3. junij 2020

After »korona time« sailing!


Junij 2020

»Glej da boš pisal«, reče Borut. Zdene spusti sms: »Bo kakšen blog, al' si bom moral vse »na suho predstavljat…?« In kaj naj potem? Če dodam še moj znani »za crkent« in »pas mater« je menda za uvod že dovolj!

Ni bilo veliko upanja, da bo letošnji dopust, ki je bil še v »zdravih časih« načrtovan za junij, bilo moč realizirati. Pa so se »karte zložile« in vkrcana sva na Lungo. Pričakovanja so velika. Bo moč letos doživeti Jadran, kakršen je bil nekoč? Jadran brez masakra preštevilčnih bark, morda celo v kakšnem zalivu, kjer boš sam, ali pa med redkimi? Lani sva bila v Grčiji in Grčija je pač Grčija. Drugega januarja sem že odvezal barko in hitel v svoj sanjski zimski svet na Morju. Oseminštirideseturna plovba na začetku marca je bila skoraj nadaljevanje zimske. Uau…In zdaj padem na Jadran, ki je tako drugačen in kakršnega si bi sicer želel.
Pričakovanja so res velika…

Torek; 2.junij 2020; Lunga skoraj sama (VRSAR - LOŠINJ / Artaturi)

Zadnji delovni dan poskrbi za napetost do zadnje minute. Avto, hvala bogu premore dovolj prtljažnega prostora (drugo me pri avto tako ali tako ne zanima), da lahko skoraj zmečem vanj vse kar je pripravljeno za skoraj mesec dopustniškega jadranja. V Vrsar prideva malo pred deseto zvečer, ob pol dveh zjutraj je v barki vse (skoraj) vse na svojih mestih. Bujenje na uri nastavim na šesto, ob petih sem že buden, pred sedmo sem »z masko na gobcu« že v Poreču na tržnici. Okužiti ne morem nikogar, saj nikjer nikogar ni. Pas mater prezgoden sem! Zdi se mi da moram malo upočasniti tempo, sicer bom srečal samega sebe pred sabo…Kam se mi mudi? Na Morje, na letošnje »drugačno Morje…

In je drugačno! Zdi se, da si se zbudil v nekih davnih časih. Vlečeš lahko celo panulo, brez bojazni, da kdo zapelje povprek in jo prereže. Istra, kot jo poznam le pozimi. Med 56 milj dolgo prvo etapo od Vrsarja do zaliva Artaturi na Lošinju, prejadrano v idealnem vetru  do 10 vozlov, ko je Lunga drsela s hitrostjo šest, sedem vozlov,  srečava samo dve jadrnici…Uau!


Vreme je nestabilno. Po višini kroži vlažna zračna gmota, a ne moti nič.

Zvečer pa sardela..."friška sočna sardela...i  vino...i maslinovo ulje"...a jej jej jej...Ljudje...katerega leta smo? Vem! Leto, ki ga bo zaznamovala beseda "COVID", a se ga bomo spominjali tudi kot leto z razmerami na Jadranu, kot so bile davna desetletja nazaj in jih verjetno ne bo več kmalu!



Sreda; 3.junij 2020; »Bogami jeste se mi ga nacvičkali…« (LOŠINJ - SILBA)

Štiri barke sidramo tu v Artaturiju in to je vse od navtike. Jutro je spokojno. Tišino preseka samo moj rezki krik, ko skočim v vodo….17oC ni presežek. »One« mi potegne med kolke, naročen sem h ginekologu…Za zajtrk si privoščim dva jajčka, da bo vsaj nekaj spominjalo na »deca«.

Op.: Jajček je rumene barve ;)
Danes je še sončen dan, dnevi v nadaljevanju bodo pod vplivom prihajajočega juga in dežja. Vse to vem in upoštevam. Zdaj je morda bolj razumljivo, čemu naglica pri odhodu iz Vrsarja. To prehodno poslabšanje vremena sem namreč že v startu upošteval in načrtoval, da nekaj dni prevedriva na Silbi. Tam bo varno, možnost izhoda na kopno bo, otok ima delujočo trgovino, pekarno, pa še kakšen pir se da kje spiti. Etapa Artaturi – Silba je torej načrtovna. Razdalja 20 Nm je »p.dim«. Zaliv zapuščava šele ob 10:30. Kot vetra (jug-jugovzhod) je glede na kurz do Ilovika neugoden, potrebno je motorirati. Nič hudega, tudi japonček (motor Yanmar) naj ima priložnost. 

Zavijem v zaliv Krivica, da vidim kako je kaj tam. Ravnokar postavljajo boje. Naštejem jih cca 35. Ogabno! Verjamem, da bodo nekoč polne, a letos ne. Na vodi je komaj kje videti plovilo. Tudi naslednji zaliv Balvanida je ves »oranžen« (boje). Trend  tovrstnega zaslužka na Hrvaškem se torej nadaljuje. Že nekaj časa se sprašujem, kako bo izgledala letošnja turistična sezona na Hrvaškem, glede na epidemiološko situacijo. Vse kaže, da tu ni dilem. Ni se bati, da bi prišlo do kakšne revolucionarne spremembe v odnosu do navtikov. »Opalit čemo onog, ko če stiči« bo tu še naprej paradni slogan…

Pavzo »za malčko« narediva ob Iloviku, pravzaprav sosednjem Sv. Petru. Priveževa se na eno od šestdesetih prostih boj, čisto blizu trdnjave. Zopet izbruhnejo spomini. Leta navtike nosijo sabo polno zgodb. Hm…

»Menda je več kot petindvajset let od tedaj. Tu, ob trdnjavi smo se srečali s prijateji (Gregor in Brigita z družino). Seveda se je razvil družabni večer…aha...Na pomolčku ob trdnjavi smo pekli, danes bi rekli "žarili".  Z večer pride k nam zanimiv moški, ki je tedaj z ženo živel na tem otočku, zanimiv govorec, poln zgodb. Med drugim smo bili deležni pripovedi, kako ga je Barbieri (legendarni ustanovitelj ACI verige marin na Jadranu) hotel izgnati iz otoka, z ambicijo da bi tam nastala marina. 
Zjutraj, skoraj navsezgodaj se je tip primajal spet na pomol in klical. Oba Gregorja (Gregor P. in Gregor Č.) oba z glavami kot panj, v katerih so brenčale čebele...pač stranski pojav družabnih večerov…prideva pomožnimi čolnički na obalo k »možakarju«. Namesto dobro jutro sva bila deležna mnenja: »Bogami, jeste mi se ga juče nacvičkali....« Tu ni bil kaj za dodati in ne oporekati. Kot dva paglavca sva gledala v tla. A pravo presenečenje je šele sledilo…Mojster je nadaljeval z: »e pa onda…ajmo sad dečki obaviti ono što ste juče obečali….« O pas mater, le kaj sva mu včeraj v »žaru borbe obečala«? Počasi se je vračal spomin, manjkajoče luknje je poflikal pa stric iz otroka….Včeraj je menda razložil, da so mu kakšen dan prej pripeljali na otok veliko količino žakljev s posušenimi »kurjeki«, ki jih bo rabil za dognojitev puste zemlje na otoku….Rabi fizikalce, da mu to »dišečo robo« razvozijo po otoku. Menda sva mu s kolegom zvečer, očitno »trhlena« obljubilo, da »nema problema…«

…..in vsa leta po tistem se spominjam, ko se vozim mimo Ilovika, kako sem takrat menda cel dan vozil s korolo kurji drek po Svetem Petru….pas mater!  Nauk zgodbe je bil vsekakor, da ne pijem več cvička na Morju!


Dvigneva jadra in odjadrava do Silbe. Lunga je sama v luki! Nikjer nikogar! Ojoj…tole si pa res nisem domišljal, da bi bilo lahko res. Pa je. Pravzaprav je bilo nekaj ur. Kasneje pridejo še tri jadrnice, a za vse je dovolj prostora, da smo vezani kar na bok. Kakšen prestiž. Ne verjamem, da bo možno to še kakšno leto ponoviti.  Dan je tako popoln, da ga lahko nadgradi samo še dobra »buzara«. 

Kapitan postane kuhar in iz Lunge, kot že tolikokrat, kmalu spet omamno zadiši…


Maček iz Silbe, foografiran danes, ki nima nič skupnega z mačkom iz Ilovika tistega leta ;)))

Četrtek; 4.junij 2020; »Cigu migu muce strigu, pes pa na »šavor«  (SILBA)

Drugi dan juga počasi kaže zobe. Za plovbo proti severu dobri pogoji, za na jug pa, če imaš sebe rad, raje ne, če ni nujno. Danes in najmanj jutri ostajava torej še na Silbi. Uf kakšen spokoj. Zjutraj lahko mirno spim. Briga me vremenska napoved, saj je vse jasno za naslednje dva dni. Ni potrebno planirati in se odločati. Mater, pa če to ni sanjska scena za kapitana. Zajtrku sledi spokojna kavica in šele nato si kaskader in greš na dopoldanski sprehod. Ni da bi pretiraval. Zahodna stran Silbe je izziv, ki zadovolji. Gledam jugo, ki v kanalu med Silbo in Premudo kaže realnejši odraz trenutnega vetra kot vzhodna, kjer je vezana Lunga. Gledam Morje. Edina situacija menda, da me (skoraj) popolnoma umiri…sedeti in gledati daleč na obzorje. Za ene se ne dogaja nič, za druge vse…

Prepuščam se spontanim mislim. Nasmehnem se ob spominu, kako je sredi noči, ko sem pisal še blog, v salon priletel »naladan« tip iz sosednje barke…«Sorry, wrong boat«, je rekel s steklenimi očmi, se kot »plesalka na štangi« nazaj grede ovil ob škoti in poskušal zapustiti Lungo…Kratek hip ni bilo jasno, ali bo jutro pričakal kot pasarela, razpet med barko in obalo, ali bo jajca zapel na stebriček in jutro pričakal v funkciji bokobrana…

Silba, kot več ali manj vsi pomembnejši jadranski otoki doživlja neustavljivo preobrazbo. Starih avtohtonih prebivalcev je vse manj, potomci malokrat verjamejo v zgodo, da je možno na otoku živeti skromnejše, a kvalitetnejše življenje kot v mestih na celini. Tisti ki vidijo dlje so v manjšini. Situacijo izkoriščajo prišleki od drugod, prišleki z denarjem. Ni nujno, da je to slabo za otok. Velikokrat se izkaže, da imajo celo pristnejši odnos do vsega kot domačini. Postali bodo sokreatorji razvoja in bodočnosti marsikaterega otoka. Hm…je to nujno slabo? 

Opazujem že drugi dan enega od takih. Ni več mlad. Govori angleško. Nosi dolge hlače, malo posebne, srajca ohlapna, širša z modrimi vzdolžnimi črtami, lasje dolgi, beli, speti v čop. Hiša, katere očitno lastnik je, je obnovljena s polno občutka. Silbske hiše imajo večinoma velike vrtove in praviloma celo parcelo obkrožajo in omejujejo škarpe. Že včeraj zvečer sva kukala preko nje. Vrt, »angleža«, recimo mu tako, deluje boemsko.

Vse preprosto, brez kičastih dodatkov, sredi vrta zgolj velika lesena miza z štirimi stoli na vsaki strani in vsak stol ima na razpolago bogato širino prostora…Nad delom vrta kjer je miza je med debli razpeto pravo jadro, staro, »zmahano«, s karabini, z dušo…Hm, kdo ve? Je jadro morda njegovo? Je bil prej jadralec? Je našel svoj pristan, kjer želi preživeti spokoj starosti? Koliko vprašanj brez odgovorov. Na veliki leseni mizi zgolj velika kamnita skleda in šopek okoliškega cvetja. Sem ter tja intimna razsvetljava. Na drugem koncu hiše, v etaži, nekakšna terasa, izpostavljena vzhodu. Tudi tu zgolj minimalizem. Za jutranjo kavico kot dodatek zadošča zgolj jutro samo…Kamorkoli pogledam, detaljček. Na okroglem oknu »pod fičaro« skozi katerega lahko vidiš samo vesolje, visi obesek…zvezdica…Hm, je anglež umetnik…arhitekt…hm….? Matra me, da bi vzel steklenico dobrega, poštenega vina s karakterjem, potrkal na vrata in rekel preprosto: »Hi; how are you?« Morda bi me povabil k veliki leseni mizi…Čutim, da tisto jadro skriva polno zgodb…

Silba je polna zgodb, tudi takih, ki ji niso ravno v ponos. Jugo armija, si je tudi na tem otoku privoščila letno rezidenco. Propadajoča zgradba je nema priča. Namesto, da bi nastajala nova zgodovina, so stene uporabljene zgolj za grafite…

 

Sicer pa na Silbi, ni videti, da bi se življenje ustavilo. Samopostrežna trgovina na vrhu ob pekarni je polno založena, dobiš dnevno sveži kruh. Kiosk z sadjem zelenjavo, manjši sicer, je presenetljivo odprt. Bufiči več ali manj obratujejo. Skratka več ali manj dela vse, samo turistov ni. Privez ob pomolu je še vedno brezplačen. Ta Silba je res nek svoj svet!

Pa naj bo dodana spet ena barva fotka iz tega dneva...
Prizor iz Silbe
Popoldan je kulinarično obarvan. Spet si privoščiva sardele za kosilo, kos morskega psa dam »v šavor« (marinado). Čez dva, tri dni bo la prste obliznit…


Petek; 5.junij 2020; Dan na Silbi » u eazy« (SILBA)

Jugo se je pošteno razpihal. Noč iz četrtka na petek je živahna. Sem jezen sam nase. Luka v Silbi po jugu ni najboljša izbira. Veter ni toliko problematičen, kot pa odbiti val v luki. Eh…tudi to je sestavni del plovbe in kakšno noč pač malo manj spimo… Dan v nadaljevanju je  predvidljivo siv, ciklonalen, občasno rahlo deževen, vendar močnejšega vetra ni več in v luki je mirno. Dan torej za uživanje in počasno življenje. 


Spravim se nad knjigo Iva Oriliča »Fiu Odiseja«. Nasmehnem se, ko v uvodnem poglavju berem: »Primijetit čete, da u knjigi koja je pred vama riječi More i Priroda povremeno pišem velikim slovima…«  hvala Ivo, doktor nuklearne fizike. Zdaj mi je lažje…Sam že dolgo časa pišem Morje z velikim M, kot sem že pojasnil nekje…iz ljubezni in spoštovanja do Morja. Potem vendarle nisem tako čuden, ali pa očitno vsaj edini ne.

Pohajanje po Silbi je sproščujoče. Labirint ulic daje neštete možnosti. Ena od hiš ima hišno številko že preko 600. Ni malo. Noge kar same zavijejo k »mojemu angležu«. Spet se oči pasejo po vrtu. Slišati je hudičevo dobro muziko. Tip mora imeti dobro ozvočenje. Uffff, torej mu tudi glasba veliko pomeni. Spada k tem okolju, ki si ga je ustvaril. »Za gate trgat«. Glasba tudi meni pomeni veliko.

Kamnite škarpe z svojimi vzorci, so kot slikarska platna. Nudijo neskončne motive fotografu. Odločitev, da letos za Blog fotografiram črno belo je bila prava. Uživam. Tudi to je, kot v starih časih, ko sem delal izključno v tej tehniki in fotografije tudi sam izdeloval. Barve v fotografiji tako hitro postanejo samozadostne. Črno belo zahteva drugačni pristop, predvsem pristop v glavi. 
 


Spet ena muca...jo vidite?




Kako je s kulinariko? Časa imam na pretek. Kosilo je že ob petih; ha ha. Neverjeten rezultat, skoraj olimpijski. V moji navtični karieri mi je enkrat uspelo, da sem kosilo pripravil »že« ob treh zjutraj, torej naslednji dan. Nemec, kolega Klaus je takrat jadral z mano. Švaba ima seveda rad red in disciplino. No jaz sem s svojim abstraktnim pristopom do reda in discipline izgleda »naravnost očaral kamerada«. Ko so ga kasneje kolegi spraševali, kako je bilo je dal legendarno izjavo: »Suppperrrr, aber total kaos«. Še zdaj ne vem, če naj to vzamem ravno kot kompliment…

Ombola in vratovina, vse v marinadi in olju še iz Vrsarja, ob družbi krompirja in zelenjave iz pečice, se kar topijo v ustih…kozarec črnega vina poboža brbončice. Kapitanu ne preostalo drugega, kot da se je popoldan malo  »stegne« in »zabrunda« od zadovoljstva…Pas mater kakšen kaskaderski dan! V preostanku popoldneva sem pravi deloholik…uspem celo enkrat malo preložiti »cucka v šavoru«. Pri tem rabim skoraj slinček, saj imam »gofljo« polno slin. Teoretično je fino, če se ribice kakšne tri dni kopajo v marinadi, a tega nismo uspeli še nikoli preveriti…


Sobota; 6.junij 2020; »Kad ti riba krene…« (SILBA - DUGI OTOK / Sakarun)

Zvečer pripravim vršo. Star kruh in pet sardel spravim vanjo. Blagovna menjava. »Morda ujamem kaj za jutri", si rečem in vržem vršo za rob kamnitega pomola. Sledi mirna noč. Rabil sem tako. Prejšnja je bila vse prej kor spokojna… Jugo je (začasno) popustil. 

Zjutraj grem takoj » v nabavo«. Upanja poln vlečem vršo proti morski gladini. Po teži bi rekel, da je nekaj notri. Jeeeeeee ugorja imam, ugorja. Za večerni brodet ga bo še preveč za dva.
 

Zapuščava Silbo. Današnji cilj je kratek. Želiva v Sakarun, prekrasen zaliv na severozahodni strani Dugega otoka. Pričakovati je »odpuljeno sceno« v peščenem zalivu z Morjem turkizne barve in polno luno. Uau…

Veter je slab…do deset vozlov, a za jadrati ga je dovolj. Gledam Zapuntel na vrhu Molata. Vse je tako, kot je bilo pred nekaj meseci, ko sem bi pozimi tam. Mika me, da bi pristal, eh…vse ne gre Gregor. S severozahodnikom Lunga nadaljuje pot, zdaj jo »vleče« samo prednje jadro. Hitrost cca  tri in pol vozla je ravno pravšnja, da uspe »šnjur« ujeti lesketajočo se vabo na panuli, ki jo vlečem za sabo med vožnjo in se natakne nanjo. Krasno, kdo bi se branil lepe in dobre ribe. Vsaj ugorju ne bo dolgčas v loncu…

Ostanki potopljene ladje »Michel« na vrhu Dugega otoka, še vedno nevarno štrlijo iz vode. Ko smo prva leta navtike jadrali mimo, se je na nasedlo ladjo dalo še stopiti. Od daleč je bilo videti zarjaveli kljun. Zdaj gledata ven samo še dva kosa železa, pa vendar. Neverjetno kako material kljubuje času.
Pol štirih popoldan je. Lunga se ziblje privezana na eno od parih boj, ki so še, ali pa že…v zalivu. Ne morem skriti rahlega razočaranja. Domišljal sem si, da ne bo nikjer nikogar, pa je. Petinpetdeset metrska luksuzna jahta je že zasidrana. Zvedavo poguglam, da izvem kaj več o njej. Šest kabin, dvanajst oseb, dvanajst tudi osebja…cena za najem…235.000 € na teden zdaj v pred sezoni, kasneje v višku sezone bo 275.000 €. Se mi je zdelo, da je gor neka sirotinja,  ki hoče izkoristiti tako ugodno predsezonsko ceno…Kasneje se izkaže, da bi bila ta jahta še najmanj moteča. Prideta namreč še dve jadrnici. Obe polni mladine. Žur je seveda neizbežen. Sakarun postane v hipu dobro ozvočen. Mlade ritke migajo v ritmu glasne glasbe. »Pizdim«, kako zvočno onesnažujejo okolje…če bi bil pa tam, pri  njih…bi pa tudi sam žural…boljš da sem tiho. 

