»Udomačenega galeba ne sprašuješ, zakaj mora vsake toliko izginiti na odprto morje. Pač gre, in to je to.«
(Bernard Moitessier)
3. junij 2020
After »korona time« sailing!
Junij 2020
»Glej da boš pisal«, reče Borut. Zdene spusti sms: »Bo
kakšen blog, al' si bom moral vse »na suho predstavljat…?« In kaj naj potem? Če
dodam še moj znani »za crkent« in »pas mater« je menda za uvod že dovolj!
Ni bilo veliko upanja, da bo letošnji dopust, ki je bil še v
»zdravih časih« načrtovan za junij, bilo moč realizirati. Pa so se »karte zložile«
in vkrcana sva na Lungo. Pričakovanja so velika. Bo moč letos doživeti Jadran,
kakršen je bil nekoč? Jadran brez masakra preštevilčnih bark, morda celo v
kakšnem zalivu, kjer boš sam, ali pa med redkimi? Lani sva bila v Grčiji in
Grčija je pač Grčija. Drugega januarja sem že odvezal barko in hitel v svoj
sanjski zimski svet na Morju. Oseminštirideseturna plovba na začetku marca je
bila skoraj nadaljevanje zimske. Uau…In zdaj padem na Jadran, ki je tako
drugačen in kakršnega si bi sicer želel.
Pričakovanja so res velika…
Torek; 2.junij 2020; Lunga skoraj sama (VRSAR - LOŠINJ / Artaturi)
Zadnji delovni dan poskrbi za napetost do zadnje minute. Avto,
hvala bogu premore dovolj prtljažnega prostora (drugo me pri avto tako ali tako
ne zanima), da lahko skoraj zmečem vanj vse kar je pripravljeno za skoraj mesec
dopustniškega jadranja. V Vrsar prideva malo pred deseto zvečer, ob pol dveh
zjutraj je v barki vse (skoraj) vse na svojih mestih. Bujenje na uri nastavim
na šesto, ob petih sem že buden, pred sedmo sem »z masko na gobcu« že v Poreču na
tržnici. Okužiti ne morem nikogar, saj nikjer nikogar ni. Pas mater prezgoden sem!
Zdi se mi da moram malo upočasniti tempo, sicer bom srečal samega sebe pred
sabo…Kam se mi mudi? Na Morje, na letošnje »drugačno Morje…
In je drugačno! Zdi se, da si se zbudil v nekih davnih časih. Vlečeš lahko celo panulo, brez bojazni, da
kdo zapelje povprek in jo prereže. Istra, kot jo poznam le pozimi. Med 56 milj
dolgo prvo etapo od Vrsarja do zaliva Artaturi na Lošinju, prejadrano v
idealnem vetru do 10 vozlov, ko je Lunga drsela s hitrostjo šest, sedem vozlov, srečava samo dve jadrnici…Uau!
Vreme je nestabilno. Po višini kroži vlažna zračna gmota, a ne moti nič.
Zvečer pa sardela..."friška sočna sardela...i vino...i maslinovo ulje"...a jej jej jej...Ljudje...katerega leta smo? Vem! Leto, ki ga bo zaznamovala beseda "COVID", a se ga bomo spominjali tudi kot leto z razmerami na Jadranu, kot so bile davna desetletja nazaj in jih verjetno ne bo več kmalu!
Sreda; 3.junij 2020; »Bogami jeste se mi ga nacvičkali…« (LOŠINJ - SILBA)
Štiri barke sidramo tu v Artaturiju in to je vse od navtike.
Jutro je spokojno. Tišino preseka samo moj rezki krik, ko skočim v vodo….17oC ni
presežek. »One« mi potegne med kolke, naročen sem h ginekologu…Za zajtrk si
privoščim dva jajčka, da bo vsaj nekaj spominjalo na »deca«.
Op.: Jajček je rumene barve ;)
Danes je še sončen dan, dnevi v nadaljevanju bodo pod
vplivom prihajajočega juga in dežja. Vse to vem in upoštevam. Zdaj je morda
bolj razumljivo, čemu naglica pri odhodu iz Vrsarja. To prehodno poslabšanje
vremena sem namreč že v startu upošteval in načrtoval, da nekaj dni prevedriva
na Silbi. Tam bo varno, možnost izhoda na kopno bo, otok ima delujočo trgovino,
pekarno, pa še kakšen pir se da kje spiti. Etapa Artaturi – Silba je torej načrtovna.
Razdalja 20 Nm je »p.dim«. Zaliv zapuščava šele ob 10:30. Kot vetra (jug-jugovzhod)
je glede na kurz do Ilovika neugoden, potrebno je motorirati. Nič hudega, tudi japonček
(motor Yanmar) naj ima priložnost.
Zavijem v zaliv Krivica, da vidim
kako je kaj tam. Ravnokar postavljajo boje. Naštejem jih cca 35. Ogabno! Verjamem,
da bodo nekoč polne, a letos ne. Na vodi je komaj kje videti plovilo. Tudi
naslednji zaliv Balvanida je ves »oranžen« (boje). Trend tovrstnega zaslužka na Hrvaškem se torej
nadaljuje. Že nekaj časa se sprašujem, kako bo izgledala letošnja turistična
sezona na Hrvaškem, glede na epidemiološko situacijo. Vse kaže, da tu ni dilem.
Ni se bati, da bi prišlo do kakšne revolucionarne spremembe v odnosu do navtikov.
»Opalit čemo onog, ko če stiči« bo tu še naprej paradni slogan…
Pavzo »za malčko« narediva ob
Iloviku, pravzaprav sosednjem Sv. Petru. Priveževa se na eno od šestdesetih prostih
boj, čisto blizu trdnjave. Zopet izbruhnejo spomini. Leta navtike nosijo sabo
polno zgodb. Hm…
»Menda je več kot petindvajset
let od tedaj. Tu, ob trdnjavi smo se srečali s prijateji (Gregor in Brigita z družino).
Seveda se je razvil družabni večer…aha...Na pomolčku ob trdnjavi smo pekli, danes bi rekli "žarili". Z večer pride k nam zanimiv moški, ki je tedaj z
ženo živel na tem otočku, zanimiv govorec, poln zgodb. Med drugim smo bili
deležni pripovedi, kako ga je Barbieri (legendarni ustanovitelj ACI verige
marin na Jadranu) hotel izgnati iz otoka, z ambicijo da bi tam nastala marina.
Zjutraj, skoraj navsezgodaj se je
tip primajal spet na pomol in klical. Oba Gregorja (Gregor P. in Gregor Č.) oba
z glavami kot panj, v katerih so brenčale čebele...pač stranski pojav družabnih
večerov…prideva pomožnimi čolnički na obalo k »možakarju«. Namesto dobro jutro
sva bila deležna mnenja: »Bogami, jeste mi se ga juče nacvičkali....« Tu ni bil kaj
za dodati in ne oporekati. Kot dva paglavca sva gledala v tla. A pravo
presenečenje je šele sledilo…Mojster je nadaljeval z: »e pa onda…ajmo sad dečki
obaviti ono što ste juče obečali….« O pas mater, le kaj sva mu včeraj v »žaru
borbe obečala«? Počasi se je vračal spomin, manjkajoče luknje je poflikal pa stric
iz otroka….Včeraj je menda razložil, da so mu kakšen dan prej pripeljali na
otok veliko količino žakljev s posušenimi »kurjeki«, ki jih bo rabil za dognojitev
puste zemlje na otoku….Rabi fizikalce, da mu to »dišečo robo« razvozijo po
otoku. Menda sva mu s kolegom zvečer, očitno »trhlena« obljubilo, da »nema
problema…«
…..in vsa
leta po tistem se spominjam, ko se vozim mimo Ilovika, kako sem takrat menda
cel dan vozil s korolo kurji drek po Svetem Petru….pas mater!Nauk zgodbe je bil vsekakor, da ne pijem več
cvička na Morju!
Dvigneva jadra in odjadrava do
Silbe. Lunga je sama v luki! Nikjer nikogar! Ojoj…tole si pa res nisem
domišljal, da bi bilo lahko res. Pa je. Pravzaprav je bilo nekaj ur. Kasneje
pridejo še tri jadrnice, a za vse je dovolj prostora, da smo vezani kar na bok.
Kakšen prestiž. Ne verjamem, da bo možno to še kakšno leto ponoviti. Dan je tako popoln, da ga lahko nadgradi samo
še dobra »buzara«.
Kapitan postane kuhar in iz Lunge, kot že tolikokrat, kmalu
spet omamno zadiši…
Maček iz Silbe, foografiran danes, ki nima nič skupnega z mačkom iz Ilovika tistega leta ;)))
Četrtek; 4.junij 2020; »Cigu migu muce strigu, pes pa na
»šavor« (SILBA)
Drugi dan juga počasi kaže zobe. Za plovbo proti severu
dobri pogoji, za na jug pa, če imaš sebe rad, raje ne, če ni nujno. Danes in najmanj
jutri ostajava torej še na Silbi. Uf kakšen spokoj. Zjutraj lahko mirno spim. Briga
me vremenska napoved, saj je vse jasno za naslednje dva dni. Ni potrebno
planirati in se odločati. Mater, pa če to ni sanjska scena za kapitana. Zajtrku
sledi spokojna kavica in šele nato si kaskader in greš na dopoldanski sprehod.
Ni da bi pretiraval. Zahodna stran Silbe je izziv, ki zadovolji. Gledam jugo,
ki v kanalu med Silbo in Premudo kaže realnejši odraz trenutnega vetra kot
vzhodna, kjer je vezana Lunga. Gledam Morje. Edina situacija menda, da me
(skoraj) popolnoma umiri…sedeti in gledati daleč na obzorje. Za ene se ne
dogaja nič, za druge vse…
Prepuščam se spontanim mislim. Nasmehnem se ob spominu, kako
je sredi noči, ko sem pisal še blog, v salon priletel »naladan« tip iz sosednje
barke…«Sorry, wrong boat«, je rekel s steklenimi očmi, se kot »plesalka na
štangi« nazaj grede ovil ob škoti in poskušal zapustiti Lungo…Kratek hip ni
bilo jasno, ali bo jutro pričakal kot pasarela, razpet med barko in obalo, ali
bo jajca zapel na stebriček in jutro pričakal v funkciji bokobrana…
Silba, kot več ali manj vsi pomembnejši jadranski otoki
doživlja neustavljivo preobrazbo. Starih avtohtonih prebivalcev je vse manj,
potomci malokrat verjamejo v zgodo, da je možno na otoku živeti skromnejše, a kvalitetnejše
življenje kot v mestih na celini. Tisti ki vidijo dlje so v manjšini. Situacijo
izkoriščajo prišleki od drugod, prišleki z denarjem. Ni nujno, da je to slabo
za otok. Velikokrat se izkaže, da imajo celo pristnejši odnos do vsega kot
domačini. Postali bodo sokreatorji razvoja in bodočnosti marsikaterega otoka.
Hm…je to nujno slabo?
Opazujem že drugi dan enega od takih. Ni več mlad. Govori
angleško. Nosi dolge hlače, malo posebne, srajca ohlapna, širša z modrimi
vzdolžnimi črtami, lasje dolgi, beli, speti v čop. Hiša, katere očitno lastnik
je, je obnovljena s polno občutka. Silbske hiše imajo večinoma velike vrtove in
praviloma celo parcelo obkrožajo in omejujejo škarpe. Že včeraj zvečer sva
kukala preko nje. Vrt, »angleža«, recimo mu tako, deluje boemsko.
Vse
preprosto, brez kičastih dodatkov, sredi vrta zgolj velika lesena miza z
štirimi stoli na vsaki strani in vsak stol ima na razpolago bogato širino
prostora…Nad delom vrta kjer je miza je med debli razpeto pravo jadro, staro, »zmahano«,
s karabini, z dušo…Hm, kdo ve? Je jadro morda njegovo? Je bil prej jadralec? Je
našel svoj pristan, kjer želi preživeti spokoj starosti? Koliko vprašanj brez
odgovorov. Na veliki leseni mizi zgolj velika kamnita skleda in šopek
okoliškega cvetja. Sem ter tja intimna razsvetljava. Na drugem koncu hiše, v
etaži, nekakšna terasa, izpostavljena vzhodu. Tudi tu zgolj minimalizem. Za
jutranjo kavico kot dodatek zadošča zgolj jutro samo…Kamorkoli pogledam,
detaljček. Na okroglem oknu »pod fičaro« skozi katerega lahko vidiš samo
vesolje, visi obesek…zvezdica…Hm, je anglež umetnik…arhitekt…hm….? Matra me, da
bi vzel steklenico dobrega, poštenega vina s karakterjem, potrkal na vrata in
rekel preprosto: »Hi; how are you?« Morda bi me povabil k veliki leseni
mizi…Čutim, da tisto jadro skriva polno zgodb…
Silba je polna zgodb, tudi takih, ki ji niso ravno v ponos.
Jugo armija, si je tudi na tem otoku privoščila letno rezidenco. Propadajoča
zgradba je nema priča. Namesto, da bi nastajala nova zgodovina, so stene uporabljene
zgolj za grafite…
Sicer pa na Silbi, ni videti, da bi se življenje ustavilo.
Samopostrežna trgovina na vrhu ob pekarni je polno založena, dobiš dnevno sveži
kruh. Kiosk z sadjem zelenjavo, manjši sicer, je presenetljivo odprt. Bufiči
več ali manj obratujejo. Skratka več ali manj dela vse, samo turistov ni.
Privez ob pomolu je še vedno brezplačen. Ta Silba je res nek svoj svet!
Pa naj bo dodana spet ena barva fotka iz tega dneva...
Prizor iz Silbe
Popoldan je kulinarično obarvan. Spet si privoščiva sardele
za kosilo, kos morskega psa dam »v šavor« (marinado). Čez dva, tri dni bo la
prste obliznit…
Petek; 5.junij 2020; Dan na Silbi » u eazy« (SILBA)
Jugo se je pošteno razpihal. Noč iz četrtka na petek je živahna. Sem jezen sam nase. Luka v Silbi po jugu ni najboljša izbira.
Veter ni toliko problematičen, kot pa odbiti val v luki. Eh…tudi to je sestavni
del plovbe in kakšno noč pač malo manj spimo… Dan v nadaljevanju je predvidljivo siv, ciklonalen, občasno rahlo
deževen, vendar močnejšega vetra ni več in v luki je mirno. Dan torej za
uživanje in počasno življenje.
Spravim se nad knjigo Iva Oriliča
»Fiu Odiseja«. Nasmehnem se, ko v uvodnem poglavju berem: »Primijetit čete, da
u knjigi koja je pred vama riječi More i Priroda povremeno pišem velikim
slovima…«hvala Ivo, doktor nuklearne
fizike. Zdaj mi je lažje…Sam že dolgo časa pišem Morje z velikim M, kot sem že
pojasnil nekje…iz ljubezni in spoštovanja do Morja. Potem vendarle nisem tako
čuden, ali pa očitno vsaj edini ne.
Pohajanje po Silbi je
sproščujoče. Labirint ulic daje neštete možnosti. Ena od hiš ima hišno številko
že preko 600. Ni malo. Noge kar same zavijejo k »mojemu angležu«. Spet se oči
pasejo po vrtu. Slišati je hudičevo dobro muziko. Tip mora imeti dobro
ozvočenje. Uffff, torej mu tudi glasba veliko pomeni. Spada k tem okolju, ki si
ga je ustvaril. »Za gate trgat«. Glasba tudi meni pomeni veliko.
Kamnite škarpe z svojimi vzorci,
so kot slikarska platna. Nudijo neskončne motive fotografu. Odločitev, da letos
za Blog fotografiram črno belo je bila prava. Uživam. Tudi to je, kot v starih
časih, ko sem delal izključno v tej tehniki in fotografije tudi sam izdeloval.
Barve v fotografiji tako hitro postanejo samozadostne. Črno belo zahteva
drugačni pristop, predvsem pristop v glavi.
Spet ena muca...jo vidite?
Kako je s kulinariko? Časa imam na pretek. Kosilo je že ob
petih; ha ha. Neverjeten rezultat, skoraj olimpijski. V moji navtični karieri mi
je enkrat uspelo, da sem kosilo pripravil »že« ob treh zjutraj, torej naslednji
dan. Nemec, kolega Klaus je takrat jadral
z mano. Švaba ima seveda rad red in disciplino. No jaz sem s svojim abstraktnim
pristopom do reda in discipline izgleda »naravnost očaral kamerada«. Ko so ga
kasneje kolegi spraševali, kako je bilo je dal legendarno izjavo: »Suppperrrr,
aber total kaos«. Še zdaj ne vem, če naj to vzamem ravno kot kompliment…
Ombola in vratovina, vse v marinadi in olju še iz Vrsarja, ob
družbi krompirja in zelenjave iz pečice, se kar topijo v ustih…kozarec črnega vina poboža brbončice. Kapitanu ne preostalo drugega, kot da se je popoldan
malo»stegne« in »zabrunda« od
zadovoljstva…Pas mater kakšen kaskaderski dan! V preostanku popoldneva sem
pravi deloholik…uspem celo enkrat malo preložiti »cucka v šavoru«. Pri tem
rabim skoraj slinček, saj imam »gofljo« polno slin. Teoretično je fino, če se
ribice kakšne tri dni kopajo v marinadi, a tega nismo uspeli še nikoli preveriti…
Sobota; 6.junij 2020; »Kad ti riba krene…« (SILBA - DUGI OTOK / Sakarun)
Zvečer pripravim vršo. Star kruh in pet sardel spravim vanjo.
Blagovna menjava. »Morda ujamem kaj za jutri", si rečem in vržem vršo za rob
kamnitega pomola. Sledi mirna noč. Rabil sem tako. Prejšnja je bila vse prej
kor spokojna… Jugo je (začasno) popustil.
Zjutraj grem takoj » v nabavo«. Upanja poln
vlečem vršo proti morski gladini. Po teži bi rekel, da je nekaj notri. Jeeeeeee
ugorja imam, ugorja. Za večerni brodet ga bo še preveč za dva.
Zapuščava Silbo. Današnji cilj je kratek. Želiva v Sakarun,
prekrasen zaliv na severozahodni strani Dugega otoka. Pričakovati je »odpuljeno
sceno« v peščenem zalivu z Morjem turkizne barve in polno luno. Uau…
Veter je slab…do deset vozlov, a za jadrati ga je dovolj. Gledam
Zapuntel na vrhu Molata. Vse je tako, kot je bilo pred nekaj meseci, ko sem bi
pozimi tam. Mika me, da bi pristal, eh…vse ne gre Gregor. S severozahodnikom
Lunga nadaljuje pot, zdaj jo »vleče« samo prednje jadro. Hitrost ccatri in pol vozla je ravno pravšnja, da uspe »šnjur«
ujeti lesketajočo se vabo na panuli, ki jo vlečem za sabo med vožnjo in se
natakne nanjo. Krasno, kdo bi se branil lepe in dobre ribe. Vsaj ugorju ne bo
dolgčas v loncu…
Ostanki potopljene ladje »Michel« na vrhu Dugega otoka, še
vedno nevarno štrlijo iz vode. Ko smo prva leta navtike jadrali mimo, se je na
nasedlo ladjo dalo še stopiti. Od daleč je bilo videti zarjaveli kljun. Zdaj gledata
ven samo še dva kosa železa, pa vendar. Neverjetno kako material kljubuje času.
Pol štirih popoldan je. Lunga se ziblje privezana na eno od
parih boj, ki so še, ali pa že…v zalivu. Ne morem skriti rahlega razočaranja.
Domišljal sem si, da ne bo nikjer nikogar, pa je. Petinpetdeset metrska luksuzna
jahta je že zasidrana. Zvedavo poguglam, da izvem kaj več o njej. Šest kabin,
dvanajst oseb, dvanajst tudi osebja…cena za najem…235.000 € na teden zdaj v pred
sezoni, kasneje v višku sezone bo 275.000 €. Se mi je zdelo, da je gor neka
sirotinja,ki hoče izkoristiti tako
ugodno predsezonsko ceno…Kasneje se izkaže, da bi bila ta jahta še najmanj
moteča. Prideta namreč še dve jadrnici. Obe polni mladine. Žur je seveda
neizbežen. Sakarun postane v hipu dobro ozvočen. Mlade ritke migajo v ritmu
glasne glasbe. »Pizdim«, kako zvočno onesnažujejo okolje…če bi bil pa tam,
prinjih…bi pa tudi sam žural…boljš da
sem tiho.
Grem v vodo, da se malo ohladim, ha ha, nato se posvetim
brodetu in ugorju…Šugo »rata« tako dober, da bi ga kar s kruhom pomazal. K ugorju
se malo kasneje stisne še »šnjur«. V hladilniku je še malo buzare s kozicami in
dodam še to in ….a jaj jaj jaj…in spet nastane nekaj »žmohtenga«. Ritke na
sosednji barki se pa med tem še kar zvijajo…menda niso kaj slabega pojedli in
da jih črviči, si mislim in z servetkom potapkam slinico, ki je potekla, uradno
pa se mi kao brodet pocedi. Benti…
Rib pa kolikor hočeš...
