Jadranje v Polarne kraje!

In se je začela ta pot tja nekam visoko na sever, v polarne kraje. Besede Arktika se skoraj ne upam izgovoriti…Pred več kot letom, (sta morda že dve?) me je Miran povabil k soudeležbi. In zdaj sem tu na Skokici.

Ta blog bo pisan drugače, kot sem ga do sedaj. Prispevki bodo dodajani na vrhu in ne na koncu, kot sicer. 

Miranov Blog spremljate lahko TUKAJ, kjer je možno videti tudi pozicijo Skokice (Izbereš: Kje je Skokica)

Pa pojdimo…

AZORI

FORES (Porto des Lajes)

31.5 - 2.6

Čas beži. S Ksenijo se skoraj ne pogovarjava o tem. Delava se, da je še daleč do odhoda. A daleč ni nič, niti otok Flores, za nas zadnji iz grlice azorskih otokov,  pa čeprav je 135 milj (dobrih 250 Km) oddaljen od Horte, naše trenutne pozicije. Vstanemo sredi noči, ob treh. Zapuščanje »finger pontona«, kot se imenujejo bočni pontoni, ki so tu povsod, pri razpoložljivem prostoru in nagajanju vetra poskrbi za hitro jutranje prebijanje. 50 ft dolga jadrnica rabi  kar nekaj prostora in krmarjevo spretnost. Zvezd je polno, še kako lepo je, a vseeno »za spremembo«😉 takoj slišim in razumem kapitanovo komando: »lahko ste voljno« in že nadaljujem s spanjem. 

Včasih jadramo hitro...

 

Včasih pa "počas"

Ocean prizanese, jadranje je cel dan udobno, udobno za vse. Valovi niso previsoki, brez pa seveda ne gre. Bočni veter, jakosti 10 do 15 vozlov omogoča solidno hitrost, ves čas nad 6 vozlov in po 22 urah pristanemo v Luki Porto des Lajes, na jugovzhodni strani otok Fores. Kako enostavno vse skupaj, pa realnosti na koncu ni šlo brez adrenalina. Da v Floresu ni marine, oz. privezov, smo vedeli. Pred štirimi leti je »hurican« naredil tu pravo razdejanje in popolnoma razbil betonski pomol. Kako je to izgledalo, raje ne pomislim, gromozanski kosi betonskega pomola, ležijo razmetani kot lego kocke. Edina možnost za privez predstavlja notranja luka, kjer je v naprej jasno da je zelo zelo malo verjetnosti, da najdeš priložnost zase. Noč je ko se približujemo, a  lune je dovolj, da od daleč vidimo nemalo jamborjev. »Shit«! Vhod v notranjo luko je ozek, skale okolice črne, čeri, ki jih osvetljujemo z baterijo,  so tako blizu. Zopet je slišati tisto »vesoljske, elektronske« zvoke. Scena na film, s katerim bi želel nabijati »adrenalin«. In ja, adrenalin šprica tudi pri nas. Ura je  1:30 zjutraj. V luki je malo prostora za manevriranje, možnosti za privez skoraj ni videti. Vsepovsod so že po tri barke na boku. Ne glede na pozno uro, se znajde na pomolu mlad par, pomaga z nasvetom in pridrži vrv. Še kako dobrodošlo. Pripravljenost Oceanskih jadralcev priskočiti na pomoč je pogosto moč čutiti. Privežemo se na eno od rekih možnosti, tisto noč, na »pilotno« barko. Vse se umiri. »Obligado« (portugalsko »hvala«) še utegnemo reči mlademu jadralskemu paru, ki je pomagal in že ju ni. Z Alešom še ne moreva zaspati. Še kakšno uro sediva v kokpitu in čvekava. Sparjeno pivo ne moti nikogar. Čips pa je tako ali tako »nacionalna jed« na Skokici. Za Aleša je to konec etape. Vidiva se zopet kasneje, na Grenlandiji. 

Aleš ves čas na preži za kiti

 

Oživa skozi katero smo ponoč vplovljavali

 

Desno podrt pomol; luka kjer smo mi spodaj

Naslednje jutro/dan, moramo sprostiti privez ob pilotni ladji. Luko zapušča jadrnica, privezana na bok širokega katamarana, z nenavadno mlado posadko, mi pa jih nadomestimo. 

Katamaran, poln zelo mladih Francozov (najmlajši menda 14 let), vzbuja zanimanje. Izvemo, da gre za posebno »plovbo«, poseben »program«, namenjen hm….kaj naj sedaj napišem? Vzgoji, prevzgoji, nabiranju izkušenj za pravo življenje, ali zgolj spoznavanje mornarskih veščin. Kakorkoli, plovba tega katamarana, začeta v Franciji, skupno poteka (bo potekala) deset mesecev. V tem času gredo dvakrat preko Atlantika. Mladina se ima pri tem kaj naučiti in izobražujejo med drugim tudi drug drugega, in sicer z znanjem, s katerim razpolagajo.  Udeleženci se menjajo, nekateri ostanejo dlje časa. Vsi so še kako prijazni in ves čas nekaj delajo. Nič jih ne ujčkajo. Pranje poteka ročno in še kaj. Nikjer pa nobenega »mobitela«…

Mladina iz katamarana pri delu

Ročna pralnica...

 Dva polna preživimo tu. Miran in Zlata sta običajno bolj pohodno nastrojena. Aleš, Nataša, Ksenija in jaz se tokrat združimo in imamo bolj užitkarske namene. Vsak ima svoj prav. Flores je divji, kot so vse azorski otoki divji. Pa vendar imajo vsi otoki vsak svojo specifiko.

Doživetje in opisa vredno je bila vožnja z »busom« v kraj Moisteiro na jugozahodu otoka. Avtobus manjši, lokalni. Poleg šoferja smo na njem samo še štirje potniki. Aleš in Nataša, ter midva s Ksenijo. Linija je bila res »močno lokalna«, saj smo se vozili po poteh, kjer cesta ni bila širša od širine avtobusa. Ovinkasta kot da vozimo slalom iz Vitranca, strmina pa za »Rogliča«. Pas mater! 

 

To pa je bila res lokalna linija. Kako se tu srečujejo, ni jasno nikomur.  Pokrajina pa….da ti vzame dih! Neokrnjena narava, polna slapov, ki jih je menda kar 400 na otoku. Morje globoko v dolini, daje belo čipko otoku, skale ob vznožju gora črne kot noč in kot da je lava, ki se je včeraj razlila in strdila. 

Šofer opazi s kakšnim zanimanjem opazujemo vse okoli sebe in nas začne opozarjati sam na kakšno lepoto, posebnost. A to še ni vse. Ko je kaj lepega avtobus ustavi, odpre vrata in z Alešem izstopiva, da fotografirava. In lokalna linija se spremeni v »posebno vožnjo«….Kako že gre tista? »Pa ljudi, dali je to moguče?«

Ekipa »posebne vožnje« pač zna uživati v kulinariki. In smo tudi tu našli svoj kotiček…Kaj se je pa topilo v ustih, pa naj ostane skrivnost…

 

Kasneje posedim pred »hiško«. Vse večkrat se zalotim pri misli na nadaljnjo pot. Pravzaprav sem zaradi nje tudi tu. In zame vse skupaj na nek način šele dobro začenja…

 

 

Ah ja…prav je da razložim še, od kje »mistični zvoki« ob pečinah, ki jih omenjam. Gre za nočno oglašanje ptic čiger, ki gnezdijo v pečinah. A ko jih slišiš, kakopak kot ponoči…je zvok res nenavaden »elektronski«, kot bi letali naokoli droni!

Vidite obraz...?

 

 A Z O R I

PICO (Madalena)

FAIAL (Horta)

 

Na Azorih si kratkotrajni "piš dežja" in sonce pogosto podajata roke

 

Posadka v zavetju Skokičinega šotora med potjo

Premik na sosednji, cca 27 Nm oddaljeni otok Pico, kot je tudi ime najvišjemu vrhu otoka. Vršnji del gore je impozanten in skrivnosten. Pogosto se sramežljivo odene z oblakom. S svojimi 2351 m je tudi najvišji vrh Portugalske. Tu ni blefa. Tu res prehodiš celotno višino, saj startaš iz »nula«. Vsekakor zadostni hribovski izziv. Za vrh je potrebno celo plačati »vstopnico«. Posebna ponudba je menda, da v vulkanskim kraterju na vrhu celo prespiš. 

Skrivnostni Pico...