Grem v vodo, da se malo ohladim, ha ha, nato se posvetim brodetu in ugorju…Šugo »rata« tako dober, da bi ga kar s kruhom pomazal. K ugorju se malo kasneje stisne še »šnjur«. V hladilniku je še malo buzare s kozicami in dodam še to in ….a jaj jaj jaj…in spet nastane nekaj »žmohtenga«. Ritke na sosednji barki se pa med tem še kar zvijajo…menda niso kaj slabega pojedli in da jih črviči, si mislim in z servetkom potapkam slinico, ki je potekla, uradno pa se mi kao brodet pocedi. Benti… 

Rib pa kolikor hočeš...
Severozahodnik popusti, le kje se je pravzaprav vzel. Že zvečer se bo pojavil spet jugo. Vreme je namreč silno nestabilno in čez en dan je pričakovati spet poslabšanje. A ta večer je še lep, primeren celo za posedanje v kokpitu. Pričakati bi želela še polno luno. Ko jo skatapultira izza Dugega…uau, je vshičenje na mestu. Hm…in spet spomini na stara doživetja. Tudi takrat smo bili samo štirje v zalivu, ki je bil prav tako osvetljen z mesečino polne lune. Popolna tišina je bila. Nato se iz ene od bark zasliši kitara in glas, ki je znal vsa besedila…in jasno izbor pesmi…je bil izbor tistih »top dalmatinskih«. Kitarist je prebiral strune in pel z občutkom. Po vsaki pesmi je nastal hip tišine, nato pa si lahko zaslišal iz vseh bark, sicer »razmetanih« v širokom zalivu ploskanje…uf….ob spominu na ta večer se naježim. Bili smo na koncertu, v mesečini, v Sakarunu. Vsi smo bili v prvih vrstah. Naši sedeži, barke, pa, kot da bi lebdeli nad turkiznim morjem…Uf, kakšno nepozabno doživetje….
------------------------------------------
Sam… jebi ga, ritke so pa ritke 😉


Lokacija ob koncu dneva - rdeča pikica


Nedelja; 7.junij 2020; »V znamenju novega poslabšanja vremena«  DUGI OTOK (Sakarun – Brbinj)

Vem, da se približuje novo poslabšanje vremena, vem da je pred nami celo nestabilen teden. Kapitan mora slediti vremenu. To je tisto glavno. Vreme bistveno vpliva na varnost in prijetnost plovbe. Kakšna razbremenitev za kapitana, če gre za stabilno obdobje. Kolikokrat je bilo v Grčijo tako stabilno, da se z vremenom sploh nisem ukvarjal. Morda samo sem ter tja »tok tok« po barometru, da vidim ali gre za kakšno spremembo, sicer  pa…«boli me«. A spomnim se tudi tistega leta, ko sem na zimskem solo jadranju cel teden vozil z drugo krajšavo…ni prijetno, a se navadiš.

Letošnja plovba, tako ali tako načrtovana kot plovba po Jadranu je in mora biti umirjena. Leto, ko greva v Grčijo in nazaj in imava na razpolago zgolj mesec dni časa je tako zelo drugače. Tisto leto, ko sva šla do juga Peleponeza sva bila v mesecu dni samo tri dni »pri miru«, vse ostalo so bili premiki. Sliši se naporno, a se v resnici tega sploh ne zavedaš. Letos torej »po kapljicah«.

V Sakarunu, zalivu na zunanji strani Dugega otoka že zjutraj pozdravi južni veter. Mačke iz sosednje barke so navsezgodaj že v vodi, kot da bi bila topla. Spravim se v vodo tudi sam da naredim vtis, a ko sosede na gledajo, si na hitro omočim vratne žile, da me ne bo kap, ko bom »ko ploh« padel v vodo. Krika tokrat ni, a izbuljene oči povedo vse.

Vreme se torej zopet kazi. Stanje v ozračju: »Plitko ciklonalno polje zadržava se nad Jadranom, a dolina s frontalnim sustavom polako se približava za sjeverozapada.« Čakajo nas »pljuskovi i grmljavine«….Potrebno bo izbrati pametno lokacijo, kjer bova verjetno kak dan ali dva. Jadran ima nešteto možnosti, a včasih se ti zdi, da v konkretnem primeru ni nobena ravno idealna. Tako tudi sedaj. V Božavo bi šel, ker je tam simpatična vasica in če bo nekaj dni možnega dežja greš lahko ven iz barke in na sprehod. Vendar glede na veter iz juga ne bo miru v luki, čeprav ima spodoben valobran. Žal mi je za Božavo, tudi imam simpatične spomine, a kje pravzaprav ne? Zima je bil, ko sem pristajal tam. Skuhano sem imel dobro jotko, prekajen parkeljček se plesal tango v njej...
 
Zimska jotka iz ene stare zgodbe...samo kot ilustracija k spominu
Kot vedno mi tudi tokrat ni uspelo skuhati za eno osebo in tako je bilo na tisti poti že nekaj dni. »Pas mater«, sem si reke. Ko pristanem v Božavi, povabim prvega domačina na joto!« Glede na to, da mi stiki z javnostjo običajno ne delajo težav, se mi je zdelo to realno. Pristajam…pride domačin in mi prijazno pomaga pri pristajanju, saj vidi, da sem sam. Se seveda takoj zaklepetam z njim in…. »za crkent« in »pas mater«, če hočete….al' predno sem se jaz spomnil na jotko, sva bila že pri njem v »konobi« (konoba je v resnici izraz za »klet«). In smo poskušali…in smo narezali. Predstavili so mi tudi »nevesto« (očitno izraz za »ta mlado«) Pričakoval sem brhko Dalmatinko, prišla pa je »šrbasta baba«. O joj joj joj. Ampak travarica je bila pa b.p. Kaj b.p, ena najboljših...

No kje smo ostali? Aha, pri dilemah kapitana, kaj izbrati za zaključek etape. Zalivček nasproti Božave, U. Dumboka bi bil prava izbira, a je tam prostora samo za eno barko in ena je že tam. Kašna od vojaških lukenj, ki so na tem delu Dugega otoka bi nudila lahko popoln mir, a me ne mika preveč, ker obstaja možnost, da »fašeš« tam kakšno podgano; hvala lepa torej. Nižje ob »Dugem« pa še ni v planu. Ostane torej le še sidrišče na severni strani Brbinja. Ni napovedanega prav veliko vetra, vem da tam ne bo idealno zavetje, a vala tudi ne bo. Barka naj pleše kakor hoče, ne bom pa rabil skrbeti za kakšno stiskanje ob pomol in to mi po Silbski noči veliko pomeni. In tako sva zgodaj popoldan že v zalivu Lučica. Jadranje do tam je bilo spet eno kičasto jadranje v sončku in primernem vetru. 

Ob prihodu sva spet sama v zalivu. Razen vetra, ki ga je tudi tu cca 10-15 vozlov ni slišati ničesar. V zaselku ob zalivu, kot da bi vse izumrlo. Ni videti, da bi karkoli obratovalo. Ksenija se zafrkava in reče: »Sam boš videl, ko bo pa trajekt prišel (v bližini ob obali je namreč trajektno pristanišče), se bo pa ful dogajalo«….Čez čas še sam dodam: »Kakšen žur bo šele, ko bo Komunala v torek prišla po smeti«…

Kasneje pridejo v zaliv še tri jadrnice. Čarteriste je vedno zabavno opazovati. Vedno se kaj dogaja. In tudi tokrat se. Ko se posadka ene izmed čarterskih bark kasneje vrača s pomožnim čolničkom iz obale, se seveda prevrnejo. Vsi so v vodi, motor pa tudi… Brezplačna predstava; ni kaj! Kdo pravi, da se tu nič ne dogaja.

Večer v "Lučici"!

V Lučici so boje, ki se jim ne moreš izogniti…inkasantom pa žal tudi ne 😉




Lokacija ob koncu dneva



Ponedeljek; 8.junij 2020; »Ni premika, pa vendar ni dolg čas« DUGI OTOK/Brbinj

Noč iz nedelje na ponedeljek, prinese proti jutru pričakovan dež. Ni ga malo. Barka bo lepo oprana. Nikamor ne mudi. Vreme ne moti popolnoma nič. Spanje je spet možno razkošno podaljšati. Zajtrku dovoliš nadpovprečno veliko časa, kavica nima časovne omejitve. Živci so torej popolnoma »v leru«. Razkošje, ki si ga sicer težko privoščiš. Ni pa  nujno da bi to vsem ustrezalo. Hiperaktivci, storilno nastrojeni in nasploh ljudje, ki živijo v »peti brzini«…bi »po pi…« še pred dvanajsto…

Kljub vsemu se na lokaciji, kjer se navidezni nič ne dogaja in je edini »hrup« ptičje petje, vendarle dogaja…za to poskrbijo zopet sosedje Italijani, ki so včeraj popodali v vodo, elisa motorja, pa je pa kot periskop štrlel v nebo. Šest jih je…očitno so imeli zopet popadek da gredo na obalo. Hm…šli bi radi, samo kako rešiti problem? Šest jih je in motor jasno ne dela. Kdo bi si mislil, da so »Italijanci« tako iznajdljivi…A veste kako so rešili problem? Štirje čepijo v čolnu ko kure in veslajo, dva pa za njimi plavata….A ha ha ha ha. Čista resnica, pa to ne moreš verjet. 

Časa za branje je danes na pretek. Orličeva »FIU ODISEJA«, me pritegne popolnoma. Po dolgem času nadpovprečna navtična knjiga, knjiga, ki je čas ne bo povozil. Orlič že na začetku razloži pomen besede FIU. Izhaja iz Polinezije. Je izraz za posebno stanje pri posamezniku, ko začuti, da je potrebno življenju »obrniti smer« in začeti vse na novo…in Orlič to naredi nekajkrat. Vsekakor priporočeno branje! 

Oblačna obdobja v dnevu, se menjajo z sončnimi, a se kasneje oblaki zopet vrnejo. Vse v skladu z napovedjo. Sončno fazo izkoristiva in se s pomožnim čolničkom odpeljeva na obalo. Dobrih petsto metrov stran je zaselek Brbinj. Zaliv zelo lep (tudi poln boj), voda bistra, res lepa. Obstaja tudi manjši pomol z muringi in elektriko. Je pa seveda odprt na jug in za to vreme slabša izbira. Sicer pa vse kot izumrlo, da deluje skoraj depresivno. Nobenega turizma, noben apartma obljuden, nobena privatna počitniška hišica zasedena, nobene ponudbe. Nič. Niti piva ne moreš spiti. Vprašam v eni »konobi«, ki  sicer ne dela, a so ljudje prisotni, če lahko »spijeva en pir«….Odgovor: »pa…eh…ah…ne može, nemam hladno pivo«. »Idi v rit«, si mislim. Nič ne more izučiti ta folk. Več kot jasno je, kako bodo jamrali nad korono…Tudi sicer je opaziti v kraju pomanjkanje volje. Za vse »sranje«, ki leži po tleh pač ni izgovora, menda niso za to potrebna »evropska sredstva«…

Foto potepanje:

Privatno...

Na oblasni tabli pa kar pesem
 
Barba krpa mrežo

 Več indicov kaže na to, da v kraju ni mladih...; (spodnje fotke povedo vse)

Zapuščeno igrišče
Seksi pumparce...
 
 ----------------------------------------

Vrneva se na barko. Danes bo za kosilo končno »morski pes v marinadi, na šavor, kot se reče, čeprav roko na srce nimam pojma od kje ta izraz.  

RECEPT ZA MARINADO, oz. ribice »na Šavor«:

-       -  Ribe (zelo dobro se izkažejo npr. skuše) pomokamo z ostro moko in popečemo (uporabim kar olivno olje). Popečene ribe zložimo v primerno posodo, kjer bomo kasneje hranili jed in pripravimo marinado.

-        - V olju kjer smo pekli ribe prepražimo čebulo narezano na kolute (čebule naj bo dovolj) in korenje (nekaj narezano na kolute, nekaj vzdolžno prerežem na štiri dele) Tudi korenja naj ne bo malo. Dodam lovor, peteršilj (cel), rožmarin, poper v zrnu. Previdno dosolim.  Pražimo, dušimo toliko časa, da čebula oveni

-       -  Vse skupaj prelijemo z z mešanico: kis + belo vino + voda. Razmerje prilagodimo okusu, kislo seveda mora biti, a pretirano spet ne.
-         
-    - Marinado ohladimo in prelijemo po ribah, ki smo jih pred tem bogato obložili z rezinami limone.   Vse mora biti popolnoma prekrito.

       Op.:  V marinadi naj bodo ribe najmanj 24 ur. Lahko pa so tudi več dni, če zdržimo. Lahko smo prijazni do sebe in družbe in popečene ribice, ki jih kasneje prelijemo z marinado prej sfiliramo.

Ta način priprave ribe je po eni strani nadvse slasten (poskusite, ne bo vam žal), po drugi strani pa je to varinata, da ohranimo ribo dlje časa. In še to…ko plujemo in vlečemo za sabo panulo ujamemo morda samo eno ribico. Kaj z njo? Enostavno. Hitro popečemo in dodamo obstoječi marinadi.

Dober tek!


Časa v dnevu imam dovolj. Pozabavam se s statistiko obiska Bloga v juniju. Pa poglejmo:



Razlaga za obisk iz tujine: Nemčija (kolega Klaus), Danska (Ksenijin brat), Filipini (Uroš), Turčija (kolega Halil)

Nizozemska (nimam pojma), Rusija (mogoče Putin ;)) Lunksemburg (pojma nimam), Združene države Amerike (ježeš...pa menda ne Melanija...).



Torek in sreda 9. in 10. junij 2020;   
DUGI OTOK – IŽ  (U.Vodenjak) – ŽUT (U. Pinizel)

Sem jih že za na vse zgodaj slišal od najbolj zvestih bralcev, ker ni bilo včeraj bloga….Razlog zakaj ga ni bilo? »Uvatila me fjaka…« 
-------------------------------------------------

Vreme se počasi popravlja, vsaj možnost dežja je manjša, je pa še vedno nestabilno in ni še videti konca temu obdobju. Zaliva Lučica imam počasi dovolj. Dogaja se tu res »ful«. Danes dopoldan se je npr. zgodil celo en izreden dogodek…po »rivi« se je peljal motokultivator… Pa ne moreš verjet!

Popoldan izplujeva. Zaliv sicer ni neka »perla«, a je nudil mir barki in kapitanu. Tu se v tem času sicer res popolnoma nič ne dogaja. Ljudje, kolikor jih je, ne povzročajo nobenega hrupa. Slišiš samo petje ptic, kot bi bil sredi gozda. Le kam gredo poleti? Je toliko hrupa, da jih sploh ni slišati?  Smer vetra ni ugodna, zato poje…Yanmar…oz. kot je Tone Kosi (jadrnica »Mala«) izumil nov termin...«Jan Marko«, pa naj bo!. Poskušam nekaj panulati…a »đabe«. Vmesni postanek prvega dne predstavlja Iž Veli. Tudi tu je »Lunga« edina barka, ki pristane ob vaškem pomolu.

Lunga v Ižu

 Spet nula od turizma, kar je videti tudi po spodobnih cenah, objavljene na tabli oštarije.

 

Vse kaže, da je edina stvar ki trenutno na hrvaškem ob  Morju deluje, kasiranje na bojah. Seveda se jim želim izogniti, a v nekaterih področjih je to težko izvedljivo. Kot zaključek dneva sem si zamislil mikrolokacijo, zaliv severno od otočka Školjič, U. Vodenjak, na jugovzhodu Iža, ob pličini, kjer se sončijo brancini. Prijatelj Mavric se zagotovo spomni tistega leta, ko je prišel pozno zvečer na to sidrišče, poln vsega ribjega iz Zadarske tržnice. Srečanja smo bili veseli (barka Barka in Pave) in se ga posledično temu primerno že v štartu »ocurnili«. Kasneje zvečer je kolega začel s »kulinaričnim razvratov«. Prvi hod »kapesante« je bil menda ob polnoči ostali »hodi« pa vsake  toliko, menda skoraj do jutra…a ha ha ha ha . Vrhunsko!

Prideva v ta zaliv v prepričanju, da bo idila, a se pojavi idila z bojami, pas mater. Boje so tudi nad in pod otokom Knežak, južno od Iž Veli. Oprostite, ampak pet suhih let bi privoščil…in ve se komu. Namesto da bi ljudi vabili k obali in tam poskušali karkoli, izdelanega s svojimi rokami prodati…ne…dajmo opljačkati folk že na vodi. Ni pomembno, če sploh pridejo na obalo, saj tam tako ali tako nič ne ponujamo. Uf….malo mi je privzdignilo »kapsel«. Pride kasneje »inkasantka«, mlajša »češplja«. Kako ste in vse ostalo bom kar spustil. Vpraša, kako dugačak je brod in ji razložim, da mi se čini, da danas 9 metara (36 čeveljska barka je sicer dolga 10,97 m), ako se možemo dogovoriti. E pa možemo se dogovoriti i brez ovog…in vrže, popolnoma brez sramu, e_blagajno v čoln. Vse ostalo je nato seveda brez dokumentacije in mački se lepo debeli privatna denarnica. Komu sicer ne prija plačati manj? Vendar, ko samo malo pomisliš, se zaveš bede vsega. Res nagnusno! Pet let rečem…nič ne bi škodilo… Nehote mi misel uide na Orličevo knjigo, ki jo s tako strastjo berem med potjo. Na začetku opisuje razočaranje , ko ga je Hrvaška vlada, naivneža, a renomiranega znanstvenika prepričala, da se vrne iz tujine v Hrvaško, ki je obetala, da želi postati zemlje znanja in znanosti. Kot domoljub je verjel in nasedel in se vrnil. A za sabo je imel izkušnjo Nizozemske, Singapurja, Avstralije…Težko mu je padla balkanska izkušnja z vso korupcijo… Pa ne delajmo si utvare, da smo daleč stran, a ne? Uf…

Raje grem v svoj svet; tam se znajdem bolje...

Tudi dan kasneje ni večjih potovalnih izzivov. Prijatelj Jasmin, ki mi je omogočil, da sem jadral z njim preko Ocena,  mi piše: »Dobro jutro. Evo spet berem tvoj Blog ob jutranji kavi….Ti si pač  morski uživač in kot sam pišeš, se tam počutiš kot doma. Uživaj v kulinariki in plovbi…« Res je Jasmin. Leto, ko letna plovba ni potovanje, ki zahteva neprestano napredovanje, je plovba po Jadranu res lahko ena sama plovba »od gušta do gušta«, če si človek to dovoli in zna. In prav je tako. Sicer ne vidim smisla, da imaš barko. Sem »fasal« tudi že kritiko, da pišem  veliko o hrani. Pa meda res ni tako hudo? Bom pa kdaj napisal, da sedim kje v temačnem kotu…s privzdignjenem ovratnikom, gledam v tla, ves betežen, ves zamorjen in preklinjam vse…ker me vse nekaj jeb…

Da ne bi res! Misel prijatelja Duškota, da bi jaz še iz »Ausschwitza« ves evforičen »kartico« pisal, mi je res v kompliment. Vsi ki me poznate morda malo bolj, poznate moj slogan, in sicer, »da je živeti tako zelo lepo«! In je!

Črpalka v Zaglavu pred Salijem, poleti mora kapitanov zaradi gneče vseh, ki bi želeli natočiti gorivo, je prazna. Nasmehnem se sam sebi. Vse je tako kot januarja. Tudi »črpalkar isti«. Spomni se barke. Malo kasneje…Sali…spet vse isto…«Maritimo in žuja«…ne moreš da na bi. 😉


"Svetski Sali..."


Jugozahodnik vleče ob Dugem in naprej do vrha Žuta, kjer je cilj današnjega dne. En katamaran je že tu. Kakšna gužva. Seveda ne moti. Motijo pa vrli Slovenci, šest debilov z 51 čeveljsko barko in »hvala bogu« najetim skiperjem. Modeli so »naladani do amena«. Skiper sidra, dva spita z glavo naslonjena na mizo, en po pristanku preko ograje skuša pišat, obrnjen u Lungi,  itak »ga ne najde«, šibi se ob ograji z znatno amplitudo, »kao kolega« ga od zadaj želi prevrniti v vodo, pri tem prvemu pade telefon v vodo. Glasba je na ful, valjda. Nekaj jih poskače v vodo, gledam če so bo kdo utopil. Kasneje, pred odhodom, ko že dvignejo zadnjo krmno ploščad, niti ne opazijo, da imajo ob obali v vodi še enega modela, ki že nekaj časa tam »riga«….Sram me je da so »naši«. Vzel bi jim barko in jin nasuval v rit. Naj izginejo v primitivizem svojega dometa.

Potem se vse umiri. Skiper hordo pijanih Slovencev »pretoči« v Sali, katamaran odide in ostaneva sama za otočkom na vrhu Žuta. Za večerjo so »Patagonci« (lignji iz Patagonije), pač silom prilike, a nič jim ne manjka, prav nič. Sicer pa, bolje »Patagonci« na Žutu, kot »pariška« doma…

---------------------------------------------------

Noč je, ko to pišem. Zunaj popolna tišina…Oliver bi rekel, da samo »žal sa Morem govori!«

Misli pa gredo svojo pot. Film dneva se vrti nazaj....





