4. avgust 2023

Jadranje v Polarne kraje!

In se je začela ta pot tja nekam visoko na sever, v polarne kraje. Besede Arktika se skoraj ne upam izgovoriti…Pred več kot letom, (sta morda že dve?) me je Miran povabil k soudeležbi. In zdaj sem tu na Skokici.

Ta blog bo pisan drugače, kot sem ga do sedaj. Prispevki bodo dodajani na vrhu in ne na koncu, kot sicer. 

Pa pojdimo…

 GRENLANDIJA

 Ko se ozrem nazaj…(31.7 - 8.8 2023)

Še april je bil, ko sem začel pisati ta Blog z naslovom; »Jadranje v Polarne kraje!« 2023. Prvi stavek je bil: »Sedim na Dolenjskem in razmišljam«.

Danes je avgust. Tokrat mislil oblikujem daleč daleč stran od doma, na severu, v Polarnih krajih, na Arktiki.

 



 Kje je že La Lineja in Gibraltar, ko sem pivnal skrivnostno Španijo, meni vsekakor na dušo pisano. »Tapasi« so bili tako slastni in Gibraltarska skala, kot bi bila po naključju tu, sicer pa da spada v navtične knjige pomorcev, ki so od tu odrinili v svet. In pred mano je bilo še vse…

 




Zapluli smo v Ocean, Atlantski Ocean! In tista noč, ob vsem kar se je dogajalo,  s tridesetimi, petintridesetimi in več vozli vetra, ni bila prav prijetna. Namesto k Azorom, smo zavili k Madeiri. Jadranje z vetrom v pol krme je postalo podobno jadranju v pasatih, z vetrom v pol krme, sicer živahno, a užitkov polno. Za sabo smo imeli »gore« in pred sabo ravno tako. 

Za nami...

Pred nami

 


A imeli smo vseeno »usta do ušes« in kod da jih ne bi smeli imeti, kot da ne bi smeli uživati. Nekaj ur kasneje nas je  od zadaj pošteno prelil val in si ogledal Skokico tudi v salonu… Pa smo preživeli tudi to »zaušnico«. Porto Santo na Madeiri nas je prijazno sprejel. Štiri dni kasneje Santa Maria na Azorih .

Jadrali smo med Portugalskimi ladjicami in se kot ekipa vse bolj spoznavali. Stkala so se prijateljstva.



 Na sočne Azore, , kjer je »zelena drugačno zelena« so proti koncu maja priletela naša dekleta. Lepi dnevi in obliž za daljšo odsotnost.

 


 Sledilo je več kot tisoč Oceanskih milj. Trije smo bili. Vmes smo kratke hlače in majice zamenjali z dolgimi. Temperaturni prelom je bil v zraku in vodi. Labradorski tok je segal s svojimi lovkami vse do nas. 

 

Zadnji del poti, ko je obstajala možnost za prva srečanja z ledenimi gorami, smo strmeli neprestano v meglo in verjeli radarju. Vidljivost je bil res slaba.  

St. John`s je je bil cilj etape in hkrati zame dejstvo, da sem prejadral svoj drugi Ocean, Atlantik!

Kraj se je izkazal s »Pubi« in mi smo se v njih tudi »odrezali» dobro 😉. Poslušali smo glasbo, pili pivo in opazovati domačine (ke😊). Tu sem uspel izgubiti telefon in pomešal vsa možna gesla na računalniku…1:0 zame, za sina pa kar nekaj opravil in sitnosti. A joj a joj a joj. Počutil sem se kot »izgubljen v vesolju«. Brez možnosti stika s komerkoli, brez pristopa do elektronske banke, brez vseh pinov, pukov in kaj jaz vem katerih šifer in gesel še. Pas mater za to situacijo je preveč »ljubkovalen izraz«. »Za crkent!« je že bližji…



A potrebno je bilo naprej, pridružil se je četrti. Nadaljevali smo po Novi Fundlandiji proti severu. Ptice Puffin sem imel prvič priložnost opazovati tako od blizu. Kako lepe so! Pogrešal jih bom na Jadranu. Užival sem in se zabaval ob opazovanju kako ob vzletu iz vodne gladine hecne otepajo s krili, kot da se šele učijo te veščine.  


Tisto, kar mi je privabilo solzo v kotiček očesa je bilo prvo srečanje z ledenimi gorami. Postal sem del sveta, ki sem ga v preteklosti samo gledal na slikah in pravzaprav skoraj nisem mogel verjeti, da je vse to lahko res…. 


Novi Fundlandiji je sledil Labrador. Upravno skupaj tvorita celoto. Sidrali smo po divjih zalivih, ki so jih že davno zapustili ljudje in pili whiskay z ledom ledenih gora!!! Ledena gore so postajale stalnica na poti.

 


(Foto: Ivo)

V Battle Harbour smo prihajali epsko, z jadri skozi ožino in skoraj vse do pomola, rezerviranega za jadralce. Uprizorili smo predstavo sebi in ljudem na pomolu, ki so nas opazovali.

 

In vsi ti nedolžni otroški obrazi na poti…malčki, ki se igrajo s tistim, kar jim je na razpolago, pa čeprav je včasih to samo luža. Ostaneš nem ob sijočem obrazu, ko ti hočejo pokazati svojo skrivnost…gnezdo z jajčki.


Zapustiti je bilo potrebno Labrador. Black Tickle je bi zadnji zaselek na tem delu skrivnostne in divje Kanade. Fotografiral sem deklico, ki je tisti dan končala šolanje, mami obljubil fotografijo in izpolnil obljubo. 



 Pot preko Labradorskega Morja je prinesla marsikaj. Poskušam ohraniti lepe slike v glavi…



In tudi ta etapa je ostala za nami, kakorkoli že. Znašel sem se na največjem otoku na svetu, na Grenlandiji.


 Jadranje ob goratem zasneženem svetu! Doživel sem to, kar sem virtualno doživljal, ko je bilo zimsko visokogorje še globoko del mene, ko sem v zasneženih gorah sanjal bela jadra in pod belimi jadri zasnežene gore. In zdaj sem tu…pod belimi jadri v »osrčju« snežnih gora…!!! 



 Lednih gora je bilo na pretek, kiti, tjulnji naši pogosti spremljevalci. Ekip se je menjala. Dva sta odšla, dva prišla in nekaj kasneje se je pridružila še tretja.



 Velika potovanja, žal spremljajo tudi neljubi dogodki. Pripetil se je tudi nam in zaznamoval nadaljnjo pot. Ni bilo lahko zlagati v vrečo toplo topla oblačila, nekaj hrane, zapustiti barko po navodilu kapitana in brezmočno gledati njeno nagibanje. 


 Kapitan je poskušal izvesti obljubljeni program gostom in se hkrati ves čas zavedal, da nam manjka del krmila, kar je bilo potrebno seveda nujno sanirati.

In smo potovali naprej, se srečevali z meglami, ledenimi gorami in njihovimi razpadajočimi deli. 

 

Srečali ekipo, razpoloženo in nasmejano, ki namerava preveslati severozahodni prehod. Ob plutju mimo sem jim zaploskal. Skoraj sramežljivo so se priklonili in zaslišali smo skoraj opravičilo: «We're just crazy!”

 

Za nas pa se je začela agonija s časom in agonija, kdo nas bo vendarle spravil na suho. »Aasiaat« je obljubljal vse a naredil nič. Ni bilo lahko kapitanu. Vsak bi želel pomagati, a smo bili lahko samo nemi opazovalci. Vmes smo doživeli »disko« tako in drugače. 


 Upanje za popravilo barke v Aasiaatu je »splavalo po vodi«. Pohiteti je bilo potrebno nazaj na jug, v Sisimiut. Tam je čakalo avtodvigalo…za popravilo je bilo na razpolago zgolj 24 ur. 



In smo vendarle uspeli. Časa za spanje ni bilo kaj dosti, za »slavje« še manj. Tekma s časom je bila neizprosna. Potrebno je bilo zapluti 170 milj nazaj, zopet proti severu. Termini odhodov posadke in kapitana so se približevali. Karte vseh kupljene za Ilulissat! 

 

V Ilulissatu tretji dan za nekaj dni ostanem sam. Odšli so vsi. Miran se vrne čez 14 dni in do takrat postanem skrbnik barke, njegove »ljubice«, v luki brez prave možnosti za privez, z zgolj nekaj variantami za sidranje,  v področju, nedaleč stran od ledenih gora, za katere se kmalu izkaže da so še kako živahne. Nekaj dni kasneje se premaknejo celo v luko in za krajši čas zapro vhod vanj, oz. izhod iz nje.

Hodim in pohajkujem po Ilulissatu in okolici.  Vmes  se dogovarjam z ribiči za možnost, da ostanem vezan na njih. Nekajkrat je potrebno barko premakniti. Miran je skeptičen, da bom uspel ostati tu v luki. Menda v »peljarju« piše, da ti dovolijo samo za en dan. A jaz sem vztrajen. Podarim tudi kakšno »vodko«, s security sva si tudi vse bližje…

Tu v Ilulissatu se še kako zavedam kje sem. Lokacija je en od centrov turističnega dogajanja na Grenlandiji. Bližnji ledenik, z vsemi masami snežnih gora je svetovna atrakcija. Veliko hodim ob vsem tem področju in nemo strmin v to noro sceno. Je vse to res, ali zgolj iluzija? Sem v gorah ali na morju, zemlji ali vesolju? Komaj si tu predstavljam zeleno, toplo in  gričevnato Dolenjsko…

 

Ja, in tako sedim tu visoko na severu, v Polarnih krajih, Arktiki, kamor večina ljudi ne bo nikoli zašla, v področju polarnega kroga…


Za mano je preplut Atlantik, za mano Kanada z Novo Fundlandijo in Labradorjem, Labradorsko Morje, Grenlandija… Za mano je več kot 4600 milj in toliko milj prinese sabo veliko doživetega, neskončno lepega, kar ne moreš nikoli v popolnosti predstaviti. Besede, fotografije, Blog…vse to so zgolj orodja duši, zgolj poskus opisati nekaj, kar sicer kipi v tebi… Obstajajo pa tudi nenapisani, manj prijetni dogodki. A Blog, vsaj moj ne, ni namenjen opisovanju prav vsega. Iz varnega zavetja »kavč selektorjev« je tako vabljivo pametovati in komentirati, a spomnimo se tiste: »Le čevljem sodi naj kopitar…«

In zdaj sem na točki in pred zapisom, ki se ga tako otepam objaviti, a je dejstvo:

S tem se moje potovanje s Skokico zaključuje!

Moja najsevernejše pozicija je N 690 15`

Različnost karakterjev je prevelika, da bi s kapitanom lahko prijetno nadaljevala skupno pot! Ugotovitev že izpred nekaj dni,  je bila obojestranska in zrela. Mi je težko, priznam, pa vendar sem realen! Veliko je pomenilo tudi to, da sva se o vsem uspela pogovarjati umirjeno in zrelo, kot se za kapitane navsezadnje spodobi…

Kapitanu in posadki želim dobre pogoje za uspešen zaključek projekta »NWP«. Skokica tebi pa od srca hvala!

In ti Grenlandija…bila si, ko me še ni bilo in obstajala boš, ko me več nebo…divja, čarobna, skoraj kot svoj planet v vesolju! Srečno tudi tebi!

 

 8.avgusta 2023 zapuščam Grenlandijo. Pred mano so samo še etape:

GRENLANDIJA (Ilulissat) – ISLANDIJA (Reykjavik) – FRANCIJA (Paris) – HRVAŠKA (Zagreb) – SLOVENIJA (Lamutova) 😉

BILO JE VREDNO POTOVATI!!!

Vaš Mornar iz severa; Gregor!

 Ah ja, pa še to:

Nekajkrat sem napisal, da sem imel v začetku leta nepričakovane zdravstvene težave, tudi s hudimi bolečinami v hrbtenici. Moje premikanje je bilo na nivoju »prestavljanje stopala pred stopalo«. Bolečine neznosne. Kljub vsemu sem imel, zaradi predvidene poti, strahovito motivacijo, optimizem in neverjetno voljo.

Z največjim veseljem zapišem, da sta mi pri sestavljanju Gregorja nazaj v »starega Gregorja« pomagali dve instituciji – uspeh ni izostal:

To sta bila:

Dejan Kernc https://re.aktiv.si/dr-dejan-kernc/   - s strokovno izbranimi vajami, izvajanimi pod nadzorom

ter

Ana Drobež https://medicinska-akupunktura.si/ - z medicinsko akupunkturo in na sploh in njeno metodo RPRE

Obema hvala za pomoč in to, da sta verjela vame!

 

O fotografiji:

Fotografija je del mene. Pomeni mi veliko, res veliko. Pred odhodom sem del te opreme zamenjal in zdaj lahko kot osebno izkušnjo povem, da sem z izborom res TOP zadovoljen in ta izbor je bil:

Fotoaparat:

NIKON D780 FX (full frame, robustno ohišje, baterija zdrži res dolgo, vodoodporen, fotografiranje v minimalnih svetlobnih pogojih)

Objektivi:

Tamron SP 24 – 70 mm F/2,8

Nikon 70 – 300 mm F/4,5 – 5,6

 

S tem je prispevek na Blogu z naslovom:

"JADRANJE V POLARNE KRAJE"

zaključen!


 

Sam! (26.7.-30.7)

Vsi so odšli, tako je bilo tudi načrtovano. Obljubil sem, že mesece nazaj, da bom v tem obdobju pazil na Skokico. Miran, zaprisežen »racio«, meni zapriseženemu »emocio« pred odhodom reče: »Pazi na mojo ljubico!«. Je vpliv globalnega segrevanja prisoten tudi pri kapitanu? 😉. Kakorkoli, še kako sem ga razumel…

Ilulissat je več kot očitno res osrednja točka tega dela Grenlandije, vezano na obiskovalce, ki jih zanima fjord z ledenikom Jakobshavn in vsa ta, res dih jemajoča okolica polna ledenimi ledene gore. Ledenik je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, in je eden najbolj znanih in aktivnih ledenikov na svetu. Premika se s hitrostjo 20–35 m na dan, zaradi česar se okoli 20 milijard ton ledenih gora vsako leto odcepi in izgine iz fjorda. Je cca 60 km dolg in 3-6 km širok.

Ko se ledene gore zlomijo, se pojavijo na odprtem morju in sprva potujejo proti severu z oceanskimi tokovi, nato pa se obrnejo proti jugu in stečejo v Atlantski ocean. Večje ledene gore se običajno ne stopijo, dokler ne dosežejo 40-45 stopinj severa.

(vir:Wikipedija).

 Časa imam na pretek. Da ne bom zaostal za časom, se tudi sam odpravim na »trail«, kot danes modno rečejo pohajkovanju po okolici. Kar nekaj poti je lepo označenih in ponujajo res kraljevske razglede. Razmišljam kakšen šok mora biti za turista, ko pride sem in na enkrat vidi toliko ledenih gora. Mi smo jih začeli občudovati že v Labradorju in kje je že to. Vsekakor pa zopet in zopet navdušijo. 

 

V bližini je postavljen tudi »Icefjord center«  in v njem med drugim zanimiva filmska predstava, ki ti na kratko in nazorno prikaže pot od kristala preko ledu in na koncu prehoda v vodo.  

 


 Nadeneš si lahko tudi 3D očala in si ogledaš Arktični znanstveni center Grenlandije. 

 Sprehajam se po res turističnem Ilulissatu. Vsake toliko se mi zazdi, da sem v Kranjski gori. Polno je turističnih ponudnikov (ogledi ledenih gora, ogledi kitov, kajak ture, vodene ture po ledeniku in verjetno še kaj) in prodajaln spominkov. Tu si res turist, na poti do sem, ko prideš z jadrnico od tako daleč pa vendarle avanturist!

 

Vsepovsod, kjer smo se do sedaj na Grenlandiji ustavljali je vse polno polarnih psov. Tu v Ilulussatu je menda 5000 prebivalcev in 3000 psov. Pravljična podoba o teh vlečnih psih, ki hitijo po snegu in vlečejo za sabo sani je tu klavrna. Ne morem se znebiti občutka, da »ždijo«, da ne rečem ravno »krepavajo« privezani na verige ob hiškah, z očitno pogosto blatno okolico. Žalosten pogled. Verjetno res komaj čakajo zimo. Ko ji hranijo se po celi okolici sliši glasni in gromki lajež, tudi posebnost teh krajev.

 

Poskušam si urediti nekakšen urnik, da ne bom popolnoma zmešal vse te svetle ure. Trudim se da grem ob normalnem času spet, z vstajanjem se mi pa ne mudi. Maja mi je pustila še nekaj ocvirkov, ki lepo delajo družbo jajčkom (kurjim seveda, da ne pomote pri razumevanju, ha ha). 