Severozahodnik popusti, le kje
se je pravzaprav vzel. Že zvečer se bo pojavil spet jugo. Vreme je namreč silno
nestabilno in čez en dan je pričakovati spet poslabšanje. A ta večer je še lep,
primeren celo za posedanje v kokpitu. Pričakati bi želela še polno luno. Ko jo
skatapultira izza Dugega…uau, je vshičenje na mestu. Hm…in spet spomini na
stara doživetja. Tudi takrat smo bili samo štirje v zalivu, ki je bil prav tako
osvetljen z mesečino polne lune. Popolna tišina je bila. Nato se iz ene od bark
zasliši kitara in glas, ki je znal vsa besedila…in jasno izbor pesmi…je bil
izbor tistih »top dalmatinskih«. Kitarist je prebiral strune in pel z občutkom.
Po vsaki pesmi je nastal hip tišine, nato pa si lahko zaslišal iz vseh bark,
sicer »razmetanih« v širokom zalivu ploskanje…uf….ob spominu na ta večer se
naježim. Bili smo na koncertu, v mesečini, v Sakarunu. Vsi smo bili v prvih
vrstah. Naši sedeži, barke, pa, kot da bi lebdeli nad turkiznim morjem…Uf,
kakšno nepozabno doživetje….
------------------------------------------
Sam… jebi ga, ritke so pa ritke 😉
Lokacija ob koncu dneva - rdeča pikica
Nedelja; 7.junij 2020; »V znamenju novega poslabšanja
vremena«DUGI OTOK (Sakarun – Brbinj)
Vem, da se približuje novo poslabšanje vremena, vem da je
pred nami celo nestabilen teden. Kapitan mora slediti vremenu. To je tisto
glavno. Vreme bistveno vpliva na varnost in prijetnost plovbe. Kakšna
razbremenitev za kapitana, če gre za stabilno obdobje. Kolikokrat je bilo v
Grčijo tako stabilno, da se z vremenom sploh nisem ukvarjal. Morda samo sem ter
tja »tok tok« po barometru, da vidim ali gre za kakšno spremembo, sicerpa…«boli me«. A spomnim se tudi tistega leta,
ko sem na zimskem solo jadranju cel teden vozil z drugo krajšavo…ni prijetno, a
se navadiš.
Letošnja plovba, tako ali tako načrtovana kot plovba po Jadranu
je in mora biti umirjena. Leto, ko greva v Grčijo in nazaj in imava na razpolago
zgolj mesec dni časa je tako zelo drugače. Tisto leto, ko sva šla do juga Peleponeza
sva bila v mesecu dni samo tri dni »pri miru«, vse ostalo so bili premiki. Sliši
se naporno, a se v resnici tega sploh ne zavedaš. Letos torej »po kapljicah«.
V Sakarunu, zalivu na zunanji strani Dugega otoka že zjutraj
pozdravi južni veter. Mačke iz sosednje barke so navsezgodaj že v vodi, kot da
bi bila topla. Spravim se v vodo tudi sam da naredim vtis, a ko sosede na
gledajo, si na hitro omočim vratne žile, da me ne bo kap, ko bom »ko ploh« padel
v vodo. Krika tokrat ni, a izbuljene oči povedo vse.
Vreme se torej zopet kazi. Stanje v ozračju: »Plitko
ciklonalno polje zadržava se nad Jadranom, a dolina s frontalnim sustavom polako
se približava za sjeverozapada.« Čakajo nas »pljuskovi i grmljavine«….Potrebno
bo izbrati pametno lokacijo, kjer bova verjetno kak dan ali dva. Jadran ima
nešteto možnosti, a včasih se ti zdi, da v konkretnem primeru ni nobena ravno
idealna. Tako tudi sedaj. V Božavo bi šel, ker je tam simpatična vasica in če
bo nekaj dni možnega dežja greš lahko ven iz barke in na sprehod. Vendar glede
na veter iz juga ne bo miru v luki, čeprav ima spodoben valobran. Žal mi je za
Božavo, tudi imam simpatične spomine, a kje pravzaprav ne? Zima je bil, ko sem
pristajal tam. Skuhano sem imel dobro jotko, prekajen parkeljček se plesal
tango v njej...
Zimska jotka iz ene stare zgodbe...samo kot ilustracija k spominu
Kot vedno mi tudi tokrat ni uspelo skuhati za eno osebo in tako
je bilo na tisti poti že nekaj dni. »Pas mater«, sem si reke. Ko pristanem v Božavi,
povabim prvega domačina na joto!« Glede na to, da mi stiki z javnostjo običajno
ne delajo težav, se mi je zdelo to realno. Pristajam…pride domačin in mi
prijazno pomaga pri pristajanju, saj vidi, da sem sam. Se seveda takoj
zaklepetam z njim in…. »za crkent« in »pas mater«, če hočete….al' predno sem se
jaz spomnil na jotko, sva bila že pri njem v »konobi« (konoba je v resnici
izraz za »klet«). In smo poskušali…in smo narezali. Predstavili so mi tudi »nevesto«
(očitno izraz za »ta mlado«) Pričakoval sem brhko Dalmatinko, prišla pa je »šrbasta
baba«. O joj joj joj. Ampak travarica je bila pa b.p. Kaj b.p, ena najboljših...
No kje smo ostali? Aha, pri dilemah kapitana, kaj izbrati za
zaključek etape. Zalivček nasproti Božave, U. Dumboka bi bil prava izbira, a je
tam prostora samo za eno barko in ena je že tam. Kašna od vojaških lukenj, ki
so na tem delu Dugega otoka bi nudila lahko popoln mir, a me ne mika preveč,
ker obstaja možnost, da »fašeš« tam kakšno podgano; hvala lepa torej. Nižje ob »Dugem«
pa še ni v planu. Ostane torej le še sidrišče na severni strani Brbinja. Ni
napovedanega prav veliko vetra, vem da tam ne bo idealno zavetje, a vala tudi
ne bo. Barka naj pleše kakor hoče, ne bom pa rabil skrbeti za kakšno stiskanje
ob pomol in to mi po Silbski noči veliko pomeni. In tako sva zgodaj popoldan že
v zalivu Lučica. Jadranje do tam je bilo spet eno kičasto jadranje v sončku in
primernem vetru.
Ob prihodu sva spet sama v zalivu. Razen vetra, ki ga je
tudi tu cca 10-15 vozlov ni slišati ničesar. V zaselku ob zalivu, kot da bi vse izumrlo.
Ni videti, da bi karkoli obratovalo. Ksenija se zafrkava in reče: »Sam boš
videl, ko bo pa trajekt prišel (v bližini ob obali je namreč trajektno
pristanišče), se bo pa ful dogajalo«….Čez čas še sam dodam: »Kakšen žur bo
šele, ko bo Komunala v torek prišla po smeti«…
Kasneje pridejo v zaliv še tri
jadrnice. Čarteriste je vedno zabavno opazovati. Vedno se kaj dogaja. In tudi tokrat
se. Ko se posadka ene izmed čarterskih bark kasneje vrača s pomožnim čolničkom
iz obale, se seveda prevrnejo. Vsi so v vodi, motor pa tudi… Brezplačna
predstava; ni kaj! Kdo pravi, da se tu nič ne dogaja.
Večer v "Lučici"!
V Lučici so boje, ki se jim ne moreš izogniti…inkasantom pa
žal tudi ne 😉
Lokacija ob koncu dneva
Ponedeljek; 8.junij 2020; »Ni premika, pa vendar ni dolg čas« DUGI OTOK/Brbinj
Noč iz nedelje na ponedeljek, prinese proti jutru pričakovan
dež. Ni ga malo. Barka bo lepo oprana. Nikamor ne mudi. Vreme ne moti popolnoma
nič. Spanje je spet možno razkošno podaljšati. Zajtrku dovoliš nadpovprečno
veliko časa, kavica nima časovne omejitve. Živci so torej popolnoma »v leru«. Razkošje,
ki si ga sicer težko privoščiš. Ni panujno da bi to vsem ustrezalo. Hiperaktivci, storilno nastrojeni in nasploh
ljudje, ki živijo v »peti brzini«…bi »po pi…« še pred dvanajsto…
Kljub vsemu se na lokaciji, kjer se navidezni nič ne dogaja
in je edini »hrup« ptičje petje, vendarle dogaja…za to poskrbijo zopet sosedje Italijani,
ki so včeraj popodali v vodo, elisa motorja, pa je pa kot periskop štrlel v
nebo. Šest jih je…očitno so imeli zopet popadek da gredo na obalo. Hm…šli bi
radi, samo kako rešiti problem? Šest jih je in motor jasno ne dela. Kdo bi si
mislil, da so »Italijanci« tako iznajdljivi…A veste kako so rešili problem?
Štirje čepijo v čolnu ko kure in veslajo, dva pa za njimi plavata….A ha ha ha
ha. Čista resnica, pa to ne moreš verjet.
Časa za branje je danes na pretek. Orličeva »FIU ODISEJA«, me
pritegne popolnoma. Po dolgem času nadpovprečna navtična knjiga, knjiga, ki je
čas ne bo povozil. Orlič že na začetku razloži pomen besede FIU. Izhaja iz
Polinezije. Je izraz za posebno stanje pri posamezniku, ko začuti, da je
potrebno življenju »obrniti smer« in začeti vse na novo…in Orlič to naredi nekajkrat.
Vsekakor priporočeno branje!
Oblačna obdobja v dnevu, se menjajo z sončnimi, a se kasneje
oblaki zopet vrnejo. Vse v skladu z napovedjo. Sončno fazo izkoristiva in se s pomožnim
čolničkom odpeljeva na obalo. Dobrih petsto metrov stran je zaselek Brbinj. Zaliv
zelo lep (tudi poln boj), voda bistra, res lepa. Obstaja tudi manjši pomol z
muringi in elektriko. Je pa seveda odprt na jug in za to vreme slabša izbira. Sicer
pa vse kot izumrlo, da deluje skoraj depresivno. Nobenega turizma, noben
apartma obljuden, nobena privatna počitniška hišica zasedena, nobene ponudbe. Nič.
Niti piva ne moreš spiti. Vprašam v eni »konobi«, ki sicer ne dela, a so ljudje prisotni, če lahko »spijeva
en pir«….Odgovor: »pa…eh…ah…ne može, nemam hladno pivo«. »Idi v rit«, si
mislim. Nič ne more izučiti ta folk. Več kot jasno je, kako bodo jamrali nad
korono…Tudi sicer je opaziti v kraju pomanjkanje volje. Za vse »sranje«, ki
leži po tleh pač ni izgovora, menda niso za to potrebna »evropska sredstva«…
Foto potepanje:
Privatno...
Na oblasni tabli pa kar pesem
Barba krpa mrežo
Več indicov kaže na to, da v kraju ni mladih...; (spodnje fotke povedo vse)
Zapuščeno igrišče
Seksi pumparce...
----------------------------------------
Vrneva se na barko. Danes bo za kosilo končno »morski pes v
marinadi, na šavor, kot se reče, čeprav roko na srce nimam pojma od kje ta izraz.
RECEPT ZA MARINADO, oz. ribice »na Šavor«:
- -
Ribe (zelo dobro se izkažejo npr. skuše) pomokamo
z ostro moko in popečemo (uporabim kar olivno olje). Popečene ribe zložimo v
primerno posodo, kjer bomo kasneje hranili jed in pripravimo marinado.
-- V olju kjer smo pekli ribe prepražimo čebulo
narezano na kolute (čebule naj bo dovolj) in korenje (nekaj narezano na kolute,
nekaj vzdolžno prerežem na štiri dele) Tudi korenja naj ne bo malo. Dodam
lovor, peteršilj (cel), rožmarin, poper v zrnu. Previdno dosolim. Pražimo, dušimo toliko časa, da čebula oveni
--Vse skupaj prelijemo z z mešanico: kis + belo
vino + voda. Razmerje prilagodimo okusu, kislo seveda mora biti, a pretirano
spet ne.
-
- - Marinado ohladimo in prelijemo po ribah, ki smo jih
pred tem bogato obložili z rezinami limone. Vse mora biti popolnoma prekrito.
Op.: V marinadi naj bodo ribe najmanj 24 ur. Lahko pa
so tudi več dni, če zdržimo. Lahko smo prijazni do sebe in družbe in popečene
ribice, ki jih kasneje prelijemo z marinado prej sfiliramo.
Ta način priprave ribe je po eni
strani nadvse slasten (poskusite, ne bo vam žal), po drugi strani pa je to
varinata, da ohranimo ribo dlje časa. In še to…ko plujemo in vlečemo za sabo
panulo ujamemo morda samo eno ribico. Kaj z njo? Enostavno. Hitro popečemo in
dodamo obstoječi marinadi.
Dober tek!
Časa v dnevu imam dovolj. Pozabavam se s statistiko obiska Bloga v juniju. Pa poglejmo:
Razlaga za obisk iz tujine: Nemčija (kolega Klaus), Danska (Ksenijin brat), Filipini (Uroš), Turčija (kolega Halil)
Nizozemska (nimam pojma), Rusija (mogoče Putin ;)) Lunksemburg (pojma nimam), Združene države Amerike (ježeš...pa menda ne Melanija...).
Torek in sreda 9. in 10. junij 2020; DUGI OTOK – IŽ(U.Vodenjak) – ŽUT (U. Pinizel)
Sem jih že za na vse zgodaj slišal od najbolj zvestih bralcev,
ker ni bilo včeraj bloga….Razlog zakaj ga ni bilo? »Uvatila me fjaka…«
-------------------------------------------------
Vreme se počasi popravlja, vsaj možnost dežja je manjša, je
pa še vedno nestabilno in ni še videti konca temu obdobju. Zaliva Lučica imam počasi
dovolj. Dogaja se tu res »ful«. Danes dopoldan se je npr. zgodil celo en
izreden dogodek…po »rivi« se je peljal motokultivator… Pa ne moreš verjet!
Popoldan izplujeva. Zaliv sicer ni neka »perla«, a je nudil
mir barki in kapitanu. Tu se v tem času sicer res popolnoma nič ne dogaja. Ljudje,
kolikor jih je, ne povzročajo nobenega hrupa. Slišiš samo petje ptic, kot bi
bil sredi gozda. Le kam gredo poleti? Je toliko hrupa, da jih sploh ni
slišati?Smer vetra ni ugodna, zato
poje…Yanmar…oz. kot je Tone Kosi (jadrnica »Mala«) izumil nov termin...«Jan
Marko«, pa naj bo!. Poskušam nekaj panulati…a »đabe«. Vmesni postanek prvega
dne predstavlja Iž Veli. Tudi tu je »Lunga« edina barka, ki pristane ob vaškem
pomolu.
Lunga v Ižu
Spet nula od turizma, kar je videti tudi po spodobnih cenah, objavljene
na tabli oštarije.
Vse kaže, da je edina stvar ki trenutno na hrvaškem ob Morju deluje, kasiranje na bojah. Seveda se
jim želim izogniti, a v nekaterih področjih je to težko izvedljivo. Kot
zaključek dneva sem si zamislil mikrolokacijo, zaliv severno od otočka Školjič,
U. Vodenjak, na jugovzhodu Iža, ob pličini, kjer se sončijo brancini. Prijatelj
Mavric se zagotovo spomni tistega leta, ko je prišel pozno zvečer na to sidrišče,
poln vsega ribjega iz Zadarske tržnice. Srečanja smo bili veseli (barka Barka
in Pave) in se ga posledično temu primerno že v štartu »ocurnili«. Kasneje zvečer
je kolega začel s »kulinaričnim razvratov«. Prvi hod »kapesante« je bil menda
ob polnoči ostali »hodi« pa vsaketoliko,
menda skoraj do jutra…a ha ha ha ha . Vrhunsko!
Prideva v ta zaliv v prepričanju, da bo idila, a se pojavi
idila z bojami, pas mater. Boje so tudi nad in pod otokom Knežak, južno od Iž Veli.
Oprostite, ampak pet suhih let bi privoščil…in ve se komu. Namesto da bi ljudi
vabili k obali in tam poskušali karkoli, izdelanega s svojimi rokami prodati…ne…dajmo
opljačkati folk že na vodi. Ni pomembno, če sploh pridejo na obalo, saj tam
tako ali tako nič ne ponujamo. Uf….malo mi je privzdignilo »kapsel«. Pride
kasneje »inkasantka«, mlajša »češplja«. Kako ste in vse ostalo bom kar spustil.
Vpraša, kako dugačak je brod in ji razložim, da mi se čini, da danas 9 metara
(36 čeveljska barka je sicer dolga 10,97 m), ako se možemo dogovoriti. E pa
možemo se dogovoriti i brez ovog…in vrže, popolnoma brez sramu, e_blagajno v
čoln. Vse ostalo je nato seveda brez dokumentacije in mački se lepo debeli
privatna denarnica. Komu sicer ne prija plačati manj? Vendar, ko samo malo
pomisliš, se zaveš bede vsega. Res nagnusno! Pet let rečem…nič ne bi škodilo…
Nehote mi misel uide na Orličevo knjigo, ki jo s tako strastjo berem med potjo.
Na začetku opisuje razočaranje , ko ga je Hrvaška vlada, naivneža, a renomiranega
znanstvenika prepričala, da se vrne iz tujine v Hrvaško, ki je obetala, da želi
postati zemlje znanja in znanosti. Kot domoljub je verjel in nasedel in se
vrnil. A za sabo je imel izkušnjo Nizozemske, Singapurja, Avstralije…Težko mu
je padla balkanska izkušnja z vso korupcijo… Pa ne delajmo si utvare, da smo
daleč stran, a ne? Uf…
Raje grem v svoj svet; tam se znajdem bolje...
Tudi dan kasneje ni večjih potovalnih izzivov. Prijatelj
Jasmin, ki mi je omogočil, da sem jadral z njim preko Ocena, mi piše: »Dobro jutro. Evo spet berem tvoj
Blog ob jutranji kavi….Ti si pačmorski
uživač in kot sam pišeš, se tam počutiš kot doma. Uživaj v kulinariki in plovbi…«
Res je Jasmin. Leto, ko letna plovba ni potovanje, ki zahteva neprestano
napredovanje, je plovba po Jadranu res lahko ena sama plovba »od gušta do gušta«,
če si človek to dovoli in zna. In prav je tako. Sicer ne vidim smisla, da imaš
barko. Sem »fasal« tudi že kritiko, da pišem veliko o hrani. Pa meda res ni tako hudo? Bom
pa kdaj napisal, da sedim kje v temačnem kotu…s privzdignjenem ovratnikom, gledam
v tla, ves betežen, ves zamorjen in preklinjam vse…ker me vse nekaj jeb…
Da ne bi res! Misel prijatelja Duškota, da bi jaz še iz »Ausschwitza«
ves evforičen »kartico« pisal, mi je res v kompliment. Vsi ki me poznate morda
malo bolj, poznate moj slogan, in sicer, »da je živeti tako zelo lepo«! In je!
Črpalka v Zaglavu pred Salijem, poleti mora kapitanov zaradi
gneče vseh, ki bi želeli natočiti gorivo, je prazna. Nasmehnem se sam sebi. Vse
je tako kot januarja. Tudi »črpalkar isti«. Spomni se barke. Malo kasneje…Sali…spet
vse isto…«Maritimo in žuja«…ne moreš da na bi. 😉
"Svetski Sali..."
Jugozahodnik vleče ob Dugem in naprej do vrha Žuta, kjer je cilj
današnjega dne. En katamaran je že tu. Kakšna gužva. Seveda ne moti. Motijo pa
vrli Slovenci, šest debilov z 51 čeveljsko barko in »hvala bogu« najetim
skiperjem. Modeli so »naladani do amena«. Skiper sidra, dva spita z glavo
naslonjena na mizo, en po pristanku preko ograje skuša pišat, obrnjen u Lungi, itak »ga ne najde«, šibi se ob ograji z znatno
amplitudo, »kao kolega« ga od zadaj želi prevrniti v vodo, pri tem prvemu pade
telefon v vodo. Glasba je na ful, valjda. Nekaj jih poskače v vodo, gledam če
so bo kdo utopil. Kasneje, pred odhodom, ko že dvignejo zadnjo krmno ploščad,
niti ne opazijo, da imajo ob obali v vodi še enega modela, ki že nekaj časa tam
»riga«….Sram me je da so »naši«. Vzel bi jim barko in jin nasuval v rit. Naj
izginejo v primitivizem svojega dometa.
Potem se vse umiri. Skiper hordo pijanih Slovencev »pretoči«
v Sali, katamaran odide in ostaneva sama za otočkom na vrhu Žuta. Za večerjo so
»Patagonci« (lignji iz Patagonije), pač silom prilike, a nič jim ne manjka,
prav nič. Sicer pa, bolje »Patagonci« na Žutu, kot »pariška« doma…
Noč je, ko to pišem. Zunaj popolna tišina…Oliver bi rekel, da
samo »žal sa Morem govori!«
Misli pa gredo svojo pot. Film dneva se vrti nazaj....
Četrtek 11. junij 2020; ŽUT (U. Pinizel) – ŽUT (Pristanišće)
Ciklonalno polje se res počasi polni. Umiritve ozračja kar
še ni videti. Noč v zalivčku, kjer sva sidrala je bila mirna in »čisti odbitek«.
