15. junij 2021

Jadranje do Grčije in nazaj - zgodbe s poti !

 15. junij do 12.julij 2021

Letošnje leto je zopet leto za grške vode. Lanski dopust po Jadranu junija, takoj po tem, ko je bilo zaradi Covida sploh možno potovati, je ostal v nepozabnem spominu. Navtike je bilo zgolj za vzorec. Bomo videli, kako bo letos v Grčiji.

Kot običajno zapisi zopet ne bodo popolnoma kronološki, še manj tehnični. Tudi ni nujno, da bo nastajal dnevno. Zapisi se bodo nanašali predvsem na doživetja med potjo, zato naslov »Zgodbe s poti…«.

Lunga je od letošnjega leta opremljena z AIS sistemom, zato ji bo moč slediti preko spletnih aplikacija VesselFinder; MarineTraffic in podobnih. Poiščeš »LUNGA Sailing Vessel SI«) in že ti mahamo 😉

Pa pojdimo na pot…

 

I.  ETAPA  15.junij - 17. junij  2021   (VRSAR - LASTOVO)


Torek, ob 11h sva izplula iz Vrsarja.
Za enkrat lepi pogoji. Jadranje v maestral. Hitrost trenutno cca 6 vozlov. Kje bo konec etape? Hm kdo ve. Bomo videli...Luna je mlada in noč vabi...

-----------------*******------------------ 


Ko se začne delati dan...

Sreda, štiri zjutraj je, ko to pišem. Počasi se dani. Svetilnik na vrhu Dugega otoka prijazno pozdravlja. Za nama je 76 milj, pred nama še 127. Odločitev, ki je padla med potjo je, da greva kar direktno na Lastovo. Etap bo dolga, več kot 200 milj (370 Km), brez pavze. 

 

Včeraj so bili izvrstni pogoji. Devet vozlov maestrala je bilo dovolj za Lungo, da je jadrala s hitrostjo 6 vozlov. Kaj bi še želel več. Tako enakomernega vetra že dogo ne. Šesdeset prejadranih milj je bil en sam užitek. Pričakoval sem, da bo z večer veter pojenjal, pa ni. Severozahod je vlekel še pozno v noč, pravzaprav pretežni del noči, vse do pol treh zjutraj. Od tu naprej motor, upam seveda, da zgolj začasno, toliko, da se pojavi burin.

Hitro sva padla v potovalni ritem, kar pomeni, da se čas začne vrteti drugače, da je časa za vse in se nikamor več ne mudi. Sonček lepo greje, vendar je vseeno sveže, tako da že na začetku »podreva« pol senčila (bimini), da je možno sedeti tudi na soncu, ponoči pa bom lahko gledam zvezde. Jadranje je spokojno, da si ga lahko samo želiš. Časa imam seveda tudi za kulinariko…prijatelj Borut je pred kratkim izjavil, da moj Blog človek ne sme brati lačen, ker se mu preveč sline cedijo….Borut pozor, pripravi slinček  ha ha😉

….pozno popoldan si zavežem »okol' rit'' moj bordo rdeči predpasnik, namestim primerno muziko, si natočim kozarček vinčka in začnem z obredom. Nič posebnega, pa vendar slastno. Česen in peteršilj komaj dobro zaplešeta na olivčku, ko se jima pridružijo kozice s svojimi gracioznimi nogicami…Ustrašijo se, da je začelo snežiti, ko iz vrha potrosim ščepec, dva, tri drobtinic. In potem vino, belo suho, kot vedno. Testenine so med tem pripravljene in čakajo v »al dente« stanju. In potem…mmmm, se vse spoji…mmmm. Nismo nervozni. Počakamo da se v ponvi malo pogovorijo in prepojijo. Domača »berivka« spominja na dom, za katerega se zdi, da je že dolgo ko smo bili tam…

 

Sonce med tem izgublja moč, a je še vedno prijetno. Daleč levo so Unije s sovjimi belimi pečinami in slikovitimi hišicami, ki se mi vedno zdijo kot panji čebelnjaka. Naprej, pred premcem barke pa…. recimo temu letošnji dopust, ki se je začel spokojno, z lepim jadranjem in…pas mater, že pri dan z razvajanjem brbončic…

 

Četrtek, 17.junij.  Tretji dan in druga noč na poti proti Lastovu!              

Jadralski pogoji so res skoraj idealni. Vemo kako je z Jadranom in s termičnimi ali pa gradientnimi vetrovi. So ali niso, so ali niso iz prave smeri glede na naš kurz, jih je preveč ali pa premalo. V tem smislu je pogosto težko predvideti naše  napredovanje.

Tokrat sem lahko samo tiho in »molim«, da bi še trajalo. Jadrava pretežen del časa. Prvi dan od 11h dopoldan, ko sva štartala, pa do pol treh zjutraj. Burina je bilo nato premalo in je svojo priložnost dobil Yanmar (motor). A spet sva dočakala maestral, ob 11h, kakopak in spet naprej frrrr z jadri. Zgodaj popoldan  je prišel na vrsto špinaker, dokler se kasneje Morje ni dvignilo in je postala vožnja z njim manj stabilna. Špin dol in s polnimi jadri naprej! Proti večeru (včeraj, v sredo zvečer), je veter pričakovano polegel in ob 21h je prišel na vrsto zopet »Yani«, a le do polnoči. Zopet se je oglasil severozahod in jasno, ples z jadri se je nadaljeval. In še vedno traja…


Toliko o vetrovih. Kaj pa o dogajanjih? Pa ja menda kdo ne misli, da nama je dolgčas. Kdo me pozna, ve, da se mani tako ali tako ves čas dogaja, če ne drugače pa kipi v glavi od evforije, haha. Včeraj zjutraj na primer je v času mojega spanja imela Ksenija menda pravo predstavo z večjim številom delfinov, ki so se metali v bližnji okolici. Pot sva popestrila z vožnjo ob starih znancih, kornatskih  klifih. Gledal sem zopet te pečine, kot že nič kolikokrat in se spraševal, koliko je sprememb se je zgodilo na njihovih »licih« od kar jih poznam. Hm. Na naših vsekakor so, vsaj kar se gub tiče 😉

 

Topel, sončen, a ne prevroč dan je omogočal »izležavanje do bolova« (op.: Jasminov termin, haha) in ni nama bilo sile. Seveda sva si vzela čas za kavico in kakšno pijačo, vzela sva si čas za malčko in seveda tudi skuhala kosilo. 

 

Pri malčki si ne morem kaj, da ne omenim. Na Lungi imamo novo »dilco« na kateri je lepo postreči kaj slastnega. In ta dilca niti slučajno ni navadna dilca, je »dilca z dušo«. Ja, pri meni mora imeti marsikaj dušo. Zgodba s to dilco gre tako: prijatelj (hvala Kalimera) ti  z veseljem podari kos plemenitega tikovega lesa, ki ga rabiš in hkrati vtisne vanj spomin nanj. Prijatelju v zahvalo podariš »ročko« dobrega vina z Dolenjske in ko ob poskušanju »cmoklja« od zadovoljstva, se spomni nate in krog prijateljstva je zaključen in ima svoj smisel. Les, ki je še vedno les, odneseš v razrez k Tonetu«, pri katerem se je vedno zanimivo ustaviti. Pri njem ne diši po iverkah, pri njem diši samo po masivnem lesu. Poln je iskrivih zgodb. Sebe ne poveličuje, je preprost človek, a vendarle se lahko z marsičem postavi, tudi z svojo restavratorsko kariero. In tako odhajaš od Toneta z oblikovano »dilco«, ki je lepa a ji še nekaj manjka…Prešine te…pas mater gravura logotipa barke! Gusti še vedno lasersko gravira in dan kasneje vem, da s tem »les« ni več navaden les in ko ga premažem z olivnim oljem…zažari v vsej svoji lepoti. Samo kar ne spregovori. In tako iz lesa, ki je sprva les, plemeniti les, postane »dilca« in na koncu »dilca z dušo«…In zdaj je tu na barki, kamor je bila s tako ljubeznijo namenjena.


 
 

Ob 15h se že dajo slutiti obrisi Visa. Kako daleč sva že. Zdi se mi da potujeva že več dni. Pa saj je to tudi res. Ko to pišem, je to tretji dan in druga noč. Preteklo noč sem prizanesel Kseniji in sam vozil celo noč. Spanec sem nato po koščkih lovil tekom dneva, a je bilo premalo. Ob osmih zvečer se spravim spat in krmilo in »stražo« prepustim Kseniji. Nastopi svojo »gvardijo«, ki traja do polnoči. Takrat sem jaz spet »kot iskra« in zamenjava vlogi. V kokpitu so vse vrvi vzorno zložene, s čimer se sam ne morem vedno pohvaliti…

Noč je lepa, »za gate trgat« »Gate« ne rabim trgat, ker sem danes že »štunf« od špinakerja in je dovolj za danes in sam ne me spomnit na ta dogodek, ker bom po pi….Jebi ga! «Halo Pero« in zadeva bo sanirana do predaje barke kolegu.

Raje napišem še kaj o nočeh. Luna je komaj v fazi debeljenja, tista turška, malo rdeča luna in kmalu zaide. Noči so zato temne in posute z milijoni zvezd, med njimi pa »preproga mlečne ceste, po kateri se lahko sprehodiš. Vsake toliko nebo preleti utrinek, da ti vzame sapo.

Pri prepoznavanju zvezd si pomagam tudi s tehniko…telefoni že dolgo omogočajo uporabo aplikacije, ki je v pomoč. Enostavno dvigneš telefonček v smeri zvezde, ki jo želiš prepoznati in programček ti pove katera je. Kar nekaj jih že dolgo poznam na ta račun. Jupiter, Saturen in še marsikja. In ko  sem to noč spet enkrat držal telefon in preko njega bulil v nebo, se mi je zdela ena zvezda še posebej svetla…le katera je ta? 

Butelj! To je vendar luč na vrhu jambora! Pas mater, še dobro, da me ni kdo videl…

 

Četrtek, 17.6.2021, ob 8:00     Etapa  Vrsar – Lastovo zaključena v Zaklopatici

Noč iz srede na četrtek je zopet nudila pogoje za lepo jadranje s severozahodikom. Burina ni in v drugem delu noči si je potrebno pomagati z  motorjem. V Zaklopatico greva. Tam sta Tone in Vesna Kosi z Jadrnico »Mala«, slovenska oceanska jadralca z prejadrano potjo okoli sveta in preko 77 000 Miljami morske »kilometrine« za sabo. Vedno me prevzame nek poseben, spoštljiv občutek do barke in ljudi seveda, za katere vem, da imajo toliko vsega za sabo. S Tonetom in Vesno se lovimo že od lani, ko nam je srečanje »skoraj uspelo«, pa nam vendarle ni. Sledilo je obdobje »nagobčnikov«…in leto je naokoli.

Malo pred osmo se približujeva Zaklopatici (naselje na severni strani Lastova). Ksenija, ki je prvo polovico noči predežurala seveda še spi in sam spuščam in zlagam jadro. Zadovoljen sem z opravljenim delom, glavno jadro je vzorno zloženo…takrat pa »pok« in se strga desna vrvica »lazy jacka« (vrvica, ki drži pokonci platneno prevleko, v katero spravimo zloženo jadro). Vrhunsko ! Pas mater! Stojim v kokpitu v trenutku prekrit z jadrom, kot bi me kdo prekril z velikim »kovtrom«. Za po piz…«A je bilo treba tega« Grrrrrr…..Po dvesto miljah in ko že mislim, da je etapa zaključena, pa to. A jej jej jej. Nekako spravim jadro v »lazy bag« in se kot baba z odpetim modrcem, po 45 urah in 207 miljah privežem na bojo blizu »Kosijev«….

Kapitan Tone Kosi na svoji jadrnici "Mala"


 Ta dan ostaneva v Zaklopatici. Na vrsti je druženje. 

 

Mezica na Lungi

Dopoldan »mezica« na Lungi, pozno popoldan roštiljada na »Mali«, vse skupaj z še enim parom, Mirjam in Tomaž iz jadrnice "Preženi otožnost" (slovenski prevod francoskega imena), ki ju sicer ne poznava, a se spoznamo. Tudi to je draž navtike….sicer, kot sem že kdaj tu napisal….bi se odločil »za Pleterje«, pa se nisem, ha ha. Tomaž je strojnik,  s čimer se cel večer nekako ne strinjam, ha ha. Zdi se mi, da ima preveč boemsko frizuro za ta poklic. Tomaž, pa ti res ne bi kaj počel v »umetniških sferah«? 😉 Mirjam me asociira na antropologinjo Natašo Rogelja, pa še sam ne vem zakaj. Kakorkoli, zelo lep večer prežet s polno več ali manj slanih zgodb, tudi Oceanskih seveda. 

 

Roštiljada na Mali

Vesna Kosi, ki ima za sabo prav toliko milj kot kapitan!

Druženje se zavleče pozno v noč, kako pak…, a za spremembo od mojih siceršnjih navad, da prizorišča zabav zapuščam zadnji, tokrat »ugašam kot sveče«. Vendarle je za mano malo premalo spanca, ki ga sicer na non stop jadranju poloviš preko dneva. Prva se spraviva nazaj na svoji barko, na »Mali« pa še kar feštajo…in prav je tako. Vesel sem postelje na Lungi, a me po drugi strani žre, da se pri sosedovih pa še kar dogaja, pas mater. Tone, se bom drugič »bolje odrezal«, ha ha.

Mirjam in Tomaž na jadrnici "Preženi otožnost"


 Fotografija spada pravzaprav v naslednji dan, ko se poslavljamo pa nekako paše vseeno sem!

 

 II.  ETAPA  18.junij - 20. junij  2021   (LASTOVO - GRČIJA (Othoni)

 Petek;

Dopoldan pomahava prijateljem. Tone in Vesna imata še delo in nameravata na pot proti Grčiji popoldan. Tomaž in Mirjam nameravata odjadrati na Mljet.

V Ubliju morava opraviti izstopne formalnosti, dotočiti tisto nekaj malega goriva, kar sva ga porabila in vodo, nujno je potrebno spiti tradicionalno »žujo« v bufi pri »kapetaniji« in gremo.

Tradicionalna "žuja" pred odhodom

Vse poteka brez najmanjšega problema. Nekaj kontrol doživim,  a so vsi prijazni. Kmalu po privezu ob pomol "pribremza k meni" policaj in pregleda, ča imam plovno dovoljenje. Zanima ga tudi moja ribiška palica, in sicer če imam dovoljenje in še kakšno "rolico" za navijanje imam. Ugotovi, da je koncipirana za 30 Lb in to menda je v okviru dovoljenja, ki ga imam. Opozori pa, da večjih od 15Kg težkih rib ne smem "ven puliti" in seveda mu obljubim da ne bom. 15 Kg menda še vse skupaj nisem ujel, pas mater. Zelo prijazni so tudi ostali »uradni organi«. Na luški ispostavi, kjer najprej urejam odhodne formalnosti mi že na vratih pove, da kar se maske tiče "ne trebaju". Hvala, res jih imam že poln "k". Policaj, ki kod zadnji opravlja izhode dokumente vpraša: »Dali vi često dolazite v Ubli?« Povem, da vsake toliko pa že in policaj pove, »da se mu čini, da sem mu znan…« No ta je lepa. Če si policaju poznan, se ravno ni za pohvalit, ha ha. A le kako naj bi mu bil pozna? Poleg vsega imam na glavi slamnik in čez usta »nagobčnik«. Če bi imel še sončna očala in kondom na tiču, se bi mu pa mogoče že zdelo, da sva brata 😊.

Sestanek s kapitanom v "kormilarnici" ;)
 

Letošnji prehod Jadrana bo malo drugačen. Nič ustavljanja v Italiji. Malo zaradi covid komplikacij, za katere sicer kolegi, ki so zdaj že v Grčiji poročajo, da so Italijani vseeno kar pragmatični, sicer pa uradno pri njih  še vedno zahtevajo testiranje, pa čeprav si cepljen dvakrat. V tej EU si pa res vsak vas lahko postavi svoja pravila. Predvsem pa greva direktno, ker razmere za enkrat to omogočajo. Posledično letos bistveno dlje časa ostajava sredi Jadrana in bo sekanje tranzitne poti »velikih« kasneje in v ožjem območju (upam).  Vse to se odraža v bistveno manj prometa tankerjev in turističnih kruzerjev v tej noči. AIS se vsekakor izkaže kot zelo koristen pripomoček. Krmar ima več informacij in je mirnejši ob mimohodu »velikih bratov«.

Noč ježe malo svetlejša, saj se je luna »poredila« do polovice in ostaja dlje časa na nebu. Ob 1:45 zaide. Pred tem jo s skodelico toplega čaja dlje časa opazujem. Na VHF postaji se sliši že grška pomorska postaja »Olympia radio«…«. Griksi, še malo pa bomo tam.

Strastna bralka se modernizira. Del knjig je nadomestil bralnik, več kot praktična rešitev za jadralska potovanja.

 Nahajava se na območju največjih globin Jadran. Tisoč, celo tisoč dvesto metrov je tu globoko!

Sobota;

Ob šestih zjutraj ugotavljam izjemno močan proti tok. Komaj da se kaj premikamo. 145 milj je še do konca etape. Eh, kmalu mi je tega »pimplanja« dovolj in prižgem motor in kljub temu dosegam hitrost borih treh vozlov. Po dveh urah motor ugasnem in zopet pogon predstavljajo samo jadra. Veter, ki se pojavi je zopet v pol krme. Prednje jadro bo zadostovalo.  Z obema bom imel samo »štalo«, podpiranje prednjega s tangunon pa mi ne diši. Malo počasneje greva, pa vendar čisto ok.

Danes ne vidimo več nobenega kopnega. Morje je spet »okrogla ravna ploskev«. In ploščata sta tudi sonce in luna ko zahajata. Zahod sonca je opazovala Ksenija, jaz pa zahod lune. 

Ob desetih dopoldan smo v Italijanskih vodah in potrebno je zamenjati hrvaško zastavo za italijansko.


Takrat se začne. Kod da bi šlo za slavnostno predstavo ob prehodu v Italijanske vode. Predstava delfinov. Vse povsod jih je polno, ob bokih in pred premcem. Tam jim je očitno še posebno zanimivo. Sediva pred jamborjem in  vsa začarana opazujeva dogajanje. Srk »portovca« je primeren trenutku.

Delfini pa…kot da bi naju prišli pozdraviti, tudi zvedavo opazovat, saj se nemalokrat obrnejo na bok in gledajo navzgor, od koder jih opazujeva. So dobro znamenje za lepo nadaljevanje potovanja? Pozitivno energijo so vsekakor prinesli.

 

Težko je opisati kaj vse počnejo pod vodo, kakšni so občutki, ko se z delfinom spogledata iz oči v oči…verjetno si se jih lahko tudi dotaknil. Besede so preokorne za opis vsega. Naj še video pove svoje…

 

 

Povezava za tiste, ki ne vidijo Youtube "okenčka":    https://youtu.be/pPCw-5da4hM

Kasneje ugotoviva, da je igra delfinov trajala dve uri…

Ob osmih zvečer je še 82 milj do grškega Othnoia. Malo pred Brindisijem smo. Spat grem. Najprej pa še pogled na brezmejno Morje, ki je okoli in okoli, česar se menda nikoli ne bom nagledal.

Nedelja;

Lunga je že pred Otrantskimi vrati, ko me ob enih zbudi Ksenija (hvala za podarjeno ur'co), da prevzamem svoj del nočnega dežurstva. Desno je Italija, vsa v lučkah, levo Albanija, v temi. Samo še  55 milj (malo več kot 100 Km) je do cilja, enega od dveh prvih grških otokov nad Krfom, otoka Othonoi, kjer nameravava spustiti sidro.

