27. april 2021

Prvomajska »đita«!

24.april - 2.maj 2021

Covid časi… Fuck off! Počasi, pravzaprav že dolgo tega, imamo vsi tega dovolj. Pomorščaki še toliko bolj. Vrtičkarstvo okoli domov nas ne zadovoljuje. Rabimo svoj prostor svobode. Brez tega ne moremo popolno razširiti svojih kril. Tako pač je…

 VRSAR - DUGI OTOK  (24. - 25 april 2021)

Kakorkoli, na koncu se vendarle vse odvije v pravo smer. Na šolskih izletih je bilo najpomembneje, da si imel sabo sendvič in »Pingo« sok. Danes, »jebeš« sendvič. Pomemben je negativen »Covid test«. 

Petek, 23. april. Severozahodnik, osem do deset vozlov ga je ob Istri. Jadra so dvignjena takoj po izhodu iz vrsarske marine. Kdo ve za koliko časa, kdo ve tudi do kje? Vedno znova lep občutek, da se ti fučka kdaj, ob kateri uri boš startal, ker tako ali tako ne veš kje boš pristal, še manj kdaj. In tako, pravzaprav samo tako, lahko pluješ brez stiske s časom. Grobo predstavo vremena seveda imam v glavi, več za enkrat ni potrebno.  Ideja je, en konkreten premik proti jugu, nato po kapljicah. To je, ker se tiče kratkoročnih planov. Vse in dovolj! No ja…čez deset dni moram biti v službi, to pa že moram upoštevati.

In pot se začne. Nič kolikokrat že, a vedno »unicum«. Hitrost ves čas nad širi in pol vozle, tudi pet in več. To nama s Ksenijo popolnoma zadošča. Jadranje s polnimi jadri je kot dihanje s polnimi pljuči. Veter iz »pol krme«…sonček…kratki rokavi…kratke hlače…sočna očala…sem ter tja mrzel špricar. Težko je še kaj dodati. Po abstinenčnem času, ko od zimske plovbe februarja nisem bil več na barki, je to skoraj terapevtsko. Jasno je, da se etapa ne bo končala ta dan, jasno je, da bo se bo jadranje nadaljevalo mesečini v objem, vse ostalo je nepomembno, megleno. Balašević prepeva »Život je More«, škampi, ki se kar svetijo od svežine, imajo svoj žur v buzari. Sonce zahaja v Morje, direktno vanj. Vedno magičen pogled. Postaja sveže. Čas je za nočno opremo. Skoraj polna Luna to dopoveduje že, ko je še dan.


 Lunga jadra in jadra. Noč ni črna, je pričakovano srebrna. Daleč zunaj sva, cca 15 milj od Unij. Bližje »kurznim linijam velikih« kot obali. Luna sprva ogleduje barko iz leve, potem si zaželi pogled iz desne. Srebrna preproga v Morju ni ves čas enaka. Sprva hladni srebrni nekdo vtke »toplejše niti«. Enako se dogaja z njo, glavno igralko današnje noči, z Luno. Malo pred pol sedmo zjutraj ves vzhičen spoznavam, da bom doživel redko videno. Luna, veliiika, poooolna in lepa kot okrogel nosečniški trebušček, žareča v toplih oranžnih odtenkih zapušča teater in zahaja…direktno v Morje. 

 

Uf, uf uf… ne vem, če sem kdaj na Jadranu kdaj to opazoval. In seveda, kako bi bilo drugače. Sto osemdeset stopinj proti vzhodu se že začenja dan, z vso paleto barv, ki temu sledijo….

 

Dvajset ur potovanja, devetdeset mij (cca 170 km) je v brazdi. Dovolj bo! Skoraj sedem zjutraj je, ko se sidro dotakne bele mivke v zalivu Sakarun, na zunanji strani Dugega otoka, v zalivu s čistim, smaragdnim Morjem, v zalivu kjer v sezoni mrgoli plovil, zdaj pa je Lunga tu popolnoma sama….

