Priznanje, ki mi pomeni!

Glasujte za tistega, ki je izstopil iz povprečja, naredil korak dlje, dosegel več…poslušam zjutraj po radiu. Nasmehnem se in začutim tisti topli občutek v sebi…

Ob trideseti obletnici Jadralnega kluba Novo mesto smo pripravili svečan in prijeten večer s predstavitvijo naše bogate dejavnosti. Ni malo dela za nami. Pravijo, da sem tudi sam prispeval k temu, da klub še vedno deluje. Hm, morda pa res. Več kot dvajset let že urejam klubsko spletno stran in pravijo, da sem prispeval še kaj… 

In prejel sem zahvalo, ki mi res veliko pomeni. Moj »slogan« je, da v življenju tisto kar delam, delam z veseljem in srcem, ali pa raje ne delam. In ko žarim »za stvar« in sem poln adrenalina, se ne sprašujem koliko je ura in koliko jih bo še na razpolago za spanje. Letim vsaj ped nad zemljo! 

Ko pa je to delo opaženo in zanj dobiš priznanje, pospremljeno s tako toplimi besedami, kot jih je izrekel predsednik kluba Matjaž, ti skoraj »malo udari na mehko«…

Zahvala je lahko list papirja, ki predstavlja spomin na izrečeno. V tem primeru pa gre za veliko več! Sestavni del zahvale je unikaten umetniški izdelek izdelan s tehniko fuzije stekla, avtorice in prijateljice Lorene Ignaz / (LINJA Glass Art)/ (https://glass-art.moja-linija.si/).

Hvala prijatelji in hvala tudi tebi Lorena!

A da se hvalim? Se, a se z delom! Kolikokrat sem tiho, ko se kdo z materialnim...

 

 

 

 

 ----------------- **** -----------------

Prezentacijo na tem svečanem večeru sva pripravila s prijateljem Borutom Šulnom. Moj prispevek pri tem je bil tekstovni.

Nekaj stavkov iz te vsebine, iztrgano iz koncepta sicer, a imajo tudi tako svoj pomen in naj ilustrirajo četrtkov večer, ki je za nami! 

Tu bi bila na mestu misel: »Delovanje v klubu pomeni delo tudi za druge, kar je, se bojim, v današnjem času tuje, preživeto in pri tem srčno upam, da se motim. A ravno ta primer Pino Mlakar in Joža Horvat, je primer ko se zaveš, da je bila priložnost družiti se z obema velikanoma privilegij, ki ga ne pozabiš in veš, da tega ne bi bilo, če ne bi bilo Jadralnega Kluba Novo mesto.

 

V Blogu sem nekoč po gledanju Borutovega filma napisal:

»Gledam že ne vem kolikokrat »Borutov filmček«. Ne morem se znebiti asociacije na »Bratovščino sinjega galeba«. Niti ne vem točno zakaj, a tako je. Digitalizacija klasičnega, davnega filmskega zapisa, je naredila svoje. Dobil je žlahtno patino in »žmoht«...

In še: leto 98…kot bi bilo včeraj, a je petindvajset let mimo. Jadralni klub še vedno obstaja in prijateljstvo med nami tudi. Še vedno se srečujemo v Nerezinah. Iste so! Le naši brki niso več v barvah in konfekcijske številke so se malo spremenile…

In spet zavrtim filmček od začetka. Kot bi govoril o nekem "drugem Morju", nekem drugem pristopu do jadranja, nekih drugih vrednotah. Kot da bi šlo za "Bratovščino sinjega galeba".

Gledam prizore, gledam tistega, ko Morje beži mimo trupa jadrnice, kot bi želelo povedati, da tako hiti tudi življenje…