Jadrati z vozlom ali komaj nekaj več, pomeni imeti čas, notranji mir in kolikor toliko »urejeno podstrešje«.
"Atelje ledenih gora" sem imenoval serijo fotografij grenlandskih ledenih gora, kot sem jih doživel in predstavil na nedavnem predavanju (predstavitvi) v Novem mestu in ki si jo je moč ogledati tudi v nadaljevanju!
Dolge jadralske poti so vedno nekaj posebnega. Jadranje vse do polarnega sveta, pa še toliko bolj. Vabim na večer, v katerem bom z besedami in fotografijami poskušal predstaviti del doživetij iz te zanimive jadralske avanture. Vabilo v nadaljevanju!
Petek dvanajstega januarja izberem kot datum začetka mojega letošnjega zimskega potepanja, kar se kasneje izkaže za ne najbolj ustrezno odločitev. »Butelj!« Kot da ne bi vedel, da je potrebno prvenstveno izbrati termin stabilnega vremena in ne termin, ko kombiniraš še kakšne druge opravke. Ampak kaj je to »stabilno obdobje? Še obstaja?
Glasujte za tistega, ki je izstopil iz povprečja, naredil korak dlje, dosegel več…poslušam zjutraj po radiu. Nasmehnem se in začutim tisti topli občutek v sebi…
Pride čas, ko se ti nikamor več ne mudi. In se mi ne! Leto, ki je za mano je še kako neobičajno. Letni časi so tako ali tako »zbrkani«. Manjka mi pomlad, prehod v poletje, del poletja in menda je tu jesen. Pač! Se zgodi.
In se je začela ta pot tja nekam visoko na sever, v polarne kraje. Besede Arktika se skoraj ne upam izgovoriti…Pred več kot letom, (sta morda že dve?) me je Miran povabil k soudeležbi. In zdaj sem tu na Skokici.
Ta blog bo pisan drugače, kot sem ga do sedaj. Prispevki bodo dodajani na vrhu in ne na koncu, kot sicer.
Pa pojdimo…
Potrebujem to! Potrebujem »še eno Lungo« predno se odpravim na doolgo pot, »severno avanturo«, za katero ob vsem kar je za mano, sploh ni bilo dolgo časa jasno, ali se je bom lahko udeležil ali ne…