Dan, ki sledi je dan, namenjen uživanju v tem prelepem zalivu. Nikjer nobenega! Nobenega hitenja, vse poteka umirjeno. Časa je za vse. Skoraj tudi za kopanje…A lahko nekaj besed o tem dogodku? Hvala, bom! Torej….Stojim na eni nogi do gležnja na lestvi, nameščeni na krmi barke. Naj enostavnejši opis dogajanj v naslednjih sekundah bi bil, če napišem: »Pita ona mene šta je? Zar ne vidi, smrznulo mi je jaje!« 😉….A ha ha ha ha. Ma je res bilo vse blizu tega. Tovrstne kaskaderske akcije črtam iz plana za naslednje dni. Morje ima šele dobrih 13 oC.

Raje se posvetim kulinariki. Časa je dovolj, da že sredi dneva (neverjetno in malokrat doživeto) skuham kraljevski brodet. Izbira na tržnici, pred odhodom, je bila bogata. Učki so se mi svetili, ko sem prodajalki s prstom kazal in našteval, pravzaprav dirigiral, kot rad rečem…saj »filharmonija kulinarike se začne že na tržnici:

»Dva škarpoča bi, pa tisto malo grdobino. Ooooo pa kovača prosim. Sipa seveda ne sme manjkati, kako naj sicer začnem brodet. Raža, tudi nekaj raže seveda vzamem. Malo morskega psa mi tudi dajte, kdo bo sicer med kuho čuval vse skupaj . Kozice bodo poleg okusa prispevale tudi k barvitost. Gamberi in kanoči, ki sem jih toliko let nekako podcenjeval, že dolgo uživajo mojo naklonjenost. Harmonijo okusov bodo zaokrožili malček erotični pedoči in lepo bo, ko bodo v tej izbrani družbi  zadondolale tudi dondole«…

 Sakarun, smaragdno Morje in samota v tem prostoru so bili tisti popoldan ravno pravšnji avditorij…

 

DUGI OTOK - MOLAT - SILBA (26 - 28. april 2021)

Pravzaprav prihajajoči Jugo pove: »čas je, da zapustita Sakarun«. In greva. Prednje jadro zadošča. Ne želim biti prehiter. Za barko vlečem »panulo« (način ribolova, ko med plovbo vlečeš za sabo vabo), hitrost okoli 3 vozle bo ravno pravšnja. Današnja etapa bo silno kratka, vsekakor manj kot dvajset milj, dopustniška pač. Vedno znova je lepo drseti ob otoku, tokrat Dugemu otoku. Njegova zahodna obala je del zunanje linije hrvaške. Bolj stran začne kmalu dišati po italijanski pizzi. Če bo vse prav, pride kmalu tudi to na vrsto. Kmalu smo priča »veselju v hiši«… prva letošnja ribica, šnjur. Ni ne vem kako velik, a je. 

Prva letošnja ribica šnjur (šuro)

Že dolgo tega vem, da ko smo na ribji tržnici se pogovarjamo o »kilah«, ko pa sami lovimo, govorimo o komadih. Kolikokrat sem opazoval stare domačine, ko so se zgodaj zjutraj vračali, ja ni napaka…ko so se zgodaj zjutraj vračali s svojimi kajiči in v »jupol kanticah« imeli nekaj preprostih ribic, ulov tistega dne, več tisti dan ni bilo. A jim je tudi to zadoščalo.

Načrtujem pristanek v Zapuntelu, na vrhu Molata, kjer na mojih zimskih plovbah marsikdaj prespim. To lokacijo imam »naštudirano«, tako da marsikdaj, čeprav sam, tudi ponoči pristajam. Žal že od daleč vidim, da je tokrat na »mojem mestu«, ki me edina zanima, že katamaran. Kaj sedaj? Sosednji otok Ist mi glede na vremensko napoved ne ustreza, višje proti severu ne želim. Ni druge torej, kot kljun barke obrniti sedem milj nazaj proti jugu Molata, pa čeprav proti vetru. Na južnem rtu zvedavo preverjam situacijo v pristanišču z daljnogledom….To! Nikogar ni. Kar težko je verjeti, pa vendar. Lunga bo zopet sama. Pristaneva ob vaškem pomolu, kar nama ustreza. Danes in jutri, delno tudi pojutrišnjem je pričakovati nestabilno vreme in pod vplivom obsežnega ciklonskega področja in tudi nekaj padavin. Pluti nama ni potrebno, med posameznimi plohami, se bo prilegel sprehod. 

