Zimska plovba dveh kapitanov, dveh vodnarjev!

17.-25 februar 2025

Ideja, da greva enkrat pozimi oba jadrati istočasno, a vsak s svojo barko, je padla že pred časom. Tak pristop se je zdel obema skoraj sam po sebi razumljiv in edino sprejemljiv. Dva vodnarja pač! 

 

 Jadrnici Elektra in Lunga sta v vrsarski marini sosedi, midva z Romanom pa že dolgo prijatelje. Veva da podobno doživljava Morje in to je osnova za skupno, pa čeprav solo plovbo. Vremensko obdobje, eden od pomembnih faktorjev pri takem jadranju, je stabilno. Anticiklonu se imava zahvaliti in kančku sreče, glede na to, da sva obema sprejemljiv termin komaj uskladila. Do kje greva je popolnoma nepomembno. Prioriteto dajeva »guštom«.
Barki sta pripravljeni, midva tudi. Z svežimi sardelami se oskrbiva pri naših vrsarskih ribičih, z ostalim morskim, na poreški tržnici.

 

 Plovba dveh bark na enkrat je za oba nekaj novega, drugačnega in vsak po svoje se je veseliva. Temperature so tokrat res zimske. Zjutraj komaj kakšna stopinja nad ničlo, v notranjosti Hrvaške pa krepki minusi. Ponekod menda celo – 20oC. Jutranjemu mrazu sledi prekrasen, skoraj kičast sončen dan. Temperatura se dvigne na prijetnih +12oC , a oblačila, vsaj zjutraj in pozno popoldan ostajajo zimska. Veter ohranja občutek mraza. Obleči in opremiti se je potrebno temu primerno: termo volneno spodnje perilo, velur in puhovka pod jadralno obleko, na glavi topla kapa, na rokah volnene rokavice in mraza ni čutiti. 

 

 Ne jadrava blizu drug drugega, a vseeno je »nekje« še »nekdo«. Je to plus ali minus? Kaj dosti pomoči ni. Vsak mora paziti nase, kot da ne bi bilo nikjer nikogar. Ko si sam pozimi, si glede varnosti ne smeš privoščiti nobene napake. Nič, prav nič se ne sme zgoditi. V sebi imam mešane občutke. Nehote se v kakšnem trenutku prikrade skrb za drugega. »Je vse ok? Zakaj gre v tisto smer? Zakaj se tako oddaljuje«, se kdaj sprašujem. A več kot jasno je, da sva oba individuuma, ki težko prenašata »jato« in še manj obvezujoče dogovore. Funkcionirava nekako tako, da se bova najverjetneje zvečer srečala na nekem sidrišču, kot sva ga okvirno dorekla zjutraj. Morda! Morda pa tudi ne! Kdo ve kaj se plete v kateri glavi in večkrat se je težko držati logičnega kurza, ko gre pa v drugo smer tako lepo. Opazujeva drug drugega, kako se izgublja v srebrnini sončnega dne in odhaja v svoj svet, v svoje vesolje, na svoj planet.

 

 

Kvarner ponudi burjo in pogojuje orcavo jadranje z drugo kratico glavnega jadra in polnim prednjim. Hitrosti preko šest vozlov omogočajo hitro napredovanje, a glede na pozni jutranji starat, zopet jadrava do večera in še v noč. A »da smo si na jasnem.«. Za pozen start iz Banjol nista kriva kapitana. Bil bi pač greh ne spraviti v marinado preostanek sardel in inčunov, ki sva si jih privoščila za večerjo. Unijsko luko dobro poznava in poleg tega v tem času menda s prostim mestom ne bo težav. In tako tudi je. Zaliv
pogosto gledam preko spletne kamere. Še v službenem obdobju, ko sem kdaj imel »polno kapo vsega«, mi je pogled na ta spokoj nudil oazo miru, v obdobju težjih zdravstvenih težav pa upanje na boljše čase. Zdaj sem spet tu. Komaj privežem barko k pomolu, že zaslišim: »Čampa, ha ha, pa se spet srečava!« Mare iz »Kalimera«! Kdo drug! Mare je »oče Lungine tikove deske«, vsaj tako nekako ga čutim sam. O Maretu je prav da napišemo, da ima jajca. Halo? Ja kar je res je res! Da pustiš svoj osnovni poklic kemika in se začneš ukvarjati z mizarstvom, izdelavo stopnišč (lesenih kakopak), moraš pa res imeti jajca. Pristane tudi Elektra in v kokpitu Lunge, v mrazu ki »sika« vsem trem kapitanom še kako paše topla medica.