Več kot polovica lune, tople oranžne barve, kot okrasek na novoletni jelki visi nad peto italijanskega škornja. Noč ni hladna, pa vendar bo prijala skodelica toplega čaja. Čez tri ure bo že dan. Usedem se v kokpit in uživam. V čaj namakam »lešnikove rogljičke«. Malo kasneje ugasnem še motor in odrolam prednje jadro.….aaaaaaa,  pas mater, če tole ni za obdavčit 😉.

 


Malo o razmerah med plovbo preko Otrantskih vrat, ki mejijo na Italijo, Albanijo in Grčijo:

Napoved  za jakost in smer vetra po "Windyu" kar drži in se ne pritožujemo nad njo, pravzaprav je super, kot več ali manj že celo pot.

 

Vremenski model smeri in jakosti vetra. Zelena barva pomeni jakost do 20 vozlov


Pričakovano je tu seveda kar nekaj prometa, a sva tega že navajena. Za boljšo predstavo kako to izgleda in po možnosti ponoči, kot je tudi letos bilo se poglejte spodnjo slikico. Krogci, kot tarča je Lunga, trikotnički pa ladje v okolici...Predstavljati si je še treba, da se vse dogaja ponoči...


 Spet sem hvaležen napravi AIS.

A vse enkrat mine in minila je tudi ta etapa. Ob 12:30 po SLO času, oz. 13:30 po Greeck času sidrava pod otokom Othonoi, ki nama je tako drag in kjer, če je le možno prihajava in odhajava iz Grčije. Žal, kot že napisano ni več Taverne "Nostimon Imar" in Babisa Likasa, a spomin in močno doživetje več kot jasno tako močni, da doživeta "zgodba" ostaja večna. 


 ------------------------- ***** -------------------------

Za nama je 430 milj (skoraj 800 Km). Pet dni sva porabila za to, s tem da sva en dan vmes "žurala" na Lastovu ;). V urah izraženo pa je to cca 90 ur non stop plovbe. 

Rdeča črta: Etapa Lastovo - Grčija (Othoni)
 

Kaj želim s tem povedati? Da če si nekaj želiš in sta "oba za" je marsikaj uresničljivo. V kolikor bi imela na razpolago več časa tudi midva ne bi tako hitela. Vendar...tudi v tem je čar. Ni to Oceanska plovba, je pa vsekakor drugačna kot tipično jadranska. 

In je lepo tako pluti, verjemite!

 

 In potem se začne...prvi Mythos, grška solatka, tatziki...mmmm

 
 

 

Ponedeljek, 21.junij 2021   Ljubim birokracijo, neizmerno jo ljubim!


Vse me mine, ko pomislim, da bom imel opravke z uradniki, a brez njih žal tudi na Morju ne gre. Narediti moram prijavo vstopa v Grčijo. Za enkrat smo ilegalci. Na prvih dveh otokih to tolerirajo, potem se pa moraš nekje prijaviti. Glede na to, da smo prišli direktno iz CRO, kar pomeni iz države izven Šengenskega območja, pomeni en postopek več. Covid prijave so letos seveda še dodatna komplikacija. Nekaj od tega sem že pripravil doma (plačal e_Tepai) in registriral prihod v Grčijo (med navtiki znano kot PLF dokument), kar je novost vezana na Covid.

Vse imam skrbno pripravljeno za »magical day«, ko bom obiskal grške pomorske oblasti, da naredim prijavo in dokažem, da imam vse vzorno pripravljeno.

Danes zapuščava Othonoi, ali pa Othoni, kakor komu paše. Cilj, 37 milj oddaljen Krf in »Port authorities«. Mala ima to že za sabo in sporoči, da »grk« zahteva, da vso dokumentacijo skenirano pošlješ pred prihodom po mailu. Bravo. Počasi mi je jasno, da ima marsikdo, ki jadra okoli sveta, na barki skener in tiskalnik. Seveda si pomagam s telefonom in poslikam vso dokumentacijo. Nekaj od tega imam vendarle že v elektronski verziji. Ksenija vozi proti Krfu, jaz pa se v salonu potim ob pripravljanju in pošiljanju dokumentacije, ki je:

NIJZ certifikat o cepljenju
Crew lista
Osebna izkaznica
Vpisni list barke
Maritime health declaration
PLF
Tepai + paravolo + dokazilo o plačilu
Zavarovanje barke

Glede na to, da moram kar nekaj od tega pofotkati po obeh straneh je s skupaj na koncu 15 e_dokumentov, ki jasno ne gredo »skozi«, kar spoznam čez čas, ko dobim zavrnjen mail. In spet sedim pri računalniku. Če pomislim, da je bilo doma že kar nekaj telovadbe z e_Tepai in PFL, kar »glava peče od vsega«. Kako skomplicirano vse skupaj.

Hvaležen sem Vesni in Tonetu (jadrnica Mala), ki me sproti obveščata o vsem. Tako mi je tudi jasno, kje moram pristati in da se moram prej javiti na 12 VHF Corfu Port Control. Kar na enkrat se zdi skoraj fino, da imam tako pomembne opravke. Na maturo zanesljivo nisem bil tako pripravljen kot sem danes na Corfu Port authorities. Obrit sem in prešvicano majico zamenjam z svežo. Oblast je oblast, ni kaj.

Klic na Ch 12 in prošnja za permission for cleareance….«špila vse v nulo«. Lunga pristane ob pomulu, kjer bi bil skrajni čas za kakšno »udarniško akcijo« in da bi ga malo »ofrajhali«. Vtis popravi pogled v vodo. Očitno sem na pravi lokaciji, tu so uradniki. 

 

Hip kasneje vstopim v stavbo, kjer naj bi uredil, kar je urediti treba. Samozavesten, ker sem »valjda« vse poslal po mailu tako kot zahtevajo, a seveda tudi malo »usran«, ker se pri birokratih vedno kaj zatakne. Tako na primer nimam »Maritime health declaration«. Pas mater, pa kje naj med potjo natisnem ta »pdf«, da ga izpolnim? Računam torej na uvidevnost in da bomo to skupaj rešili, saj smo končno tudi na maturi plonkali. 

 

Vstopim v stavbo! Sem ga že »usral«. Pride Greeksi in me postavi nazaj pred vrata. Masko lahko snamem, nima koga okužit. Greeksi pove, da bo treba malo počakati. Ko sem bil še v hodniku, sem s kotičkom očesa opazil prijateljski pogovor dveh očitno uslužbencev. Seveda se ne pustita motit. »Bo tale Kekec že počakal!«. Potem sem »na vrsti«…povem, kaj sem prišel urejati. In me pelje v pisarno, ki jo že poznam od let prej. Tam bom uredil. V pisarni sedi uradnica, »mlada mačka«. »Sorry it's too late. Today we have a holiday. We don't work anymore«….in me postavi še ta pred vrata. Ne dam se jaz in poskušam še enkrat razložiti po kaj sem prišel in kaj vse sem že poslal in da mi tudi nihče ni odgovoril, da bo ob štirih, kot sem se najavil, prepozno….


….potem grem po Gyros. To je vse, kar lahko uredim še ta dan!

  Današnje sidrišče?  Pod trdnjavo na Krfu!

 

Sidrišče na Krfu pod trdnjavo. Lunga je na desni strani, kjer so tri jadrnice,  leva lučka

 Torek, 22.junij 2021 Ljubim birokracijo, II. Del ! 

 
Kmalu po osmi zjutraj sem spet pred vrati »Port authorities«. Nisem prvi. Tip pred mano je očitno na istem. Hitro je jasno, da ima celotno dogajanje logistično v rokah ena uslužbenka. Stoji moj sotrpin in stojim jaz. Kar nekaj časa se nič ne dogaja. Sonce tolče v tilnik. Klobuka nimam. Včeraj ni nič pripomogel k vtisu😉. Vse bolj je vroče. Po hrbtu začutim kapljice potu, ki lepo potujejo priti »grabenčku« malo nižje. Pomislim, da če bo šlo tako naprej še dolgo, bom poklical Ksenijo, ki ne daleč stran dežura na barki, naj mi vsake toliko prinese »spodnjice za preoblečt« 😉. "Šefica protokola" pokliče kolega, ki je bil pred mano, saj se še naprej pražim na soncu. Šefico vprašam, če je vendarle možno, da stojim notri v senci na hodniku. Odgovor je pričakovan »not possible« in me pelje do grma ob robu dvorišča, češ naj se tam usedem na škarpo v senci in da ne bo pozabila name. Prišla me bo poklicati. Sedim in razmišljam o vsem. Situacijo izkoristijo mravljinci, ki med tem »maširajo« proti hlačnici kratkih hlač…«Tri taužent mravljincev kje v ….rit maširajoo«, mi pride na misel pesem, ki smo jo včasih peli in skačem da se jih otresem. 

Končno pride šefica protokola še po mene. "Super, zdaj se bo pomaknilo." Kolega, ki je pred mano je tudi notri. Samo dviguje obrvi iznad maske in kar meče telefon ob mizico na hodniku. Očitno mu ne gre vse gladko. Sam sem do neke mere miren, saj sem vse, skoraj vse, dokumente poslal že včeraj. Skoraj bi pričakoval, da me bodo pohvalili, da bom dobil »čebelico« in z urejenimi papirji z njihove strani lahko hitro vse opravil, a se očitno motim. Šefico protokola me vse bolj asociira na šefico zaporov Alcatraz. Obvladuje vse. V hodniku je namreč kljub vsemu še nekaj ljudi, očitno iz drugih razlogov. Vsi nekja čakamo in z vsemi "ona" kontaktira in nas ko na "simultanki" občasno obiskuje. Nič ne pove umirjeno, vse je v stilu »komand«. Meni med tem še vedno teče po hrbtu proti »grabenčku«, njej ne…Hlače uniforme so namreč krojene tako, da se jih očitno nosi nizko, majčko ima pa kratko, tako lahko preverjam če tudi njej kaj kaplja proti "grabenčku" in ji ne, čeprav non stop nekam leta in ukazuje. Vsake toliko se ustavi pri meni in kaj hoče. Nisem prepričan, če je res kdo kaj pogledala od tega, kar sem poslal kot e_dokumentacijo. E_Tepai si celo kopira. Hoče videti papirje od zavarovanje in z njimi nekam izgine, Slišim, da se z nekom posvetuje po telefonu. Omenja zavarovanje…Slovenija…Hrvaška. Za crkent. Jasno da sem ves napet. Izpolnjujem crew listo in iz čistega lapsusa pozabim napisati Ksenijo na listo in sicer priimek in ime, ostale podatke pa sem vpisal. 
 
 
Pride mimo in mi s kemikom obkroži, kaj sem izpustil in potem pove, da naj pa sedaj to še enkrat prepišem, ker ne more biti tako počečkano. In vajo sem na koncu še enkrat ponovil, ker....Ksenija ni "crew", ampak po njihovem "passenger".  V "pi"….bi jo sunil, a seveda z nasmehom rečem, da bom "z lahkoto"....pas mater! Se počutim kot prvošolček. Tale je definitivno iz Alcatraza…Jo kar vidim kako »jo« nasloni na rešetke in ukaže… 

Izpolniti moram tudi manjkajoči »Maritime health declaration«. Pol ne razumem, a hitro ugotovim, da je potrebno povsod obkrožiti »No«, ker če obkrožiš »Yes«, fašeš: »If yes…..Torej je vse »No«.
 
In vse to se dogaja na hodniku. Nikamor, v nobeno pisarno ne grem, samo v sobo 4 na desni, da plačam taxo 15€. Že mislim, da je konec, ko me pošlje še na drugi konec luke, kjer bom opravil se »passport control”. Končno dobim težko pričakovani žig in zaslišim »You are welcome in Greece!” Zmagaaaaa!!!!! 



Porabil sem dve uri…ne glede na to, da sem vso dokumentacijo poslal po mailu v elektronski obliki.
 

 
------------------ ******  ------------------

Preostanek dneva je namenjen premiku na otok Paxos 

Ne glede na vse, malo popraznujeva uradni prihod v Grčijo...



Sreda, 23.junij 2021   Čisto navaden dan, a tako lep!

Zbudiva se v Lakki, na vrhu Paxosa. Lakka je sicer vabljiva, vendar je tu vedno odločno preveč bark. Upala sva, da letos vendar ne bo tako oblegana, pa je, žal. Sem se verjetno vračava samo še ko bo prilika zgodaj zgodaj pred sezono, ali pa pozno pozno jeseni. A kaj ko so tu tudi lepi spomini, tudi na praznovanje rojstnega dne prijatelja. Vsak z svojo barko smo bili, pa vendar skupaj. Res prijeten spomin…in težko mi je, ko vidim prijatelje, ki ne utegnejo več in ki jih golta spirala poslovnih vod…Morda pa vendarle in kljub vsemu še kdaj?

Kar zgodaj zapuščava sidrišče, skoraj prepleteno z »sidrajočimi«. Najbližjim sosedom uprizoriva »predstavo«, ko se usklajeno, brez ihte in brez besed, odsidrava iz situacije, ko je bilo sprva videti, da brez asistence in njihovega premika ne bo šlo. Pospremljena sva s »palčkom navzgor«. 😉

Kam greva? Ideja je, da v prvi najbližji lep zaliv, da si narediva zajtrk. In tu na Paxosu je kar nekaj takih zelo lepih, vsi po vrsti težko primerljivih s hrvaškimi. So pač drugačni. Tu naj bi zajtrkovala. In tako prideva samo eno miljo naprej, ker je že prvi tako lep, da se nama zdi vreden zajtrka. Popoldan greva na celinsko Grčijo, dobrih deset milj oddaljeno Pargo…

…a dan se v trenutku obrne drugače, ko spustiva sidro in se zaveva na kakšni »odbiti lokaciji sva«. Na obali zgolj neka ruševina, z okusom obnovljena za bivalni namen, sicer pa seveda smaragdna voda tišina in za enkrat nikjer nikogar. Plan za danes je v trenutku podrt. Tu bova ostala in preživela dan! To je, vsaj meni, en od privilegijev navtike. Sprotno spreminjanje planov, popolna fleksibilnost. 

Odbitek na vrhu Paxosa
 
Odločitev, da se ne premakneva nikamor več danes je pravzaprav zelo podobna tisti, da bova dan in noč, ali celo več dni plula. Čas se namreč umiri in čas imaš za vse, čisto vse…
 
.....tudi za Bruskete sredi dneva s sočnim paradižniki, iz teh vsaj malo bolj južnih krajev, z svežo baziliko seveda.
 
 
Priznam, da sem o tem sem spremenil mnenje. Včasim se mi je zdela bazilika na ograji barke nezdružljiva z jadranjam, danes se mi zdi kot simbol, da je barka na poti. In poti Lunge so pošteno prejadrane.


Pred večerom v zalivu kjer sva, spusti sidro še en katamaran. Ne motit! Obratno. Vse diši po zgodbi... Zanimivo bi se  bilo spoznati.

 

In potem vzide luna, polna luna..."grande finale"....Morje se pogovarja s kamenčki na obali, komaj, pa vendar,  se slišijo čukci na obali. Malo prej so potovali mimo delfini in spokojno dihali, kot le oni znajo...

....navaden dan, a poln vsega


 

Četrtek, 24.junij 2021          O babah in "sovah"!

Na barkah imajo ljudje marsikatere živali…kužke, muce, papige in eni celo sove. Sove? Da Sove! A gremo od začetka….

Najraje imam, da ko prideš na sidrišče, žal kar obljudeno in te že od daleč iz premca gleda kakšna baba, oprostite izrazu. Sam sicer koristim polno ljubkovalnih izrazov za dekleta in seveda sem »normalno raščen«, kot se temu reče in je moje mnenje, da je zaželjeno, da so dekleta na barki. Med njimi so seveda tudi vsega spoštovanja vredne jadralke, kapitanke ali nepogrešljive kot posadka, ki prav tako prevzemajo pomemben delež pri kakršnih koli opravili na barki. Toliko o tem, da se ne bo morda oglasil zbor feministk in me linčal. Torej, če rečem »baba« je to res »baba« in pika in ko rečem tako, rečem z razlogom.

Baba, čeprav gre za samostalnik, se da kot pojem celo spregati. In tako pridemo do »sove«. In zdaj se lahko vrnemo do stavka, ko pravim, da imam najraje, da ko prideš na sidrišče, vse manevre, ki jih izvedeš opazuje iz bližnje barke kakšna »sova« (stopnjevanje »babe«) in ni šans, da bi karkoli naredil, da bi ji bilo prav. Na sto metrov daleč vidiš, da je »nasajena« (tečna) že od jutra, ko sta se z decom »užgala« in zdaj išče naslednjo žrtev. Približaš se in vidiš da gleda tako grdo kot smrtni greh. Dobim idejo, da bi to stanje lahko opisal s prirejeno Boforovo lestvico, ki je sicer uporablja v pomorstvu za ocenjevanje moči vetra in stanje morja. Šla bi nekako takole:

Bf

Stanje

0

naravno ozadje tovrstnih  osebkov

1

več ali manj vedno prisoten minimum slabe volje, brez tega sploh ne gre

2

dan začne razdraženo, ne ve pa  sicer zakaj, a nekdo bo že kriv

3

vsaka »iskrica« je dovolj da eksplodira

4

eksplodira in ne da se je ustaviti

5

eksplodira in vsi v okolici so ga na j….; »sova«

6

bogi dec!

In ko naletim na tako situacijo in sovo na premcu, me resno prime, da bi jo nekam poslal in zahteval 
In ko naletim na na tako situacijo in "sovo" na premcu, me resno prime, da bi jo nekam poslal in zahteval pogovor s kapitanom, ki sicer na barki je, sam je »pezde«. Sedi, kaj sedi, pravzaprav čepi v kokpitu, se skriva in si ne upa vmešavati…

Tako pridemo do bistva in »postulata«. Na barki je lahko samo en kapitan (spol seveda tu ni pomemben). Ljudje tudi mislijo, da če imajo izpite, da so kapitan. Kapitan je lahko samo ena oseba, ki prevzema vso odgovornost (tudi pravno). Barka je v operativnem stanju seveda tudi v manevrih pristajanja in izplovljavanja. Kakršno koli komunikacijo z okoliškimi barkami vodijo izključno kapitani in to kulturno in »profesionalno«. Pika. Tiste »gobčne«, naj se pač ugriznejo v jezik in zdržijo. Ni to priložnost za njih. Amen!

 --------------------- ***** ---------------------

Pozicija Lunge ob koncu dneva:




Četrtek , 24 in petek, 25. junij 2021 Premik na Levkas in naprej k "osamljenem drevesu"

Zaliv na vrhu Paxosa kar ne moreva pozabiti. Soseda iz sosednega katamarana ga zapustita prva. Mahamo si, kot da bi vmes postali prijatelji, čeprav se nismo utegnili spoznati. Ko tip pride v zaliv »s pareom okoli riti«, predno spusti svoje sidro vpraša, kje je moje, nato sidra kot se spodobi in gre takoj z masko v vodo, da vidi kako je z sidrom….je pri meni naredil sprejemni izpit! Srečno »prijatelja«.