Četrtek 11. junij 2020;  ŽUT (U. Pinizel) – ŽUT (Pristanišće)

Ciklonalno polje se res počasi polni. Umiritve ozračja kar še ni videti. Noč v zalivčku, kjer sva sidrala je bila mirna in »čisti odbitek«. Tako popoln mir sicer na Jadranu res ni možno doživeti. Zgodaj dopoldan pa spokoj preseka vremensko dogajanje. Radia ne vklapljam, so akordi grmenja zadostna glasbena kulisa. Radarska slika pove, da se iz srede Jadrana pelje dež in vse kar sodi zraven. Vse to je seveda videti tudi v realnosti. Proti Italiji gledano je res grdo za pogledati. Vmesni snopi sonca poskrbijo za nore kontraste. Seveda navdušen fotografiram, čeprav seveda nisem ravnodušen ob vsem. Trenutki so dobro poznani, »kepa« v želodcu pa tudi. Tudi to je sestavni del plovbe. Ni kaj.

 





Kuha se in kotali okoli Lunge, kot v kotlu. Grmenje se približuje, a kot da nam želi prizanesti. Nekaj strel je tudi, a bolj pri obali. Piš močnejšega vetra je seveda neizbežen, dež kasneje pa sceno vendarle umiri. 

Kaple dežja na "palubnem" oknu
 In je šlo mimo. Želodčku privoščim »žganico«…

Popoldan se vreme izboljša, vsak sonce daje tak vtis. Lunga zapluje na vzhodno stran Žuta. Zanima me, kakšna je scena v marini Žut. Vse je zaprto, nikjer nobene barke. Tudi boj pred marino, ki so vedno bile, ni. So pa delujoče oštarije s svojimi pomolčki, levo od marine. Tip na enem od pomolov maha in maha z zastavico na palici, kot bi bil štarter na dirki formule 1. Jaz mu maham nazaj s »perutničko«, ki je ostala od kosila, da bi mu dal vedeti, da sva sita 😉


Na sidrišču ob koncu dneva
V zalivu Hiljača je kar nekaj bark, tudi nekaj boj je. Morda so bolj »gostinke«, a turistične ponudbe ni nobene. Svojo mikrolokacijo najdeva v manjšem zalivu čisto na jugu Hiljače, imenovan "Pristanišće" . Tu ni nobenega. Zaliv je izjemno simpatičen, zdaj seveda, ko ni razen nekaj domačinu tu nikogar. Glede na to, da prej še nikoli nisem bil tu, malo »poguglam« na temo »Restoran Trabakul«, ki je sicer tu delujoč, zdaj pa seveda ne. Opa….iz fotografij je jasno kakšna gostota je sicer tu in tudi kakšna »fensijada« vezana na to Konobo in pomolček pred njo….Prava streznitev in ponovno zavedanje, da se voziva na letošnjem dopustu po praznem Jadranu….



 -------------------------------------------------------------------

Lokacija ob koncu dneva:




Petek 12. junij 2020;  Plane narejene med jadranjem je lažje podirati, kot jih upoštevati!

Danes naj bi šla kam drugam. Naprej, nazaj, levo, desno…popolnoma vseeno. To je razkošje in prestiž potepanja z barko po Morju. Dan je seveda potrebno začeti brez panike. Ko stopim na barko sem tako ali tako zelo hitro na »dalmatinskih obratih«. Ura zadošča tista ladijska pri barometru. Na roki ni potrebe, da bi jo nosil. Koliko je ura v nekem trenutku je manj pomembno…če je svetlo je dan, če temno je noč. Ta info v glavnem zadošča. Če je potreba po večji natančnosti in če se ti da dvigniti  glavo in pomežikniti v sonce, pa veš že skoraj vse. 

In skoraj kapitan dvigne sidro, ko pade ideja…«Kaj pa če vendarle greva  najprej na vrh nad zalivom, k cerkvici?« Tja naju je večer prej poslal domačin s pojasnilom, da je lep razgled. »I ponesiti obavezno fotoaparat sa sobom«, še doda. »Fotoaparat obavezno« si mislim, »pa tud` kakšen pirček za na vrh…«. In tako se mornarji spremenijo v »brdsko mornarico«….Ampak je bilo res vredno. 

 

Pobočje je en sam »maslinjak«, ves prepreden  s kamnitimi škarpami, kot labirint. Občutiš veliko spoštovanje, do vsega vloženega truda. Truda, ki ga vlagajo že generacije. Vrh je seveda vrh in vedno si vesel, ko ga dosežeš. 

Pogled z vrha. Zaliv v katerem smo trenutno je desno spodaj

A mene bolj fascinira, da je je na tem težje dostopnem terenu malo pod vrhom kamnita hiša, pravzaprav ostanek nekega časa. Dejstvo je, da so v dneh, ko je bilo potrebno obdelovati oljke, tu tudi spali. Črna kuhinja, peč za kuho, omarica…lonci….koliko zgodb je tukaj….


 



 



 Vrneva se k barki…Srečava ribiča, s katerem smo se že kar spoprijateljili. »Neču ni pitat, dali ste ga našli…«, pravi žalosten. Poveva, da nisva pozabila, da sva gledala, da nisva naletela na nobeno sled in da nama je težko to povedati….

Včeraj je ribič povedal, da sta s sinom pristala ob pomol. Kuža, črn kuža, njun kuža, je očitno ves vesel skočil iz barke na pomol in krenil kot vedno, malo na okoli…Ni ga več nikjer…

Danes je drugi dan, ko ga iščeta. Enkrat krene oče, drugič sin. Peljala sta se tudi že tik ob obali na drugi stran. Prečesala okolico, pregledala »bunare«. Ne odnehata. Vsake toliko eden izgine. Kasneje ga opaziš na pobočju med grmovji. Žalostna sta, da ju je boleče gledati. Stari reče: »Moramo ga nači…živog ili mrtvog!« Uf…me kar stresne…Kakšna navezanost. 

Ribič na pomolu pa še kar upa....

------------------------------------------------------- 

Mine naju da bi izplula. Pravzaprav zakaj pa? Tu je idilično, popolnoma sama, kot včeraj, pa nisva več. Popoldan za popestritev pride v zaliv še ena barka. Od daleč vidiš, da je »Kekec«, ki nima pojma. V celem zalivu si izbere ravno neposredno bližino Lunge. Povem mu, da to pač ne bo šlo in da ga bom imel vsak čas na boku. Glede debelo in pravi, da je predvidel, da bomo vzporedno. Ja vzporedno že, sam res ni treba, da se v celem zalivu ravno ob mojem boku drgne, pas mater in vzporedno! »Koji debil«. Pošljem ga stran, čeprav ga v sebi v resnici pošljem »v maloro«. Oddalji se, a smo še vedno bližnji sosedi. Dobro vem, da je tam že globina, neprimerna za sidranje. Spusti sidro in glede v vodo, kot da bi šlogal. Več kot jasno je, da mu ni nič jasno. Vprašam ga na kakšni globini je spustil sidro, da bi mu dal misliti in se pohvali da na 15 m. »In koliko ketne si spustil«, nadaljujem z intervijujem. »Dvajset metrov«, zavpije ponosno. O ti ku…plesniva! Najraje bi mu svetoval, naj ne pretirava in naj kakšnim 5 m navije nazaj…Za crkent!   

Najeto ima seveda Elanko 444, saj sta vendar dva... Morda se je hotel postaviti pred baybo….a to »bunko« tudi ocenim, da nima prehudega interesa za navtiko. Skoraj bi bilo boljše, da bi šla v kakšen »Motel« 😉



Sobota 13. junij 2020;  »Jadranje pri petih vozloh vetra in manj, "Dark side of the moon"  ŽUT – PAŠMAN (U. Sv. Ante; na W strani Pašmana)

Jadrnico imamo pravzaprav lahko iz več razlogov. Tisto zaradi prestiža bomo seveda izpustili, da si ne pokvarimo dan. S pomočjo jadrnice lahko potujemo, ali pa se zgolj uživamo ko koketirata veter z jadri. Pri slednjem si pomemben akter, pa vendar v »backstage_u« celega teatra. To tako je!

Danes je bil nekaj časa dan za tak teater. Vetra manj kot pet vozlov, Lunga razigrana. Kaj lepšega. Cilj zgolj jadrati v nežnem vetru in se med tem odločiti, kje bo primerna pozicija za sidranje ob koncu dneva. Jadra so kot ulita, «muštrinčki« poravnani. Ni lepšega kot ukvarjati se zgolj s tem in ne čez koliko časa bomo prišli na cilj. 

 

Jugozahodni veter piha. Nad Jadranom je zelo široko polje popolnoma izenačenega zračnega pritiska, in sicer malo povišanega zračnega pritiska. Že nekaj dni barometer miruje tam nekje okoli 1010 Mb. Višje je nekaj ciklonov, ki pogojujemo nestabilno vreme. A polje malo povišanega zračnega pritiska trenutno še igra pomembno vlogo. Večjega prelivanja zračnih mas vsaj za enkrat ni nad nami in zato posledično ne čutimo kakšnega posebnega vetra iz tega razloga. Kako in zakaj potem jugozahodnik, ki se čez dan počasi že nekaj dni obrača in popoldan spremeni smer in piha iz severozahoda? Morje se je očitno že toliko ogrelo, da se pojavlja termika in s tem termičen veter….ki se preko dneva počasi obrača za soncem. Tako nekako »po kmečko« poskušam razumeti dogajanje nad sabo, malo mi pri tem pomaga prijatelj Roman.
Vse lepo in prav, a je res tudi, da je v principu vreme nestabilno in tako kaže tudi za naslednji teden. Današnja napoved npr. je:
"Plitko depresijsko polje nad Jadranom produbljuje se, a sa zapada se primiče frontalni sustav!"
Fejst, a ne?


In pride čas »malčke«. Ti boga, sveta stvar v dnevu. Kosilo bomo kuhali tako ali tako ponoči 😉. Malčka paše med potjo, malčka paše v orci, malčka paše v poji, ha ha. Pač vedno. Nepozabno je bilo, ko sem se pred leti…hm…menda so bila to »Sedmovrača«, naveličal jadranja ostro v veter (»orca«) in takrat menda še šest in pol metrsko jadrnico zapeljal (postavil) v tako imenovani »zaustavni položal« in barko popolnoma zravnal ter umiril. Vsi naokoli pa orcajo na pas mater naprej…barke nagnjene na polno, posadke se z zobmi držijo za ograjico. »Skipi« uživa, enim je slabo, drugim je crkent hudo od groze.  Scena primerljiva z đezovskim koncertom in solistični vložki, ko vsak da vse od sebe in pravzaprav ne veš, če bo šlo brez zdravstvene intervencije. Ja taka scena vse na okoli….midva pa »usred svega« ležerno malčava na umirjeni barki…. ha ha ha. »Apak res za crkent!« Mimogrede…gre za pomembno veščino, ki bi jo moral obvladati vsak jadralec.

Današnja situacija s »pujsanjem« cca dva in pol do tri vozle seveda ni primerljiva s tisto, ampak malčka pa enako paše. Predlagam »Joto«, Ksenija me tipa za čelo! »Je s tabo vse v redu Gregor?«, vpraša. Hitim pojasnjevati, da zgolj predlagam pavzo v zaliv U. Jota na južni strani otoka Žižanj, ki je lociran jugozahodno od južnega rta Pašmana. Malo kasneje se Lunga tam ziblje na sidru. Ta biserček sva odkrila pred dvemi leti. In seveda je na to lokacijo spet vezana zgodba. Pri odhodu iz zaliva sva takrat mahala Nizozemcu…

Hiška "našege prijatelje..." v U. Jota
 …«Gin tonic z ledom in limonco« je pripeljal svojim čolnom na Lungo, ne da bi se poznali, kot presenečenje, kot dobrodošlico gostom v zalivu…nepozabno! Dan kasneje, ko smo se družili še z »Esenco«…tip očitno oceni, da smo tega vredni…sredi noči (tako ali tako smo bili sami v zalivu in on v najeti hiški na obali, ki jo vsako leto najeme za tri mesece) v temno noč spusti …Pink Floydov »Dark side of the moon«….Ufffffff. Koža naježena, celo telo polno adrenalina…

Postanek in malčka v Joti torej ni bilo naključje…vendar »njega« tokrat ni. Kasneje razmišljam in pridem do zaključka. »Ne išči nadaljevanj istih zgodb!« Ceni to, kar si lepega doživel in pojdi nasproti novim doživetjem in zgodbam…vse povsod okoli nas so. 

In Lunga gre naprej. Med potjo, v zgodbo dneva, vstopi hobotnica….oj Gregor ne prehitevaj.  Morda pa je na to hobotnico vezana že nova zgodba, ki se sploh še ni začela...

 



Nedelja 14. junij 2020;  »Popolni jadralski dan« PAŠMAN–MURTER (Jezera)

Ni bila napovedana popolnoma »nedolžna noč«. Morda se je severneje kaj dogajalo, tu na srednjem Jadranu je bila noč mirna, popolnoma mirna. Kamo vem? Valjda sem šel ponoči ven malo »pr'jatlja«« odtočit. Bila je popolna tišina in Morje mirno, kot bi bilo »zlikano«. Kot da bi bil v vakumu.

Zjutraj v zalivu še vedno popoln spokoj. Samo domačinski čoln in Lunga…to je na tej plovbi postalo že skoraj »standard«, a vem, da sem bom tega verjetno še celo življenje spominjal….Neponovljivo! Kdor je zamudil junij 2020 na Jadranu, je pač zamudil….

Malo kasneje sediva v kokpitu in poslušava…oglaša se jelen….Pa kaj še bo? Hvala, res hvala!

Vremenska napoved ne obeta  kakšne posebne vetrove, a časa za dnevno etapo bo dovolj. Pred odhodom se lahko posvetim še hobotnici. Potrebno je naredit strateški / kuharski plan kaj bom naredili iz nje. Dobra 2 kg sta vsekakor preveč za dve osebi in en obrok. Razdelim jo na dva dela. Polovic bo za solato, polovica za brodet iz hobotnice. Hobo pokuham do polovice, jo ohladim in spravim v hladilnik, sebe pa ohladim s kopanjem. 

Sivina dneva
Dan je pretežno oblačen. Zdi se da bo vsak čas začelo deževati. Veter je tokrat že od začetka severozahodni. Sprva ga je na razpolago komaj 5 vozlov, kasneje malo več, a dnevni maksimum ne preseže 10 vozlov. NW veter pomeni pri današnjem kurzu vožnjo v pol krme in še to na meji pol krme. To je tista zoprna situacija, ko si ves čas v strahu, da ne pride do preleta jader, za postavljanje »preventerja« pa sem prelen.  Ko je vetra malo, prednje jadro skoraj nima funkcije, predstavlja samo dodatno delo. Raje ga zvijem in imam en problem manj. Vožnja postane tehnično manj zahtevna, Tone Kosi bi rekel da »gentelmenska«, pa še res je. Še malenkost spremenim kurz, da je glavno jadro stabilnejše in začne se eno užitkarsko jadranje s popolnoma zravnano barko, kot da se peljemo z avtobusom na izlet. Malo skrbi si sivo nebo, postaja vse temnejše. Tokrat menda brez »tuširanja« ne bo šlo. A se zmotim. Vse skupaj je menda padlo  3,8 kaplje dežja 😉. Jadralski pogoji se ne spreminjajo. Ves čas stabilna hitrost okoli 4 vozle, kar popolnoma zadošča. Zopet je dovolj časa za vse. Za branje, za kavico, za fotografijo, za kulinariko. Polovico »hobe« sem že zdavnaj skuhal do mehkega in naredil iz nje solatko….okusna je že sedaj, ko jo pripravljam, kaj bo šele jutri, ko bo zmes dokončno prepojena in sharmonizirana. Kako z veseljem bi jo podelil s prijatelji…

Pašman je že daleč zadaj, jadramo že ob Murterju. Pri zalivu »sv Nikola« se zopet spomnim nesrečnega »Senkule«. Ne bom ponavljal, kar sem že opisal. Če koga zanima naj prebere prispevek na Blogu iz leta 2008, z naslovom »Senkulova gajeta« (poguglaj: »Senkulova gajeta moje morje«). Je vredno prebrati.

Pet ur po štartu je Lunga na cilju, na SE (jugovzhodni) strani Murterja, na sidrišču pod »Jezeri«. Šestnajst in pol milj, prejadranih od prve do zadnje minute. Uauuu, kakšen gušt, kakšen jadralski prestiž. Spet samo dve jadrnici na sidrišču brez boj s pogledom na kristalno čisto turkizno Morje. Skoraj dvajset stopinj je dovolj, da padejo vsa oblačila in telo objame Morje….spet en popoln jadralski dan.

In…pa ne moreš verjet'…pristal sem še podnevi. Zgodovinsko, ha ha. Lahko se spet posvetim kuhinji. Hobotnica v brodetu, v nekaterih receptih opisana kot »obrnuta hobotnica« zadiši da se pocedijo sline….vse skupaj je tako »žmohtno«… da se je težko upreti neprestanemu poskušanju in kaj je slajšega pri kuhi kot to….Seveda poskušam s »kuhalnico z dušo«, kot rečem svoji kuhalnici iz oljkinega lesa. Radio Split pa poskrbi za nežno glasbeno kuliso….Ma….«za gate trgat« vse skupaj. »Se lahko v dnevu še kaj zgodi?« se sprašujem….Se!

Barva neba se ves čas spreminja, kot bi slikar na platno nanašal oljnate barve, jih mešal in spreminjal. Zdaj svetlo, postane temno, sivo zamenja, sinje modra, pa spet vse od začetka. Vsekakor je v zraku pestro dogajanje. Nekje mora vendarle padati. Sosednja jadrnica, edina jadrnica, ki ostaja poleg Lunge še v zalivu je kar na enkrat osvetljena »spot« s posebnim snopom svetlobe, namenjena menda samo njej. »Comet 50« sem že prej občudoval, zdaj postaja pravljično lepa. Kontrast med modrimi boki in zelenim ozadjem je dobesedno nor. Pred barko pa, kot da bi vozila špinaker….lok z mavrico..Uauuuuuuuuuu. Noro. Lebdim v zraku in fotografiram. Nisem več na zemlji. Tokrat ne morem črno belo, tokrat ne gre brez barv…

 

In kako bi drugače, kot da malo kasneje potrkam po boku modre lepotice in ponudim neznanemu prijatelju, dunajčanu, eksluzivnimi fotografije…Guten tag…wie gehts es?...Ich habe….in malo kasneje se že »uvalim« v salon prestižne Cometke. Dunajčan ima dobro vino…in se malo zadržim tam….;)


Ponedeljek,  15. junij 2020;  »Značilnosti plovbe v prvi polovici junija 2020« MURTER (Tisno)

Prva polovica junija je mimo. Dnevi postajajo počasi toplejši in Morje se postopoma segreva in dosega skoraj 20 st C.

Prvič dopustujeva tako zgodaj in ni nama žal. Malo se ta čas vendarle razlikuje od obdobja, ki šele sledi. Popolnoma jasno pa je, da je letošnji junij nekaj povsem posebnega in vemo vsi zakaj. Še dobrih 14 dni nazaj smo hodili naokoli, kolikor smo sploh hodili, v maskah…pandemije »koronevirusa« verjetno ne bomo tako kmalu pozabili…tudi po tem kako so ljudje paranoično kopičili zaloge hrane, zdravil in ne vem česa še vse….da o kvasu in moki sploh ne govorim. Za crkent!  Če nisi pekel sam kruh doma nisi bil »in«, po možnostmi z drožmi seveda, to je bilo pa sploh »fancy«. In…moral si obiskati vsaj kakšen »webinar«…tudi to je bilo »in«. O ta čredni nagon, o to poneumljanje folka….

O politi, ki je seveda doživela »svoj orgazem« pa seveda niti slučajno ne bi….

