»Mi mirno plavala bi moja barka…«

Jadrati z vozlom ali komaj nekaj več, pomeni imeti čas, notranji mir in kolikor toliko »urejeno podstrešje«. 

Misli jadrajo po svoje, barka po svoje. Kaj lepšega! Znani kraji ponudijo »novo podobo«. Nikoli se ne morem naveličati vsega že tolikokrat videnega. Teden dni takega jadranja si privoščiva. Jadranja, ko je hitrost enega vozla enakovredna sedmim. In časa je za vse. Tudi spet za ribolov. V treh urah ujamem zgolj tri ribe, a sem zadovoljen s tem. Skoraj samega sebe ne poznam ob taki potrpežljivosti. Navidezno se tako malo dogaja, a le navidezno. V resnici vsako izmed čutil hiti pripovedovati svojo zgodbo. In rdeča korala, ki jo »zapnem« v enem od »metov«, zapletena v del ribiške mreže, poskrbi za novo zgodbo, zgodbo o globinah, in še čem. Morje skrbi za kuliso, ki jo morajo »gledališčniki« neprestano menjati. Tu na Morju, v teatru, kamor povabi prijatelj na dramski monoprojekt, v katerem igra, pa je kulisa tako preprosta. Umetnik na odru je zgolj odsev nas, pravzaprav našega življenja. Sestavni del pripovedi, ki jo razpreda pred nami, nas vanjo zapleta, ter sooča s preprostim dejstvom našega življenja, ki je vse prej kot neskončno, so tudi zvoki kitov. Boris jih simbolično hiti risati s kredo po tleh studia v katerem nas je omejeno število, morda trideset in ko ne veš več če nisi del predstave tudi sam. Vse deluje tako močno name. Tako noro vse skupaj sovpada z dnevi »morskega teatra«, v katerem sem bil le nekaj ur nazaj, da za hip ne vem: "A mi morda »rdeča korala« vse to pripoveduje? Sem morda še vedno tam na severu in gledam »vodni prh« kitov, ali gre res samo za skico na podu, kot del predstave?"

Na koncu ostanemo v temi. »On« odide v snop svetlobe… Tako presneto mi jasno sporočilo vsega kar se dogaja to uro in pol. In tisti vozel in komaj nekaj več dobi še dodatno vrednosti …

Info o omenjeni predstavi:

MGL - dramski monoprojekt - Boris Ostan - "Smrtno resno"