Vroč dan se obeta, Na celini so temperature krepku nad 30oC, pravzaprav se približujejo štiridesetim. Nad kopnim je vse sivo od vročine, kot bi bilo megleno, komaj da ga sploh vidimo. Pargo, ki je bila v planu izpustiva. Na Levkas greva. Tam nama je sicer vse znano, a Bogdan sporoča, naj pozabim na sidranje nasproti »mestne rive«, ker so tam, pravokotno nanjo, postavili kar nekaj pontonov, predvsem z čarter. Ja Grčija se spreminja. Nekaj na plus, nekaj na minus, ni kaj. Plus je tu vsekakor bolje označen vhod v Levkaški kanal na severu in na jugu. Ko sva pred leti devetimi leti prvič prišla sem je bil vhod iz severa komaj kaj označen tudi poglobljeno ni bilo, tako da si moral presneto paziti na globine. Pretežen del poti si je potrebno pomagati z motorjem, ker je vetra preprosto premalo in »dahci«, kolikor jih sploh je (1Bf), so točno v krmo. Uro pred koncem se pojavi veter iz W smeri in se na koncu razpiha vse do 5 Bf.

Zakaj uporabljam Bofore? Zato, ker se tu vse napovedi izražajo v Boforih in se trudim, da tudi v sebi naredim ta premik v glavi. V CRO področju se več ali manj pogovarjamo v vozlih, ali (meni ne ljubo) celo v metrih na sekundo. Izražanje v Bf je v bistvu mnogo bolj smiselno, saj je to enota, ki ima nek določen razpon in ni »enoštevilčni« podatek, kot tudi sicer na Morju ni tako. 

Lunga zopet Levkaškem kanalu
 
Šestin trideset vročih milj ima Lunga do Levkasa in ob petih popoldan, ko se zopet odpre »most« (odpira se na vsako polno uro), ki je v bistvu trajekt (že napisano tu, pa ponovimo še enkrat, da je trajekt namesto mostu tu z namenom, da so obdržali status otoka), zaplujeva v kanal, ki pripelje do mesta Lefkada. V kanalu smo spet izpostavljeni vetru in je potrebno kar »naviti obrate« motorja.

Bogdan je imel prav. Sidrati na znani točki ne moreva več. Tudi prav. Na pomolih je še kar nekaj prostih mesti in pristaneva s krmo na enem od njih. Pri »Daltonih« običajno »kresneva« pit Gyros in jasno, ga poplakneva z Mythosom, vse kot običajno. Protokol je protokol. Že doma si rečeva: «Ko pristaneva v Lefkadi« greva pa spet k Daltonom!« Zdaj sva tu in Daltoni tudi. 
 
Brezplačen privez....znanstvena fantastika za Hrvaško...
 
Nihče naju ne preganja iz pomola, nihče ne pride kasirati, za hrvaško je to nepojmljiva znanstvena fantastika! V miru opraviva lahko načrtovano nabavo, tudi nakup olivnega olja za domov in sprehod kasneje, proti večeru, ko se malo ohladi. Večeri so vse dni prijetni sveži, tako da tudi spanje ni problematično. 
 

Jutranja kavica in spomin na Jasmina in "Indigo"

Po jutranje kavici Lungi dopolnimo zalogo nafte in vodo, operemo palubo in zapuščava Lefkado. Cilj ni še definiran, je pa jasno, da je dan namenjen kopanju in druženju z »Malo«, ki prihaja iz Preveze. Malo kasneje se pridruži še Tone iz »Yotare«, tudi znani slovenski pomorščak, ki ima za sabo že bogati navtično zgodovino in veliko Oceanskih milj. 
 
Tone in Yotara
 
Sidramo v šest milj oddaljenem zalivu, ob celini, ki mu midva rečeva »zaliv ob osamljenem drevesu«. Ob prihodu je v zalivu nesprejemljiva gostota sidrajočih, a zvečer ostane tu le moda pet bark. 
 
Kar nekajkrat sva v tem zalivu z "osamljenim drevesom sidrala". Spokojen postane šele zvečer, ko  večina bark oddide.
  
Kako naj se bi drugače končal dan kot….mezica na Lungi in roštiljada na Mali…Pametni smo bili seveda čedalje bolj. Glede na pretečene ure in pretočene »energente«…. 😉 je šlo seveda za eksponentno rast modrosti…Pozno ponoči smo vendarle naredili »cut«, da nas ne bi slučajno razneslo 😉

Zur pri Kosijevih...

 Sobota, 26.junij 2021;   Odjadrava v "gorski svet"


Jutra na sidru so najlepša jutra. »Stopiš v Morje« in pustiš, da te do konca prebudi. Morda zaplavaš do obale in »se pogovoriš s kamenčki na obali.« Ni lepšega. 
 
Ko se prebudim, me včasih čaka kakšno obvestilo ;)
 
Izdelanega plana za jadranje v Grčiji tudi letos ni. Nastaja sproti. Tako se porodi v nekem trenutku ideja, da bi se letos malo bolj približala celinskemu delu Grčije. Tega predela sva se v preteklosti izogibala, pa še sama ne veva zakaj. Otoka Kalamos in Kastos sta otoka, bližje obali in do sedaj ob njih še nisva plula. Ideja je sprejeta. Popoldan začne »delati termika«, zapustiva sidrišče in s prednjem jadrom in vetrom v pol krme Lunga odjadra proti dobrih 12 milj oddaljenemu otoku Kalamos. NW veter doseže tudi 5 Bf, pretežno pa štiri. Ležerno jadranje omogoča dovolj časa za ogledovanje nepoznanih predelov. Kalamos je poraščan, tudi 750m visok otok, a celina nasproti je še mnogo višja, najvišji vrh meri skoraj 1600m, a gola, neporaščena. 
 
Poraščena obala zanimivega Kalamosa, z nekoč delujočim mlinom na veter

Pogled proti celini

 
Pogled proti celini

Pokrajina je res zanimiva kamorkoli se ozreš in hitro je jasno, da je današnji plan dobra odločitev. Kot da bi prišla v neko gorsko področje, malo spominja na Boko Kotorsko… 
 

 
Konec etape predstavlja luka in zaselek Kalamos. "Mala" pristane na pomolu, "Lunga" se odloči za sidro pred vhodom v luko. Počakava, da sonce zaide za strmim otokom in se posvetiva kulinariki. Nekaj mesnih, grških posebnosti je ostalo še od oskrbe na Levkasu. Brez prave »Greek salad« pa tako ali tako ne gre. 
 


 
Grško kosilo

Tone in vesna se javljata iz Taverne na obali in sprašujeta če prideva. Ksenija se ne odloči in ob branju ostaja na barki, mene pa vendarle premami in se z »dingijem« (pomožni čoln) odpravim na obalo. Večer se spet zavleče…
Pozicija ob koncu dneva

Včasih smo rekli: "petek, dan za metek"...od kar sem srečal Toneta, se mi zdi, da smo na "orožnih vajah"

😉😉😉


Nedelja, 27.junij 2021; Dan začnemo s frapejem, končamo pa frapirani…


Dobili naj bi se ob devetih zjutraj na obali ob frapeju. Sklep je bil sprejet sredi noči, ura zakasnitve zato ni bila nepričakovana. Frape je osvežilna penasta pijača, pravzaprav spenjena kava z ledom, ki v vročih dneh, kot osvežitev še kako prav pride. 
 
Grški "frape"

Več ali manj vse barke že zapuščajo luko Kalamos. Kaj pa je z našimi plani? Ni jih, pas mater. Po eni strani je to res čisti relax, po drugu pa... Vse bolj se mi zdi, da ko greš enkrat na »tako dolgo pot« si kar težko nato »kao umirjen«.

In danes naj bi bil še »kao umirjen«. Predviden je premik samo na sosednji otok Kastos. Nisva bila še tam. Dosti manjši je od »soseda«. In če je bil že Kalamos simpatičen, bi bil lahko Kastos, morda še manj obljuden. Vetrovni vzorec je enak včerajšnjemu. Dopoldan nič vetra, ob cca 15 potegne iz NW, pred večerom se malo umiri, pa ne povsem. Vroče sicer je, pa ne tako, da se ne bi dalo zdržati. »Lara«, ki je malo nižje piše svojem Blogu o neznosni vročini in da se dobesedno kuhajo. Hm. Je možno da je cca 50 milj taka razlika?

Še o Blogih. Na Fb (skupina»Jadramo v Grčiji«) je bilo pred kratkim objavljeno:
 
A po zadnjih informacijah prihaja še »en Blog«. To noč je na poti v Grčijo tudi Skokica« z Miranom Tepešem in posadko, ha ha. 
 
Kastos od blizu izgleda, kot da bi bil zgrajen iz listnatega testa in ob vzhodni obali ima tudi kar nekaj lepi zalivov s plažami, kar je tu tako ali tako skoraj normalno. »Mala« sporoča, da je na enem od rtov videla tjulna med plavanjem. Sredozemska medvedka? Midva nimava te sreče in je ne vidiva. 
 
Kot da bi šlo za "listnato testo"
 

Sidrišče pred zaselkom »Kastos« vzame dih iz drugih razlogov…gužva na sidrišču. Za Jadran morda res normalna, za Grčijo, vsaj iz preteklih časov pa manj normalno, sploh če upoštevamo, da je vendarle še junij. Čarter bo očitno uničil še Grčijo (vsaj ta, Ionski del), tako kot je Jadran. Kam bomo pa potem bežali?

Zaliv pred luko Kastos ni majhen, je pa dno pretežno poraslo s travo in v travi se pač ne da pošteno sidrati. Razočaranje. Kosi celo ne najde primerne točke in odide dva zaliva naprej. Sam za Lungo najdem neko opcijo, nisem najbolj zadovoljen, ker smo si vendarle preblizu, je pa sidru v mivki in globoko zaorano. 


Noč je lepo osvetljena z še vedno dokaj veliko luno. Blog pišem zunaj v kokpitu. Piha NW oblečem si majčko, ker hladi. Tu se pred pretirano vročino za enkrat res ne moremo pritoževati.

Lahko noč! 

 

Na sidrišču...

Ponedeljek, 28.junij 2021; Kefalonija; srečanje z Arnotom, Petro in Bogdanom

Lunga je sidrana globoko v zalivu, na mivki in v »zeleni vodi«, dosti blizu obale z okroglimi kamenčki. Prav ta zaliv si zjutraj izbere dekle za, kot se kasneje izkaže, svoj trening plavanja…in da je plavalka, je hitro jasno. Kakšna eleganca, kakšna sinhronizacija gibov. Telo se vrti okoli svoje osi, vsake toliko se v soncu zasveti kakšen del ritke in pove, da gre pravzaprav za golo telo. Ne gre za perverznost, zgolj za lepoto naravnega. In ženska plava dooolgo, več kot uro in to vse možne stile, vključno z delfinčkom. 
 
Trening plavanja na "top" lokaciji...nadaljevalni tečaj...
 
Hm…težko bi ocenil kakovost treninga v strokovnem smislu, sam…. pas mater…plac za trening si je izbrala pa fenomenalen. »Paradna disciplina« se mi je vsekakor zdela »žabca hrbtno, čist'počas«…a jej jej….Ksenija me čez čas vpraša, če me naj »prijateljsko na gobec«, ker se ji zdi, da mi je spodnja čeljust zaskočila….Za crkent, ženska se pač ne spozna na plavanje 😉.

 
Grk kasneje na začetnem tečaju...

 Predstave v zalivu še ni konec. Iz vrha hriba prihajata domačina, z dežnikom za senco, da se malo ohladita. Grk se počasi, v bermudkah do kolen potopi v vodo. Potem pa, ampak se res ne želim norčevati, je pa bilo smešno, še kako smešno, ko sem opazoval Grka, kako se trudi s pasjimi gibi obdržati nad vodo. Pravzaprav ni bilo čisto jasno, al' se uči plavati (vsekakor začetni tečaj), al' pleše sirtaki…. 😉.

Ustaviva se ob »Mali«, dva zaliva naprej. Malo počvekamo, spet so v zraku Oceanske zgodbe, tokrat barvite Polinezijske, »pivnava jih«, vzbudijo polno spominov in emocij…

…in malo kasneje si mahamo. …in »se vidimo«. Lunga odjadra proti Kefaloniji. Soglasno sva namreč zjutraj ugotovila, da je bilo nekaj dnevnega »pimplanja« v radiusu nekaj milj dovolj in da si želiva premik. Večino, vsaj večjih otokov sicer poznava, a spet bi jih rada videla. 
 
Kosilo v orci na kolenih!

 
Jadralski pogoji so krasni. Orca proti Itaki s štirimi boforčki kar poboža dušo. Barka je zopet v gibanju, akciji in midva z njo. Kosilo med nagnjeno barko, sočno, zelenjavno, je seveda na kolenih, a »kaj češ lepšega«. Gledava več kot 300 m visoki otoček Atakos med potjo. Zaliv na vzhodni strani vabi. A jadrava naprej, proti Odisejevi Itaki, kjer je tudi nekaj najinih spominov. Itaka jadranje umiri in Lungo postavi zopet pokonci, saj smo v zavetju pred NW vetrom. Kanal med Itako in Kefalonijo pričakovano severozahodnik »skanalizira« in v pozdrav pošlje bele »koderčke« na vrhu valov. Vse tako kot mora biti, a mi smo že v zalivu »Antisamos«, vzhodno od mesta Sami, na E strani Kefalonije. Zavetja pred vetrom je dovolj, sidrišče pa dokaj neugodno, zaradi velikih globin in za sidranje slabega dna. Plus vsega je vsekakor , da je tu malo plovil, ko prideva, samo dve luksuzni jahti in dve jadrnici. Ena od luksuznih jaht je tistega tipa, ki ima okoli sebe vse kar se da zmetat v vodo, v kolikor se bi posadka slučajno kaj zaželela, a zaželijo si nič.Trije skuterji, en kup supov, pa še kaj….in…pa ne moreš verjeti….na palubi imajo tudi pravo, ne majhno jadrnico. Za crkent. Gazda ima očitno »full feeling« za jadranje in bi on jadral, sam časa nima…ima pa denar. Se mi kar želodec obrne. 
 
Jadrnica na krovu jahte. Gazda ima očitno "full feeling" za jadranje...

Pred večerom pride kočno »ena normalna jadrnica«! »LARA« s Petro, Bogdanom in Arnotom, našimi prijatelji iz Vrsarja, vezani na istem pomolu kot Lunga. 
 
Prihaja LARA!
 
Sosedje smo tam in Arno je tudi sosed. Petra in Bogdan ga predstavita, kot mladega nevzgojenega mulca. Sicer pa je Arno kuža, mlad kuža. Ljubljane se skoraj ne spomni več, ker je moral že takoj na nekaj mesečno plovbo v Grčijo in zdaj je čisto verjetno, da ta »sruta pasja« misli, da je Grk. V prostem času menda na Lari teka po palubi okoli in okoli in kdo ve, morda misli, da je v »hosti«. V tavernah ima hude boje z osami, ter jih poskuša ugrizniti v rit. Drugih sovražnikov še ne pozna. Možno je tudi, da se bo tega »guncanja« tako nažrl, da se bo, ko se vrne v Ljubljano, »vpisal v planinsko društvo« 😉. Ali bo to PD Ljubljana Matica, ali kaj drugega bo popolnoma nepomembno… 
 
»Jasasu kmalu sledi »jamas« in »meze«. »Jasas« se reče samo enkrat, ob snidenju, »jamas« se realizira večkrat. Spet je kokpit poln zgodb in družabni večer se, kako pak, zavleče pozno v noč. Družimo se toliko časa, da vmes Arno nekaj mlečnih zob zamenja za prave. Za crkent! 
 
Petra in Bogdan iz "Lare"

Zdaj moram blog na tem delu zaključiti, ker se morava s Petro, ki tudi piše Blog, dogovoriti, kaj bova še napisala o večeru 😉😉😉. 


Sosed Arno iz Lare

 

Torek, 29.junij 2021; Proti Zakintosu

Določiva najjužnejšo točko tega potovanja. To bo vendarle Zakintos. Pred devetimi leti sva bila nazadnje tu. 


Bogdan in Petra, ups pardon in Arno seveda, z barko Lara odhajajo proti celini, v Astakos, kar je bil tudi najin plan nekaj dni nazaj, a sva ga opustila. Lunga obrača kljun južneje. Pred odhodom si privoščimo še "frape" na obali, plaži z "marelcami". Hitro zopet ugotovim, da tovrstni turizem niti v snu ne bi bil zame...


Vi kar "enjojajte"...jaz grem pa na Lungo!

Pas mater...le kdo bi to lahko bil ?

Vmesna postaja je mesto Poros na SE Kefalonije. Pristaneva v luki, ki jo poznava. Hitro ugotoviva, da je to popolni »promašaj«. Midva preprosto nisva za luke. V njih je vedno vroče kot pes (Arno oprosti 😉), ne moreš skočiti v vodo, gibanje zraka nobenega. In tako je seveda, le kako bi bilo lahko bilo drugače, je danes tu. Kot da bi se ujela v past. Že med potjo do sem ni bilo praktično nobenega vetra in visoke temperature. Ko stopiva na asfalt možgani dobesedno zakipijo. Kseniji je še toliko bolj mučno. Vrneva se na barko in se prestaviva pol milje višje na sidro. Skok v vodo in počutje se takoj izboljša. Izkaže se, da je sidrišče celo odlično izhodišče za oskrbo, saj si ravno nasproti mesta, kjer je vse, trgovine, tudi kvalitetna mesarija in taverne. Izbereva taverno, kjer so mize v globoki senci in uživava v Grški kuhinji in prijaznosti. Kaj je danes na jedilniku? Hobotnica na žaru, prelita z omako iz vinskega kisa in medom. A če je bilo dobro? Je in to zelo. Cena zmerna, da o prijazni postrežbi ne govorim. Kako drugače kot prepogosto na hrvaškem. 

                                                           "Octopus with vinegar"

Oskrba v mestu Poros je solidna. Veliko sicer ne rabiva, malo je pa vseeno potrebno dokupiti zelenjave in sadja in glede na to, da je tu solidna mesarija seveda nabaviva še za dve večerji, tokrat na barki. 

Hladilna vitrina v mesariji po grško

Počakava, da sonce zaide za gorato Kefalonijo, dvigneva sidro in zaplujeva proti šestnajst milj oddaljenem Zakyntosu. Ko kljun barke pokuka izza južnega rta Kefalonije, je jasno, da je bilo ob njeni vzhodni strani cel dan popolno zavetje. Tu, na rtu, pa pozdrav zahodnik jakosti 5 Bf (cca 20 knt). Začne se živahna plovba s pogostim prelivanje, plovba, ki jo kmalu dohiti noč. »Le kam rineva«, pomislim? »A je treba tega?« Še enkrat preverim vremenske modele in se zavem, da sva tu na sredi pač v »strženu močnejšega vetra«. Ok, bova že potrpel. Vročine seveda že zdavnaj ni več, pravzaprav se je potrebno obleči.

Bolj kot se Lunga približuje vasi Nikolaos na SE Zakintosa, manj je vetra in nočna plovb je pravi užitek. »Toplo dene«, ko sredi noči prileti sms. Marjan in Suzana iz »Vihre« pošiljata pozdrave ob pripravljanju škampov na sidrišču Žutske Abe…Pišeta, da bereta blog in obujata spomine na svoje potovanje pred leti po Ionskem Morju. Prijeten občutek, res prijeten…hvala. Tebi Suzana pa sploh hvala še enkrat za podarjeno knjigo, tvojo »osebno kuharico«. Morje nas res združuje in nastajajo nova prijateljstva, če trčijo skupaj sorodne duše.