Lunga v Lučini na Molatu

Leta navtike so za mano. Zgodb je vse polno povsod, kjer koli pristanem. Tudi tu, v Lučini…

…veliko let je že od takrat, ni pomembno koliko. Bili smo priče otvoritvi »trajektnega dela pomola«…Otvoritev so seveda prenašali mediji, saj je šlo za predvolilno obdobje. Režimski mediji so seveda želeli prikazati dogodek tudi v luči uspešnega turizma. In tu, na koncu Molata, v Lučini, naj bi bilo »kao« polno jaht, a kaj, ko smo bili takrat ob pomol privezani samo jaz, takrat s 6 in pol metrsko jadrnico in kolega z gliserjem. Še danes ne vem kako, a nekako so me »me naguzili«, naj pridem v bližnjo konobo, kjer je imela radijska ekipa v času prenosa otvoritve štab, z namenom, da me bodo intrvjuvali, »kao jedan od slučajnih gostiju s jahte vezane u Lučini u vrijeme otvaranja mola“.  In tako sem jaz „jahtaš“ ob dogovorjeni uri, v obledeli majčki, poflakanih kratkih hlačah, strganim slamnikom in razpadajočimi sandalami, pridrsal v konobo, na obali pa imel namesto silne jahte privezan šest metrski »čeber«. No…radijski prenos je pač radijski!

Pride potem do akcije….novinarka mi zastavi prva dva vprašanje, do tretjega ni niti prišlo, ker »kad sam se ja upalia….« , me ni bilo za ustavit. Se mi zdi, da je reporterski kombi že odpeljal, ko sem jaz še kar nakladal….a imel sem »robe« še za nočni program…pas mater! Za crkent; težka je medijska!

 

Dežnik nad odprtim oknom med kuho ("Levi sprayhood"😂)

Nizka oblačnost, vsake toliko nekaj kapelj. Za sprehod po okolici kot naročeno vreme. Zgodijo se novi dogodki. V zalivu Jazi na severni strani Molata sidra jadrnica »Sova«. Spoznamo se. Kapitana čez čas ugotovita, da ju veže še kaj drugega kot to naključje… Andrej je bil dober poznavalec mojega pokojnega očeta….tudi govorec na pogrebu…uf, težko še kaj dodati…

Noč in padavine prinesejo »saharski pozdrav«. Barka je vsa rjava, pa tako sem jo očistil v Vrsarju pred odhodom. Pozno popoldan pristaneta ob pomolu še dva katamarana. Bi bilo pa res kičasto, če ne bi bilo nikogar. »Normalni so« in ne motijo. 

Trava pa tako sočno zelena....

Na sprehodih raziskujeva okolico. Vse je sveže. Trava je izstopajoča, sočno zelena. Razgledi iz bližnjih »vidikovcev« tako lepi. Vse predstavlja en sam spokoj. Kako drugače je vse kot v poletni vročini. Dan je dolg, a ne dolgočasen. Na terasi »buffe« na obali, se ob »žuji« zaklepetamo z domačini. Korona je seveda glavna tema. Cepljenje tudi. Mask ne omenjamo, to je tu tuj pojem. Pogovarjamo se tudi o zaselkih na otoku. Ni jih veliko. Sam omenim svojo izkušnjo (zgodbo) o tem, kako so »Brguljčani« govorili posmehovalno o »Zapuntelčanih«. Ena od udeleženk nastalega »debatnega krožka »buffe«, kar zastriže s z ušesi ko omenim Zapuntel. Pove, da gre v primeru Zapuntela za »dolino suza«, a ha ha ha…pa smo spet tam. 