Naslednje jutro si želim in rabim »svojih pet minut«. Odpravim se na sprehod sam, kdo ve kam. Ne moti nikogar. Nasprotno! Tudi Roman in Marko gresta. Tudi vsak v svojo smer. Nismo »od tistih«, ki bi potrebovali v »tako intimnih trenutkih« družbo in »pripadajoči bla bla bla«, ob tem pa nič videli, nič slišali, nič čutili. Tri barke v unijskem mandraču, v zimskem terminu, trije kapitani, vsak močna osebnost, sami individuumi….ali kot kasneje Roman na mojo izjavo, da smo vsi trije malo posebni odgovori: »Posebni?, a se ti morda v tam času tu zdi kdo od nas čisto normalen?« 

Dolgo hodim ob robu, kjer Morje liže unijske kamenčke. Liže in oblikuje jih po svoji meri počasi, pravzaprav od nekdaj in jih bo tudi, ko nas že dolgo več ne bo. Ostanki žitnih polj so zlati, trstika koketira s sledmi treh letal, ki tudi letijo vsak v svoj smer. Ovce, ki jih je tu nešteto, me meketajoče pozdravljajo, se razidejo in mi dovolijo nadaljevati poti…
Rabim ta mir in ta »sam s seboj«. Preveč vsega se je nabralo v preteklem letu, ko sem mislil, da to ne more biti več moje svet…

 

 

Vetrovi se menjajo. V Vrsarju izplujeva v jugozahodnik. V fažanskem kanalu barki pozdravi burja. Banjole zapuščava samo s prednjim jadrom in severozahodnikom »v rit«. Vsi vetrovi so približno enake jakosti, do cca 15 vozlov. Polje izenačenega pritiska je zelo široko. Tisoč šestindvajset milibarov ne popusti. Kazalec na barometru je ves čas na isti poziciji, kot da bi se zataknil. Ob stabilnih razmerah kot so, si lahko dobesedno izmišljujeva sidrišča. Vsa so primerna, a nekatera vabijo še posebej. Krivico na Lošinju vsekakor ne nameravava izpustit, čeprav bo dnevna etapa na ta račun kratka. Krivica je zdaj, izven sezonsko še kako čarobna, pravzaprav pravljična. Spet sidrava tik pred nočjo. Barki priveževa med sabo na bok. Srkava vroč čaj in kakopak ne manjka, kot se za kapitana spodobi, tudi »nekaj za požegnat«. Tokrat prijateljev izvrstni rum iz Finske. Notranjosti bark medtem z ogrevanjem že postajata prijetno topli. Mehka svetloba dodaja čarobnost. Čas je za večerjo. In ko smo že pri večerjah. Večerje so vedno slastne…segedin, frigane sardelice, kozice s testeninami, brodet, jota in še kaj. Enkrat kuha eden, drugič drugi. Za predjed imava pogosto inčune v že omenjeni lastni marinadi. Pri vinu sprva vsak zagovarja svoje, eden belo, drug rdeče, a neverjetno kako principi hitro popustijo 😊.

In ko zmanjka kruha, zadiši po domači peki…

 