 

Sem med potjo slišal kdaj, da samo govorim o kuhi...;)

Čas imam za vse. Tudi za sprehode in kuhanje. Brez kavice za gušt seveda ne gre. Na barki potekajo tudi ustaljene opravila, med drugim je potrebno odstranjevati kondenz po talnimi oblogami. Cca 2 L vode pridela Skokica dnevno.

Na bok se je že pred dnevi privezala barka »PELAGIC«, svetovno znanega jadralca »Skip Novaka« (glej tudi "Pelagic expeditions"). Zadnje obdobje trži sebe predvsem s turami ob Patagoniji, oz. okolici Horna. Vsekakor je njegovo ime nekako vezano na jadranja po težkih morjih. Je tudi sodelovec revije "Yactihg World", ki objavlja polno poučnih jadralskih vsebin tudi na YouTube...

Foto: www

 
Pelagic; nočeš nočeš...naš sosed...

Legenda gor, legenda dol…izkaže se kot »narcisoidni ego«, brez potrebe po pozdravljanju, kar je še huje, brez osnovne olike. Predno sem prišel iz podpalubja ven, se je že mirno in brez vprašanja privezal na Skokico. In zdaj bi moral »pasti v nezavest« ker je prišel »veliki«. Kasneje vendarle pomislim, da bi ga vprašal, če ga lahko fotografiram. Take legende nimaš velikokrat za soseda. A ko malo pomislim na vse, si premislim. »V rit mu pa že ne bom lezel…«. In če slučajno on misli prositi za podpis mene… bom odklonil 😉. Pas mater!

Še malo, čisto malo o življenju tu v luki, kjer sem. V luki, kot vsepovsod do sedaj je ribja predelovalnica »Royal Greenland«, v katero non stop velike ladje dovažajo bogat ulov. Ni mi jasno, kako ob vsem tem hiper izlovu ta vrsta sploh še obstaja. Lovijo »v eno« tudi veliko domačinov. Tu se res vse dohaja okoli ribolova.

Le kdaj uspejo vse te kozice obnavljati svojo vrsto, ki jo tako intenzivno izlavljajo po celi Grenlandiji?
 
Domačini pri vsakdanjem lovu

In ko smo že pri živalih, ne smem narediti krivico komarjem in jih ne omeniti. Ponekod padeš v tak roj….da če bi jih sproti grizel, se bi »namalical« 😉. K sreči me ne grizejo, zato jim prizanašam tudi jaz.

Kapitanu ribiške ladje vendarle uspem pokloniti »vodko«, kot sem mu obljubil. Zadovoljen je, jaz pa še bolj. Sprva je bilo mišljeno, da bom tu sam 14 dni, pri čemer sem si (doma) predstavljal neko urejeno okolje, kjer bom brez skrbi za barko. Realnost pa je povsem drugačna. Neprestano sem pod nekakšno presijo, da me bodo pregnali od pomola. A ponedeljek pride Dušan, ki se bo pridruži Skokičini nadaljnji poti in znjimza en teden tudi žena. Če bo potrebno barko kaj premikati bo vsekakor lažje, kot pa prejšnjič ko sem bil sam.

 

Posadke je vse manj, odide tudi kapitan. (24.7.-26.7)

Dan po prihodu v Ilulissat mahamo Maji, odhaja domov. Po dalmatinsko ji rečem, da ji je »izcurilo vrime« in »curi« tu, na tej točki marsikomu… 

 

Maja, Karla in Miloš

Naslednji dan odide »na skoke« v Francijo kapitan, še dan kasneje Karla in Miloš. Ostanem sam! Pretekli dnevi so bili tako zelo nasičeni z marsičem, da mi to še kako ustreza. Vem sicer da bodo težave s tem, da ostanem z barko na tem mestu, a se bom že znašel.

In znajti se moram že kmalu. Pride »Security« in me odpelje v pisarno. »Vzemi dokumente sabo« reče strogo varnostnik, ki je »pištolnik« kot vsi iz tega področja. Zdaj je vendarle njegovih pet minut. Faco ima tako, kot da mi hoče sporočiti, da se »brez čuze« tole ne bo končalo…«Katere dokumente?« vprašam. »Vse!« je kratek odgovor….

Šefica v pisarni me zasliši kakšni so moji nameni bivanju tu. Zgodba je jasna. Poskušam dopovedati  tudi, da že dva dni iščem kapitana modre ribiške barke, da ga vprašam če sem lahko vezan nanj. To je ne zadovolji. Dopoveduje, da je to ribiška cona in ne cona za jadrnice. Poskušam tudi z izgovorom, da Skokičinega kapitana v tem trenutku ni na barki, ker je moral nujno v Slovenijo in da se vrne, jaz pa da samo čuvam barko. Zapiše si mojo telefonsko številko in mail in grem. Uf! Si malo oddahnem. Kapitana ribiške barke bi na hrvaški obali gotovo našel v prvi gostilni, tu pa gostilen ni. In potem najdi modela.

A vseeno. Zdaj vedo zakaj sem tu in računam na razumevanje. Sprostim se in odidem v »mesto« po opravkih. In opravki so, reče kar »hortikulturne narave«. Možnost za tuširanje najdem zopet v šport centru. Nasmehnem se sam sebi, ko vidim, da sem bogatejši že za marsikatero izkušnjo pridobljeno na tej poti. Najdem tudi frizerko, ki mi na vprašanje: «a bi me lahko prosim postrigla?« odgovori, da je že za nekaj naslednjih dni »polna«. Snamem kapo iz glave…in reče: »aha, kar počakajte v hodniku« 😉. V enem od popoldnevu sedim na klop`ci v mestu. Iz taxsija izstopi model in se usede tesno k mani. Hlapi govore, da v zadnji uri ni lizal ravno »Bronhi« ampak kakšen alko. Poda roko in reče: »I' am Inuit« Se mi zdi da moram podobno odgovoriti in se predstavim »I` am Podgurc« (Podgurci smo neevidentirana etnična skupina na zahodni strani Gorjncev) 😉. Krepak stisk rok pove, da bo šlo za trajnejše prijateljstvo 😉. In ja…se nama že skupaj dogaja…V naslednjem hipu se namreč klop`ca podre, padeva oba nazaj na hrbet, Inuit in Podgurc pa kot »majska kebra« z nogami pa u lufu. Predstava ni neopažena, saj je klop`ca ob obljudeni ulici, turistov pa kar nekaj. Reživa se! Drug na drugega kaževa s prstom kdo ima več kil in kdo je kriv… Za crkent!

 S Karlo in Milošem smo si že, dan pred njunim odhodom naredili večerjo »kozice s testeninami«, zdaj ko sem sam in je bilo »robe preveč«, kozicam dodam samo še malo testenin in spet imam morsko večerjo v kateri uživam.  Lokalna muzika dopolni občutke. 

 

Kako sem rabil vse to!

 

Skokica hiti proti severu! (21.7.-23.7)

Vračamo se na sever do predvidene končne točke, do mesta Ilulissat, do izhodišča za rezervirane letalske polete. Pot vsaj meni ni več prijetna. Kapitan ima zaradi zamude časa na račun potrebnih popravil občutek nelagodja pred »gosti iz programa križarjenje«. Želi ustreči z dodatnimi postanki, na poti do 170 milj oddaljenega Ilulisata, »gosti« v resnici želijo čimprej tja, da imajo še nekaj od ogleda na končni destinaciji. Vozimo brez prestanka, skoraj brez prestanka, naprej. Vse kaj drugega rabimo za spremljavo kot pa dež, meglo in področje polno kosov ledu razpadle ledena gore. 


 Vse pogosteje zalotim samega sebe z glavo polnih misli. Že nekaj časa so prisotne…

Pogoji med plovbo se vendarle izboljšajo, a prikrade se tudi utrujenost. Nekaj urni počitek naredi kapitan preprosto tako, da v brezvetrju kot je, »plutamo« na vodi. Nato nadaljujemo proti cilju. Približevanje Ililissatu pomeni tudi približevanje fjordu, oz. ledeniku, ki na svojem iztoku preide v veliko področje ledu in ne sama ledenih gora. Pogled na vse to je diha jemajoč. To je preprosto težko opisljivo. Kot bi bili z barko na robu visokogorja.

 

Vsake toliko zamolklo a krepko poči. Ledene gore razpadajo. Tako sesedanje velike ledene gmote lahko povzroči resno nevarnost na morski gladini. Splošno uporabljen izraz, tudi v literaturi je, da pride takrat do »cunamija«. Prav veliko se ni za igrati v neposredni bližini gora.


Vseeno zaplujemo nekje vmes, skozi pas te ledene pravljice. Vidimo prehod, ki ni tako utesnjen, da ne bi bilo možno priti na drugo stran. Vsake toliko zaškrta ob boku. Vse manjšim koščkom se ni moč izogniti….

Ilulissat! Tu odhaja tudi Miran.  Štirinajst dni bom skrbnik barke. Preiskujemo možnosti sidranja v bližini luke, če druge rešitve ne bi bilo. Globine niso najprimernejše za to, ali pa so to zgolj priobalne možnosti. Ena zgodba je bila dovolj. Ledene gore, pa čeprav manjše se tu vsepovsod in ne vem, če bi upoštavele moj »šc, šc, šc…pojdite stran«, če bi me začele obkrožati. Že res, da je prestižno iz barke odlomiti si kos ledu za whiskay, a bi tokrat raje spil sparjenega….če bi ga seveda sploh imel 😉. Vse to mi predstavlja stisko, ki si je ne želim. Nekaj ljudi bo odšlo, drugi bodo prišli. Želim si priobalni vez in mir.  Samo to se mi zdi realnost v okviru predvidenega razvoja dogodkov.  A realnost je tudi, da je luka popolnoma zasedena, kar smo sicer vedeli že zdavnaj. 
 
Gneča v luki Ilussiat!

Na koncu vendarle zaplujemo vanjo in hitro spoznamo, da res je težko videti možnost, ki bi mi bila sicer najbolj sprejemljiva. Ne odneham! Odidem na drugo stran zaliva k ribiškim barkam. En od ribičev, ki ga nagovorim mi pokaže na barko, ki nekaj dni verjetno ne bo šla ven in tam naj bi bila potencialna možnost. Ok. Rešitev, sicer za nekaj dni je. Skokica je malo kasneje privezana ob modro ribiško barko. Če prav začasno, si vendarle oddahnem.



 Barke v Aasiaatu še vedno ne uspejo dvigniti iz vode, pridejo dnevi agonije (17.7.-18.7)

(Nadaljujem s pisanjem Bloga z zamikom; razlogi so upravičeni, a o tem drugič)

V prepričanju, da bo Skokica vendarle v Aasiaatu potegnjena iz vode, zapuščamo otok Disko in smo v ponedeljek, kljub dežju pripravljeni, pravzaprav prepričani, da bo tokrat akcija uspela. Podstavek spreminjajo, »švasajo« in mojstrijo. Miran skače okoli njih in jih nadzoruje. 

 


 

In nadzora so potrebni. Situacija »v škveru« je konfuzna. Izkušenj z jadrnicami očitno nimajo veliko, ali pa vsaj ne dovolj. Novi šef je brez avtoritete, zaposleni pa »upravljajo« šefa…

 

Na barko kot pomočnike pošiljajo dobesedno otroke, ki ob vstopu na barko, ki čaka v vodi, držijo čik med žnablji. Delovne obleke so zamaščene, čevlji »orto« iz delavnice. Miran, sicer občutljiv na vse to, zdaj vse tolerira in kdo nebi. A uspeha ni! Zatakne se celo pri tem, da za nas spremenjeni podstavek sploh ne spravijo več nazaj v vodo. V vlogi vlečnega konja poskušamo tudi s Skokico,. Podstavek se ne premakne več…Rebra opornih stebrov zopet štrlijo ven iz vode, kot rebra nasedlega in oglodanega kita.

Prvi poskus…drugi poskus…vsi poskusi brez uspeha. Dnevi bežijo. Posadka, ki je sicer v programu križarjenja je več kot tolerantna. Vmesni skok na Disko, ki je predstavljal dobesedno presežek na vsej dosedanji poti kar se tiče občutka »polarnega sveta« je bil res nagrada za potrpežljivost. A rana Skokice še vedno ostaja. Datumi se vrtijo z bliskovito naglico, termini odhodov, vsi vezani na severnejši, od tu samo še cca 50 milj oddaljeni Ilulissat se približujejo…

Ni veliko izbire. Upanja na dvig barke v Aasiaatu ni več. Namesto 50 milj severno moramo cca 120 milj nazaj južno, do Sisimiuta, kjer smo že zdavnaj bili. Tam obljubljajo avtodvigalo. Razpoložljivega časa za popravilo pa bo zgolj 24 ur… in nato bo potrebno hiteti 170 milj nazaj na sever, da bi posadke in kapitan ujeli termine letov. Agonija popolna, a cilj je jasen. Druge možnosti ni, oz. se ve kaj bi za sabo taka odločitev »potegnila«.

V Sisimiutu je pristop akterjev k sreči resnejši. »Šef« pride na barko, pogleda, preveri. Naj ne bi bil problemov. Zdaj lovimo le še čas plime. V času oseke bo »vode pod kobilico« na mestu dviga premalo.  In uspe. Ne takoj, ne zlahka, a Skokice se vendarle znajde v zraku in nekaj časa kasneje na podstavku.

Lahko bi nadaljeval s stavkom: »Zdaj si lahko v miru ogledujemo odlomljeno krmilo«, pa ni res tako. Začenja se borba s časom. Čez 24 ur gre barka nazaj v vodo, vmes pa mora biti krmilo sanirano. Vsa teža sloni na Miranu. Vemo vsi, da so živci nategnjeni do konca. Z Milošem bova pomočnika, Karla in Maja se »prestavita« v hostel. Miru na barki ne bo tudi »ponoči«. Delo bo potekalo nepretrgoma. Takoj ko bo sloj laminata dovolj suh sledi nov nanos. Vmes je samo 2 uri pavze. 


 Po nanosu prvega sloja se poraja dvom v pravo odločitev za razmerje med smolo in trdilcem. Ne trdi se…zunanja temperaturo je komaj nekaj stopinj nad nulo. Uf…Naredimo »šotor« okoli krmila iz razpoložljivega materiala. Pod njim je kalorifer, pa še »pečka na špirit«…in uspe. Trdi se !!!!!

 Sledi brušenje, kitanje, brušenja in na koncu še antifauling. Hud tempo, a izbire ni! 24 ur kasneje je Skokica zopet v zraku in hip kasneje se ziblje na vodi. 

  

Barko operemo in zaplujemo nazaj, ko rečeno, na 170 milj oddaljeni sever, proti Ilulisatu. Za moški del posadke vmes ni bilo prav veliko počitka, za kapitana pravzaprav nič!

Tako nekako so potekali ti dnevi...

 

 Delavci se ga nažgejo…ne preostane nam drugega kot da gremo še mi "v" DISKO (14.7. – 16.7.2023)

Aasiaat je luka kjer nameravamo pristati in kjer je kapitan s šefom servisne cone že nekaj časa dogovorjen, da gre Skokica »na suho« zaradi potrebnega popravila. 

 

Servisna cona v Aasiaatu

Dvigala ni, potegnili nas bodo na suho s podstavkom direktno iz vode. Vse izgleda idealno, razen vremena. Dežuje, a izbire ni. Popravilo je nujno potrebno. Čakamo zeleno luč, oz. da pridemo na vrsto. Potrpljenje je na preizkušnji. Oseka zahteva dodatno premikanje barke. Ure pa tečejo in tečejo. Petek je. Ni videti, da bi se v »škveru«, kot v slengu rečemo servisni coni, kaj dosti sekirali zaradi nas. Ob desetih naj bi šli ven, pa ostane to zgolj pri obljubi. In na koncu, na koncu se izcimi, da nas ta dan sploh ne bodo spravili na suho. Jutri! 

Podstavek, s katerim naj bi nas potegnili na suho je nasproti nas, a ne za nas...

 »Jutri« smo zopet »v nizkem startu« in polni upanja, da zdaj pa bo. A lej ga zlomka! Delavci so prejšnji dan dobili plačo, se ga nažgali, štirje so potrebni, da barko spravijo ven, a dveh ni v službo…

 

Izglede da so »ti modeli« tu, še večji »asi« kot kolegi na Jadranu…In tako tudi »jutri« ne gremo na suho. In za  »jutri« pride nedelja, ko se pa tako ali tako ne dela... Plani, po katerih naj bi barka zopet »plavala« v ponedeljek, so porušeni v celoti.