Zadnjič sem na Žutu poslušal ovce, pa se mi je zdelo da….pas mater, sem rekel da ne…
------------------------------------------------------------------
 

Poskušam raje napraviti kratek povzetek značilnosti dosedanje plovbe, ki bo verjetno zaradi specifike časa težko ponovljiva:
  • Doooolgi dnevi. Sonce vzhaja kmalu po peti uri in zahaja po pol deveti uri zvečer.
  • Vsekakor hladnejši večeri, zato ni dolgega posedanja v kokpitu. Z veseljem smukneš v notranjost barke, kjer je prijetno toplo (brez dogrevanja). Kolikor sem imel priložnost spoznati pomorstvo v Skandinaviji mi je bilo jasno, da so ekipe med jadranji seveda zunaj, a po pristanku se življenje nadaljuje v notranjosti bark in tako je v tem obdobju tudi na Jadranu.
  • Seveda ni spanja na palubah in koketiranje z zvezdami.
  • Jutra prav tako sveže, a tu odigra veliko vlogo trenutno vremensko stanje. Kaj lahko se zgodi, da je zajtrk že možno zaužiti zunaj obsijan s toplim soncem in je zunaj topleje kot v notranjosti barke.
  • Dnevne temperature so ugodne, vročine ni. Temperature do sedaj: dnevne do 24, morda 25 st. C, nočne cca 17st. C.
  • Ne skrivaš se pod raznimi senčenji in ni potrebe po »taborništvu na barkah«. Obratno, sonce dobesedno prija.
  • Ni izpostavljanja kože škodljivemu sončnemu žarčenju
  • Minus in to morda en od redki je, da je Morje še hladno. A če ga takega vzameš, hodiš v vodo in se prijetno poživiš. Temperaturni presežki zadnjih obdobij gotovo niso merilo »normalnega«. Temperatura vode 26 stC in še kakšno čez, pač ni ok. Po eni strani se v vodi niti ne osvežiš, po drugi strani pa prihaja zaradi pregrevanj Morja do burnih in nevarnih vremenskih dogajanj.
  • Kdor je tip gostilniškega prehranjevanja je sedaj (v tej situaciji) seveda hendikepiran, saj so konobe več ali manj zaprte. Tudi nekatere javne institucije delajo očitno prilagojeno…npr. delovni čas pošte v Jezerih, kjer trenutno sem, od 8 – 11. Ob osmih se šele dobro prebujam, ob enajstih sem šele dobro pri kavi…in potem naj tečem na pošto…Pa saj jo niti ne rabim, samo kot primer
  • Med vožnjo lahko več ali manj brez skrbi vlečeš panulo in upaš da boš ujel kakšno ribico, saj je pomorski promet res redek. Ko jadraš je samo sem ter tja videti kakšno plovilo. Midva sva do sedaj srečavala večinoma čarter plovila, lastniških je za enkrat manj. Narodnost posadk: Slovenci, Hrvati, Avstrijci, Nemci (vrstni red ni pomemben).
  • Vsekakor v tem obdobju srečuješ manj »starih znancev«, ker pač ni navada jadrati in dopustovati junija. Ni pa nujno, da je to minus. Če nisi ljudomrzneš in ti stiki z ljudmi niso breme, pač spoznaš nove ljudi.
  • Življenje na barki v tem obdobju zahteva malo drugačen tip oblačenja. Vsekakor si malo bolj oblečen. Moj »kultni pareo«, kupljen na Polinezijskem otoku »Hiva Oa«m, ki ga s tako ljubeznijo nosim tudi na Jadranu (na veliko zgražanje naših otrok seveda), je v začetku zahteval skoraj kombinacijo z »rekelcom« (rekelc je po Dolenjsko suknjič) ha ha
  • Ko si zvečer v notranjosti barke ti paše, da imaš nekaj obutega in da nisi bos
  • Morda je tudi malo drugačen stil prehrane
  • Stabilnost vremena je diskutabilna tema. Verjetno ni ravno pričakovati, da bo v tem obdobju že ustaljen anticiklon nad Azori, ki bi znatno vplival na stabilnost vremena. Lunga pluje menda že vse dni pod pogoji, ko so najavljena »upozorenja«.  Vse dni skoraj napovedujejo isto »Plitko depresivno polje iznad Jadrana stacionira i podržava nestabilno vreme. Moguči so pljuskovi i grmljavine« Skoraj imam že občutek da so na DHMZ (hrvaški hidrometeorološki zavod) posneli vse skupaj na odzivnik in šli »na sindikalca…«. A je žal vse skupaj tudi res. Nebo je pogosto oblačno, čeprav tudi sončna obdobja niso redkost. Tako imenovanih »gradientnih vetrov« ni in večinoma imamo na razpolago nežne vetrove in pri jadranju upoštevamo »obrat vetra za soncem«. Do izraza pride plovilo z dobrimi jadralskimi lastnostmi. Lunga jih ima in jadramo lahko tudi v slabih vetrovih.
  • In tisto pa kar dela to obdobje tako posebno pa je dejstvo, da je Jadran v primerjavi s preteklimi leti in sezonskim časom sedaj skoraj prazen kar je tako lepo in največjega poudarka vredno. Pogosto prazna sidrišča, pridejo seveda kreteni, a tudi gredo. Prazni so pomoli v lukah in pristajaš marsikje na boku.
  • Marsikdaj si popolnoma sam v zalivu, morje kristalno čisto, marsikje turkiznih barv…vse povsod ptičje petje. Presežek vseh presežkov!!!
Z zanimanjem pričakujem drugo polovico junija. Meje se več ali manj odpirajo. Verjetno se bodo odprle tudi pomorske mejne vstopne točke, ki jih je bilo do sedaj le nekaj na Jadranu. V Istri npr. samo Pula. Ljudje dobivajo prve informacije o »stilu« pokoronskega obdobja na Hrvaškem. Če sem iskren…tu tega sploh ni nikjer več čutiti. Pravzaprav se sploh ne spomnim več kakšnih omejitev. Nobenega človeka nikjer ni z masko, kar me veseli, da se ta dvoumna »paranoja« ni zasidrala v mišljenje ljudi.
V lokalih je sicer opaziti kakšno dezinfekcijsko sredstvo in morda navodil za splošno higieno. A vse bolj se mi zdi, da je tu glavno razkužilo vendarle »travarica«…i »što se mora nije težko…«

------------------------------------------------------------------

Pač…malo bom spet o kulinariki. Meni je pač tudi to en od guštev morskega potepanja. Kdor je bolj »na paštetah«… ne rabi brati naprej….
 Odprem hladilnik. V njem se že štiriindvajset ur »žmohta« ona, Octopus vulgaris. Gospa hobotnica  torej in sicer polovička od dveh Kg, ki je bila že v startu namenjen razvajanj brbončic kot način »hobotnica v solatki«. Odprem pokrov posode v kateri jed čaka jedce. V trenutku v salonu »zamiriše«. Usta so v trenutku polna sline. Poskusim jed, da vidim, še so se okusi sharmonizirali…


Eksplozija okusov....Uauuuu! Zašibijo se kolena...prej zelo pomembna opravila postanejo nepomembna. Menda bo poleg prijal še kakšen kos domačega sira, pa dajmo dodati še malo pršuta. Črno vino bo dodalo okus in kontrast pogledu. In vse je pripravljeno, nič ne manjka in ničesar ni preveč…


Torek,  16. junij 2020;  »Pomorsko veče i ja«…sidro zapne, škampi pa skačejo v ponvi« MURTER 

Ves čas nekaj poslušam, da se meni ves čas nekaj dogaja…pa kaj jaz morem, če se mi pa res. Lep primer sredi pretekle noči. Končam blog in ga oddam, da boste imeli branje za ob jutranji kavici. Med pisanjem Bloga poslušam ves čas kultno »Pomorsko veče«, ki je radiu ob ponedeljkih od osmih zvečer do polnoči na HRT 1 že desetletja. Kdor tega ne pozna, toplo priporočam. Pripravljajo ga različne, seveda obalne radijske postaje. Tokrat je večer pripravilo Radio Rijeka. Polno zanimivega, izključno pomorskega je v teh oddajah. Govor je o profesionalnem pomorstvu, pomorstvu nasploh, o ribištvu in seveda tudi turizmu. Veliko je v teh večerih tudi gostov. 

Čez pol ure bo polpolnoč, ko sem namenjen spat in že skoraj ugasnem radio, ko ugotovim, da kot gost v oddaji govori Ivo Orlič…ja ta Ivo Orlič, ki je pred kratkem izdal knjigo »FIU ODISEJA«, ki jo omenjam in tako hvalim (upravičeno).

Pogovor z Ivom poteka na način intervjuja.  Moderator postavlja vprašanja, oz. kakšno misel kot izhodišče za nadaljnje razmišljanje gosta v studiu. Postanem še bolj pozoren, ko Orlič govori o tem, da je v vseh teh letih spoznal, kako ključno je »spoštovanje Morja«. Moderator nadaljuje. »Jeli to razlog, da pišete More sa veliki M?« »Da«, odgovori Orlič, »baš iz velikog poštovanja do Mora pišem tako« in nadaljuje…«primio sam prije nekoliko dana poruku (mail) jedno Slovenca, koji je kupio moju knjigu….i koji če mene sad citirati kao referencu za pisanje rječi More za veliki M" In se smeje...

Bralcem Bloga sedaj ni nič jasno, vem in se opravičujem….samo v meni je pa v tistih trenutkih vse gomazelo… Pa ne morem verjeti…posredno sem jaz, «niko i ništa« v kultni oddaji »Pomorsko viječe…! Za crkent!

Še ni kaj jasno? Ok, bom razložil:

Orliču napišem mail; (petek 5, junij 2020):
Ja sam Gregor, kojem ste prije nekoliko dana ljubazno slali vašu knjigu "FIU ODISEJA" u Marino Vrsar. Puno hvala.
….in nadaljujem:
«Več na početku čitanja vaše knjige mi je sijelo  nešto na dušu. Pišete, da riječ  More pišete sa velikim M. Puno mi to znači, jer i ja sam prije nekoliko godina odlučio, da sam sebi dopustim, da riječ More pišem sa velikim M. Razlog: ljubav i poštovanje prema Moru....I tko mi što može? E pa sad, kad čitam, da i vi upotrebljavate to, mi je još lakše, jer...ako bi mi htio netko nešto objašnjavati oko pravopisa, kazat ču uvijek..."i Orilč piše tako“, ha ha.


Še isti dan prejmem odgovor:
Poštovani gosp. Gregor,
hvala lepa na javljanju.. drago mi je da uživate u Moru i svemu što ga obuhvaća i okružuje…

in kasneje nadaljuje:
„Da, lijepo je da pišete More s velikim M .. kao što ćete vidjeti kroz retke knjige .. oduvijek sam imao puno respekta za More a na oceanu se to poštovanje još znatno produbilo .. 
Nadam se da ćemo se jednog dana i upoznat …na Moru... 


Kar gomazi v meni. Večni osebni manjvrednostni kompleks, ob vseh »tehničarih in pametnjakovičih«, ki celo življenje nekaj razlagajo in pametujejo, kot da je vsak od njih zametek Googla….Mah, popišam se na vse! Da imam isti odnos do Morja kot, pa napišimo za nalašč »prof.dr.sc. Ivo Orlić« mi je pa res v veliko čast in potrditev…

Noč, temna noč, popolnoma brez meseca je, ko vse to doživljam. V zalivu se ne vidi ničesar. Barka komaj zaznavno niha in živi svoje življenje. Poln adrenalina sem. Kar ne vem kaj bi naredil. Stopim ven, v kokpit. Nad mano brezmejno vesolje, polno zvezd. Gol sem. Počutim se kot košček v mozaiku vesolja! 
 
Nad nami nebo polno zvezd

Posnetek sredi noči, a z dolgo ekspzicijo
 
Dan začnem z vzhičeno pripovedjo kakšno naključje, da sem ponoči ujel Orliča… Vzhičen sem jaz, menda pogosto, samo ta dogodek je bil res poseben in naključen, da sem ga ujel. Sicer pa dopoldan poteka brez posebnosti, tako vsaj kaže na začetku. Vendar….ni še dneva konec. Barko prestavim  sidrišča vzhodno od Tisnega do mesteca Tisno. Želiva nabaviti letno količino olivnega olja in na Murterja imava dobro izkušnjo kar se tiče kakovosti in cene (80 Hrk za liter), pa tudi sicer je potrebno nabaviti še kakšno malenkost in pretegniti noge. Ne morem se upreti mesnemu bureku. Dober je ko hudič, masten pa tudi. Flek malo kasneje na sveži majčki lepo označuje kje je popek…
Za vse je spet čas, sprehod po zaselku, pivo, kavico, pač klasika. Res je užitek, ko ni vroče. Ob isti uri v sezoni bi gledal samo to, kje je senca. Tako pa…U easy, mudi se ne nikamor! Tako ali tako je današnji cilj samo se večerna oskrba z škampi v Jezerih, saj smo vendarle na otoku škampov. Ups…psssttttt!!!!

Lunga čaka na sidru pred Tisnim. Vrneva se na barko. Ideja je, odsidrati se, dvigniti jadra in jadrati po mikrolokacijah v okolici. Jezera na Murterju so kot nalašč za to. Vse ok, samo sidra ni moč potegniti nazaj na barko.  Zataknjeno je! Poskušam z razno raznimi triki, predvsem z spreminjam kota iz katerega poskušam izvleči sidro, a vse zaman. Ogled situacije z masko pove, da je škoda karkoli poskušati z motorjem. Sidro je zapeto točno pod neko ploščato skalo. Ko sidram vedno zapeljem nazaj, da vidim če sidro drži, oz. da preverim dno, tako se pač to dela….Zdaj pa nastane problem. Kako ga rešiti? Čas je za tehnični trik, ki ga že celo »navtično« življenje »prodajam«. Po verigi, vse do lopatic sidra je potrebno spustiti nekakšen obroč iz inoxa, ki sem ga dal že pred leti narediti točno iz teh razlogov, pa se mi zdi, da ni bil še nikoli uporabljen. »Ajmo barba…ajmo iz torije v prakso!« Rinka je povezana z vrvjo. Zdaj je potrebno s pomožnim čolnom zapeljati v nasprotno smer in poskušati »potegniti« ven sidro iz tam, kjer je zataknjen. Poskušam in poskušam, tudi to ne pomaga. Nato mi kapne, da delam pomembno napako. Ksenija je na barki in posluša moja navodila. Spustiti mora verigo in zapeljati barko polahko  naprej, da se napetost verige sprosti in takrat moram izkoristiti moment, ko sidro ni zategnjeno. Pas mater! Dajmo. S polnim gasom »zašopam« z gumenjakom v nasprotno smer, vrv od obroča, ki je zdrknil do lopatic sidra je privezana na krmo gumenjaka. Stiskam zobe in molim da uspe. In…..zdi se mi da se je barka premaknila….Odneham z vleko, masko dam na glavo in kar iz gumenjaka tiščim glavo pod vodo, rit pa gleda kot torpedo v zrak. Verjetno smešno za pogledati od daleč, meni pa ne. Yesssss!!!! Bravo uspela sva. Trud se je izplačal. Previdno izvlečeva sidro z vitlom nazaj na barko in ….«ko ga j.«…jadranje danes. Akcije je bilo dovolj! Greva v zaliv pred Jezeri,  kjer sva bila že včeraj in slaviva uspešno akcijo! Kapitanu »zraste cena«! 😉
 
Pripomoček, ki reši sidro
Murter otok škampov! Tako so nas učili starejši navtični kolegi v prvih letih plovbe in to še vedno drži. Specifika teh ribičev je, da se vračajo iz lova zvečer in ne zgodaj zjutraj, kot kje drugje. Tudi to drži še vedno. Kar nekaj ribiških ladij gre ven vsak dan, razen v primeru slabega vremena. Včeraj npr. niso izplule. Ne vem pa v čem je bil štos, saj je »upozorenje« tako ali tako vsak dan. A danes je upanje. Ribiških čolnov ni ob pomolih, ko preverim. Če je še tako kot je bilo nekoč se bodo vračale med osmo in deveto zvečer. In se! Največja med njimi »TOMIŠA« ima največji ulov po količini in izbiri. Užitek je pogledati v »kašete« že sortirane vrste. Škampi, zaščitni znak Murterja tako ali tako, kozice, kovači, škarpene, kokoti, grdbine, osliči trlje, šnjuri, pa še kaj, kar ne prepoznam. Tu je res kaj izbrati. Za info še cena…kila škampov 100 Hrk. Nikjer jih ne dobiš za ta denar.

Ko so škampi res sveži...

Oskrba je uspela. Lunga se ziblje spet na sidru pod Jezeri. Danes ne bodo škampi na buzari, to pride na vrsto jutri. Danes, ker je ura že deset zvečer…pač moj termin ko zacvetim »ko mimoza«, nataknem legendarni rdeči predpasnik, si navijem dobro glasbo, natočim kozarček vinčka in začnem s kuhanjem, kuhanjem, ko se, menda še stokrat napisano, počutim kot da bi dirigiral filharmoničnemu orkestru….

Večer pa, kot naročeno topel. Danes bo prvi dan, da bo večerja postrežena v kokpitu ob svečkah.

Ko škampe stresem v ponev še migajo…pripravil jih bom »na naglo«, samo popečeni v ponvi…zgolj še malo česna in peteršilja…in na koncu…no to pa je že prav…špric »Bredndija« (konjaka) žal pač ni na barki.

Rezultat? Ma kaj moram res napisati? Če rečem, da so bili za crkent dobri, sem menda povedal vse!  Pa brez pretiravanja. Soglasna ugotovitev obeh je bila, da tako sladkih in sočnih škampov ne pomniva kdaj sva jih nazadnje jedla… 

---------------------------------------------

In kako je z vremenom? Na sinoptičnih kartah so menda nehali uporabljeti oznako "A"
Opomba:A je oznaka za anticiklon...



Sreda, 17. junij 2020; »Filigransko jadranje in genocid...» MURTER–ŽIRJE (Stupica mala)

»Svakog gosta, tri dana dosta«, obstaja en YU pregovor. Tako je tudi Murterja dovolj. Nimam pojma več kdaj sva prišla sem, pa me tudi absolutno nič ne zanima. Res pa je, da s tem časom nekaj ni čisto ok. Ko sva se  zadnjič pogovarjala s Tonetom Kosijem (jadrnica Mala) sva mimogrede ugotovila, da sva po vsej verjetnosti v nekih različnih časovnih pasovih. Pri meni je bila nedelja, pri njem torek. Hm…hudiča! Razlog je po vsej verjetnosti v tem, da gre za vendarle za barko in posadko, ki že dolgo časa jadra po svetu in zna bit', da so se oni zataknili kje v kakšnem drugem časovnem pasu. Druge razlage ne najdem. Res pa je tudi in to ni ravno zanemarljivo, da je pogovor potekal dokaj pozno ponoči, tik po kosilu na Lungi…😉

Vreme je stabilno nestabilno. Kaj je zdaj spet to? Ja točno tako! Menda je že cel junij nad Jadranom ciklonalno področje, s kroženjem vlažnega zraka v višini. Ne sledim vremenskim dogajanjem doma, a si predstavljam, da je bistveno slabše. Verjetno je kar nekaj padavin, si predstavljam da trava raste kot nora in spet me bo žgečkala po nosu, ko se vrneva. Tu vsekakor ni slabo vreme. Je sivo, je marsikdaj oblačno, a je tudi veliko sonca. »Podpišemo« torej tudi tako situacijo. Vetrovi so že vse dni blagi, dvajset vozlov še ni bilo. »Šta nam onda fali?« »Ništa!«. 

Kako nadaljevati s plovbo? Zbiram razne informacije in ugotavljava, kar je  bilo že ugotovljeno, da je vse manj »praznih prostorov« na Jadranu, takih kot so bili na začetku junija in kot jih verjetno kmalu več ne bo. Vse več je na vodi bark, predvsem najetih in med njimi se seveda najdejo biseri, ki ti »parkirajo« (pas mater kako mi gre na jetra ta izraz, ki vsekakor spada na ceste in v garaže, na Morje pa ne. Na morju menda ja pristajamo!), tako blizu, da si lahko preko ograjice podaš špricar…in kako se naj torej uprem mislim in se že sedaj veselim naslednje zimske plovbe…

Od nekdaj se težko držim »priobalne« plovbe. Tudi tokrat. Bolj pritegne otoški trojček Kaprije, Kakanj, Žirje. Na sidrišču ob Kakanju že tako dolgo nisva bila. Morje je tu tako lepo. Turkizne barve rnejo spomin na atole….. V kolikor bi fotografiral  barvno, bi barve hitro postale zadosten motim in nastajale bi fotografije, ki jim rečem »kartice«. Vse lepo in prav in tu je res lepo, a že preveč plovil. Sidrišče je seveda »naježeno z bojami« in to ljudi privabi.   Nekaj nas vseeno sidra. Sosed »Tirolček«, ki sidra kasneje kot Lunga, z najeto Bavarijo normalno kmalu pridrsa tako blizu, da bi mu lahko dal «lubčka na čelo«. Problema ne vidi, vsaj po zadovoljni faci je videti tako. Vpraša le, če mislimo tukaj »schlafen«. Zdi sem mi, da ga »nein« skoraj razočara, saj si bo očitno moral najti drugega, na katerega se bo prislonil 😉.