Večer popestrim s peko kruha. Speči kruh na barki se mi zdi vedno tako praznično. In prazniki navsezadnje tako ali tako so. Danes je torek, 27.april…

Ko v barki zadiši po svežem domačem kruhu...

Dan kasneje…

Launga zapušča Molat. Načrtovan je zopet zgolj krajši premik. Oklevam med Silbo in Olibom. Prevaga odločitev za Silbo.

Večer na zahodni strani Silbe

 

SILBA – LOŠINJ (U.Čikat) – VERUDA  (29. – 30.april 2021)

Na Silbi vedno rada pristaneva. V Luki v primeru SE vetra ni vseeno kje si. Izkoristim prosto mesto na glavi notranjega pomola, ki je načeloma rezerviran za kapetanijo, a upam, da jih ne bo teh nekaj ur, kolikor jih nameravava preživeti na tem otoku. Na tem mestu si pozicioniran pravokotno na jugovzhod, kar je seveda glede na napoved ugodno. Sledi pozno popoldanski sprehod, kot običajno mimo čarobnega vrta ob eni od hiš, vse v lasti angleškega para, kar sem v tem blogu že opisoval. Vedno znova me prevzame. Ja, tu bi z veseljem živel.

Na otoku je živahno. Popolnoma drugače kot na Molatu. Obratujejo trgovinice, kafiči in še kaj. Pa saj je vse to obratovalo že februarja, ko sem bil nazadnje tu. Le kaj se čudim. Na zahodni strani si ritualno privoščiva »žujo s pogledom«.

Zjutraj, v skladu z napovedjo, res piha SE, kar bo več ali manj stalnica na poti vse do Vrsarja. Spreminjala se bo v glavnem samo jakost. Seveda Lungi to ustreza. Manj nama ustreza to, da se je potrebno vračati na sever. Prednje jadro zadošča. Četrtkova etapa bo skromna. Hiteti ni potrebno. Zmerna hitrost pod jadri ustreza panuli, imam pa občutek, da se ribe tega ne zavedajo in ne »izkoristijo« 😉. Sončen dan je, kar se po dveh kislih še kako prileže. Jadranje je ležerno, užitkarsko, za martinčkanje. Veter je v pol krme, jakosti do 16 vozlov. Mimo Ilovika in sv Petra nasproti, drsiva kar z jadri. »Ruševina«, delno obnovljena, pravzaprav »gradiček« na Sv. Petru, kar kliče po prebivalcu, umetniku, ki bi tu v miru ustvarjal…

Sv. Petar nasproti Ilovika...tu bi moral biti atelje umetnika...

Vožnja ob Lošinju je manj prijetna. Vetra je manj, vala pa več, a vse skupaj ne traja dolgo. Konec etape je predviden v zalivu Čikat. Na rtu tega zaliva so v preteklosti čakali (zato »čikat«) lošinjske ladje, ki so se vračale z daljnjih plovb, ali pa so se poslavljali pred odhodom na te. Lošinjski kapitani menda še danes zatrobijo v pozdrav na tem rt. Meni ni bilo potrebno zatrobiti nič…je kmalu po tem ko sem spustil sidro, »nek model« z gumenjakom kar sam priletel in opozoril, da je sidranje prepovedano. Izgovarjal sem se, da sicer vem to, a da sem misli, da je to vezano na sezonski čas. Kot izgovor »prijavim« tudi, da j zunaj močan jugo 😉. Malo za nama pride v zaliv še znana slovenska jadrnica »Skokica«. 

Spoštovanja vredna barka...Skokica...kaj vse ima že za sabo...
 

Miran (Tepeš) je še bolj izviren in poskuša, kot kasneje pojasni, on malo podučiti »modela«, da pa on ve, da je v zalivu prepovedano sidranje, da pa nikjer ne piše, da se je prepovedan privezati k obali, kot je naredil, haha. Kakorkoli, na koncu oboji prespimo v Čikatu. 