Pade alternativni plan. Sicer vzdušje ni ravno za hece, pa vendar pade odločitev, da če so se ga oni nažgali, gremo pa še mi v (na) Disko in to do nedelje zvečer…Kar bo pa bo!

Šalo na stran. Disko je namreč otok, cca 40 milj oddaljen od Aasiaata. Obetamo si večjo gostoto ledenih gora na poti, kar smo preko obalnega močnega daljnogleda opazovali že večer ob prihodu v ta kraj in s tem atraktivno plovbo. In je. Plovba presežkov...

Približujemo se področju polnem snežnih gora

 

Opazujemo kite, tjulne in prelepe oblike snežnih lepotic...

Graciozni kiti

Zvedavi tjulni

Iz kiparske delavnice "Arktika"!

Disko je bil res prava izbira in "obliž" za premaknjen termin popravila! Sidramo pred mestom Qeqertarsuaq! Znano a ne? 😉

Podobe iz Qeqertarsuaqa:



Od Agpamiuta do Aasiaata (7.7. – 13. 7.2023)

»Načini potovanja«, oz. nameni posameznih odsekov »Skokičine poti« tu visoko na severu, se med seboj razlikujejo. Pri tem gre lahko za tečaje ali pa za križarjenja. Pot ob zahodni Grenlandiji vse do načrtovane končne točke na njej, ki ji bo sledil prehod nazaj proti Kanadi in ob njej nadaljevanje potovanja proti severu in nato…je namenjena križarjenju. 

  

Dnevne etape so krajše. Skoraj praviloma je vmes narejena dnevna pavza, ki je včasih namenjena vzponu na bližnji grič, včasih pa zgolj ogledu krajev na tem največjem otoku na svetu, katerega površina, za boljšo predstavo, je kar 100 večaj od površine Slovenije.

Del poti, na katerega se nanaša to poglavje

Nima smisla da na Blogu utrujam z opisi krajev, ki jih srečujemo, obiskujemo. Nič vam ne more pomeniti Agpamiut, Kangamiut, Sisimut, Agto, Aasiaat in še sto drugih. Še meni komaj kaj, oz. moram pošteno pomisliti, da kraj za nazaj ločim od kraja. A nekaj ima vse skupaj še kako skupno. Vsa ta pokrajina, vsi ti kraji tu, vse to je tako »vražje odbito«, tako drugačno od sveta, kjer sicer živim, da se vsake toliko resno vprašam: »Gregor, pa kam si ti to zalezel«?

Med rebri kita...

Kitolovsto je relanosti ("top" za lov na kite na premcu ladje je normalnost)

 Morje je že dolgo časa motno, temno. Pogosto je polno rjavih alg in njihove popkovine »kelpa«, ki dejansko spominja na popkovino, a po moči na vrv. Naš izraz, ki je nastal med potjo za vse to, je preprosto »šavje«. In šavja je polno sidro, ko ga dvigujemo, da ga kar s težavo osvobodimo navlake,  večkrat tudi s pomočjo "špohtla". Težave se pojavljajo tudi med potjo, ko začutimo vibracije na krmilu in spet je krivo »šavje«, ki se zaplete. Barko je potrebno ustaviti, malo voziti vzvratno, da se elisa očisti in nato nadaljevati s potjo. Berem na netu, da so te alge polne mineralov, a nam tole "mineraliziranje" že malo preseda...

Visoko smo, visoko glede na geografsko širino in tako malo prometa je tu. Od Kanade naprej menda nismo srečali skupaj kaj dosti več več kot pet jarnic. Pa vendar tudi za ta področja obstajajo vodniki in seveda karte. A pri navtičnih kartah se včasih zgodi, da ne vsebujejo dovolj kvalitetnih podatkov o globinah. Na kartah so cela področja kakšenkrat preprosto označena kot področja z manj detalji in takih področij se moramo izogibati. Včasih pa je informacij dovolj in lahko zaplujemo v neskončne labirinte ob Grenlandskih fjordih in uživamo.

Labirinti Grenlandije

 Pogosto koristimo manjše lesene pomole v zaselkih in pristanemo ob njih. Upoštevati je potrebno plimo in oseko. Ta znaša tudi po 4m. Da bi barko privezal, je potrebno dobesedno splezati, čeprav je tudi res, da imajo skoraj vsi taki pomoli vsaj na enem delu železno lestve, po katerih se povzpneš na vrh pomola. Kapitan, ki misli, »da smo še včeraj skupaj skakali v Planici«, z nestrpnostjo pričakuje skok gazele, medtem ko sam pogledujem, če je kje kakšna gasilska enota, ki bi mi pomagala, haha. A na koncu rešimo vse, včasih z dobro volj, včasih malo manj. Svet pa se med tem vrti naprej…

Pomol v času oseke, na katerega se je potrebno povzpeti za privez
 

Na barvitost hišk sem se že tako navadil, da jih jemljem za samo po sebi umnevno. 

 

 

Vsake toliko, morda temu botruje kakšen siv, meglen dan, pa se zavem, da ne bi želel živeti »v sceni«, ki jo kakšenkrat opazujem in doživljam. Takrat si vedno rečem: »Pa kje in kako ti ljudje živijo?«.  In še kako se zvem, da nam doma prav nič ne manjka… Nekaj fotografij v nadaljevnju za ilustracijo...

 


"Razorožijo" pa povsod otroci. Kot tjulnji zvedavi, veseli, brez zadržkov pred tujci...





Ledene gore so se v zadnjih dneh zopet pojavile z večjo pogostostjo. V kombinaciji z gosto meglo, ki se tudi pojavlja občasno, dajejo dodatni pečat težavnosti plovbe tu visoko na severu.  


Ko je megla res megla...

A spet, po drugi strani, vse te meglice dajejo mehkost in poskušajo omiliti "grobost" tega sveta.


V sredo, 12.juija pristanemo v Aasiaatu. Naša pozicija je sedaj že 680 severno. Sonce na zahaja več. Ura v dnevu je tako nepomembna. Otroci ob polnoči mirno igrajo nogomet...

 

...za  "ta stare" (posadka only) pa se spodobi, da  gredo v disko. Pas mater in res imajo disko. Scena je odbita!

 

Natakar je v formi in "za štos..."

"Mame" s torbicami "po poštarsko" in "štirimi piri v rit" uletijo na plesišče in "padejo v trans".Žur se začne!

Spomnim se na težave s križem. Le kako bi bilo, če bi me moja osebna zdravnica vprašala: "Ja Čampa, kaj ste pa delal` da vas je spet uščipnilo?" Skesano bi gledal v tla, vrtal z prstom leve nogo v talno oblogo in priznal: "Jebiga...diskač na Grenlandiji....

 ------***** ------

Tu sem, ko sonce sedaj sploh ne zaide...


Čakamo na sidrišču! (6. – 7. 7.2023)

Že drugi dan ostajamo na sidru. Kaj delam? Na vrsti je program »izležavanje do bolova«, kot je to fazo opisal prijatelj Jasmin in ki sva jo takrat obvladovala »v nulo«. Kako to izgleda v teh dneh tu, na Skokici? Brez problema! Popoldanski počitek podkrepi večerno poležavanje, kateremu sledi zaslužen nočni spanec, zjutraj pa tako ali tako »paše malo potegniti« in poležati. Se vam zdi monotono? »Ma kaki!« V času popoldanskega poležavanja in še kdaj ležim, z glavo v vznožju, ponoči pa imam glavo tam kjer mora biti, na povštru. Kaskadersko, a ne? Ne se nasmihat, ker pravzaprav zadeva ni tako enostavna. Potrebno je namreč dosledno voditi evidenco, ker noči ni, je ves čas dan in potem vedi, kdaj je npr. je na sporedu večerno poležavanje. 

Poležavanje "do bolova"
 

Malo heca, pa vendar kar nekaj resnice. Dejansko veliko časa preležim. Ni mi ne odveč, niti se ne dolgočasim. Poslušam zvoke, ki me obdajajo. Skokico vsake toliko »zategne«. Še vedno je kar nekaj vetra tudi tu na sidrišču. Ne več trideset vozlov in več, kot smo ga imeli prvi dan, a dvajset ga je še v marsikaterem sunku. Sidru zaupamo, test je opravil prvi dan. Jambor zavibrira. Vsake toliko se sliši šumenje. Dežuje!

Padam v fazo popolne umirjenosti. Mislim prepuščam, da hodijo svojo pot v labirintu možganskih vijug. Morda vmes kakšno minuto celo padem v spanec. Le zakaj ne? Spomin nehote uide na nekaj mesecev nazaj, ko sem ležal v bolnišnici. Tudi tam je bilo časa na pretek, a razlika je znatna. Tam sem bil vdan v usodo, tu pa obdan z navdušujočo lepoto Grenlandije.


V enem od teh večerov spomin uide na »mojo zvezdico Ano«, (Ana Drobež_metoda RPRE), ki je tudi »pomagala sestaviti Gregorja« nazaj po vsem kar se je dogajalo in na njen posnetek narejen zame, ki mi ga je pred odhodom podarila. 

Hip kasneje sestopim po desetih stopnicah in se spustim vase… 

 

Nadaljujemo s krajšimi etapami ob zahodni obali Grenlandije (2.7. – 6.7.2023)

Malo pavze je že od zadnjega zapisa. Na Skokici se je med tem, kot zapisano, zamenjal del posadke. Vkrcata se Karla in Miloš. Zapuščamo Nuuk, pred tem pa s kar nekaj telovadbe napolnimo rezervoarje z nafto in vodo. V nadaljevanju so predvidene krajše dnevne etape, vse do mesta Sisimiut, ko Skokico za 14 dni zaradi službenih obveznosti zapusti kapitan. Etape so namenjene »križarjenju« po tem prelepem, še kako atraktivnem in razgibanem delu zahodne obale Grenlandije.

Med potjo prvega dne z novo posadko vidimo že kar nekaj kitov. Pri tem opaziš najprej »prh«, ko kit pred vdihom izpihne, nato del hrbta. Ko vidimo rep, vemo, da se bo sedaj potopil. 

 

 
Vsekakor veličastna predstava. »Po nekaj repih« se ti zdi vse skupaj skoraj normalno, a ko pomisliš kje na zemeljski obli pravzaprav si veš, da doživljaš nekaj kar ni kar tako. Gore v okolici so zasnežene. Kot bi vozil mimo Julijcev. Izpolnjujejo se davne sanje, ko sem v zasneženih gorah sanjal bela jadra in pod belimi jadri sanjal zasnežene gore (že nekje opisano v Blogu, vem). In zdaj sem tu, pod belimi jadri jadram v vznožju zasneženih gora. 

 

V mislih imam moje »hribovske prijatelje«, s katerimi bi v tem trenutku tako rad zavriskal, tisto našo: »Tri srca!!!!« (se opravičujem; zadnje napisano poznajo in še kako dobro, samo oni).

Prvi dan sidramo, drugi dan sidramo…in drugi dan se nam na sidrišču zgodi neljubi dogodek, a o tem ne bom (poroča kapitan).

Tretjo noč preživimo na pontonu v mestu Maniitsoq (N 65o 25`  W N 53o 54`), mestu kitolovcev. 

Pristanemo v mestu kitolovcev

 

Tudi to je Grenlandija

Sporno za EU in sporno za ljubitelje živali, a to je tu tradicija. Res je tudi, da nikjer ne vidimo kakšne veliko flote. Včasih so od tega živeli, zdaj naj bi bil turizem tisti, ki naj bi prinašal »boljše življenje«. Tu bi se dalo z razmišljanjem nadaljevati, a v več smeri. Vsekakor vidimo, da Grenlandija, pravzaprav najverjetneje Danska ljudi vabi v »mesta«. Marsikje med potjo opažamo »bloke« in marsikje opuščene ribiške vasi…

Maniitsoq je nadvse nenavadno mesto. Hiše so postavljene po skalnem pobočju in vsaj en vogal, če ne dva, sta postavljena na lesene pilote. Vse napeljeve, kanalizacija, vodovod gredo po skalah. Le kako bi šlo drugače.

Meni vse deluje kot gusarsko mesto, skrito med kamnita pobočja. Razgled iz enega od vrhov, na katerega se povzpnem preko nešteto lesenih stopnic je veličasten in vzpona vreden. 

 

Dan je kar naprej in naprej. Ko se »pozno popoldan« vrnem na barko ugotovim da je ura že pol polnoči…

In spet smo na novi dnevni etapi. »Ližemo rane« neljube noči in uživamo ob vožnji v labirintu, med fjordi. V nadaljevanju je predvideno kar nekaj južnega vetra. Tu, se mu uspešno skrivamo. Jadranje z genovo zadostuje. Vožnja zdaj res poteka v »vznožju gora« vsake toliko se prikaže kakšen zaključek ledenika. 

Zaključek ledenika

V enem od odsekov zavijemo ostro levo, Miranu, ki neguje slovensko izrazoslovje v navtiki predlagam, da tovrstne manevre v atraktivnih ožinah imenujemo »zavoj k bregu« ali pa zavoj »od brega«.

Sidrišče, kjer upamo na zavetje ni najbolj mirno. Nažiga veter, tudi do 35 vozlov. Noč, ki pravzaprav ni noč je pa čas, ko naj bi spali, je nemirna. Izmenjujemo se v dežurstvu. Sidro ne sme popustiti!

Ples na sidrišču v nemirni noči!

 Kako pa kaj »brbončice« in kulinarika? Inciativo v kuhinji prevzame Karla. 

 

Pripravi marsikaj dobrega, zelenjavnega. Brbončice se pasejo po »karfijoci karpačo«,  avokado koketira z ovsenimi kosmiči, korenčki pa so »sotirani«. Miran »vleti« še z solato in potem veste kako je to. Dragi moji dolenjski prijatelji, če bo šlo tako naprej in ko se po moji vrnitvi dobimo pri meni ob kaminu, kjer je včasih cvrčalo meso, bom pripravil »deteljico na gradeli«…

 

Nuuk  (30. 6. – 1.7. 2023) – prijatelja oddideta

Pristanemo v Nuuku, glavnemu mestu Grenlandije, največjemu otoku na svetu ki je, za primerjavo, kar 100 x večji od Slovenije!

Naša pozicija – Nuuk:

N 640 10`

W 51O 44`

Pozicija Nuuka!
 

Nuuk je žal tudi točka, v kateri se moram posloviti od prijateljev. V nadaljevanu, nam trem za spomin...portreti posadke!



Robert

Ivo

Gregor

Lepo smo se ujeli in ne samo to. Postali smo pravi prijatelji. Kje so že Azori, ko se je po odhodu naših žena pridružil Ivo, kje St. John`s, ko je prišel še Robert. Vmes pa milje in milje Morja. Ostali bomo v stiku, to vemo. Vsa ta prijateljstva, ki jih pridobivam na poti so kot »dediščina« te poti.

Adijo Ivo, adijo Robert. Se vidimo, kot smo se dogovorili…

 

 

Paamiut - Nuuk  (28. 6. - 29.6. 2023)

Paamiut kar težko zapustimo, a je lep sončni da, kot se obeta, je škoda preživeti v luki ob pomolu, kjer smo vezani. Oskrbimo se z gorivom, ki ga tu dobimo po res neverjetni ceni, 0.6 €/L.

Pred odhodom smo deležni še nenavadnega prizora. Mlajši domačin po Morju »prišlepa« ob gliser privezanega belega medveda. Prizor je nenavaden. Malo kasneje iz nenavadnosti, vsaj v mojih očeh v tistem trenutku gledano, preide v tragičnega. Z dvigalko, ki je tako ali tako nameščena ob pomolu, potegnejo »medota« iz vode. Na zanki iz verige zategnjene okoli vratu revež nemočno binglja v zraku. Zdi se mi, da mu je odvzeto vso dostojanstvo. Umikam pogled….

Hočeš nočeš pa moram priznati, da je to pogled turista. Domačini, ki se jih med tem  kar nekaj nabere ob pomolu vse to sprejemalo z velikim odobravanjem in navdušenjem. Slišim ploskanje in ovacije. Mlajši moški, ki je belega medveda »pihnil« direktno v glavo, več kot očitno postaja vsaj za nekaj časa lokalni junak.

Robert, ki je stal bližje dogodku (tudi avtor priložene fotke šape, drugih pa nisem želel…) kasneje opisuje drugo plat zgodbe. Opisuje,  kakšno zadovoljstvo je bilo moč razbrati na obrazih domačinov. Skoraj evforijo starih in mladih. Vsi po vrsti so čestitali »lovcu«, vsi so se želeli slikati z »mrcino«. Veselja ni bilo videti konca.