 

Alpinistično obdobje je že zdavnaj za mano, hribovsko tudi ni več v neki intenzivnosti in ja, sedaj sem Mornar in moji pogledi so vse pogosteje usmerjeni nizko….proti horizontu…

Zgodba iz tega otoka, zapisa vredna, pa je vsekakor Miranov bočni pristanek med dvema ladjama v vetrovni ribiški luki Madalena. Manever, spoštovanja vreden. Med dvemi ribiškimi barkami je bil prostor za Skokico, a pred in za njo je bilo po pristanku zgolj…morda dva, morda tri metra prostor. Posadka je brez besed, »bledo/zelenih ličk« opazovala postopek. Iz visoke »prove« sosednje ribiške barke je nekaj mornarjev opazovala kaj se dogaja. Domačin, ki se je peljal mimo je kar avto ustavil in prišel ravno tako opazovat  misijo »impossible«…. Na vsakokratni Miranov krik: »Kolk je spredaj prostora?« smo z lahkoto pokazali z razmakom rok, saj več kot pol metra ni bilo nikoli….in tako »pet šest puta«. Veter nas je sicer bočno nanašal proti pomolu in nanj je naš kapitan tudi računal, a je bila pomoč premalo izdatna in neuporabna…..in na koncu, na koncu je bila barka vezana na bok, tako kot si kapitan zamislil. Vse skupaj je menda izvedljivo samo še v »Alan Fordu«. Tvegal sem plavanje čez severozahodni prehod in Miranu rekel: »Zaslužiš medaljo, sam ne vem al' za ludost al' za hrabrost😉«….Pas mater!  

Malo se poglobite v fotko in poglejte koliko je prostora pred in za barko...in upoštevajte da je ob pristajanju tudi pihalo...

Med ribiči v luki, ki nam nudi prijazno zavetje:

Noč v luki...vse je mirno, samo barke se zibljejo

Žehta ribičev

Polenovke

Dan kasneje smo že na sosednjem otoku, do katerega imamo med vsemi azorskimi otoki, kjer te dni jadramo, najkrajšo razdaljo. Slabih pet milj. Iz mirne ribiške scene pademo v živžav barki, ki imajo več ali manj stotine in tisoče milj za sabo. Luka Horta na otoku Fajal daje videz, kot da se morajo prav tu »priforčkati« vsi, ki so prijadrali preko severnega Atlantika. Vse naokoli je pooooolnooooo grafitov, ki govorijo o barkah in njihovih zgodbah. Posadke in kapitani, vsi več ali manj »jadralsko prestreljeni« se zdijo, kot da so izstopili iz knjig. In zdaj sem sam del tega? Je to vse res?

 

Horta...referenčna točka za Oceanske jadralce, ki prečkajo Atlantik. Kolikor risb, toliko zgodb...

 

 

 

Po Oceanih plujejo tudi otroci, ki prav tako rišejo svoje zgodbe!

Ksenija pri svoji "sveti kavici"

-------- **** --------

Zvečer pa je zopet na vrsti razvajanje brobončic...

Azori slovijo tudi po svojih sirih...in tu so vsi različni in noro dobri!

Jed v glineni posodi. Govedina v omaki z rdečim vinom in zelenjavo, ki se je v večji posodi seveda,  pripravljala več ur....se je topila v ustih.... Kdor me pozna ve, da je tovrstna kuhinja meni pisana na kožo. Morda pa jo pripravim doma...

 A Z O R I – SAAO JORGO (Porto da Calheta)

27.8. 2023

 

Vsak dan se zgodi kaj zanimivega. Tako malo pred našim odhodom dobimo novega »soseda«. Pristane par, ne več rosnih let. Videti je, da imata za sabo že nekaj Morja. Delujeta umirjeno, uigrano. Barka iz aluminija daje na vseh koncih vedeti, da je grajena za zahtevnejša Morja. Zagledam nalepko na krmi in spodnja čeljust se povesi. Kasneje kapitan potrdi, da je res naredil krog okoli Antarktike. Mornarji pravijo morskim prostranstvom okrog 40 o južnega vzporednika zaradi viharjev, ki tam divjajo, “roaring forties” (“rjovečih štirideset”)…Žena doda še, da je šel solo. Sedem mesecev je trajala ta neprestana plovba. 

Pred petimi leti v sedmih mesecih solo okoli Antarktike...

 

Sosed vpraša od kje smo mi in kakšni so naši načrti. Aleš razloži, da je »naš kapitan« šel že 3x okoli sveta in da so tokratni načrti »severozahodni prehod. Ko to sliši sosed, se zasliši rezki »uauuu«, a ne kot »uau« ki se zasliši, ko kakšna predstavnica nežnega spola kaj ugodnega zagleda na razprodaji 😉, ampak rezki »uau«, kot bi zarjovel lev 😉 in oči prekaljenega morskega lisjaka zaiskrijo z mladostno energijo.

Azorske otoke obiskujemo kot bi nizali bisere na ogrlico. In pravi biseri tudi so. Plani so včasih trdno postavljen že pred odhodom na etapo, včasih nastaja sproti. V luko Porto da Calheta na naslednjem otoku nameravamo sprva zgolj malo pogledati kako je s prostorom, a ko se privežemo pade odločitev, da tu tudi prespimo. Današnja etapa ni bila dolga. Zgolj 40 milj, a pivo po pristanku vsekakor »paše«. 

 

Gooooolllll!!!!!

Pademo v »vaško navijaško šank sceno v edini bufi« na obali in se zabavamo ob reakcijah, ko pade kakšen gooooollll….Vedno je zanimivo malo se »infiltrirati med domače«. A pravo druženje z domačini je šele, ko naju s Ksenijo povabijo na nekakšno krajevno slavje. Očitno gre za verski praznik. In ko meni kdaj kakšen domačin pomaha naj se priključim…ne pomaha niti do konca, ko sem jaz »že priključen« 😉. V prostoru pa….«ni kar ni«, namazi, domač sir, pršut, nekakšen mariniran »bob« nizek domač kruh, školjke, vino seveda belo in rdeče…In vse je potrebno seveda probati. «Uf, to je pa zame,« si rečem. Nazdravljamo slovensko in portugalsko. Domačini so veseli gostov, midva pa te gostoljubnosti.

 

Hiša vina

 A to še ni vse, saj sva šele »v hiši vina« vaška dekleta pa vabijo, da morava še »v hišo kruha«. Ponosne pokažejo nek poseben sladkasti nizek kruh, ki ga ob tej priliki napečejo same. In napekle so , kot razložijo 500 komadov. 

Hiša kruha

 

Kar nerodno nama je ob vsej tej prijaznosti, a ne toliko, da se ne bi nazaj grede še enkrat oglasil »v hiši vina«, zdaj že kot znanec. Ko vstopim samo dvignem roke v pozdrav in zasliši se »ooooooo….«. Sem pomislil, priznam, da bi moral biti sedaj tu prijatelj Mare Gran….(varstvo osebnih podatkov) s svojo harmoniko. Pas mater če ne bi naredili še »hišo žura«, ha ha.

 Ps.: V hiši kruha se nisem oglasil, ker vemo, da kruh redi 😉….

 ---------- *** ----------

In še nekaj prizorov iz tega gostoljubnega kraja:

 

 AZORI

- SAAO MIGUEL 

- TERCEIRA

 25.5 - 26.5.2023

 Čas je za premik na sosednji otok. Ob petih zjutraj odjadramo na 80 milj oddaljeno Terceiro. Napoved je ugodna. Do 15 vozlov bočnega vetra, ki pa bo seveda razvil nekaj vala in kot smo rekli, brez cca 2 metra vala tu skoraj ne gre. Proti koncu pa v zavetju vendarle najdemo mirnejšo "pot".

 

 

Malo trpijo želodčki, a po štirinajstih urah vendarle dosežemo Terceiro in pristanemo v mestu Angra do Heroismo, ne da bi »hranili ribice« in že nazdravimo s »Sangrio«. Mater se hitro učimo 😉. 

Angra do Heroismo  je najstarejše mesto na Azorih, je zgodovinska prestolnica arhipelaga in je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Je tudi sedež sodnega sistema (vrhovno sodišče) in glavna baza poveljstva letalskega območja Azorov (portugalsko Comando da Zona Aérea dos Açores), Base Aérea nº 4 in odreda zračnih sil Združenih držav. Pogled zopet pritegnejo pročelja hiš. So barvitejša od tistih iz Ponto Delgade. Dan kasneje se s Ksenijo sprehajava po okoliških ulicah. Uživam v fotografskih motivih, ki izzivajo. 

 

»Sapo zajemava«, ko presenečena ugotoviva, da sva prišla do arene, kje potekajo bikoborbe. Skulpture besnih bikov krožišču, naravne velikosti so dobesedne »nore«. 

 

 Muzej pripoveduje svojo zgodbo, v cerkvi orglar vadi kdo ve katero »fugo«. 

Dan si popestriva z avtobusnim premikom v sosednjo ribiško luko!

 

Pomoč pri informacijah nudi simpatična študentka. 

Dan poteka počasi, kot nama ustreza. 