Tako popoln mir sicer na Jadranu res ni možno doživeti. Zgodaj dopoldan pa spokoj
preseka vremensko dogajanje. Radia ne vklapljam, so akordi grmenja zadostna
glasbena kulisa. Radarska slika pove, da se iz srede Jadrana pelje dež in vse
kar sodi zraven. Vse to je seveda videti tudi v realnosti. Proti Italiji gledano
je res grdo za pogledati. Vmesni snopi sonca poskrbijo za nore kontraste.
Seveda navdušen fotografiram, čeprav seveda nisem ravnodušen ob vsem. Trenutki
so dobro poznani, »kepa« v želodcu pa tudi. Tudi to je sestavni del plovbe. Ni
kaj.
Kuha se in kotali okoli Lunge, kot v kotlu. Grmenje se približuje,
a kot da nam želi prizanesti. Nekaj strel je tudi, a bolj pri obali. Piš močnejšega
vetra je seveda neizbežen, dež kasneje pa sceno vendarle umiri.
Kaple dežja na "palubnem" oknu
In je šlo mimo. Želodčku privoščim »žganico«…
Popoldan se vreme izboljša, vsak sonce daje tak vtis. Lunga
zapluje na vzhodno stran Žuta. Zanima me, kakšna je scena v marini Žut. Vse je
zaprto, nikjer nobene barke. Tudi boj pred marino, ki so vedno bile, ni. So pa
delujoče oštarije s svojimi pomolčki, levo od marine. Tip na enem od pomolov
maha in maha z zastavico na palici, kot bi bil štarter na dirki formule 1. Jaz
mu maham nazaj s »perutničko«, ki je ostala od kosila, da bi mu dal vedeti, da sva
sita 😉.
Na sidrišču ob koncu dneva
V zalivu Hiljača je kar nekaj bark, tudi nekaj boj je. Morda
so bolj »gostinke«, a turistične ponudbe ni nobene. Svojo mikrolokacijo najdeva
v manjšem zalivu čisto na jugu Hiljače, imenovan "Pristanišće" . Tu ni nobenega. Zaliv je izjemno
simpatičen, zdaj seveda, ko ni razen nekaj domačinu tu nikogar. Glede na to, da
prej še nikoli nisem bil tu, malo »poguglam« na temo »Restoran Trabakul«, ki je
sicer tu delujoč, zdaj pa seveda ne. Opa….iz fotografij je jasno kakšna gostota
je sicer tu in tudi kakšna »fensijada« vezana na to Konobo in pomolček pred njo….Prava
streznitev in ponovno zavedanje, da se voziva na letošnjem dopustu po praznem
Jadranu….
Petek 12. junij 2020;Plane narejene med jadranjem je lažje podirati, kot jih upoštevati!
Danes naj bi šla kam drugam. Naprej, nazaj, levo,
desno…popolnoma vseeno. To je razkošje in prestiž potepanja z barko po Morju.
Dan je seveda potrebno začeti brez panike. Ko stopim na barko sem tako ali tako
zelo hitro na »dalmatinskih obratih«. Ura zadošča tista ladijska pri barometru.
Na roki ni potrebe, da bi jo nosil. Koliko je ura v nekem trenutku je manj
pomembno…če je svetlo je dan, če temno je noč. Ta info v glavnem zadošča. Če je
potreba po večji natančnosti in če se ti da dvignitiglavo in pomežikniti v sonce, pa veš že
skoraj vse.
In skoraj kapitan dvigne sidro, ko pade ideja…«Kaj pa če
vendarle grevanajprej na vrh nad
zalivom, k cerkvici?« Tja naju je večer prej poslal domačin s pojasnilom, da je
lep razgled. »I ponesiti obavezno fotoaparat sa sobom«, še doda. »Fotoaparat
obavezno« si mislim, »pa tud` kakšen pirček za na vrh…«. In tako se mornarji
spremenijo v »brdsko mornarico«….Ampak je bilo res vredno.
Pobočje je en sam »maslinjak«,
ves prepredens kamnitimi škarpami, kot
labirint. Občutiš veliko spoštovanje, do vsega vloženega truda. Truda, ki ga
vlagajo že generacije. Vrh je seveda vrh in vedno si vesel, ko ga dosežeš.
Pogled z vrha. Zaliv v katerem smo trenutno je desno spodaj
A
mene bolj fascinira, da je je na tem težje dostopnem terenu malo pod vrhom
kamnita hiša, pravzaprav ostanek nekega časa. Dejstvo je, da so v dneh, ko je
bilo potrebno obdelovati oljke, tu tudi spali. Črna kuhinja, peč za kuho,
omarica…lonci….koliko zgodb je tukaj….
Vrneva se k barki…Srečava ribiča, s katerem smo se že kar
spoprijateljili. »Neču ni pitat, dali ste ga našli…«, pravi žalosten. Poveva,
da nisva pozabila, da sva gledala, da nisva naletela na nobeno sled in da nama
je težko to povedati….
Včeraj je ribič povedal, da sta s sinom pristala ob pomol.
Kuža, črn kuža, njun kuža, je očitno ves vesel skočil iz barke na pomol in
krenil kot vedno, malo na okoli…Ni ga več nikjer…
Danes je drugi dan, ko ga iščeta. Enkrat krene oče,
drugič sin. Peljala sta se tudi že tik ob obali na drugi stran. Prečesala
okolico, pregledala »bunare«. Ne odnehata. Vsake toliko eden izgine. Kasneje ga
opaziš na pobočju med grmovji. Žalostna sta, da ju je boleče gledati. Stari
reče: »Moramo ga nači…živog ili mrtvog!« Uf…me kar stresne…Kakšna navezanost.
Mine naju da bi izplula. Pravzaprav zakaj pa? Tu je idilično,
popolnoma sama, kot včeraj, pa nisva več. Popoldan za popestritev pride v zaliv
še ena barka. Od daleč vidiš, da je »Kekec«, ki nima pojma. V celem zalivu si izbere
ravno neposredno bližino Lunge. Povem mu, da to pač ne bo šlo in da ga bom imel
vsak čas na boku. Glede debelo in pravi, da je predvidel, da bomo vzporedno. Ja
vzporedno že, sam res ni treba, da se v celem zalivu ravno ob mojem boku drgne,
pas mater in vzporedno! »Koji debil«. Pošljem ga stran, čeprav ga v sebi v
resnici pošljem »v maloro«. Oddalji se, a smo še vedno bližnji sosedi. Dobro
vem, da je tam že globina, neprimerna za sidranje. Spusti sidro in glede v vodo,
kot da bi šlogal. Več kot jasno je, da mu ni nič jasno. Vprašam ga na kakšni
globini je spustil sidro, da bi mu dal misliti in se pohvali da na 15 m. »In
koliko ketne si spustil«, nadaljujem z intervijujem. »Dvajset metrov«, zavpije
ponosno. O ti ku…plesniva! Najraje bi mu svetoval, naj ne pretirava in naj
kakšnim 5 m navije nazaj…Za crkent!
Najeto ima seveda Elanko 444, saj sta vendar dva... Morda
se je hotel postaviti pred baybo….a to »bunko« tudi ocenim, da nima prehudega
interesa za navtiko. Skoraj bi bilo boljše, da bi šla v kakšen »Motel« 😉
Sobota 13. junij 2020;»Jadranje pri petih vozloh vetra in manj, "Dark
side of the moon" ŽUT
– PAŠMAN (U. Sv. Ante; na W strani Pašmana)
Jadrnico imamo pravzaprav lahko iz več razlogov. Tisto
zaradi prestiža bomo seveda izpustili, da si ne pokvarimo dan. S pomočjo
jadrnice lahko potujemo, ali pa se zgolj uživamo ko koketirata veter z jadri.
Pri slednjem si pomemben akter, pa vendar v »backstage_u« celega teatra. To
tako je!
Danes je bil nekaj časa dan za tak teater. Vetra manj kot
pet vozlov, Lunga razigrana. Kaj lepšega. Cilj zgolj jadrati v nežnem vetru in
se med tem odločiti, kje bo primerna pozicija za sidranje ob koncu dneva. Jadra
so kot ulita, «muštrinčki« poravnani. Ni lepšega kot ukvarjati se zgolj s tem
in ne čez koliko časa bomo prišli na cilj.
Jugozahodni veter piha. Nad Jadranom je zelo široko polje
popolnoma izenačenega zračnega pritiska, in sicer malo povišanega zračnega
pritiska. Že nekaj dni barometer miruje tam nekje okoli 1010 Mb. Višje je nekaj
ciklonov, ki pogojujemo nestabilno vreme. A polje malo povišanega zračnega
pritiska trenutno še igra pomembno vlogo. Večjega prelivanja zračnih mas vsaj
za enkrat ni nad nami in zato posledično ne čutimo kakšnega posebnega vetra iz
tega razloga. Kako in zakaj potem jugozahodnik, ki se čez dan počasi že nekaj
dni obrača in popoldan spremeni smer in piha iz severozahoda? Morje se je
očitno že toliko ogrelo, da se pojavlja termika in s tem termičen veter….ki se
preko dneva počasi obrača za soncem. Tako nekako »po kmečko« poskušam razumeti
dogajanje nad sabo, malo mi pri tem pomaga prijatelj Roman.
Vse lepo in prav, a je res tudi, da je v principu vreme nestabilno in tako kaže tudi za naslednji teden. Današnja napoved npr. je:
"Plitko depresijsko polje nad Jadranom produbljuje se, a sa zapada se primiče frontalni sustav!"
Fejst, a ne?
In pride čas »malčke«. Ti boga, sveta stvar v dnevu. Kosilo
bomo kuhali tako ali tako ponoči 😉. Malčka paše med potjo, malčka paše v orci,
malčka paše v poji, ha ha. Pač vedno. Nepozabno je bilo, ko sem se pred leti…hm…menda
so bila to »Sedmovrača«, naveličal jadranja ostro v veter (»orca«) in takrat menda
še šest in pol metrsko jadrnico zapeljal (postavil) v tako imenovani »zaustavni
položal« in barko popolnoma zravnal ter umiril. Vsi naokoli pa orcajo na pas
mater naprej…barke nagnjene na polno, posadke se z zobmi držijo za ograjico. »Skipi«
uživa, enim je slabo, drugim je crkent hudo od groze. Scena primerljiva z đezovskim koncertom in
solistični vložki, ko vsak da vse od sebe in pravzaprav ne veš, če bo šlo brez
zdravstvene intervencije. Ja taka scena vse na okoli….midva pa »usred svega«
ležerno malčava na umirjeni barki…. ha ha ha. »Apak res za crkent!« Mimogrede…gre
za pomembno veščino, ki bi jo moral obvladati vsak jadralec.
Današnja situacija s »pujsanjem« cca dva in pol do tri vozle
seveda ni primerljiva s tisto, ampak malčka pa enako paše. Predlagam »Joto«,
Ksenija me tipa za čelo! »Je s tabo vse v redu Gregor?«, vpraša. Hitim pojasnjevati, da zgolj predlagam
pavzo v zaliv U. Jota na južni strani otoka Žižanj, ki je lociran jugozahodno
od južnega rta Pašmana. Malo kasneje se Lunga tam ziblje na sidru. Ta biserček
sva odkrila pred dvemi leti. In seveda je na to lokacijo spet vezana zgodba. Pri
odhodu iz zaliva sva takrat mahala Nizozemcu…
Hiška "našege prijatelje..." v U. Jota
…«Gin tonic z ledom in limonco« je pripeljal svojim čolnom na
Lungo, ne da bi se poznali, kot presenečenje, kot dobrodošlico gostom v zalivu…nepozabno!
Dan kasneje, ko smo se družili še z »Esenco«…tip očitno oceni, da smo tega
vredni…sredi noči (tako ali tako smo bili sami v zalivu in on v najeti hiški na
obali, ki jo vsako leto najeme za tri mesece) v temno noč spusti …Pink Floydov »Dark
side of the moon«….Ufffffff. Koža naježena, celo telo polno adrenalina…
Postanek in malčka v Joti torej ni bilo naključje…vendar »njega«
tokrat ni. Kasneje razmišljam in pridem do zaključka. »Ne išči nadaljevanj
istih zgodb!« Ceni to, kar si lepega doživel in pojdi nasproti novim doživetjem
in zgodbam…vse povsod okoli nas so.
In Lunga gre naprej. Med potjo, v zgodbo dneva, vstopi hobotnica….oj Gregor ne prehitevaj.Morda pa je na to hobotnico vezana že nova zgodba, ki se sploh še ni začela...
Nedelja 14. junij 2020;»Popolni jadralski dan«PAŠMAN–MURTER (Jezera)
Ni bila napovedana popolnoma »nedolžna noč«. Morda se je
severneje kaj dogajalo, tu na srednjem Jadranu je bila noč mirna, popolnoma
mirna. Kamo vem? Valjda sem šel ponoči ven malo »pr'jatlja«« odtočit. Bila je popolna
tišina in Morje mirno, kot bi bilo »zlikano«. Kot da bi bil v vakumu.
Zjutraj v zalivu še vedno popoln spokoj. Samo domačinski
čoln in Lunga…to je na tej plovbi postalo že skoraj »standard«, a vem, da sem
bom tega verjetno še celo življenje spominjal….Neponovljivo! Kdor je zamudil
junij 2020 na Jadranu, je pač zamudil….
Malo kasneje sediva v kokpitu in poslušava…oglaša se jelen….Pa
kaj še bo? Hvala, res hvala!
Vremenska napoved ne obetakakšne posebne vetrove, a časa za dnevno etapo bo dovolj. Pred odhodom se
lahko posvetim še hobotnici. Potrebno je naredit strateški / kuharski plan kaj bom
naredili iz nje. Dobra 2 kg sta vsekakor preveč za dve osebi in en obrok. Razdelim
jo na dva dela. Polovic bo za solato, polovica za brodet iz hobotnice. Hobo
pokuham do polovice, jo ohladim in spravim v hladilnik, sebe pa ohladim s
kopanjem.
Sivina dneva
Dan je pretežno oblačen. Zdi se da bo vsak čas začelo
deževati. Veter je tokrat že od začetka severozahodni. Sprva ga je na razpolago
komaj 5 vozlov, kasneje malo več, a dnevni maksimum ne preseže 10 vozlov. NW
veter pomeni pri današnjem kurzu vožnjo v pol krme in še to na meji pol krme. To
je tista zoprna situacija, ko si ves čas v strahu, da ne pride do preleta jader,
za postavljanje »preventerja« pa sem prelen. Ko je vetra malo, prednje jadro skoraj nima
funkcije, predstavlja samo dodatno delo. Raje ga zvijem in imam en problem
manj. Vožnja postane tehnično manj zahtevna, Tone Kosi bi rekel da »gentelmenska«,
pa še res je. Še malenkost spremenim kurz, da je glavno jadro stabilnejše in
začne se eno užitkarsko jadranje s popolnoma zravnano barko, kot da se peljemo
z avtobusom na izlet. Malo skrbi si sivo nebo, postaja vse temnejše. Tokrat
menda brez »tuširanja« ne bo šlo. A se zmotim. Vse skupaj je menda padlo 3,8 kaplje dežja 😉.
Jadralski pogoji se ne spreminjajo. Ves čas stabilna hitrost okoli 4 vozle, kar
popolnoma zadošča. Zopet je dovolj časa za vse. Za branje, za kavico, za
fotografijo, za kulinariko. Polovico »hobe« sem že zdavnaj skuhal do mehkega in
naredil iz nje solatko….okusna je že sedaj, ko jo pripravljam, kaj bo šele
jutri, ko bo zmes dokončno prepojena in sharmonizirana. Kako z veseljem bi jo
podelil s prijatelji…
Pašman je že daleč zadaj, jadramo že ob Murterju. Pri zalivu
»sv Nikola« se zopet spomnim nesrečnega »Senkule«. Ne bom ponavljal, kar sem že
opisal. Če koga zanima naj prebere prispevek na Blogu iz leta 2008, z naslovom »Senkulova
gajeta« (poguglaj: »Senkulova gajeta moje morje«). Je vredno prebrati.
Pet ur po štartu je Lunga na cilju, na SE (jugovzhodni)
strani Murterja, na sidrišču pod »Jezeri«. Šestnajst in pol milj, prejadranih
od prve do zadnje minute. Uauuu, kakšen gušt, kakšen jadralski prestiž. Spet
samo dve jadrnici na sidrišču brez boj s pogledom na kristalno čisto turkizno
Morje. Skoraj dvajset stopinj je dovolj, da padejo vsa oblačila in telo objame
Morje….spet en popoln jadralski dan.
In…pa ne moreš verjet'…pristal sem še podnevi. Zgodovinsko,
ha ha. Lahko se spet posvetim kuhinji. Hobotnica v brodetu, v nekaterih
receptih opisana kot »obrnuta hobotnica« zadiši da se pocedijo sline….vse
skupaj je tako »žmohtno«… da se je težko upreti neprestanemu poskušanju in kaj
je slajšega pri kuhi kot to….Seveda poskušam s »kuhalnico z dušo«, kot rečem svoji
kuhalnici iz oljkinega lesa. Radio Split pa poskrbi za nežno glasbeno kuliso….Ma….«za
gate trgat« vse skupaj. »Se lahko v dnevu še kaj zgodi?« se sprašujem….Se!
Barva neba se ves čas
spreminja, kot bi slikar na platno nanašal oljnate barve, jih mešal in spreminjal.
Zdaj svetlo, postane temno, sivo zamenja, sinje modra, pa spet vse od začetka.
Vsekakor je v zraku pestro dogajanje. Nekje mora vendarle padati. Sosednja
jadrnica, edina jadrnica, ki ostaja poleg Lunge še v zalivu je kar na enkrat
osvetljena »spot« s posebnim snopom svetlobe, namenjena menda samo njej. »Comet
50« sem že prej občudoval, zdaj postaja pravljično lepa. Kontrast med modrimi
boki in zelenim ozadjem je dobesedno nor. Pred barko pa, kot da bi vozila špinaker….lok
z mavrico..Uauuuuuuuuuu. Noro. Lebdim v zraku in fotografiram. Nisem več na zemlji.
Tokrat ne morem črno belo, tokrat ne gre brez barv…
In kako bi drugače, kot da malo kasneje potrkam po boku
modre lepotice in ponudim neznanemu prijatelju, dunajčanu, eksluzivnimi fotografije…Guten tag…wie gehts es?...Ich
habe….in malo kasneje se že »uvalim« v salon prestižne Cometke. Dunajčan ima
dobro vino…in se malo zadržim tam….;)
Ponedeljek, 15. junij
2020;»Značilnosti plovbe v prvi
polovici junija 2020« MURTER (Tisno)
Prva polovica junija je mimo. Dnevi postajajo počasi
toplejši in Morje se postopoma segreva in dosega skoraj 20 st C.
Prvič dopustujeva tako zgodaj in ni nama žal. Malo se ta čas
vendarle razlikuje od obdobja, ki šele sledi. Popolnoma jasno pa je, da je
letošnji junij nekaj povsem posebnega in vemo vsi zakaj. Še dobrih 14 dni nazaj
smo hodili naokoli, kolikor smo sploh hodili, v maskah…pandemije »koronevirusa«
verjetno ne bomo tako kmalu pozabili…tudi po tem kako so ljudje paranoično kopičili
zaloge hrane, zdravil in ne vem česa še vse….da o kvasu in moki sploh ne
govorim. Za crkent! Če nisi pekel sam kruh
doma nisi bil »in«, po možnostmi z drožmi seveda, to je bilo pa sploh »fancy«. In…moral
si obiskati vsaj kakšen »webinar«…tudi to je bilo »in«. O ta čredni nagon, o to
poneumljanje folka….
O politi, ki je seveda doživela »svoj orgazem« pa seveda
niti slučajno ne bi….
Zadnjič sem na Žutu poslušal ovce, pa se mi je zdelo da….pas
mater, sem rekel da ne…
Poskušam raje napraviti kratek povzetek značilnosti
dosedanje plovbe, ki bo verjetno zaradi specifike časa težko ponovljiva:
Doooolgi dnevi. Sonce vzhaja kmalu po peti uri
in zahaja po pol deveti uri zvečer.
Vsekakor hladnejši večeri, zato ni dolgega
posedanja v kokpitu. Z veseljem smukneš v notranjost barke, kjer je prijetno
toplo (brez dogrevanja). Kolikor sem imel priložnost spoznati pomorstvo v
Skandinaviji mi je bilo jasno, da so ekipe med jadranji seveda zunaj, a po
pristanku se življenje nadaljuje v notranjosti bark in tako je v tem obdobju tudi
na Jadranu.
Seveda ni spanja na palubah in koketiranje z
zvezdami.
Jutra prav tako sveže, a tu odigra veliko vlogo trenutno
vremensko stanje. Kaj lahko se zgodi, da je zajtrk že možno zaužiti zunaj
obsijan s toplim soncem in je zunaj topleje kot v notranjosti barke.
Dnevne temperature so ugodne, vročine ni. Temperature
do sedaj: dnevne do 24, morda 25 st. C, nočne cca 17st. C.
Ne skrivaš se pod raznimi senčenji in ni potrebe
po »taborništvu na barkah«. Obratno, sonce dobesedno prija.