 Pred spanjem pogosto postojiva še malo vsak v svojem kokpitu, a v isti »katedrali«. Nebo v Krivici je tisti večer bogato posuto z zvezdami, da jemlje dih. Skrbno izbrana glasba, komaj slišna, iz notranjosti Elektre zvočno dopolnjuje kuliso, v katero nemo zreva. Močan utrinek preleti lep kos neba. Jasno je kaj si zaželim ob tem…Spat greva. Vsak v svojo toplo notranjost barke, vsak v svoje sanje.
Jutra, ki sledijo imava vsak zase. Vsak za svoje navade in obrede. Ne rabiva se o tem posebej dogovarjati. Obema tako »paše«. Čez čas, vsekakor pa ne zgodaj, se začno počasi odpirati pokrovi vhodov bark in še kakšen drugi znak da vedeti, da je »sosed oživel«. Kasneje kdo za vsak slučaj omeni, da je najverjetneje res že čas za premik in greva.
Veter, ki prihaja od zadaj ne »brije več v obraz«, toplo je in jadrati je še prijetneje, pravzaprav en sam užitek. Vse skupaj spominja bolj na balet kot na kaj drugega. Elektro zopet odnese nekam po svoje in vem da se prijatelj ne pusti motiti. Prelepo je prehitro zaključiti dan. »Elektra, Elektra, Lunga , Lunga, sprejem«, kličem po pomorski postaji. »Lunga, Elektra tukaj. »Roman zdravo, a ni škoda prekiniti tako lepo jadranje? Kaj če greva raje okoli Ilovika namesto naravnost v luko?« »Sprejeto!« in oba spremeniva kurz. Svoboda jadranja; če si jo znaš in želiš dopustiti. In na Iloviku zopet nisva sama. Kasneje pristane še »Dance Lady« z Zdenetom in Robertom«. In da ne pozabim, »Kalimera« je tudi na Iloviku. Pas mater kakšna gužva. Vse bolj je jasno, da nas je teh »neprilagojencev« že kar nekaj.
Sprememba vremena prinese južne vetrove, česar se ne braniva, saj se potrebno po tednu dni počasi vračati proti severu, a res počasi. Zaliv Liski na Lošinju izbereva kot naslednje sidrišče. Zopet se ponovijo že ustaljeni »kokpit rituali« po zaključku etape. Tokrat kuhanček in iloviške pomaranče, ki so še pred nekaj urami rasle…
Južni vetrovi so dobrodošli, a žal šibki. Prinesejo tudi nekaj dežja, ki pa ne moti, le jadra bo potrebno v naslednjih dneh posušiti. Kvarner morava glede na pomanjkanju poštenega vetra žal večinoma »premotorirati«. Sonca ni več, kamorkoli se ozreš, ena sama sivina. Nikamor se nama ne mudi. Zadovoljiva se s Portičem, zalivom na jugovzhodu Istre. Ponovijo se večerni rituali. 

»Portič« Roman zjutraj zapušča prvi. Odveže vrvi, popkovino s katero je vezan na Lungo. Pusti da ga rahel veter počasi oddaljuje in začne dvigovati jadra. Vse počasi, ležerno, s premislekom. Spojen je z barko. Vse deluje nekako obredno. Uživam v prizoru. Ne vem točno kateri dan v tednu je, a lahko bi bila to »nedeljska maša«. V zalivu je popolna tišina. Zaželim si, da bi kakšne tri dni ostal v tej »utihnini«, ko z dihanjem in bitjem srca delaš še največji hrup. Kdo ve, morda pa kdaj drugič.

Greh bi bilo kako drugače zapustiti sidrišče, kot da dvignem jadra, ponovim prizor katerega opazovalec sem bil prej in izplujem še sam na ta, tako prvinski način, tja v brezmejnost horizonta.

 

 Pod Brioni se ustaviva na dogovorjeni dnevni pavzi. Prvič tako. Če že ne zaradi drugega, imava še nekaj inčunov v marinadi, pa »domačega kruha« je tudi še. A ni to več kot zadosten razlog?

In spet jadrava v noč, pravzaprav v meglo in noč. Vidljivost je nikakršna, elektronika pri navigaciji je v takih primerih še kako dobrodošla. Blizu Rovinja etapo zaključiva. Privoščiva si še eno noč na sidru, čeprav bi seveda lahko prišla še isti večer do matičnega priveza v marini Vrsar, a te možnosti ne omenja nihče. Jasno je, da se zgodba počasi zaključuje in iščeva vse možne podaljške. 

…še en čajček, še en »ta kratki«. Kaj dosti besed ne potrebujeva. Reživa se druge drugemu, a zgodba se počasi zaključuje. Zgodba, ki bo verjetno ostala obema še dolgo v spominu...

In na koncu:

Sodobni čas prinaša sodobno izrazoslovje, a vprašljive vrednoto. Morda se kdo v tem duhu sprašuje če je bil to »challenge«, »event«, »trail« ???
 Ne! Čisto navadno potepanje z barkama in dihanje z Morjem. In bilo je lepo, še kako lepo!