu in ne sama ledenih gora. Pogled na vse to je diha jemajoč. To je preprosto težko opisljivo. Kot bi bili z barko na robu visokogorja.