Ni izpostavljanja kože škodljivemu sončnemu
žarčenju
Minus in to morda en od redki je, da je Morje še
hladno. A če ga takega vzameš, hodiš v vodo in se prijetno poživiš. Temperaturni
presežki zadnjih obdobij gotovo niso merilo »normalnega«. Temperatura vode 26 stC
in še kakšno čez, pač ni ok. Po eni strani se v vodi niti ne osvežiš, po drugi
strani pa prihaja zaradi pregrevanj Morja do burnih in nevarnih vremenskih
dogajanj.
Kdor je tip gostilniškega prehranjevanja je sedaj
(v tej situaciji) seveda hendikepiran, saj so konobe več ali manj zaprte. Tudi
nekatere javne institucije delajo očitno prilagojeno…npr. delovni čas pošte v
Jezerih, kjer trenutno sem, od 8 – 11. Ob osmih se šele dobro prebujam, ob enajstih
sem šele dobro pri kavi…in potem naj tečem na pošto…Pa saj jo niti ne rabim,
samo kot primer
Med vožnjo lahko več ali manj brez skrbi vlečeš
panulo in upaš da boš ujel kakšno ribico, saj je pomorski promet res redek. Ko
jadraš je samo sem ter tja videti kakšno plovilo. Midva sva do sedaj srečavala
večinoma čarter plovila, lastniških je za enkrat manj. Narodnost posadk: Slovenci,
Hrvati, Avstrijci, Nemci (vrstni red ni pomemben).
Vsekakor v tem obdobju srečuješ manj »starih
znancev«, ker pač ni navada jadrati in dopustovati junija. Ni pa nujno, da je
to minus. Če nisi ljudomrzneš in ti stiki z ljudmi niso breme, pač spoznaš nove
ljudi.
Življenje na barki v tem obdobju zahteva malo
drugačen tip oblačenja. Vsekakor si malo bolj oblečen. Moj »kultni pareo«, kupljen
na Polinezijskem otoku »Hiva Oa«m, ki ga s tako ljubeznijo nosim tudi na Jadranu
(na veliko zgražanje naših otrok seveda), je v začetku zahteval skoraj kombinacijo
z »rekelcom« (rekelc je po Dolenjsko suknjič) ha ha
Ko si zvečer v notranjosti barke ti paše, da
imaš nekaj obutega in da nisi bos
Morda je tudi malo drugačen stil prehrane
Stabilnost vremena je diskutabilna tema.
Verjetno ni ravno pričakovati, da bo v tem obdobju že ustaljen anticiklon nad
Azori, ki bi znatno vplival na stabilnost vremena. Lunga pluje menda že vse dni
pod pogoji, ko so najavljena »upozorenja«. Vse dni skoraj napovedujejo isto »Plitko
depresivno polje iznad Jadrana stacionira i podržava nestabilno vreme. Moguči
so pljuskovi i grmljavine« Skoraj imam že občutek da so na DHMZ (hrvaški
hidrometeorološki zavod) posneli vse skupaj na odzivnik in šli »na sindikalca…«.
A je žal vse skupaj tudi res. Nebo je pogosto oblačno, čeprav tudi sončna
obdobja niso redkost. Tako imenovanih »gradientnih vetrov« ni in večinoma imamo
na razpolago nežne vetrove in pri jadranju upoštevamo »obrat vetra za soncem«.
Do izraza pride plovilo z dobrimi jadralskimi lastnostmi. Lunga jih ima in
jadramo lahko tudi v slabih vetrovih.
In tisto pa kar dela to obdobje tako posebno pa
je dejstvo, da je Jadran v primerjavi s preteklimi leti in sezonskim časom
sedaj skoraj prazen kar je tako lepo in največjega poudarka vredno. Pogosto prazna
sidrišča, pridejo seveda kreteni, a tudi gredo. Prazni so pomoli v lukah in
pristajaš marsikje na boku.
Marsikdaj si popolnoma sam v zalivu, morje
kristalno čisto, marsikje turkiznih barv…vse povsod ptičje petje. Presežek vseh
presežkov!!!
Z zanimanjem pričakujem drugo polovico junija. Meje se več
ali manj odpirajo. Verjetno se bodo odprle tudi pomorske mejne vstopne točke,
ki jih je bilo do sedaj le nekaj na Jadranu. V Istri npr. samo Pula. Ljudje
dobivajo prve informacije o »stilu« pokoronskega obdobja na Hrvaškem. Če sem
iskren…tu tega sploh ni nikjer več čutiti. Pravzaprav se sploh ne spomnim več
kakšnih omejitev. Nobenega človeka nikjer ni z masko, kar me veseli, da se ta dvoumna
»paranoja« ni zasidrala v mišljenje ljudi.
V lokalih je sicer opaziti kakšno
dezinfekcijsko sredstvo in morda navodil za splošno higieno. A vse bolj se mi
zdi, da je tu glavno razkužilo vendarle »travarica«…i »što se mora nije težko…«
Pač…malo bom spet o kulinariki. Meni je pač tudi to en od guštev
morskega potepanja. Kdor je bolj »na paštetah«… ne rabi brati naprej….
Odprem hladilnik. V njem se že štiriindvajset ur »žmohta« ona,
Octopus vulgaris. Gospa hobotnica torej
in sicer polovička od dveh Kg, ki je bila že v startu namenjen razvajanj brbončic
kot način »hobotnica v solatki«. Odprem pokrov posode v kateri jed čaka jedce.
V trenutku v salonu »zamiriše«. Usta so v trenutku polna sline. Poskusim jed,
da vidim, še so se okusi sharmonizirali…
Eksplozija okusov....Uauuuu! Zašibijo se kolena...prej zelo
pomembna opravila postanejo nepomembna. Menda bo poleg prijal še kakšen kos
domačega sira, pa dajmo dodati še malo pršuta. Črno vino bo dodalo okus in
kontrast pogledu. In vse je pripravljeno, nič ne manjka in ničesar ni preveč…
Torek,16. junij
2020;»Pomorsko veče i ja«…sidro zapne,
škampi pa skačejo v ponvi« MURTER
Ves čas nekaj poslušam, da se meni ves čas nekaj dogaja…pa
kaj jaz morem, če se mi pa res. Lep primer sredi pretekle noči. Končam blog in
ga oddam, da boste imeli branje za ob jutranji kavici. Med pisanjem Bloga poslušam
ves čas kultno »Pomorsko veče«, ki je radiu ob ponedeljkih od osmih zvečer do
polnoči na HRT 1 že desetletja. Kdor tega ne pozna, toplo priporočam.
Pripravljajo ga različne, seveda obalne radijske postaje. Tokrat je večer
pripravilo Radio Rijeka. Polno zanimivega, izključno pomorskega je v teh
oddajah. Govor je o profesionalnem pomorstvu, pomorstvu nasploh, o ribištvu in
seveda tudi turizmu. Veliko je v teh večerih tudi gostov.
Čez pol ure bo polpolnoč, ko sem namenjen spat in že skoraj
ugasnem radio, ko ugotovim, da kot gost v oddaji govori Ivo Orlič…ja ta Ivo
Orlič, ki je pred kratkem izdal knjigo »FIU ODISEJA«, ki jo omenjam in tako
hvalim (upravičeno).
Pogovor z Ivom poteka na način intervjuja. Moderator postavlja vprašanja, oz. kakšno
misel kot izhodišče za nadaljnje razmišljanje gosta v studiu. Postanem še bolj pozoren,
ko Orlič govori o tem, da je v vseh teh letih spoznal, kako ključno je
»spoštovanje Morja«. Moderator nadaljuje. »Jeli to razlog, da pišete More sa veliki
M?« »Da«, odgovori Orlič, »baš iz velikog poštovanja do Mora pišem tako« in
nadaljuje…«primio sam prije nekoliko dana poruku (mail) jedno Slovenca, koji je
kupio moju knjigu….i koji če mene sad citirati kao referencu za pisanje rječi More za veliki M" In se smeje...
Bralcem Bloga sedaj ni nič jasno, vem in se opravičujem….samo
v meni je pa v tistih trenutkih vse gomazelo… Pa ne morem verjeti…posredno sem jaz, «niko i ništa« v
kultni oddaji »Pomorsko viječe…! Za crkent!
Še ni kaj jasno? Ok, bom razložil:
Orliču napišem mail; (petek 5, junij 2020):
Ja sam Gregor, kojem ste
prije nekoliko dana ljubazno slali vašu knjigu "FIU ODISEJA" u Marino
Vrsar. Puno hvala.
….in nadaljujem:
«Več na početku čitanja vaše
knjige mi je sijelo nešto na dušu. Pišete,
da riječ More pišete sa velikim M. Puno
mi to znači, jer i ja sam prije nekoliko godina odlučio, da sam sebi dopustim,
da riječ More pišem sa velikim M. Razlog: ljubav i poštovanje prema Moru....I tko
mi što može? E pa sad, kad čitam, da i vi upotrebljavate to, mi je još lakše,
jer...ako bi mi htio netko nešto objašnjavati oko pravopisa, kazat ču
uvijek..."i Orilč piše tako“, ha ha.
Še isti dan prejmem odgovor:
Poštovani gosp. Gregor,
hvala lepa na javljanju..
drago mi je da uživate u Moru i svemu što ga obuhvaća i okružuje…
in kasneje nadaljuje:
„Da, lijepo je da pišete
More s velikim M .. kao što ćete vidjeti kroz retke knjige .. oduvijek sam imao
puno respekta za More a na oceanu se to poštovanje još znatno produbilo
..
Nadam
se da ćemo se jednog dana i upoznat …na Moru...
Kar gomazi v meni. Večni osebni manjvrednostni kompleks, ob vseh »tehničarih
in pametnjakovičih«, ki celo življenje nekaj razlagajo in pametujejo, kot da je
vsak od njih zametek Googla….Mah, popišam se na vse! Da imam isti odnos do
Morja kot, pa napišimo za nalašč »prof.dr.sc. Ivo Orlić« mi je pa res v veliko
čast in potrditev…
Noč, temna noč, popolnoma brez meseca je, ko
vse to doživljam. V zalivu se ne vidi ničesar. Barka komaj zaznavno niha in
živi svoje življenje. Poln adrenalina sem. Kar ne vem kaj bi naredil. Stopim
ven, v kokpit. Nad mano brezmejno vesolje, polno zvezd. Gol sem. Počutim se kot
košček v mozaiku vesolja!
Nad nami nebo polno zvezd
Posnetek sredi noči, a z dolgo ekspzicijo
Dan začnem z vzhičeno pripovedjo kakšno naključje, da sem ponoči ujel
Orliča… Vzhičen sem jaz, menda pogosto, samo ta dogodek je bil res poseben in
naključen, da sem ga ujel. Sicer pa dopoldan poteka brez posebnosti, tako vsaj
kaže na začetku. Vendar….ni še dneva konec. Barko prestavim sidrišča vzhodno od Tisnega do mesteca Tisno.
Želiva nabaviti letno količino olivnega olja in na Murterja imava dobro izkušnjo
kar se tiče kakovosti in cene (80 Hrk za liter), pa tudi sicer je potrebno
nabaviti še kakšno malenkost in pretegniti noge. Ne morem se upreti mesnemu
bureku. Dober je ko hudič, masten pa tudi. Flek malo kasneje na sveži majčki
lepo označuje kje je popek…
Za vse je spet čas, sprehod po zaselku, pivo, kavico, pač klasika. Res
je užitek, ko ni vroče. Ob isti uri v sezoni bi gledal samo to, kje je senca.
Tako pa…U easy, mudi se ne nikamor! Tako ali tako je današnji cilj samo se
večerna oskrba z škampi v Jezerih, saj smo vendarle na otoku škampov. Ups…psssttttt!!!!
Lunga čaka na sidru pred Tisnim. Vrneva se na barko. Ideja je, odsidrati
se, dvigniti jadra in jadrati po mikrolokacijah v okolici. Jezera na Murterju
so kot nalašč za to. Vse ok, samo sidra ni moč potegniti nazaj na barko. Zataknjeno je! Poskušam z razno raznimi triki,
predvsem z spreminjam kota iz katerega poskušam izvleči sidro, a vse zaman.
Ogled situacije z masko pove, da je škoda karkoli poskušati z motorjem. Sidro je
zapeto točno pod neko ploščato skalo. Ko sidram vedno zapeljem nazaj, da vidim
če sidro drži, oz. da preverim dno, tako se pač to dela….Zdaj pa nastane
problem. Kako ga rešiti? Čas je za tehnični trik, ki ga že celo »navtično« življenje
»prodajam«. Po verigi, vse do lopatic sidra je potrebno spustiti nekakšen obroč
iz inoxa, ki sem ga dal že pred leti narediti točno iz teh razlogov, pa se mi
zdi, da ni bil še nikoli uporabljen. »Ajmo barba…ajmo iz torije v prakso!«
Rinka je povezana z vrvjo. Zdaj je potrebno s pomožnim čolnom zapeljati v nasprotno
smer in poskušati »potegniti« ven sidro iz tam, kjer je zataknjen. Poskušam in
poskušam, tudi to ne pomaga. Nato mi kapne, da delam pomembno napako. Ksenija
je na barki in posluša moja navodila. Spustiti mora verigo in zapeljati barko
polahkonaprej, da se napetost verige
sprosti in takrat moram izkoristiti moment, ko sidro ni zategnjeno. Pas mater!
Dajmo. S polnim gasom »zašopam« z gumenjakom v nasprotno smer, vrv od obroča,
ki je zdrknil do lopatic sidra je privezana na krmo gumenjaka. Stiskam zobe in
molim da uspe. In…..zdi se mi da se je barka premaknila….Odneham z vleko, masko
dam na glavo in kar iz gumenjaka tiščim glavo pod vodo, rit pa gleda kot torpedo
v zrak. Verjetno smešno za pogledati od daleč, meni pa ne. Yesssss!!!! Bravo
uspela sva. Trud se je izplačal. Previdno izvlečeva sidro z vitlom nazaj na
barko in ….«ko ga j.«…jadranje danes. Akcije je bilo dovolj! Greva v zaliv pred
Jezeri, kjer sva bila že včeraj in
slaviva uspešno akcijo! Kapitanu »zraste cena«! 😉
Pripomoček, ki reši sidro
Murter otok škampov! Tako so nas učili starejši navtični kolegi
v prvih letih plovbe in to še vedno drži. Specifika teh ribičev je, da se
vračajo iz lova zvečer in ne zgodaj zjutraj, kot kje drugje. Tudi to drži še
vedno. Kar nekaj ribiških ladij gre ven vsak dan, razen v primeru slabega
vremena. Včeraj npr. niso izplule. Ne vem pa v čem je bil štos, saj je »upozorenje«
tako ali tako vsak dan. A danes je upanje. Ribiških čolnov ni ob pomolih, ko
preverim. Če je še tako kot je bilo nekoč se bodo vračale med osmo in deveto
zvečer. In se! Največja med njimi »TOMIŠA« ima največji ulov po količini in
izbiri. Užitek je pogledati v »kašete« že sortirane vrste. Škampi, zaščitni
znak Murterja tako ali tako, kozice, kovači, škarpene, kokoti, grdbine, osliči
trlje, šnjuri, pa še kaj, kar ne prepoznam. Tu je res kaj izbrati. Za info še
cena…kila škampov 100 Hrk. Nikjer jih ne dobiš za ta denar.
Ko so škampi res sveži...
Oskrba je uspela. Lunga se ziblje spet na sidru pod Jezeri. Danes ne
bodo škampi na buzari, to pride na vrsto jutri. Danes, ker je ura že deset
zvečer…pač moj termin ko zacvetim »ko mimoza«, nataknem legendarni rdeči
predpasnik, si navijem dobro glasbo, natočim kozarček vinčka in začnem s
kuhanjem, kuhanjem, ko se, menda še stokrat napisano, počutim kot da bi
dirigiral filharmoničnemu orkestru….
Večer pa, kot naročeno topel. Danes bo prvi dan, da bo večerja
postrežena v kokpitu ob svečkah.
Ko škampe stresem v ponev še migajo…pripravil jih bom »na naglo«, samo
popečeni v ponvi…zgolj še malo česna in peteršilja…in na koncu…no to pa je že
prav…špric »Bredndija« (konjaka) žal pač ni na barki.
Rezultat? Ma kaj moram res napisati? Če rečem, da so bili za crkent
dobri, sem menda povedal vse!Pa brez
pretiravanja. Soglasna ugotovitev obeh je bila, da tako sladkih in sočnih
škampov ne pomniva kdaj sva jih nazadnje jedla…
---------------------------------------------
In kako je z vremenom? Na sinoptičnih kartah so menda nehali uporabljeti oznako "A"
Opomba:A je oznaka za anticiklon...
Sreda, 17. junij 2020;»Filigransko jadranje in genocid...»MURTER–ŽIRJE (Stupica mala)
»Svakog gosta, tri dana dosta«, obstaja en YU pregovor. Tako
je tudi Murterja dovolj. Nimam pojma več kdaj sva prišla sem, pa me tudi
absolutno nič ne zanima. Res pa je, da s tem časom nekaj ni čisto ok. Ko sva
sezadnjič pogovarjala s Tonetom Kosijem
(jadrnica Mala) sva mimogrede ugotovila, da sva po vsej verjetnosti v nekih
različnih časovnih pasovih. Pri meni je bila nedelja, pri njem torek. Hm…hudiča!
Razlog je po vsej verjetnosti v tem, da gre za vendarle za barko in posadko, ki
že dolgo časa jadra po svetu in zna bit', da so se oni zataknili kje v kakšnem
drugem časovnem pasu. Druge razlage ne najdem. Res pa je tudi in to ni ravno
zanemarljivo, da je pogovor potekal dokaj pozno ponoči, tik po kosilu na Lungi…😉.
Vreme je stabilno nestabilno. Kaj je zdaj spet to? Ja točno
tako! Menda je že cel junij nad Jadranom ciklonalno področje, s kroženjem
vlažnega zraka v višini. Ne sledim vremenskim dogajanjem doma, a si
predstavljam, da je bistveno slabše. Verjetno je kar nekaj padavin, si predstavljam
da trava raste kot nora in spet me bo žgečkala po nosu, ko se vrneva. Tu
vsekakor ni slabo vreme. Je sivo, je marsikdaj oblačno, a je tudi veliko sonca.
»Podpišemo« torej tudi tako situacijo. Vetrovi so že vse dni blagi, dvajset
vozlov še ni bilo. »Šta nam onda fali?« »Ništa!«.
Kako nadaljevati s plovbo? Zbiram razne informacije in
ugotavljava, kar jebilo že ugotovljeno,
da je vse manj »praznih prostorov« na Jadranu, takih kot so bili na začetku
junija in kot jih verjetno kmalu več ne bo. Vse več je na vodi bark, predvsem
najetih in med njimi se seveda najdejo biseri, ki ti »parkirajo« (pas mater
kako mi gre na jetra ta izraz, ki vsekakor spada na ceste in v garaže, na Morje
pa ne. Na morju menda ja pristajamo!), tako blizu, da si lahko preko ograjice
podaš špricar…in kako se naj torej uprem mislim in se že sedaj veselim
naslednje zimske plovbe…
Od nekdaj se težko držim »priobalne« plovbe. Tudi tokrat.
Bolj pritegne otoški trojček Kaprije, Kakanj, Žirje. Na sidrišču ob Kakanju že
tako dolgo nisva bila. Morje je tu tako lepo. Turkizne barve rnejo spomin na
atole….. V kolikor bi fotografiralbarvno,
bi barve hitro postale zadosten motim in nastajale bi fotografije, ki jim rečem
»kartice«. Vse lepo in prav in tu je res lepo, a že preveč plovil. Sidrišče je
seveda »naježeno z bojami« in to ljudi privabi. Nekaj
nas vseeno sidra. Sosed »Tirolček«, ki sidra kasneje kot Lunga, z najeto Bavarijo
normalno kmalu pridrsa tako blizu, da bi mu lahko dal «lubčka na čelo«. Problema
ne vidi, vsaj po zadovoljni faci je videti tako. Vpraša le, če mislimo tukaj
»schlafen«. Zdi sem mi, da ga »nein« skoraj razočara, saj si bo očitno moral
najti drugega, na katerega se bo prislonil 😉.
Zapuščava sidrišče ob Kakanju. Veter v kanalu med Kakanjem
in Kaprijami je seveda skanaliziran. Za pol krme in »skeniranje«okolice je prednje jadro z več kot
štiridesetimi kvadrati dovolj. Na vrsti je spet tisto filigransko jadranje in
igra s trimanjem jader. V kanalu je še okoli 10 vozlov vetra, v pol krma,
kasneje jih bo manj. Ožina med Kaprijami in Kakanjem proti jugu je široka manj
kot 2 »kabla« in predstavlja jadralcu sladičko…Že od daleč vidiš na morski
gladini, da vetrček pleše svoj »ča ča ča« tu. Če »vžgeš v takem motor«, češ:
«pa kdo se bo je…v takem« ti ni pomoči, si pač šofer, bi rekel Pino Mlakar.
Ravno v takem začne jadralec, ki mu po žilah Morje in o vetrovih ne razmišlja
samo takrat, ko se je najedel fižola, 😉 uživati. Kratek čas je »na sporedu« orca. Koncentracija
je maksimalna, kot bi bil na regati. A ne gre z rezultat, gre preprosto zato,
ali si pravilno ocenil in boš nekaj borih metrov od obale, na globini morda petih
metrov in manj, še uspel zdrseti mimo kopnega. In to je jadranje, tisto
prvinsko jadranje, za dušo.