Tale Milavž (Nikolaos) proti koncu seveda malo povzroča skrbi. Pas mater! Noč je, nisem bil še v tej luki niti podnevi, kaj šele ponoči, na obali je polno luči, kar je pa pravzaprav čisto vseeno, ker svetilnikov za vstop v luko pa itak ni. Res super! Izbuljene oči tudi nič ne pomagajo, zanesti se je potrebno na elektroniko. A tudi tu ne gre vse gladko. Elektronske karte OpenCPN navigacije imajo premalo detaljev in si tudi z njimi nič ne pomagam….ali…«ima ljeka«. Navionics je bolj radodaren s podatki in že sva v luki. Počasi se premikam po »laguni« in »tipam«, kje bi bilo dobro spustiti sidro. In potem čof! Štirideset metrov verige na deset metrov je res minimum, a več si, glede na razpoložljiv prostor res težko privoščim, predvidena je pa tako ali tako mirna noč. 

 

Skoraj polnoč je, ko je manever sidranja končan. Sredi vasi Nikolaosa sva in tu je menda tudi poznan »oštir« Nikolaos. Če ne bi bil Nikolaos bi bil pa Dimitris, tako pač je tu v Grčijo. Vsi poznajo tega famoznega Nikolaosa, ki te menda pričaka in pomaga pri prevezu na pomol. Meni to ne pomaga. Nikolaos očitno ne pozna mene in je šel prezgodaj spat. 

»Jebiga«!

 

Sreda, 30.junij 2021;  divji Zakinthos!


Spanja ni bilo veliko. Ob polnoči sva pristala, do dveh sem pisal blog, ura me zbudi ob 5h. Hitro se dogovorim sam s sabo, da se ob petih pač ne morem še sestaviti in hitro »doštukam še malo spanca, a res samo malo. Ob šestih že dvigujem sidro, ko Ksenija še spi, sam sem pa tudi še »na pol šašav«. Pogled na tako opevani »Nikolaos« me ne prevzame. Se zdi vse skupaj »ene vukojebine« ko Ubli, A vem, da sem krivičen. Pridem drugič z več razpoložljivega časa in po »uno bira paragalo« in malo »meze« se bo vtis zanesljivo popravil. 
 
Pogled na jutranje sonce, ko zapuščava Nikolaos
 
Zakaj tako zgodnje »izplovljavanje«? Zato, ker želiva po dolgem času ponovno obiskati atraktivno lokacijo, nasedlo ladjo, ki leži v osem milj oddaljenem zalivu na NW delu Zakinthosa. In ker imava izkušnjo veva, da moraš biti tam zgodaj, še predno prihrumi horda turistov in postaneš, hočeš nočeš del turistične industrije. Tega seveda ne želiva. Zgodnji odhod se jasno obrestuje. Ko ob osmih zjutraj sidram v zalivu, čisto nasproti slavne ladje, nas je vse skupaj morda pet jadrnic in še nobene horde turistov s hitrimi čolni agencij. V zalivi prevladuje spokojna tišina. Seveda sva evforična. 
 
 

 
 Devet let je mimo, kar sva bila zadnjič tu. Trenutek je primeren za kozarček »porta«, ki si ga privoščiva v glavnem ob posebnih trenutkih in biti tako daleč od Vrsarja pri tej ladji, vsekakor je poseben trenutek in še kako lep občutek. 
 
Svečani srk porta...

Spominjam se kako je bilo prvič, takrat z »Raco. Pred tem sem velikokrat gledal fotografije te lokacije in zdela se mi je res fascinantna scena. Da bi pa prišel z barko do tja, ola laaaa, se mi je pa zdelo skoraj težko uresničljivo. In sem prišel! Menda se ni je zdelo takrat, kot da sem na »Hornu«, ha ha. In po devetih letih? Jah…kakšna izkušnja in kakšna milja je vsekakor več za mano, pa vendar, ko sem zdaj tam…sem spet vesel »kot otrok«. A ni to lepo?

Uro in pol sva ob ladji. Kot da sva prvič. Vse je zanimivo. Pesek okoli ladje je še zmeraj isti, tako zelo droben. Nekaj ga imava doma, v stekleni posodi, še od takrat. Rjasta ladja je na videz poponoma ista, čeprav narava dela svoje. Hm, kdo ve koliko let bo še kljubovala. Ladje »Michel«, ki je nasedla na vrhu Dugega otoka, skoraj ni več, pa smo pred leti še hodili po njej. 
 
 



Današnji plan je enostaven. Uživati ob zahodni obali Zakinthosa, ki je res divja in atraktivna. Preluknjana je kot »švicarski sir«. Kdo ve kakšne kamenine so to, da jih tako najeda. Nemalo je tudi, če se izrazimo po hrvaško, »modrih špilj«. Pri eni od njih, Google maps jo imenuje »Secret blue cave«, zapustim Lungo in se, z masko na glavi in plavutkami na nogah spustim v podvodni svet. Ksenija bo z Lungo krožila med tem po okolici. Sem ji hvaležen, da ne paničari, da zaupa meni, da bo vse ok in sebi, da bo barko vodila primerno. Morje je tu globoko. Tik ob skalah so globine več kot petdeset metrov, nekaj milj zahodneje že več sto metrov daleč naprej, sredi Ionskega Morja že več tisoč metrov.

»Secret blue cave« res ni velika kot Modra špilja na Biševem, a tista »indigo modrina« je ista. Vredno se je bilo podati vanjo. In podobnih je tu, na zahodni strani verjetno še veliko. Smejiva se ob ideji, da če bi hrvaška imela to področje, bi imela problem, ker vprašanje če bi imela dovolj razpoložljivega »kadra«, da bi inkasante namestiti pred vsako luknjo. A ha ha ha haaaaa. Čak…butelj! Zakaj se pa pravzaprav smeješ? Sa to je pravzaprav resnica.

Plujeva počasi naprej. Časa imava na pretek, mudi se nikamor. Kakšenkrat sva čisto blizu pečin, kakšenkrat opazujeva preko daljnogleda. Tako zagledam, kot fjord ozek zaliv, seveda obdan s skalnimi pečinami in plažico iz belih drobnih kamenčkov na koncu. Počasi, čisto počasi se približuje zaključku tega »fjorda« z vsem razpoložljivim lepim, kar obeta. Skoraj obupam, saj globina nikakor ne popušča, jaz pa imam željo, ki si je niti upam povedati na glas, da sidro spustim čisto na koncu tega, s previsnimi pečinami obdanega zaliva. Morje je modro, indigo modro, kristalno čisto, kristalno čisto, da menda na dnu ne vidiš dno, ampak Avstralijo 😉. Čisto tiho sva. Kenija niti ne ve, kaj nameravam. Nisva daleč stran od konca »fjorda«, ko globina popusti. Lunga je na desetih metrih, ko dahnem: »Prevzemi krmilo,« sam pa skočim k sidru. »Zik….drrrrr« in sidro leti k dnu. Na koncu divje lepega, ozkega, z visokimi, previsnimi pečinami obdanega zaliva sva. Če rečeva kaj na glas skoraj odmeva. A scena je tako mogočna, da na glas pravzaprav ne govoriva, Šepetava nekaj časa, ne da bi se tega zavedala. Noro, res noro! 
 
 

 
Slonova noga, za katero se izkaže, da je v resnici Dinozavrova...

Kamniti stebri nad plažico na koncu zaliva od trenutka asociirajo na slonovo nogo, a ko Ksenija zaplava do njih in se vrne pove, da to niso slonove noge, da je tam izvedela za legendo, ki je… …pred tisočletji si bili tu dinozavri. En izmed njih je nekoč z eno nogo stopil v ta zaliv. Bil je tako velik, da mu je glava segala iznad, čeprav visokih pečin. Takrat je prišlo do dogodka…Spodnji del noge dinozavra je okamenel in ostal tu na obali, preostali del dinozavra, pa so se »zlili« s kamnito okolico… 
 
Menda sva bila tri ure v tem zalivu s kristalno čisto vodo, popolnoma sama. Bilo je časa za vse, čisto vse… 
 


Potujeva naprej, opazujeva vso to kamniti forma vivo. Res je vreden plovbe ta Zakinthos ob trideset milj dolgi obali na zahodni strani! 

 
 

Kot da bi bil na drugem panetu
 
Bela pečina, modra barka, turkizno Morje....uffff
 
Za vsakega se najde nekaj...tudi za punčke...
 

Na jugu Zakinthosa v zalivu Keri je konec današnje etape. Hkrati je to najjužnejša točka letošnjega jadranja v okviru dopusta. Za nama, od Vrsarja do tu, je 645 milj (1195 Km) dolga pot. Nasproti nas, proti vzhodu je Peleponez in vleče kot magnet. Če bi imela čas in bi bila barka razpoložljiva več časa, bi z največjim veseljem zaplula ob njem v Egejski del Grčije in tudi v Turčijo. Volje in veselja imava za to več kot dovolj. Najmanj kar je, to pa je možno stisniti v okviru enega meseca, greva v eni od prihodnjih plovb spet enkrat na jug Pelponeza. Tam imama lep spomin. Grčija postaja tam že malo drugačna…

Levo, proti zahodu vabi Sicilija. Zgolj 250 milj je do tam, do Malte 300. Kako vleče vse...

Jug Zakinthosa, naj južnejša točka letošnje plovbe

 Četrtek, 1.julij 2021; Captain izgubi očala in najde »vukojebine« 

 
Z dingijem (dingi je en od možnih izrazov za pomožni čoln med nami navtiki) greva zjutraj na obalo. Vedno se najde kakšna ideja za nakup, če je možnost v bližini, če je pa ni, je pa ravno tako dobro. In danes imava idejo in trgovinice so. Morda bova potem imela že vsega toliko zadost, da bo pasal kakšen »pita gyros«.

Greva v eno trgovino, špecarijsko, greva v drugo z drobnimi spominki. Vse to seveda ne gre hitro. Sam se v trgovinah zadržim najraje na »punktu«, kjer »laufa« ventilator, pa če me roba v bližini zanima, ali pa ne. Končava z nakupi. Vroče je. Brez sončnih očal ne zdržim, samo ne vem kje so. Za dobre poznavalce mene ni to nič nenavadnega, za Kseniji seveda tudi nič novega. Razlika je samo v tem, da njej pade vsakokrat »mrak na oči«. Mene sicer tudi ne preseneti, me pa jezi, a to ne pomaga nič. Sranje torej, brez očal sem ! Pomaga mi sicer slamnik, ki ga nosim na glavi, a to ni to. Ne preostane mi drugega kot da gre nazaj prvo trgovino s špecarijo in povem, kaj me muči. Prijazni so, samo kar ne preložimo vse paradajze, če bi bile kje vmes. Pa jih ni. Vsi upi so zdaj na trgovino s spominki. Tudi tam telovadimo med policami, a tudi tam brez uspeha. Pas mater! Le kako je to mogoče. Nekje pa tudi morajo biti. Usedeva je v eno od »tavernic«, da pojeva pito gyros in glej ga zlomka, ku ku….Ko snamem slamnik ugotovim, da imam na glavi pod slamikom sončna očala… Za crkent…pa tako smo »prelagali paradajz« 😉...

Glede na to, da sem spet »skompletiran« lahko izplujeva, pa še ne blešči mi, ha ha. Kam? Ni izdelanih planov. Dejstvo je samo, da se je potrebno premikati proti severu. Včerajšnje spogledovanje s Peleponezom v mislih, danes postane ideja za prvi naslednji premik. Greva na Peloponez, in sicer v Kyllini, luko na NW strani Peleponeza. Tam še nisva bila. Zna biti kaj drugačnega, vendarle gre za Peloponez, rad bi prišel do vode, da barko temeljito operem, saj je že vsa v kristalih soli. Če bo prilika in bo kakšen »Dimitris« ponujal nafto iz svojega tovornjačka s cisterno dotočim še kaj nafte, če ne, pa nič.

Jug Zakinthosa je sicer poznan po želvah (caretta caretta), a to zgodbo, seveda turistično razvpito smo »dali skozi« že pred leti in danes v vročem dnevu se ne bi šla ponovitve. Temperature na celinah so menda okoli 40 oC, na otokih je kot kaže lažje, predvsem pa na barkah vedno kaj pihlja, če je pa res prevroče, se pač vržeš v vodo in ohladiš. Ozračje je vse nekako sivo megleno, kamorkoli se ozreš. Zjutraj je že nekaj dni nad celinskim delom dobesedno pas megle. Danes pa je celo malo oblačno.

 

Danešnji dan prinese oblake

Pregrevanje celine je več kot očitno. Upam, da v nadaljevanje ne doživimo kakšnega naglega vdora hladnega zraka in bo vremensko »počilo«. Vreme je tu v Grčiji vendarle malo drugačno kot na Jadranu. Večinoma je res stabilno, tako da imam v glavne pod nadzorom barometer, z vetrovi pa tudi ni večjih spremenljivk. Polje izenačenega pritiska je res široko. Dopoldan so šibki, morda iz SW ali W strani, popoldan se pa razpiha NW. Na zahodnem delu Ionov so jakosti močnejše, tu na E delu, kar pomeni tudi na vzhodnih straneh otokov pa se gibljejo od 1 do 5 bF. Ta vremenska slika se ponavlja že vse dni in tudi danes ni nič drugače. Lunga z vetrom v pol krme in prednjim jadrom solidno odjadra iz sidrišča do SE rta Zakinthosa. V mestu Zakinthos ne nameravava pristajati, saj ni nobenih potreb za to. Mesto je mesto. Izza rta je pričakovano zatišje in potrebno si je pomagati z motorjem. Sledi osemnajst milj drdranja, več ali manj ob prebiranju knjig in opazovanju čiger, ki jih je tu veliko in njihovega akrobatskega leta.

Čigre in njihov akrobatski let

Luka Kyllini preseneti z velikostjo pristaniškega dela za trajekte, oz. velike ladje. Presenečenje je tudi, vsaj na prvi pogled zanemarjenost kamor koli se ozreš. Ko se približujeva luki, pozdravijo celo manjše crknjene ribe, verjetno posledica prisotnosti ribiške flote, deluje pa malo »bljek«. Na pomolu je le še ena jadrnica, ki očitno potuje in se je znaša, kot midva tu, sicer pa so same neke »krntije« in kot kasneje ugotoviva barke, na katere že dolgo niso stopili lastniki. Nekaj je meda celo muringov. Sosednje skandinavci z najeto jadrnico opozarjajo na menda katastrofalno usrane muringe, ki so seveda tudi glede na poroščenost tudi nevarni za poškodbe na roki. Vsemu temu se izogneva tako, da sidrava in se veževa na krmi. To je tako ali tako v Grčiji najpogostejši način. 

Sledi malo sprehoda po »mestu«, hladno pivo in "meze". 

 


Relativno sodobna luka je očitno zelo frekventna, predvsem se tu vkrca in izkrca veliko tovornjakov, sicer pa vse deluje kot nekakšno propadajoče mesto, kljub temu da so v bližini urejene plaže s senčniki. Končna ocena je, da so to »ene čiste vukojebine«!

 


Petek, 2.julij 2021;  »Štala!«

To noč sva, kot rečeno vezana v luki Kyllini, na NW strani Peleponeza. Na pomol v luki se v Grčiji največkrat pristaja v Grčijo po principu sidro spredaj plus krmni vez. Postopek sva včeraj opravila »za pet«. Spanje bo mirno. Pa ni!

Zjutraj oba zbudi hrup. »Sosedje", poleg naju še edina turistična jadrnica,"odhajajo?» "Zgodni so!". "Dvigujejo sidro?" Med temi mislimi, ki bliskajo v glavi me že skatapultira ven. »Kaj če sva midva včeraj spustila sidro preko njihovega?« Potem se začne vse dogajati bliskovito. Spoznam, da siderni winch (vitel) na Lungi dela, torej se vrti. »Kaj za vraga se dogaja?«. Nihče se ničesar ni dotaknil, saj sva vendar spala. Tudi sosedje so zunaj, sosedje, ki naj bi odhajali pa seveda niso. Tudi oni vsi krmežljavi gledajo kaj se dogaja….

….možgani včasih, hvala bogu delajo po svoje. Tako tudi v tem primeru. Ne vam sicer zakaj, vem samo, da se winč nekontrolirano vrti in da lahko posledično pride tudi do požara. Skoraj vržem se na glavna sikala in jih vse odklopim. Hrup odvijanja verige se s tem konča. Pas mater, kaj je to? Na kratko zopet vklopim glavno stikalo…ups in spet se odvija. Hitro izklopim….

Grem na premec, da bi ugotovil kaj in zakaj. Razen tega, da je v vodi vseh šesdeset metrov verige seveda ne ugotovim nič. Zgolj dejstvo. Odpiram razdelilno omarico z varovalkami in vonjem, če kaj smrdi po skurjenem. Nič. Malo kasneje pokličem Vinkota (solastnika). Vse se dogaja ob cca osnih zjutraj. Vidim, da sem mu s tem povzročil v prvem trenutku strah in skrb. Nimava navade klicati se kar tako v tri dni.

Sledi vrsto testiranj, z namenom ugotavljanja kje je prišlo do stika, ker do stika in nekontroliranega delovanja očitno je prišlo. Greva na izločanje. Odprem »vodoodporno« komando…videti je nekaj korodiranega. Očistim, pošpricam z WD, zaprem. Je jo razlog? Najverjetneje! Vklopim stikalo….trenutek resnice….drrrrrrrr in winč zopet nekontrolirano dela. Naslednji sum je na »precvikanem« kablu »daljinske komande« za upravljanje dviga ali spusta sidra. Najdem rezervnega in ga zamenjam. Ponovim vajo….vklop stikala….trenutek resnice….drrrrrrrr in winč zopet nekontrolirano dela. Shitt!!!! Kaj sedaj? Ni kaj drugega, kot zamenjati komande z novo, a le kje in kako naj pridem do njih. Rod v »Greek waters pilot« nič ne navaja, da bi bil tu kak servis ali navtočna trgovina.

Uf….kako naprej. Najprej se umirim in ugotovim, da sva tu na varnem in da nisem na nekem majhnem otočku, kjer ni nobenih možnosti. Tu grem navsezadnje lahko v večje mesto Patras, kjer bi mogoče lahko dobil. Oblečem se, saj sem do sedaj menda letal naokoli »napol nag«. Denarnico in telefon v žep in »adijo Ksenija«, grem v akcijo. Sprašujem ljudi če je kje kakšna trgovina z navtiko. Gledajo »ko teleta«, ko jim kažem obstoječo, staro, očitno skurjeno komando. Končno mi v eni od buffičev postrežejo z obetajočo informacijo. »Je« in to ne daleč…Poln upanja vstopim v trgovino, stričku za pultom pokažem kaj iščem in zadržujem dih…«Kaj bo odgovoril?« »Ne nimam« je dogovor, in se mi sesuje svet. Striček pa nadaljuje. »Nimam take. Tvoja je vodo nepropustna, jaz imam samo vodoodporno!« Upanje….Pokaže na izgled robustno komandno. Ima tipki UP in DOWN! Kaj pa še rabim drugega. Oddahnem si. Upam, da to predstavlja rešitev.

Sledi kar nekaj ur dela. Malo v barki, malo zunaj, na soncu, ves zvit v sidernem prostoru. Teče od mene, a to me moti najmanj. Vsi vodi so prekontrolirani z »ohmmetrom« Ne bi smelo biti napake. Upam in se ne upam veseliti. Ksenija je tiho kot miš in podaja in asistira, ko kaj rabim. Tudi ona čaka s strahom kakšen bo rezultat. 
 

 
Spet trenutek resnice….vklop glavnih stikal….tišina….UP…drrrrr siderni winč odvija….DOWN….drrrrr siderni winč spušča!!!!!!!