Čarobni Čikat
 

Miran zvečer vabi na Skokico na predavanje o jadranju po tasmanskih in avstralskih vodah, ki ga namerava narediti za tečajnike, ki jih ima na barki. Žal morava prijazno povabilo odkloniti iz »koronskih« razlogov. Žal nama je in neprijetno se počutiva, a ni kaj…

Koronski časi, pa ne motijo »modela z gumenjakom«, da ne bi prišel zjutraj povedati, da juga ni zunaj več veliko... Želi pa očitno tudi Skokici mahati v slovo.

Dnevni postanek je na Unijah, ki zadnje časa počasi spreminjajo svojo podobo. Poteka razširitev pomola in še kaj. Otok ima tudi ambicijo, da postane z alternativni viri energetsko samooskrben. Lepo je videti razvoj otok, ki ga marsikje ni. Res pa je seveda, da bi (priznali ali ne) malo egoistično želeli na otokih čim manj sprememb.

 

Unije...

Skokica izpluje pred Lungo. Ne glede na časovno razliko v startu in razliko v velikosti bark (Skokica 40 ft, Lunga 36), se kmalu v meni prebudi tekmovalni duh in se trudim zmanjšati razliko. Seveda gre za »misijo nemogoče«, a igra je igra in malo za šalo malo za res jo sprejme tudi Miran. Glede na to, da gre za skakalca, se mi zdi, da imam edino možnost, da ga »presenetim« od zadaj, ha ha, saj skakalci na zaletišču ne pomislijo, da bi jih lahko kdo na tem delu prehitel »od zadaj«. Alora, grem dvigniti špinaker, z namero da se mu »na šverc« pritihotapim malo bližje. Ob ideji, da bom dvignil »špin« Ksenija zavije z očmi, ne toliko zaradi tega, da se pripravlja na trimanje, kot za to, ker dvig špinakerja prinese vedno kakšno zgodbo…nemalokrat tako, da ko je vse postavljeno, pa veter crkne 😉. Tudi če ne komentira na glas, vem da misli takrat: »no, sem ti rekla«…«A baš mi toga treba« 😉.

Pogled malo kasneje skozi daljnogled razočara. Skokica se ne da, tudi njih krasi barviti špinaker…pas mater »the game it's over«…

Malo kasneje seveda veter »crkne«…«je rekla….«

---------------------------------

Etapa je zaključena tik pred mrakom, v zalivu Vinkuran pri Verudi (Istra).

 

VERUDA (Vinkuran) – VRSAR   (1.maj 2021)

Čakamo  veter, če želimo jadrati in jadrati seveda želimo. Vetra bo, ko bo (popoldan) kar nekaj. Jugovzodnik obeta glisiranje…

Malo pred dvanajsto oceniva, da bo čas za odhod. Skokica sporoča, da se »jugo« zunaj počasi prebuja. Naj se le prebudi. Lunga je še v zalivu in že dvignjeno glavno jadro, ko iz VHF postaja zaslišim: »Lunga Lunga«….več ne slišim dobro. Vedno željan stikov 😉 skočim na postajo. »Kdo kliče Lungo?« »Lunga Lunga, tukaj Zana Zana!« »Boruuuuutttttt!!!!!!, ti si, pa saj ne moremo verjeti…« Jadro zdrkne nazaj proti bumu, kljun barke obrnjen proti 14 metrski »Benetojki«, jadrnici na kateri sem stal nazadnje v Panami…Pas mater. Evforija na vrhuncu…če se ta dan še kaj zgodi ali ne!

 

Boruta Zoriča in družino, sem spoznal v Panami preko Jasmina, s katerim sem takrat užil Oceansko plovbo. Z »Zano« kot je ime jadrnici, sem šel celo preko Panamskega prekopa, kot pomočnik za delo z vrmni. Mlada družina, ki je takrat potovala po Oceanih je bila tako simpatična, Borut pa poln humorja, da so se mi res vtisnili v spomin. In zdaj jih srečam tu, v Vinkuranu. Za crkent!