Po prehodu ožine SW veter »pihne« pričakovano iz boka in zdaj
ne bo večjih sprememb do juga Žirij. Tam bo konec današnje etape. Izberem zaliv
U.Stupica mala. Predstavljalo bo solidno zaščito pred trenutnimi in predvidenim
vetrom. Boj tu ni (V Stipici veli in Tratinski verjetno so), kar tudi ni
zanemarljivo. Druga jadrnica smo v zalivu, a kasneje se število poveča, žal
tudi »s Kekci…«
Ob štirih popoldan se barka že guga na sidru. Preostanek
dneva je namenjen uživanju in ….pa to ni res, kasneje že kuhanju kosila. Da jaz
z sončnimi očali »seckam česenj«…«pa ljudi, kobi to mogao vjerovat«. Ne se spraševati kaj bom pripravil…ob dejstvo, da
sva bila na Murterju….kaj smo rekli? Otoku škampov. Danes je seveda potrebno pripraviti
pa »škampe na buzaro«. Naša Ksenija je velik ljubitelj škampov…in rečem, da ko
bodo v Haagu sodili za genocid nad škampi…«majke mi, gre sedet!« 😉
Četrtek, 18. junij 2020;»Pa ko ti to more platiti…a eni bi hoteli »naplatiti« ŽIRJE – OBALA (U.Sičenica)
Jutro v zalivu. Barke malo sem, malo tja. Preblizu smo si, jutranjiveter, kasneje vidim da iz jugozahoda, naredi
svoje in barke, ki smo na sidrih, smo seveda naredile obrat. Malo si očitam, da
bi se moral še sam vezati na obalo, kod dve sosednji bark. »Poput koze«, bi z
nasmehom rekel književnik in jadralec Damir Miloš (izdal tudi kvalitetno knjigo
o tehniki jadranja), vendar tega sam pravzaprav nikoli ne prakticiram. Želim, da
ima barka svoje naravno gibanje. Vezanje na obalo lahko prinese tudi težave. Seveda
pa so tudi situacije, ko ti to prav pride, da ne bom prepameten. Pogled zjutraj
na barke, s katerimi smo si absolutno preblizu ne da mir kapitanu. Izplujeva z
idejo, da se prestaviva na jugovzhodni krak
Stupice male. A tja se je, morda iz istih razlogov že prestavil katamaran iz
zaliva. Ne da se mi zopet sidrati in gledati ali imamo oboji dovolj prostora, pade
odločitev. Gremo v nov dan. Kam? Prijatelj Brane Grubar bi rekel: »Drugam!« (po
naslovu Grubarjeve knjige: »Kam? Drugam!«). Plana ni nobenega. Ojoj, kakšna svoboda.
Kako mi je to ljubo! Za »oficirski tip kapitanov, ki celo zimo načrtujejo kakšne
plovbe in so nato sužnji svojih planov, posadke pa z njimi maltretirajo, pač to
ni. Ideja dneva je samo: Izkoristimo lep veter, jakosti malo preko deset vozlov
in jadrati z »orco« proti jugu, kolikor pač da.
Spet lepo jadranje, tokrat s polno »garderobo«. Vendar…čaaaakaaajjjjj!
Dajmo začeti dan od začetka. Štartala sva preveč »na hard«! Ob devetih zjutraj.
Pa kje si še to videl? Pri meni vsekakor zelo težko. Še ves krmežljav, brez
zajtrka, ma kakšna kava, sem moral že sprejemati odločitve in se nekaj izmišljevati,
kam in kako…Za crkent, to pa res. Dvig jader in osnovni trim in začnimo še enkrat.
Dobro jutro!
In nato naprej vse, kot mora začetek dneva vsebovati. Pri
kavi dobimo klic »Sailing vessel Lunga, sailing vessel Lunga, this is Mala,
Mala, over!« »Opa, koji internacionalac pa to mene traži?« Jadrnica »Mala«! Vidijo
nas, vsaj predvidevajo da je to Lunga in res se oboji prepoznamo. Barki se že
nekaj dni »nevarno približujeta, ha ha«, tokrat smo se sfalili za las. Ne ne,
samo hec. Tone in Vesna imata na barki za krajši čas vnuka, jadrajo mimo, »ta
stari« pa se kasneje menda res srečamo. Vseeno lep občutek. Lepo je tudi
slišati, kako učita vnuka pravilnih postopkov komunikacije po pomorski radijski
postaji. Bo vsaj kdo od podmladka vedel kaj je prav. Ojoj koliko konfuznosti je
slišati na Jadranu v sezoni….Italijani so pri tem svetovni zmagovalci in sem že
enkrat nekje napisal, da bi dal tovrstne tipe obvezno »kastrirati«…😉
Zanimivo pri tem pa je, da jih, ko pluješ ob Italijanski obali, ne slišiš.
Hr Mulo; nasproti Rogoznice
Spet kratka etapa, ušivih dvajset milj, a prejadrana v
celoti. Pri Rt Ploče sva, geografsko gledano, glede na dolžino obale vzhodnega
Jadrana, na sredini in ju še ne govorimo o južnem Jadranu. Pomorsko gledano se
južni Jadran začne šele pri Dubrovniku (severni Jadran do Zadra, srednji od Zadra
do Dobrovnika; južni od Dubrovnika in nižje). Jadranje je dokaj hitro, cca pet
vozlov in na sidrišču v U. Sičenica (pod Rogoznico) sva spet zgodaj popoldan. Sem
lepo rekel, da smo začeli dan prezgodaj »divjat´«.
Lunga spusti sidro v severozahodnem
delu Sičenice (zaliv južno od Rogoznice). Boje, ki so v začetku ignoriram in sidram
čisto na dnu zaliva, po moji oceni več kot 150 me stran od boj in si dovolim,
da tablo o prepovedi razumem malo po svoje.
Morje spet lepo, turkuzno, bistro
in nikjer nikogar. Temperatura vode je že dlje časa cca 21 st.C. Stik z vodo je
seveda še osvežilen, a ko si v vodi, mirno plavaš in ni več hladno. Glede na
zgodnji pristanek je časa zopet dovolj za vse. Za kosilo bo riba; šnjur, šuro
ali šarun, kakorkoli. Najboljša riba je a vesta katera? Friška riba! In midva
jo imava. Užitek jih bo pripraviti, kaj šele zaužiti. Dovolj jih je za kosilo, pa
še za v marinado (»šavor«) bodo. In se začne…
Šuro
Kot da bi padel rahel sneg, jih posiplješ z ostro moko
Svečan trenutek...zahvališ se ribi in se zaveš, da ti je dano!
Zlato zapečena riba...na barki...v senčki… mmmm....
Kaj rabimo? Samo »friško ribo i črtico maslinovog olja« po
njih. Česen peteršilj in limona, lepo vas prosim, saj nismo oštir, ki bi s tem
želel prikriti staro robo. Mi pa imamo friško, s svojim okusom, z okusom po
Morju, ribo, ki se kar topi v ustih. Ješ z rokami, nič od pribora ne rabiš…sem
ter tja srk dobrega vina…roke so mastne in z mastnimi primeš kozarec. Mora biti
malo masten 😉. Kruh svež, če je možno bel. Tak, ki se ga
doma običajno izogibamo. Dobra glasba je seveda sestavni del cele kulise…pa
spet ribica…olivček…kruh…vino….»Pa ko ti to može platiti…?«
Pred večerom se pripelje inkasant z idejo, da bi on »naplatio«.
Tu se nekako ne ujameva. Ponudim mu čašo vina v zameno, pa nič. Malo se šalim.
V resnici je model izjemno prijazen. Pove, da je vse to koncesija marine »Frapa«
in da je v krogu 150 m prepovedano sidrati in da prosi za razumevanje, sicer lahko
on potegne »ta kratko«. Razumem in ni nobenega problema. Barko prestavim samo
malo južneje, pod zaselek »Kanica«. Lep zaliv sva tako ali tako maksimalno
zaužila, za spanje bo pa tudi Kanica ok.
Zdaj pa skrivnost… Psssstttt ! Jutri pa kljubvsemu Lunga izpluje zgodaj. Z namenom! Gre na
»izlet«, na malo daljšo etapo. Pa ne moreš ves čas nekaj »pimplat«! 😉
Evo. Celo to se zgodi, da jaz vstanem ob petih zjutraj. Mora
biti pa res močan izziv. In je. Včerajšnja hipna misel: »Kaj pa če greva na Jabuko?«
postane plan in cilj današnji dan. Razdalja bo večja, skupaj več kot 65 milj in dan se zjutraj lovi, zvečer pa… 😉
Napovedano je malo vetra, a izkušnja zadnjih dni, predvsem
včerajšnja kaže, da ga je običajno vendarle malo več kot je napovedano in za Lungo
ga je hitro dovolj. Načrtujem: »Do Jabuke orca, vsaj pretežni del, kasneje
popoldan pol krma, krma« Hm, kako se že reče temu? »Sanja svinja o koruzi«, ha ha,
ali preprosteje »račun brez krčmarja«. Vetra, ne da ga ni in tudi s štirih
vozlih se Lunga pelje, a hitrost jadranja je za tako razdaljo žal prešibka. In
zgodi se točno to, kar sem že pisal. Čim imaš nek fiksen cilj, je to prioriteta
in če ne z jadri, napreduješ z motorjem ali pa če s plavutkami brcaš zadaj…Seveda
pa imaš, kot pravi jadralec veš čas upanje. Vemo tudi, da se regate zmaguje v
brezvetrjih. A Jabuka je od obale vendarle odmaknjena 33 milj (61 Km) in »filigransko
jadranje« tokrat pač ne bo šlo. Jadrom bo potrebno dodati nekaj motorja. S
kombinacijo obojega (temu rečemo »italijanska varianta«) je hitrost
sprejemljiva.
Kakšen užitek se je peljati zopet malo »ven«, stran od
obale. Kar vleče in najraje s kurzen nadaljeval do Italijanske obale. Kar na enkrat
se zalotiva, da se pogovarjava o pici v Brindisiju, predvsem pa, kako je pasala
lani po tisti močni nevihti…
A mi smo zdaj tu. Do Italijanske obale in predpostavki, da
bi nadaljevala z istim kurzem, bi imela še nadaljnjih 60 milj. Torej »tale
jabolka rastejo« na eni tretjini Jadrana. Prečiti Jadran, res ni velik dosežek.
A tistemu, ki ga še ni rečem…pojdi in poskusi….Zavedanje kako daleč stran od
vsega si je za prvič kar močna izkušnja.
Zjutraj srečava še nekaj večjih ribiških ladij, ki se vračajo
iz nočnega lova, potem pa konec s prometom…razen…a seveda, tako daleč smo že,
na drugi strani Jabuke pa se že vozijo tankerji in velike ladje polne
kontejnerjev. Ups…«stari znanci«. Pa se kljub temu na vodi vedno kaj dogaja. Galebi,
čigre, celo želva le kako naj bi bil dolgčas. Kaj je šele v globinah. Tu, na
tej strani Jabuke je Jadran globok cca 170m.
Ves čas pa kot jadralec opazujem »namreženo« Morje. Zdi se
da bo vsak čas spodobneje pihnilo, a kot že velikokrat doživeto je tak: iz ene
strani tisto malo bolj namreženo, ki obeta več vetra ne seže več do Lunge, iz
druge pa nekako še ne seže do Lunge. E pa »jebiga« !
Vstajanje ob petih »me ubije« in za eno uro grem spat. Ob
pol desetih pridem ves krmežljav ven in na pol »šašav« opazujem »kaj dogaja«. Na
enkrat …, ves evforičen (kdaj pa nisem, a ne?)…kot v risankah, ko se kakšni
živalci oči izbulijo…«Ej…lej tam…a vidiš?« kričim. Ksenija se smeji in reče: »Sem
čakala, da vidim če boš sploh opazil«. Daleč naprej sicer še, pa vendar, sredi
ničesar…tisti znani »zob«, tisti trikotnik…Jabukaaaaa!!! Izgleda tako, kot bi
iz vode štrlela zgornja plavut, gromozanskega morskega psa, ki plava tik pod morsko
gladino. No to si pa menda sedaj znate predstavljati.
Jabuka je vulkanski otok, iz posebne kamnine in zato črnega
izgleda. Menda vsem znano dejstvo je, da je tu vpliv magnetizma. V hrvaškem
peljarju berem: »Vulkanska Jabuka, neprijatelj kompasa«. Vzamem si čas in preverjam,
kako je s tem v praksi. Tri milje pred Jabuko moram za 5 stopinj korigirati
kurz v levo….in pri razdalji 1 miljo pred steno še 8 stopinj. Morda je bil tudi
vpliv toka, a tako je pač bilo v praksi. Zanesljivo je torej vpliv na kompas
znaten. In spet zavedanje in poklon vsem pomorcem iz časov, ko so »pluli še na
žgance«, brez elektronike.
Odklon od začrtane poti; magnetizem moti kompas
Pogled na Jabuko je tako impresiven in edinstven na Jadranu.
Primerljivega otoka ni. Deluje mogočno, skoraj malo grozljivo s svojo črnino. Steni
se približujeva samo z glavnim jadrom, pa še ta skoraj ne dela. Smo pred
katedralo, ki se ji reče »Jabuka«. Tako blizu stene sva, da moraš glavo
dvigniti navzgor da vidiš 91m visok vrh. Na Lungi popolna tišina, kot se za
obnašanje »v cerkvi« spodobi…natočiva si kozarec »žegnane vode« se usedeva pred
jambor in nemo strmiva…
Ko z spoštovanjem...in "žegnano vodo v roki" strmiš v Katedralo Jabuka!
Jabuka iz severovzhoda
Pozicija Jabuke na Jadranu
Jabuka iz zahodne strani
Toliko vetra je vendarle, da lahko otok objadrava. Galebov
in čiger je na stotine, pa še kakšen kormoran se najde vmes. To je pa res
njihov svet. Zaveš se, da si gost.
Sled kroženja okoli otoka; malčka pa na zahodni strani
Tokrat ni na Jabuki nobenega ribiča. Ko sva
bila pred leti zadnjič tu, sva od ribičev kupila škarpene. Škarpenam je ribič gratis
dodal še dva manjša jastoga. Vprašal je še če imam kaj krompirja, ko bom dal
škarpeno v pečico. Odgovor, da imam, ga ni zadovoljil. »Imaš kurac, nemaš Komižkok!«
in mi dodal še krompir iz Komiže. Kakšno doživetje. Povedal je še, »da samo
Komižki ribari, love oko Jabuke…svi ostali samo izpred kuče« 😉
Danes jih ni. Iskreno povedano, sem malo upal na »nabavo«. Škarpeno
ali kaj drugega, ulovljeno tu, ne ješ
vsak dan. Pa nič hudega. V marinadi čakajo šuroti. Na zahodni strani je »zavetje«
in očitno se tokovi tako vrtijo tu, da je barka dolgo časa na eni poziciji. In
tako sva z bokom vzporedno z otokom in spet… malčka v prvi vrsti…pred Lungo pa
mogočna stena Jabuke.
Dve uri se zadrživa tu. Voda je presenetljivo topla, 22 st
C. Zaplavam, a ne do otoka. Pred leti je Ksenija zaplavala do stene, z željo,
da se jo dotakne in se jo je. Tu je Morje temno modro…ne smeš misliti na to. Ob
plavanju nazaj je spoznala, kako močni tokovi so tu…Danes ne bova plavala k
steni, čeprav je Morje tako mirno…
Še dolga pot je do cilja in potrebno se je posloviti. Ura je
14:45. Pri Jabuki sva šele na polovici poti. Druga etapa bo potekala mimo otoka
Svetac in spet vulkanskega Brusnika, do »Matetovega (op.: Mate Dolenc, pisatelj)
Biševega. Mimogrede; Dolenčevo knjigo »Pes iz Atlantide« pa še kaj, je pa že
potrebno prebrati, če smo pomorci.
Vrhunec dneva je dosežen. Misli so ostale tam, pri črnem
stožcu, barka pa pluje naprej. Svetac, Brusnik…zgodbe zase. Nekako ne sodijo v
to. Na Brusniku bi enkrat rad preživel nekaj ur in šnorhljal. Brusnik, ta otoček
z izgledom lunine pokrajine. Vsaj tako se mi je enkrat zdelo, a kdo ve, kaj in
kako je takrat kipelo v moji glavi…
Otoč Kamik pri Svetcu, v ozadju pa Jabuka...
Malo pred večerom sidrava v »Poratu«, na zunanji, zahodni
strani Biševega. Tu je samo še ena jadrnica. Spet prestiž skoraj praznega
prostora…
Petinšesdeset milj je za nama. Štirinajst ur na poti...a Oliver bi rekel..."VRIDILO JE!"
Sobota, 20. junij 2020;»30 milj stran pa tako neurje…..«BIŠEVO – VIS (Vis)
Vremenska napoved ni napovedovala kaj posebnega. Možnost
neverina je tako ali tako vsak dan. Da je nestabilno vreme, prav tako vemo že
cel mesec. Jasno je tudi, da bo anticiklon jačal proti Jadranu in posledično
bodo nekaj dni malo močnejši NW vetrovi. To je pa tudivse…
Jutro v Poratu (Biševo) je nadvse spokojno. Lunga je sidrana
čisto v notranjosti, sicer ozkega zaliva. Poleg nas je v zalivu samo še ena
jadrnica. No ja, dva domačinska čolna tudi, a to jemlješ že skoraj kot sestavni
del naravne kulise. Morje seveda bistro in prekrasnih barv, se vzpenja in
spušča po mivkasti obali. Sledi hoje so v trenutku zabrisane.
Ksenija na obali
Nasprotna svetloba sonca dela sceno kontrastno in zdi se da je Morje
polno zvezd. Uf kakšna nora scena. Vse naokoli pa en sam spokoj. Zaplavati k
obali je skoraj obredno. Hoditi po mivki tako sproščujoče. Greh je zapuščati
Biševo. Tu bi morala ostati še dan, dva.
Napoved pa je kakšna je in ne bi rad čakal popoldneva v
ozkem zalivu pri napovedanem močnejšem severozahodniku. Lunga zapušča zaliv.
Cilj je Viška luka. Razdalja 15 milj je malenkostna. Časa je dovolj. Zadošča samo
prednje jadro. Za dvig glavnega sem trenutno prelen. Pa tudi tako gremo pet in
več vozlov hitro in to je dovolj. Med drsenjem ob obali razmišljam kako menda ni metra, da ga v tistih časih ne bi preplaval Mate Dolenc...z šopom rib za pasom.
Čez čas je vetra še manj. Berem Orliča in
skoraj ne opazim, da je naša hitrost očitno že nekaj časa samo še z 0,5 vozla. Nida bi se človek sekiral. Nebo je pretežno
jasno, sončno, morda je v eni smeri malo več oblakov, sicer pa nič posebnega.
Nič temno sivega, nič črnega, nič bliskanja, nič dežja, nič…
…a kasneje izvem, da je bil zgodaj popoldan v Kaštelu pri
Splitu, zgolj 33 milj zračne linije stran tako hudo neurje z bliskanjem
grmenjem, enormnimi padavinami in točo, da je nastala tudi materialna škoda. V
pol ure je padlo toliko toče, da so jo odrivali z strojno mehanizacijo. Mi pa med
tem v soncu...
Nekaj slik iz popoldanskega Kaštela danes...
---------------------------------------------
Želim sidrati med črpalko in Cerkvico, kot običajno. Žal so
tudi tu že boje. S tipom ki pride po cekine, se dogovoriva za znaten »sconti«….vemo kako. Sledi sprehod po
Viških ulicah. Kar žalostno je videti tako top destinacijo, pa tako malo
turizma. Nekaj jadrnic proti večeru že zasede Viško »rivo«, vendar je prostora
še toliko, da so nekatere vezane kar na bok. Na bok, na Viški obali? Težko
predstavljivo, a sedaj je tako. Konobe so v pretežni meri odprte, a gostov je
še tako malo. Pa vendar hrvaški mediji objavljajo, da se navtika vendarle vrača. More magazin objavlja, da je v preteklem tednu že plulo na Jadranu 6300 navtičnih gostov na najetih plovilih, lani v istem obdobju pa menda 22500. Že prva številka se mi zdi velika, ob drugi pa se dobesedno zgrozim.
---------------------------------------------
Pa pustimo vse skupaj in pojdimo v Vis!
Viške lepotice
»Pojodo« kapitan določi za »kapitanovo večerjo!«
Nedelja, 21. junij 2020;»Jutranja kavica z razgledom na Visu!"
Upozorenje
Moguć je neverin. Mjestimice
udari NE, na južnom i dijelu srednjeg Jadrana i NW vjetra 35-40 čvorova.
Stanje
Sa zapada prema Jadranu jača
anticiklonalni greben, a po visini pritječe vlažan i nestabilan zrak.
Počasi bom začel dvomiti, če obstaja še kakšna druga napoved
za Jadran. A vsega se navadiš. Priobalna plovba ima pravzaprav samo eno
»nevarnost« in to je obala. Dejstvo je, da se na »tovrstnih plovbah« več ali
manj šlepamo ob obali in od tu izvirajo tudi vse težave. Ko si vsaj malo stran,
de ne govorimo »malo bolj stran« je marsikatera situacija manj problematična. Krajšaš
jadra, prilagajaš kurz invse je ok. Več
ali manj je nato vse skupaj samo še stvar tolerance in dobrega želodčka. Kdor
je v strahu, se pa tako ali tako drži obale in tudi s tem ni nič narobe. Pluti
je potrebno tako, da se kot kapitan počutiš suveren in da je posadki
sprejemljivo. Enostavno, a resen »postulat«.