 

 A Z OR I - SAAO MIGUEL 

- Ponta Delgada 

– Misterioz

23.5 - 24.5.2023

In so prišle! Zlata, Ksenija, Nataša. Pričakamo jih letališču, kot se spodobi za fante, ki komaj čakajo svoje »punce« 😉. Kar nekaj časa se nismo videli. Za čas sem tako ali tako izgubil občutek. Vem le, da je že doooolgo od tapasov v španski La Lineji. 

"Punce prihajajo"

Dan po prihodu je namenjen ogledu največjega od azorskih otokov Saao Miguela. Kot ostali imava tudi s Ksenijo najet rent a car. Vsega zanimivega je na otoku toliko, da si je potrebno narediti prioritete. Najprej se odločiva se za dolino Furnas. Med potjo fascinirajo orjaške praproti, pod katerimi se počutiš kot palček. 

Orjaške praproti in mi kot palčki pod njmi...

 

 

 

Jezer, ki jih je otok poln, so tako ali tako ena od lepot, ki jih želiš videti. Ob marsikaterih so področja, kjer vse na okoli diši po žveplu. Pozdrav iz notranjosti Zemlje! Azori so seveda vsi po vrsti vulkanski in ponekod je struktura kamnina taka, kot da se je včeraj razlila in strdila lava. 

 

 

Žvepleni izviri ob jezeru

 

Vsi ti žveplasti izviri so poleg atrakcije za pogled in vonj še kako dobro izkoriščeni za gostinsko ponudbo. V »luknjah« se namreč pripravlja tipična jed »cozida«. Na gomilah peska, s katerimi so prekrite žveplene luknje je moč prebrati, kje nato to jed strežejo. A tam brez vnaprejšnje rezervacije ni šans da najdeš priložnost za poskušanje. Pa naju mika, da bi poskusila. 

Kuhinja...

 

 

 

 

"Codiza" je končana!

 Narava na vsakem koraku jemlje dih. Vsepovsod tista sočna zelena. Krav je menda res več kot prebivalcev.  

Plantaža čaja

 Ustaviva se seveda tudi na plantaži čaja. Zaključek dnevnega izleta pa je za naju Caldeira Velha z svojimi »hot springsi«. Termalna voda v naravi, v bazenčkih, kot jih je ustvarila narava vabi k namakanju in pregrevanju. Voda je topla, skoraj vroča. Na enem od izviriv doseže več kot 60oC. Na več mestih si kar kadi med skalami. Ljudi se namaka za najin okus malo preveč, čeprav količino ljudi regulirajo z številom izdanih kart.  Pa saj žal tudi nimava dovolj časa. 

Naravno kopališče v toplih izvirih

Ure prehitro hlapijo. Predstavljava si idilo, da bi pred večerom ostala tu sama. Morda ob robovih še sočno sadje. To bi bilo pa menda že blizu raja?

Pred večerom zapustimo Ponta Delgado. Plan je, prestaviti se za 18 milj, da jih bo jutri malo manj in bomo pristajali še podnevi. Sidramo na severozahodnem delu otoka, za atraktivnimi skalami, ki delujejo skoraj strahospoštljivo. K »nezemeljskem« ambientu svoje dodajo misteriozni zvoki, ki prihajajo iz klifov na obali, ob katerih sidramo. In sidramo blizu kraja »Mosterios«, kako ne bo torej vse skupaj misteriozno? Najbolje ta zvok opišem kot »elektronski zvok«, ali pa, kot da bi brenčali droni nad nami, pa seveda ne. Hm, le kaj to je?

Mistično sidrišče

Noč je skrivnostna. Lune še ni veliko, zvezde zato toliko bolj pridejo do izraza. A ob vsej romantiki je vendarle potrebno pošteno povedati tudi….da nam na sidrišču oceanski val nam ne prizanaša. Guncamo se »kot opice«. Zdaj pa lahko po dolgem času zopet napišem »pas mater!«

 

 A Z O R I - SAAO MIGUEL - Ponta Delgada (del posadke odide)

21.5.2023 – 22.5.2023

 

Pristajamo v mestu Ponta Delgada, administrativno središče arhipelaga Azori

 

Ponta Delgada (otok São Miguel)  je končna destinacija za del ekipe, s katero smo skupaj od Gibraltarja. Prevozili smo skupaj  1257 Nm, kar je 2328 Km. Če za tiste, ki niste navtiki  navedem za lažjo predstavo, da kadar smo jadrali s hitrostjo 17 Km/h smo jadrali hitro…in ko se spomnite še v kakšnih razmerah smo jadralni prve dni, potem je morda lažje razumeti, da je za nami kar velik zalogaj. A kje je še konec načrtovane poti…?

Vkrcali smo se kot neznanci, razšli smo se, kot da se poznamo že leta. Jadranje v težjih razmerah te poveže podobno, kot te, ko se z soplezalcem v gorah navežeš na vrv…

Na etapi Gibraltar – Azori (São Miguel) smo skupaj jadrali:

Kapitan Miran

Aleš

Gregor

Nina

Marko

In še en Marko

Jutranje slovo in skupna zgodba ostaja spomin...

Na barki ostanemo trije. Poleg kapitana še midva z Alešem. Imamo prost dan. Izkoristimo ga tudi za pranje.  Pri pranju smo vsi ponosni, da nam ta "silni postopek", ki nam je več ali manj očitno vsem tuj, uspe. Glavno vprašanje je: "Ti, a ti je šlo kaj v barvo?" ;)

Žehta...

Pretežen del dneva pa izkoristim za "brezciljno" pohajkovanje po okolici....

Marsikatera barka nemo pripoveduje svojo zgodbo. Kdo ve kje vse se je že potepala ta...

 

In kjer so krave so tudi siri

 

Tlakovane ulice so polne vzorcev. Poleg izjemne narave bo to tudi ostalo v meni kot vtis iz Portugalske. Tako kot to, da so Portugalci zelo veren narod. Ena cerkev ni nikjer dovolj, tudi če gre za manjši kraj.

 

Doma pa se pripravljajo trije novi člani…in mi jih čakamo tu:

 A Z O R I - São Miguel

19.5.2023 – 20.5.2023

Azori so ena od dveh portugalskih avtonomnih regij (druga je Madeira). So arhipelag devetih vulkanskih otokov v severnem Atlantskem oceanu, približno 1360 km zahodno od celinske Portugalske, približno 1640 km zahodno od Lizbone, približno 1500 km severozahodno od Maroka in približno 1900 km jugovzhodno od Nove Fundlandije v Kanadi. Raztezajo se več kot 600 km in ležijo v smeri severozahod-jugovzhod. Tako, malo za občutek in preplonkano iz Wikipedije.

Ko brskam po netu, kaj pišejo o Azorih najdem same superlativa…Skrivnostni otoki sredi Atlantika.…Azori, razkošje v zelenem in nebeška modrina in še in še.

Kar nekaj dni se bomo potepali po Azorih, ki res navdušujejo. Jaka iz Novega mesta mi piše, da je bil tu, da je še vedno čisto navdušen, da nam kar zavida in še…da je »tam« zelena drugačna »zelena«. Jaka res je. Zelena trave je tako sočna, da bi ugriznil vanjo. Krav, ki pa to počno, je pa res v izobilju. Krave, ki ne poznajo »štale«…morda pa so to »srečne krave«.

Zapuščamo »Maričko« (Santa Marijo). Naš naslednji cilj je São Miguel sosednji otok, od Maričke oddaljen cca 50 milj. To je največji otok v arhipelagu. Pogoje imamo take, da bi jih vsak jadralec, če bi imel možnost, izbral. Veter v povprečju cca 17 vozlov, vala seveda nekaj je, saj smo vendarle na oceanu, a do dva metrski val je tu skoraj ravno Morje, če le kaj piha. Vozimo slabo orco in kasneje bok. Naša hitrost je zavidljiva, ves čas preko 8 vozlov, pravzaprav ves čas med 8 in 9.  

In ti pogoji so idealni tudi za spanje. Prepustim se zibanju in sanjam. Ko naslednjič odprem oči, je za nami je dvajset milj. «Sam, da smo si na jasnem«…nisem jaz tako dolgo spal, tako smo šibali 😉.

Pristanišče, kjer pristanemo se imenuje Vila Franca do Campo. Halo?  Campo? Pas mater, kaj pa če smo »Čampati«  od tu ? Malo bi se še zadržal pri žlahti, ha ha….

 

Luke, v katerih so tudi marine, so si na nek način podobne. Dokaj ozki vhodi, med visokimi valobrani, polni preslikav, črni vulkanski kamni, s katerimi je vse obloženo. Tako nekako. In pa seveda jadralci . V glavnem prihajajo ali odhajajo. In poti so tu več ali manj doooolge, oceanske. Dan v katerem pristajamo in dan kasneje imamo zopet prosto za potepanje po okolici in kakšno pivo, ali kozarec vina jasno pade tu in tam. Svet zopet doživljam preko objektiva.