Zapuščava sidrišče ob Kakanju. Veter v kanalu med Kakanjem in Kaprijami je seveda skanaliziran. Za pol krme in »skeniranje«  okolice je prednje jadro z več kot štiridesetimi kvadrati dovolj. Na vrsti je spet tisto filigransko jadranje in igra s trimanjem jader. V kanalu je še okoli 10 vozlov vetra, v pol krma, kasneje jih bo manj. Ožina med Kaprijami in Kakanjem proti jugu je široka manj kot 2 »kabla« in predstavlja jadralcu sladičko…Že od daleč vidiš na morski gladini, da vetrček pleše svoj »ča ča ča« tu. Če »vžgeš v takem motor«, češ: «pa kdo se bo je…v takem« ti ni pomoči, si pač šofer, bi rekel Pino Mlakar. Ravno v takem začne jadralec, ki mu po žilah Morje in o vetrovih ne razmišlja samo takrat, ko se je najedel fižola, 😉 uživati. Kratek čas je »na sporedu« orca. Koncentracija je maksimalna, kot bi bil na regati. A ne gre z rezultat, gre preprosto zato, ali si pravilno ocenil in boš nekaj borih metrov od obale, na globini morda petih metrov in manj, še uspel zdrseti mimo kopnega. In to je jadranje, tisto prvinsko jadranje, za dušo.


Po prehodu ožine SW veter »pihne« pričakovano iz boka in zdaj ne bo večjih sprememb do juga Žirij. Tam bo konec današnje etape. Izberem zaliv U.Stupica mala. Predstavljalo bo solidno zaščito pred trenutnimi in predvidenim vetrom. Boj tu ni (V Stipici veli in Tratinski verjetno so), kar tudi ni zanemarljivo. Druga jadrnica smo v zalivu, a kasneje se število poveča, žal tudi »s Kekci…«
Ob štirih popoldan se barka že guga na sidru. Preostanek dneva je namenjen uživanju in ….pa to ni res, kasneje že kuhanju kosila. Da jaz z sončnimi očali »seckam česenj«…«pa ljudi, ko  bi to mogao vjerovat«. Ne se spraševati kaj bom pripravil…ob dejstvo, da sva bila na Murterju….kaj smo rekli? Otoku škampov. Danes je seveda potrebno pripraviti pa »škampe na buzaro«. Naša Ksenija je velik ljubitelj škampov…in rečem, da ko bodo v Haagu sodili za genocid nad škampi…«majke mi, gre sedet!« 😉





Četrtek, 18. junij 2020;  »Pa ko ti to more platiti…a eni bi hoteli »naplatiti«  ŽIRJE – OBALA (U.Sičenica)

Jutro v zalivu. Barke malo sem, malo tja. Preblizu smo si, jutranji  veter, kasneje vidim da iz jugozahoda, naredi svoje in barke, ki smo na sidrih, smo seveda naredile obrat. Malo si očitam, da bi se moral še sam vezati na obalo, kod dve sosednji bark. »Poput koze«, bi z nasmehom rekel književnik in jadralec Damir Miloš (izdal tudi kvalitetno knjigo o tehniki jadranja), vendar tega sam pravzaprav nikoli ne prakticiram. Želim, da ima barka svoje naravno gibanje. Vezanje na obalo lahko prinese tudi težave. Seveda pa so tudi situacije, ko ti to prav pride, da ne bom prepameten. Pogled zjutraj na barke, s katerimi smo si absolutno preblizu ne da mir kapitanu. Izplujeva z idejo, da se prestaviva na jugovzhodni  krak Stupice male. A tja se je, morda iz istih razlogov že prestavil katamaran iz zaliva. Ne da se mi zopet sidrati in gledati ali imamo oboji dovolj prostora, pade odločitev. Gremo v nov dan. Kam? Prijatelj Brane Grubar bi rekel: »Drugam!« (po naslovu Grubarjeve knjige: »Kam? Drugam!«). Plana ni nobenega. Ojoj, kakšna svoboda. Kako mi je to ljubo! Za »oficirski tip kapitanov, ki celo zimo načrtujejo kakšne plovbe in so nato sužnji svojih planov, posadke pa z njimi maltretirajo, pač to ni. Ideja dneva je samo: Izkoristimo lep veter, jakosti malo preko deset vozlov in jadrati z »orco« proti jugu, kolikor pač da.

Spet lepo jadranje, tokrat s polno »garderobo«. Vendar…čaaaakaaajjjjj! Dajmo začeti dan od začetka. Štartala sva preveč »na hard«! Ob devetih zjutraj. Pa kje si še to videl? Pri meni vsekakor zelo težko. Še ves krmežljav, brez zajtrka, ma kakšna kava, sem moral že sprejemati odločitve in se nekaj izmišljevati, kam in kako…Za crkent, to pa res. Dvig jader in osnovni trim in začnimo še enkrat. Dobro jutro!

In nato naprej vse, kot mora začetek dneva vsebovati. Pri kavi dobimo klic »Sailing vessel Lunga, sailing vessel Lunga, this is Mala, Mala, over!« »Opa, koji internacionalac pa to mene traži?« Jadrnica »Mala«! Vidijo nas, vsaj predvidevajo da je to Lunga in res se oboji prepoznamo. Barki se že nekaj dni »nevarno približujeta, ha ha«, tokrat smo se sfalili za las. Ne ne, samo hec. Tone in Vesna imata na barki za krajši čas vnuka, jadrajo mimo, »ta stari« pa se kasneje menda res srečamo. Vseeno lep občutek. Lepo je tudi slišati, kako učita vnuka pravilnih postopkov komunikacije po pomorski radijski postaji. Bo vsaj kdo od podmladka vedel kaj je prav. Ojoj koliko konfuznosti je slišati na Jadranu v sezoni….Italijani so pri tem svetovni zmagovalci in sem že enkrat nekje napisal, da bi dal tovrstne tipe obvezno »kastrirati«…😉 Zanimivo pri tem pa je, da jih, ko pluješ ob Italijanski obali, ne slišiš. 

Hr Mulo; nasproti Rogoznice
Spet kratka etapa, ušivih dvajset milj, a prejadrana v celoti. Pri Rt Ploče sva, geografsko gledano, glede na dolžino obale vzhodnega Jadrana, na sredini in ju še ne govorimo o južnem Jadranu. Pomorsko gledano se južni Jadran začne šele pri Dubrovniku (severni Jadran do Zadra, srednji od Zadra do Dobrovnika; južni od Dubrovnika in nižje). Jadranje je dokaj hitro, cca pet vozlov in na sidrišču v U. Sičenica (pod Rogoznico) sva spet zgodaj popoldan. Sem lepo rekel, da smo začeli dan prezgodaj »divjat´«.

Lunga spusti sidro v  severozahodnem delu Sičenice (zaliv južno od Rogoznice). Boje, ki so v začetku ignoriram in sidram čisto na dnu zaliva, po moji oceni več kot 150 me stran od boj in si dovolim, da tablo o prepovedi razumem malo po svoje. 
 
Morje spet lepo, turkuzno, bistro in nikjer nikogar. Temperatura vode je že dlje časa cca 21 st.C. Stik z vodo je seveda še osvežilen, a ko si v vodi, mirno plavaš in ni več hladno. Glede na zgodnji pristanek je časa zopet dovolj za vse. Za kosilo bo riba; šnjur, šuro ali šarun, kakorkoli. Najboljša riba je a vesta katera? Friška riba! In midva jo imava. Užitek jih bo pripraviti, kaj šele zaužiti. Dovolj jih je za kosilo, pa še za v marinado (»šavor«) bodo. In se začne…

Šuro
 
Kot da bi padel rahel sneg, jih posiplješ z ostro moko

Svečan trenutek...zahvališ se ribi in se zaveš, da ti je dano!
 Zlato zapečena riba...na barki...v senčki… mmmm....

Kaj rabimo? Samo »friško ribo i črtico maslinovog olja« po njih. Česen peteršilj in limona, lepo vas prosim, saj nismo oštir, ki bi s tem želel prikriti staro robo. Mi pa imamo friško, s svojim okusom, z okusom po Morju, ribo, ki se kar topi v ustih. Ješ z rokami, nič od pribora ne rabiš…sem ter tja srk dobrega vina…roke so mastne in z mastnimi primeš kozarec. Mora biti malo masten 😉. Kruh svež, če je možno bel. Tak, ki se ga doma običajno izogibamo. Dobra glasba je seveda sestavni del cele kulise…pa spet ribica…olivček…kruh…vino….»Pa ko ti to može platiti…?«

Pred večerom se pripelje inkasant z idejo, da bi on »naplatio«. Tu se nekako ne ujameva. Ponudim mu čašo vina v zameno, pa nič. Malo se šalim. V resnici je model izjemno prijazen. Pove, da je vse to koncesija marine »Frapa« in da je v krogu 150 m prepovedano sidrati in da prosi za razumevanje, sicer lahko on potegne »ta kratko«. Razumem in ni nobenega problema. Barko prestavim samo malo južneje, pod zaselek »Kanica«. Lep zaliv sva tako ali tako maksimalno zaužila, za spanje bo pa tudi Kanica ok.

Zdaj pa skrivnost… Psssstttt ! Jutri pa kljub  vsemu Lunga izpluje zgodaj. Z namenom! Gre na »izlet«,  na malo daljšo etapo. Pa ne moreš ves čas nekaj »pimplat«!  😉

--------------------------------------------------

Lokacija ob koncu današnjega dne:

 


Petek, 19. junij 2020;   JABUKA!

Evo. Celo to se zgodi, da jaz vstanem ob petih zjutraj. Mora biti pa res močan izziv. In je. Včerajšnja hipna misel: »Kaj pa če greva na Jabuko?« postane plan in cilj današnji dan. Razdalja bo večja, skupaj več kot  65 milj in dan se zjutraj lovi, zvečer pa… 😉

Napovedano je malo vetra, a izkušnja zadnjih dni, predvsem včerajšnja kaže, da ga je običajno vendarle malo več kot je napovedano in za Lungo ga je hitro dovolj. Načrtujem: »Do Jabuke orca, vsaj pretežni del, kasneje popoldan pol krma, krma« Hm, kako se že reče temu? »Sanja svinja o koruzi«, ha ha, ali preprosteje »račun brez krčmarja«. Vetra, ne da ga ni in tudi s štirih vozlih se Lunga pelje, a hitrost jadranja je za tako razdaljo žal prešibka. In zgodi se točno to, kar sem že pisal. Čim imaš nek fiksen cilj, je to prioriteta in če ne z jadri, napreduješ z motorjem ali pa če s plavutkami brcaš zadaj…Seveda pa imaš, kot pravi jadralec veš čas upanje. Vemo tudi, da se regate zmaguje v brezvetrjih. A Jabuka je od obale vendarle odmaknjena 33 milj (61 Km) in »filigransko jadranje« tokrat pač ne bo šlo. Jadrom bo potrebno dodati nekaj motorja. S kombinacijo obojega (temu rečemo »italijanska varianta«) je hitrost sprejemljiva.

Kakšen užitek se je peljati zopet malo »ven«, stran od obale. Kar vleče in najraje s kurzen nadaljeval do Italijanske obale. Kar na enkrat se zalotiva, da se pogovarjava o pici v Brindisiju, predvsem pa, kako je pasala lani po tisti močni nevihti…

A mi smo zdaj tu. Do Italijanske obale in predpostavki, da bi nadaljevala z istim kurzem, bi imela še nadaljnjih 60 milj. Torej »tale jabolka rastejo« na eni tretjini Jadrana. Prečiti Jadran, res ni velik dosežek. A tistemu, ki ga še ni rečem…pojdi in poskusi….Zavedanje kako daleč stran od vsega si je za prvič kar močna izkušnja. 

Zjutraj srečava še nekaj večjih ribiških ladij, ki se vračajo iz nočnega lova, potem pa konec s prometom…razen…a seveda, tako daleč smo že, na drugi strani Jabuke pa se že vozijo tankerji in velike ladje polne kontejnerjev. Ups…«stari znanci«. Pa se kljub temu na vodi vedno kaj dogaja. Galebi, čigre, celo želva le kako naj bi bil dolgčas. Kaj je šele v globinah. Tu, na tej strani Jabuke je Jadran globok cca 170m. 

Ves čas pa kot jadralec opazujem »namreženo« Morje. Zdi se da bo vsak čas spodobneje pihnilo, a kot že velikokrat doživeto je tak: iz ene strani tisto malo bolj namreženo, ki obeta več vetra ne seže več do Lunge, iz druge pa nekako še ne seže do Lunge. E pa »jebiga« ! 

Vstajanje ob petih »me ubije« in za eno uro grem spat. Ob pol desetih pridem ves krmežljav ven in na pol »šašav« opazujem »kaj dogaja«. Na enkrat …, ves evforičen (kdaj pa nisem, a ne?)…kot v risankah, ko se kakšni živalci oči izbulijo…«Ej…lej tam…a vidiš?« kričim. Ksenija se smeji in reče: »Sem čakala, da vidim če boš sploh opazil«. Daleč naprej sicer še, pa vendar, sredi ničesar…tisti znani »zob«, tisti trikotnik…Jabukaaaaa!!! Izgleda tako, kot bi iz vode štrlela zgornja plavut, gromozanskega morskega psa, ki plava tik pod morsko gladino. No to si pa menda sedaj znate predstavljati.

Jabuka je vulkanski otok, iz posebne kamnine in zato črnega izgleda. Menda vsem znano dejstvo je, da je tu vpliv magnetizma. V hrvaškem peljarju berem: »Vulkanska Jabuka, neprijatelj kompasa«. Vzamem si čas in preverjam, kako je s tem v praksi. Tri milje pred Jabuko moram za 5 stopinj korigirati kurz v levo….in pri razdalji 1 miljo pred steno še 8 stopinj. Morda je bil tudi vpliv toka, a tako je pač bilo v praksi. Zanesljivo je torej vpliv na kompas znaten. In spet zavedanje in poklon vsem pomorcem iz časov, ko so »pluli še na žgance«, brez elektronike. 


Odklon od začrtane poti; magnetizem moti kompas
 Pogled na Jabuko je tako impresiven in edinstven na Jadranu. Primerljivega otoka ni. Deluje mogočno, skoraj malo grozljivo s svojo črnino. Steni se približujeva samo z glavnim jadrom, pa še ta skoraj ne dela. Smo pred katedralo, ki se ji reče »Jabuka«. Tako blizu stene sva, da moraš glavo dvigniti navzgor da vidiš 91m visok vrh. Na Lungi popolna tišina, kot se za obnašanje »v cerkvi« spodobi…natočiva si kozarec »žegnane vode« se usedeva pred jambor in nemo strmiva…

Ko z spoštovanjem...in "žegnano vodo v roki" strmiš v Katedralo Jabuka!

Jabuka iz severovzhoda
  
Pozicija Jabuke na Jadranu

Jabuka iz zahodne strani
Toliko vetra je vendarle, da lahko otok objadrava. Galebov in čiger je na stotine, pa še kakšen kormoran se najde vmes. To je pa res njihov svet. Zaveš se, da si gost.

Sled kroženja okoli otoka; malčka pa na zahodni strani


 

Tokrat ni na Jabuki nobenega ribiča. Ko sva bila pred leti zadnjič tu, sva od ribičev kupila škarpene. Škarpenam je ribič gratis dodal še dva manjša jastoga. Vprašal je še če imam kaj krompirja, ko bom dal škarpeno v pečico. Odgovor, da imam, ga ni zadovoljil. »Imaš kurac, nemaš Komižkok!« in mi dodal še krompir iz Komiže. Kakšno doživetje. Povedal je še, »da samo Komižki ribari, love oko Jabuke…svi ostali samo izpred kuče« 😉

Danes jih ni. Iskreno povedano, sem malo upal na »nabavo«. Škarpeno ali kaj drugega,  ulovljeno tu, ne ješ vsak dan. Pa nič hudega. V marinadi čakajo šuroti. Na zahodni strani je »zavetje« in očitno se tokovi tako vrtijo tu, da je barka dolgo časa na eni poziciji. In tako sva z bokom vzporedno z otokom in spet… malčka v prvi vrsti…pred Lungo pa mogočna stena Jabuke.

Dve uri se zadrživa tu. Voda je presenetljivo topla, 22 st C. Zaplavam, a ne do otoka. Pred leti je Ksenija zaplavala do stene, z željo, da se jo dotakne in se jo je. Tu je Morje temno modro…ne smeš misliti na to. Ob plavanju nazaj je spoznala, kako močni tokovi so tu…Danes ne bova plavala k steni, čeprav je Morje tako mirno…

Še dolga pot je do cilja in potrebno se je posloviti. Ura je 14:45. Pri Jabuki sva šele na polovici poti. Druga etapa bo potekala mimo otoka Svetac in spet vulkanskega Brusnika, do »Matetovega (op.: Mate Dolenc, pisatelj) Biševega. Mimogrede; Dolenčevo knjigo »Pes iz Atlantide« pa še kaj, je pa že potrebno prebrati, če smo pomorci.

Vrhunec dneva je dosežen. Misli so ostale tam, pri črnem stožcu, barka pa pluje naprej. Svetac, Brusnik…zgodbe zase. Nekako ne sodijo v to. Na Brusniku bi enkrat rad preživel nekaj ur in šnorhljal. Brusnik, ta otoček z izgledom lunine pokrajine. Vsaj tako se mi je enkrat zdelo, a kdo ve, kaj in kako je takrat kipelo v moji glavi…

Otoč Kamik pri Svetcu, v ozadju pa Jabuka...
Malo pred večerom sidrava v »Poratu«, na zunanji, zahodni strani Biševega. Tu je samo še ena jadrnica. Spet prestiž skoraj praznega prostora…

Petinšesdeset milj je za nama. Štirinajst ur na poti...a Oliver bi rekel..."VRIDILO JE!"



Sobota, 20. junij 2020;  »30 milj stran pa tako neurje…..«   BIŠEVO – VIS (Vis)

Vremenska napoved ni napovedovala kaj posebnega. Možnost neverina je tako ali tako vsak dan. Da je nestabilno vreme, prav tako vemo že cel mesec. Jasno je tudi, da bo anticiklon jačal proti Jadranu in posledično bodo nekaj dni malo močnejši NW vetrovi. To je pa tudi  vse…

Jutro v Poratu (Biševo) je nadvse spokojno. Lunga je sidrana čisto v notranjosti, sicer ozkega zaliva. Poleg nas je v zalivu samo še ena jadrnica. No ja, dva domačinska čolna tudi, a to jemlješ že skoraj kot sestavni del naravne kulise. Morje seveda bistro in prekrasnih barv, se vzpenja in spušča po mivkasti obali. Sledi hoje so v trenutku zabrisane.

Ksenija na obali

Nasprotna svetloba sonca dela sceno kontrastno in zdi se da je Morje polno zvezd. Uf kakšna nora scena. Vse naokoli pa en sam spokoj. Zaplavati k obali je skoraj obredno. Hoditi po mivki tako sproščujoče. Greh je zapuščati Biševo. Tu bi morala ostati še dan, dva. 

Napoved pa je kakšna je in ne bi rad čakal popoldneva v ozkem zalivu pri napovedanem močnejšem severozahodniku. Lunga zapušča zaliv. Cilj je Viška luka. Razdalja 15 milj je malenkostna. Časa je dovolj. Zadošča samo prednje jadro. Za dvig glavnega sem trenutno prelen. Pa tudi tako gremo pet in več vozlov hitro in to je dovolj. Med drsenjem ob obali razmišljam kako menda ni metra, da ga v tistih časih ne bi preplaval Mate Dolenc...z šopom rib za pasom. 

Čez čas je vetra še manj. Berem Orliča in skoraj ne opazim, da je naša hitrost očitno že nekaj časa samo še z 0,5 vozla. Ni  da bi se človek sekiral. Nebo je pretežno jasno, sončno, morda je v eni smeri malo več oblakov, sicer pa nič posebnega. Nič temno sivega, nič črnega, nič bliskanja, nič dežja, nič…

…a kasneje izvem, da je bil zgodaj popoldan v Kaštelu pri Splitu, zgolj 33 milj zračne linije stran tako hudo neurje z bliskanjem grmenjem, enormnimi padavinami in točo, da je nastala tudi materialna škoda. V pol ure je padlo toliko toče, da so jo odrivali z strojno mehanizacijo. Mi pa med tem v soncu...