Glede na napovedan veter iz severnih smeri in ob spremljanju
razmer tu na sidrišču, ko vsake toliko barka sunkovito zapelje sem ter tja, ko
namerimo celo 25 vozlov vetra, zunaj pa je vse belo, bova ostala tudi danes tu.
Amen! Kapitanova beseda je pač zakon!
Zjutraj prebudi zvonjenje cerkvenih zvonov, vabijo k maši.
Na partijski sestanek vsekakor ne. Lunga je na boji pred cerkvico in menda bo
tudi ona deležna malo žegna, če že kapitan ne. Ob pol osmih začno prihajati
prvi verniki. Večinoma so starejši. Pridejo peš. Več ali manj so oblečeni v
črno. Ne mudi se jim očitno nikamor. V življenju so dovolj hiteli. Za njimi,
morda petnajst minut pred osmo pride drugačna populacija. Videti so mlajši.
Nisoveč pretežno v črnem. Veliko je
družin. Pet pred osmo »pribremzajo« z avtomobili očitno najmlajši, vsi
naspidirani, pač zadnjo minuto, kot v življenju. Kakšna predstava, kakšna
simbolika.
Prime me, da bi šel v cerkev. Ksenija se odločno upre in
postavi vprašanje če sem čisto »gladek«. »Le zakaj?« vprašam. »Ker si te predstavljam.
Uletel boš v sceno kosmat, z slamnikom, kratkih hlačah, ki bojo vsak čas samo
še »za v ješprenj« dobre, ali pa celo v spodnjicah, kot si bil zadnjič v Poratu
na Biševem, prepričan, da si v kopalkah. In seveda boš ves evforičen
fotografiral…« »Pas mater!« si mislim- »Pa kako me mora imeti tako
naštudiranega?«
Ne grem v cerkev, vse kaže, da se tam ne bi primerno
odrezal. Greva pa zato ven, v mesto, v pekarnico, kjer je možno popiti tudi
kavico. Ooooo zakon!. Zajtrk predstavlja jabolčni zavitek in uspe mi ga
pojesti, ne da bi se popacal. Sicer pa »nov flek« na obstoječih kapitanovih
hlačah, hlačah z dušo, kot jih imenujem, ko imajo že nekaj kilometrine in svoj »žmoht«,
sploh ne bi izstopa več…
Pekarnica, ki postreže tudi z jutranjo kavico imam fantastično
pozicijo. Tik ob cesti je namreč, oz. ob pločniku ki je ob cesti. In začne se
predstava. Malo krmežljav še, z izgovorom, da še ne morem tako zgodaj
komunicirati se prepustim, »kavici z razgledom«…aaaaahhhh…
…mimo pride brhko dekle, z ritko«, od daleč vidno da čvrsto
kot »karželj«. O madona, kako dobra je danes kavica. Mežikam v sonce in se
sprašujem ali sem na milanski modni reviji, ali gre za promenado sočnih Dalmatink.
Ni pomembno. Važno je, da imam karto za prvo vrsto. Nastopa naslednja. Mmmm, ritka
taka, da dol padeš, vse kaže da v »brazilkah«, ki spodnjemu delu ritke tako
lepo obdržijo naravno linijo. Kolegica s katero se sprehajata, povsem druga
linija zadnjega »blatnika«. Ko hruškica, ma kaj, ko viljamovka. Malo predaha,
vmes se pripelje »ladja«, tista varianta, z »big bubis«, stlačenimi v trd
moderc, na katerem lahko limone ožemaš in ko širša srajca iz balkonov pade
direktno dol v parter, prekrije vse vmesne poličke. H kavi je postrežena seveda
tudi voda, popijem in je boljše. Teater se nadaljuje. Malo bolj baročna ritka gre
mimo. Frfotajoče krilce, lažje gramature dobro poudari obe melonci ki, kot bi
rekel Iztok Mlakar, »dondolata« vsaka v svojem ritmu. Pravi kombajn, bi rekli
po moško. A ni še konec. Pride mimo (a čem gledat stran?) več kot jasno, lepo
grajena, s »špagico v ritki«, če sploh. Moraš bit blesav, da to ne opaziš.
Naravno gibanje in zibanje obeh sodelujočih provokatork pač…Potem se zgodi! Pripelje
se »gazela«, ma kaj gazele…«raketa«! S kolegom Gorazdom sva za tako v Grčiji v
šifri rekal »Orada«, da jih nisva fasala. Uf…še eno kavo prosim«! Joški, a joj...čisti granit...
Dolgo krilo z bogatimi razporki več razkriva, kot zakriva. Luštna ko cuker. Očitno
je priletela dol direktno od boga. Črne, dolge lase vidiš na golem hrbtu.
Fatamorgana? Marija marija kakšen model. Sem sploh zbujen?
»Si!«, sikne Ksenija in nadaljuje…«Tole buljiš? Napumpani
joški, pa nategnjena koža na faci…!«
Pas mater in predstave je konec.
»Babja foušija!«.Spijem mrzel »kofe« in greva. Res brezvezna lokacija, tale
ob cesti…
V eni od stranskih ulic, ker
potem se sprehajava sam še po stranskih, domačin prodaja, tisto kar pač ima.
Inčune in sardele v slanici, kapre, travarico in še nekaj drugih »namočenih«
zadev. Premamijo me inčuni in kapre. Tega ne morebiti na barki nikoli preveč. Želim plačati, a
imam samo dvesto kun, stric pa ne za nazaj. Hm…kako rešiti? Domačin pravi, da
gre zamenjat. Jaz obljubim, da bom vmes prodajal. Stric predno gre, prinese ven
še eno odprto travarico in »štamparle«, pravi da naj »ljepo sjednem ne njegovo
mjesto in neka si točim rakiju. Vrhunski dogovor. Sem vedel, da sem rojen za
»biznis«…
…strica ni dolgo nazaj, menda so
mu šele »v Kutu« zamenjali. No…pri meni je bila situacija sledeča, strank ni
bilo, »prometa« pa kar nekaj…😉
Ponedeljek, 22. junij 2020;»Ni prijetno sprejemati odločitve v
nestabilnih pogojih«
Viška luka se je v dveh dneh krepko spremenila. Ko sva prišla
je bila skoraj prazna, Tri barke so bile vezane pravokotno na obalo, dve ali
tri celo na boku…Danes je že popolnoma drugače. Pomol je dokaj poln. Tu je tudi
prva turistična ladja.
Vis, kot bo težko ponovljiv
Vis, dva dni kasneje...
Prve turistične ladje so tu
Ves čas imam prižgan »Radio Dalmacija«, vsake toliko tudi
oni posredujejo aktualne vremenske podatke in napoved. A predvsem je na tej
postaji veliko glasbe, take, vemo kakšne…domače. Žal poročajo tudi o novo
oboleli za korono virusom, na katerega smo že skoraj pozabili. Tudi v Slo je
več primerov. A z vsem tem se zaenkrat ne ukvarjava. Kaj pa naj sedaj naredim?
Zanimivo mi je poslušati na tej postaji, ki je res »delana«
tu v Dalmaciji, kako domači čutijo in razmišljajo o poletni sezoni. Tudi oni se
je veselijo. Mislimo, da je Dalmacija ustvarjena za turizem…Si pa res
domišljamo. Ko poslušaš domače, vidiš, da se tudi oni iskreno veselijo Morja,
sonca, kopanja in kot sami rečejo, časa koktejlov…
In me prešine! Pravzaprav domači se veselijo sezone, ko se
bo preprosto možno kopati v topli vodi, biti na soncu in uživati…Pa mi turisti?
Samo oprostite, tu se pa res ne prištevam poleg!!! Ne, tem pa to res ni dovolj.
Marsikdo prinese v to okolje svojo naspidiranost, živčnost, svoje navade in skoraj
ne opazi kje je. Morsko sceno pravzaprav rabi samo za kuliso pri »selfijih«,
sicer pa je »sfokusiran« na vse mogoče aktivnosti….tenis, kolo (po ta novem seveda električno, če se da), tek in ne vem kaj še vse, tudi to, da na elastiki visi iz veje kot
netopir, za crkent. Kot da tu ni zadosti morskih animacij. Zakaj si ne dovolimo spremembo, se poskušamo umiriti. Zakaj rabimo zgolj "boljši rezultat...? Morja marsikdo sploh
ne začuti. Kako bi ga, ves prešvican, saj je vendar v telovadnici…
Malo sem zašel z mislimi, ali pa tudi ne. Morje ljubim tako
kot je in zaradi njega samega! Mi je žal, a to, da folk prinaša kontinentalni način
življenja v to okolje, mi res »težko pade…«
Več ali manj mi je bilo že v petek, na Biševem jasno kakšno
vreme nas čaka v prihodnjih dneh. Večjih presenečenj torej ni, a pred Lungo je
zadnji teden plovbe. Še je čas za korak prti jugu in proti jugu je vedno tako
lepo pluti. Želje in ideje so eno, realnost je drugo. Vetra ni kdo ve koliko, pa
vendar! Nekaj dni čez dvajset vozlov vetra iz NW in odprte poti vse od Italije,
naredi Morje visoko in to vem.
Niso mi všeč tovrstni trenutki, ko se je potrebno sklepati
kompromise med željami in realnostjo. Vem tudi, da je »pezdeti« skrit v zalivu
tudi en »shit«. Ko izpluješ je vse drugače. Prilagodiš se razmeram in je vse ok.
A ponoči so bili sunki vetra še znatni in zjutraj smo bili deležni nekaj kapelj
dežja. Tale vlažna zračna gmota, ki je nad nami in povzroča nestabilnost, da
smo ves čas na meji dežja, nas nikakor ne zapusti. Barko oskrbim z gorivom. Skočim
še po nekaj sadja in zelenjave in naj bi šla. Pa spet dilema….Zapustiti Vis ali
ne? Ti mater, kot da gre za življenjsko odločitev? Končno gre za spuščanje z
vetrom. V čem je problem? A odhod kljub vsemu odložim….Pet minut kasneje se
počutim kot dezerter. Jah…tako to je.
Spijem kavo in ponovno gledam napovedi in karte. Ura je cca
tri popoldan, do večera je še dovolj časa za dobrih dvajset milj, kolikor jih
je do Korčule. In spet se mi zdi vse izvedljivo. Že drugič je z namenom prižgan
motor. Oba sva že v jadralnih čevljih in poti primerno oblečena…stopimnaprej na »provo« (kljun barke), da bom barko
osvobodil. Še enkrat se zazrem v košček Morja, ki se vidi v daljavi in se zazrem
vstanje Morja zunaj….
…«Ugasni motor!« rečem in že sezuvam jadralke. »Ne greva!« štiri,
pet ur bi imela čiste krme, ko ne veš kaj bi z jadri…ves čas možnost preleta
jader…štiri do pet ur valjanja. »Ja kaj je meni res tega treba?«. Odločitev je
tokrat dokončna, a miren nisem takoj. Pravzaprav sem tečen!
Pred večerom spet sprehod do Kuta. V kotičku simpatične bufe
sva, na malo višji poziciji in možen je dober pogled ven, na večji kos Morja.
Vse belo je še zmeraj. Srkava vsak svoj deci dobrega belega vina. Viška Vugava!
Počasi škreblja dež, nič ne moti. Popoldan je mimo in pravzaprav če natanko
pomislim in upoštevam vsa dejstva rezimiram: »Bilo je izvedljivo, a ne nujno!«
Večer postaja lepši. Oblačno je, a čutim zvezdno noč. Nekje je orion, venera...in vse ostalo!
Kako da nisem danes pisal nič o kulinariki? Preprosto, ker enim janček ne paše...ne iz pečice, ne "lešo"... 😉
Torek, 23. junij 2020;»Potrditev kapitanu za včerajšnjo odločitev«VIS - KORČULA
Lunga se poslovi od Visa. Kapitanu je lažje. Vemo, barke in
kapitani ne smejo ostajati predolgo v isti luki…začno gniti!
Še kar razmišljam o Visu, a vidim ga lahko samo še v brazdi,
ki ostaja za barko. Nekaj malenkosti je bodlo v oči. Med njimi to, da je
priobalni pas popolnoma neurejen. Komunalni privezi domačinom so beda vseh bed.
Železne traverze, ki naj bi predstavljale ogrodje priobalnem pomolu, namenjenem
številnim domačinskim čolnom so krepko načete od rje. Deske, pohodni del tega
pomola…ne veš, ali bi se smejal, ali zgražal. Manjka jih ogromno…vmes pa
zarjaveli žeblji. Komu pripisati ta malomaren v odnosu do domačinov? Pravzaprav
presneto dobro vemo! Lahko samo sanjamo, koliko denarja pokasirajo letno v
Viški luki. Domačim ostane očitno zelo malo do tega. Res žalostno.
Kar se pa
navtike tiče, govorimo o segmentu ljudi, ki iz plovil prihaja na obalo, nima
prav nikjer normalno možnost privezati svoj »dingi« (napihljiv gumijastipomožni čolniček), ko pride do obalo. A koga
to očitno sploh zanima? Važno je, da pridemo na obalo, pa čeprav »pribrcamo preko
zarjavelih traverz, manjkajoč dil in rjavih cvekov«. Važno da pridemo na obalo in
postanemo lahek plen zaslužkarjev.
Po izplutju iz luke ni veliko upanja, za kakšen užitkarski,
jadralski dan. Prvi dve milj sta bolj kot ne duhomorni. Glavno jadro je nemirno
in poka sem ter tja. Mora za jadralca. Vetra je samo za vzorec, morje valja.
Ajoj, pa še dvajset milj je do konca. Kurz imam nastavljen bolj proti
»Paklenim« (otoška skupina nasproti Hvara), kot proti Korčuli. A ni kaj,
jadrati pomeni prilagajati se vetru. In se. Kakšno uro kasneje, so jadra vse
bolj stabilna, hitrost spodobna in usta vse bolj raztegnjena proti ušesom. Ja
seveda, preveč sem bil neučakan. Veter prihaja iz severozahoda, morda celo iz
zahoda. Prej smo bili v »senci« Visa. Opa…vendarle ni tako slabo. Malo stran od
otoka sva že, a še vedno razločno vidiva dogajanje pri Rt Stončica (rt na
severovzhodu Visa). Delfini? Tune? Karkoli! Mečejo se iz vode kot obsedeni.
Morje je razpenjeno od vsega. Vse kaže, da so tune obkolile jato rib in zdaj
imajo žur…seveda, kakor za koga. Galebi pa kot vedno…krožijo nizko nad vodo in
čakajo na kos pogače zase. »Ratni profiteri!«
Lunga pa še kar jadra proti Hvaru, čeprav je jasno, da bi
morala proti Korčuli. Na eni tretjini razdalje Vis – Hvar (Pakleni) sva. Sledi
»poja la banda«, manever pri jadranju z vetrom v hrbet, ko spremenimo smer za
devetdeset stopinj. Očitno sva šla zadosti ven in zdaj je kurz več ali manj
skoraj idealen. Tudi vetra je več. Trinajst vozlov, hej pa to je za Lungo čisto
ok. Tudi Morje se umirja. Zavedati se začnem, da je gre zopet za eno od lepih
jadralskih etap. Vem, prav bi bilo dvigniti špinaker, a je Morje še vedno dokaj
nemirno. Namero opustim. Kaj pa pravzaprav manjka? Hitrostok, smer ok, pa kaj se bi potem »napenjal«…
…odprem »Žujo« in se pridružim Ivu Orliču v Panami (poglavja
v knjigi »Fiu Odiseja«, ki opisujejo plovbo v predelu, ki sem ga sam že
doživljal)!
Ure tečejo, kot pač tečejo hitro
pri plovbah, ki so za »dušo pobožat«. Rabil sem ta dan. Iz milje v miljo je bolj
jasno, da sem se dan prej odločil pravilno, ko nisva startala na to etapo.
Sposobna sva jadrati v močnih vetrovih in visokem Morju, ne rabiva nikomur
dokazovati, pa čeprav samo dva. A če ni treba, pač ni treba. In zdaj je bilo
tako. V kolikor bi izplula včeraj bi bila deležna dvajsetim miljam valjanja v
oblačnem vremenu, ko bi ves čas gledal navzgor, kdaj se bo ulilo. Pa danes? Čudovito
jadranje v soncu in en sam užitek!
Približujeva se Korčuli, otoku
ki je tako tesno vezan z besedo »Oliver«. Ko sem prvič, pred mnogimi leti,
pristajal v Veliki luki…je prišel mimo ravno ON, Oliver in pridržal »cimo« (štrik
na pomolu). Res, popolnoma res! Če zdaj pomislim na to…«zapečejo učki«
V Velo luko bova šla jutri. Na
vrhu Korčule kot otoka, gledano iz severozahodne smeri svaob štirih popoldan. Kot sidrišče izberem
zaliv U. Meja na vrhu zgornjega »kraka« Korčule. Tu je bilo včasih prepovedano
območje, ker je imela jugoarmija svoje objekte in interese, kot še marsikje.
V zalivu je popoln mir. Ob
prihodu se kopa samo nekaj domačinov, sicer pa gre zopet za popolni odbitek.
Morje bistro, voda turkizna. Nedaleč stran je bolj znano sidrišča U. Gradina,
ki sem se mu želel izogniti. Tam smo se že nekajkrat guncal celo noč kot opice,
saj je zaliv odprt na severozahod. Ob natančnejšem ogledu z daljnogledom pa
vidim, da so tam celo boje. Ja super. Danes bo torej naša lokacija top izbira.
Luna se pokaže za kratek čas.
Kot čipka je…komaj koma kaj jo je. Kasneje nebo zakipi od vseh zvezd, ki se
pojavijo. Ojo koliko jih je. Spomnim se na program »Stelarium«, ki pomaga da na
jugu , na obrobju Rimske ceste prepoznam Saturn in Jupiter, Veliki voz na severozahodu
pa je tako ali tako dovolj očiten. In spet misli odtavajo na Ocean, kjer sem
imel toliko časa za opazovanje neba...
V Hrvaškem zabeležili 10 obolel v nekem samostanu pri deset
»prečastnih«…čakamo informacije kako je s »presvitlimi«? 😉
Sreda, 24. junij 2020;»Poklon Oliverju in Sušcu« KORČULA – SUŠAC
Vela Luka…kako bi drugače, kot da se greš pokloniti in
prižgati svečko našemu Oliverju. Tu, v svoji rodni Vela Luki je njegov zadnji
pristan…
Dve leti je od takrat, ko so ga odpeljali iz Splita. Dve
leti od tistega ganljivega dogodka, ki ga ne bom nikoli pozabil. Še vedno
mislim, kot sem že napisal, da ga ni državnika iz sodobne ex Yu scene, ki bi
bil deležen takih emocij, ko so bile takrat v zraku…In ko pišem te besede, sem
ves naježen…in hudiča…rabim nekaj sekund pavze…na ekran računalnika vidim
»megleno«….
Slovo od Oliverja v Splitu, kjer je bila del dogodka tudi
Lunga…je opisan tudi na tem Blogu v prispevku: Slovo od "velikega Oliverja" v Splitu!
Proti pokopališču greš po dolgi aveniji visokih cipres.
Deluje posebno, ne najdem pravih besed, umirja te in zaveš se, da greš na
poseben kraj. Najdeva grob. Nič ne izstopa, nič megalomansko, nič impozantno,
skromno v družinski grobnici, skromno, kot je bil Oliver sam…
…na grobu Jacques Brel (francoski šansonjer) daljni "Hiva Oi"…sem opazoval par,
zdelo se mi je malo hecno…ki je čepel ob grobu in moč je bilo
slišati Brelovo glasbo…
…tokrat sva ob grobu glasbenika, drugega glasbenika, našega
Oliverja, ki nas je in nas še vedno spremlja na naših morskih poteh…tiho
sva…poslušava Oliverja "Trag u beskraju" ...
Vela
Luka je spremenjena, pred štiri tedni so tu odprli novo, privatno marino. Rabim
vodo. Kupujem, ne fehtam! Marinero namesto pozdrava odrecitira: »Jedan sat veza
100 kuna, dva sata 200 kuna, što je više od toga, se plati dnevni vez…Ni
izbire; kupiva eno uro, napolniva prazne rezervoarje vode (iz Vrsarja je Lunga
izplula s polnimi tanki, dopolnila sva jo samo v Zaglavu (pri Saliju), torej
sva varčna. Sladka voda se pri nas za tuširanje ne uporablja. Po enem mesecu si
nasoljen kot slanik, ha ha. Kurčula nima probleme z vodo, pa razkošje privoščim
barki in jo oplaknem z sladko vodo.
Danes je menda prvič v tem mesecu, da je napoved za stabilno
vreme. Maestral lepo vleče. Lunga dvigne oba jadra in odjadra direktno na
Sušac. Samo dobrih petnajst milje je do tja iz Korčule. Gledava Lastovo,
Mljet…uffff, ko bi bilo na razpolago še mesec časa…
Jadranje je sanjsko, kičasto…bark rahlo nagnjena v orci,
vetra cca 13 vozlov, hitrost 7 vozlov, pa še kaj čez. Za crkent lepo. Uau.
