Offshore na reki Krki...

Prespati noč sredi Krke se mi je zdelo, ne vem sicer točno zakaj, ampak nadvse zanimivo že vrsto let. In to razkošje sem si včeraj privoščil. A da je »glupo«? Vsekakor manj, kot na primer sobotni dopoldan preživeti v enem od lokalov trgovskih centrov, v družbi somišljenikov, ob premlevanju politike!

Mi ni nerodno, sem ponosen in miren v sebi, da sem kljub svojim letom še vedno za »neumnosti«. In Brane Grubar je že davno rekel: »O da se bi še dolgo igrali…«.

Čoln na katerem se vse dogaja je bele (bež) barve. Fotografija leto 2020

Čoln za na reko Krko je bil družinski čoln. Oče je bil ribič in temu namenu naj bi služil. No…enkrat smo »se šli« celo družinski izlet z njim, oče, mama in jaz, ki sem pač moral. Starejša sestra je imela že »federčke v rit'« in si je že znala izboriti, da je lahko ostala doma, »kao« da ima dela za šolo, a se je verjetno pripravljala na večerni izhod, v »šahovski klub«, če se ne motim pa še vedno ne zna igrati šah…

V poletnem popoldnevu je oče kmalu zaspal s časopisom na glavi, mama je štrikala, jaz pubertetnik, pa naj bi pri vsej tej sceni neznosno užival. Takrat še nisem imel slogan »pas mater«, sam' je b'lo res »pas mater«. V enem od grmovij sem kljub negodovanju staršev na lastno pest izstopil in morda se je takrat začela moja svojeglava pot, po kateri, se mi zdi, hodim še vedno.  

Čoln je postajal vse manj družinski, »federčke v rit'« sem začutil še sam in čoln je postal zelo uporaben tudi za »randije«, kjer nismo brali časopisov…In tako je že vrsto let ta isti čoln v mojem skrbništvu. Pred nekaj leti sem ga generalno obnovil in nihče ne more verjeti, da je star že 48 let. Da, prav ste prebrali, 48 let. Kupljen je bil namreč leta 1972. Čoln ima celo certifikat »Lloyd registra plovil«.

Malo čolno pluje po Krki z Loydovim certifikatom

In še dve fotografiji in življenja tega čolna, ki sta mi nadvse ljubi…oče in sin, oče je zdaj dedi in sin je postal oče…Hm, malo mi da misliti vse skupaj…

Leto 1985...oče Gregor z sinom Nejcem v rokah...

Štiriintrideset let kasneje, leta 2019...oče Nejc s svojim sinom Janom v rokah in na istem čolnu...

Pa pojdimo v včerajšnji skrivnostni večer na sredo reke Krke…Offsore, bi rekli, če bi bili na odprtem Morju, a sredina reke tudi nekaj šteje.

Enajsti julij 2020…vroč dan, ko hudič. Na Krko se spravim šele pozno popoldan. Vesel sem, ko vidim koliko mladine in otrok je ob reki. Vse polno je brezskrbnega kričanja, vse polno je skakanja v ne preveč toplo Krko, kar tudi nas ni nikoli motilo. Še bolj sem vesel, ko se dan končuje, mladina »spoka domov« in je hrupa ob vodi vse manj. Izberem lokacijo za mojo nočno seanso in vržem sidro. Ja, čisto pravo sidro. Sicer majhno, pa vendar sidro, kupljeno v ta namen že pred časom. Čoln se umiri, jaz pa vse bolj vzhičen pripravljam čoln za noč.

Dan se počasi končuje. Ostajam sam v objemu Krke

Kar nekaj prtljage imam. Razpolagam z 3,5 m dolžine in 1,45 m širine. Čoln je predeljen na tri prekate. V prvem, proti premcu gledano, bo spalnica, v drugem bivalni prostor z jedilnico in v tretjem, najmanjšem, zadaj na krmi, bo prostor za vso opremo, ki jo imam sabo. Spalnica se sliši dobro, a v resnici se bom moral za spanje v tisti prekat, ki po diagonali meri malo manj kot meter in pol med spanjem nekako zložiti in poskušati kolikor toliko udobno prespati noč.

Vesla ne pustim v vodi, ampak jih dvignem na rob čolna. Zakaj? Zato, da mi ponoči kakšna kača belouška ne zleze v nos…Preventivno tudi ne zlezem v spalno vrečo. Kaj če bi se ponoči kaj prekladal, ali pa bi me nosila luna ha ha in bi kot  mumija padel v vodo. V paniki bi morda namesto zadrge od spalne vreče odpiral zadrgo od kratkih hlač in adijo ta prispevek na Blogu…Vse to sem že zdavnaj premislil in tako bo. 