»Daj Mythos!« Kako je že rekla Renata legendarnemu Joži Horvatu? »Potegni barba, zaslužil si si…!«

Sporočim ves vesel Vinkotu…v hipu prileti nazaj SMS z vsebino: »Grem na pivo, ti daj dva!« 😉

Ufff uffff, Konec dober, vse dobro. Zdaj ko je vse za mano imam čas in razmišljam, kaj vse bi bilo lahko narobe in še slabše. Kaj ko bi se to zgodilo med plovbo po razburkanem Morju in bi v trenutku bingljalo in opletalo pod barko cca 100 Kg teže? Kaj če bi se to dogajalo med sidranjem na sidrišču in nemirni noči? Kaj če bi bil na nekem neobljudenem otoku? Kaj če bi prišlo do….sploh nočem pomisliti….

Nauk zgodbe:

- sidro ne sme biti med plovbo nikoli brez blokade pred odvijanjem,

- pri sidranju nikoli nismo samo na verigi, ampak sidrni winč razbremenimo pred koncem z vrvjo nameščeno na bitev, 
 
- veriga mora biti na koncu privezana na barko z vrvjo,

- ko sidrni winč ni v funkciji dviga ali spusta ga izklopimo,

- imejno na barki vedno v rezervi »daljinske komande« in kabel.

Morda je še kaj, kaj bi veljalo poudariti, a to je minimum.

Ostajava na privezu. Zunaj je kar močan NW veter, ki hvala bogu hladi, da ni prevroče. Izkoristim preostali del popoldneva in zamenjam še olje v motorju in oljni filter. »Asistentka« je zopet v pomoč!« 😉
 
----------------------------

A ja, pa še to: "Sam' da mi ne bi kdo prijavil, da so Kyllini "vukojebine...."

 

Sobota, 3.julij 2021;  H2O in meze za slovo


Kyliini je očitno pomembno trajektno pristanišče. Naj bi bila to točka za povezavo med zunanjimi grškimi otoki (Kefalonija in Zakynthos) na zahodnem delu Ionskega dela Grčije. Kar ne morem verjeti. Trajekti prihajajo večkrat na dan in vsakič se vkrca ali izkrca zelo tudi veliko tovornjakov. Celotni režim kar malo spominja na letališče, sploh, ko po ozvočenju obveščajo kaj. Gledam avtomobilske registracije. Grki, Bolgari, Romuni, Moldavci, Ukrajinci, Italijani, celo Albanci, vsi iz tega »konca«, razen Turkov seveda, ki ne smejo slišati za Grčijo. Njih tako ali drugače kopa in sonči Erdogan.

“Take it easy” life mi vse bolj leze pod kožo. Eno pomembnejše opravilo na dan je več kot dovolj, najbolje bi bilo, če bi bil vmes dan pavze. Danes je sobota. V četrtek sem ponovno usposobil k delovanju fotoaparat, v petek zamenjal komande za dvig in spust sidra isti dan celo menjal olje in filter v motorju, danes imam v planu oprati barko z sladko vodo. Eeeeeejjjj, počasi kolega, da se ne pregreješ. 


Na pomolu kje sva, je omarica z elektriko in vodo. Elektrike Lunga ne rabi, ker ima svojo avtonomijo. Imamo eno tanko upogljivo sončno celico, ki je ni nikjer videti in imamo »štroma« dovolj in mi ni jasno kaj ljudje nad sabo vozijo cele platforme, res ne. Vodo pa bi si želel, ker želim barko razsoliti, poleg tega je vsa umazana od saharskega peska, ki ga je bilo te dni polno v zraku. Za koriščenje »omarice« potrebuješ posebno kartico, ki jo moraš kupiti. In če si jaz nekaj zapičim v glavo, to če je le možno tudi uresničim. In tako sem si zapičil v glavo, da bom prišel do vode. Pofotkam avtomat na obali, da bom lažje dopovedoval Grkom kaj me žuli in se spravim v poizvedbo. Nihče ne ve nič, »šetajo« me od enega do drugega. S poizvedbo sem pravzaprav začel že včeraj pozno popoldan. Ustavil sem celo policaje v avtu, kar niti ni bilo tako enostavno, saj so čisto počasi krožili v manjšem lokalnem krožišču in sem jih ujel, pas mater šele v drugem krogu 😉. Dopovem kaj bi rad in me poznavalsko napotijo v Port Authority, ampak »tomorrow morning my friend«. »Imam ja vremena«, si mislim, »efcharistó«, grško hvala, popravim klobuk na glavi in grem. Zjutraj, ob 11 h, sem spet v akciji. 
 
 
Port Authority, Coast guard, tudi Custom House...a nikjer nikogar...

Čisto v bližini je Port Authority, Coast guard, tudi Custom House…nekdo pač mora kaj vedeti o stroju na obali. Seveda nikjer nič ne izvem, pravzaprav nimam koga vprašati, ker nikjer nikogar ni. Vrata so več ali manj zaprta. Edina vrata v tej »uradni hiši« so vrata od WC… 
 
Edino kar obratuje...je WC

Ugotovim, da s to kartico ne bo nič. Spomin me odpelje na Švedsko in plovbo s Srečotom, tam je točno tak sistem »laufal« v nulo. Tu je očitno v fazi »nula«.

Ampak jaz se ne dam. Opral bi rad barko. Opazim, da ima večja jadrnica, ki je danes pristala na drugi strani pomola razpotegnjen dolg »šlauf«, ki je spojen z neko »skrivnostno domačinsko pipico!. Aha…tu smo torej. Koriščenje vode je plačljivo, v kolikor se ne znajdeš in koristiš skrivne pipice…Korakam z daljšimi razkoraki ob šlaufu te barke, da izmerim kako dolg je. 
 
 

Ne rabim se ozreti, vidim poglede izza hrbta lastnika jahte. Ni mu jasno, zakaj tako strumno, z razpotegnjenimi koraki korakam ob njegovem »šlufu«. "Kekec!", nima pojma, da je v igri, da mi bo posodil šlauf, če bo dovolj dolg. Izkaže se, da je vseeno prekratek. Grem po pomolu in iščem drugo »skrivno pipo«, morda bližje barki. Najdem jo pri ribičih, pa še fuuul dolg »šlauf« imajo. Super. Posodijo ga. Vse ok, spojiti bi ga moral s svojo »artilerijo šlaufov«, da bom prišel do brke, a mi en spojni element manjka. »Porka duš«, mora pa zmeraj kaj sfalit! Spomnim se na mojega strička, oz. prodajalno z navtično opremo, pa še čem in že korakam po soncu in razbeljenem asfaltu tja. »Imaš mogoče….?« »Imam!«. Bravo. 
 
Zelo pomemben elemen, najbolje, da imaš dva, tri na barki
 
Barka iz rumeno rjave postaja zopet bela. Kristali soli gredo tja, od koder so prišli. Zadovoljen sem z opravljenim delom. Natočiva tudi ladijske rezervoarje z vodo. Kasneje se dogovorim še z nekim »Nikolasom ali pa morda Dimitrisom« da mi pripelje na pomol z malim kamiončkom nafto….spet primer, ki je za Hrvaško lahko samo znanstvena fantastika. 
 
Nafto pripelje Nikolaos al' pa Dimitris na dom...
 
Tako, barka je pripravljena za dolgo pot »domov«. Popravljena, kar je bilo potrebno popraviti, oprana, napolnjena z vodo in energenti. Vse to je bilo možno opraviti tu. Saj pravim:« Da mi ne bi slučajno kdo prijavil, da je Kyllini vukojebina«.

Dneva pa še ni konec moje energije je tudi še dovolj. Valobran na drugi strani velike luke, sicer ni tako blizu, a na njem so zanimive poslikave in kapelica. Fototorba in jaz greva na potep. Ksenija komentira, da nisem normalen in od kje jemljem energijo…😊

In sedaj namesto besed nekaj fotografij iz tega potepa. Poslikava na valobranu pripoveduje zgodbo...









In še cerkvica (kapelica) na koncu...


 
Kasneje se vrnem na barko. Spet imam idejo. Povabim Ksenijo v taverno. Od Peleponeza se je pač potrebno posloviti….

Včeraj sva gledala dva domačina, ki sta prišla na »meze« (pri izgovorjavi je poudarek na zadnjem zlogu). Grki imajo namreč navado, da pridejo zvečer v taverne s prijatelji. Večinoma nikoli samo na pijačo, vedno kaj malega prigriznejo in temu se reče »meze«…

…in za poslovilni večer prideva tudi midva v isto taverno na »meze« in naročiva isto….«horto« (neke vrst pokuhane zelenjave, kot bi skuhal blitvo) in sardelice. Oboje samo po eno porcijo. tako, za meze, družabno pač…In nečesa ne morem pozabiti. Na »horto« je potrebno stisniti limono. Limona ni majhna. Prerezana je na pol in ko stisnem že samo malo se ulije iz nje sok, tudi proti komolcu, kot bi odprl pipo z vodo….dozorela pač v deleži, kjer je sonce doma. 
 

Meze - horta

Meze - sardelice

Jasas Kyllini, jasas Peleponez. Nenavadno je bilo to srečanje. 
Kyllini, prirasel si nama k srcu!

 

Nedelja, 4.julij 2021; Konec zabušavanja;  etapa dolga 65 milj

Vračanja na sever, torej domov iz Grčije so lahko malo problematična, glede na prevladujoče NW vetrove, ki jih imaš v tem primeru več ali manj v nos. Dol grede je vseeno kdaj prideš. »Kad stigneš stigneš«. Nazaj pa ni tako. Po eni strani želiš do zadnjega ostati v teh prijaznih krajih, po drugi strani moraš določene dni nameniti poti nazaj in pri tem upoštevati rezervo. Toda koliko dni rezerve? Jasno da je to odvisno od vremenske situacije, a resne napovedi so napovedi za tri dni ali kakšen dan več. In to so dileme, ki bremenijo kapitane.

Zjutraj imam budilko nastavljeno za ob peti zjutraj. Še vedno slišati žvižganje vetra, odhod prestavim za eno uro. Takrat je malo bolje, dosti pa tudi ne. Takoj izza valobrana naju pričakajo krepki valovi, kako tudi ne, naj je celo noč presneto vleklo. Tudi zdaj zjutraj je vetra še za 5 Bf (17-21 vozlov). Tolčeva v val kot zmešana. Vsak val seveda krepko ustavi barko. Dokončno je jasno, da je bila včerajšnja odločitev, da sva še en dan ostala v luki edino pravilna. Danes bo potrebno potrpeti dobro uro in bo bolje. Vsaj tako kaže napoved. Trajekt ki gre v bližini mimo tudi reže valove, da je vse belo pred njim. Kdo ve kaj komentirajo potniki, če kdo gleda, kako Lungo premetava kot olupek. 
 
Zjutraj nabijava v valove

 
Tudi "veliki brat" ki gre mimo ima enake pogoje

Dočakava umirjanje vala, tudi vetra je manj, 4Bf, a je direktno v čelo in še kar nekaj časa bo. Drugega kot motor ne preostane. Vožnja v takih pogojih je nadvse živahna. Ko greš v notranjost barke se skoraj vsakič nekam udariš, ker barko meče v vse smeri. Zunaj na vetru je hladno, da tanek velur ni odveč. Vsake toliko špricne kakšen val v kokpit in te malo osveži. To bi bil kratek opis realnosti tega jutra. Po cca dveh urah vožnje je že mnogo boje. Vala je bistveno bistveno manj, veter pa še naprej direktno v čelo. Bereva, vsake toliko kdo od naju malo podremlje, drugi pa dežura, sam še dokončujem blog, ki ga včeraj zvečer nisem. Pravzaprav nama ni nič hudega, tečno je samo poslušati brnenje motorja, kar pa je bilo glede na predvidene smer vetra potrebno pričakovati.

S »Skokico« (Miran Tepeš) smo v stiku. Z ekipo jadra že proti Antipaxosu, kar je kar nekaj višje. Sporoča da ima 4 Bf WSW vetra. Mu kar zavidam in računam tudi sam na te pogoje. Etapo naj bi prekinila v zavetju otoka Atokos. Lep zaliv sva opazovala že pred dnevi, ko sva jadrala mimo v smeri proti Kefaloniji. Tu naj bi se ustavila in pripravila kosilo. Ustaviti se med etapo zaradi kosila, res ni najin stil, a danes v teh pogojih se bi prileglo. A ni z realizacijo plana nič. Zaliv je poln bark. Ne rečem, da sam ne bi našel kakšne »luknje«, a se mi preprosto ne da in greva naprej. 
 
Gneča na sidrišču otoka Atokos

Na vrhu Atokosa pa presenečenje. Izgleda da nam »Skokica« pošilja veter, ki ga Miran opisuje. Jeeeeeeee. Alo gremo! Jadra gor, ugasni motor, jadramoooooo. Ampak ups vetra je malo več, bo kar čista petka in dejansko nameriva vetra 17 – 20 vozlov. Ker gre za »laško orco« je potrebno jadra krajšati. Naredim prvo krajšavo, barko še vedno preveč polega in jo preliva. Pas mater, pa včeraj sem vso razsolil…Prva kratica na glavnem jadru ne zadošča, naredim še eno. In skrajšati je potrebno še malo prednje jadro. Valovi se vsake toliko »seštejejo« in vsake toliko kakšen malo večji dobesedno dvigne barko. Iz prejšnje monotone vožnje postane kar na enkrat adrenalinska vožnja. En sam užitek. Jadrava s hitrostjo okoli 7, tudi 7,5 vozlov in milje kar hitijo mimo V naprej je jasno, da bo tako do juga Meganisija, potem pa se bo zadeva umirila. In tako se tudi zgodi za Meganisijem je Morje gladko, vetra pa je še vedno za 4 Bf. Barka pa še vedno leti 5 in pol vozla. Kakšen užitek. Kako popestrena etapa. 
  

Prvotni načrt je, voziva vse do Levkasa. Pade ideja, da bi etapo vendarle zaključila tu na vrhu Meganisija, deset milj pod Levkasom. A danes je nedelja, čarter je že udaril ven in Meganisi je pač Meganisi. In jasno…vsi zalivi so polni bark. Taka gostota pa nama ne ustreza. Določim novo sidrišče, malo pod Levkasom, pri tistem osamljenim drevesu, kjer smo dol grede bili skupaj s Kosiji. 
 
 
------------- **** -------------
 
Petinšestdeset milj sva na koncu naklepala milj in bila trinajst ur na poti. 37 milj je bilo premotoriranih, 28 prejadranih. Pa saj to sploh ni slab rezultat…
 

Ponedeljek, 5.julij 2021; Ribe nismo ujeli, "Skokico" pa smo!

Zbuditi se v tistem zalivu »ob samotnem drevesu«, kot mu praviva in rumeno suho travo v ozadju je vedno lepo. Običajno poskrbim, da sidrava »v prvi vrsti«, tudi tokrat, zato kar nekaj jadrnic, ki so sicer tu, niti ne moti. Vse je pravzaprav odvisno od tebe samega s kakšnimi očmi želiš videti svet. Jutranji skok golega telesa v vodo in plavanje proti peščeni obali je ritual ob takih prilikah, ki ga menda celo leto pogrešam.

Vreme sem včeraj analiziral pozno v noč. Potrebno se je premakniti spet »eno številko« višje, ni kaj, potem malo počakati, da poleže NW in nato izkoristiti vetrovno nišo za skok preko Jadrana. Danes so sprva napovedani južni vetrovi in z južnimi vetrovi se menda spodobi, da gremo proti severu. Kmalu po tem, ko zapustiva sidrišče, odvijem prednje jadro, ki bo zadoščalo in že drsiva po Levkaškem kanalu.
 
Jadrati v Levkaškem kanalu je kod bi drsel v "kadi"
 
Vmes se zabavam, ko gledam ribiča domačina. Ujel je kar veliko ribo, zdaj se pa muči, da bi jo spravil v »mrežo podmetalko«. V eni roki ima palico, med žnablji čik, v drugi roki podmetalko. Riba skače živahno v zrak, stari pa jo poskuša ujeti v mrežo, izgleda pa tako kot da lovi metuljčke. Hip kasneje….riba se osvobodi, stari pa kolne, da se kar kadi. Si ga predstavljam, da ima čik z uvelim ogorkom še vedno med »žnabli. Piha nam »v rit« in starega ter njegove kletvice slišim menda še do pol kanala… 
 
Ne več, če je ravno rekel "Pas mater"...a hip kasneje je bilo jasno da preklinja pa čeprav po grško...
 
 
Pogled na del čarter baze v Levkasu, ki ne razveseljuje. Ko se bo enkrat vse to "zakadilo" v Ione....bo potrebno iskati res mikro lokacije. In teh je tu kar nekaj. Dejstvo pa je, da se Ioni spreminjajo. Ko sva bila pred leti prvič tu, take pogleda vsekakor ni bilo

Pogled, ki nas ne razveseljuje...

 
Pa kljub vsemu. Adijo Levkas, adijo »Daltoni« z Gyrosom. Adijoooooooo, prideva spet! 

Na drugi strani kanala jugozahodnik obeta ležerno jadranje, a z obljubami vemo kako je. Poskus v pol krme, pa metulj, pa pojalabanda, pa spet v pol krme, pa vse skupaj » en k…«. Zdaj jaz kolnem, da mene menda stari sliši na drugo stran. Najin današnji cilj je mestece Parga, ki sva jo spustila že dol grede. Dolgo že nisva bila tam. A plan spremeni Miranov (Skokica) SMS: »Danes bomo sidrali pri otokih pred Murtosom«. Odgovor: »Ravno čez most. Prideva do vas!« Tako je to na Morju. Tako se vzdržujejo prijateljstva in sklepajo nova. Ena od draži in svobode navtike. Malček bova pač podaljšala današnjo etapa, ampak…«kaj se pa zamudiš«.

Vetra po tej komunikaciji kmalu ni več. Jah….zjutraj sem bil prelen in sem prepozno štartal. Zdaj je kar je. Jadra dol in brrrrrrrr naprej. Tega brrrrrr bo do končne destinacije Marina Agana pri Trogirju, še kar nekaj. Ni kaj! 
 
Ko Morje "zbonaca"!
 
Današnja porcija je bila spet »spodobna«. Dvainpetdeset milj ni kar tako, a navajena sva jih konec koncev nekajkrat več. Popoldanski maestral je tak, kot ga je tu za pričakovati, 4 – 5 Boforčkov, a žal v nos. Seveda se to odraža tudi v valovitosti Morja in okna je potrebno zapreti, da ne bo kaj Morja notri. Malo po osmi ja barka v zavetju Murtosa. »Skokica« čaka na dogovorjenem mestu. Prostora jer malo, po dogovoru s kapitanom, se priveževa Skokici ob bok. 
 
Lunga ob legendarni "Skokici"
  
Za občutek, kje je Miran s Skokico že jadral...

Prijetni družabni večer se nato odvije na Lungi. Družba pa je tako »skakalno eminentna« (Miran Tepeš z ženo Zlato in Jelko Gros z ženo Jolando), da ko mi kaj pade na tla in se moram skloniti in pobrati, naredim to »telemark stilu«, da ne izpadem pezde 😉.

Malo "meze" in prijeten večer

Barba "Miran Tepeš"!