Vriskam, pojem…jao jao noro, ma me razganja, da me bo razneslo. Defenitivno ena
od lepših etap na tem dopustu…In seveda, pa saj bi bil nor, če ne…pade tista
slastna »meza«…slani inčuni, domače kapre, rdeča čebula, »maslinovo ulje i koja
čašavina naravno...« E jej jej jej
jeej…
Malo pred šesto popoldan spustim sidro na južni strani, v
zavetju pred maestralom, za Rtom Gradeška. Ni veliko prostora, a bo že kako,
tudi relativno globoko je. Sušac pač. Pri stabilnem vremenu vseeno ne vidim
problemov…razen…pa pustimo za naslednji prispevek…
Svetilničar odhaja dvigniti mrežo, verjetno tudi vrše.
Sporazumeva se, da če bo kaj viška…naj se oglasi…in je višek…in se oglasi…in je
nabava frišne robe…Ejej jej jej jej…srute uboge ribje, pa saj niti kopnega ne
boste videle…
Usta imam do ušes…niti limona jih ne spravi nazaj…v
hladilniku so škarpene…pripravljeno bodo po receptu »škarpena na teču«…Dolgo o
se že dolgo pripravljam, da bi skuhal to jed. Danes je ta dan! In to na
Sušcu!!!!! Ejej jej jej jej…
Želiva ujeti zaključek dneva na svetilniku. Blagi vzpon je
do tja. V nahrbtnik roma steklenica vina, kot se za obisk pri svetilničarju
spodobi in greva. Svetilničar se je do tja peljal, pravzaprav preko kamnite poti
odskakal s »Tomitom«. Hecen se mi zdi, ko izstopi iz barke in se odpelje s
temlegendarni mini traktorčkom, Tomo
Vinkovičem. Kot da se je odpeljal v mesto, ha ha. Nasmejem se tudi ob misli, da
bi naš prijatelj »Duško« lahko imel tu biznis in vozil z svojim »Tomitom« na
liniji »Žalo – Svetionik« Vožnja bi bila počasna, in vmes bi potnikom lahko
razložil vse…od Avstroogarske, do »nano tehnologije«,ha ha.. Joj, sem zašel v nek lokalni štos, se
opravičujem, a nekaj bralcev bo že vedelo kaj opisujem.
Svetilničarja sva sicer že spoznala na vodi, a tam je bil
ribič. Zdaj je svetilničar! Steklenica vina seveda ni bila odklonjena in dana
je bila od srca. Razgovori se. Pove marsikaj. S kolegom se menjata na en mesec,
sicer je iz Korčule. Opisuje kako Morje nosi preko Rt Gradeška, ko ga je »polna
kapa«, opisuje kako je tu pozimi, razkazuje štiri apartmaje, ki so tu. Ja,
lahko prideš sem in se greš »Robinzona«. Apartma (gre za popolnoma asketsko
skromnost) za štiri osebe stane 100 Eurov na dan, kar verjetno ni drago. Prevoz
pa ni poceni. Sem ter tja 350 Euro.
Skupaj se povzpnemo do vrha stolpa, vse to srca tega
objekta, zgrajenega leta 1879. Leče se vrtijo vedno in v vsakem trenutku okoli
zgolj 50 W močne žarnice, sicer bi se vse »skurilo«. Snopsvetlobe svetilnika je viden 24 milj daleč.
To je skoraj 45 Km. Impresivno vse skupaj. »Tehničari« bi seveda pregledali in
napisali še vse o zobčenikih itd, a mene to zanima manj. Raje gledam popolnoma
navpične stene tega dela otoka, direktno pod svetilnikom, proti Lastovu. Noro.
Ob steni je globina Morja takojšestdeset metrov.
Razgled je seveda veličasten. Ob dobri vidljivosti se
vidi tudi Palagruža. Kako tudi ne. Samo dobrih 22 milj je do tam, do Italijanske
Vieste malo več kot 50. Jasno da me vleče vse skupaj, kako ne bi. Vse je
poznano in povsod so spomini.
Svetilničar naju zapusti, midva pa na vrhu svetilnika
opazujeva kako sonce zaide za Svetcem! Ni dolgo ko sva plula tam in gledala
Sušac in zdaj sva tu, a ne samo na otoku, prav na vrhu svetilnika.
A dneva še ni konec. V zalivu čaka Lunga in v Lungi škarpena.
Ob misli na vse to, se mi sline cedijo, da preko vertikalnih sten kapljajo v
Morje. Žal nisva sama v zalivu. Malo za nama pride še ena barka. Ni mi jasno,
kam rinejo v zaliv k nama, ko pa tu ni prostora za dva sidra. Sem pa videl prej,
da so se pogovarjali z našim svetilničarjem, ko je bil še ribič…In pas mater…pa
ne moreš verjet. Nekaj metrov pred Lungo ja majhna bojica, za katero sem
mislil, da je vrša in ta bojica drži nad vodno gladino močno vrv, ki je vezana
na tla na betonski blok….O« jebenti« kako so elegantno rešili problem, jaz pa
sidral in….a o tem jutri…Vidno slabe volje rečem svetilničarju (ko je bil še
ribič): »A zašto niste kazali meni, da je tu bova, kad ste vidjeli, da bacam
sidro?«Eeeee, pa nisi pitao!« odgovori.
In sem tiho, ko rit. Celo življenje gobcam,velikokrat ko ni treba…«a sad nisam pitao…« Pas mater. Skoraj si
potegnem dol »en čin iz epolete kapitna«
Nemci na sosednji barki so prijazni in kulturni (…in kur…e,
privezani na bovo…). Ne motijo. Rečem tako, v resnici mi gredo pa »na jetra«;
ha ha. Pustimo zdaj Bavarce (majku jim je…) in se posvetimo preostanku
večera…no ja začetku noči že. Danes je pravi termin za kulinariko. Ura je 22,
ravno prav.
Držim se recepta, ki izvira iz Rogoznice. Malo sem skeptičen
ob vsem, a ne izumljam tople vode. V barki noro zadiši…brbončice so
»razrajcane«, pa še nič niso okusile, mirim jih s kozarcem »Šukletovega
vinčka«. Kdo pozna tega belokranjskega vinarja (mladi imajo vinoteko v
Ljubljani, tam nekje, v kompleksu »gospodarkega razstavišča«), ve o čem
govorim. Drugi pa…pojdite tja in poskusite npr. njegovo frankinjo. Recept obeta
dobro jed…tako…«žmohtno«, da se prsti dobesedno lepijo…
Ne moreš verjet'! Še isti dan je kuhano. Jeva že ob 23.00!
In kako naj zdaj opišem kakšen je bil okus? Ni besed…slišati
jebilo samo cmokljanje in
vzdihovanje…prsti pa…prsti so bili pa…tisti…pravi, ko se je morsko…lepljivi….!
Uf, spet ena nova jed na mojem kulinarične seznamu, ki postaja vse daljši. Tole
bo potrebno ponoviti, hm…a najlepše bi bilo spet na Sušcu!
Zunaj je temna noč, a polna zvezd, da se ti ob pogledu na
njih zavrti v glavi. Tik nad barko je svetilnik.
Vsake toliko prijazno pomežikne. E jej jej jej jej….Kakšen dan je danes…Tu
na Sušcu se menda dotikava vesolja!
Četrtek, 25. junij 2020;SUŠAC
Jutro se začne pestro. Sosedov, ki so se včeraj »priheftali«
na betonski blok, že navsezgodaj ni več. Pred zajtrkom bi rad razčistil kaj je
z sidrom. Menda nisem zopet zapel v kakšne skale. Včerajšnji manever sidranja,
se je končal sumljivo »odločno«. Ogled z masko ni dajal najboljših obetov. Velika
verjetnost, da je sidro zataknjeno. Zdaj želim razčistiti to dilemo in če bo
vse ok, se priveževa na prosto »bojico«. Previdno dvigujem sidro, brez
napenjanja verige. »Benti!« Ne gre! Spet! Pa to ne moreš verjet. V dolgoletni
navtični karieri menda nikoli, letos že drugič. Pas mater! Kolnem, da galebi
kar malo višje letajo. Spet telovadba. Obroča, s katerim sem sceno reševal v
Tisnem nimam več, ker mi je kasneje padel v vodo. Spomnim se manjše verige in
tokrat to namestim. Spet poskušam s pomožnim čolničkom in motorjem. Prvi poskus
je neuspešen, drugi tudi, v tretjem pa vendarle uspe. Jao kakšno olajšanje. Lungo
priveževa na bojici, oz. betonski blok, ki je v tem zalivu…in hitro pade
odločitev: »Zdaj pa ne greva nikamor! Še en dan bova ostala na Sušcu in še en dan uživala ta spokoj.
In dan se začne umirjeno in »od začetka«. Časa je zopet za
vse. Za pisanje Bloga, Ksenijine kavice in branje knjig, kopanje v zdaj že
prijetno topli in kristalno čisti vodi, šnorhlanje in vse ostale dnevne
opravke. Danes kuha (že drugič na tem dopust 😉…) Ksenija. Kosilo je ob dveh popoldan! Za
crkent!
Pozno popoldan greva s čolničkom »na suho«, da še malo
raziščeva okolico. Na zahodni strani odkrijeva, da je tudi tam predvideno za pristajanje.
Nekaj lesenih »tramičkov«, nekaj plastičnih cevi, malo višje zarjavel vitel. Jasno
je, da je vse namenjeno temu, da potegneš čoln na suho. To že, a komu je to vse
namenjeno? Ali pa…je bilo nekoč namenjeno? Turistom in njihovim plovilom gotovo
ne. Morda za svetilničarja, za ribiče, morda iz kakšni drugih časov za
jugoarmijo? Ta stran otoka je sicer strma, kamnita in nepristopna. Morje pa
seveda tisto indigo modro, kot pravim. Iz manjšega pomolčka ki je tu, gledaš z
vrha ribe kot b gledal v akvarij…Kakšen raj za tiste, ki obvladujejo lov s
puško.
V zalivu dolgo
ostaneva sama, šele pred večerom prideta dve ribiški barki, ki seveda ne
motita. Iz predvečernega preverjanja svojih vrš in mrež se vrne tudi ribič, ki
je pravzaprav naš sverilničar. Danes ima več dela na Morju, ko dan prej.
Pospravlja mreže. Konec meseca se mu izteče »gvardija«. Ne bo šel na celino,
samo na drugi otok, večji otok, na Korčulo, od koder je doma.
Spet vprašam, če ima kaj viška ulova in ima…da ne bi
izkoristil take priložnosti, bi se mi verjetno pa že res kisalo…
Jastog po hrvaško, Rarog po slovensko...pravzaprav mi je vseeno...
Vsak čas bo ura polnoči. Zaključujem ta zapis. Zunaj je črna
noč. Tenki košček Lune je danes vztrajal na nebu malo dalj časa predno je
zašel. Zdaj ga ni več. Nad nami so milijoni zvezd. Lunga je v zalivu s kamnito
in divjo obalo, daleč stran od celine. Nedaleč stran sta skupaj vezana dve manjši
ribiški barki, boljše družbe ne more biti. Že hočem napisati da je popolna tišina,
a se zavem, da to sploh ni res. Sliši se, Oliver bi pel »kad žal sa Morem
govori« (šum Morja, ko pljuska v zaliv s kamenčki). Sliši se tudi prasketanje
planktona. Sem in tja zaslišim kakšnega galeba in ne samo galeba. Slišim tudi neke
druge ptice. Takega čudnega »krakanja« ne poznam. Morda gre pa za galebji paritveni ples? Iz daljave prihaja tudi komaj
slišen zvok motorjev velikih ribiških ladij. Osvetljene so z močnimi lučmi, s
katerimi privabljajo ribe v svoje mreže. Pravzaprav…če bi kdo, ki ni vajen
vsega tega malo preveč razmišljal, bi ga bilo morda celo strah…
Tik nad nami pa ON, ki je glavni tukaj, SVETILNIK….ki sveti
že sto štirideset let…
Petek, 26. junij 2020;»Ko na Morju srečaš štiri generacije«SUŠAC – VIS (Budikovac)
Lunga zapušča Sušac. Vredno, še kako vredno je bilo
prijadrati sem in ostati. Da ostaneš na takem otočku, pravzaprav skalnati
škrbini, se mora poklopiti kar nekaj pogojev. Vremenski, so seveda najbolj
pomembni. Tokrat so bili. Napakabi bil,
čebi otok zapustila prej. Ziblješ se v
zalivčku, dolgega časa itak ni, animacij kolikor hočeš, zvečer pa pride ribič
(ki je sicer svetilničar 😉)…ustavi se ob tebi, ker sta tako dogovorjena
in izbiraš med ulovljenim…in potem se dogajajo kulinarični razvrati…«I šta
čemo? Tako je to…!«
Zapuščamo Sušac...
Že drugič v tem dopustu se zbudim na uro. Ob petih! »Pas
mater!«, si rečem in se že zgodaj zjutraj ne strinjam sam s sabo in včerajšnjo
odločitvijo za tako zgodno bujenje. »Dali vam ja sličim možda na kaskadera?«
Zaprem oči in hitro sanjamnaprej, kdo
ve kakšne odpuljene sanje…A uro kasneje si vendarle priznam, da je treba
vstati, če želimo realizirati srečanje s prijateljem »Lapitom«. Nadvse zanimiva
posadka so…štiri generacije redko, kaj redko skoraj nemogoče, da srečaš to na
jadrnici. Pradedek, dedek, hči in dve vnukinji (in seveda »ta mlad'«). Pradedi
ima spoštljivih 86 let, najmlajša v posadki pa še dve leti ne. Potrebno je
zapisati, da ne rečem da skoraj s sklonjeno glavo, da je pradedi tako fit, da
ti nabije kar »slabo vest. Je aktivni plavalec, dnevno na treningih, hodi po
vsem svetu na svetovna plavalna tekmovanja za seniorje in razturava z rezultati.
Lani, v Koreji, je npr. v različnih disciplinah skupaj dosegel 3x drugo mesto
in 2x tretje. Marjan; poklon! Mi smo vsi eni pezdeti v primerjavi s tabo 😉.
Dogovor je bil da se dobimo na Paklenih, a med potjo mi
Ksenija dokaže, da sem totalno »out« (kar niti ne čudi) in da imava dan več
časa na razpolago, ko jaz mislim. »I love tak »promašaj«! Predlagam spremembo
plana, in sicer, da se dobimo raje na Visu (Budikovac), štirim generacijampa to tudi ustreza.
Lastovo v jutranjih meglicah
Kar na enkrat se nama nikamor več ne mudi. Dvignem vsa jadra
in kao jadram, morje »ulje«, ko pljunem v Morje, da vidim še se ploh premikamo,
lahko pljunek opazujem dolgo časa na istem mestu. »A baš se mi jedri« in trimam
kot obseden. Kdo pravi, da ni vetra? Je! En vozelj! Torej jadrajmo in ne
filozofirajmo! Ksenija me »zajebava« in pametuje, da naju nosi tok in da je to
vse od premikanja. Pas mater! A smo jadralci, al' šoferji?« Res je, da mi veter
ne »mrši« las, res pa je tudi, da jih niti nimam 😉.
Jadranje z dahci vetra...kdo pravi, da ni vetra...?
Morje "ulje"...pa vendarle gremo...
Po ne vem koliko urah vendarle »pripujsava« do Visa. »A ste
videl«, kaj pomeni če človek zgodaj vstane, in sva kljub vsemu dokaj zgodaj
popoldan za »Bilim Rt_om« v ozkem zalivčku med skalami, kot v Fjordu. »Za gate
trgat!«. Spust sidra…skok v vodo…mrzel špricar ob povratku na barko in
aaaaaahhhhhh. Lepo za po p….Ostane še dovolj časa za kosilo. Boljše lokacije za
kosilo, kot sledi…ne more biti!
In kaj je danes na jedilniku na Lungi? Hm…a naj
res povem? »Brujet od jastoga sa špagetima!« Jed pripravljam prvič. Neskončno
uživam že v pripravi. Iz barke zadiši, da se ti v glavi zavrti. Dan je vroč,
skočiš vmes v vodo, se ohladiš, mrzel špricar seveda ne preskočiš, Jastogom med
tem postaja »vse bolj nerodno« in so že vsi rdeči. Testenine vstopijo v »šugo«
in jim paše. Brbončice, razvajene od vsega skuhanega na tem dopustu so že
»pobezlane«. Jožko Šuklje jih poboža z rdečim. Probati vmes je potrebno…in
ooohhhhh…nebesa….Končno je jed končana….mah…kako sedaj izbrati primerne besede…
Naj bo dovolj če napišem: »Hvala Jastog, hvala Sušac, hvala
Dida iz Rogoznice za recept….
Srečanje »z Lapiti« je seveda simpatično…Kasneje iz gumona
(pomožni napihljivi čoln) pade samo eden v vodo…ha ha, ne izdam pa kdo. Jaz tokrat
ne, je pa potrebno upoštevati, da na gumonu sploh nisem bil!
Štiri generacije...Pradedi, dedi, hči, vnuknji...
Sobota, 27. junij 2020;»Nič posebnega dan, potem pa Bzzzz......na palici«VIS-
PAKLENI
Dan je vroč, prevroč, a se je potrebno sprijazniti s tem.
Konec koncev je julij pred vrati. Da je Morje toplo tudi za tiste, ki jih rado
zebe, je že nekaj časa normalno. Poletje pač.
Jutranja kavica je pri sosedovih (štiri generacije). Skoraj
se že poslovimo, ko Ema »prijavi«, da ima ona pravzaprav danes god. Seveda
»skočimo u luft«, čestitamo in soglasno ugotovimo, da je to zadosten razlog za
»praznovanje« in »pok« poči šampanjec. Najmlajša »Lori« vidi, da je nekaj
izrednega in zajoka, ker se vstraši, da se bo morala tušurati 😉.
A o tem splohnisem pisal in zato ne
morete vedeti, da je prva vnukinja, kot morska deklica ves čas v vodi, druga,
še dve leti ne stara, pa za vodo ne sme slišati…niti za tuš ne in seveda jo s
tem vsi malo »strašimo« in hecamo.
Razvežemo se in poslovimo. Zavem se, da sploh ne vem kam naj
zaplujem. Navzgor ali navzdol? Plana o dnevu ni prav nobenega in vsaka
odločitev je prava…kakšna svoboda! Prevlada pragmatičnost, smer bo torej »z
vetrom« in ne proti vetru. Nekaj je vendarle burina, to pa pomeni, da pot
nadaljujeva ob Visu navzdol po južni strani. Tudi prav. Torej gremo na kavico v
Komižo. Sprejeto! »Na kavico« se reč, običajno pa se na mizi znajde potem tista
»rumena tekočina s penco!« Poletje pač!
Ribiška Komiža
Sobota dopoldan je in Komiža je »še« prazna. Spet bi lahko
pristal na boku. Popoldan bo verjetno scena druga, saj bo prispel že »čarter«.
Komiža je pač Komiža. Tu je vedno lepo. Navsezadnje je tu ena od opcij, da
narediš »odjavo« in odjadraš preko Jadrana, mimo Palagruže tja do Viesta pri
sosedih Italijanih. Tudi ti spomini seveda so. In vedno je to nek poseben,
svečan občutek. Konec koncev se odpravljaš takrat na malo daljšo pot.
V ribiški trgovini kupim še sidro, tisto pravo za skalnato
dno, kjer se sidro še kako hitro zatakne. Takega kot ga nabavim pa z močnim
potegom enostavno »odkriviš« in si prost. Morda pride prav…npr na Palagruži.
Razklopljeno sidro
Sklopljeno sidro
Lunga zapušča Vis. Kar dobro je bil »obdelan« letos.
Obkrožen okoli in okoli. Cilj so »Pakleni otoki«. Če ne bo prevelika gneča, bi
rad obiskal legendarno »Dagmar« in se tam napojil z boemskim vzdušjem, ki tam
veje. Pri »Dagmar« ne veš ali si v gastronomski destinaciji ali v galeriji in
tako pravzaprav tam tudi je. Ko sem bil še intenzivno v »fotografskih vodah«
sem imel idejo in željo, da bi pri njej svojo fotografsko razstavo. Pokojni
zagrebški fotograf Željko Jerman mi je pri tem obljubljal pomoč, torej ideja ni
bila samo v moji glavi. Ti časi so mimo, a meni je ta scena še vedno in večno
ljuba. Že samo spiti kozarec dobrega vina na terasi pri tej »personi«, ki je
poleg tega da je znana lastnica ene od restavraciji, je tudi dejansko
galeristka…je vredno in kot pravim…napolni dušo z boemstvom, vsaj meni.
Skrivnostni Pakleni...