 Nekaj slik iz popoldanskega Kaštela danes...




---------------------------------------------

Želim sidrati med črpalko in Cerkvico, kot običajno. Žal so tudi tu že boje. S tipom ki pride po cekine, se dogovoriva za  znaten »sconti«….vemo kako. Sledi sprehod po Viških ulicah. Kar žalostno je videti tako top destinacijo, pa tako malo turizma. Nekaj jadrnic proti večeru že zasede Viško »rivo«, vendar je prostora še toliko, da so nekatere vezane kar na bok. Na bok, na Viški obali? Težko predstavljivo, a sedaj je tako. Konobe so v pretežni meri odprte, a gostov je še tako malo. Pa vendar hrvaški mediji objavljajo, da se navtika vendarle vrača. More magazin objavlja, da je v preteklem tednu že plulo na Jadranu 6300 navtičnih gostov na najetih plovilih, lani v istem obdobju  pa menda 22500. Že prva številka se mi zdi velika, ob drugi pa se dobesedno zgrozim.



---------------------------------------------

Pa pustimo vse skupaj in pojdimo v Vis!

Viške lepotice


 »Pojodo« kapitan določi za »kapitanovo večerjo!«



Nedelja, 21. junij 2020;  »Jutranja kavica z razgledom na Visu!"

Upozorenje
Moguć je neverin. Mjestimice udari NE, na južnom i dijelu srednjeg Jadrana i NW vjetra 35-40 čvorova.
Stanje
Sa zapada prema Jadranu jača anticiklonalni greben, a po visini pritječe vlažan i nestabilan zrak.

--------------------------------------------------

Počasi bom začel dvomiti, če obstaja še kakšna druga napoved za Jadran. A vsega se navadiš. Priobalna plovba ima pravzaprav samo eno »nevarnost« in to je obala. Dejstvo je, da se na »tovrstnih plovbah« več ali manj šlepamo ob obali in od tu izvirajo tudi vse težave. Ko si vsaj malo stran, de ne govorimo »malo bolj stran« je marsikatera situacija manj problematična. Krajšaš jadra, prilagajaš kurz in  vse je ok. Več ali manj je nato vse skupaj samo še stvar tolerance in dobrega želodčka. Kdor je v strahu, se pa tako ali tako drži obale in tudi s tem ni nič narobe. Pluti je potrebno tako, da se kot kapitan počutiš suveren in da je posadki sprejemljivo. Enostavno, a resen »postulat«.

Glede na napovedan veter iz severnih smeri in ob spremljanju razmer tu na sidrišču, ko vsake toliko barka sunkovito zapelje sem ter tja, ko namerimo celo 25 vozlov vetra, zunaj pa je vse belo, bova ostala tudi danes tu. Amen! Kapitanova beseda je pač zakon!


Zjutraj prebudi zvonjenje cerkvenih zvonov, vabijo k maši. Na partijski sestanek vsekakor ne. Lunga je na boji pred cerkvico in menda bo tudi ona deležna malo žegna, če že kapitan ne. Ob pol osmih začno prihajati prvi verniki. Večinoma so starejši. Pridejo peš. Več ali manj so oblečeni v črno. Ne mudi se jim očitno nikamor. V življenju so dovolj hiteli. Za njimi, morda petnajst minut pred osmo pride drugačna populacija. Videti so mlajši. Niso  več pretežno v črnem. Veliko je družin. Pet pred osmo »pribremzajo« z avtomobili očitno najmlajši, vsi naspidirani, pač zadnjo minuto, kot v življenju. Kakšna predstava, kakšna simbolika.

Prime me, da bi šel v cerkev. Ksenija se odločno upre in postavi vprašanje če sem čisto »gladek«. »Le zakaj?« vprašam. »Ker si te predstavljam. Uletel boš v sceno kosmat, z slamnikom, kratkih hlačah, ki bojo vsak čas samo še »za v ješprenj« dobre, ali pa celo v spodnjicah, kot si bil zadnjič v Poratu na Biševem, prepričan, da si v kopalkah. In seveda boš ves evforičen fotografiral…« »Pas mater!« si mislim- »Pa kako me mora imeti tako naštudiranega?«


Ne grem v cerkev, vse kaže, da se tam ne bi primerno odrezal. Greva pa zato ven, v mesto, v pekarnico, kjer je možno popiti tudi kavico. Ooooo zakon!. Zajtrk predstavlja jabolčni zavitek in uspe mi ga pojesti, ne da bi se popacal. Sicer pa »nov flek« na obstoječih kapitanovih hlačah, hlačah z dušo, kot jih imenujem, ko imajo že nekaj kilometrine in svoj »žmoht«, sploh ne bi izstopa več…

Pekarnica, ki postreže tudi z jutranjo kavico imam fantastično pozicijo. Tik ob cesti je namreč, oz. ob pločniku ki je ob cesti. In začne se predstava. Malo krmežljav še, z izgovorom, da še ne morem tako zgodaj komunicirati se prepustim, »kavici z razgledom«…aaaaahhhh…


…mimo pride brhko dekle, z ritko«, od daleč vidno da čvrsto kot »karželj«. O madona, kako dobra je danes kavica. Mežikam v sonce in se sprašujem ali sem na milanski modni reviji, ali gre za promenado sočnih Dalmatink. Ni pomembno. Važno je, da imam karto za prvo vrsto. Nastopa naslednja. Mmmm, ritka taka, da dol padeš, vse kaže da v »brazilkah«, ki spodnjemu delu ritke tako lepo obdržijo naravno linijo. Kolegica s katero se sprehajata, povsem druga linija zadnjega »blatnika«. Ko hruškica, ma kaj, ko viljamovka. Malo predaha, vmes se pripelje »ladja«, tista varianta, z »big bubis«, stlačenimi v trd moderc, na katerem lahko limone ožemaš in ko širša srajca iz balkonov pade direktno dol v parter, prekrije vse vmesne poličke. H kavi je postrežena seveda tudi voda, popijem in je boljše. Teater se nadaljuje. Malo bolj baročna ritka gre mimo. Frfotajoče krilce, lažje gramature dobro poudari obe melonci ki, kot bi rekel Iztok Mlakar, »dondolata« vsaka v svojem ritmu. Pravi kombajn, bi rekli po moško. A ni še konec. Pride mimo (a čem gledat stran?) več kot jasno, lepo grajena, s »špagico v ritki«, če sploh. Moraš bit blesav, da to ne opaziš. Naravno gibanje in zibanje obeh sodelujočih provokatork pač…Potem se zgodi! Pripelje se »gazela«, ma kaj gazele…«raketa«! S kolegom Gorazdom sva za tako v Grčiji v šifri rekal »Orada«, da jih nisva fasala. Uf…še eno kavo prosim«! Joški, a joj...čisti granit... Dolgo krilo z bogatimi razporki več razkriva, kot zakriva. Luštna ko cuker. Očitno je priletela dol direktno od boga. Črne, dolge lase vidiš na golem hrbtu. Fatamorgana? Marija marija kakšen model. Sem sploh zbujen?

»Si!«, sikne Ksenija in nadaljuje…«Tole buljiš? Napumpani joški, pa nategnjena koža na faci…!«

Pas mater in predstave je konec. »Babja foušija!«.Spijem mrzel »kofe« in greva. Res brezvezna lokacija, tale ob cesti…

--------------------------------------------------

V eni od stranskih ulic, ker potem se sprehajava sam še po stranskih, domačin prodaja, tisto kar pač ima. Inčune in sardele v slanici, kapre, travarico in še nekaj drugih »namočenih« zadev. Premamijo me inčuni in kapre. Tega ne more  biti na barki nikoli preveč. Želim plačati, a imam samo dvesto kun, stric pa ne za nazaj. Hm…kako rešiti? Domačin pravi, da gre zamenjat. Jaz obljubim, da bom vmes prodajal. Stric predno gre, prinese ven še eno odprto travarico in »štamparle«, pravi da naj »ljepo sjednem ne njegovo mjesto in neka si točim rakiju. Vrhunski dogovor. Sem vedel, da sem rojen za »biznis«…

…strica ni dolgo nazaj, menda so mu šele »v Kutu« zamenjali. No…pri meni je bila situacija sledeča, strank ni bilo, »prometa« pa kar nekaj…😉  




Ponedeljek, 22. junij 2020;  »Ni prijetno sprejemati odločitve v nestabilnih pogojih«  

Viška luka se je v dveh dneh krepko spremenila. Ko sva prišla je bila skoraj prazna, Tri barke so bile vezane pravokotno na obalo, dve ali tri celo na boku…Danes je že popolnoma drugače. Pomol je dokaj poln. Tu je tudi prva turistična ladja. 
 
Vis, kot bo težko ponovljiv

Vis, dva dni kasneje...

Prve turistične ladje so tu

Ves čas imam prižgan »Radio Dalmacija«, vsake toliko tudi oni posredujejo aktualne vremenske podatke in napoved. A predvsem je na tej postaji veliko glasbe, take, vemo kakšne…domače. Žal poročajo tudi o novo oboleli za korono virusom, na katerega smo že skoraj pozabili. Tudi v Slo je več primerov. A z vsem tem se zaenkrat ne ukvarjava. Kaj pa naj sedaj naredim? 

Zanimivo mi je poslušati na tej postaji, ki je res »delana« tu v Dalmaciji, kako domači čutijo in razmišljajo o poletni sezoni. Tudi oni se je veselijo. Mislimo, da je Dalmacija ustvarjena za turizem…Si pa res domišljamo. Ko poslušaš domače, vidiš, da se tudi oni iskreno veselijo Morja, sonca, kopanja in kot sami rečejo, časa koktejlov…

In me prešine! Pravzaprav domači se veselijo sezone, ko se bo preprosto možno kopati v topli vodi, biti na soncu in uživati…Pa mi turisti? Samo oprostite, tu se pa res ne prištevam poleg!!! Ne, tem pa to res ni dovolj. Marsikdo prinese v to okolje svojo naspidiranost, živčnost, svoje navade in skoraj ne opazi kje je. Morsko sceno pravzaprav rabi samo za kuliso pri »selfijih«, sicer pa je »sfokusiran« na vse mogoče aktivnosti….tenis, kolo (po ta novem seveda električno, če se da), tek in ne vem kaj še vse, tudi to, da na elastiki visi iz veje kot netopir, za crkent. Kot da tu ni zadosti morskih animacij. Zakaj si ne dovolimo spremembo, se poskušamo umiriti. Zakaj rabimo zgolj "boljši rezultat...?  Morja marsikdo sploh ne začuti. Kako bi ga, ves prešvican, saj je vendar v telovadnici…

Malo sem zašel z mislimi, ali pa tudi ne. Morje ljubim tako kot je in zaradi njega samega! Mi je žal, a to, da folk prinaša kontinentalni način življenja v to okolje, mi res »težko pade…«


Več ali manj mi je bilo že v petek, na Biševem jasno kakšno vreme nas čaka v prihodnjih dneh. Večjih presenečenj torej ni, a pred Lungo je zadnji teden plovbe. Še je čas za korak prti jugu in proti jugu je vedno tako lepo pluti. Želje in ideje so eno, realnost je drugo. Vetra ni kdo ve koliko, pa vendar! Nekaj dni čez dvajset vozlov vetra iz NW in odprte poti vse od Italije, naredi Morje visoko in to vem.

Niso mi všeč tovrstni trenutki, ko se je potrebno sklepati kompromise med željami in realnostjo. Vem tudi, da je »pezdeti« skrit v zalivu tudi en »shit«. Ko izpluješ je vse drugače. Prilagodiš se razmeram in je vse ok. A ponoči so bili sunki vetra še znatni in zjutraj smo bili deležni nekaj kapelj dežja. Tale vlažna zračna gmota, ki je nad nami in povzroča nestabilnost, da smo ves čas na meji dežja, nas nikakor ne zapusti. Barko oskrbim z gorivom. Skočim še po nekaj sadja in zelenjave in naj bi šla. Pa spet dilema….Zapustiti Vis ali ne? Ti mater, kot da gre za življenjsko odločitev? Končno gre za spuščanje z vetrom. V čem je problem? A odhod kljub vsemu odložim….Pet minut kasneje se počutim kot dezerter. Jah…tako to je. 

Spijem kavo in ponovno gledam napovedi in karte. Ura je cca tri popoldan, do večera je še dovolj časa za dobrih dvajset milj, kolikor jih je do Korčule. In spet se mi zdi vse izvedljivo. Že drugič je z namenom prižgan motor. Oba sva že v jadralnih čevljih in poti primerno oblečena…stopim  naprej na »provo« (kljun barke), da bom barko osvobodil. Še enkrat se zazrem v košček Morja, ki se vidi v daljavi in se zazrem v  stanje Morja zunaj….

…«Ugasni motor!« rečem in že sezuvam jadralke. »Ne greva!« štiri, pet ur bi imela čiste krme, ko ne veš kaj bi z jadri…ves čas možnost preleta jader…štiri do pet ur valjanja. »Ja kaj je meni res tega treba?«. Odločitev je tokrat dokončna, a miren nisem takoj. Pravzaprav sem tečen! 

Pred večerom spet sprehod do Kuta. V kotičku simpatične bufe sva, na malo višji poziciji in možen je dober pogled ven, na večji kos Morja. Vse belo je še zmeraj. Srkava vsak svoj deci dobrega belega vina. Viška Vugava! Počasi škreblja dež, nič ne moti. Popoldan je mimo in pravzaprav če natanko pomislim in upoštevam vsa dejstva rezimiram: »Bilo je izvedljivo, a ne nujno!«

Večer postaja lepši. Oblačno je, a čutim zvezdno noč. Nekje je orion, venera...in vse ostalo!





Kako da nisem danes pisal nič o kulinariki? Preprosto, ker enim janček ne paše...ne iz pečice, ne "lešo"... 😉


Torek, 23. junij 2020;  »Potrditev kapitanu za včerajšnjo odločitev« VIS - KORČULA

Lunga se poslovi od Visa. Kapitanu je lažje. Vemo, barke in kapitani ne smejo ostajati predolgo v isti luki…začno gniti! 

Še kar razmišljam o Visu, a vidim ga lahko samo še v brazdi, ki ostaja za barko. Nekaj malenkosti je bodlo v oči. Med njimi to, da je priobalni pas popolnoma neurejen. Komunalni privezi domačinom so beda vseh bed. Železne traverze, ki naj bi predstavljale ogrodje priobalnem pomolu, namenjenem številnim domačinskim čolnom so krepko načete od rje. Deske, pohodni del tega pomola…ne veš, ali bi se smejal, ali zgražal. Manjka jih ogromno…vmes pa zarjaveli žeblji. Komu pripisati ta malomaren v odnosu do domačinov? Pravzaprav presneto dobro vemo! Lahko samo sanjamo, koliko denarja pokasirajo letno v Viški luki. Domačim ostane očitno zelo malo do tega. Res žalostno.


 Kar se pa navtike tiče, govorimo o segmentu ljudi, ki iz plovil prihaja na obalo, nima prav nikjer normalno možnost privezati svoj »dingi« (napihljiv gumijasti  pomožni čolniček), ko pride do obalo. A koga to očitno sploh zanima? Važno je, da pridemo na obalo, pa čeprav »pribrcamo preko zarjavelih traverz, manjkajoč dil in rjavih cvekov«. Važno da pridemo na obalo in postanemo lahek plen zaslužkarjev.

Po izplutju iz luke ni veliko upanja, za kakšen užitkarski, jadralski dan. Prvi dve milj sta bolj kot ne duhomorni. Glavno jadro je nemirno in poka sem ter tja. Mora za jadralca. Vetra je samo za vzorec, morje valja. Ajoj, pa še dvajset milj je do konca. Kurz imam nastavljen bolj proti »Paklenim« (otoška skupina nasproti Hvara), kot proti Korčuli. A ni kaj, jadrati pomeni prilagajati se vetru. In se. Kakšno uro kasneje, so jadra vse bolj stabilna, hitrost spodobna in usta vse bolj raztegnjena proti ušesom. Ja seveda, preveč sem bil neučakan. Veter prihaja iz severozahoda, morda celo iz zahoda. Prej smo bili v »senci« Visa. Opa…vendarle ni tako slabo. Malo stran od otoka sva že, a še vedno razločno vidiva dogajanje pri Rt Stončica (rt na severovzhodu Visa). Delfini? Tune? Karkoli! Mečejo se iz vode kot obsedeni. Morje je razpenjeno od vsega. Vse kaže, da so tune obkolile jato rib in zdaj imajo žur…seveda, kakor za koga. Galebi pa kot vedno…krožijo nizko nad vodo in čakajo na kos pogače zase. »Ratni profiteri!«

Lunga pa še kar jadra proti Hvaru, čeprav je jasno, da bi morala proti Korčuli. Na eni tretjini razdalje Vis – Hvar (Pakleni) sva. Sledi »poja la banda«, manever pri jadranju z vetrom v hrbet, ko spremenimo smer za devetdeset stopinj. Očitno sva šla zadosti ven in zdaj je kurz več ali manj skoraj idealen. Tudi vetra je več. Trinajst vozlov, hej pa to je za Lungo čisto ok. Tudi Morje se umirja. Zavedati se začnem, da je gre zopet za eno od lepih jadralskih etap. Vem, prav bi bilo dvigniti špinaker, a je Morje še vedno dokaj nemirno. Namero opustim. Kaj pa pravzaprav manjka? Hitrost  ok, smer ok, pa kaj se bi potem »napenjal«…

…odprem »Žujo« in se pridružim Ivu Orliču v Panami (poglavja v knjigi »Fiu Odiseja«, ki opisujejo plovbo v predelu, ki sem ga sam že doživljal)!

Ure tečejo, kot pač tečejo hitro pri plovbah, ki so za »dušo pobožat«. Rabil sem ta dan. Iz milje v miljo je bolj jasno, da sem se dan prej odločil pravilno, ko nisva startala na to etapo. Sposobna sva jadrati v močnih vetrovih in visokem Morju, ne rabiva nikomur dokazovati, pa čeprav samo dva. A če ni treba, pač ni treba. In zdaj je bilo tako. V kolikor bi izplula včeraj bi bila deležna dvajsetim miljam valjanja v oblačnem vremenu, ko bi ves čas gledal navzgor, kdaj se bo ulilo. Pa danes? Čudovito jadranje v soncu in en sam užitek!



Približujeva se Korčuli, otoku ki je tako tesno vezan z besedo »Oliver«. Ko sem prvič, pred mnogimi leti, pristajal v Veliki luki…je prišel mimo ravno ON, Oliver in pridržal »cimo« (štrik na pomolu). Res, popolnoma res! Če zdaj pomislim na to…«zapečejo učki«

V Velo luko bova šla jutri. Na vrhu Korčule kot otoka, gledano iz severozahodne smeri sva  ob štirih popoldan. Kot sidrišče izberem zaliv U. Meja na vrhu zgornjega »kraka« Korčule. Tu je bilo včasih prepovedano območje, ker je imela jugoarmija svoje objekte in interese, kot še marsikje.

V zalivu je popoln mir. Ob prihodu se kopa samo nekaj domačinov, sicer pa gre zopet za popolni odbitek. Morje bistro, voda turkizna. Nedaleč stran je bolj znano sidrišča U. Gradina, ki sem se mu želel izogniti. Tam smo se že nekajkrat guncal celo noč kot opice, saj je zaliv odprt na severozahod. Ob natančnejšem ogledu z daljnogledom pa vidim, da so tam celo boje. Ja super. Danes bo torej naša lokacija top izbira.

Luna se pokaže za kratek čas. Kot čipka je…komaj koma kaj jo je. Kasneje nebo zakipi od vseh zvezd, ki se pojavijo. Ojo koliko jih je. Spomnim se na program »Stelarium«, ki pomaga da na jugu , na obrobju Rimske ceste prepoznam Saturn in Jupiter, Veliki voz na severozahodu pa je tako ali tako dovolj očiten. In spet misli odtavajo na Ocean, kjer sem imel toliko časa za opazovanje neba...  
 