Sam pa imam še vedno pred očmi na verigi in v zraku bingljajočega belega medveda…. a saj pravim, da so to oči slučajno prisotnega turista. Kdo koliko časa je že nadlegoval domače…

Luna v enem od večerov nad ledeno goro

 Pot v nadaljevanju imenujem »panoramsko vožnjo«. Sonce, popolnoma mirna, lesketajoča morska gladina…Rečem si, da ne bom več fotografiral ledene gore, pa me vsaka druga s svojo lepoto in veličastnostjo ponovno prevzame. Za hip ujamem s pogledom velik rep kita, ki navpično izginja v globino Morja. Kakšen prizor je bil to hip pred tem. Žal smo ga zamudili (spregledali) v celoti. Spremljajo nas zvedavi tjulnji in to ne prvič. 

 

Zvedavi tjulnji

Glavni favorit dneva pa je vsekakor velik ledenik »Frederikshab isblink«, ki svojo pot zaključuje v Morju. Pogled nanj nas spremlja kar nekaj ur, pravzaprav pretežni del dnevne etape. Ledenik je tako velik, da najprej mislimo da gre za meglo, ki prekriva del obale, a ne, v resnici je to res pravi, mogočni ledenik. V kakšni časovni enoti lahko opredelim njegovo starost? Milijoni, miliarde let?

Ledenik

 Danes spimo zopet na sidru. Sidrišče »Ravns Store« je prazno…«kasirati« ne pridejo…😉. Pa kje so vsi ti jadralci?

Pozicija ob koncu dneva: N 620 43`;  W 500 23`.

 Pristajamo pozno, vstajamo dokaj zgodaj. Brez sonca smo praktično samo 3 do 4 ure, vse ostalo je dan. In tako nemalokrat »sivestrujemo« pod jadri v svetlem. Vse to prispeva k temu, da se občutek za čas in številko na koledarju popolnoma izgubi. In potem še…vsak dan se zgodi kaj posebnega, kar nam jemlje dih, pošlje »usta k ušesom«, kar si želimo vsaj za nekaj časa vtisniti v spomin. Koliko vsega je tega. Pokrajina in razsežnosti so tu tako drugačni.

Drugi dan etape »Paamiut – Nuuk« več ur  opazujem gorstvo tega dela Grenlandije. Ni in ni ga videti konca. Misli uhajajo »v hribe«, v svet, s katerim sem bil včasih, predno me ni »Morje«, tako zelo prevzet. Kdo ve koliko je tudi tam predelov, kamor ni še stopila človeška noga. Toliko je vsega, poti do vrhov tako težko dostopne, da ne more biti drugače. V vznožju njih pa neskončni labirinti močno razgibanega priobalnega pasu, s tisočerimi otoki, otočki in čermi. Tu so seveda še fjordi, a do tja v nadaljevanju gotovo še pridemo. 

Gorata Grenlandija

 Dnevno pavzo naredimo v enem od »zalivov«, med kamnitimi vzpetinami, vrhovi. Z gumenjakom gremo na obalo. Ta manever je skoraj stalnica našega kapitana. Brez tega ne gre, meni pa se vsakič ne da in mir izkoristim »za svojih pet minut«. Tokrat sem soudeleženec »hribovske« odprave in ni mi žal. Pogled iz »višje pozicije« je res veličasten, korak, ko se po mahovih in ostalem rastju teh področij, vsakič pogrezne za najmanj pet centimetrov pa spet tako udoben. Kot bi hodili po mehki preprogi.

 

Ekipa

 Ivo, poskrbi za del atrakcije dneva. Sleče se in zaplava v ledeno mrzlo vodo. »Žlezni« (Ivo ima za sabo že nekaj udeležb na Iron man« tekmovanjih), se kali, del njega pa gotovo »krči« 😉.

In prepusti se ledeno mrzli vodi
 

Zopet jadramo pozno »v dan« ha ha. Polnoč je, ko spustimo sidro.  Napredovali smo za dobrih 80 milj. Do Nuuka jih bo ostalo le še dobrih 20, morda 30. Zaščito pred južnim vetrom, ki nas je popoldan končno došel (cca 18 vozlov v »pol krme«) in nam omogočal zopet jadranje s hitrostjo 8 in več vozlov, najdemo med skalnimi »balvani« v enem od zalivov ob poti. Scena pa zopet »totalno odbita«. Na obali zopet zapuščene hiške, ki se razlikujejo predvsem v tem, da so ene skoraj podrte, druge malo manj. Človeških duš ni!

Sidranje ob polnoči...

 Hitimo vsak v svojo posteljo. Temnimo okna, da bi ustvarili noč in ponoči se menda ja spi…A do noči imam še nekaj mesecev…

Kako naj torej napišem »lahko noč«, če je pa dan…

 

 Čez Labradorsko Morje  (23. 6. - 27.6. 2023)

Pišem (27.6.2023), ko sem že na Grenlandiji! Kako sestaviti zgodbo za nazaj, ko pa je že sprotnega dogajanja dovolj? Naj napišem, da smo ravnokar pojedli rižoto s škampovimi repki iz lokalnih krajev? Morda, da smo se stuširali v lokalni »športni dvorani« in ne mi »rečt«, da to ni pomemben dogodek? Naj začnem, da je sedaj 22:00 zvečer in da je še dan?

Labradorsko Morje nismo jemali z »lahko žlico«. Tudi ni razloga za to. Black Tickle, luka iz katere smo pred petimi dnevi izpluli na Labradorski strani je v področju ledenih gora, in tu, ob zahodni Grenlandski obali se zgodba ponovi. Vmes pa….

Petek, triindvajsetega junija, ob 4 zjutraj izplujemo in zapuščamo Kanado. Sprejme nas megla in z njo povezana slaba vidljivost. Zopet imamo »učke na pecljih«. Smo res že navajeni na to in nas niti ne preseneča več? Izbire ni. 

 

  Vemo, da moramo malo potrpeti in da bo osrednji del Labradorskega morja predstavljal manjšo nevarnost kar se tiče ledenih gora ter manjših kosov. A je res  tudi, da potrpeti pomeni cca 100 milj maksimalne in neprestane pozornosti. Vse to nam govore karte stanja ledu, ki jih je potrebno upoštevati. Plovba po teh morjih zahteva dodatnih znanj in mi se ga imamo v teh dneh od koga učiti. Kapitanova taktika pred startom je jasna. Voziti moramo pod območjem ledu, pa vendar dovolj visoko, glede na predviden razvoj vremena (močan veter ob Grenlandski strani), da se bomo izognili moči in neugodni smeri vetra (glej spodnjo sliko).

 

Potem se »slika« zbistri. Ledenih gora je vse manj. Morje postane »prosto« teh nevarnosti . Če so ledene gore predstavljale kiparsko delavnico se zdaj nenadoma počutim, da sem v ateljeju slikarij. Barve napolnijo »prostor« in »prostor« nima meja. Predajam se fotografiranju teh neštetih obrazov Morja, tokrat Labradorskega.

 




Noči so teater zase. Ekipa se razdeli v »straže« (gvardije), rečemo, da dežuramo. Mojemu nočnemu dežurstvu pripada čas od dveh do štirih ponoči. Ko pridem v kokpit, »me vrže na rit«. Morje skoraj črno, »kovinksega« tena. Nebo nad njim prav tako temno. Med obzorjem in nebom pa, v višini palca iztegnjene roke svetel pas, širine od 10 do 2 (urnega kroga). Uauuu….Kot da gledamo skozi ozko režo v neskončnost. Pogled, kot ga še nisem doživel. In ta reža, to naše okno v svet je rahlo izbočeno, kot zrklo očesa. Levo in desno se robovi namreč popolnoma stanjšajo. Zaveš se, da je zemlja okrogla in še kako tudi dejstva, kako geografsko visoko smo (57Oseverno).

 

Prvi dan smo poleg megle deležni tudi nekaj dežja. Vetra je premalo za predvideno pot. Motoriramo in sončnim celicam pomagamo polniti akumulatorje. Dan kasneje smo v soncu in zopet jadramo. Vetra ni dosti več kot cca 10 vozlov (smer bok do »slaba orca«), kar pa Skokici zadošča za napredovanje s hitrostjo cca 5-6 vozlov. Veter postaja vse izdatnejši, valovi se podaljšujejo.

Pride tretji dan naše poti. Vetra je vse več, ne pojenja tudi pred nočjo. Podatek na displeju je jasen. Petindvajset se spogleduje s trideset in kasneje se trideset ustali. Valovi so razbiti na vse smeri. Tudi tokovi (zalivski, labradorski, grenlandski) prispevajo k temu. Ne glede na ime barke postaja plovba vse bolj poskočna in neudobna. Barka z močnim pokom pada v »doline«. Oprema je na preizkušnji, psiha prav tako, o udobnosti vožnje ne moremo več govoriti. Sredi noči Miran sprejme odločitev, ki se jo bom zapomnil. »Tako nima smisla več!« Barko z jadri zapelje v položaj »pritajevanja« (hrvaško »zaustavni položaj«). Sredi razburkanega Labradorskega morja bom čakali v tej poziciji najmanj 6 ur, da veter pade in se situacija umiri. Fascinira me in to je zame še kako novo, da to uspe samo s prednjim jadrom in tega je samo meter ali manj. Krmilo je seveda privezano na »nasprotno stran«. Barka se je umirila, pa vendar se ziblje iz boka na bok, po moji oceni za skoraj 90o. In to brez prestanka, najmanj šest ur. Ni pa več poskakovanja gor in dol, pokanja in »razbijanja«. Na spodnji fotografiji se se vidi da nas je sredi razburkanega Morja tok odnesel v 6 urah zgolj cca 6 milj iz poti!

 

Tako nekako bi šel ta opis. In branje opisa je eno, doživljanje pa drugo. Na tej poti, po tistem, kar smo doživljali na prvem delu Atlantika je bila to druga preizkušnja. Ja, Labradorsko Morje bo ostalo v spominu.

Četrti dan smo zopet v soncu in primernem vetru. Vetra še vedno ni malo. Nadaljujemo. 180 milj imamo še do konca. Vse več snežnih gora (kot je bilo pričakovano) zopet srečujemo. Kakšne imajo prav posrečeno obliko in izmišljujemo si njihova imeta. Kapitan spusti tudi opozorilne strele severnim medvedom, da jim bo jasno, da Skokica prihaja...(posadka za vsak slučaj leži na tleh v salonu, ha ha)



Ojoj, da ne pozabim, v teh dneh smo kar nekajkrat, žar sicer daleč videli »prh« kitov, ki delujejo kot izbruhi »gejzirov. Kako visoki morajo biti šele gledano bližje?  Bližje pa pridejo dan kasneje. Tokat gre za »pilotske kite«. Sledi nam cel trop. Skorja deluje, kot da nas napadajo. Veličastna predstava.

Labradorsko morje peti dan počasi postaja zgodba in zgodovina. Ko se sredi dopoldneva zbudim (spanje po nočni straži) imamo samo še 46 milj do konca. Barka pa zopet divja »na pas mater«. A tokrat je drugače. Veter, južni, ki smo ga prav tako pričakovali ima za nas ugoden kot. Jadramo nekj časa celo s hitrostjo 10..11 vozlov. Ups. Potrebno se je znebiti, sicer skrajšanega glavnega jadra. Geoa, prav tako močno skrajšana zadošča več kot dovolj.

27. junija 2023 ob 17h po lokalnem času pristanemo na Grenlandiji. 548 milj Labradorskega morja je za nami, kar je več kot 1000 km.  On pristanku so naše koordinate:

N 61O 59,817`;   W 49 O  40,455`.  Visoko, visoko smo!

Sledi prvo pretegovanj nog po celini, spogledovanje z hribovito okolico, ki daje vtis kot da smo na Kornatih, a z mnogo mnogo višjimi »gorami« v okolici. Obrazi domačinov Inuitov so simpatični in nenavadni nam, naši  pa očitno njim.

 

Inuit ELIAS

Zvečer pa, po tuširanju v vaški športni dvorani…aaaaaa končno…..rižota s škampovimi repki »iz domačih logov«. V prijetnem klepetu  zaokrožimo vtise in spomine tega zanimivega in poučnega prečenja.

 

 KANADA / NOVA FUNDLANDIJA in LABRADOR

Dan pred odhodom na Grenlandijo – Black Tickle  (22. 6. 2023)

Pozno zvečer je bila že včeraj sprejeta odločitev, da odhod preložimo na dan kasneje, v petek. Tako nam ostane prost dan, tu v »vukojebinah«, kot kraj Black Tickle najprej imenujemo. Ker imamo prosto, se dogovorimo, da bo današnji dan kar nedelja. Zakaj pa ne? Tako ali tako nam je vseeno 😉.

Vsak preživi dan po svoje. Kot po navadi sem brez ciljev, kot mi sicer najbolje ustreza. Prepustim dnevu, da se odvija sam, jaz pa mu poskušam slediti. Nekaj kamnitih bližnjih vrhov obkroža ta kraj. V meni se pojavi želja, da po vzponu na vrh. Dolgo že ne, a ne zato, ker ni bilo motiva, ampak zato, ker sem imel prevelike težave s hrbtenico. Na kakršenkoli vzpon, čeprav nizek, niti pomislil nisem. Pač tako je bilo in spomin na to je še vedno boleč. Danes pa se zbudi v meni Gregor iz planin, kot je včasih še kako bil…Malo kasneje z vrhu zavriskam na vso moč. Zame, glede na vse, vsekakor uspeh in sreča.  

Sreča na Vrhu, po dolgem času!
 

Na vrhu sedim nekaj časa, kot neštetokrat, poleti in pozimi, peš, s klini, cepinom ali turnimi smučmi nič kolikokrat v preteklosti. Lep časi in lep mozaik v mojem življenju. Zdaj pa sem mornar, mornar tu visoko na severu, kamor ne pripluje vsak. 

Pogled v dolino na Black Tickle
 

Vrha je dovolj, žene me med ljudi. Korak med kamni, po resju, mahovih in ostalem, kar uspe zrasti tu, je mehak. Noga se vsakič pogrezne za nekaj centimetrov, nižje v dolini vmes pa kakšenkrat naredi še čmok, ko stopim v razmočen del. Vode je tu v izobilju. Navsezadnje ni dolgo, kar se je umaknila zima.

Iz planinca in mornarje se prelevim v fotografa in neskončno uživam. 

 

Polarni kuža

Ljudje so prijazni. Vprašam če lahko fotografiram in vedno isti odgovor: »Seveda!« in že se nastavijo vsi nasmejani. Kako drugačen svet, ko pritisk na sprožilec ne predstavlja »grožnjo«…Ko povem še, da bo šla fotografija v Slovenijo so pa še toliko bolj navdušeni. Mamic, katere hči je zaključila šolanje (danes je bil tu zadnji šolski dan) in bo šolanje sedaj nadaljevala v St.John's_u, naredim nekaj posnetkov in obljubim, da ji pošljem po mailu. In mimogrede, ko smo že pri ljudeh, še njhov droben opis. So nižje rasti in hm…«čokati«. Pravzaprav bi Prekmurci rekli »lejpi in debejli«…

Šolanja je konec


 

------ *** ------

Tako! Kanade je dovolj. Njena provinca Nova Fundlandija in Labrador bo ostala v nadvse lepem spominu. 

3100 Milj (cca 5740 Km) je za mano. Petsto in še nekaj jih je do Grenlandije. Koliko jih še čaka do konca, raje ne povem...

Jutri zjutraj, zgodaj zjutraj odhajamo iz Labradorja in s tem Kanade. Smer in cilj: GRENLANDIJA!


Še malo in zapustili bomo Kanado. Grenlandija vabi! (19. – 21. 6. - 192023)

Nadaljujemo s dnevnimi etapami ob Labradorju. Več razlogov je, da so to dnevne etape. Smo v območju pogostih ledenih gora in njihovih ledenih kosov. Podnevi se jim vsekakor lažje izogibamo kot ponoči. Sicer pa se želimo se ob Labradorju dvigniti čim višje, dokler je pač zaradi zaledenitve morja možno in nato se odpravimo preko Labradorskega morja na cca 550 milj dolgo prečenje, ko se noči ne bomo mogli izogniti. Miran ves čas budno spremlja vreme, kot je tudi sicer ves čas »sfokusiran« na plovbo in razmere. Kapitanova odgovornost ni šala.

Karta stanja  ledu (belo je zaledeneli del)

Ugotavljamo, da vsak dan doživimo kakšen biser na poti. Od lepih, športno prejadranih etap z cikcakanjem proti vetru in hkratnem slalomiranju med gorami, do zanimivih pristanišč in še kaj. V Mary`s Harbour npr. zopet naletimo na ribiško luko. Za enkrat se še ukvarjajo z raki, jutri začno z škampi. Bolje da ne vidim še te scene, da se vračajo polni škampov….Ribiška oprema je čisto drugih dimenzij kot na Jadranu. Mreže prevažajo z viličarji, bagerji ali vlečejo z avtomobili. Še celo cev za nafto, da si lahko dopolnimo rezervoar nam »Harbor master« pripelje (privlče) tako, da jo je zapne na kljuko avta. Pretežka bi bila za vleko. 