 

 

 

 

 

 

AZORI - Santa Maria

17.5.2023 – 18.5.2023

 

Počasi  mi »leze pod kožo«, da sem na Azorih. Na prvem, majhnem otočku velikosti cca 10 x 16 Km. Kolikokrat in koliko let že na Jadranu poslušam o Azorskem anticiklon, še kako željenem. Prinaša stabilno vreme. In zdaj sem tu, z občutkom, kot da sedim sredi »vrtinca A«.  

Marina "Vila do Porto"

 Dan po pristanku je namenjen spoznavanju otoka. Razkropimo vsak po svoje, ali v paru. Eni s skuterji, drugi s kolesom, tretji z »busom« in nekaj tudi na štop. Vsak na svoj način. Otok, kot menda vsi ostali, v tem arhipelagu, je zelen, gorat in poln vode. Ceste vijugaste, hiše majhne, verjetno skromne, vse z dimniki kaminov ob strani. Poskušam si ustvariti vtis o življenju na tem azorskem »Susku«, kot mi v nekem trenutku pride na misel. 

V nadaljevanju nekaj fotografij, ki naj govorijo zase....

 

 

 

 

 

-------------- *** --------------

Dan je bil poln. Doživet tudi preko fotografije, kar mi je še kako ljubo. Odtavam z mislimi preko objektivov. Domačin, ki prijazno ponudi prevoz, po "dvignjenem palcu", da dnevu pečat stika s pristnostjo relanosti otoškega življenja. Konjak na koncu poti, pogreje dušo, večerja v "DuFogo" poteši "brbončice"...

Se nadaljuje!

 

ATLANTIK: Proti Azorom (Porto Santo/arhipelag Madeira – Santa Maria/Azori)

14.5.2023 – 17.5.2023

1. dan nedelja

Zapuščamo Porto Santo (Madeira)

Na pot odrinemo z nam ugodno vremensko napovedjo. Vetra naj ne bi bilo več kot cca 20 do 25 knt; smer NNE, kar naj bi za nas pomenilo »laško orco« (jadranje proti vetru, vendar ne v ostrem kotu). Nekaj več vala naj bi bilo samo na začetku.

V realnosti so nam razmere še bolj naklonjene. Jadranje je udobno in postane en sam užitek. Valovi so nižji od pričakovanih. Cca 2m in kaj preko, je za Ocean skoraj ravno, a še vedno živahno. Posadka je že kar utečena, kapitanov »ukor pred izključitvijo« fašemo le še redko 😉. Pogovori se dotikajo zadnjega vdora vode v notranjost barke in karkoli komu pade na pamet. Časa je dovolj za vse. Tudi za »štukanje spanca«. Plovbe dneve in noči so tako drugačne od enodnevnih. 

Spremlja nas sonce, ki se vsake toliko sramežljivo skrije za oblak. Oblaki se pred večerom pričakovano zgostijo. Sonce, skrito za njimi, osvetljuje horizont teatralno. Bo zvečer kakšna gledališka predstava?    

Oceanski večer...

Nasmeh v meni...že doživeto...nisem verjel, da bom spet! Ena od magij Oceana! 

Morje postaja temnejše. In potem, kasneja,...Waitapu (beri Joža Horvat:"Waitapu"). Priobalno tega ne moremo razumeti, potrebno se je preiskusutu in poiskusuti dodakniti se te "črte"! A vse se začne pri: "Želim in zmorem to!"

Kasneje...

Noč! Lune je malo. Do izraza pridejo zvezde in teh je kamorkoli se ozreš brezmejno. Ni svetlobnega onesnaževanja civilizacije, ni ljudi, ni bark…kot da smo sami na zemeljski obli! Skokica pa drvi v noč s povprečno hitrostjo preko 7 vozlov. Preverjaš z očmi, verjameš v AIS elektroniko. Vse koli tebe je poooooolllnaaaaaa zvezd. Vsakič se sprašujem: "Le od kje se vse usujejo" V vodi srebro iskrečega se planktona in nikjer nikogar samo mi in Skokica. Še ladij, ki se bi jim bilo potrebno izogibati ni. 

 

2 dan; ponedeljek

Zjutraj račun pokaže, da smo v 24 urah prevozili 175 milj. Z rezultatom smo še kako zadovoljni! A igre ni konec. Pred nami so še milje in milje.  

Življenje na barki dobiva svoj ustaljen režim. Gvardije potekajo, kot je v začetku dogovorjeno. Spanca v enem kosu ni več pri nobenem dovolj. Potrebno mu je dodajati koščke, ki jih poskušamo poloviti preko dneva. A vse to je običajno. Pač življenje na barki na več dnevni plovbi. 

Občasno nam malo nagaja tudi avtopilot, ki »ga meče ven«, kljub relativno milim pogojem. Pravi, da izgublja stik s krmilno enoto. Priti do kontaktov, ki jih je potrebno tudi preveriti zahteva praznjenje nekaterih komor.

Spomin na težave, kot sva jih imela z Jasminom na Pacifiku pet let nazaj so še kako žive in oceanskih plovb ni brez težav. Miran izjavi, da so te plovbe pogosto »ena sama improvizacija« Če on, z vso svojo »kilometrino« to reče, bo že držalo. Gledam kapitana in vidim na obrazu, da je z mislimi pri problemih in rešitvah. Glavna poglavja letošnje Skokičine poti so šele na horizontu.

Popoldan kapitan želi prikazati manever »pritajevanja«, ki je v resnici »zaustavni položaj« in v okviru katerega izvede »obrat v veter«, kar je pravzaprav »orca la banda«, ha ha ha ha. Miran že ve, zakaj to pišem. Posadka ima priložnost da se ohladi v Atlantiku, midva pa sva na meji, da drug drugega vrževa v Morje in uskladiva terminologijo 😉. Nasmejali smo se pa le… 

 

Danes imamo že tako »mirne pogoje«, da jemo lahko že iz skodelic na kolenih. Nina nam skuha rižoto, kapitan pa odobri špricar, ker smo na polovice etape. Čisti razvrat 😉!   

 

Pred mrakom imamo še 225 milj do cilja. Od Gibraltarja do tu jih je za nami že preko 900.

Med vožnjo opazujemo alge, ki jih je sem prineslo iz Sargaškega morja. Sargaško morje je edino Morje, ki nima obale (glej sliko) je polno teh posebnih alg Sargassum, ki po obliki spominjajo na grozd. 

 

Sargaške alge na naši poti!

Poiščem info:

"Poortugalski mornarji so bili med prvimi, ki so v 15. stoletju odkrili ta predel in ga poimenovali po teh algah. Gre za območje severnega Atlantskega oceana. Zahodno od Sargaškega morja teče zalivski tok, proti jugu Južni ekvatorialni tok na vzhodu pa Kanarski tok. Tople temperature vode tega morja so ustvarile dobre pogoje za razmnoževanje alg in zaradi tokov, ki na določen način zapirajo morje, so alge ostale znotraj, v samem središču."

A veste po čem je še znano »Sargaško morje«? Po tem da je v tem predelu tudi zloglasni Bermudski trikotnik…No mi smo vendarle malo višje in gremo raje belim medvedom v objem 😉.

3 dan, torek

Ko se zbudim največkrat preverim pozicijo. Danes je le 147 milj (272 Km) do konca, kar je toliko kot od juga Istre do Hvara. Pif…«kamilce« pa saj smo skoraj »doma« 😉. Vetra je malo, do 15 vozlov. Vozimo orco. Vala, ki bi nas zaustavljal ni veliko. Spet eno »jadransko« jadranje.  

Med potjo srečamo marsikaj zanimivega iz živalskega sveta. Tako jadramo tudi mimo meduz, Portugalska ladjica (Physalia physalis).

Portugalska ladjice, ki hitijo mimo nas!

Bleščeči barvni plinasti mehurji so tako lepi in res podobni jadrnicam. Berem, da je telo veliko 9-35 cm, dolžina lovk pa običajno 15m, v zelo redkih primerih pa so lahko dolge do 50m. Uf. V ožigalkah imajo močan toksin, ki lahko povzroči tudi smrt pri človeku.

Zato pa so prijaznejši delfinčki, ki nam pogosto delajo družbo. Kapitan doda še glasbo in vse skupaj je skoraj že kičasto! 

 4. dan, Pristanek – sreda dopoldan

Zjutraj se nam »prikaže Marija«…..

Santa Marija, naš prvi otok v Azorih!