-----------------------------------------------------------

Aktualno:
V Hrvaškem zabeležili 10 obolel v nekem samostanu pri deset »prečastnih«…čakamo informacije kako je s »presvitlimi«? 😉


Sreda, 24. junij 2020;  »Poklon Oliverju in Sušcu« KORČULA – SUŠAC

Vela Luka…kako bi drugače, kot da se greš pokloniti in prižgati svečko našemu Oliverju. Tu, v svoji rodni Vela Luki je njegov zadnji pristan…

Dve leti je od takrat, ko so ga odpeljali iz Splita. Dve leti od tistega ganljivega dogodka, ki ga ne bom nikoli pozabil. Še vedno mislim, kot sem že napisal, da ga ni državnika iz sodobne ex Yu scene, ki bi bil deležen takih emocij, ko so bile takrat v zraku…In ko pišem te besede, sem ves naježen…in hudiča…rabim nekaj sekund pavze…na ekran računalnika vidim »megleno«….

Slovo od Oliverja v Splitu, kjer je bila del dogodka tudi Lunga…je opisan tudi na tem Blogu v prispevku:  Slovo od "velikega Oliverja" v Splitu! 

 

 Proti pokopališču greš po dolgi aveniji visokih cipres. Deluje posebno, ne najdem pravih besed, umirja te in zaveš se, da greš na poseben kraj. Najdeva grob. Nič ne izstopa, nič megalomansko, nič impozantno, skromno v družinski grobnici, skromno, kot je bil Oliver sam…



…na grobu Jacques Brel (francoski šansonjer) daljni "Hiva Oi"…sem opazoval par, zdelo se mi je malo hecno…ki je čepel ob grobu in moč je bilo slišati Brelovo glasbo…

…tokrat sva ob grobu glasbenika, drugega glasbenika, našega Oliverja, ki nas je in nas še vedno spremlja na naših morskih poteh…tiho sva…poslušava Oliverja "Trag u beskraju" ...


Eto pa me je spet »odneslo«, benti in mehko dušo…

Vela Luka je spremenjena, pred štiri tedni so tu odprli novo, privatno marino. Rabim vodo. Kupujem, ne fehtam! Marinero namesto pozdrava odrecitira: »Jedan sat veza 100 kuna, dva sata 200 kuna, što je više od toga, se plati dnevni vez…Ni izbire; kupiva eno uro, napolniva prazne rezervoarje vode (iz Vrsarja je Lunga izplula s polnimi tanki, dopolnila sva jo samo v Zaglavu (pri Saliju), torej sva varčna. Sladka voda se pri nas za tuširanje ne uporablja. Po enem mesecu si nasoljen kot slanik, ha ha. Kurčula nima probleme z vodo, pa razkošje privoščim barki in jo oplaknem z sladko vodo.

Danes je menda prvič v tem mesecu, da je napoved za stabilno vreme. Maestral lepo vleče. Lunga dvigne oba jadra in odjadra direktno na Sušac. Samo dobrih petnajst milje je do tja iz Korčule. Gledava Lastovo, Mljet…uffff, ko bi bilo na razpolago še mesec časa…

Jadranje je sanjsko, kičasto…bark rahlo nagnjena v orci, vetra cca 13 vozlov, hitrost 7 vozlov, pa še kaj čez. Za crkent lepo. Uau. Vriskam, pojem…jao jao noro, ma me razganja, da me bo razneslo. Defenitivno ena od lepših etap na tem dopustu…In seveda, pa saj bi bil nor, če ne…pade tista slastna »meza«…slani inčuni, domače kapre, rdeča čebula, »maslinovo ulje i koja čaša  vina naravno...« E jej jej jej jeej…
Malo pred šesto popoldan spustim sidro na južni strani, v zavetju pred maestralom, za Rtom Gradeška. Ni veliko prostora, a bo že kako, tudi relativno globoko je. Sušac pač. Pri stabilnem vremenu vseeno ne vidim problemov…razen…pa pustimo za naslednji prispevek…

Svetilničar odhaja dvigniti mrežo, verjetno tudi vrše. Sporazumeva se, da če bo kaj viška…naj se oglasi…in je višek…in se oglasi…in je nabava frišne robe…Ejej jej jej jej…srute uboge ribje, pa saj niti kopnega ne boste videle…

Usta imam do ušes…niti limona jih ne spravi nazaj…v hladilniku so škarpene…pripravljeno bodo po receptu »škarpena na teču«…Dolgo o se že dolgo pripravljam, da bi skuhal to jed. Danes je ta dan! In to na Sušcu!!!!! Ejej jej jej jej…

Želiva ujeti zaključek dneva na svetilniku. Blagi vzpon je do tja. V nahrbtnik roma steklenica vina, kot se za obisk pri svetilničarju spodobi in greva. Svetilničar se je do tja peljal, pravzaprav preko kamnite poti odskakal s »Tomitom«. Hecen se mi zdi, ko izstopi iz barke in se odpelje s tem  legendarni mini traktorčkom, Tomo Vinkovičem. Kot da se je odpeljal v mesto, ha ha. Nasmejem se tudi ob misli, da bi naš prijatelj »Duško« lahko imel tu biznis in vozil z svojim »Tomitom« na liniji »Žalo – Svetionik« Vožnja bi bila počasna, in vmes bi potnikom lahko razložil vse…od Avstroogarske, do »nano tehnologije«,  ha ha.. Joj, sem zašel v nek lokalni štos, se opravičujem, a nekaj bralcev bo že vedelo kaj opisujem.
 

Svetilničarja sva sicer že spoznala na vodi, a tam je bil ribič. Zdaj je svetilničar! Steklenica vina seveda ni bila odklonjena in dana je bila od srca. Razgovori se. Pove marsikaj. S kolegom se menjata na en mesec, sicer je iz Korčule. Opisuje kako Morje nosi preko Rt Gradeška, ko ga je »polna kapa«, opisuje kako je tu pozimi, razkazuje štiri apartmaje, ki so tu. Ja, lahko prideš sem in se greš »Robinzona«. Apartma (gre za popolnoma asketsko skromnost) za štiri osebe stane 100 Eurov na dan, kar verjetno ni drago. Prevoz pa ni poceni. Sem ter tja 350 Euro. 

Skupaj se povzpnemo do vrha stolpa, vse to srca tega objekta, zgrajenega leta 1879. Leče se vrtijo vedno in v vsakem trenutku okoli zgolj 50 W močne žarnice, sicer bi se vse »skurilo«. Snop  svetlobe svetilnika je viden 24 milj daleč. To je skoraj 45 Km. Impresivno vse skupaj. »Tehničari« bi seveda pregledali in napisali še vse o zobčenikih itd, a mene to zanima manj. Raje gledam popolnoma navpične stene tega dela otoka, direktno pod svetilnikom, proti Lastovu. Noro. Ob steni je globina Morja takoj  šestdeset metrov. 


Razgled je seveda veličasten. Ob dobri vidljivosti se vidi tudi Palagruža. Kako tudi ne. Samo dobrih 22 milj je do tam, do Italijanske Vieste malo več kot 50. Jasno da me vleče vse skupaj, kako ne bi. Vse je poznano in povsod so spomini.

Svetilničar naju zapusti, midva pa na vrhu svetilnika opazujeva kako sonce zaide za Svetcem! Ni dolgo ko sva plula tam in gledala Sušac in zdaj sva tu, a ne samo na otoku, prav na vrhu svetilnika.



A dneva še ni konec. V zalivu čaka Lunga in v Lungi škarpena. Ob misli na vse to, se mi sline cedijo, da preko vertikalnih sten kapljajo v Morje. Žal nisva sama v zalivu. Malo za nama pride še ena barka. Ni mi jasno, kam rinejo v zaliv k nama, ko pa tu ni prostora za dva sidra. Sem pa videl prej, da so se pogovarjali z našim svetilničarjem, ko je bil še ribič…In pas mater…pa ne moreš verjet. Nekaj metrov pred Lungo ja majhna bojica, za katero sem mislil, da je vrša in ta bojica drži nad vodno gladino močno vrv, ki je vezana na tla na betonski blok….O« jebenti« kako so elegantno rešili problem, jaz pa sidral in….a o tem jutri…Vidno slabe volje rečem svetilničarju (ko je bil še ribič): »A zašto niste kazali meni, da je tu bova, kad ste vidjeli, da bacam sidro?«  Eeeee, pa nisi pitao!« odgovori. In sem tiho, ko rit. Celo življenje gobcam,  velikokrat ko ni treba…«a sad nisam pitao…« Pas mater. Skoraj si potegnem dol »en čin iz epolete kapitna«
 

Nemci na sosednji barki so prijazni in kulturni (…in kur…e, privezani na bovo…). Ne motijo. Rečem tako, v resnici mi gredo pa »na jetra«; ha ha. Pustimo zdaj Bavarce (majku jim je…) in se posvetimo preostanku večera…no ja začetku noči že. Danes je pravi termin za kulinariko. Ura je 22, ravno prav.
 

Držim se recepta, ki izvira iz Rogoznice. Malo sem skeptičen ob vsem, a ne izumljam tople vode. V barki noro zadiši…brbončice so »razrajcane«, pa še nič niso okusile, mirim jih s kozarcem »Šukletovega vinčka«. Kdo pozna tega belokranjskega vinarja (mladi imajo vinoteko v Ljubljani, tam nekje, v kompleksu »gospodarkega razstavišča«), ve o čem govorim. Drugi pa…pojdite tja in poskusite npr. njegovo frankinjo. Recept obeta dobro jed…tako…«žmohtno«, da se prsti dobesedno lepijo…


Ne moreš verjet'! Še isti dan je kuhano. Jeva že ob 23.00!


In kako naj zdaj opišem kakšen je bil okus? Ni besed…slišati je  bilo samo cmokljanje in vzdihovanje…prsti pa…prsti so bili pa…tisti…pravi, ko se je morsko…lepljivi….! Uf, spet ena nova jed na mojem kulinarične seznamu, ki postaja vse daljši. Tole bo potrebno ponoviti, hm…a najlepše bi bilo spet na Sušcu!

Zunaj je temna noč, a polna zvezd, da se ti ob pogledu na njih zavrti v glavi.  Tik nad barko je svetilnik. Vsake toliko prijazno pomežikne. E jej jej jej jej….Kakšen dan je danes…Tu na Sušcu se menda dotikava vesolja!

 



Četrtek, 25. junij 2020;   SUŠAC

Jutro se začne pestro. Sosedov, ki so se včeraj »priheftali« na betonski blok, že navsezgodaj ni več. Pred zajtrkom bi rad razčistil kaj je z sidrom. Menda nisem zopet zapel v kakšne skale. Včerajšnji manever sidranja, se je končal sumljivo »odločno«. Ogled z masko ni dajal najboljših obetov. Velika verjetnost, da je sidro zataknjeno. Zdaj želim razčistiti to dilemo in če bo vse ok, se priveževa na prosto »bojico«. Previdno dvigujem sidro, brez napenjanja verige. »Benti!« Ne gre! Spet! Pa to ne moreš verjet. V dolgoletni navtični karieri menda nikoli, letos že drugič. Pas mater! Kolnem, da galebi kar malo višje letajo. Spet telovadba. Obroča, s katerim sem sceno reševal v Tisnem nimam več, ker mi je kasneje padel v vodo. Spomnim se manjše verige in tokrat to namestim. Spet poskušam s pomožnim čolničkom in motorjem. Prvi poskus je neuspešen, drugi tudi, v tretjem pa vendarle uspe. Jao kakšno olajšanje. Lungo priveževa na bojici, oz. betonski blok, ki je v tem zalivu…in hitro pade odločitev: »Zdaj pa ne greva nikamor! Še en dan bova ostala na Sušcu in še en dan uživala ta spokoj.

 

In dan se začne umirjeno in »od začetka«. Časa je zopet za vse. Za pisanje Bloga, Ksenijine kavice in branje knjig, kopanje v zdaj že prijetno topli in kristalno čisti vodi, šnorhlanje in vse ostale dnevne opravke. Danes kuha (že drugič na tem dopust 😉…) Ksenija. Kosilo je ob dveh popoldan! Za crkent!

Pozno popoldan greva s čolničkom »na suho«, da še malo raziščeva okolico. Na zahodni strani odkrijeva, da je tudi tam predvideno za pristajanje. Nekaj lesenih »tramičkov«, nekaj plastičnih cevi, malo višje zarjavel vitel. Jasno je, da je vse namenjeno temu, da potegneš čoln na suho. To že, a komu je to vse namenjeno? Ali pa…je bilo nekoč namenjeno? Turistom in njihovim plovilom gotovo ne. Morda za svetilničarja, za ribiče, morda iz kakšni drugih časov za jugoarmijo? Ta stran otoka je sicer strma, kamnita in nepristopna. Morje pa seveda tisto indigo modro, kot pravim. Iz manjšega pomolčka ki je tu, gledaš z vrha ribe kot b gledal v akvarij…Kakšen raj za tiste, ki obvladujejo lov s puško.
 

V zalivu dolgo ostaneva sama, šele pred večerom prideta dve ribiški barki, ki seveda ne motita. Iz predvečernega preverjanja svojih vrš in mrež se vrne tudi ribič, ki je pravzaprav naš sverilničar. Danes ima več dela na Morju, ko dan prej. Pospravlja mreže. Konec meseca se mu izteče »gvardija«. Ne bo šel na celino, samo na drugi otok, večji otok, na Korčulo, od koder je doma.

Spet vprašam, če ima kaj viška ulova in ima…da ne bi izkoristil take priložnosti, bi se mi verjetno pa že res kisalo…

Jastog po hrvaško, Rarog po slovensko...pravzaprav mi je vseeno...

 -------------------------------------------------------------
 
Vsak čas bo ura polnoči. Zaključujem ta zapis. Zunaj je črna noč. Tenki košček Lune je danes vztrajal na nebu malo dalj časa predno je zašel. Zdaj ga ni več. Nad nami so milijoni zvezd. Lunga je v zalivu s kamnito in divjo obalo, daleč stran od celine. Nedaleč stran sta skupaj vezana dve manjši ribiški barki, boljše družbe ne more biti. Že hočem napisati da je popolna tišina, a se zavem, da to sploh ni res. Sliši se, Oliver bi pel »kad žal sa Morem govori« (šum Morja, ko pljuska v zaliv s kamenčki). Sliši se tudi prasketanje planktona. Sem in tja zaslišim kakšnega galeba in ne samo galeba. Slišim tudi neke druge ptice. Takega čudnega »krakanja« ne poznam. Morda gre pa za galebji paritveni ples? Iz daljave prihaja tudi komaj slišen zvok motorjev velikih ribiških ladij. Osvetljene so z močnimi lučmi, s katerimi privabljajo ribe v svoje mreže. Pravzaprav…če bi kdo, ki ni vajen vsega tega malo preveč razmišljal, bi ga bilo morda celo strah…

Tik nad nami pa ON, ki je glavni tukaj, SVETILNIK….ki sveti že sto štirideset let…






Petek, 26. junij 2020;  »Ko na Morju srečaš štiri generacije«  SUŠAC – VIS (Budikovac)

Lunga zapušča Sušac. Vredno, še kako vredno je bilo prijadrati sem in ostati. Da ostaneš na takem otočku, pravzaprav skalnati škrbini, se mora poklopiti kar nekaj pogojev. Vremenski, so seveda najbolj pomembni. Tokrat so bili. Napaka  bi bil, če  bi otok zapustila prej. Ziblješ se v zalivčku, dolgega časa itak ni, animacij kolikor hočeš, zvečer pa pride ribič (ki je sicer svetilničar 😉)…ustavi se ob tebi, ker sta tako dogovorjena in izbiraš med ulovljenim…in potem se dogajajo kulinarični razvrati…«I šta čemo? Tako je to…!«



Zapuščamo Sušac...
 Že drugič v tem dopustu se zbudim na uro. Ob petih! »Pas mater!«, si rečem in se že zgodaj zjutraj ne strinjam sam s sabo in včerajšnjo odločitvijo za tako zgodno bujenje. »Dali vam ja sličim možda na kaskadera?« Zaprem oči in hitro sanjam  naprej, kdo ve kakšne odpuljene sanje…A uro kasneje si vendarle priznam, da je treba vstati, če želimo realizirati srečanje s prijateljem »Lapitom«. Nadvse zanimiva posadka so…štiri generacije redko, kaj redko skoraj nemogoče, da srečaš to na jadrnici. Pradedek, dedek, hči in dve vnukinji (in seveda »ta mlad'«). Pradedi ima spoštljivih 86 let, najmlajša v posadki pa še dve leti ne. Potrebno je zapisati, da ne rečem da skoraj s sklonjeno glavo, da je pradedi tako fit, da ti nabije kar »slabo vest. Je aktivni plavalec, dnevno na treningih, hodi po vsem svetu na svetovna plavalna tekmovanja za seniorje in razturava z rezultati. Lani, v Koreji, je npr. v različnih disciplinah skupaj dosegel 3x drugo mesto in 2x tretje. Marjan; poklon! Mi smo vsi eni pezdeti v primerjavi s tabo 😉.

Dogovor je bil da se dobimo na Paklenih, a med potjo mi Ksenija dokaže, da sem totalno »out« (kar niti ne čudi) in da imava dan več časa na razpolago, ko jaz mislim. »I love tak »promašaj«! Predlagam spremembo plana, in sicer, da se dobimo raje na Visu (Budikovac), štirim generacijam  pa to tudi ustreza.


Lastovo v jutranjih meglicah
 Kar na enkrat se nama nikamor več ne mudi. Dvignem vsa jadra in kao jadram, morje »ulje«, ko pljunem v Morje, da vidim še se ploh premikamo, lahko pljunek opazujem dolgo časa na istem mestu. »A baš se mi jedri« in trimam kot obseden. Kdo pravi, da ni vetra? Je! En vozelj! Torej jadrajmo in ne filozofirajmo! Ksenija me »zajebava« in pametuje, da naju nosi tok in da je to vse od premikanja. Pas mater! A smo jadralci, al' šoferji?« Res je, da mi veter ne »mrši« las, res pa je tudi, da jih niti nimam 😉.

Jadranje z dahci vetra...kdo pravi, da ni vetra...?

Morje "ulje"...pa vendarle gremo...
Po ne vem koliko urah vendarle »pripujsava« do Visa. »A ste videl«, kaj pomeni če človek zgodaj vstane, in sva kljub vsemu dokaj zgodaj popoldan za »Bilim Rt_om« v ozkem zalivčku med skalami, kot v Fjordu. »Za gate trgat!«. Spust sidra…skok v vodo…mrzel špricar ob povratku na barko in aaaaaahhhhhh. Lepo za po p….Ostane še dovolj časa za kosilo. Boljše lokacije za kosilo, kot sledi…ne more biti! 


In kaj je danes na jedilniku na Lungi? Hm…a naj res povem? »Brujet od jastoga sa špagetima!« Jed pripravljam prvič. Neskončno uživam že v pripravi. Iz barke zadiši, da se ti v glavi zavrti. Dan je vroč, skočiš vmes v vodo, se ohladiš, mrzel špricar seveda ne preskočiš, Jastogom med tem postaja »vse bolj nerodno« in so že vsi rdeči. Testenine vstopijo v »šugo« in jim paše. Brbončice, razvajene od vsega skuhanega na tem dopustu so že »pobezlane«. Jožko Šuklje jih poboža z rdečim. Probati vmes je potrebno…in ooohhhhh…nebesa….Končno je jed končana….mah…kako sedaj izbrati primerne besede…

Naj bo dovolj če napišem: »Hvala Jastog, hvala Sušac, hvala Dida iz Rogoznice za recept….




Srečanje »z Lapiti« je seveda simpatično…Kasneje iz gumona (pomožni napihljivi čoln) pade samo eden v vodo…ha ha, ne izdam pa kdo. Jaz tokrat ne, je pa potrebno upoštevati, da na gumonu sploh nisem bil!

Štiri generacije...Pradedi, dedi, hči, vnuknji...

Sobota, 27. junij 2020;  »Nič posebnega dan, potem pa Bzzzz......na palici«  VIS  - PAKLENI

Dan je vroč, prevroč, a se je potrebno sprijazniti s tem. Konec koncev je julij pred vrati. Da je Morje toplo tudi za tiste, ki jih rado zebe, je že nekaj časa normalno. Poletje pač.