 

En od pogledov ob prihodu v Mary`s Harbour

Pripeljejo nam ....cev za dootk nafte

Ko smo že pri gorivu. Ja, poraba goriva je velika, saj se moramo vse dni ogrevati. Morje ima zgolj nekaj stopinj nad ničlo in brez ogrevanja ne gre. Energenti na tej poti predstavljajo znaten strošek. Kje natočimo nafto? V vsaki malo večji ribiški luki se najde priložnost. Kako smo z vodo? Ravno tako izkoristimo take priložnosti. Tu, v Mary`s Harbour smo si natočili menda najbolj čisto vodo, ki izvira iz rek v notranosti…a je rumeno rjave barve, ki pa naj nas ne moti pravijo domačini. Kapitan komentira, da sedaj, po pristanku še na »pir« ne rabimo, ker si rumeno tekočino lahko sedaj natočimo kar iz pipe, ha ha. V resnici ima Skokica vgrajen filter, tako da ves čas pijemo fitrirano vodo iz rezervoarjev in smo še vedno živi. Zanimivost Mary`s Harbourja je tudi sladkovodni pritok. Domačini love tu losose.

Kolegi gredo naslednji dan na ogled slapa, jaz pa se odločim za »žehto«. Stroj je enostaven, ročni. Perem namreč v vedru.

Zdaj ne morem imeti nič problemov.  Spomin na prvo pranje v Gibraltarju je še vedno v spominu. Žetonov ne rabim, prašek doziram kolikor hočem. Prostora imam dovolj in takoj sem na vrsti. Zadovoljen sem s pranjem. Ne vidim nobenih težav....in nato….nato odložim oprane in ožete majice…na »galebji drek«. »Pas mater!« 😉.
 

Ledene gore so že stalnica in pri vsaki ne padamo več »v nezavest«. Pokrajina, tu v Labradorju, je divja in nekako robati so tudi ljudje. Govorijo približno tako, kot bi imeli dva češpljeva knedlja v ustih. Težko jih je razumeti. Labrador je, za predstavo, velikosti bivše Jugoslavije (celo malo večji), prebivalcev pa je zgolj cca 26 000. Neokrnjene narave je tu v izobilju, kot tudi sicer v Kanadi. Morje  v priobalnem delu, kjer se sedaj potikamo, je  temno, skoraj črne barve. Pene ob barki, ko režemo morsko gladino, so rumeno rjave barve.

Ena od posebnosti v teh dneh je tudi, da smo doživeli celo sonce. Ko je Robert, ki vedno »pricini« kakšno humoristično, zagledal modrino na nebu, je izjavil, da gre verjetno za napako na obzorju 😉. Robert je zdravnik, ginekolog porodničar, čeprav bi nam glede na »emšo« skoraj bolj pripadal kardiolog, ha ha. Seveda si ga malo privoščimo in komentiramo, da sedaj ko imamo ginekologa na barki, na displeju za povečanje in zmanjševanje ne bomo več pritiskali na »plus in minus«…ampak to delamo nežno, z dvemi prstki, ki jih razširimo ali pa približamo 😉.

Za lepo presenečenje poskrbi tudi Battle Harbour. Zaselek, ker so v prejšnjih stoletjih lovili in predelovali polenovke. Zdaj je tu zgolj nekaj hišic, a v aktivnih časih je živelo na tem področju 350 stalnih prebivalcev. V času lova jih je menda bilo skupaj z vsemi ribiči in delavci 1000. Kraj ima sedaj posebni status, je zgodovinsko mesto in organiziran kot resort. Stavbe obnovljene v starem stilu in v mnogih objektih je moč videti, kako so ljudje tu v preteklih stoletjih živeli in delali.

A meni je, vezano na Battle Harbour, bilo najlepše, ko smo v laguno v popolnem miru in tišini prihajali z jadri. Balet in predstava! Predstava za nas in obiskovalce, ki nam zaploskajo ob pristanku. Takoj tudi povedo, da še teden dni nazaj to ne bi bilo možno, ker je bil tu še sneg. Sprehajamo se po okolici. Vse je lepo urejeno in opremljeno s poučnimi tablami. Vse povsod so klopice za počitek, morda meditacijo in razgled. Meni pa vsi ti »resorti« nekako je sedejo. Nisem tip za tovrstni turizem. Nekako se bolj počutim med »robatimi« domačini.

Iz foto potepa v  Battle Harbour:

 


Ta dan doživimo še nekaj. Miran naredi izjemo in ugodi naši prošnji. Med plovbo se ustavimo. Ujamemo kos ledu…in aaaaahhhhhh….

SPIJEMO WHISKEY  S POLARNIM LEDOM  !!!!!!!!! Neponovljivo!

 


In kaj je bilo posebnega danes, 21.6.2023, ko to pišem in oddajam? Vetra je ta dan malo. Glede na to, da moramo motorirati, se odločimo na poti današnje etape »za ovinek«. Zapeljemo v labirinte Labradorja. Občutek imamo, da smo na Kornatih. Morje popolnoma gladko. Srečamo celo manjšo ribiško barko. Iz nje vsi navdušeni mahajo. Malokrat imajo možnost videti koga, ki jadra mimo. Mi smo zadnjo jadrnico videli v pristanišču St.John`s , desetega junija, danes pa smo enaindvajsetega…Res  čudno, a ne? Pa toliko sidrišč je na razpolago, pa nikjer ne »kasirajo«, ha ha.

Ah ja. Da nadaljujem, kaj je bilo posebnega danes. Če smo imeli še dva dni nazaj temperaturo 1,9 oC, danes v teh labirintih doživimo temperaturni šok…izmerjena najvišja temperatura dneva….31 oC . In potem se prav obleči »za v mesto« 😉.

Pristanemo ob pomolu, v majhnem zaselku naše koordinate so sedaj: N 53o 27` in W 55o 46`. Na tej točki zapuščamo Novo Fundlandijo in Labrador. 

V naslednjih dneh  se, odvisno od razvoja vremena odpravimo proti Grenlandiji! Na poti bomo predvidom cca 5 dni!

Kako bo z javljanjem še ne vem!


Noro noro noro…pa kje smo mi to? (16.-18. 6. - 2023)

Evo mene zopet nazaj na Blogu….«zbrkal« sem vsa gesla na računalniku in telefonu. Stric Google ne odpušča in po nekaj napačnih  poskusih varianta je bilo vse prepozno. Blokada na vseh nivojih. Panika popolna! Pas mater in Google, Google račun, gesla, nastavitve in ne vem kaj še vse! 

 

Ko si odvisen od drugih...

Brez sinove pomoči (hvala Nejc) ne bi šlo, pa še vedno nimam vse urejeno. Smo kot »telički«, ko nam »dudiko« vzamejo, a v resnici pride pri tem do kar nekaj zoprnih težav…Uffff! »Alora«, gremo naprej v deželo »dolgih gat!«

Navdušenje nad mogočnimi ledenimi gorami še kar ne pojenja. Nikoli si nisem predstavljal, da so tako lepe in tako veličastne. Videl sem fotografije teh ledenih »čudes« narave na internetu. Gledal, a kot da ne bi verjel, da v resnici to res obstaja. In vse te barve, bela modra, zelena… Zdaj vem, da je vse to res in v resnici samo še lepše. 

Iz kiparske delavnice ledenih gora:

 

A vse seveda pa tudi ni tako rožnato. V resnici te lepotice predstavljajo tudi resno nevarnost plovbi. Iz megle se prikažejo kar na enkrat. Vendar velike vsaj lažje opaziš. Težje je z manjšimi, od večjih gora odlomljenimi kosi. Ti potujejo prav tako in ko je na morski gladini belo od pen na vrhovih valov, ki se pojavljajo zaradi jakosti vetra, je potrebna velika in nenehna pozornost, da jih opaziš. Ne glede na velikost lahko ti kosi v primeru trka, naredijo poškodbo na plovilu. Zato ves čas med potjo dežuramo. Menjamo se na pol ure in v času dežurstva neprestano gledamo po okolici. Dežurni« odgovarja« za varnost štirih in tega se zavedamo vsi.

Robert med dežuranjem
 

Druga realnost tega noro lepega sveta je megla, ki se kar noče posloviti od nas. Ne rečem, da je ves čas, je pa pogosto. Seveda je tu še nizka oblačnost iz katere pršijo fine kapljice in če dodam še, da nas kakšen dan pere dež….in ah jaaaa, seveda omeniti moram tudi zunanjo temperaturo, ki je ves čas okoli 2,5 oC. A da ne bom lagal, včasih je pa res  tudi 4 oC. Res pa je tudi, da smo na displeju zagledali 1,9 oC.

 
Ivo v akciji!

Je zdaj »slika« malo kompleksnejša? 😉

A Skokica jadra naprej, vse višje proti severu. V enem od zadnjih dni si na vrhu Nove Fundlandije naredimo med potjo pavzo. Priložnost za sidranje vidimo v njenem zadnjem zalivu, čisto na severu, v področju kar nekaj ledenih gora in večjim številom manjših raztrosenih kosov ledu. 

 


Noro! Kakšna kulisa za Skokico. Najprej si privoščimo kosilo. Nedelja je. Govejo »župco in tenstan krompir« nadomestijo hrenovke in solata. A ker je že nedelja, se spodobi, da gremo tudi na izlet. Z gumenjakom se odpeljemo kopno! Motor vsake nekaj minut »crkne«. Miran vmes »vljudno kolne« in nadaljujemo »športski«…in ve se kako in s čim…

Nedeljski izlet
 

Okolica je popolni »odbitek«. Kapitan mi pravi, da sem navdušen tako, kot da bi otroku dal sladoled, ne opazi pa svojih ust »do ušes«, ha ha. V resnici smo vsi kot otroci. Pogled na Skokico, za katero je polno ledenih gora, iz vrha bližnje vzpetine prevzame vse! Zavedamo se enkratnosti doživljanja!

 

A dneva in doživetij še ni konec. Jadramo naprej. Zapuščamo Novo Fundlandijo in gremo proti Labradorju. Malo pred večerom (dan je tu do 21:30 in vse več ga bo v nadaljevanju) zopet spustimo sidro, tokrat za prenočevanje. Izbrano sidrišče nudi dobro zavetje pred valom, nekaj vetra pa vseeno čutimo.  Sledi pogled po okolici. Kje smo? Ufff! Besedo »noro« sem nekaj stavkov nazaj že uporabil. Katero naj sedaj? Hm…poskusim z »odbito«. Težko je opisati to »sceno«. Znajdemo se v nekakšni laguni. V okolici je kar nekaj hišk, lesenih seveda, kot so sicer tu hiše. A vse so polomljene, nagnjene od »zoba časa«, porušene….Ostanki večjega čolna na suhem štrlijo v nebo kot ribja kost. 

 


Vse deluje nekako shrljivo. Stojiš na premcu in poslušaš »tišino«. Ne slišiš nič, morda zgolj lasten utrip srca. »Kje so ti ljudje?«, s sprašuješ. »Kdo so bili in kaj so delali? Kako so živeli tu v tem divjem in surovem svetu? Kakšna usoda jih je doletela, da ni nikjer nikogar?« se sprašuješ in ne najdeš odgovora.

Tišina! Dan se počasi poslavlja. Sami popolnoma sami smo tu v laguni. Zunaj so ledene gore. Tu, v laguni nas obkrožajo kamnite vzpetine okolice in ostanki nekdaj toplih domov…Kot da smo na nekem drugem planetu. Slišati je nekaj, laježu podobno. Kojoti? Koža se naježi. Ne od mraza, čeprav zunaj ostro brije, od intenzivnosti doživljanja!

Iz premca se vrnem v toplo notranjost barke. Štirim mornarjem že nekaj časa predstavlja dom.

 

Proti ledenim goram  (14. -15. 6. 2023) 

 

Ob petih zjutraj zapuščamo St,John`s. Zunanja temperatura je nižja od 2oC. V našem zavetju (šotoru) je topleje, a zunaj ne škodijo rokavice. Kasneje se ogreja na dobrih 5 oC, to pa že ni več tak mraz, haha. 


 Pred nami je dnevna etapa, na kateri en čas celo nimamo megle. Obstaja tudi tak svet ? 😉. Ves čas opazujem hecne ptiče »Puffine«. Po tej ptici je imenovana tudi posebna vrsta jadrnice, predvidena ravno za taka severna, hladnejše Morja in namenjena tudi daljšemu gibanju v njih. Tudi prijatelj Srečo se je pred leti spogledoval z mislijo o tem izboru… A vrnimo se k pticam Puffin. Hecne so nadvse. Ko vzletajo se ti zdi, da nimajo pojma in da jim vzlet sploh ne bo uspel. Ko so v zraku, hitijo pri mahanju s perutmi kot bi šlo za slabe plavalce, ki hitijo mahati, da se ne bodo utopili. Ha ha ha. Zgornji del je črn, kot frak dirigenta, spodaj bel trebušček, kljun rumen, glavica posebna. Skratka lepa ptica, da se zaljubiš vanjo. 

Puffin
 

Pred večerom pristanemo v zalivu, kraju »Catalina«. Spet polno ribiških bark, a tokrat drugačnih. Te vse lovijo rake (rakovice). 

 

Ribiči prihajajo en za drugim in iztovarjajo »gore« rakov. Zunaj so šleparji, ki odvažajo »robo«, v bližini stavba, kjer pridelujejo verjetno suhi led. Rakov vidim v tem večeru toliko, da se mi kar »rola« v glavi…


 ….mi pa…«mažemo pašteto« 😉. Lakote pa vendarle ni. Robi dobro zelenjavno enolončnico in jo z veseljem pospravimo.

Večer v luki:

 

 

Dan kasneje…dan kasneje vidim to, kar sem si tako želel videti, pravzaprav doživeti. Ledene gore!!!!!! Ni besed, res ni pravih besed. Ksenija pa ve, kaj sem ji napisal na sms...

VELIČASTNE SO! PRAVE UMETNINE NARAVE!

Nekaj fotografij v nadaljevanju ne bo odveč…

 


 

-----****-----


 Pa ravno sedaj, ko nam je "zalaufalo", mi pa... (12. – 13. 6. 2023)

Malo za občutek. Tu imamo drugi letni čas. Megle sicer skoraj ni več, oblačno pa je vsekakor. Ko piha, je hladno, da te pretrese »do kosti«. Oblečeni smo v mikice z dolgimi rokavi, a to ni dovolj. Brez jakne, tudi kakšnega tenkega flisa in kape ne gre. In vse to se velja tudi zame, ki me zlepa ne zebe. Ni kaj. Vsake toliko se je treba zateči tudi v kak pub, haha. In pubov je v eni od ulic toliko, da imaš občutek, da si na »divjem zahodu«. 

 

"Teksaški" St. John`s

Ah ja, še to za vtis. Avtomobili, mnogi od njih kot rečeno veliki in robustni, s širokimi gumami, »pravimi valarji«, v veliki večini primerov tudi junija vozijo z ježevkami. Res marsikaj je zelo drugače. 

A mi smo že kar domači tu, v St. John`s_u. Nič nam ne manjka. Sprehodi, teki (eni), kakšno pivo (eni; oz.dva), povsod nas je dosti. Na barvite, lesene hišice smo se že navadili, kot da drugačne ne obstajajo. Barve vsekakor popestrijo sive meglene dni. Teh je menda, za ta letni čas tu vendarle malo nadpovprečno veliko. Marsikje so cela področja opremljena z risbami, ali pa s starimi fotografijami, ki govorijo o starih časi tu, v tem ribiškem St. John`s_u.

Podobe iz starih časov:

 
 


Zvečer pa…Z Ivotom greva zopet malo v "life". In mornarji radi vzpostavljamo stike z domačimi…Ampak kaj pomaga, pas mater,  ko jutri zapuščamo St. John`s…

Pa ravno sedaj, ko nam je "zalaufalo", mi pa...😉

 

Je treba vzdrževati stike z domačini

 

Zgodbe iz St. John`s_a

A dajmo,  predno začnemo, spiti skupaj eno pivo, ki je tako "pasalo" po vseh miljah od Azorov...

 Aaaaahhhh...No tako! Brki so obrisani, gremo.

.... *** ....