 

Le kako se nebi, saj bomo pristali na prvem azorskem otoku »Santa Marija« 😉.  540 milj (cca 999 Km) je za nami od zadnjega kopnega, otoka Porto Santo iz skupine Madeira. Od Gibraltara do sem preko 1190 milj (cca 2200 Km) Tokrat smo imeli pogoje, nad katerimi se res ne gre pritoževati. In ja, gotovo smo jih toliko bolj cenili, po tistih »prvih miljah«. 

Pa kaj si nismo to zaslužili???

 

Azori nam v pozdrav pošlje prh dežja. Bil bi užitek stopiti na palubo in se mu prepustiti. Prepustiti kapljam, da polzijo po telesu. Izprale bi znoj in sol, ne pa lep spomin na vse doživeto etape Gibraltar – Azori!

In smo tu...prvem cilju. Kje daleč so še končni...

 

ATLANTIK – Proti Arhipelagu Madeire (Porto Santo)

12. – 13. 5.2023

Takoj ko spremenimo smer stran od Azorov in zajadramo z vetrom v pol krme postane vožnja seveda bistveno bolj udobna. Valovi postajajo navidezno bolj umirjeni, a gre samo za drugo smer iz katere nas dohitevajo. A so seveda enaki in so še kako visoki, pravzaprav se valijo cele gore za nami. Navadiš se tega. Barko dvigujejo in spuščajo. Še kako nam ustreza vse to. Ure in ure kofutanja in prelivanja iz boka utruja. Tako pa se zdi, da se peljemo za izlet…Noč, kolikor jo je ostalo mine hitro. Naredi se krasen sončni dan. Zopet uživam v pogledih na valove.

 

 Vse bolj smo sproščeni….ko se zgodi…

….v tistem trenutku sem v salonu in si kuham kavo….od zunaj zaslišim PAZIIIIIIII !!!!!! Ne dojemam, kaj se dogaja. V notranjost barke, v salon se zliva slap Morja in ne neha in ne neha. Vse povsod je voda vse je mokro. Moker sem  tudi sam. Prijatelji zunaj so tako ali tako, kot bi jih stuširal….

Kaj se je zgodilo? Preprosto. Dva visoka vala sta se seštela in se od zadaj, visok kot sta bila, preprosto prevrnila in izlila v kokpit. Vode je bilo v trenutku preko višine sedežev in seveda še več, ter se vse skupaj prelilo v salon. Verjetno je bilo vse vode kakšen kubik….Ojoj. Saj ni bilo časa ne za strah, ne za grozo. Ne moreš dojeti vsega. Veš samo, da »filma za nazaj ne moreš zavrteti« in nadaljevati z: »ma smo se samo hecali«….

Sledi delovna akcija izčrpavamo vodo izpod podnic. Voda je povsod, v vseh predalih in prekatih. Zajemamo, odlivamo, brišemo, kolnemo. Škode je veliko. Mokra je bila tudi navigacijska miza, pljusknilo je tudi tja in še naprej. Tri metre daleč v salon je plusknilo. Mokro je tudi v navigacijski mizi in tam je tudi računalnik….Škode je veliko, za cca 2000 €… inverter…računalnik…telefon…in še kaj. Ta val, ki se je tako poigral z nami je bil zelo drag….Smo ko polite kure…pravzaprav, kot pet politih petelinov in ena »kura« (😉).

In iz vsake zgodbe je prav, da se kaj naučimo…na Oceanu se nikoli ne smeš popolnoma sprostiti, vsaj tako ne, da imaš vrata v salon popolnoma odprta. Upam, da bo sedaj med bralci čim manj tistih, ki bodo »pametno« zaključili: »Aja….«.

Noč, ki smo jo imeli pred sabo, kolikor nam je manjkalo do Otoka Porto Santo, soseda Madeire je bila za vse  nekoliko živčna. Vsake toliko je verjetno vsak od nas s strahom pogledal izza hrbta proti »gričevnati« pokrajini….

Porto Santo

Na otoku pristanemo zgodaj, po osmi uri. Še kako prija pretegniti noge in naročiti: »eno pivo prosim!«

Preostanek dneva preživimo privezani ob pomol. Valobran je poln grafitov jadralcev. Vsak zase je zgodba. Urejamo vsak svoje stvari, urejamo barko, urejamo sebe. Proti večeru pa sprehod v mesto in razvajanje brbončic spet po Portugalsko, Miran pa si je lahko po nekaj dneh zopet privoščil svojo dozo teka.

 

Za nami, od Gibraltarja do tu je 654 milj, pred nami, do prvega otoka na Azorih pa še cca 500 milj. Petsto »živahnih milj«…Kar pomeni cca 4 dni in noči plovbe.

 

A=Gibraltar     B = Porto Santo    C = Azori

 Fotgrafije bodo urejane še naknadno...

 

 ATLANTIK – Jadranje proti Azorom, a potrebno je spremeniti plan…

10. – 11. 5.2023

Lagos zapuščamo ob 15:30. Zdaj smo kompletni. Kapitan Miran in posadka Aleš, Nina, dva Markota in jaz. Do Azorov je pred nami cca 800 milj. Hitimo na pot iz vremenskih razlogov. Ob Portugalski vleče »stržen« severnika jakosti 25 do 30 knt in sega cca 200 milj daleč. Naša smer je direktno na zahod, torej nas bo prelivalo iz boka. Hitimo, ker razvoj vremena kaže na še dodatno okrepitev severnika, mi pa načrtujemo ta stržen čim hitreje prečiti, če bo potreba smo pripravljeni odjadrati tudi malo proti jugozahodu in se nato z ugodnejšim in šibkejšim vetrom povzpeti nazaj do Azorov. 

 

Napoved, ki se na dan odhoda še spremeni

Kmalu po rtu Ponta de Sagres se soočimo z realnostjo. Za jadranje bo zadoščala tretjina prednjega jadra. Hitrosti so spodobne, ves čas okoli 7 Knt. In odjadramo v noč. Spomin na grške plovbe oživi. Začno se srečanja s tankerji. Kurzen linije so široke kar 25 Nm in jih je več. AIS je pri tem seveda v veliko pomoč. Morje je vzvalovano do te mere, da se tankerji dokler ne pridejo bližje skrivajo za gorami valov.

Z Nino imava v najini izmeni stražarjenja kar nekaj »živčnih srečanj«. En od »velikih« celo spremeni kurz…Ko že misliva, da je živčne vojne konec…pok in rrrrrrrrrr!!!!!! Nimava pojma kaj se dogaja. Miran že od znotraj zavpije: »Kaj smo povozili?« Res se je slišalo tako, a nismo. Ugotovimo, da se je s pokom odvila genova (prednje jadro) od konca. Pretrgala se je vrv od »rola«. Malo za občutek situacije: noč, barka drvi, vsake toliko nas prelije val, vetra je več od napovedi, jadra pa sedaj, ko se je odvilo v celoti seveda preveč….mislim, da ni potrebno nič dodati…

Miran, prekaljen oceanski jadralec preudarno in mirno rešuje situacijo.  V želodcu me stiska, ko ga gledam kako v noči na premcu ob divjem gibanju barke in prelit z valovi rešuje situacijo. Vrv je nakako »vštukal«, a ostane problem, da ne moremo jadra še dodatno krajšati, če bi bila potreba…

Dvojice posadk na straži se menjajo in noč preide v dan. Malo pospim in ko se pojavim v kokpitu me za dobro jutro pozdravi »kapitanova izjava dneva: »Imamo malo gričevnato pokrajino«. Kaj ne bo grčevita pas mater, če se pa jahamo po štiri merskih valovih, ha ha.

In tako je za nami prva Oceanska noč in drugi dan. S pogoji nam ni prizanešeno. Vetra je več od napovedanega in na displeju merilca hitrosti se številke vrtijo ves čas okoli 30, celo do 38 in potrebno je vedeti, da je 30 in več vozlov vetra na Oceanu nekaj drugega kot na Jadranu. Predvsem je val neprimerljiv. Veter se bo širil za nami hitreje in mu ne bomo ušli kot smo želeli. Valovi pa ves čas od 3 do 4 metre pa tudi do 5.

Fotografij vse te scene, ki bi bile kaj vredne ni. Preveč divje vse skupaj. Ves čas nas preliva. Vsake toliko nas v bok prileti val, ki prileti od strani direktno v okna »šotora Skokice« in nato se slap Morja preliva po kokpitu. Vsak po svoje skačemo kot kobilice, da ne bi bili mokri, a nam največkrat ne uspe. Tako ali tako pa se na koncu posedamo po mokrih klopeh. Tudi v notranjosti barke je po tleh vse mokro, slano in drseče. Vmes v enem od konkretnih nagibov odleti iz navigacijske mize na tla še Miranov prenosnik… 

Ko sediš v kokpitu in je nasproti tebe zid Morja...