Sedimo v kokpitu, pijemo bevando in obujamo spomine. Spet je polno smeha v zraku, kot takrat…Z očmi potujem po barki….vedno me prevzame, ko imam pred očmi barke, ki so »dale skozi« te dolge Oceanske poti. Res lepo lepo srečanje. Če ne bi imel prižgane postaje, tega srečanja ne bi bilo. In postaj je pri meni prižgana vedno, ni samo za okras.

Del posadke Zana
 

Uro kasneje, ob 13h se poslovimo. Lunga ima zopet dvignjena vsa jadra. Juga je najprej še res zelo malo, a pri Puljskem valobranu se ne pritožujem več. Odločim se za pot po Fažanskem kanalu. Tam bo vala manj in kot bom imel boljši. Odločitev ni bila slaba. Hitrosti so spodobne in jadranje odlično. Po Brijonih pa je »vse bolj veselo«. Vala je že nekaj in Morje postane krestavo (bele pene na vrhu valov). Veter prihaja seveda od zadaj, jadra so na meji pol krme, krme.   

Malo tudi "metuljčkamo"

Nisem najbojl »zaljubljen« v tako situacijo, saj je potrebno biti zelo previden da ne pride do preleta jadr. Delno si pomagam si s »preveneterjem«, ta naj bi to onemogočal. Barka vse bolj leti, vetra je že 18 vozlov in občasno se spogleduje s dvajsetico. Ihaha…začenja se ježa…Barka vsake toliko pričakovano zglisira. Voziva s polnimi jadri, a čez čas prednje jadro zvijem. Glavno je popolnoma dovolj. Morje je že pretežno »belo«…Potrebna je koncentracija na krmilu in neprestana pripravljenost na škoti glavnega jadra. Vloge si razdeliva, kot že nič kolikokrat. Ksenija na krmilu, jaz na škoti. Otočje okoli Rovinja že nudi nekaj zavetja in umiri val. 

 

Jadranje je en sam užitek. Otoček Lunga, po katerem ima naša Lunga ime, se skoraj prehitro približuje. Že sva pri Sv Juraju (otoček pred vhodom v Vrsarko marino), trenutek popolnega zavetja….znk…zdrsi jadro v trenutku v lazy bag in barka je razbremenjena. Pomahava Skokici, ki tu sidra in že se približujeva E pomolu, kjer je Lunga »doma«. No roko na srce….je bilo kar nekaj telovadbe, da je bila Lunga na privezu, a tudi to je minilo.

…in letošnja »Prvomajska đita« se je tako končala!

Odločitev, da sva se v komadu prestavila na jug  in potem po kapljicah nazaj je bila odlična. Deset lepih dni je mimo, polnih lepega jadranja in spokoja. Nekaj malega dežja vmes ni niti malo motilo, prej popestrilo. Jadran je prazen, bark izjemno malo, skoraj praviloma sva bila sama v zalivih ali privezih. Počasi bledi slika prebukiranega Jadrana, ali pa se znam bolje izogibati temu. Predsezonsko jadranje to vsekakor omogoči!

 In kot vedno...neprecenljiv občutek je, ko po odzivih, napisanih tu, ali kako drugače sporočenih vidim, da vam  vam je prijetno brati te moje "nebuloze". Res sem vesel in pisanje Bloga na teh poteh, mi je vedno v užitek.

Se srečamo zopet na novih poteh!

Gregor

24 komentarjev:

  1. Kaj more clovk nearest da je delezn ene take vecer je?
    Sam prasm
    Lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Ah,oh,ah,oh...pa ne...pa ne me rajcat s tem izborom na tržnici! Pa potem z vonji in okusi v vajini Elanki!
    Aaah, Taka SUPER LUNA kot ji pravijo indijanci iz S Amerike, se bo spet pojavila šele okoli 2250. leta !
    Kako pogrešam tak lajf...vonj Morja, dobrot in SVOBODE!