Pot je monotona. Vetra skoraj ni, sam pri sebi pa tudi
ugotavljam, da se mi tokrat pač ne da jadrati. Prevroče je in ne mislim skakati
po palubi, se cvreti in trimati jadra. Čas je za Orliča…Monotonost je čez nekaj
časa prekinjena…zasliši se tako željeni zvok »bzzzzzzzzz« na rolici ribiške
palice. Laks se hitro odvija. Akcija! Naviti nazaj znatno količino odvitega
laksa je kar naporno, a tudi tisti najlepši del pri ribolovu. Boriš se z ribo
in ne veš kaj boš zagledal. Apetiti seveda so…tuna, lani pred Brindisijem še ni
pozabljen, še manj karpačo….mmmmm….pa paštetka…mmmm….pa pečena…mmm…pa spet
karpačo itd. Pa še sosed Italijan na privezu v tej italijanski luki je imel
nekaj od tega. Tunine je bilo enostavno preveč.
Tokrat ne bo tako, čutim. Palica ni upognjena, kot je bila
takrat. Igram se pa le. Riba se na koncu le znajde v kokpitu, dve kilce jo je.
Ni slabo. Poskušam ugotoviti kaj sem pravzaprav ujel in s kom sem »zasral
kokpit«. Palamida ali kakšna »žlahta« ni. Prijatelju Milanu pošljem fotko.
Vliva mi upanje, da je vendarle morda »Luc«, mislim pa da je vendarle tu »trupac«
ki pa ravno ni neka »delicija«.
Kakorkoli, adrenalinček je pa vseeno bil!
Nedelja, 28. junij 2020;»Kozarček vinčka na terasi z dušo in pogled na Hvar kot ga ne bo kmalu"PAKLENI – DRVENIK V.
Iz zaliva Soline, na južni strani Palmežane se prestaviva v
U. Vinogradišče. A dajmo te pojme malo urediti. Cela ta otoška skupina se
imenuje »Pakleni otoci«, največji otok med njimi je Sv. Klement in na Sv.
Klementu je, hm…zdaj nastopi zadrega. Kako imenovati? Kraj? Zaselek? Preskočimo
in povejmo preprosto: »Palmižana«. Dejstvo je, da vsemu temu področju dalo dušo
in svetovno prepoznavnost , družina Meneghello in seveda v to družino »priženjena«
mlada zagrebška novinarka Dagmar. Ljubezen je bila tako močna…da je bila
pripravljena svoje življenje in ambicije postaviti na glavo in se poročiti s »Hvarčanom«,
ki je verjel v zgodbo »Palmižana«. Dagmar je zdaj več kot naslednik te ideje. Ta
karizmatična osebnost je v ta prostor pripeljala tudi umetnost. Eno z drugim je
danes močno prepoznavno.
Dagmar - Palmižana...
A vsa ta zgodba ima tudi temne plati…od tega, kako so
družini Meneghello po drugi svetovni vojni »odvzeli del lastništva otoka«, do
zgodbe o ACI marini Palmižana, ki menda deluje brez potrebne formalne dokumentacije, kot posledica
vsega…Pas mater in »usrano politiko«!
»Gremo mi raje po svoje!« Gremo mi raje naprej na Morje!
Zaliv Vinogradišče pod Palmižano šokira. Ne glede na vse
slabe obeta za letošnji turizem, ne glede na svetovno epidemiološko situacijo…zaliv
poka po šivih od vseh plovil. Seveda je polno boj, a roko na srce…vemo kakšne
probleme smo imeli pri sidranju v tem zalivu, ker je na sredi očitno kamnita
plošča, kjer ni »nič prijelo«.
Ura še dvanajst ni, a je pretežen del bolj zaseden, na
prostih je več ali manj oznaka »R«, kar več kot očitno pomeni: »rezervirano«.
Če ne bi imel tak osebni odnos do Palmižane…in na že doživete zgodbe, ki so me
očitno zaznamovale, če ne bi bila tu »Dagmar«, ne bi niti v snu imel željo, da danes
stopim na ta otok. Tako pa…spregledam gužvo v zalivu, kjer imaš prej občutek,
da si v kakšnih Termah kot pa v zalivu, spregledam vso malomeščansko mondenost,
ki se tu pojavlja, spregledam vse ležalnike in njihove uporabnike, ki več ali
manj »smrdijo« po raznih kremah, se res delam »blesavega«, kot da vstopam v
svet iz nekih davnih časov…in vstopim v svet škržatov, kaktusov, narave in umetnosti…
Velikokrat sem bil tu in vsakokrat sem posebej očaran, priznam
pa, da je od nekdaj name naredilo močan vtis ta »nora zgodba« družine Meneghello,
katere sestani del je seveda Dagmar z svojimi tremi nasledniki…
V novejših časih je na tem področju več gostinskih ponudb.
Meni najljubša je pač terasa, prepojena z umetnostjo, ki je tu ukoreninjena in
prepoznana marsikje po svetu. Nekje sem prebral, da so umetniki, ki so tu
razstavljali, od nekdaj razumeli…niso razstavljali v Jugoslaviji, ne v Hrvaški…razstavljali
so na »Palmižani«…
…sedim na terasi tega, vsaj meni, magičnega prostora…sedim
na terasi, ki te navdaja s pozitivno energijo, z svobodo duha in boemstvom…srkam
kozarec domačega vina in neskončno uživam!
Seveda naju zanima, kako izgleda
Hvarska luka v tem »koronskem času«. V Hvarski luki je bilo do sedaj, ne glede
na dan v tednu, obala totalno razprodana. Gužva tudi v sami luku neznosna. Ko
si spustil sidro je bilo jasno, da si ga spustil preko vsaj enega, če ne dveh. Hvar
pač! Pa danes? Osemidvajsetega junija 2020 od 14:00 je Hvarska luka prazna, oz.,
je ob obali privezana samo ena jahta! Za crkent. Fotografiram prizor…zgodovinski
prizor.
Hvar...28.junij 2020...14:00
Plovbo je potrebno nadaljevati. Vetrovno gledano je danes v
primerjavi z včeraj, spet popolnoma drugačen dan. Maestral vleče in v Hvarskem
kanalu pokaže vso svojo moč. Lani, ko sva se vračala iz Grčije sva se komaj
prebila preko kanala. Nabijala sva v val, da je bila groza. Danes to upoštevam.
V kanalu malo pohitiva z motorjem, potem pa odjadrava proti Splitskim vratom z
bočnim vetrom. Vetra je že kar nekaj. Osemnajst vozlov že lepo »pobeli« Morje,
a jadranje v bok je en sam užitek, hitrosti pa seveda zavidljive.
Sediva v kokpitu, vsak z svojimi mislimi gleda v brazdo
barke in poslušava dobro glasbo! Dopustniška plovba se počasi zaključuje, ne še
danes, v naslednjih dneh pa.
Konec etape in dneva je že skoraj rutinirano pri Krknjaših
pri Drveniku. »Na pamet vem«, da je tu Morje lepo turkizno in bistro, celo
turiste vozijo sem iz tega razloga…a moja glava je pol na vseh drugih dogodkov
in lepih prizorov v tem mesecu, kar sva
na poti. »Krknjaše« doživljam zgolj kot točko »za prespat«. Tako pač je.
Ponedeljek 29. junij 2020;»Zadnja etapa«DRVENIK – MARINA AGANA
Ponedeljek je najbolj tečen dan. Zadnja etapa je etapa od
Drvenika do kraja Marina, nasproti Trogirja, kjer je »marina Agana«. Tu si že
leta menjamo barko s kolegom. Eno leto se pripelješ do sem z barko iz severa,
drugo se pripelješ do sem z avtom in lahko pluješ še naprej do konca južne
Dalmacije, morda v Črno Goro, ali celo v Grčijo.
Pogled na marino, je šokanten…kompletna čarter flota je »notri«.
Menda je najetih deset plovil. Hud udarec za »Sunsail« čarter agencijo. Kot da
bi prišel v neko nepoznano marino…do sedaj smo bili navajeni na prazne pomole,
kjer so lahko izbiral pozicijo.
Kompleten čarter "notri"
Vroče je kot hudič in vročina
ubija. Kar težko je zbrati voljo za potrebna opravila. Še najbolj sem vesel, ko
uspem po mesecu dni barki temelji zribati palubo in nasploh vse razsoliti, tudi
boke. Dežja skoraj ni bilo, v marini pa tudi nisva bila nobeni. Ksenija se
posveti notranjosti in popoldan je barka že pripravljena na predajo. Šla bo v
roke drugemu kapitanu…vedno pravim, da ima na tak način barka »dva življenja« 😉
Torek, 30. junij 2020;»Izcurilo nam vrime«KONEC POTOVANJA
V zadnjih dneh, ko je vročina iz
dneva v dan naraščala, nekako nisem imel več občutka, da je to letošnji dopust.
Prvi del junija je bil tisti, ki je delal letošnjo plovbo drugačno in zato tak lepo.
Še vedno sveži večeri niso dovoljevalo posedanja v kokpitu pozno zvečer. Je
bilo pa zato prijetno iti v notranjost barke na toplo. Pri hladu lahko ukrepaš,
pri vročini bolj malo. Ko sem danes pospravljal oblačila v potovalko, sem se
nasmehnil, kaj vse od toplega sem imel sabo. Večino od tega je prišlo prav.
Jadralna oblačila niso prišla na vrsto, saj ni bilo močnih vetrov, dežja ali
nočnih etap. Razen nekaj dni v zadnji tretjini dopusta, ko je pritiskal
anticiklon proti Jadranu in posledično povzročal močnejše severozahodne vetrove,
ni bilo vetrov, ki bi presegali 18 vozlov. Južna smer, v prvih tednih, ki ni in
ni popuščala je morda delala malo preglavic, pri plovbi proti jugu, pa ne
preveč. Opozorila za nevihte so spremljala pretežen del plovbe, a težav z njimi
tudi ni bilo. Nisem še doživel, da bi cikloni prekrivali celoten jadran in
vztrajali toliko časa nad nami. Posledično je bilo nekaj oblačnega vremena, v
katerem pa je bilo konec koncev čisto prijetno. Vsaj ni bilo problemov s
škodljivostjo sonca. Pogled na sinoptično karto ni dajal upanja, da bo pri tako
izenačenem pritisku nad Jadranom sploh možno jadrati, a se je pojavila termika
in jadrali smo z »obratom vetra za soncem, kar je bilo potrebno pri načrtovanju
etap upoštevati, če si želel jadrati. In jadrala sva zelo zelo veliko, vsekakor
tudi zato, ker so bile etape kratke in si si lahko privoščil jadranje z dahci
vetra. Seveda je še kako pomembno pri tem, da imaš barko, ki ima kolikor toliko
dobre jadralne lastnosti in Lunga jih zanesljivo ima.
Kot pravilno odločitev vsekakor
štejem to, da tako kot sicer nikoli tudi letos ni šlo za v naprej načrtovan
potek poti. Kratke etape, jadranje z šibkimi vetrovi, kot tudi to, da sva znala
večkrat preprosto reči: »Pa ostaniva še en dan tu!« In drugi dan, kdaj tudi ni
prav nič preganjalo in kapitan ni dvignil sidra tudi drugi dan…Vse to je na
koncu rezultiralo eno zelo zelo spokojno plovbo, kar ste očitno prepoznali tudi
bralci...
Poleg objavljenih komentarjev sem prejel še vrsto sporočil preko sms; e_mailov, Whatsapp, Vibra, Messenger...kot na primer (ne navajam
imen, ker gre za osebna sporočila):
---------
»Gregor, iz letošnjega Bloga
(še bolj kot običajno) veje globoka spokojnost in prepuščenost Morju. Uživam ob
vsakodnevnem branju in jasno cedim slineob vajinih polnočnih večerjah...
---------
»Jutro kapitan, morski mačkon. Te je prav užitek brati….Sedim v
kuhinji in sem z vama na barki, z vetrom v laseh, ali pa ob ponvi s tistimi škampi
iz Murterja. To je lepota jadranja, kot si jo predstavljam. S spoštovanjem do morja
in vremena, s pogumom odiseja, z odprtostjo, da pluješ s tokom, daleč od ponorelega sveta"
----------
"Vem da se boš vrnil kmalu. Drugače ne gre...si del modrega mozaika in tja pripadaš..."
Lep občutek je, ko vidiš da nekaj
ljudi pa vendar bere z veseljem ta Blog. Še več, z nekaterimi smo na nek način
pravzaprav potovali skupaj, kar ste mi dali vedeti. Kako lep in bogat občutek!
Letošnjo plovbo tudi sam
ocenjujem za posebno. Jadranje v predsezonskem času v kombinaciji z aktualno
epidemiološko situacijo je omogočalo izpolnitev mojih sanj, da tudi na letnem
dopustu jadram in se potikam po tako praznih prostorih, kot si to lahko
privoščim pozimi. Neprecenljivo in zelo verjetno da tudi zelo težko ponovljivo.
Ponovim še enkrat, kdor ni izkoristil junij 2020, je zamudil…Marsikje si
dejansko imel občutek, da si v nekem popolnoma drugem času in res je, odločitev
za pretežno črnobelo fotografijo ni bila naključna.
Pravkar je bila ura polnoč, torej
je že torek 30.junij…zadnji junij. Čez nekaj ur bo tu kolega in prevzel Lungo.
Lunga bo plula naprej, jaz pa bom doma »preboleval« krizo odsotnosti Morja in plovbe.
Da mi je ob tem težko menda veste že vsi…
Bilo je...."MIRAKUL"
A kaj da pomeni "Mirakul?" Vprašajte Gibonija...ali pa v konobi Mirakul v Vela Luki....
Uživajta ! Čestitke za fotko mačka s Silbe, vrhunska je ! Moram priznati, da tudi midva po malem pogrešava znane zalive na Jadranu in upava, da se jeseni spet srečamo tudi na jadrnicah! Le tisto z bojami v meni tako ljubi Krivici mi malo težko pade....
Gregor, matr me rajcaš!Skoraj "vsako skalo" tam okoli poznam. 20 let sem vozil turiste (in žlahto) tam okoli...Kje so časi, ko smo v Krivici ali Balvanidi metali sidra, se vezali za borovce.A je v Balvanidi še par 100 m gor oštarija? V zemljo so imeli zakopan Torpedo motor za agregat, na mizo so nam prinesli material za solato, da smo si jo sami naredili, koze naokoli...to je moja posadka uživala (Švicarji, Nemci, Avstrijci, Slovenci). Danes sigurno ni več tako. In korona jih ne bo nič izučila.Bili smo (mi, iz SLO) za časa vojne edini tam okoli, letos bo približno enako, vendar za njih smo zadnji, ki so nas veseli. Edino v vasi na Iloviku na J (blizu pekarne) je bila ena gostilna (pozabil ime), kjer je bil lastnik en Gorenjec, ki je imel jedilnik tudi v slovenščini. Uživajte naprej namesto mene!
Gregor, vesel sem tvojega pisanja...kot da bi bil jaz tam. Vse si v živo predstavljam, saj sem imel podobne "odisejade". Hkrati pa sem žalosten, ker vidim kam "južna braća plovi" ( s svojimi bojami in vsem ostalim). Tudi zato sem bil lani precej razočaran, ko sem prvič po 15. letih spet izkusil z znancem plovbo in kasiranje, seveda, od boje do boje po Jadranu in vsakodnevnega hitenja zaradi prostega priveza (nisem bil jaz skipp, zato nisem imel besede). Moja barka bo očitno ostala pod hišo. Pa takooo rad bi bil tam, marendal friško ribo, užival v Morju in jadrih...lp EdoB
Fajn blog in lepi opisi! Se strinjam, letošnji Jadran je res poseben. Midva sva sicer vseeno primorana biti malo hitrejša, plujeva iz Punata od sobote, 6. 6. Današnjo noč sidrana na Žirju v Mali Stupici. Zdaj pa via Vis! Ugoden veter in mirno morje ter pozdrav s Črtice na Lungo, Maja
Eheeej Gregor! Končno lepo vreme (vsaj v SLO) do nedelje! Si mislim kako je bilo do sedaj. Če gresta na sever (domov), se bo končalo kot je treba: z lepimi spomini...sonček, mirno morje in dober veter (bo SZ?) vama želim...lp EdoB
KNJIGA: FIU ODISEJA! V kolikor je kdo zainteresiran za nakup te knjige,jo lahko nabavi v SLO. Kontakt: Borut 041 634 590. Borut dela zgolj uslugo kolegu Orliču. Na voljo omejena količina!
...in črno-bele fotke samo še podkrepijo tvoja občutja in spomine na stare čase. želim vama doživeto plovbo. Z zanimanjem jo bom spremljala
OdgovoriIzbrišiEvo pa bom vsaj bral, ce ze jadrati ne morem...
OdgovoriIzbrišiPridemo kmalu za vama.
OdgovoriIzbrišiVedno moraš biti prvi! Čestitke! S tvojim pisanjem bom lažje dočakal julij, pol pa pridem za tabo. Dober veter, pa čimmanj dežja
OdgovoriIzbrišiHoj Gregči ! Dobr ga drgn, naj se kšna riba prime na tvoj trnk, pa lunca naj ti kaže pot. Naj se ti dogaja; kot zmerom; tut če ni vetra.
OdgovoriIzbrišiUživajta ! Čestitke za fotko mačka s Silbe, vrhunska je ! Moram priznati, da tudi midva po malem pogrešava znane zalive na Jadranu in upava, da se jeseni spet srečamo tudi na jadrnicah! Le tisto z bojami v meni tako ljubi Krivici mi malo težko pade....
OdgovoriIzbrišiGregor, matr me rajcaš!Skoraj "vsako skalo" tam okoli poznam. 20 let sem vozil turiste (in žlahto) tam okoli...Kje so časi, ko smo v Krivici ali Balvanidi metali sidra, se vezali za borovce.A je v Balvanidi še par 100 m gor oštarija? V zemljo so imeli zakopan Torpedo motor za agregat, na mizo so nam prinesli material za solato, da smo si jo sami naredili, koze naokoli...to je moja posadka uživala (Švicarji, Nemci, Avstrijci, Slovenci). Danes sigurno ni več tako.
OdgovoriIzbrišiIn korona jih ne bo nič izučila.Bili smo (mi, iz SLO) za časa vojne edini tam okoli, letos bo približno enako, vendar za njih smo zadnji, ki so nas veseli. Edino v vasi na Iloviku na J (blizu pekarne) je bila ena gostilna (pozabil ime), kjer je bil lastnik en Gorenjec, ki je imel jedilnik tudi v slovenščini.
Uživajte naprej namesto mene!
Zakon! :)
OdgovoriIzbrišilepo branje in se lepse fotke...
OdgovoriIzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiNepoznani...zakaj si se pa premislil...morda premislila? ;)
OdgovoriIzbrišiGregor, vesel sem tvojega pisanja...kot da bi bil jaz tam. Vse si v živo predstavljam, saj sem imel podobne "odisejade". Hkrati pa sem žalosten, ker vidim kam "južna braća plovi" ( s svojimi bojami in vsem ostalim). Tudi zato sem bil lani precej razočaran, ko sem prvič po 15. letih spet izkusil z znancem plovbo in kasiranje, seveda, od boje do boje po Jadranu in vsakodnevnega hitenja zaradi prostega priveza (nisem bil jaz skipp, zato nisem imel besede). Moja barka bo očitno ostala pod hišo. Pa takooo rad bi bil tam, marendal friško ribo, užival v Morju in jadrih...lp EdoB
OdgovoriIzbrišiFajn blog in lepi opisi! Se strinjam, letošnji Jadran je res poseben. Midva sva sicer vseeno primorana biti malo hitrejša, plujeva iz Punata od sobote, 6. 6. Današnjo noč sidrana na Žirju v Mali Stupici. Zdaj pa via Vis! Ugoden veter in mirno morje ter pozdrav s Črtice na Lungo, Maja
OdgovoriIzbrišiMaja..pomagaj; kdo si ti?
IzbrišiVeter ne bo ugasnil, vina ne bo zmanjkalo...:) Se predstavim, ko se srečava. Bravo za Jabuko! Lp z IZ449 na Zlarinu
IzbrišiOj Maja...iz Črtice, ha ha. Zdaj ap vem kdo si. "Veliki brat" daens vse vidi.
IzbrišiUživajta na Črtici...ha ha
P.s. pa hvala za knjižni namig :)
OdgovoriIzbrišiEheeej Gregor! Končno lepo vreme (vsaj v SLO) do nedelje! Si mislim kako je bilo do sedaj. Če gresta na sever (domov), se bo končalo kot je treba: z lepimi spomini...sonček, mirno morje in dober veter (bo SZ?) vama želim...lp EdoB
OdgovoriIzbrišiPase jutranje branje...
OdgovoriIzbrišiKNJIGA: FIU ODISEJA!
OdgovoriIzbrišiV kolikor je kdo zainteresiran za nakup te knjige,jo lahko nabavi v SLO. Kontakt: Borut 041 634 590.
Borut dela zgolj uslugo kolegu Orliču. Na voljo omejena količina!
Gregor
OdgovoriIzbrišiA nisi mogel to v četrtek napisat? (za knjigo). Sem jo včeraj iz Zagreba naročil, pa poštnine za pol knjige.
Veliko praznih zalivov ti želim.
"Za crkent!", se tale morjepis dobr bere. Mirno morje, ugoden veter in literarnega navdiha se naprej.
OdgovoriIzbrišiHvala za podatek, za nakup Orličeve knjige. Sicer pa prijetno brane in veliko lepih fotk.
OdgovoriIzbriši"Kako z veseljem bi jo podelil s prijatelji..."
OdgovoriIzbrišiLepo se tole prebere.
Srečno še naprej.