 

Pa vendar, čeprav naporno je vsa scena lepa, kot je lahko le Ocean. Divje razburkano, da imaš občutek, da si res v gorah. In ko se lomijo vrhovi največjih valov, ki se vsake toliko zvračajo okoli nas, se vse tako zapeni, da na samo da misliš da gre za gorsko pokrajino, ampak da gre za zimo v gorah. Na posameznih delih opazujem smaragdno vznožje. In poglej….in se mi nasmehne…tista stekleni vrhovi, ki jih tako dobro poznam iz drugega Oceana, so seveda tudi tu. In spet vem, da bi, če bi splezal na vrh takega vala in pogledal skozi »stekleno okno« videl do dna Oceana…

Opazim Miranov zaskrbljeni obraz. Ni sproščen. Napoved je, nam v škodo zopet malo spremenjena. Taka situacija kot je bila ponoči in čez dan, bo trajala še vse do sobote…Nas pa premetuje kot v pralnem stroju, na bobnu rola pa zgolj dva ovoja…

Spremenimo kurz in namesto na Azore moramo na Madeiro...

In pade odločitev! Ne gremo na Azore, ampak na Madeiro. Spremenjen kurz bo pomenil jadranje v pol krme, kar bo zmanjšalo obremenitev rola, za nas pa udobneje. Na Madeiri bomo popravili, kar je potrebno popraviti in nato na Azore, kot je bilo načrtovano. S tem smo si za cca 180 milj podaljšali pot, a z odločitvijo soglašamo.

In tako pred nočjo po cca 200 miljah, kolikor smo jih prejadrali od Lagosa (povprečna hitrost nad 7) spremenimo kurz proti Madeiri z vetrom v pol krme, kot bi jadrali s pasati…

Lahko noč iz Atlantika!

 

PORTUGALSKA  (Faro – Lagos)

9.5.2023

Sidrišče zapuščamo, zapuščamo laguno. Dnevni pogled je seveda zalo drugačen do nočnega. Zdaj vse vrtince in tokove tudi vidimo, včeraj smo jih bolj čutili. Na vhodu je pravi rodeo. Za Skokico in 50 ft dolžine seveda to ni noben problem, koncentracija in čvrsta drža krmila pa je, ne glede na to, nujna. 

 Pred nami je še ena »priobalna etapa«.  Nadaljujemo ob Portugalski do Lagosa, kjer se bo vkrcal dodatni član posadke, nato začnemo z nekaj dnevno, najverjetneje pet, Oceansko plovbo, v živahnih razmerah.

Veter dobivamo več ali manj v čelo. Jadranje, predvsem proti koncu, postane vse bolj živahno orcavo. Severozahodnika je več kot 25 vozlov. 

 

Vhod v marino Lagos poskrbi na koncu za dodatni adrenalin. Znajdemo se v dokaj ozkem kanalu, z nasprotnim vetrom. Ni prostora za manevre, kaj šele obračanje pri obstoječem vetru. Pred nami se znajde katamaran, ki vpije, da mu je odpovedal en od motorjev, pred nami tudi dvižni most, za katerega upamo, da ga bodo odprli pravi čas. Marina je kmalu za njim. Uf….ni zavidljiva situacija za kapitana. Najprej smo vsi srečni, da smo se privezali začasno (bočno) na tranzitni pomol, a veselja je kmalu konec, saj nas marina »prijazno povabi«, da se premaknemo v notranjost. Pomol, ki nam ga odredijo je pozicioniran tako, da bomo pristajali z vetrom, ki ga tudi tu ni malo, ki nas bo dodatno potiskal k pomolu. Ni kaj. Pa se je, z malo telovadbe ob privezovanju, vse dobro izšlo. 

 

Kapitanu poskušano pomagati pri nekaj nujnih tehničnih opravkih. Potrebno je zašiti poškodovan del spray hooda in popraviti eno od pozicijskih luči. Potem imamo »prosto« ;) Miran izkoristi večer za tek, mi pa za »gostilno« 😉. No, pravi namen je malo okusiti kakšno Portugalsko kulinariko in posadka je tu složna. 

 Zvečer z zanimanjem opazujem oseko…Kar nekaj metrov jo je. Zopet nekaj novega zame….

 

 

 

Na Portugalsko se bi vsekakor potrebno še vrniti. Ali pa kakšen dodatni dan ostati tu.

Zdaj pa najverjetneje nekaj dni ne bo pogojev za pisanje Bloga....ampak se vrnem...;)

 Ob Španiji do Portugalske (Gibraltar – Faro)

7.– 8. 5.2023

Nedelja. Kapitan in posadka priletijo v  Malago, kot jaz preteklo nedeljo. Vkrcavanje, pašta, pregled podatkov o tokovih in ob 20 h zapuščamo Gibraltar!  

 

Gibraltar mi bi bo ostal v lepem spominu..

 

 

V ožini med Španijo in Marokom in je potrebno resno upoštavti tok. Jadralcen lahko povzoča resen problem. Kolikokrat sem bral, da so se barke vračale, ker so izplule ob nepravem času. Tudi mi zbiramo informacije. S tem se na Jadranu, do sedaj nisem kaj dosti ukvarjal. Tukaj pa...visoka voda...nizka voda...tokovi..plimni tokovi...tablice...veter...vse je potrebno uskladiti, da bi bili v ožini, na rtu pri Tarifi ob kolikor toliko pravem času.

Očitno smo izbrali primeren čas za odhod in ta ni bil naključen. Pred nami je cca 140 Nm, začenjamo z nočno plovbo. Razdelimo se v posadke v straže (gvardije). Izberem drugi del noč, kar mi ustreza. Prebujanje dneva je vedno tako magično.  Z Nino sva v paru. Želi se naučiti jadrati, vse jo zanima. Ni se prišla samo voziti.

 

Vetra zmanjka in kaj nam preostane drugega kot motoriranje. Pa je vseeno lepo. Polna luna seveda dela noč čarobno, a področje s svojo specifiko plitvin, označenih ribiški področij in ribičev, ki lovijo zahteva polno pozornost. Pestro vsekakor. Tokrat nismo »na skokih«, ampak na »veleslalomu«. V času najine gvardije se z Nino kar na enkrat znajdeva pred polno manjših osvetljenih oznak, ki vse povsod utripajo. Ene so bele, druge rdeče, pa tudi zelene. Prebudim kapitana, ker bi rabil nasvet, pa je hitro jasno, da so težave z oznakami manjši problem, kot če kapitana prebudiš iz sladkega spanja…(Very dangerous !!!) ha ha..

 

 Ob prebujanju dneva smo še vedno v področju Ork, na katere vsi opozarjajo in strašijo. Informacije o srečanjih in neprijetnih stikih, ki pomenijo menda lahko tudi zaletavanje Ork v barke in posledično poškodbe, so objavljene celo na posebni spletni strani. Za enkrat ni razlag kaj se dogaja. So se te živali začele boriti za svoj prostor? Slika spodaj je slika iz informativne spletne strani, ker koliko toliko ažurno vnašajo podatke kje so bile Orke opažene (modre oznake) in kje so bili kontakti (rdeče oznake). A kaj lahko narediš? 

 

Tretjino naše poti se tako tako držimo bližje obali in tu naj bi bili tudi varnejši pred temi lepimi živalmi, ki so kar na enkrat dobile negativni predznak. Veter ne sledi našim pričakovanjem…motor brni v eno. Če želimo v določenem času prispeti v Lagos, kjer nas čaka še en član posadke, moramo ohranjati hitrost. Nekaj ur imamo tudi kar spoštljiv val, ki ima že oceansko podobo. In mi seveda plujemo po Oceanu, Atlantiku, pa čeprav ob Španski obali. Za »en delovnik« se nas veter vendarle usmili, jadranje je seveda blagodejno, ušesa so še kako hvaležna.

Dolgočasno seveda na barki ni. Miran poskrbi za strokovno izobraževanje…ugibamo kateri državi pripada posamezna zastava. Ene so močno scefranem druge manj. Vse pa nemo govorijo zgodbe o preplutih miljah…Miran je kot satelit, ki neprestano kroži okoli zemlje. Vsake toliko se mu kje uspemo pridružiti, a on ostaja v svoji orbiti in se niti ne pusti kaj dosti motiti…

 

 Pred večerom Špansko zastavo zamenja Portugalska. »Zaliv«, kolikor se temu sploh lahko reče zaliv, med Cadizom in Laguno pred mestom Faro, kjer je naš cilj etape seveda prečimo. Orke zopet še vedno ne zanimamo. Ocean vse bolj postaja podoben »Morju«…Za trenutek se mi zazdi, da se pred večerom vračam iz Unij v Istro…

Vhod v laguno je atraktiven. Tok močen. Tik pred vhodom nas skoraj vrti. Kot da bi vstopali v laguno atola! Vse področje je dobro označeno, ko pridemo skozi ožino se vse umiri, sidramo v globini štirih metrov. Šestindvajset ur je za nami, od kar smo zapustili Gibraltar.