    OdgovoriIzbriši
  3. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  4. Dobro jutro zasidrani lepotici , tam nekje v modrini . Koliko harmonije samo v enem loncu, okusi spodbujajo ideje obarvanosti prihajajočega dne . Naj vama vonj jutranje kave prinese pozdrave s celine . In seveda hvala ker delita z nami , katerih svet je nekje med modrino morja in neba . Mirno morje , tam nekje ...

    OdgovoriIzbriši
  5. Gregor pozdravljen!
    Poživljaš duha in brbončice.vsaj interno kuharsko knjigo boš moral napisati.
    Luno sem pa tudi jaz opazoval z barke- res čudovito.

    OdgovoriIzbriši
  6. Kljub realnosti - čakanju v vrsti na tedensko testiranje - sem čisto not padla, lepo se mi pozibava pod nogami, v nosnicah dišijo morje in morske dobrote, oči občudujejo luno, ki zacvrči ob stiku z morjem. O, bljek, v realnost me pokliče sirena rešilca in smrad cigaretnega dima. Prosim spet za novo dozo morja! Lep pozdrav obema, naklonjenih okoliščin vama želim.

    OdgovoriIzbriši
  7. Dober tek pa zabeljeno z mojo fovšijo.
    Lepo se mejta,
    Marjan

    OdgovoriIzbriši
  8. Gregor, če bi te tista radijka tudi poslušala, ne pa samo spraševala bi ti verjetno ponudili stalno rubriko v oddaji More, "nedeljom u 13:20", tako pa te z užitkom beremo samo sladokusci na moje Morje... Uživajta še naprej!

    OdgovoriIzbriši
  9. Ni ga čez debato z domačini , kateri hvalijo vsak svoj kamen in širijo znanje iz naših izkušenj . In seveda, prava zgodba lahko pride samo z dolgoletnimi izkušnjami izpod razcefranega slamnika . Izpod novega tega definitivno ne bi bilo moč poslušati ali prebirati ...
    Naj Silba ali.... nadaljujeta čudovite zapise ur , minut in sekund, katere lahko z vama podozivljamo tudi mi , ostali otroci morja .
    Mirno morje ....

    OdgovoriIzbriši
  10. Vseeno pa zmaga tista z intervjujem...

    OdgovoriIzbriši
  11. Čudovit zapis, me je čisto prevzelo. Se še vrnem. Lep pozdrav

    OdgovoriIzbriši
  12. na novih poteh, mogoče pa v "starih zalivih"...

    OdgovoriIzbriši
  13. Zdaj ko sem prebral celo prvomajsko đito, lahko samo rečem, da sem ti čisto po slovensko "fouš". Ni kaj, vedno te je lepo brati, se ob branju nasmejati in se ob tem spomniti tudi najinih dni in jadranja po oceanu.
    Oba imava jadrnice, le da ti lahko pluješ in jadraš, jaz pa ne. In če povzamem tvoj kontekst - "Pas mater"... ja, pas mater, ko to berem se mi zdi enako kot takrat ko sem bil še fant... s prijatlom sva imela vsak svojo punco, jaz sem jo večinoma gledal na sliki, on pa je z mojo spal... :)

    Čakam naslednje jadranje!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jasmin; tudi zate bodo prišli svetli časi; Veš kako ti privoščim, da spet piješ kavo (s piškotki seveda) na Indigu.

      Izbriši
  14. Lepo branje, barba. Če kaj prideš mimo Raba, se oglasi. LP A+A

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Če sta A+A Alenka in Andrej...kje pa je še en A (barka) ;)

      Izbriši
  15. Čakal sem te ob dveh :).
    LP Miran

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Miran sem nameraval priti, pa je bil "škorkelj" zamašen; ha ha ha

      Izbriši
  16. Gregor. Kot vedno... Zanimiv blog. Berljiv. Se že veselim naslednjega...

    OdgovoriIzbriši