Nove kraje lahko doživljamo na vrazlične  načine. Lahko poiščemo informacijo kaj je »vredno ogleda« in tudi sam rad pogledam kaj na kar sem opozorjen, a še raje se prepuščam naključjem, ko se začno zgodbe kar same odvijati. Vsekakor pa rad opazujem ljudi in njihov način življenja. In če je le možno grem tja, kjer »življenje kipi«. Ne bežim od ljudi!  

St. John`s je zanimiv. Fascinirajo me velike ribiške ladje, katere sem gledal do sedaj samo po televiziji, kako vlečejo ven polne orjaških rakov in še kaj.  


Prevzemajo me barvite hiške. Zanimivo mi je, koliko je tu »pub«_ov. Skoraj povsod igra živa glasba in to že sredi popoldneva. Kasneje »si jo« v katerem od njih plesalke žuljo ob drogu in sploh postaja življenje z večerom vse bolj »sočno« 😉. Morda daje sprva sivina dneva St. John`s  hladnega, a če si dopustiš priložnost vidiš, da so ljudje še kako družabni, topli in prijazni.

 

Danes ostajamo tu. Malo zato, ker nam po prečenju Ocean pripada kakšen dan počitka, predvsem pa zato, ker čakamo še enega člana posadke. In ja seveda, moramo se tudi zopet oskrbeti z vodo, nafto in hrano.

A nedelja je vendarle »gospodov dan« in posadka ima prosto. Prepustim se dnevu. Nobenega posebnega cilja nimam, res pa je, da moran najprej v nakupovalno središče »Avalon Mall« , 3 km oddaljeno od tu in že sedim na lokalnem avtobusu "desetki", ki pelje tja. Ja, potrebujem ta center, ker….a še ne veste? Kar je res je res in kdor zna, zna! Ne samo da mi je uspelo prejadrati Atlantik, tu v St. John`s_u mi je uspelo izgubiti tudi že telefon. Bravo, a ne? K sreči imam še enega sabo, potrebujem torej Kanadsko »sim kartico« in sem skoraj zmagal. Slovensko »simko« mi bo prinesel Aleš, ki sicer to, ko to bere še ne ve, na Grenlandijo. 😉. Take imamo. Sekiram se ne preveč, konec koncev sem sam nase pa pri teh letih tudi že malo navajen 😉. Ksenija pa mi tako ali tako pravi, da če ne bi imel jajčka »privezana«, bi še te izgubil. Morda je tu tudi nekaj resnice (Pssssstttttt; al` ena očala sem tudi že izgubil med potjo. "Po moje" nekje na začetku Azorov. Pas mater!

»Simka« je zamenjana in kot vedno v kratkem času ugotovim, da »šoping center« in jaz nimava veliko skupnega. Vračam se nazaj v »downtown«. Šofer busa mi dopoveduje, da bi moral imeti drobiž za karto, jaz njemu, da ga nima. On meni, da brez ne bo šlo, jaz njemu, da dežuje in da bi se vendarle peljal. Zaključiva z 1:0 zame in peljem se zastonj. Pa to ni glavna zgodba dneva, ta šele sledi.

Hodim po predmestju in uživam ob pogledih na barvite hiške. Kako le živijo ljudje v njih. Te, ki jih imam priliko opazovati delujejo skromno. Grajene so iz lesa in že zato delujejo »toplo. In če bi iz ene od njih izstopila »Pika nogavička«, se bi mi zdelo popolnoma samo po sebi umevno in Ficko prav tako. Le za konja mi ne bi bilo čisto jasno kako ga je ga je stlačila v hiško.

 


 

Simpatičen pogost detalj; poštni nabiralnik

In potem se začne. V stilu Iztok Mlakarja in njegove »ni greh tako, pred spanjem, popiti eno švoh kafe«, stopim v pub, za katerega že vem, da bo v njem živa glasba. Notri so, kot sicer očitno v vseh, mladi in stari. Seveda pijejo pivo, a tudi poslušajo glasbo, ki jo izvajajo razni izvajalci. Besedila so očitno cele balade in ne le »kdo bo tebi "zizike majal« in še kaj, kot pri nas.

V zraku je polno energije. Čutim jo in prevzema me. Današnji izvajalec ni najmlajši, a vsake toliko poje s takim zanosom, da se mi zdi, da mu bo vsak čas vratne žile razneslo. Menja kitaro in "benđo". Na misel mi pride, da bi ga fotografiral od daleč. 

 

Ne bi bil rad vsiljiv. Vprašam »kelnar`co« kaj ona misli o tem. »No problem« pravi in še predno jo uspem ustaviti, gre  proti »muzičaru«. »Kaj bo sedaj in le kdo ji je to rekel ?«. Vrne se k meni in pravi, da se bo »model« oglasil pri meni. »In sem zagazil«….

Pavza! Glasbenik odloži »benđo«, s katerim je nazadnje razvnel obiskovalce. Stopi z odra. »Pa menda ja ne res? Benti in kelnar`co«. Zdaj se mi zdi, da bo meni razneslo vratne žile. A je že prepozno. Pride k meni, odloži pivo na visoko mizico, ob kateri stojim, da roko in se predstavi. Saj ne vem kaj je bil…morda kakšen John. Pa naj bo John. Kelnar`ca stoji poleg in smo kot sveta trojica!. »Za crkent«. Kelnar`ca sprašuje kje imam fotoaparat. »Mutim«, da nisem mislil tako. Vztraja! Kaj mi drugega preostane, kot da ji ga izročim. Aparat, ki ga imam je »resna mašina« in zdi se, da je  Kelnar`ca prepričana, da gre za resen »photo shooting«. »Valjda«, kot vsak »pravi fotograf«, ki da kaj nase,  stopi en kora nazaj, da se ja mora »folk« malo umakniti in fotografira. Pravzaprav želi fotografirati. V resnici toliko časa mečka in se nagiba naprej in nazaj, da vsakič poteče čas v katerem bi morala pritisniti na sprožilec. In traja vse skupaj in »folk« se vse bolj ozira, ter gleda kaj se dogaja sredi puba. Pas mater! Jaoooo… 

"John" in jaz..."John" je prvi iz desne 😉 😉 😉
 

Potem se z Johnom »malo zaklepetava«. Pravzaprav John govori, jaz pa vsake toliko z »močnim naglasom iztisnem Ouuu jeaaahhhh«, kot sem to opazil pri »kavbojskih filmih« 😉. »Za crkent!« John pove, da je sicer po rodu Irec, a da že desetletja živi tu. Z ženo da sta pred leti potovala po »Jugoslaviji«. Zasliši me, od kje sem jaz in kaj počnem tu v Novi Fundlandiji. Pogovor lepo teče, kako ne, saj poleg srkava pivo.

John ima kratko pavzo (hvala bogu). Mora nazaj »na špil«. Posloviva se. Pred tem še on »stisne en`ga selfija«. Bo pokazal ženi. Krasno! A zgodbe še ni konec…John prime kitaro in…«al` sem vedel…« Po mikrofonu razglasi, da bo naslednji komad za Gregorja iz Slovenije in pokaže na barsko mizico, za katero stojim jaz. Prepozen sem, da bi se skril pod njo. Vsi seveda zavijejo vratove in kaj mi drugega preostane, kot da vsem pomaham. Marija Marija. Huje, kot da bi bil »Milan«. John se ne ustavi (vse kaže, da mu je sicer manjkalo programa). Naklada naprej, da sem v posadki tiste lepe modre jadrnice, ki je v luki. Pomislim, da bi šel še po Mirana, ha ha…in razloži še kakšna je naša pot naprej.

Končno začne igrati. Ko enkrat v zanosu zamiži, jo stisnem iz puba. Kaj če bo poklical še ženo…

 

 ATLANTIK – drugi del

Osmi dan na Oceanu – (10.6. 2023)

Ves čas smo v megli. Ponoči in podnevi. Vremenske napovedi se spreminjajo. Možno je še vedno, da se bomo srečali s prehodom ene fronte. Na začetku etape smo videl celo možnost dveh. Želimo hitro jadrati, da da bi se ji izognili. Vetrovni modeli enkrat kaže, da bomo prišli v področje močnega vetra, drugič, da ga bo manj. Tudi če pride obetanih 30 vozlov, si ne delamo preveč skrbi, saj bi prihajal veter zopet od zadaj, v pol krme. In to smer vetra imamo tudi že ves čas. Vse to je, pravi Miran, malo izven predvidenega povprečja. Tudi ni menda ravno običajno, da imamo že toliko časa meglo. Vetra je manj, del zadnje noč še do 20 vozlov, nato manj. Vsake toliko nas opere dež, z meglo smo se hočeš nočeš, že zdavnaj sprijaznili. Kot da kaj drugega sploh ni možno tu, vsaj za nas. Radar je že dolgo časa naš glavni inštrument. A kljub vsemu se razdalja do cilja vztrajno zmanjšuje. Od včeraj popoldne imamo že manj kot 100 milj do konca. Dvoštevilčna številka je še kako dobrodošla. Čeprav…pa saj nam ni nobene sile. Skokica je kos vsem razmeram. Brez nad kritja kokpita (»šotora«, kot ga imenujemo) tu ne gre, ali pa moraš biti sam s sabo malo skregan. Tudi grejemo se med potjo in toplota se dviguje v ta nadkriti del. Zunaj je cca 6oC.  V naši topli gredi imamo 14oC. Čisti luksuz. 

Kapitan ureja vstopne formalnosti!
 

Bolj kot se približujemo St.John`s _u večja je potencialna možnost, da naletimo na kakšno ledeno goro, opozarja Miran Labradorski tok, jih tu ob robu Nove Fundladije rad odloži. Ne glede na radar smo ves čas na preži. Pride tudi kakšna ladja. 

 Dvoštevilčna številka podatka o oddaljenosti do vstopa v luko St.John`s se spremeni v eno številčno.  Obalo še vedno bolj slutimo kot vidimo. Na enkrat zagledamo belo….Ledena gora? »Čakaj, saj jih je vendar cela serija…?« Hip kasneje spoznamo, da smo vendarle toliko blizu, da vidimo belo od razpenjenih valov, ki »butajo« ob obalo. Svetilnik ob vstopu v luko oddaja, zaradi goste megle, oddaja  opozorilni zvok. Niti do konca luke ne vidimo. Sirena v megli deluje…hm ja, moral bi biti odrešujoč zvok, saj skrbi za varnost, a v resnici deluje morbidno, ali pa, da bom prizanesljiv »filmsko«, vendar…za žanr »grozljivk«!

Svetilnik ob vstopu v St.John`s pa "tuli v meglo"...
 

Ob 10:00 po lokalnem času pristanemo. 

 

 

Prohibicje je po pristanku konec....

 Atlantik je za nami. Moj drugi in najverjetneje »zadnji ocean«. Ko sem se vračal iz Pacifika, sem rekel : »to je zdaj to« in v isti sapi dodal: »no ja, morda bi šel pa vendarle še preko Atlantskega Oceana…«. In zdaj sem tu, »na drugi strani«, na drugem kontinentu, v Severni Ameriki, Kanadi, Novi Fundlaniji….in na kopnem! Srečen, vesel in ponosen. Kako že gre tista? »Majhen korak za človeštvo, velik zame! 😉.

Nehote pomislim: »Morda pa bodo moji trije fantje, moji vnuki, ki jih tako pogrešam, vendarle ponosni na dedija…!

 


Sedmi dan na Oceanu – (9.6. 2023)

Slišim zvok motorja večje, ribiške ladje. Privezani smo v luki, ob obali. Ladja je tesno za nami. A bom zopet celo noč poslušal zvok vezane ribiške ladje, na kateri bo celo noč »drgnil« agregat? Zapustim barko in se grem sprehajati. Vem, da sem v neki tuji državi v daljnih krajih. Kjer se sprehajam pa je popolnoma podobno obali na drugi strani pol otoka v Vrsarju. Polno je šotorov je. Hodim po »izohipsi«. Pravijo mi, da se nekje v bližini zdaj sprehaja tudi Milan Kučan. Vse eno mi je. Želel bi se sprehajati eno sprehajalno pot višje, a ne gre. Želel bi pravzaprav tudi na vrh pobočja. Tudi zato, ker mi povedo, da je tam moj bratranec Matevž in da bo imel na vrhu pobočja »žur«. In žurov se največkrat v življenju nisem izogibal. In če žur organizira Matevž, si toliko bolj želim tja. A ne gre. »Pas mater!«.

Zbudim se, kdo ve zakaj. Pravzaprav bi moral vedeti, saj sem na vrsti za stražo. Zamujam že 45 min. Krasno! Izkatapultira me v kokpit. Nikjer nikogar. Ne Mirana, ne Ivota. Posvetim malo nižje, tudi Milana ni 😉. Kje sem torej? V sanjah, ali realnosti?

Na drugi, zunanji strani našega zaščitnega »šotora« zagledam rdečo, naglavno lučko. Ivo! Zvija prednje jadro. Veter je padel, potrebno bo prižgati motor. Miran spi. Vendarle sem torej na Skokici in mi seveda še nismo na kopnem. Torej so vse bile samo sanje, »lude« oceanske sanje, ki jih že poznam in ki še mene nasmejejo. Uf. Ivo pove še, da pravzaprav nisem zamudil, ker je to noč Miran potegnil za eno uro, kar je pomenilo zamik za celo posadko. Uf. Pravzaprav se je vse skupaj dobro končalo. Mi pa ni jasno, od kje in zakaj je v sanje »uletel« še Kučan.

A nekaj je res. Sanjati je privilegij. Še preveč živo so v spominu službeni časi, ko stres kdaj ni popustil niti ponoči. Zato vem, da sanjati začnem, ko sem spočit in sproščen. Ja…sanje so res privilegij.

Naj tudi ta zapis prispeva k predstavi o mojem načinu doživljanja jadranje preko Oceana!

Skokica pa še kar jadra in jadra in mi z njo. Jadramo dneve in noči ure in ure, ponoči in podnevi...

Jadramo in jadramo. Jadramo dneve in dneve, ponoči in podnevi...

 Več kot 24 ur smo že v megli in  več kot 120 milj že v takem Ves čas vozimo s prižganim radarjem in ...verjamemo vanj! Veter šibak tam nekje do 10 vozlov. Nekaj časa vozimo v pol krme, nekaj časa metuljčkamo, nekja časa motoriramo. Zvečer naj bi ga bilo znatno več.

Od inoxa pa niso kaplje od dežja, ki ga ni več, ampak od megle. Generalka za sever!


Kodenzirane kapljice megle...kot da bi bil dež, pa ni.

 

Pri nas je sedaj ura 15:50; pri vas 20:19. V času oddajanja je do konca še 98 milj. Jeeeee! Dvomestna številka

V zadnjih 24 urah smo pridelali 128 Nm poti!


Šesti dan na Oceanu – (8.6. 2023)

Opolnoči nas zajame dež. Padavine so znatne. Vidljivost je enaka nič. Miran v zadnjih dneh vloži veliko truda v raznorazna mašenja nadgradnje nad kokpitom, da bi ja bili kasneje na severu čimbolj suhi. Padavine to noč so neke vrste test do sedaj opravljenega.

Spat grem po svoji končani straži, ob štirih zjutraj. Počasi se že čuti, da prihajamo v področje hladnega zraka Pa se je začelo. Prižgemo gretje. Prvič. Bo zdaj to stalnica?

Zbudim se kdo ve kdaj dopoldan. Iz kabine pridem v poletni pidžami s kratkimi rokavi in kratkim spodnjim delom. Pogled na kolega v kokpitu, ki ravno zaključujeta akcijo zunaj, pove vse. Hlad oblije jajčka 😉. Včerajšnji še zadnji topli dan je že zgodovina. Potrebno bo zamenjati garderobo. 

 

Gregor z dolgimi rokavi ;)

In začeli smo nositi škornje...

 Zunaj je že nekaj ur megla. Kamorkoli se ozreš, samo odtenki sive. Več kot 50 m naprej ne vidimo. Meglo doživljamo pomorščaki tudi na Jadranu, a tu je sedaj malo drugačna situacija. 

 

Kamorkoli seže pogled...

Naša pozicija je N 45o 45`   W47o 02`, kar pomeni, da smo prišlo do meje, ko obstaja možnost, da naletimo na kakšen «leden pozdrav« iz severa. In ko Miran spomni še, da je navsezadnje 200 milj nižje ob ledeno goro pred davnimi leti udaril Titanik in potonil, začutiš »knedel« v grlu, oči pa naostriš, da ne rabiš dioptrijskih očal 😉

 

Ivo na straži za ledenimi gorami...

In še pesem, ki paše v to sceno: https://youtu.be/SnlkNJwalZI

 -------*** ------

Zunanja temperatura je 5,1OC ko to pišem in ura je (morda) 18:00….