Miranov Blog lahko spremljate na:

 

Torek, 6.julij 2021; Mourtos – Igoumenitsa – Kerkyra


V bistvu je vse že nekako podrejeno vračanju. Ne da bi si ga želel, da me bo pomote, ali da bi kdo pomislil, da »se mi je skisalo«. Preprosto so misli vse bolj sfokusirane na vremenske in vetrovne pogoje. Danes nam »Windy« (vremenska aplikacija) tako lepo vizualizira vreme, da je navidezno tako enostavno in bi kdo mislil in rekel: »čak…pojdi še malo bolj levo, bo boljše, zdaj pa malo desno, ja tako, pa kam rineš budalo, ko pa vidiš da je tam brez vetra…« ipd. V resnici pa ni tako. Jadran je in ni velik, vsekakor je Morje, ki ga je tako ali tako potrebno spoštovati in taka plovba je »odprtomorska plovba« pa kakorkoli obračaš. In da se vrnemo k vremenu…ostaneš brez signala in brez možnosti spremljanja vremena, razen če imaš satelitsko povezavo, ki je verjetno nimaš. Ta pride »v igro« pa še na malo bolj drugačnih Morjih…

Zjutraj »pokofetkamo« na Skokici in si pomahamo. Ah ja, pred odhodom se seveda še "pofotkamo", pri čemer Miran prikaže iznajdljivost ko »fotelc« lepi na prednje rol jadro, da bi se lahko fotografirali vsi na samosprožilec. Za nami je že enih šest testnih fotografij in vse bolj diši po tem, da gre za izdajo »velike monografije«. Morda se na prvih testih še »kislo smejimo«, a smeh je vse bolj sproščen in doseže vrhunec, ko fotograf ugotovi, da smo še kar znosno izpadli kar se fac tiče, da pa je problem, ker imamo svetlobo v hrbet…Za crkent! In lej ga zlomka, kako je fant iznajdljiv. Mi ostanemo kjer smo, morda sem pa tja »kapne kakšna« kapljica, ker zdaj se pa ne rabimo več truditi za »blagi osmješek«, ker se bomo (ups, oprostite vulgarizmu) vsak čas »poscali od smeha«, ko se Miran odloči in dve barki, vezan na bok obrača na sidru za 180o, da bomo prav osvetljeni. Sosednje barke se morajo evakuirati, ker za njih ni več »placa«, supovci pa so se s svojimi dilami pod pazduho razbežali po grmovjih. A ha ha ha ha haaaaaa. 
 
Foto: "Skokica"
 
Skokica odhaja v enega bližnjih zalivov. Verjetno da se še srečamo. Morda na Erikuzi. Lunga gre danes najprej še malo obujati spomine na zgornjo stran otočkov okoli Mourotsa. Ne spomnim se več katerega leta je bilo, tako nepomembno je to. Vem le, da je bil večer in da je v kotu terase »starejši Grk« igral na neke vrste »liro« in pel umirjeno, verjetno rahlo otožno, vsekakor pa mehko grško muziko, ki je božala dušo…in še vedno vem katera pesem je bila. Bil je lep večer in to so dogodki, ki »štejejo« in ne: »Do kje si bil?«, ko ti »kao prijatelj« postavi vprašanje, posluša te pa itak ne.

V Igoumenitsi še nisva bila. Že dol grede sva rekla, da se ob vračanju ne bova več ustavljala i na Krfu in da bova izstopne formalnosti opravila v tem kraju in se še oskrbela, tudi z nafto. Igoumenitsa naj bi bila tako predzadnja točka predno zapustimo Grčijo.

In zdaj najprej k zaključku te današnje »Igumenitske izkušnje«, ki je: »K. ….. jo gleda, zaradi mene če ta Igoumenitsa je ali pa ni!« Najraje bi list, ki se nanaša na to luko, iztrgal iz »Greek waters pilot«. Verjetno, da je k razpoloženju do tega mesta botroval tudi zelo vroč dan, a najmanj kar je…še vedno ne vem, kje naj bi se odjavil, če se sploh bom in najverjetneje, da se res ne bom, na obali ni »predvidene« črpalke za pomorce in tudi ni kakšne pametne trgovine za oskrbo. Čisto verjetno, da imajo drugi svojo, drugačno izkušnjo in v tem smislu je pogosto nehvaležno drug drugemu priporočati kakšen kraj, a nama v tem tako vročen dnevu kot je bil, res ni sedla. Skoraj bežala sva ven, kamor koli, samo da se rešiva »prevelike« luke in vročine. 

Krf s trdnjavo v zahajaočem soncu

In tako se pred večerom spet približujeva mestu Krf. Bova jutri tu uredila vse kar je potrebno. Priveževa se ob mestno «rivo« na severni strani mesta. Pred leti bi bilo to »misija nemogoče« Zdaj smo tu tri jadrnice. Skoraj je večer, ohladilo se je že in mesto Krf vabi v »nočno življenje« med ozke ulice starega mestnega jedra… 
 

Pišem to poglavje zunaj, v kokpitu. Končno je prijetno sveže. Mestni utrip se je popolnoma umiril. Ni več hrupa avtomobilov, ni motoristov. Lokali so zaprti, vsake toliko se sliši razbitje steklovina, ko lastniki lokalov vržejo v zabojnik s steklovino »zapitka« današnjega dne. Sprehajalci so le še redki. Ribiči so nehali loviti na pomolu. Vse bolj tiho postaja, vse več ptičjega petja se sliši. Samo še v nekaterih visokimi oknih, starih mestnih hiš, brli rumena svetloba. Te stare hiše so tako mogočne in tako podobne tistim na jugu Italije. Delujejo skrivnostno. Koliko zgodovine in zgodb je v njih.
 
In vse to dela melanholičnega tudi mene. Popolnoma sem prečut. Privoščil si bom še eno »kalno uzico«, malo prepustil mislim svobodo, potem pa moram kljub vsemu pohiteti, da ujamem še nekaj sanj…

Lahko noč!

 

Sreda, 7.julij 2021;  »Dzestin moment sir!«

Odločim se, da bom naredil tudi izstopne formalnosti regularno, zdaj ko sem tu v Krfu in ko vem kje in kako bom urejal. Verjamem tudi, da niti niso potrebne, pa vseeno. V bistvu imam rad, da so na barki zadeve urejene in mi je v veselje, ko lahko ponudim vso dokumentacijo, ki je potrebna. To je navsezadnje dolžnost kapitana.

Pred stavbo, kjer mi je pred štirinajstimi dnevi teklo po »hrbtu proti grabenčku« sem ob osmih in ob osmih začno z uradnimi urani. Nikogar ni pred mano. Vstopim v posvečen prostor, pozdravim in povem po kaj sem prišel. »Dzestin moment sir« je odgovor in moment traja pol ure, ko »sir« še vedno stoji »ko štempelj« in se nič ne dogaja. »Butelj1« si rečem sam sebi, od grških uradnikov pričakuješ da bodo prišli in takoj začeli delati. Siga, siga…In se spomnim, da tudi sam spijem kavo zjutraj. Smo pač Balkanci.

Birokracija brez meja

Potem sem na vrsti. Pisarna na levo št. 7 mi je dobro znana iz prejšnjih let. V njej so trije in še dobro da je tako, sicer bi šlo vse še počasneje. Predno vstopim spet: »Dzestin moment sir!« Špricajo z razkužili po  mizah, si nabijajo maske, ne bi se čudil, da bi še mene »z apnom prebelili«. Punči, ki me »obravnava« sprašuje če imam plačan e_tepai in še polno drugih stvari, kot da ne bi vse to že zdavnaj preverili. Pa gre vendarle vse gladko in pošlje na drugi konec luke na »passport control«. Ni panike, poznavalsko zakorakam proti že znani stavbi. Zelo hitro tudi tu uredim, čisto sem že sproščen, zahvalim se z »efcharistó«, pozdravim z »jasas« in na koncu uradnici dam še kompliment, da je zelo prijazna (to je pa stara šola…).

Zapuščam stavbo, grem mimo železnih vrat, ki jih odprejo, kot da bi bil izpuščan iz zapora, seveda tudi vratarici naklonim prijazen pozdrav. In odkorakam. Na enkrat pa zaslišim za hrbtom…..«Gregor, Gregor«. Pas mater, al' sem vedel, da gre pregladko. Le kaj sem zdaj zaje….Ozrem se….proti ograji teče uradnica, ki sem ji pre  namenil poklon prijaznosti. »Opa«, si rečem, »ipak je palilo. Morda pa teče za mano, ker želi telefonsko številko, haha.« A resnica je ta, da mi je uradnica pri passport control pozabila vrniti del dokumantacije, jaz pa jo seveda nisem pogrešal. Ta je dobra. V Port authorities dobim še zadnji štempelj in sem prost, lahko grem legalno iz Grčije.

V hodniku gledam tipa, ki je prišel urejat vstopne formalnosti. Majico ima po hrbtu vso mokro, teže mu proti »grabenčku«….«Vem prijatelj kako ti je«…

Še zadnji letošnji Gyros in Mythos

 Sreda je namenjena še premiku na Erikoussa, grški Susak. Pred tem »kresneva še en poslovilni Gyros in Mythos«. Grčija, prideva spet. Vredno je pripluti sem
Pisanje  Bloga med potjo...
 

Erikoussa se kot vse spreminja. Sedaj je tu marina. Na obali je »plaža z marelicami«. Na vseh ko ncih se vidi, da se želijo iti nekaj več. Greva še na poslovilno grško večerjo v »preiskušeno taverno« in sva razočarana. 

Tu pa že malo pretiravajo...kot da bi bila Erikoussa atol, a ha ha

Erikoussa, vso srečo ti želiva, midva bova veliko raje prihajala spet na Othonoi. 

Vtis večera popravi povabilo na Skokico. Miran speče palačinke, midva prispevava bovlo in imamo spet prisrčen večer, poln smeha.

  

Četrtek, 8. in petek 9. julij 2021;  »Preko Jadrana nazaj v Hrvaško!«


Četrtek:

Malo pred drugo dvigneva sidro in zaplujeva v noč brez mesečine a pooooolno zvezd. A če sem iskren, me tokrat zvezde zanimajo manj. Ošvrknem sicer malo z očmi nekatere, meni znane in ljube zvezde, planete in ozvezdja, a ni to to. Z mislimi sem sfokusiran na dolgo pot nazaj. Odločitev za grobo taktiko je padla že zdavnaj padla. Na zahodni strani ob Italiji bo preveč in kurzu manj primernega vetra. In to področje se razprostira praktično do sredine jadrana. Razpoložljivih dni do konca je premalo, da bi šla ob Italijanski obal, kot velikokrat, jadrala v urah dneva ki bi bile za to najprimernejše, zvečer pa sidrala pred lepimi južno italijanskimi mesti. Tudi to, da letos ne bo padla tista tako dobra, skoraj že tradicionalna pica v Brindisiju pri oštirju, ki miga non stop z glavo, kot včasih kužki na zadnji polici v avtomobilih, kar težko pogoltneva. Letos pač ne bo tega. Odpovedati se bo potrebno tudi tržnici v Biscegliji. Drugič, morda prihodnjič pač.

Etapa ima predvidenih, če še enkrat preračunam, ne dosti manj kot 200 milj. Tak razdalja je lahko popolnoma enostavna, lahko pa dokaj naporna. Tudi Jadran ni tako nedolžno Morje, če se razmere poslabšajo. A tokrat je odločitev jasna, greva po vzhodni strani Jadrana, mimo Albanije in nato Črne gore, vse do Hrvaškega Cavtata. Razdaja je cca jasna, razpoložljiv čas popolnoma jasen in posledično je jasno, da potrebujem povprečno hitrost 5 vozlov, ki jih bo glede na modelno napoved brez motorja v tej predvideni varianti poti težko doseči. In ob dejstvu, da bom med potjo brez možnosti, da pridobim sveže vremenske podatke, je to več ali manj odločitev, ki se je bom najverjetneje držal. Zanimivo bo spremljati kasneje Tepeševo taktiko in realizacijo. Oni štartajo proti večeru istega dne. 
 
Celo noč je v zraku veliko veliko vlage, tudi megla. Od opreme na barki dobesedno kaplja vlaga, kot da bi deževalo. 
 
Vlage je toliko, da se ti zdi da dežuje
 
Nad »kapitanovo mizo« npr. zaprem okno, da mi ne kaplja na računalnik. »Bljek« nimam rad to« Vse je spolzko in pocasto…bljek. Veter jakosti 2Bf (4-6 vozli, morda kdaj na kratko 7) prihaja iz NNW smeri in Lungi seveda »piha«, pravzaprav bolje da napišem »diha« direktno v nos. Tu ni kaj narediti, ko sva na poti in kaj dodati ko to pišem. Yanmarček bo na tej etapi ves čas v glavni vlogi. 
 
Vidljivost pa nikakršna
  
Otranto ob Albaniji

Čez Otrantska vrata voziva dokaj blizu Albanske obale in se vidi še zelo dobro, kasneje se bova oddaljila in spet bo okoli in okoli samo Morje. Tako blizu te, včasih dežele s tako negativnim predznakom, ki pa se danes eksplozivno odpira in razvija, še nisva vozila. V čast in gušt mi je, da pod desnim križem plapola njihova zastava. 
 
Prvič na Lungi albanska zastava...

 
Bralci brez navtičnih izkušenj, ali pa brez izkušenj z odprto morskimi plovbami si verjetno mislite, da je na taki plovbi dolg čas. »Ne ni«, je najenostavnejši odgovor! Vedno se najde kaj zanimivega. Sredi dneva na primer, opazim na računalniku, pravzaprav navigacijskem programu OpenCPN, ki ga uporabljam, da AIS signal ob italijanski obali oddaja tudi »SAR letalo«, ki deluje v okviru italijanske »Coast guard« in nadzira promet, v tem primeru v kurznem delu velikih ladij, ali pa seveda v primeru reševalne akcije. To pa je res zanimivo, da vidim še avion.
 
Zanimivo! SAR letalo oddaja tudi AIS signal

Letalo obrne in se po kurzni liniji pelje nazaj...
 

Zanimiv je tudi pogled na lepo plesen, ki je zrasla v na pol prerezani papriki. 
  
"Kraljevske, k soncu težeče nogice...."
 
Zabavam se ob misli, da bi novodobni kuharji, ki kdaj bolj spominjajo na nategovalce naših »prašnikov« (beri jajc 😉.), iz tega naredili »vrhunski kulinarični presežek«. Celo zgodbo te jedi, ki je nujna in bistvena, bi prišel razložiti »chef«,v predpasniku seveda, ob pogoju da smo gost pravega cenovnega razreda.. In zgodbo je nujno potrebno razložiti gostu predno začne jest, sicer »kreten plebejski« sploh ne bo cenil tega presežka.

Tako na primer bi bila morda razlaga: »Kraljevske, k soncu težeče nogice, plemenit, prastare selekcionirane plesni, na posteljici od domače, na soncu dozorjene paprike. Vse skupaj bi položili samo še na specialni, čudno spodrezan krožnik in pa tri med sabo prekrižane bambusove vršičke….Aaaaaah bomba! In malomeščanski hohštaplerji bi cmokali od zadovoljstva (mimogrede, to bila itak porcija za tri) in bili bi v nebesih, ob doživljanju kulinaričnega orgazma, saj bi jim »chef«a ob serviranju razložil, da gre za edinstven okus, ob katerem doživljaš »praslovane«.

Cena? »Pif…sitnica« pač trimestna številka in spodobi se da je prednja več kot »1«. In potem,,,,glavno šele pride…ko vso zgodbo razložimo prijateljem. Več kot jasno pa je, da bomo »doživetje« objavili na Fb, ker če drugim ne povemo, kako smo se imeli dobro, bomo morda še sami dvomili da vse skupaj res bilo edinstveno.

Ah ja, še to, skoraj bi pozabil. Če smo gost »res pravega ranga«, nas bo prišel pozdraviti tudi lastnik tega nadzemeljskega obrata«. In smo »meženi in mokri«…in ve se kje… Kaj vse nas »osrečuje«. 
 
------------------------- 
 
Najin današnji glavni obrok pa je enostaven, a še kako slasten...
 
 

Na Lungi se z nama vozi darilce, ročno delo Zlate Tepeš, ki ga je izdelala za naju v teh dneh, v spomin na simpatično srečanje in Skokico. Hm, kaj reči. To pa je bilo pa res presenečenje in »gesta«, ki se te dotakne.
 
Ročno delo Zlate, darilo ob slovesu
 
Pred večerom pa bzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz zapoje rola na ribiški palici. Pas mater! Kar nekaj borbe je bilo potrebe, a na koncu se nam 5Kg težak »Luc« vendarle pridruži v kokpitu.
 
 
Luc; 5 Kg; ulov med potjo


In naj bi bil dolg čas?


Petek:

Dolge plovbe so tako dolge, kolikor je noči na poti. Tako ne kako sam doživljam. To bo torej druga, čeprav je bila prva malo skrajšana. Noč je noč. 
 
Med daljšimi plovbami se poskušam disciplinirati in voditi ladijski dnevnik, tako kot ga je potrebno in čemur je sicer namenjen. Vsake toliko zapišem pozicijo, kurz, smer in pogoje. Časa imam dovolj. Navsezadnje elektronika lahko hitro »crkne«. Pozicije vrisujem tudi na karto. »Stara šola«, ki mi je ob teh prilikah v gušt. 
 
Klasična navigacija za gušt in za spomin
 
Izmenjujeva se v »dežurstvih« (gvardijah) po ustaljeni navadi. V barki je vroče in »vse stenstano« tudi na račun delovanja motorja. Spim malo in predčasno nadomestim Ksenijo. Ne morem več ležati. Prečut sem. Adrenalin ulova je tudi prispeval k temu. Poleg vsega so se od nekod vzele neke majhne tečne muhe«, ki se jih moraš ves čas otepati.

Čas si krajšam s kuhanjem ribje juhe. Glava in rep, ter v ta namen »slabo odrezan file« na vsaki strani ribe, da je ob kosti ostalo še kar nekaj mesa, bo prispevalo k odlični ribji juhici. 
 
Glav rep in še kaj, pa za ribjo juhico

Noč je še. Ob pol štirih zamenjam albansko zastavo s črnogorsko. Ni kaj. Prišla sva v črnogorske vode. Ob osmih opazim , da sva na letošnji dopustniški plovbi prevozila od Vrsarja do tu že 1000 milj. Ups, ni malo! 
 
V črnogoskih vodah

 
Vhod v Boko...

Dopoldan ves čas voziva ob črnogorski obali in opazujeva njeno goratost. Ko sva mimo vhoda v Boka kotorsko seveda obujava spomine. Bilo je super in spet bi šla in bova šla. Bo že prilila nanesla. Sicer pa je dopoldan spet vroč za popi….in brez vetra. Kolikor ga je, je južni in prinaša polno vlage. Diskretno vam zaupam, da »švicam« tudi pod joški 😉. 
 
Po 36 urah plovbe in 200 miljah, cca ob enih popoldan pristaneva v Cavtatu. Na Hrvaškem smo. Potrebno je urediti vstopne formalnosti in uspeh jih ravno še v regularnem času, ker kapetanija dela smo do tretje ure.
 
Od Grčije do Hrvaške zamenjam štiri zastave...verjetno jih ne menjajo vsi, meni pa je to v gušt
 
Cavtat

Sledi premik v dubrovniški Gruž zaradi nafte in pod Lopud na sidro. Sledi "krajša slovestnost" ob zaključku dolge etape, večerja (luc seveda) in mariniranje ribe (luca seveda) ;)
 
"Svečani port" za zaključek etape!

Kaj bo za večerjo? Ja Luc "valjda"!

 
 Sobota, 10. julij 2021;

»Eh jebiga, dost' imava«, si rečeva in se po sedemnajstih miljah ustaviva, ob zavedanju da imava do konca pravzaprav še 100 milj in samo dva dni časa«


Kaj je zdaj s tem? Zmanjkalo volje? Neeeee!. Zmanjkalo moči? Neeeeeeee? Kaj pa? Počasi, vse razložim…

Zjutraj, ko bi bilo potrebno zgodaj vstati in naredili bistveni del etape, sva še spal. Potem je bil na vrsti zajtrk, potem kavica. Jah, tak je protokol, če je vse v »easy«. Tako ali tako bi šla raje nazaj kot pa naprej na sever, pas mater! No, po kavici se pa spravim delati marinado za ulovljenega Luca. Volja za to opravilo je bila včeraj silna, a za nama je bilo 200 milj in telo je popustilo ter zahtevalo spanec. In tako mariniram Luca na »Šavor« naslednje jutro.