Večerne meglice nad reko Krko

Dan se počasi poslavlja, hrupa je vse manj. Ura je 20:45. Krka je na tem delu v koritu in sonca že dolgo ni več. Nad vodo se začno pojavljati nežne meglice. Kot bi kosmi vate lebdeli nad vodno gladino. Vse bolj sveže je. Meter, dva nad vodo skoraj na mestu lebdi roj nekakšnih mušic. Niso moteče. Sprva mislim, da gre za napad komarjev. Pa saj imam s komarji tako ali tako sklenjen  očitno nekakšen »pakt« in me ta »aviacija« ne napada. Sem in tja se pojavi kakšen mehurček kisika in naredi koncentrični krog, iz vode se vrže kakšna manjša ribica, priplava kakšen kosem alg in to je tudi vse. Reka postaja vse temnejša in skrivnostnejša.

Romantična večerja sredi Krke...

Sveča romantično osvetli klop na kateri pripravim slavnostno večerjo. Čas je pravi, deset zvečer! Kolbice, kumarice, češnjevci, ajvar, vino, kruh, še celo servetek. Vse imam. Uau kakšen gušt. Med tem je že noč in menda me nihče ne gleda, pa saj mi je tudi malo mar za to. Sidrišče sem pa tako ali tako izbral na odseku, kjer v bližini ni hiš. Začno se prižigati, kot proso drobne zvezdice. Nekaj časa se mi zdi, da opazujem satelit, a se izkaže da je avion. Preko aplikacije na androidu ugotovim, da letalo leti na liniji Munchen – Ankara. Povsod imam prijatelje…v Nemčiji in Turčiji. Nasmehnem se. Vem, to sem že zdavnaj ugotovil, da je bogastvo imeti prijatelje.

Neskončno uživam, fotografiram, poslušam in poskušam vse čim bolj vsrkati vase. Moja želja, preživeti noč v čolnu sredi Krke se uresničuje…

Vse pospravim in »odidem v sosednji prekat; v spalnico«. Kratka majica bo premalo, kar preko nje oblečen še tanjšo mikico z dolgimi rokavi. Ležim na armafleksu, kar se zaradi vlage izkaže kot pametna odločitev, pokrit sem z lahko puhasto spalno vrečo, pod glavo imam manjši »povšter«, kar je bila tudi ena od boljših odločitev….Pa saj vam povem, da imam vso to že davno premišljeno. Za enkrat mi je udobno. Opazujem zvezde, pogled imam proti severu zahodu, za opazovanje drugega dela neba, bi se moral  dvigniti in obrniti. Tam bi verjetno videl Saturn in Jupiter. Za tako kaskadersko akcijo pa sem prelen. Mali voz je v smeri mojega pogleda, ko ležim in to mi zadostuje. Trenutno je še visoko, v položaju z »vlečnim delom« popolnoma navzgor in na tako nagnjen voz, se da nič naložiti…😉

Nad mano vesolje, v duši vesolje...

Ob dveh se zbudim. Polovica lune je med tem, ko sem spal že zdavnaj vzšla. Svetleje je. Ne želim takoj zaspati nazaj. Poslušam razne zvoke, ki so v noči, ko ljudje ne delajo hrup tako vznemirljivi in skrivnostni. Poslušam ptice in njih let. Poslušam šum kdo ve česa iz brežin, ki so levo in desno od mene popolnoma poraščene. Na enkrat zaslišim močan pok…«štrbunk« na vodni gladini, ne daleč stran od čolna. Zvok, kot bi nekdo od daleč vrgel zelo veliko skalo v vodo, zelo zelo veliko. Ne spim, ne sanjam, vse je res. In spet…kar zagomazi vse v meni…zavem se, da je to lahko samo gromozanska riba…najverjetneje »som«. Si predstavljam kako velika žival. Prijatelj Milan, potapljač, mi je že zdavnaj kazal svoje filmčke o takih brkatih velikanih pod vodo. Ni dolgo nazaj, dve, morda tri leta sem videl v živo ulovljenega soma na suhem, v ne boste verjeli, velikosti ne majhnega človeka….Je to sedaj taka »beštija«, ki se ploskoma meče ven, ali morda udarja z repom Pooookkkkkk….udari še tretjič. Pas mater, pas mater…vse skupaj v moji bližini. Za hip pomislim, malo za šalo, da mi je žal, da nimam svojega sidra označenega z »bojico« in nimam prižgane kakšne »sidrne luči«….Pa saj se zverina lahko še vame zaleti….O ti boga, kaj vse doživljam. Noro noro noro…Kresnem malo travarice, ki jo imam »za primer kakšnih ran sabo«. »Boljš da jo«, pomislim, morda bom v kratkem lahko »alge« v šnops namakal…