Privoščim si spanje v kokpitu, a predno zaspim si še pomežikneva s svetilnikom, ki je nasproti mene…

Etapa je zaključena, a potovanje se šele začenja! Lahko noč!

 

 Španija, kot se me je dotaknila…

6.5.2023

Satelitski pogled na Gibraltarsko ožino...okno v svet za vse Mediteranske pomorce!

 Španija, obkrožena z Atlantskim oceanom in Sredozemskim Morjem. Malo ali nič nisem vedel o tebi. Teh sedem dni, ki sem jih preživel tu je seveda tudi premalo, da bi vedel kaj dosti več. Pa vendar… Prepuščal sem se občutkom in ti so vezani na moj način doživljanja sveta. Fotografija je pri tem nepogrešljiva. Neskončno uživam pri tem in kasneje, ko jo vpletam v zgodbo, prav tako. In prav to, v tem trenutku tudi počnem…

Vsake toliko je prav da greš »malo v svet«. Tudi zato, da ponovno spoznaš, da je Jadran res lep, pa vendar se Morje tu šele začne. Prav je tudi, da spoznaš odnos ljudi to turistov, kot tudi, da nam kulinarično na Jadranu marsikdaj prodajajo »bučke«. O vsem tem sem v teh dneh kar nekajkrat razmišljal. A da ni res? Pa mi povejte, kje in kdaj lahko naročiš tam droben, a kreativen prigrizek? Ups, sem pa malo zašel. V meni je v tem trenutku preveč »mehkobe«, da bi zgodbo zapeljal v to smer.

Kulinarika nedvomno veliko pove o deželi in ljudeh. Lepo se ji je bilo prepuščati. Bi bil pa res gre, da bi tu tolkel makarone in prihranil nekaj cekinov. In kako lepo se je prepuščati opazovanju ljudi in njihovih navad. Temperament Špancev je nalezljiv. Črnolase lepotice, kot sem jih imel priložnost doživljati, so jemale dih in zdelo se je, da jezdijo v galopu na črnih vrancih…

In za vse to si je potrebno vzeti čas. In jaz sem si ga!  

Naj nekaj fotografij v nadaljevanju govori namesto mene...in s tem je zaključen kopenski del te zgodbe. Sledila bo Morska pot...

   ---------------

Se nadaljuje na Atlantiku!

 

Ladies first!

5.5.2023

Zjutraj si rečem: »Danes bom kaskader!«. Načrtujem tuširanje in pranje. Nekaj perila sem že porabil in prav je, ko je že priložnost, da startan s čim več svežega, nekaj oblačil (hlače dolge in kratke) sem pa že »zasral«, kar mi običajno kar dobro ratuje...

Najprej je na vrsti tuširanje, pred tem pa britje. Tu ni nobenih zapletov 😉, a se zgodba kmalu začne. Nag stojim v tuš kabini, ko ugotovim, da sem pozabil na barki šampon; bravo. Malo poškilim po sosednjih tuširnicah, če je kakšen »los pedros« pozabil »žajfos«, pa nič. Ni kaj, sprehod nazaj na barko je neizbežen. Mimogrede pogledam v pralni stroj in ugotovim, da je sem očitno butnil preveč praška, saj pena rine ven skoraj že iz odprtine za kovance. Se počutim kot Mr. Bean! Kdor zna, zna! Vsekakor je prišla do izraza domača izkušnja, kjer pred strojem tudi stojim kot »tele«…Na barki ugotovim, da se po britju sploh nisem dobro splaknil in ni čudno, da sem požel toliko zanimanja na poti….Očitno je tudi tu prišlo do »overdose«…Pridem nazaj do toaletnega prostora in naletim na »prohibido el paso«. Super! 

 

Vprašam čistilko, koliko časa bo to trajalo…«Una hora señor!”. “Kaj? Eno uro? A boste belili?”, vprašam v mislih. Podnapisov ni, pogled pa ubija! Vdan v usodo sedem na koriti s palmo. Sonček me lepo greje, jaz pa v “ta topli trenerki” za na sever...nebeško! In potem preblisk. “Gremo pa v ženski del!” 

Samo za gospe...

Ob vstopu zavrešči ena “señora” in razloži, da je tukaj “only for women…”. “Pas mater, smo pa sramežljivi”. Razložim (beri: “maham s perutmi”), da je “za muškarce” prohibited in dam vedeti, da iz moje strani “no problem”, saj je vendar placa za oba. Señora tišči brisačo nase, se v zadregi nasmehne in pravi, naj počakam toliko, da se obleče. “Ningún problema Señora”, sem gentelmenski (se vidi, da sem bil vmes v angleškem delu) in spet mi od vročine, na toplem sončku, teče po grabenčku. Vse naprej je dolgočasno. Stuširan, obrit, deodoriran in ves dišeč stopam malo kasneje po pomolu. Bolj kot jaz, pa menda diši moje oprano perilo...mh...lepo dišeče po prašku...kaj ne bo! Še ko je delala centrifuga je bilo vse penasto...

Samo v mojem bobnu je bilo po vseh splakovanjih na koncu ob centrifugi še vse penasto...

Ko me bo dobil kakšen dež kje, se bom verjetno zapenil, kot da bi stopil na gasilni aparat 😉. Sam tista Señora, bi bila pa lahko malo bolj pametna. Lepo bi se “nažajfala”, jaz bi jo pa splaknil. Prostora je bilo dovolj za oba 😉, jaz pa sem imel dovolj praška,  ha ha. 

Toliko o dnevu! Zdaj se še lahko hecam. Pojutrišnjem prileti "Señor kapitanos". Konec turizma in zajebancios..."La navegación tiene prioridad"!

 

 Misli so večni nomadi, če jim le pustimo svobodo!

4.5.2023

Včerajšnja »gorska tura« je bila vendarle zame in moje stanje s križem malo preko meje. Danes zato nimam prav nobenih potreb po kakršni koli telovadbi. Ko zapuščam barko, nimam pojma kam me nesejo noge. A ni to vrednota, ko si to lahko privoščiš? V teh dneh, ko sem sam tu na barki tudi ne mislim nič kuhati. Želim okusiti »žmoht« Španije vsaj malo tudi kulinarično. Praviloma je potrebno v ta namen najti domačinske »pajzle«, to vem. Vse prepuščam intuiciji. »Pajzelj, ki ga izberem, vsekakor na prvi pogled izpolnjuje moja pričakovanja. Sami domačini, tu ni dvoma, mize in stoli vsekakor ne restavracijski, polno ljudi, španska glasba, vse povprek govorjenje…uf…«žmoht«. 

 

Očitno sem imel tudi srečo s časom. Verjetno je čas kosil… Kakorkoli, več kot očitno sem zadel v polno. In ja, prepuščam brbončicam, da uživajo…mmmm….

In še glasba:  Miguel Poveda "Baladilla de los tres puñales"

https://youtu.be/AbyYrinVcGo

Nekje drugje spijem kavo. La Linejo zdaj že malo poznam. Pa spet malo sprehoda. Klopica nudi počitek nogam in omogoča opazovanje mimoidočih Špancev.  Učki v takih primerih niso samo učki, so skoraj fotografski objektiv in skener. Skoraj ogovorim soseda, pa se zadnji hip premislim, ker ugotovim, da sem to jaz. Del mene je meso in vse kar spada zraven, drugi del pa duša. Glava zakipi in misli, kot prej noge, gredo svojo pot. In časa imam na pretek. Razmišljam, kako že nekaj časa ugotavljam, kako se mi že nekaj časa dogaja, da kar od nekje priletijo v moje življenje ljudje, ki…hm…saj ne vem kaj naj rečem, kot bi mi bili usojeni. Kot da se poznamo že od nekdaj in naključje je samo to, da smo se srečali in ne obratno. Hm, bo menda že držalo.. Tako sva se z Barbaro V.N. srečala menda ko sva kuhala morsko nekje ob istem ognjišču in si morda sposojala začimbe. Je bilo to sedaj, ravnokar ali nekoč? Kdo ve? In Ana, moja terapevtka, ki me je popeljala v nek drug svet, podobno. Se tudi poznava že od nekdaj? Tako lepo je poznati in imeti za prijatelje srčne ljudi… Kako zelo mi to bogati življenje!

Zapuščam klop'co, malo je manjkalo, da se nisem zleknil in malo podremal, a zvedavost ne da miru. »Le kaj se skriva za sosednim vogalom?« In spet noge pred mano, jaz pa za njimi…Pas mater »Tapas«! Da ne bi res slučajno to izpustil. Jasno, da takoj soglašam sam s sabo 😉. Spet sem zadel »pajzelj z dušo«…Ola Gregor, gremo noter!

 

 

Tapa...