---------------------- ****----------------------

RECEPT ZA »ŠAVOR«:

(Se mi zdi, da sem tu to že enkrat napisal, eh pa kaj, pa naj bo še enkrat)

Ribe (temeljito osušene) povaljaj v ostri moki in popeči na olju (ne preveč, da ne bojo izsušene). Pečene ribe preloži v primerno posodo in pripravi marinado. Na barki uporabi posodo, ki jo boš na koncu lahko tesno zaprl. 




Priprava marinade:

Na olju, kje si pekel ribe prepraži:
- čebulo (veliko – narezane na lističe; kolute)
- koren (veliko – nekaj narezanega na kolute nekaj na četrtine)
- ostale začimbe (lovor lahko dodaš že med praženjem čebule) 
 
Pražiš, dušiš nekaj minut, da se opusti. Preliješ s kisom in vinom (primer razmerja; kis:vino = 1dcl:2,5 dcl). Vino lahko nadomestiš z vodo (…pas mater; 2x premisli) 
 
 
Marinado ohladi in prelij po ribah, ki si jih pred tem bogato obložil z rezinami limone. Vse mora biti popolnoma prekrito 
 

 
Ribe morajo biti v marinadi vsaj 24 ur. Hranimo na hladnem.

Mariniranje predstavlja pomorščaku dobrodošel način konzerviranja, da o guštu ne govorimo. Marinirane ribe z marinado vred jemo lahko še nekaj dni, a izkušnje kažejo, da jih zmanjka prej…

---------------------- ****----------------------

Lopud in s tem Elafite zapuščava posledično šele ob pol dvanajstih. Uro je potrebno prestaviti za eno uro nazaj. Grki so namreč zaradi svoje pozicije (geografske dolžine) »1 uro naprej«. Seveda se takoj soočim z maestralom iz severozahoda, kaj je bilo drugega za pričakovati. Glede na potrebno smer premikanja in primanjkljaj časa »orcanje« (vožnja maksimalno v veter) seveda odpade. Ob Mljetu se »razpiha« že za čisto petko in to na zgornji meji. (cca 20 vozlov). 
 
Nabijanje v maestral
 
Nabijanje v tak veter in pripadajoči val ni ravno to, kar si bi človek izbral, zato kmalu pade misel: »Eh jebiga, dost' imam« in zavijeva v zaliv Okuklje na jugu Mljeta, čeprav se zavedam, da je do konca pravzaprav še 100 milj in samo dva dni časa. In kako bova realizirala pravočasni prihod v marino Agana in predal barko Vinkotu in Sonji? »Bova, bova!« Ko začneš enkrat pluti dneve in noči je na razpolago bistveno več razpoložljivega časa 😉. In Okuklje ima za naju en poseben »žmoht«…ima zgodbo in dušo, vsaj za naju.


Zgodba o Okuklju in »barki Barki« cca 25 let nazaj…. 
 
prva jadrnica "barka Barka"
 

…. šest in pol metrsko barko, z imenom »barka Barka« smo imeli in pluli z njo kot štiri članska družina. Vsa jadra klasična, nobenega »rola«. Oba otroka v nižjih razredih osnovne šole... Ni bilo šala. Bili smo mlada družina, ki se nikoli ni bala Morja in prepluli smo z njo cel Jadran. Na enem od dopustov v tistih letih, smo iz Elafitov v močnem maestralu jadrali proti Okuklju in bili na cilju utrujeni in nasoljeni kot slaniki. Še kako je prijalo zavetje tega zaliva in ena od prostih »lokalnih« boj se je kar sam po sebi ponujala. Kmalu pride do barke domačin in prijazno pove, da smo se vezali na njegovo bojo, bojo konobe »Maestral« in da če imamo namen na večerjo, smo prijazno vabljeni k njemu. Malo nam je neugodno, ker imamo namreč, v Dubrovniku kupljeno meso za družinsko večerjo, hladilnik pa »nikakav«….Razloživa to in sprejme z razumevanjem. Ne glede na to nam dovoli, da ostaneva privezana na bojo, čeprav ponudiva, da jo zapustiva. Tudi (vsaj) na palačinke nismo šli tja, bilo je prepozno.

Nekaj let po tistem, plula sva že sama, sva se ustavila tu in odšla v to konobo, čeprav jih je več v zalivu na večerjo in povedala zakaj prav k njim…Želiva »poravnati račun«! Škarpena v brodetu na Mljetski način je bila za prste oblizniti…

Kdo ve koliko časa je od prve in od druge zgodbe, a danes sva spet tu. Spet v močnem maestralu. Otroci imajo že svoje otroke….midva pa plujeva še kar naprej in nizava zgodbe…

Čas imava. S potjo nameravava nadaljevati ponoči. Mljetsko Okuklje je čarobno in kot rečeno ima en poseben »žmoht«. In zakaj ne bi v tem čarobnem ambientu naredila nekakšen zaključek, kot se po taki poti spodobi? Konoba Maestral je več kot primerno za to…In »gazdi« seveda spet razloživa zakaj sva prišla ravno k njemu. Malo simpatično zabrka in vpraša: »Jeli ste tada doplovili sa roditeljima?« Hvala Tihomir, prijazno do tebe, a od pubertete je že malo več kot petindvajset let, ha ha«. 
 
Tihomir, gazda konobe Maestral in midva
 
Zaključek letošnje plovbe narediva kar tu v čarobnem Okuklju

Hobotnica karpačo...noro dobro
 
Kar težko je sredi noči zapusčati Okuklje...

In Letošnja grška zgodba se tako počasi končuje. Daleč od tega, da bi poniževal te, tako lepe kraje, kjer nisi kar tako, a glavni fokus letošnje plovbe je vendarle Grčija. Zdaj tu, na jugu Jadrana, milje ki jih je potrebno prevoziti do zaključka doživljam zgolj še kot transfer barke do točke, kjer jo prevzame kolega. Južni Jadran bo z največjim veseljem v fokusu zopet enkrat drugič. Kdo ve? Morda že prihodnje leto.

Ksenija pripelje barko, med tem ko sem spal, skoraj do Korčule. Menjava straže! »Kako je bilo?« vedno vprašam. In vedno isti odgovor: »Svi su me gađali!«, se vedno pošali, a pove tudi, da je tudi njej AIS v veliko pomoč. 
 
Vozim mimo Korčule in Pelješca. Morje se je že zdavnaj umirilo. Nebo je polno zvezd. Kamorkoli pogledam so znani kraji s kakšno zgodbo. Korčula in Moreška pa še kaj, Orebič in profesor Zvonarevič iz študentskih časov, ki mi je menda prvo govoril o Polineziji, pa navsezadnje Tugomir na vrhu Pelješca… 

Mimo Korčule


Kar kipi v tej ludi glavi…le kako naj bom zaspan? Sicer pa, pa saj se je navsezadnje nad Pelješcem začelo že daniti….

Na Pelješcem se že dani


 
Nedelja, 11. julij 2021; 
 
100 milj na poti; Barcolana v Splitskih vratih in extra dry…

 
Na Jadranu se je treba takoj ukvarjati z vremenom

Z začudenjem opazujem nastajanje dne. Kaj je zdaj to? Kamor pogledam oblačno. Tega nisem navajen v zadnjem mesecu dni. V Ionskem Morju se vreme drugače »dogaja« kot v Jadranskem. V Grčiji se pravzaprav zelo malo ukvarjam z vremenom. Večinoma se ni potrebno. Je neprimerljivo stabilnejše. Zadošča spremljanje barometra, sem ter tja pogledam na »Helenic national meteorological service« spletno stran in preverim »Weather ali gale Warnings«. 
 
 
Pogosteje seveda preverim modele, ki se nanašajo na vetrove, čeprav gre več ali manj podoben tip in je spremenljivka zgolj jakost, pa še ta je predvidljiva. Smer je pa tako ali tako jasna. Glavna značilnost za Ione je torej stabilno vreme, popoldanski severozahodni vetrovi jakosti cca 5 Bf (17 do 21 vozlov). Na vzhodnih straneh otokov manj, za zahodnih straneh več. Temu primerno se razvija seveda tudi val. 
 

Jadran pa…enkrat burja, drugič jugo, pa možni prehodi raznih vremenskih dogajanj za ali pred Alpami. Zgodba o poletnem »dolgočasnem tipu vremena« na Jadranu in šibkem maestralu je skoraj da že zgodovina.

In tako zjutraj, ves začuden, gledam oblačnost in se zavem da sem priplul nazaj v Jadransko Morje. Preverim napoved. Na južnem Jadranu možnost neverina. »No super, pa se je začelo« si mislim, a se v nadaljevanju dneva vendarle oblačnost razblini in neverina ni.

Ponoči sem se veselil termičnega vetra, ki naj se bi spuščal iz goratega Pelješca in spet upal na jadranje. Zadnje dni toliko motoriram, da kar ni res. Veter iz desne prihaja zgolj kratek čas, nadomesti ga sicer šibak, pa vendar, skanaliziran veter v Pelješkem kanalu, torej veter med Pelješcem in Korčulo, ki so ga tako veseli surfarji in kajtarji in prihaja, vsaj popoldan seveda iz severozahodne smeri. Imam občutek, da se mi reži »Yanmar« (motor) in mi dopoveduje: »Sorry stari. Brez mene ne bo nič!« »Hvala ti kolega, lepo predeš, samo mene tako osrečujejo jadra…«

Hitim proti Hvaru in Paklenim. Tam bi vsekakor bil rad pred popoldanskim, morda okrepljenim maestralom. Ne smem se spomniti v kakšen val sva predlani tam nabijala. Pa še nekaj je. Jadralski kolega Vlado Kranjc (jadrnica Sara) sporoča, da naju z ženo Ido čakata kot sprejem ob vrnitvi iz »Greeks zgodbe«. Tako prijaznemu vabilo se je težko upreti.

Danes je nedelja, dan ko na polno »udari ven čarter čarter« In ura je menda ena, ko se midva približujeva Splitskim vratom, nasproti pa toliko jadrnic, da imaš občutek, kot da jadraš na Barcolani in si se kmalu po štartu premislil in greš nazaj….Maestral je in čisto vsi nasprotniki imajo prednost, s tem da jih verjetno zalo malo ve kaj o tem. Barke so polne ljudi. Še iz splitskih vrat niso prišli, pa se »češplje« že razmetujejo po palubi in sončijo. »Sailling week« zastave plapolajo na nekaterih barkah….«Bejžmo!« Na palubah je vsaj po en sup, če ne dva, pa polno napihljivih igračk. Ajoj kakšen cirkus.

Maestrala je cca 17 vozlov. Jadramo na polno. Hitrost ves čas med 7 in 8 vozlov. To bo končno spet, sicer kratka, pa vendar »jadralska etapa«. Kakšen užitek! Problem in nevarnost predstavlja samo vsa ta horda, ki prihaja nasproti. Prekleto je potrebno paziti in biti skoncentriran, da ne bi prišlo do kakšne neumnosti in to zadaj, skorja na koncu potovanja. 
 
 
Gneča je tudi v zalivu Krušica na SE koncu Šolte, kjer na »Sari« čakata Vlado in Ida z dobrodošlico. Za nama je veliko veliko milj, kjer ni bilo nikogar, noči ko ni bilo nikogar in v Grčiji je še vedno veliko zalivov kjer ni nikogar, da je vsa ta gneča tega dne za naju pravi šok.

Nekako najdem prostor na tem prezasedenem sidrišču še za Lungo. S pomožnim čolnom se zapeljeva do Sare, tam pa šok druge vrste. Kot dobrodošlica ob vrnitvi v hrvaške vode na Sari čaka….vzorno ohlajena »Zlata Radgonska penina; rose; extra dry«,  stekleni kozarčki na peclju in v vsakemu od njih grozna jagoda in hladna živo rdeča lubenica…

Pas mater Vlado! Kaj se dogaja? Z Vladom, se srečava v glavnem enkrat letno na nekaj dnevni zimski »Predbožični« regati, ki starta izpred Vrsarja in na katero ta »robati in kosmati gozdar z gromkim glasom« vsako leto pozimi prijadra iz Splita in potem odjadra s svojo Elanko do Split tudi nazaj. Kaj se pa zamudiš! Skratka »krjavelj« za katerega bi rekel da mu »na parketu drsi«, čaka urejen, spedenan, pomlajen, na brezhibno zloščeni barki, z extra dry Zlato Radgonsko penino in grozno jagodo na dnu steklenega kozarca….še en šok v tem dnevu 😉

Pa da ne bo napačno razumljeno. Vlado in Ida. Hvala za tako prisrčno dobrodošlico! Bo za vedno sestavni del letošnje zgodbe.

Kmalu se razidemo. Sara ima za ta dan planirane še druge obveznosti. Gledam za odhajajočo »Saro«. Pas mater Vlado; kaj pa če to nisi bil ti? Kaj pa če imaš dvojnika? 
 
Vlado (sam ne vem "kateri") in Ida
 
In še ena težko pozabljena zgodba, vezana na tega »gozdarja«. "Cinnnnnnn", zazvoni nekaj let nazaj telefon. »Ti, a si doma?« »Sem stari!« »Prav, pridem«, in Vlado poklopi slušalko«. Čez nekaj ur se pojavi na vratih s pečenim »jančkom« iz Dalmacije. In greva v mojo »konobo« in sva mastna do ušes in osušena grla poplakneva z vinom in si imava veliko za povedati…

….sam zdaj pa…Vlado…»extra dry Zlata Radgonska penina in grozna jagoda na dnu steklenega kozarca«. Vlado, kaj pa če to res nisi bil ti?

------------------*****------------------

Proti večeru se premakneva v zaliv Vinišče, ki je blizu marine in kjer bova dan kasneje čistila barko. Spet ena daljših etap. Preko 100 milj je za nama. Ideja s pavzo v Okiklju in »zaključno večerjo« pri Tihomiru in konobi Maestral, je bila odlična poteza. Noč, razdeljeno v dve »gvardiji« in dan sva nato zrutinirano odpeljala brez problemov in za šalo.
 
Za ta večer in v ta namen že od doma »na skrivaj« vozim tudi sam penino. Hladna melona in breskve, še iz Grčije, še kako prijajo poleg. Dolgo v noč sediva v kokpitu in se pogovarjava o poti, ki je za nama. Poskušava kronološko preleteti etape in posebnosti na njih. Doživete zgodbe se prepletajo z idejami za prihodnjič…Vsekakor pa soglašava, da sva se iz več razlogov imela zelo lepo! 
 
Pa še en simboličen zaključe "Grške zgodbe"

 
 Ponedeljek, 12. julij 2021;  Dr. Muženič! 
 
Zjutraj se prestaviva v marino Agana pri Trogirju. Dan je namenjen urejanju in čiščenju barke, da bo primerna za predajo solastniku. Da ne bi prehitro startala z delom greva na eno malo pivce v marinsko bufo. Za eno od miz sedijo skoraj isti »modeli« kot lani. Najboljši mehaničar (najboljši zato, ker je edini), glavni za pomole in še dva. Zabavava se nad tem, ko pa slišiva komentar »mehaničara« po pravkar prejetem telefonskem klicu pa dobesedno nekontrolirano bušiva v smeh. Tip namreč na ves glas komentira, da ga je »nazvalo neko budalo, u p.m., da mu ne radi bojler« in nadaljuje, »pa koji mu k…sad treba bojler. Nek se kupa u moru, koji ima skoro 30oC, u p…m….koja budala. I baš mene je nazove, majmun jedni«. Kolne naprej in se ne brani, ko en od modelov naroči kdo ve katero rundo pelinkovce. A ni še konec brundanja. Mehaničar nadaljuje: »pa niso valjda prasci, da jim treba vruča voda, da jim šopaju dlake«. Crkujeva od smeha, zdaj tudi midva glasno, saj teh sočnih komentarjev ni moč preslišati. In očitno je družbi za mizo to tako všeč, da predno se zavedava prileti na mizo nova runda, ki jo za naju naročijo modeli. Kaj preostane drugega, kot da se revanžirava. Jasno je pa tudi, da je treba hitro zapustiti sceno, ker tile tipi ga imajo že malo pod kapo. A sva prepozna. En od modelov že prisede in reče, da me pozna in ve, da sem doktor. »A ne da ste?« in med tem je jasno, da je tale tip, ki že malo »na vijolično cikne« pravzaprav Slovenc in jasno je tudi, da očitno ni prvič naladan. »Ne nisem doktor,« se branim, pa ne pomaga, ker tip je prepričan, da me je prepoznal in brska po spominu kako se že pišem….«Ja, zdaj sem spomnil«, reče, »Dr. Muženič ste«. Ne pomaga nič, tip ne odstopa od svojega spoznanja.

Pas mater, komaj nama uspe, da se izvlečeva iz godlje. Imava še veliko dela in res ne utegneva več posedati s temi modeli. In delo se začne…Najbolj zoprni del dopusta je zadnji dan, ko se ti nič ne da, ja je potrebno toliko stvari urediti. Vmes imava seveda pavze in malo posediva v kokpitu in v eni od njih ugotovim, da je na sosednji barki, ki je pozicionirana kakšnih pet mest naprej na pomolu (vmes pa ni nobene), barka katere lastnik je očitno Slovenec, ki me je pred kratkih določil za doktora. »Doktore zdravo« in ves vesel maha. Tip ima na barki dve ženski (kasneje ugotovimo, da ženo in hči) in tri pse.

Popoldan je in vroče je. Model pride po pomolu mimo Lunge in debatira in čez čas mu ponudim špricar, kaj pa čem. »Uuuuuuu sem falu…,« bi rekel Iztok Mlakar. Zdaj smo že »na ti« in za tipa sem še naprej doktor, on pa je v resnici res en od znanih ljubjanskih optikov«.

»Miro, a bi prišel ti nazaj na barko?« zahrešči z nevarnim tonom iz »Bibe«, kot je ime njegovi barki. »Pa kaj si tečna, saj pridem,« odgovori in skrije špricar, da žene ne opazi. »Miro, prosim da prideš takoj sem!« »Madona je tečna,« potihoma odgovori Miro, »samo še nekaj se moram pogovoriti z Dr. Muženičem", ji odgovori in se ne sekira preveč, čeprav je jasno, da ženski živci popuščajo in da ga bo pregriznila, ko ga dobi. Tip čveka naprej, pa če naju zanima ali pa ne. Dobro sva se za j….s tole pozicijo. Mine spet nekaj časa. Miro še kar naklada. »Babi«, kot jo imenuje, pa je več kot jasno vsega dovolj. »Miroooooooo,« zakriči, da se jo sliši po moje tudi do Trogirja, a te ni sram?« na pijači visiš tam!« Miro ji spet razloži, da naj ne bo tečna in da se mora z Dr. Muženičom še nekaj pogovoriti. »Ko bom naslednjič sidral, bom poleg sidra še babo v vodo f….,« brunda.