V 24 urah smo prevozili 151 Nm.

Do Kanade,oz. Nove Fundlandije imamo v tem trenutku še 226 Nm. 

 

Peti dan na Oceanu – (7.6. 2023)

Jutro je prineslo sivino okoli in okoli nas. Kot da druga barva ne obstaja. Za sabo smo imeli skoraj 24ur motoriranja. Vetra je bilo premalo za spodobno jadranje. A potem se je zopet pripeljal veter, pihnil v naše »pol krme«, sivino je zamenjala modrina in sonce se je vrnilo nazaj. Bomo videli, kako bo naprej. Zračni pritisk počasi pada.

 

Navadiš se tako plovbo. Preprosto pozabiš na čas. Zase vem, da uživam in da je težko verjetno, da bi se dolgočasil. Fotografija mi je ob tem v velik užitek in časa zanjo imam na pretek. Danes npr. sem, kot pogosto, zopet opazoval ptice. Njihov ples  zraku, ali tik nad vodno gladino me prevzeme znova in znova. To so oceanske ptice, ki pretežen del leta, preživijo daleč stran od kopnega. Tudi spijo tu. Kako šele njim čas ne pomeni nič…

 

FOTO: Ko si s pticami delimo Ocean...




 ------------**** ------------

 V 24 urah smo se premaknili za 162 Nm! Od Azorov je za nami 719 milj, od Gibraltarja 2795. Do konca te etape, do druge strani Atlantskega Oceana pa je pred nami še 342 milj.

V tem trenutku se pri nas počasi zaključuje dan.  Pri vas je že enajst ponoči. Lahko noč!

 

Četrti dan na Oceanu – (6.6. 2023)

Že nekaj časa imamo »počitniške Jadranske« razmere. Veter ves čas v pol krme, kot bi jadrali po pasatih. Jakost malo manjša, tam nekje do 20 vozlov, vala pa v zadnjem času zelo malo. Včeraj opoldan smo si celo privoščili kosilo v kokpitu za mizo. Jemo sicer za Oceanske razmere razkošno. Skoraj vsak dan nekaj toplega. Dva dni imamo poleg obrok testenin z različnimi dodatki tudi solato. 

A vemo da tako ne bo dolgo. Približujemo se počasi Novi Fundlandiji in tam pademo v popolnoma drugo klimo. A do tja je še kar nekaj sto milj in Miran napoveduje, da se bomo težko izognili dvem frontam (menda sreda in petek), ki se šopirita na poti v naši smeri, kot da zahtevata oddolžitev za zdajšnjo lagodnost. Tudi sicer menda statistika pravi, da se na tej razdalji težko izogneš dvem takim prehodom.

Starlink - povezava s svetom in vami, tudi sredi Oceana

 Na tem mestu je smiselno pojasniti tudi, da internetna povezava sistema »Starlink« res deluje sredi Oceana in to z zavidljivo hitrostjo, a sta pri tem dva  znatna minusa…cena na mesec in velik poraba elektrike. Sistem vsekakor predstavlja razkošje in smo tako, kot vidite lahko z vami bralci in domačimi v kontaktu, sicer ne vem kje bi lovili »flaše z našimi sporočili«, ha ha. V resnici pa je glavni namen varnost, saj lahko prejemamo na ta način sveže informacije o vremenskih dogajanjih. Više na severu, pa bo vse skupaj še kako pomembno, saj bomo na ta način lahko prejemalo podatke o stanju ledu na poti. Tehnika je v modernejših časih nedvomno v veliko pomoč tudi pomorcem.

Pred svojim terminom »gvardije« (straže) sem naspan do izobilja. Tri nočne ure zato z lahkoto in veseljem prečujem. Opazujem nebo in prepoznavam »stare znance«. Jupiter, saturn sta za krmo, skoraj polna luna levo, gledano v osi barke in sonce vzide na desni seveda. Luna in sonce sta tu, na Atlantiku pri prečenju, levo in desno, na Pacifiku (pred dobrimi petimi leti) sta se teatra zahodov in vzhodov dogajala pred in za barko. Lepi občutki sedaj in lepi spomini za nazaj…

Za boljšo predstavo jadranju po Oceanu v mesečini VIDEO:

 

https://youtu.be/ACkAdGD3SKY

 

In naredi se dan…


 Približevanje Novi Fundlandiji bo predstavljalo temperaturni šok. In to tako v smislu temperatur zraka kot Morja. V obeh primerih bodo vrednosti padle na nekaj stC nad nulo. Labradorski tok bo pripeljal še kakšen kos ledu, kot da ga ne bo v nadaljevanju še na pretek. Pas mater! Kratke hlače in majčke gredo torej do jeseni, ko se vrnem na jadran »na razprodajo«…

 V 24 urah smo prejadrali 172 Nm!

 

Naša pozicija

 

Tretji dan na Oceanu – (5.6. 2023)

Dan, spanje, noč, dežurstvo, spanje, dan, dežurstvo, spanje, noč, dežurstvo, spanje, dan…Tako nekako izgleda naš Oceanski ritem življenje…Barka pa med tem ves čas jadra, jadra, jadra…in se ziblje gor, dol, gor, dol, gor, dol…

Ko je "najbližji sosed" luna

Pred potjo sem zamenjal del fotografske opreme. 300 objektiv je sicer namenjen "ta belim medotom", a vmes lahko zalezujem tudi vesoljce ;).

 

Nič se bat, nimamo punc na krovu in ne gre za ultrazvok maternice, pa tudi glavna inštrumentarka Nina iz prve ekipe nam je že ušla, haha. Gre zgolj za mesečino!

Zbudim se po spanju, ki sledi nočnemu dežurstvu. V »kantini« 😉 opazujem ples Ivota. Ni čisto jasno, ali gre za akrobatski rock & rol,  kakšen poseben korak z raztegom nog pri karateju, ali zgolj asano iz Joge…V resnici je to dokaj normalna poza, ko poskušaš pri nenehnem gibanju barke kdo kaj pripraviti za pod zob v kuhinji. 

 

Kasneje se srečava v kokpitu. Ura je okoli 12. Natančnost časa je popolnoma nepomembna, še celo časovni pas, ki ga trenutno upoštevamo in je Portugalski, kar sicer nima veze z nami, a je naš dogovor, ni pomemben. Glavna orientacija je, da je sonce že, ali še, visoko na nebu. Sediva skupaj, jeva brez dogovora enak obrok. 

 

En pri zajtrku, drugi pri kosilu...

Jeva kosmiče, da ne bi kdo pomislil na kakšno »posvetno klobaso« pas mater. Razlikujeva se le v tem, da jaz proglasim moj obrok za zajtrk, Ivo pa pravi, da ima on kosilo. Ob enih imam jutranjo kavo, za »piko na i« pa okoli dveh uleti Miran s sendvičem in pravi, da ima dopoldansko malico…In potem to razumi, a tako to je! Bolj plastično se ne da opisati ta urejeni nered ritma v katerem se znajdemo in funkcioniramo 😉.

Komaj najde čas za branje...
 

Vreme nam še služi. Imamo še vedno dobre pogoje. Veter ves čas v bok / pol krme (iz desne), jakosti v zadnjih 24 urah maks do 20;  vala pa maks do 3 - 4 m, v povprečju pa bistveno manj.

V 24 urah smo prejadrali 181 Nm, kar je zelo dober rezultat!

181 Nm! To le toliko kot od Vrsarja Korčule! Hm…saj potem se pa z Lungo lahko kdaj  »na kofe« na Korčulo za vikend peljemo 😉

 

Prvi in drugi dan na Oceanu – (3.6. – 4.6. 2023)

 

Barke zapuščajo Flores

Vreme je ugodno. Barke ena za drugo zapuščajo Flores in Flores ob 12:15, po Azorskem času zapušča tudi Skokica.  (Azorski čas je UTC-1h, v poletnem režimu pa je enak UTC času. Doma pa ste »dve uri naprej«. V ST.Johns 2 h 30 min nazaj.  Evo malo izobraževanja. 

Flores iz Azori se vse bolj oddaljujejo
 

Zaplujemo v Ocean. Na drugi strani bomo prišli že v »hladni režim«. Pričakujemo lahko tudi meglo in kakšen kos ledu, ko pozdrav izsevera. Razpolagamo tudi z informacijami kako se kaj topi led na severu. Menda malo hitreje od povprečja.

A mi smo sedaj še v skoraj Jadranskih razmerah in v kratkih hlačah, ter majicah. Ponoči je seveda hladneje. Vremensko se pod nami premika ciklon. Veter bo pričakovano obračal. Popoldan in ponoči ga imamo do 15 vozlov in to v pol krme. Zjutraj pa Miran že postavi metuljčka, saj imamo veter od zadaj. Za take razmere »podpišemo tudi v naprej«. Ponoči smo razdeljeni v gvardije, in sicer: Ivo od 12h-3h; jaz od 3h-6h in Miran od 6h do 9h.


 
"Veliki" mora zaradi nas spremeniti kurz

Kar nekaj ladij srečamo. Tudi nekaj »bližnjih srečanj«. Ena od njih mora zaradi nas spremeniti kurz. AIS je pri tem v veliko oporo. Severni Atlantik je kar prometen. 

Vsakdanja opravila

Med potjo je v prvem delu, ko je vala še manj, priložnost tudi za sprotna popravila, ki so pri takih plovbah stalnica in barka je redkokdaj top, ali kot pravi Miran: »Vedno je kaj na spisku opravil«. Ivo se izkaže za popolnoma kompatibilnega in bomo dobra družba.

Prvi Oceanski večer

 
Jadranje ob polni luni

"Zombi" ;)

Ko se zbudim me pozdravi metuljček

V 24 urah: 145 Nm (1 Nm=1.852 Km)

 

AZORI

Zapuščamo Azore

3.6.2023

 


Vsega lepega je seveda enkrat konec. Naša deklet in Aleš odhajajo proti domu, a ne še takoj. Skokica ima svoj ritem in urnik. Težko je uskladiti vse. Danes prihaja na barko Ivo in se nama z Mirnom pridruži. Ekipa ki odhaja ima tako še dva dni časa do končnega leta in se bo še potepala po Ponta Delgadi.

In potem gre nekako »za res«. Pred nami je druga polovica Atlantika, cca 1200 Milj je še do konca. Za enkrat kaže, vsaj za prvih nekaj dni, na dobre razmere. Potem pa bomo še videli. 

A jaz sem še kar poln vtisov o prelepih Azorov, o katerih nisem imel prva nobene predstave in so mogoče so tudi prav zato tako zelo presenetili. Res pravo doživetje. Bi se vrnil sem, res. Tristo milj jadranja po Azorih, je pomenilo tudi presek sicer dolge poti prečenja Oceana. Na Skokici ostajam do srede septembra. Odšel sem, pa čeprav skoraj zadnjega v mesecu, v mesecu marcu in kar nekaj jih je do konca. Dolga doba. In tudi to je en od mojih izzivov na tej poti. Pri tako dolgi odsotnosti sem bil prihoda Ksenije na Azore še kako vesel, kot tudi tega, da sva to lepoto narave in vsega tu, doživljala skupaj. Pred odhodom sva bil priča kar nekajkrat bedastim pripombam: »A ga kar pustiš?«

Azorska Ksenija!

 »Ja, ne moreš verjet'«, kar pustila me je. Pa ne samo to. Razumela, mi dala ves čas podporo (da se turbulentnih mesecev začetka leta sploh ne spomnim) in mi ves čas privoščila!

Pa naj bo zato na tem mestu: HVALA Ksenija!

--------------****--------------

Od Gibraltarja do zadnjega Azorskega otoka je za nami 1578 Nm (2922 Km) in pri tem smo naredili  zgolj 65 motornih ur. Od tega jih bilo na začetku nekaj samo zato, da smo zaradi tehničnih razlogov z motoriranjem proizvajali elektriko. Do druge strani Atlantika je še cca 1200 Nm.

 

Prikaz celotne poti

AZORI

FORES (Porto des Lajes)

31.5 - 2.6

Čas beži. S Ksenijo se skoraj ne pogovarjava o tem. Delava se, da je še daleč do odhoda. A daleč ni nič, niti otok Flores, za nas zadnji iz grlice azorskih otokov,  pa čeprav je 135 milj (dobrih 250 Km) oddaljen od Horte, naše trenutne pozicije. Vstanemo sredi noči, ob treh. Zapuščanje »finger pontona«, kot se imenujejo bočni pontoni, ki so tu povsod, pri razpoložljivem prostoru in nagajanju vetra poskrbi za hitro jutranje prebijanje. 50 ft dolga jadrnica rabi  kar nekaj prostora in krmarjevo spretnost. Zvezd je polno, še kako lepo je, a vseeno »za spremembo«😉 takoj slišim in razumem kapitanovo komando: »lahko ste voljno« in že nadaljujem s spanjem. 

Včasih jadramo hitro...

 
Včasih pa "počas"

Ocean prizanese, jadranje je cel dan udobno, udobno za vse. Valovi niso previsoki, brez pa seveda ne gre. Bočni veter, jakosti 10 do 15 vozlov omogoča solidno hitrost, ves čas nad 6 vozlov in po 22 urah pristanemo v Luki Porto des Lajes, na jugovzhodni strani otok Fores. Kako enostavno vse skupaj, pa realnosti na koncu ni šlo brez adrenalina. Da v Floresu ni marine, oz. privezov, smo vedeli. Pred štirimi leti je »hurican« naredil tu pravo razdejanje in popolnoma razbil betonski pomol. Kako je to izgledalo, raje ne pomislim, gromozanski kosi betonskega pomola, ležijo razmetani kot lego kocke. Edina možnost za privez predstavlja notranja luka, kjer je v naprej jasno da je zelo zelo malo verjetnosti, da najdeš priložnost zase. Noč je ko se približujemo, a  lune je dovolj, da od daleč vidimo nemalo jamborjev. »Shit«! Vhod v notranjo luko je ozek, skale okolice črne, čeri, ki jih osvetljujemo z baterijo,  so tako blizu. Zopet je slišati tisto »vesoljske, elektronske« zvoke. Scena na film, s katerim bi želel nabijati »adrenalin«. In ja, adrenalin šprica tudi pri nas. Ura je  1:30 zjutraj. V luki je malo prostora za manevriranje, možnosti za privez skoraj ni videti. Vsepovsod so že po tri barke na boku. Ne glede na pozno uro, se znajde na pomolu mlad par, pomaga z nasvetom in pridrži vrv. Še kako dobrodošlo. Pripravljenost Oceanskih jadralcev priskočiti na pomoč je pogosto moč čutiti. Privežemo se na eno od rekih možnosti, tisto noč, na »pilotno« barko. Vse se umiri. »Obligado« (portugalsko »hvala«) še utegnemo reči mlademu jadralskemu paru, ki je pomagal in že ju ni. Z Alešom še ne moreva zaspati. Še kakšno uro sediva v kokpitu in čvekava. Sparjeno pivo ne moti nikogar. Čips pa je tako ali tako »nacionalna jed« na Skokici. Za Aleša je to konec etape. Vidiva se zopet kasneje, na Grenlandiji. 

Aleš ves čas na preži za kiti
 

Oživa skozi katero smo ponoč vplovljavali

 
Desno podrt pomol; luka kjer smo mi spodaj

Naslednje jutro/dan, moramo sprostiti privez ob pilotni ladji. Luko zapušča jadrnica, privezana na bok širokega katamarana, z nenavadno mlado posadko, mi pa jih nadomestimo. 

Katamaran, poln zelo mladih Francozov (najmlajši menda 14 let), vzbuja zanimanje. Izvemo, da gre za posebno »plovbo«, poseben »program«, namenjen hm….kaj naj sedaj napišem? Vzgoji, prevzgoji, nabiranju izkušenj za pravo življenje, ali zgolj spoznavanje mornarskih veščin. Kakorkoli, plovba tega katamarana, začeta v Franciji, skupno poteka (bo potekala) deset mesecev. V tem času gredo dvakrat preko Atlantika. Mladina se ima pri tem kaj naučiti in izobražujejo med drugim tudi drug drugega, in sicer z znanjem, s katerim razpolagajo.  Udeleženci se menjajo, nekateri ostanejo dlje časa. Vsi so še kako prijazni in ves čas nekaj delajo. Nič jih ne ujčkajo. Pranje poteka ročno in še kaj. Nikjer pa nobenega »mobitela«…

Mladina iz katamarana pri delu

Ročna pralnica...

 Dva polna preživimo tu. Miran in Zlata sta običajno bolj pohodno nastrojena. Aleš, Nataša, Ksenija in jaz se tokrat združimo in imamo bolj užitkarske namene. Vsak ima svoj prav. Flores je divji, kot so vse azorski otoki divji. Pa vendar imajo vsi otoki vsak svojo specifiko.