To pa moram malo opisati...spodaj koščki mesa v nekem soku, na sredi, v hrustljavi posodici, kot bi bil oklep od morskega ježka, pa čisto čisto mali rakci (poglej na žličko). Komentar...jasno da za gate trgat.

Kaj mi je bil, da sem malo kasneje zavil še malo v Anglijo...torej Gibraltar, ne vem točno. Morda sem se pa želel samo peljati z Duble-deckerjem...

S »K_skirojem« po Gibraltarju

3. maj 2023

»Ola«, se pozdravljamo tu! Zdaj sem sam. Na Skokici sta me ob prihodu pričakala še Dušan in Alja. S prejšnjo ekipo in prejšnjo etapo sta prijadrala do sem, v ponedeljek pa sta odpotovala domov. Naslednjič se srečamo na Grenlandiji. Dušan je predviden tudi za zahtevni del te, letošnje Miranove ekspedicije, predviden za znani »severozahodni prehoda« v polarnem predelu, oz. Nortwest Passage,  (NWP), a o tem čez nekaj mesecev…. Zdaj smo še na jugu. Tudi moja zimska oprema je še v kovčku!

 

Na Skokici bom sam cel teden in verjemite, da mi ne bo dolg čas niti sekunda. In dogajanja se začno…

Na barki je skiro, »K_skiro«. K_skiro? A ni E_skiro? Ne, K! K zato, ker ni električni, ampak »na Kozje sile«. Zdi se mi, da sem poleg bikoborb V Španiji zdaj jaz glavna atrakcija. Brcam kot nor, mimo mene pa šviga mladina, vse na elektriki. Ko prihaja nasproti, valjda »na E«, kakšna brhka Španka in ko ne vidi, hitro naredim nekaj sunkovitih odrivov in se peljem mimo, ležerno, trebuh potegnjen notri, malo nagnjeno glavo, rahlo zdolgočaseno in poskušam dajati vtis, da se peljem z E_skirojem. Španka gre mimo, jaz pa spet jezik ven, brcam, se odrivam, lovim ravnotežje in sapo. Čelade nimam. Če se sesipam, mi ne bo nič pomagala, bom tako ali tako sam še za na urgenco. Vnuki so navdušeni nad fotko dedija, ki se s skirojem podi po Španiji. Njim ni smešno, oni imajo tudi takega, samo da se mu reče poganjalček in poganjalčka imam pravzaprav tudi jaz sedaj.

Dedi z K_skirojem divja po Španiji; vnuki navdušeni ;)))

 Miran mi samoumnevno predlaga, da grem s tem poganjalčkom v cca 3 km oddaljeni Lidel po nabavo. Za crkent…pa nisem ti jaz »kaskader« 😉.

Poskušam biti koristen na Skokici. Morda fašem od kapitana, ko se v nedeljo vrne na barko in začnemo s potjo, »kakšno čebelico« Pregledam vso razpoložljivo hrano, ki ostaja od tečajnikov. Pravzaprav naredim inventuro, da se kasneje ne bo kupovalo tisto kar je že na barki. 

Inventura

 Napolniti grem plin, naredim plan nabave za prve dni po izplutju. Vsemu temu namenim prvi del torka (moj tretji dan na barki) potem pa ne utegnem več. Napovedan imam obisk. V Gibraltarju pa obisk? Ja valjda 😉. Mimo, z avtodomom, prihajata Srečo Pust, prijatelj, s katerim sem okusil prve Oceanske milje in simpatična Sonja. 

Obisk v Gibraltarju...

 Jasno da pride do družabnega večera in navihanega vzdušja, s podaljški v njunem izposojenem avtodomu.  Do jutra, ko smo zmenjeni, da gremo skupaj na ogled te znamenite skale, preostane le nekaj ur za spanje, pas mater, kaj nas je uneslo…

Razgled iz vrha je fascinanten, znamenite opice še kako atraktivne...

 

  

... a vse ostalo vredno kar nekaj kritike (draga vstopnica, izjemno slabo in dvoumno označene poti). Pa si ne pustimo kvariti razpoloženja. Na koncu ugotovimo, da je bilo vse skupaj vendarle vredno ogleda. Šele po ogledu rovov, ki jih je kar nekaj km, se zavedamo, kakšne bitke za prevlado so tu potekale. 

 

Skala, 460 m visoka, je preluknjana kot švicarski sir, kar se vidi tudi od spodaj in od daleč, samo prej tega ne opaziš in tudi nimaš predstave. Vršni del pa tako ali tako še vedno namenjen vojski.

 

Gibraltarska znamenita skala preluknjana kot švicarski sir

Gibraltar je razdeljen na dva dela. Španski, v katerem je ta teden tudi Skokica in Angleški kjer je tudi ta znamenita skala. Vmes pa je locirana letališka steza. In ko letalo prileti je na semaforju enostavno rdeča luč in prednost ima letalo. Res atraktivno!

Stop - rdeča luč na semaforju! Letalo ima prednost.

 Pozno popoldan se Srečotom in Sonjo vrnemo v Španski del. Gibraltar namreč leži v Angleškem delu in je čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva Velike Britanije.  Zdi se mi, da sem že dolgo tu.  Ko stopamo po ulici proti lokaciji z »ulično hrano« prehiti mladenič. Pozdravi me in mi hiti razlagati, da gre na Palmo de Mallorco. Sprva mi ni jasno od kje me pozna, potem se spomnim. Iz marine! Pridemo do lokacije, kamor smo namenjeni na »Paelo«, pa se me spomni lastnica. 

Paella

  Sem je tako vesel, da se poznam z Španko, da se kar slikam z njo... 

Ko se slikam z Španko, ki pa sploh ni Španka...

Ola! Viva España! Izkaže se sicer, da domačinka, šefica lokalčka sploh ni Španka, ker je v resnici Romunka, ampak jebiga. Saj sva tudi z Jasminom na Hiva Oi, v Polineziji, ko sva prišla preko Pacifika misila, da se slikava z dekleti domačinkami, pa se je izkazalo, da so v resnici deci...!

 

 »Sedim na Dolenjskem in razmišljam…«

30. april in 1.maj 2023

»Sedim na Dolenjskem in razmišljam«, ha ha… Kaj in koliko vsega naj vzamem sabo? Skordaj pol leta ni kratka doba. Med potjo bomo tako ali tako prali, vsekakor pa se manj obremenjevali s tem (higiena oprosti, boš morala že razumeti). A tu so, za razliko od poletje, še zimska oblačila in obutev prav tako.

 

Jadralski cevlji, teve, teniske, jadralski škornji, pohodni ćevlji...vse, za poletje in zimo bo potrebno vzeti sabo!

In vsa tehnika. Fotografska, prenosnik, polnilci, zunanji diski, SD kartice in kaj jaz vem kaj še vse. Da bom vse spravil v eno potovalko je zgolj naivna misel. Ko vse stlačim v dve, sem zelo zadovoljen. Vmes ne bo dodajanja od doma. Kar bom imel sabo, bom imel.

Misel na poslavljanje pred odhodom v Panamo in Pacifiško zgodbo pred petimi leti je še tako živa, kot bi bila včeraj. Pogled, ki sva si ga izmenjala s Ksenijo ob poslavljanju prav tako. Tudi tokrat je podobno, pa vendar drugače. Toliko vsega je mimo. Uspeh je, da sploh grem. Vsekakor pa je topel občutek, da ti najbližji privošči vse to. 

Na letašiču v Zagrebu pred odhodom

 

Odletim v Španijo, do koder je Skokica v preteklem mesecu že priskakljala, se premestim v lokalni bus in pozno popoldan sem že tu v Gibraltarju. Strmim v slikovito gibraltarsko skalo. Toliko let sem o njej le bral v pomorskih knjigah. Tu se začno vse te Oceanske zgodbe. Tu so vrata v svet. In zdaj sem sam tu. Barba Horvat…Šterk…Šutej…in seveda vsi mlajši…kot film, ki ga na hitro zavrtijo se mi rola vse pred očmi. Je to res Gregor? Si res tu, ali samo sanjaš? V skalo strmim pred večerom in ponoči. 

Skala...

 

Dan kasneje se pred večerom spusti megla. Ni je več videti. Sliši se samo trobljenje ladij, ki opozarjajo nase v megli. Zdaj ne bi bilo prijetno biti na teh poteh…Megla je tako gosta, da tudi tu v marini, kjer je trenutno še Skokica, kaplja od vsega, kot bi deževalo. Vlaga prinaša hlad. Bo tako tam "zgoraj"?

Gibraltar postane skrivnosten skoraj malo strašljiv.  Zunaj pa še kar tuli...

-----------------------------------------

VSI KOMENTARJI MI VELIKO POMENIJO;

PROSIM PA, DA SE POD NJIH PODPIŠETE; v kolikor pišete pod Anonimni. 

BO ŠE VEČ VREDNO!