Očitno sem zopet utonil nazaj v spanec. Ko naslednjič odprem oči, okoli pete ure zjutraj je še svetleje, tokrat ne od lune, ki je zdaj zelo visoko, svetleje postaja, ker se začenja počasi daniti. Mali voz je nizko in skoraj zravnan…zdaj je moč nanj kaj naložiti…in voz je naložen. Nekdo je nanj naložil noč mi jo bo počasi odpeljal…

Vse je mokro od vlage. Na veslih so kapljice, kot da bi deževalo. Rokavi mikice, s katerimi sem se dotikal sten čolna so mokri. Poskušam najti »čim bolj udoben« položaj, kar seveda zahteva zvrhano mero humorja. Zdaj bi mi že prijalo, da bi lahko malo pretegnil noge. Najdem rešitev. Položim jih na sedišče, ki razdvaja prekata. Tako menda ponovno zaspim. Ko ob šestih odprem oči, je že svetel dan. Noč, skrivnostna noč je le še spomin.

Z nogami stegnjenimi v zrak  mirujem in uživam. Spalna vreča je tudi vsa vlažna, a večinoma zgolj površinsko. Puh v njej je še suh in mi še nudi toploto. Tudi ponoči jo je. Mislim pustim, da se sprehajajo po spominu… Kje vse sem že spal v tej spalki. Imam se česa spominjati…tudi vseh zimskih bivakov v gorah. Nasmehnem se, ko mi misel uide na enega od njih, ko sva s kolegom spala pri zgolj nekaj stopinjah nad ničlo v eni od mrzlih noči v visokogorju in ko sem sredi noči kolegu pojasnjeval svojo ugotovitev, da pri zgolj štirih stopinjah »procesa staranja sicer res ne bova ustavila, da se pa meso ne kvari tako hitro« a ha ha ha ha in sva šklepetala naprej…pa spet drugič, ko se nas je v majhni sobici bivaka, v katerem je bilo prostora za štiri, nagnetlo menda osem…in vsi so sezuli gojzarje…a jaj jaj jaj… Raje sem šel v zimski noči spat ven, pod zvezde in bil car pod zvezdami…pa zimske noči na »Rački«, prejšnji barki, ko sem deset dni jadral brez gretja na barki, spal oblečen v zimsko smučarsko perilo in s kapo na glavi. Vse v tej »puhovki«, v kateri je nemalokrat gromko zagrmelo, da se je puh hotel sestaviti nazaj v gosko, ki bi najraje odletela…, a  ha ha ha.

V rečnem koritu sem. Sonce je še prenizko, da bi me pozdravilo. Osvetli zgolj vrhove dreves na brežini. Na enega od njih, čisto na vršiček prileti in se usede kanja. Vem, gleda me, mi pomežikne in reče: »A ne stari, kako sva midva svobodna?« Tako hudičevo se tega zavedam…

Nekateri "indici" kažejo na to, da sem del noči preležal na njem...

Sonce je višje. Najdem slamnik, na katerem sem po vsej verjetnosti spal del noči, vsaj po obliki bi sodil tako. »Presidram se« v senčko. Tako kot se posebnemu jutru spodobi, si spečem dva jajčka na ocvirkih…

Offshore nočna zgodba na sredini reke Krke se počasi zaključuje. Krka bo tekla naprej, v meni pa bo ostala zgodba ostal lep spomin na noč preživeto sredi reke...Nekaj fotografij v nadaljevanju iz življenja dolenjske lepotice...a pravi zaključek zgodbe je čisto na koncu...

Čas je, da zaključim ta zapis, čeprav bi lahko nadaljeval z sočnim opisom tega, kako mi je v nadaljevanju ponev s pečenimi jajci padla na tla, kruh sem v rumenjak namakal kar na tleh, ocvirke sem iskal med prsti na nogi, po mastnem čolnu pa mi je drselo v nadaljevanju še cel dopoldan…

….pas mater, pa se mi menda res vedno kaj dogaja!