Kakšno uro kasneje, ko sem se že zdavnaj odločil, da Mirotu niti v snu več ne ponudim špricar, pride k Lungi sam, tokrat z buteljko malvazije in ledom. » Stari, sem te prišel počastiti!« »Miro, a se nič ne bojiš žene?. Al te bo ubila,« rečem. »Nč!« korajžno odgovori, »spi!« O za popizdi, upam, da ima rahli spanec. Po pomolu se med tem približuje šef marine, kot komentira Miro in ga očitno tudi dobro pozna. Še predno pride do nas, Miro reče: Stari, da nauš zdaj zajebal, te bom predstavil.«… 
 
 
Seveda se ne strinjam, pa kaj mi pomaga. »Šefe, da ti predstavim prijatelja, doktora Muženiča«. »Poštovanje in rahel priklon« je odgovor šefa. Miro izpade frajer, ker je njegov frend doktor, šefu se dopade, ker pozna zdaj Slovenca doktora, jaz sem pa v godlji in sem, jebiga, »doktor Muženič.« Pas mater, pa kako se mora meni res zmeraj kaj norega dogajati. Samo stvar časa je, da šefe marine postoka kaj in kje ga »matra« in upam, da ne hemeroidi. Za crkent! A se vse dobro konča in šefe odide. Zame so konča dobro, Mirotu pa se situacija slabša. Medtem se Mirotova »baba« namreč zbudila in zavpije, kot bila ozvočena za rok koncert: »Miro, dost te mam. Prid takoj sem in me pelji na avtobus, grem dam!« Miro pa: »stari, a s'vidu' kakšna dobra ponudba", nama, ženi pa reče "pa dober kaj s' tečna saj že grem"

Miro ugotovi, da je vrag odnesel šalo in odkrevsla proti svoji barki. Pred tem sem ga »naročil za septembra«, kaj sem pa hotel, dr. Muženič pač. Direktor marine ima termin pa oktobra….

Iz »bibe« se zasliši monodrama….Mirč si vmes drzne komentirat, da naj se pogleda kakšna je, pa ga »baba« takoj zabije nazaj: »Jest sem kar uredu, ti s' pa že čist vijolčen« 😉. 

------------------*****------------------
 
Kljub vsemu uspeva barko spraviti v tako stanje, kot želiva. Jutri zjutraj bo predaja. In zjutraj pride po pomolu zopet šef marine: »Poštovanje doktore!« Poskušam se držati čim bolj »strokovno«, se dobrohotno nasmehnem in odzdravim….«Pas mater Miro,« si mislim, »jaz (verjetno 😉) res nisem dr. Muženič«, ti pa si en pacient…
 
 
Sreda, 14. julij 2021;  "Grške zgodbe" letošnjega leta so zaključene

Težko zaključujem pisanje Bloga, pa čeprav na začetku obljubim sebi in drugim, da ga med potjo ne bom pisal vsak dan. Tako ali tako naj bi šlo za "zgodbe s poti", ki bi se in kadar bi se dogajale. A tu imam problem. Meni se namreč »ves čas nekaj dogaja«, ha ha.

Težko zaključujem tudi tako daljšo letno plovbo. Glava še nekaj časa ostaja na barki in v meni se še nekaj dni »pretaka Morje«. Zadnje poglavje običajno napišem doma. Predstavljalo naj bi nekakšen zaključek in pregled nekaj od doživetega. Tudi meni naj bi pomagalo, da bi lažje sestopil v realnost in da se umirim (ta  bo sicer težka, pa vendar).

Lansko jadranje po »praznem Jadranu« je bilo sanjsko, verjetno težko ponovljivi in priznam, da sem se na začetku »letošnje Grčije« in v te vode zaplujeva vsako drugo leto bal, da bo nekako v senci lanske izkušnje. A po prvih miljah prve, več kot 200 milj dolge etape je bilo jasno, da sva na začetku novega, že doživeto pa je preteklost.

Letošnjo jadranje je imelo kar nekaj zanimivih posebnosti. Začelo se je z hitrim premikanjem na jug. Pogoji so bili in izkoristila sva jih. V štirih dneh in nočeh sva bila praktično iz Vrsarja v Grčiji. Bralcem brez jadralskih izkušenj se zdi to dolgo, a za cca 480 milj to v resnici ni slab rezultat, vse odvisno seveda od pogojev. Midva sva bila vesela »umirjenih« in lahko sva resnično uživala na teh dolgih etapah, ko sva plula brez postanka. Zrutinirana sva kar se tiče dežurstev, jaz pa po nekaj dneh, tudi na račun pisanja Bloga v poznih nočnih urah, svoj ritem spanja tako ali tako popolnoma postavim na glavo in spim »kad stignem«.  In tako vse funkcionira. Še celo skuham zgodaj popoldan in ve se, da to ni ravno »moja navada«, a časa je resnično na pretek, zato uspem prej. Letos sva se manj zadrževali v »kurznih linijah velikih«. Ne morem pozabiti leta, ko so tam nekje v bližini Brindisija, veliki tankerji dobesedno v gosjem redu vozili drug za drugim.  In občutek je bil, kot da stojiš ob avtocesti in bi rad »stekel« na drugo stran.

Pogosto sem omenjal, da je z letošnjim letom na barki montiran AIS. Kakšna je izkušnja? Preseglo je vsa pričakovanja. Tam, kjer ga rabiš imajo praktična vsa plovila, ki bi te potencialno lahko ogrožala vgrajen ta sistem. Ali so tako velika da morajo imeti, ali pa gre (bližje obali seveda) za ribiške barke, ki pa AIS zopet imajo. Vem kako je, ko se ponoči približuješ npr. Lastovu in padeš v področje, kjer ribarijo in vidiš samo mega reflektorje in se ti niti v snu ne sanja, ali se premikajo in kam se premikajo. Skratka, če bi vedel da gre za tako uporabno igračko, bi ga kupil že zdavnaj. Vse to velja za tako, malo bolj odprtomorsko plovbo seveda.

Vreme je bilo stabilno, da si ga lahko samo želiš, tako izgleda sedaj, ko gledano za nazaj. V tistih dneh pa, ko je bilo od pregretega ozračja dobesedno sivina v zraku, da je pokrajina postala »monokromatska«, pa mi je vendarle to nekaj časa povzročalo skrbi. Kakšen vdor hladnega zraka bi verjetno naredil »kar lep kažin«.

Lepo je bilo srečevati se s prijatelji, lepo je bilo spoznati nove in vsega tega je bilo letos kar nekaj, za razliko od preteklih let. V enem od lepših spominov bo ostal zaliv na vrhu Paxosa, s kamnito hišo na obali. Morala bi ostati tam še kakšen dan. Pravi biser je bil zaliv v Zakynthosu, ob "okameneli nogi Dinozavra", kjer sva prečivela kar nekaj čarobnih ur. A tovrstnih biserov je v Grčiji veliko. Lepo se je v Grčiji prepuščati grški kuhinji in midva se ji. Dejstvo je, da je v Ionskem Morje čedalje več čarterja, kar nas vse ki plujemo v grške vode skrbi, a še vedno je tu polno zalivov kjer si sam, ali pa res s samo nekaj jadrnicami (pojem »boja in plačkanje» je tu še vedno nepoznan) in še vedno se najdejo taverne, kjer sediš med domačini in se poskušaš kaj naučiti od njihovih navad.

Ob Albanski strani sva se vračala prvič. Zanimiv občutek, a ko pristaneš  potem na hrvaškem,  v Cavtatu se zaveš, da si šele na jugu Jadrana in da je potrebno še mimo vseh južno Dalmatinskih otokov, za katere pravega motiva pravzaprav ni, saj gre za leto z »grško zgodbo«. 


Letošnja počitniška plovba je zdaj že preteklost. Spomin na niz lepih doživetij na tej poti, se počasi prepleta z ostalimi še starejšimi. Kar je tudi lepo in mi pomeni veliko je, da sva na koncu soglašala, da je bilo ne glede na preplute milje in teh je bilo cca 1200 (več kot 2200 Km), vredno spet zapluti v Ionsko Morje, novim »Grškim zgodbam« nasproti.

Da sva se nazaj grede kar nekajkrat spontano pogovarjala o tem, kam bi v tem delu Grčije, ki nama je dosegljiv zajadrala prihodnjič, pa pove vse...

Imela sva se lepo, res lepo!

------------------*****------------------ 

Skoraj je tradicija, da se za konec slikava na krmi Lunge. Letos so za smeh poskrbeli mladi mimoidoči fantje iz katamarana, vezanega na istem pomolu. Vprašam, če lahko prosim za fotografijo...."Yes of course," pravi eden od njih in prisede....😉.


Slovo od Lunge. Iz Xenia in Greekgor se  spremeniva spet v Ksenija in Gregor!


Jasas Grčija in Ionsko Morje! Se vidimo!
 
 
 
 
 S tem je Blog "Jadranje do Grčije in nazaj - zgodbe s poti !" zaključen. Hvala vsem "spremljevalcem" za prijazne besede in lepe misli.

 

45 komentarjev:

  1. Mare, če boš dal na Erikuzi spet za pijačo, te počakam ;))))

    OdgovoriIzbriši
  2. Srečno Xenia in Greekgor...in mesecdni branja pod zvezdami se je začelo :))

    OdgovoriIzbriši
  3. Dober veter.
    Se že veselim branja novih prigod... ;-)

    OdgovoriIzbriši
  4. Srečno do Othonija in naprej...

    OdgovoriIzbriši
  5. Srečno obema in mirno modto morje ⛵

    OdgovoriIzbriši
  6. Srečno "Lunga"- Greekgor in Xenia, mirno morje in dober veter pa naj vaju spremljata do Peloponeza in nazaj.....!

    OdgovoriIzbriši
  7. Se ze veselim jutranjega branja ob kavici. Mirno morje!

    OdgovoriIzbriši
  8. Kot vedno, Xenia in Greegkor, mirno morje in dober veter, dober navdih za pisanje, pa na dobro kapljico ne pozabita, ob mezici kakopak!

    OdgovoriIzbriši
  9. Dobro jutro.
    Prvomajski zapisi so mi lajšali korono, sedanji me pa malo jezijo... nekam zgodnja predjed za nas klasične dopustnike, produktivnost mi je padla ob napovedi nove poti ;)
    Srečno pot, veselim se zapisov s poti, fotografij, občutij in hrane. 🎆

    OdgovoriIzbriši
  10. Super odločitev za diretissimo do Lastova! Močno polagam na srce še eno podobno, naravnost na Erikouso, pa sta ena dva v Grčiji. Ta druga je bila naša pot daljnega leta ... še s Pavetom.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Srečo, včeraj ponoči kar nisem mogel verjeti, da še kar piha in piha....In jadrala sva šesdeset milj brez prestanka do 2:30 zjutraj. "Pas mater", sem rekel. "A so tudi na Jadranu že pasati?" ;)

      Izbriši
    2. Srečno barba in Ksenija. Naj vaju še naprej spremljata dober veter in mirno morje. A+A

      Izbriši
    3. Srečno, Ksenija in Gregor!0b branju vajinih dogodivščin si rečem, pas mater, še dobro, da greva ta teden tudi midva z Miranom na morje! Ksenija

      Izbriši
  11. Veliko dobrega vetra, pa srečno in veselo po Jonskem morju...

    OdgovoriIzbriši
  12. Srečno Lunga! Pa ne se pozabit odjavit, zdaj ko imata AIS. Big brother is watching you :P

    OdgovoriIzbriši
  13. naj traja čim dlje, vama jadranje, nam pa branje.
    Mirno morje in dober veter, Lunga

    OdgovoriIzbriši
  14. Pa še kakšen slasten recept izdaj mimogrede, jih že zbiram za počitnice za nas "celince" kot praviš...;))

    OdgovoriIzbriši
  15. Gregor imaš pa res sanjsko življenje. Vinko

    OdgovoriIzbriši
  16. Škrince pr kufet pa sekajo,srečno,

    OdgovoriIzbriši
  17. Mirno morje in uživajta ... tradicija pač mora biti ... kavica in trije keksi (po osebi seveda) 🙃 Z veseljem vaju bom spremljal in bral ...

    OdgovoriIzbriši
  18. Fouš! V najboljšem pomenu te besede. Uživajta!

    OdgovoriIzbriši
  19. Krasno se imate. Čeprav vem, da si po toliko urah izžet kot cunja (sam sem nonstop vozil 42 ur gor do Funtane -spin in ostale rjuhe, ker je motor zaribal, dokler nisem stoje zaspal in nasedel pred Funtano...).
    Haaa, tale sivolasi boem pa ni nihče drug kot Španov Tomaž (žene ne pounam)!
    Fejst dec. Pas mater (kot ti praviš) sem se letos jeb...z njegovim Eber Airtronicom D4! Pa sem mu novega v kompletu pred 2 letoma poslal na Krf, da ga je vgradil. Sam, ker je res strojnik!
    Vseeno je tako druženje "tam nekje" lepo.
    Jaz pa "jadram" doma v atriju s pivom v roki...Čaki! Dons imajo v Šparu frišne srdele...kupim in jutri spečem v kaminu, bageta, olivc, češnjak in malvazija. Ne boste samo vi uživali zaboga!
    Vsem srečno in Lp EdoB

    OdgovoriIzbriši
  20. Me je že minilo, da bi vama sledil. Sem se bal, da so naši sosedje najhujši, ampak tile Grki so res šampioni Evrope!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Nikar ne obupaj Andrej. Ti samo odveži "cimo" in pridi_ta. Vse ostalo se uredi. Je pa res, da poleg potrdila o cepljenju vzami sabo še kakšen "apaurin". Uzica te pa itak čaka tukaj ;)

      Izbriši
  21. Gregor in Ksenija le tako lepo naprej. Kot vidiš z veseljem berem tvoj potopis. Ura je že skoraj 10:00 in še nisem šel z Zevsom na sprehod ker uživam v branju in podoživljam vse pri sebi. Mogoče bom tudi jaz v drugem življenju s svojo Ksenijo kam potoval. Kot čisti motornjak sedaj občudujem jadranje. Pa srečno in varno naprej. Miram

    OdgovoriIzbriši
  22. Sem ze mislil, da boš "pozabil", da lahko tudi malo zastaneš...

    OdgovoriIzbriši
  23. Gregor, če si zgolj 1 teden v letu na jadranju, si bazilike sploh ne moreš privoščiti ;) :) Želim vama še veliko menijev s svežo baziliko na Lungi.

    OdgovoriIzbriši
  24. Ha,ha, Gregor. O babah in "sovah" imam tudi jaz svoje mnenje. Samo ti si končal pri Beafortu 6. Lestvica pe je do 12. Se strinjaš, da pri stopnji 12 "sovi" sam pomagaš čez krov, če sama noče?

    OdgovoriIzbriši
  25. Dobro jutro Ksenija in Gregor. Pravzaprav - dobra jutra želim. Še jih bo na morju .....

    Gorazd

    OdgovoriIzbriši
  26. V tem zalivu se ti uresničijo sanje, da sidraš v senci. In to opoldan. Uživajta in dober veter za nazaj.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Kdo si "neznanec"? Vsekakor poznavalec te mikro lokacije. Res je bilo tako ;)

      Izbriši
  27. Gregec,a si ti še v JUNIJU?Bi vama privoščila na muuuč!Še veliko užitkov in srečno pot nazaj.Taja

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Opaaaa, pa res. Hvala. Čas mi je, žal razen fiksnega datuma zaključka, res nepomemben. :)
      Lepo te pozdravljava!

      Izbriši
  28. Z največjim užitkom sem plula z vama. Super opisi! In četudi spadam med predstavnice tega spola, sem se najbolj nasmejala pri poglavju o babah in sovah in tudi lestvice ni težko prenesti na raznorazna podobna področja. ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ha ha Maja; ti nisi na tistem seznamu....
      Lepo, da ti je bilo všeč

      Izbriši
  29. Hvala za vse zapisane misli, doživetja, tehnične napotke in kuharske skrivnosti... vsako jutro sem se veselil obvestila o novem zapisu in se vživel v poznane in novo odkrite kraje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Blog ni nikoli napisan za vse prav. Enim nek stil "sede" drugim ne. A konec koncev ga pišem tudi zase. Dejstvo je tudi, da odločitev za pisanj Bloga med potjo vzame dnevno najmanj, a praviloma več, dve uri časa, največkrat na račun spanja. A je vredno. Še posebej, ko ugotoviš, da te spremljajo ljudje, ki so ga po naključju odkrili sami in jim je všeč. Pomeni veliko in daje voljo za nadaljevanje.

      Izbriši
    2. No, pa je konec. Škoda.Pa tako lepo sem "jadral" z vama. Meni tvoj stil "sede", ker opišeš tako kot je in še "zabeliš"po svoje. Vrnil si mi spomine iz moje mladosti preživete na moji barki.
      Hvala Gregor in Ksenija.

      Izbriši
  30. Naj bo novih plovb še veliko, naj bo še veliko lepih doživetij in še jih delita z nami v blogu...

    OdgovoriIzbriši
  31. Gregor in Ksenija, hvala za lepo zgodbo.
    Sem čisto " not padu", namreč obožujem Grčijo!

    OdgovoriIzbriši
  32. Jaz sem Abbas in sem iz Alžirije. Iskal sem spletno posojilo in bil sem zelo prestrašen, ker še nikoli nisem zaprosil za posojilo, zato sem zelo dobro iskal in iskal pravo podjetje. Našel sem podjetje, imenovano posojilne kreditne institucije. Pogledal sem in videl, kaj so ljudje rekli o tem podjetje je bilo res. Odločil sem se, da zaprosim za posojilo pri podjetju in potreboval sem posojilo v višini 16.000 dolarjev za ustanovitev podjetja, ko sem zaprosil, so mi povedali vse, kar moram narediti sam, in mi zagotovili, da bom v enem tednu Bodite s posojilom. Rekel sem, da je v redu, in čakal sem natanko en teden, da sem dobil posojilo od tega podjetja, ko to pišem zdaj, še nikoli nisem bil prevaran in to podjetje je odlično. Slišal sem, da ljudje govorijo o prevarah, vendar še nikoli nisem bil prevarant in hvala Bogu za to. Torej vsi, če potrebujete pravo posojilo, je to pravo podjetje, za katerega lahko zaprosite. Pomagalo vam bo in takrat, ko vam bodo povedali, boste prejeli posojilo, kar je natančen čas, ko boste prejeli posojilo. Samo to sporočilo moram napisati vsem, da se ne boste navadili prositi za posojilo pri napačnem podjetju, če potrebujete pravo posojilo, kontaktirajte podjetje in zadovoljni boste. Njihov e-poštni naslov je ( loancreditinstitutions00@gmail.com ) pošljite jim sporočilo na WhatsApp: +393512114999

    OdgovoriIzbriši
  33. Pozdravljeni vsi, moje ime je Dawoud Owen, iz Londona, glavnega mesta Anglije, danes sem tako srečen. Prejel sem posojilo od posojilnih kreditnih institucij, ko je izgubljeno vse moje upanje, da ne morem več dobiti posojila, ker me goljufajo številni posojilodajalci, vendar se le spodbujam in naredim pogumen korak ter se prijavim pri tem posojilodajalcu, vendar z veseljem povem danes, ko sem pravkar prejel svoje posojilo v višini 9.000,00 funtov in vam bom svetoval vsem, ki potrebujete posojilo, ga kontaktirajte na njegov e-poštni naslov: loancreditinstitutions00@gmail.com. ali WhatsApp: +393512114999 in pridobite posojilo še danes. Lep dan vam želim

    OdgovoriIzbriši
  34. Lep pozdrav vsem. Moje ime je Maryam Ali iz Maroka. Vendar živim v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, videla sem komentarje ljudi, ki so že najeli posojilo pri kreditnih institucijah; In potem sem se odločil, da se prijavim pri njih in že po nekaj dneh sem potrdil svoj račun 70.000 evrov na svojem računu, ki sem ga zahteval. To je res odlična novica. Vsakemu, ki potrebuje posojilo, priporočam, naj pošlje e-pošto na {loancreditinstitutions00@gmail.com} ali njegovemu agentu WhatsApp: +393512114999 Vesel sem, da sem dobil posojilo

    OdgovoriIzbriši