Jutranja kavica je pri sosedovih (štiri generacije). Skoraj se že poslovimo, ko Ema »prijavi«, da ima ona pravzaprav danes god. Seveda »skočimo u luft«, čestitamo in soglasno ugotovimo, da je to zadosten razlog za »praznovanje« in »pok« poči šampanjec. Najmlajša »Lori« vidi, da je nekaj izrednega in zajoka, ker se vstraši, da se bo morala tušurati 😉. A o tem sploh  nisem pisal in zato ne morete vedeti, da je prva vnukinja, kot morska deklica ves čas v vodi, druga, še dve leti ne stara, pa za vodo ne sme slišati…niti za tuš ne in seveda jo s tem vsi malo »strašimo« in hecamo.

Razvežemo se in poslovimo. Zavem se, da sploh ne vem kam naj zaplujem. Navzgor ali navzdol? Plana o dnevu ni prav nobenega in vsaka odločitev je prava…kakšna svoboda! Prevlada pragmatičnost, smer bo torej »z vetrom« in ne proti vetru. Nekaj je vendarle burina, to pa pomeni, da pot nadaljujeva ob Visu navzdol po južni strani. Tudi prav. Torej gremo na kavico v Komižo. Sprejeto! »Na kavico« se reč, običajno pa se na mizi znajde potem tista »rumena tekočina s penco!« Poletje pač!

Ribiška Komiža

Sobota dopoldan je in Komiža je »še« prazna. Spet bi lahko pristal na boku. Popoldan bo verjetno scena druga, saj bo prispel že »čarter«. Komiža je pač Komiža. Tu je vedno lepo. Navsezadnje je tu ena od opcij, da narediš »odjavo« in odjadraš preko Jadrana, mimo Palagruže tja do Viesta pri sosedih Italijanih. Tudi ti spomini seveda so. In vedno je to nek poseben, svečan občutek. Konec koncev se odpravljaš takrat na malo daljšo pot.

V ribiški trgovini kupim še sidro, tisto pravo za skalnato dno, kjer se sidro še kako hitro zatakne. Takega kot ga nabavim pa z močnim potegom enostavno »odkriviš« in si prost. Morda pride prav…npr na Palagruži.

Razklopljeno sidro

Sklopljeno sidro

Lunga zapušča Vis. Kar dobro je bil »obdelan« letos. Obkrožen okoli in okoli. Cilj so »Pakleni otoki«. Če ne bo prevelika gneča, bi rad obiskal legendarno »Dagmar« in se tam napojil z boemskim vzdušjem, ki tam veje. Pri »Dagmar« ne veš ali si v gastronomski destinaciji ali v galeriji in tako pravzaprav tam tudi je. Ko sem bil še intenzivno v »fotografskih vodah« sem imel idejo in željo, da bi pri njej svojo fotografsko razstavo. Pokojni zagrebški fotograf Željko Jerman mi je pri tem obljubljal pomoč, torej ideja ni bila samo v moji glavi. Ti časi so mimo, a meni je ta scena še vedno in večno ljuba. Že samo spiti kozarec dobrega vina na terasi pri tej »personi«, ki je poleg tega da je znana lastnica ene od restavraciji, je tudi dejansko galeristka…je vredno in kot pravim…napolni dušo z boemstvom, vsaj meni.

Skrivnostni Pakleni...

Pot je monotona. Vetra skoraj ni, sam pri sebi pa tudi ugotavljam, da se mi tokrat pač ne da jadrati. Prevroče je in ne mislim skakati po palubi, se cvreti in trimati jadra. Čas je za Orliča…Monotonost je čez nekaj časa prekinjena…zasliši se tako željeni zvok »bzzzzzzzzz« na rolici ribiške palice. Laks se hitro odvija. Akcija! Naviti nazaj znatno količino odvitega laksa je kar naporno, a tudi tisti najlepši del pri ribolovu. Boriš se z ribo in ne veš kaj boš zagledal. Apetiti seveda so…tuna, lani pred Brindisijem še ni pozabljen, še manj karpačo….mmmmm….pa paštetka…mmmm….pa pečena…mmm…pa spet karpačo itd. Pa še sosed Italijan na privezu v tej italijanski luki je imel nekaj od tega. Tunine je bilo enostavno preveč.

Tokrat ne bo tako, čutim. Palica ni upognjena, kot je bila takrat. Igram se pa le. Riba se na koncu le znajde v kokpitu, dve kilce jo je. Ni slabo. Poskušam ugotoviti kaj sem pravzaprav ujel in s kom sem »zasral kokpit«. Palamida ali kakšna »žlahta« ni. Prijatelju Milanu pošljem fotko. Vliva mi upanje, da je vendarle morda »Luc«, mislim pa da je vendarle tu »trupac« ki pa ravno ni neka »delicija«.

Kakorkoli, adrenalinček je pa vseeno bil!


Nedelja, 28. junij 2020;  »Kozarček vinčka na terasi z dušo in pogled na Hvar kot ga ne bo kmalu"  PAKLENI – DRVENIK V.

Iz zaliva Soline, na južni strani Palmežane se prestaviva v U. Vinogradišče. A dajmo te pojme malo urediti. Cela ta otoška skupina se imenuje »Pakleni otoci«, največji otok med njimi je Sv. Klement in na Sv. Klementu je, hm…zdaj nastopi zadrega. Kako imenovati? Kraj? Zaselek? Preskočimo in povejmo preprosto: »Palmižana«. Dejstvo je, da vsemu temu področju dalo dušo in svetovno prepoznavnost , družina Meneghello in seveda v to družino »priženjena« mlada zagrebška novinarka Dagmar. Ljubezen je bila tako močna…da je bila pripravljena svoje življenje in ambicije postaviti na glavo in se poročiti s »Hvarčanom«, ki je verjel v zgodbo »Palmižana«. Dagmar je zdaj več kot naslednik te ideje. Ta karizmatična osebnost je v ta prostor pripeljala tudi umetnost. Eno z drugim je danes močno prepoznavno.

Dagmar - Palmižana...

A vsa ta zgodba ima tudi temne plati…od tega, kako so družini Meneghello po drugi svetovni vojni »odvzeli del lastništva otoka«, do zgodbe o ACI marini Palmižana, ki menda deluje brez  potrebne formalne dokumentacije, kot posledica vsega…Pas mater in »usrano politiko«!

»Gremo mi raje po svoje!« Gremo mi raje naprej na Morje!

Zaliv Vinogradišče pod Palmižano šokira. Ne glede na vse slabe obeta za letošnji turizem, ne glede na svetovno epidemiološko situacijo…zaliv poka po šivih od vseh plovil. Seveda je polno boj, a roko na srce…vemo kakšne probleme smo imeli pri sidranju v tem zalivu, ker je na sredi očitno kamnita plošča, kjer ni »nič prijelo«.

Ura še dvanajst ni, a je pretežen del bolj zaseden, na prostih je več ali manj oznaka »R«, kar več kot očitno pomeni: »rezervirano«. Če ne bi imel tak osebni odnos do Palmižane…in na že doživete zgodbe, ki so me očitno zaznamovale, če ne bi bila tu »Dagmar«, ne bi niti v snu imel željo, da danes stopim na ta otok. Tako pa…spregledam gužvo v zalivu, kjer imaš prej občutek, da si v kakšnih Termah kot pa v zalivu, spregledam vso malomeščansko mondenost, ki se tu pojavlja, spregledam vse ležalnike in njihove uporabnike, ki več ali manj »smrdijo« po raznih kremah, se res delam »blesavega«, kot da vstopam v svet iz nekih davnih časov…in vstopim v svet škržatov, kaktusov, narave in umetnosti…





Velikokrat sem bil tu in vsakokrat sem posebej očaran, priznam pa, da je od nekdaj name naredilo močan vtis ta »nora zgodba« družine Meneghello, katere sestani del je seveda Dagmar z svojimi tremi nasledniki…

V novejših časih je na tem področju več gostinskih ponudb. Meni najljubša je pač terasa, prepojena z umetnostjo, ki je tu ukoreninjena in prepoznana marsikje po svetu. Nekje sem prebral, da so umetniki, ki so tu razstavljali, od nekdaj razumeli…niso razstavljali v Jugoslaviji, ne v Hrvaški…razstavljali so na »Palmižani«…



…sedim na terasi tega, vsaj meni, magičnega prostora…sedim na terasi, ki te navdaja s pozitivno energijo, z svobodo duha in boemstvom…srkam kozarec domačega vina in neskončno uživam!

-------------------------------------------------------------

Seveda naju zanima, kako izgleda Hvarska luka v tem »koronskem času«. V Hvarski luki je bilo do sedaj, ne glede na dan v tednu, obala totalno razprodana. Gužva tudi v sami luku neznosna. Ko si spustil sidro je bilo jasno, da si ga spustil preko vsaj enega, če ne dveh. Hvar pač! Pa danes? Osemidvajsetega junija 2020 od 14:00 je Hvarska luka prazna, oz., je ob obali privezana samo ena jahta! Za crkent. Fotografiram prizor…zgodovinski prizor.

Hvar...28.junij 2020...14:00

Plovbo je potrebno nadaljevati. Vetrovno gledano je danes v primerjavi z včeraj, spet popolnoma drugačen dan. Maestral vleče in v Hvarskem kanalu pokaže vso svojo moč. Lani, ko sva se vračala iz Grčije sva se komaj prebila preko kanala. Nabijala sva v val, da je bila groza. Danes to upoštevam. V kanalu malo pohitiva z motorjem, potem pa odjadrava proti Splitskim vratom z bočnim vetrom. Vetra je že kar nekaj. Osemnajst vozlov že lepo »pobeli« Morje, a jadranje v bok je en sam užitek, hitrosti pa seveda zavidljive.

Sediva v kokpitu, vsak z svojimi mislimi gleda v brazdo barke in poslušava dobro glasbo! Dopustniška plovba se počasi zaključuje, ne še danes, v naslednjih dneh pa.

Konec etape in dneva je že skoraj rutinirano pri Krknjaših pri Drveniku. »Na pamet vem«, da je tu Morje lepo turkizno in bistro, celo turiste vozijo sem iz tega razloga…a moja glava je pol na vseh drugih dogodkov in lepih prizorov  v tem mesecu, kar sva na poti. »Krknjaše« doživljam zgolj kot točko »za prespat«. Tako pač je.


Ponedeljek 29. junij 2020;  »Zadnja etapa«    DRVENIK – MARINA AGANA

Ponedeljek je najbolj tečen dan. Zadnja etapa je etapa od Drvenika do kraja Marina, nasproti Trogirja, kjer je »marina Agana«. Tu si že leta menjamo barko s kolegom. Eno leto se pripelješ do sem z barko iz severa, drugo se pripelješ do sem z avtom in lahko pluješ še naprej do konca južne Dalmacije, morda v Črno Goro, ali celo v Grčijo.

Pogled na marino, je šokanten…kompletna čarter flota je »notri«. Menda je najetih deset plovil. Hud udarec za »Sunsail« čarter agencijo. Kot da bi prišel v neko nepoznano marino…do sedaj smo bili navajeni na prazne pomole, kjer so lahko izbiral pozicijo.


Kompleten čarter "notri"

Vroče je kot hudič in vročina ubija. Kar težko je zbrati voljo za potrebna opravila. Še najbolj sem vesel, ko uspem po mesecu dni barki temelji zribati palubo in nasploh vse razsoliti, tudi boke. Dežja skoraj ni bilo, v marini pa tudi nisva bila nobeni. Ksenija se posveti notranjosti in popoldan je barka že pripravljena na predajo. Šla bo v roke drugemu kapitanu…vedno pravim, da ima na tak način barka »dva življenja« 😉

Torek, 30. junij 2020;  »Izcurilo nam vrime«   KONEC POTOVANJA

V zadnjih dneh, ko je vročina iz dneva v dan naraščala, nekako nisem imel več občutka, da je to letošnji dopust. Prvi del junija je bil tisti, ki je delal letošnjo plovbo drugačno in zato tak lepo. Še vedno sveži večeri niso dovoljevalo posedanja v kokpitu pozno zvečer. Je bilo pa zato prijetno iti v notranjost barke na toplo. Pri hladu lahko ukrepaš, pri vročini bolj malo. Ko sem danes pospravljal oblačila v potovalko, sem se nasmehnil, kaj vse od toplega sem imel sabo. Večino od tega je prišlo prav. Jadralna oblačila niso prišla na vrsto, saj ni bilo močnih vetrov, dežja ali nočnih etap. Razen nekaj dni v zadnji tretjini dopusta, ko je pritiskal anticiklon proti Jadranu in posledično povzročal močnejše severozahodne vetrove, ni bilo vetrov, ki bi presegali 18 vozlov. Južna smer, v prvih tednih, ki ni in ni popuščala je morda delala malo preglavic, pri plovbi proti jugu, pa ne preveč. Opozorila za nevihte so spremljala pretežen del plovbe, a težav z njimi tudi ni bilo. Nisem še doživel, da bi cikloni prekrivali celoten jadran in vztrajali toliko časa nad nami. Posledično je bilo nekaj oblačnega vremena, v katerem pa je bilo konec koncev čisto prijetno. Vsaj ni bilo problemov s škodljivostjo sonca. Pogled na sinoptično karto ni dajal upanja, da bo pri tako izenačenem pritisku nad Jadranom sploh možno jadrati, a se je pojavila termika in jadrali smo z »obratom vetra za soncem, kar je bilo potrebno pri načrtovanju etap upoštevati, če si želel jadrati. In jadrala sva zelo zelo veliko, vsekakor tudi zato, ker so bile etape kratke in si si lahko privoščil jadranje z dahci vetra. Seveda je še kako pomembno pri tem, da imaš barko, ki ima kolikor toliko dobre jadralne lastnosti in Lunga jih zanesljivo ima.

Kot pravilno odločitev vsekakor štejem to, da tako kot sicer nikoli tudi letos ni šlo za v naprej načrtovan potek poti. Kratke etape, jadranje z šibkimi vetrovi, kot tudi to, da sva znala večkrat preprosto reči: »Pa ostaniva še en dan tu!« In drugi dan, kdaj tudi ni prav nič preganjalo in kapitan ni dvignil sidra tudi drugi dan…Vse to je na koncu rezultiralo eno zelo zelo spokojno plovbo, kar ste očitno prepoznali tudi bralci...

Poleg objavljenih komentarjev sem prejel še vrsto sporočil preko sms; e_mailov, Whatsapp, Vibra, Messenger...kot na primer (ne navajam imen, ker gre za osebna sporočila):

---------

»Gregor, iz letošnjega Bloga (še bolj kot običajno) veje globoka spokojnost in prepuščenost Morju. Uživam ob vsakodnevnem branju in jasno cedim sline  ob vajinih polnočnih večerjah...

---------

»Jutro kapitan, morski mačkon. Te je prav užitek brati….Sedim v kuhinji in sem z vama na barki, z vetrom v laseh, ali pa ob ponvi s tistimi škampi iz Murterja. To je lepota jadranja, kot si jo predstavljam. S spoštovanjem do morja in vremena, s pogumom odiseja, z odprtostjo, da pluješ s tokom, daleč od ponorelega sveta"

----------

"Vem da se boš vrnil kmalu. Drugače ne gre...si del modrega mozaika in tja pripadaš..."

--------------------------------------------------------------------------------------------

Lep občutek je, ko vidiš da nekaj ljudi pa vendar bere z veseljem ta Blog. Še več, z nekaterimi smo na nek način pravzaprav potovali skupaj, kar ste mi dali vedeti. Kako lep in bogat občutek!

Letošnjo plovbo tudi sam ocenjujem za posebno. Jadranje v predsezonskem času v kombinaciji z aktualno epidemiološko situacijo je omogočalo izpolnitev mojih sanj, da tudi na letnem dopustu jadram in se potikam po tako praznih prostorih, kot si to lahko privoščim pozimi. Neprecenljivo in zelo verjetno da tudi zelo težko ponovljivo. Ponovim še enkrat, kdor ni izkoristil junij 2020, je zamudil…Marsikje si dejansko imel občutek, da si v nekem popolnoma drugem času in res je, odločitev za pretežno črnobelo fotografijo ni bila naključna.


Pravkar je bila ura polnoč, torej je že torek 30.junij…zadnji junij. Čez nekaj ur bo tu kolega in prevzel Lungo. Lunga bo plula naprej, jaz pa bom doma »preboleval« krizo odsotnosti Morja in plovbe. Da mi je ob tem težko menda veste že vsi…

Bilo je...."MIRAKUL"

A kaj da pomeni "Mirakul?" Vprašajte Gibonija...ali pa v konobi Mirakul v Vela Luki....



Pas mater…«izcurilo je vrime!«



Konec!

40 komentarjev:

  1. ...in črno-bele fotke samo še podkrepijo tvoja občutja in spomine na stare čase. želim vama doživeto plovbo. Z zanimanjem jo bom spremljala

    OdgovoriIzbriši
  2. Evo pa bom vsaj bral, ce ze jadrati ne morem...

    OdgovoriIzbriši
  3. Vedno moraš biti prvi! Čestitke! S tvojim pisanjem bom lažje dočakal julij, pol pa pridem za tabo. Dober veter, pa čimmanj dežja

    OdgovoriIzbriši
  4. Hoj Gregči ! Dobr ga drgn, naj se kšna riba prime na tvoj trnk, pa lunca naj ti kaže pot. Naj se ti dogaja; kot zmerom; tut če ni vetra.

    OdgovoriIzbriši
  5. Uživajta ! Čestitke za fotko mačka s Silbe, vrhunska je ! Moram priznati, da tudi midva po malem pogrešava znane zalive na Jadranu in upava, da se jeseni spet srečamo tudi na jadrnicah! Le tisto z bojami v meni tako ljubi Krivici mi malo težko pade....

    OdgovoriIzbriši
  6. Gregor, matr me rajcaš!Skoraj "vsako skalo" tam okoli poznam. 20 let sem vozil turiste (in žlahto) tam okoli...Kje so časi, ko smo v Krivici ali Balvanidi metali sidra, se vezali za borovce.A je v Balvanidi še par 100 m gor oštarija? V zemljo so imeli zakopan Torpedo motor za agregat, na mizo so nam prinesli material za solato, da smo si jo sami naredili, koze naokoli...to je moja posadka uživala (Švicarji, Nemci, Avstrijci, Slovenci). Danes sigurno ni več tako.
    In korona jih ne bo nič izučila.Bili smo (mi, iz SLO) za časa vojne edini tam okoli, letos bo približno enako, vendar za njih smo zadnji, ki so nas veseli. Edino v vasi na Iloviku na J (blizu pekarne) je bila ena gostilna (pozabil ime), kjer je bil lastnik en Gorenjec, ki je imel jedilnik tudi v slovenščini.
    Uživajte naprej namesto mene!

    OdgovoriIzbriši
  7. lepo branje in se lepse fotke...

    OdgovoriIzbriši
  8. Nepoznani...zakaj si se pa premislil...morda premislila? ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Gregor, vesel sem tvojega pisanja...kot da bi bil jaz tam. Vse si v živo predstavljam, saj sem imel podobne "odisejade". Hkrati pa sem žalosten, ker vidim kam "južna braća plovi" ( s svojimi bojami in vsem ostalim). Tudi zato sem bil lani precej razočaran, ko sem prvič po 15. letih spet izkusil z znancem plovbo in kasiranje, seveda, od boje do boje po Jadranu in vsakodnevnega hitenja zaradi prostega priveza (nisem bil jaz skipp, zato nisem imel besede). Moja barka bo očitno ostala pod hišo. Pa takooo rad bi bil tam, marendal friško ribo, užival v Morju in jadrih...lp EdoB

    OdgovoriIzbriši
  10. Fajn blog in lepi opisi! Se strinjam, letošnji Jadran je res poseben. Midva sva sicer vseeno primorana biti malo hitrejša, plujeva iz Punata od sobote, 6. 6. Današnjo noč sidrana na Žirju v Mali Stupici. Zdaj pa via Vis! Ugoden veter in mirno morje ter pozdrav s Črtice na Lungo, Maja

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Veter ne bo ugasnil, vina ne bo zmanjkalo...:) Se predstavim, ko se srečava. Bravo za Jabuko! Lp z IZ449 na Zlarinu

      Izbriši
    2. Oj Maja...iz Črtice, ha ha. Zdaj ap vem kdo si. "Veliki brat" daens vse vidi.
      Uživajta na Črtici...ha ha

      Izbriši
  11. P.s. pa hvala za knjižni namig :)

    OdgovoriIzbriši
  12. Eheeej Gregor! Končno lepo vreme (vsaj v SLO) do nedelje! Si mislim kako je bilo do sedaj. Če gresta na sever (domov), se bo končalo kot je treba: z lepimi spomini...sonček, mirno morje in dober veter (bo SZ?) vama želim...lp EdoB

    OdgovoriIzbriši