Doživetje in opisa vredno je bila vožnja z »busom« v kraj Moisteiro na jugozahodu otoka. Avtobus manjši, lokalni. Poleg šoferja smo na njem samo še štirje potniki. Aleš in Nataša, ter midva s Ksenijo. Linija je bila res »močno lokalna«, saj smo se vozili po poteh, kjer cesta ni bila širša od širine avtobusa. Ovinkasta kot da vozimo slalom iz Vitranca, strmina pa za »Rogliča«. Pas mater! 

 




To pa je bila res lokalna linija. Kako se tu srečujejo, ni jasno nikomur.  Pokrajina pa….da ti vzame dih! Neokrnjena narava, polna slapov, ki jih je menda kar 400 na otoku. Morje globoko v dolini, daje belo čipko otoku, skale ob vznožju gora črne kot noč in kot da je lava, ki se je včeraj razlila in strdila. 



Šofer opazi s kakšnim zanimanjem opazujemo vse okoli sebe in nas začne opozarjati sam na kakšno lepoto, posebnost. A to še ni vse. Ko je kaj lepega avtobus ustavi, odpre vrata in z Alešem izstopiva, da fotografirava. In lokalna linija se spremeni v »posebno vožnjo«….Kako že gre tista? »Pa ljudi, dali je to moguče?«


Ekipa »posebne vožnje« pač zna uživati v kulinariki. In smo tudi tu našli svoj kotiček…Kaj se je pa topilo v ustih, pa naj ostane skrivnost…


 

Kasneje posedim pred »hiško«. Vse večkrat se zalotim pri misli na nadaljnjo pot. Pravzaprav sem zaradi nje tudi tu. In zame vse skupaj na nek način šele dobro začenja…

 

 


Ah ja…prav je da razložim še, od kje »mistični zvoki« ob pečinah, ki jih omenjam. Gre za nočno oglašanje ptic čiger, ki gnezdijo v pečinah. A ko jih slišiš, kakopak kot ponoči…je zvok res nenavaden »elektronski«, kot bi letali naokoli droni!

Vidite obraz...?

 


 A Z O R I

PICO (Madalena)

FAIAL (Horta)

 

Na Azorih si kratkotrajni "piš dežja" in sonce pogosto podajata roke
 

Posadka v zavetju Skokičinega šotora med potjo

Premik na sosednji, cca 27 Nm oddaljeni otok Pico, kot je tudi ime najvišjemu vrhu otoka. Vršnji del gore je impozanten in skrivnosten. Pogosto se sramežljivo odene z oblakom. S svojimi 2351 m je tudi najvišji vrh Portugalske. Tu ni blefa. Tu res prehodiš celotno višino, saj startaš iz »nula«. Vsekakor zadostni hribovski izziv. Za vrh je potrebno celo plačati »vstopnico«. Posebna ponudba je menda, da v vulkanskim kraterju na vrhu celo prespiš. 

Skrivnostni Pico...
 

Alpinistično obdobje je že zdavnaj za mano, hribovsko tudi ni več v neki intenzivnosti in ja, sedaj sem Mornar in moji pogledi so vse pogosteje usmerjeni nizko….proti horizontu…

Zgodba iz tega otoka, zapisa vredna, pa je vsekakor Miranov bočni pristanek med dvema ladjama v vetrovni ribiški luki Madalena. Manever, spoštovanja vreden. Med dvemi ribiškimi barkami je bil prostor za Skokico, a pred in za njo je bilo po pristanku zgolj…morda dva, morda tri metra prostor. Posadka je brez besed, »bledo/zelenih ličk« opazovala postopek. Iz visoke »prove« sosednje ribiške barke je nekaj mornarjev opazovala kaj se dogaja. Domačin, ki se je peljal mimo je kar avto ustavil in prišel ravno tako opazovat  misijo »impossible«…. Na vsakokratni Miranov krik: »Kolk je spredaj prostora?« smo z lahkoto pokazali z razmakom rok, saj več kot pol metra ni bilo nikoli….in tako »pet šest puta«. Veter nas je sicer bočno nanašal proti pomolu in nanj je naš kapitan tudi računal, a je bila pomoč premalo izdatna in neuporabna…..in na koncu, na koncu je bila barka vezana na bok, tako kot si kapitan zamislil. Vse skupaj je menda izvedljivo samo še v »Alan Fordu«. Tvegal sem plavanje čez severozahodni prehod in Miranu rekel: »Zaslužiš medaljo, sam ne vem al' za ludost al' za hrabrost😉«….Pas mater!  

Malo se poglobite v fotko in poglejte koliko je prostora pred in za barko...in upoštevajte da je ob pristajanju tudi pihalo...

Med ribiči v luki, ki nam nudi prijazno zavetje:





Noč v luki...vse je mirno, samo barke se zibljejo

Žehta ribičev

Polenovke

Dan kasneje smo že na sosednjem otoku, do katerega imamo med vsemi azorskimi otoki, kjer te dni jadramo, najkrajšo razdaljo. Slabih pet milj. Iz mirne ribiške scene pademo v živžav barki, ki imajo več ali manj stotine in tisoče milj za sabo. Luka Horta na otoku Fajal daje videz, kot da se morajo prav tu »priforčkati« vsi, ki so prijadrali preko severnega Atlantika. Vse naokoli je pooooolnooooo grafitov, ki govorijo o barkah in njihovih zgodbah. Posadke in kapitani, vsi več ali manj »jadralsko prestreljeni« se zdijo, kot da so izstopili iz knjig. In zdaj sem sam del tega? Je to vse res?

 

Horta...referenčna točka za Oceanske jadralce, ki prečkajo Atlantik. Kolikor risb, toliko zgodb...   




Po Oceanih plujejo tudi otroci, ki prav tako rišejo svoje zgodbe!

Ksenija pri svoji "sveti kavici"

-------- **** --------

Zvečer pa je zopet na vrsti razvajanje brobončic...

Azori slovijo tudi po svojih sirih...in tu so vsi različni in noro dobri!


Jed v glineni posodi. Govedina v omaki z rdečim vinom in zelenjavo, ki se je v večji posodi seveda,  pripravljala več ur....se je topila v ustih.... Kdor me pozna ve, da je tovrstna kuhinja meni pisana na kožo. Morda pa jo pripravim doma...


 A Z O R I – SAAO JORGO (Porto da Calheta)

27.8. 2023

 


Vsak dan se zgodi kaj zanimivega. Tako malo pred našim odhodom dobimo novega »soseda«. Pristane par, ne več rosnih let. Videti je, da imata za sabo že nekaj Morja. Delujeta umirjeno, uigrano. Barka iz aluminija daje na vseh koncih vedeti, da je grajena za zahtevnejša Morja. Zagledam nalepko na krmi in spodnja čeljust se povesi. Kasneje kapitan potrdi, da je res naredil krog okoli Antarktike. Mornarji pravijo morskim prostranstvom okrog 40 o južnega vzporednika zaradi viharjev, ki tam divjajo, “roaring forties” (“rjovečih štirideset”)…Žena doda še, da je šel solo. Sedem mesecev je trajala ta neprestana plovba. 

Pred petimi leti v sedmih mesecih solo okoli Antarktike...
 

Sosed vpraša od kje smo mi in kakšni so naši načrti. Aleš razloži, da je »naš kapitan« šel že 3x okoli sveta in da so tokratni načrti »severozahodni prehod. Ko to sliši sosed, se zasliši rezki »uauuu«, a ne kot »uau« ki se zasliši, ko kakšna predstavnica nežnega spola kaj ugodnega zagleda na razprodaji 😉, ampak rezki »uau«, kot bi zarjovel lev 😉 in oči prekaljenega morskega lisjaka zaiskrijo z mladostno energijo.

Azorske otoke obiskujemo kot bi nizali bisere na ogrlico. In pravi biseri tudi so. Plani so včasih trdno postavljen že pred odhodom na etapo, včasih nastaja sproti. V luko Porto da Calheta na naslednjem otoku nameravamo sprva zgolj malo pogledati kako je s prostorom, a ko se privežemo pade odločitev, da tu tudi prespimo. Današnja etapa ni bila dolga. Zgolj 40 milj, a pivo po pristanku vsekakor »paše«. 

 

Gooooolllll!!!!!

Pademo v »vaško navijaško šank sceno v edini bufi« na obali in se zabavamo ob reakcijah, ko pade kakšen gooooollll….Vedno je zanimivo malo se »infiltrirati med domače«. A pravo druženje z domačini je šele, ko naju s Ksenijo povabijo na nekakšno krajevno slavje. Očitno gre za verski praznik. In ko meni kdaj kakšen domačin pomaha naj se priključim…ne pomaha niti do konca, ko sem jaz »že priključen« 😉. V prostoru pa….«ni kar ni«, namazi, domač sir, pršut, nekakšen mariniran »bob« nizek domač kruh, školjke, vino seveda belo in rdeče…In vse je potrebno seveda probati. «Uf, to je pa zame,« si rečem. Nazdravljamo slovensko in portugalsko. Domačini so veseli gostov, midva pa te gostoljubnosti.

 

Hiša vina

 A to še ni vse, saj sva šele »v hiši vina« vaška dekleta pa vabijo, da morava še »v hišo kruha«. Ponosne pokažejo nek poseben sladkasti nizek kruh, ki ga ob tej priliki napečejo same. In napekle so , kot razložijo 500 komadov. 

Hiša kruha
 

Kar nerodno nama je ob vsej tej prijaznosti, a ne toliko, da se ne bi nazaj grede še enkrat oglasil »v hiši vina«, zdaj že kot znanec. Ko vstopim samo dvignem roke v pozdrav in zasliši se »ooooooo….«. Sem pomislil, priznam, da bi moral biti sedaj tu prijatelj Mare Gran….(varstvo osebnih podatkov) s svojo harmoniko. Pas mater če ne bi naredili še »hišo žura«, ha ha.


 Ps.: V hiši kruha se nisem oglasil, ker vemo, da kruh redi 😉….

 ---------- *** ----------

In še nekaj prizorov iz tega gostoljubnega kraja:


 


 AZORI

- SAAO MIGUEL 

- TERCEIRA

 25.5 - 26.5.2023

 Čas je za premik na sosednji otok. Ob petih zjutraj odjadramo na 80 milj oddaljeno Terceiro. Napoved je ugodna. Do 15 vozlov bočnega vetra, ki pa bo seveda razvil nekaj vala in kot smo rekli, brez cca 2 metra vala tu skoraj ne gre. Proti koncu pa v zavetju vendarle najdemo mirnejšo "pot".

 

 

Malo trpijo želodčki, a po štirinajstih urah vendarle dosežemo Terceiro in pristanemo v mestu Angra do Heroismo, ne da bi »hranili ribice« in že nazdravimo s »Sangrio«. Mater se hitro učimo 😉

Angra do Heroismo  je najstarejše mesto na Azorih, je zgodovinska prestolnica arhipelaga in je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Je tudi sedež sodnega sistema (vrhovno sodišče) in glavna baza poveljstva letalskega območja Azorov (portugalsko Comando da Zona Aérea dos Açores), Base Aérea nº 4 in odreda zračnih sil Združenih držav. Pogled zopet pritegnejo pročelja hiš. So barvitejša od tistih iz Ponto Delgade. Dan kasneje se s Ksenijo sprehajava po okoliških ulicah. Uživam v fotografskih motivih, ki izzivajo. 

 




»Sapo zajemava«, ko presenečena ugotoviva, da sva prišla do arene, kje potekajo bikoborbe. Skulpture besnih bikov krožišču, naravne velikosti so dobesedne »nore«. 

 

 Muzej pripoveduje svojo zgodbo, v cerkvi orglar vadi kdo ve katero »fugo«. 

Dan si popestriva z avtobusnim premikom v sosednjo ribiško luko!

 


Pomoč pri informacijah nudi simpatična študentka. 

Dan poteka počasi, kot nama ustreza. 

 


 A Z OR I - SAAO MIGUEL 

- Ponta Delgada 

– Misterioz

23.5 - 24.5.2023

In so prišle! Zlata, Ksenija, Nataša. Pričakamo jih letališču, kot se spodobi za fante, ki komaj čakajo svoje »punce« 😉. Kar nekaj časa se nismo videli. Za čas sem tako ali tako izgubil občutek. Vem le, da je že doooolgo od tapasov v španski La Lineji. 

"Punce prihajajo"

Dan po prihodu je namenjen ogledu največjega od azorskih otokov Saao Miguela. Kot ostali imava tudi s Ksenijo najet rent a car. Vsega zanimivega je na otoku toliko, da si je potrebno narediti prioritete. Najprej se odločiva se za dolino Furnas. Med potjo fascinirajo orjaške praproti, pod katerimi se počutiš kot palček. 

Orjaške praproti in mi kot palčki pod njmi...   

Jezer, ki jih je otok poln, so tako ali tako ena od lepot, ki jih želiš videti. Ob marsikaterih so področja, kjer vse na okoli diši po žveplu. Pozdrav iz notranjosti Zemlje! Azori so seveda vsi po vrsti vulkanski in ponekod je struktura kamnina taka, kot da se je včeraj razlila in strdila lava. 

 
Žvepleni izviri ob jezeru

 

Vsi ti žveplasti izviri so poleg atrakcije za pogled in vonj še kako dobro izkoriščeni za gostinsko ponudbo. V »luknjah« se namreč pripravlja tipična jed »cozida«. Na gomilah peska, s katerimi so prekrite žveplene luknje je moč prebrati, kje nato to jed strežejo. A tam brez vnaprejšnje rezervacije ni šans da najdeš priložnost za poskušanje. Pa naju mika, da bi poskusila. 

Kuhinja...
 
 
"Codiza" je končana!

 Narava na vsakem koraku jemlje dih. Vsepovsod tista sočna zelena. Krav je menda res več kot prebivalcev.  


Plantaža čaja

 Ustaviva se seveda tudi na plantaži čaja. Zaključek dnevnega izleta pa je za naju Caldeira Velha z svojimi »hot springsi«. Termalna voda v naravi, v bazenčkih, kot jih je ustvarila narava vabi k namakanju in pregrevanju. Voda je topla, skoraj vroča. Na enem od izviriv doseže več kot 60oC. Na več mestih si kar kadi med skalami. Ljudi se namaka za najin okus malo preveč, čeprav količino ljudi regulirajo z številom izdanih kart.  Pa saj žal tudi nimava dovolj časa. 

Naravno kopališče v toplih izvirih

Ure prehitro hlapijo. Predstavljava si idilo, da bi pred večerom ostala tu sama. Morda ob robovih še sočno sadje. To bi bilo pa menda že blizu raja?

Pred večerom zapustimo Ponta Delgado. Plan je, prestaviti se za 18 milj, da jih bo jutri malo manj in bomo pristajali še podnevi. Sidramo na severozahodnem delu otoka, za atraktivnimi skalami, ki delujejo skoraj strahospoštljivo. K »nezemeljskem« ambientu svoje dodajo misteriozni zvoki, ki prihajajo iz klifov na obali, ob katerih sidramo. In sidramo blizu kraja »Mosterios«, kako ne bo torej vse skupaj misteriozno? Najbolje ta zvok opišem kot »elektronski zvok«, ali pa, kot da bi brenčali droni nad nami, pa seveda ne. Hm, le kaj to je?

Mistično sidrišče

Noč je skrivnostna. Lune še ni veliko, zvezde zato toliko bolj pridejo do izraza. A ob vsej romantiki je vendarle potrebno pošteno povedati tudi….da nam na sidrišču oceanski val nam ne prizanaša. Guncamo se »kot opice«. Zdaj pa lahko po dolgem času zopet napišem »pas mater!«

 

 A Z O R I - SAAO MIGUEL - Ponta Delgada (del posadke odide)

21.5.2023 – 22.5.2023

 

Pristajamo v mestu Ponta Delgada, administrativno središče arhipelaga Azori
 

Ponta Delgada (otok São Miguel)  je končna destinacija za del ekipe, s katero smo skupaj od Gibraltarja. Prevozili smo skupaj  1257 Nm, kar je 2328 Km. Če za tiste, ki niste navtiki  navedem za lažjo predstavo, da kadar smo jadrali s hitrostjo 17 Km/h smo jadrali hitro…in ko se spomnite še v kakšnih razmerah smo jadralni prve dni, potem je morda lažje razumeti, da je za nami kar velik zalogaj. A kje je še konec načrtovane poti…?

Vkrcali smo se kot neznanci, razšli smo se, kot da se poznamo že leta. Jadranje v težjih razmerah te poveže podobno, kot te, ko se z soplezalcem v gorah navežeš na vrv…

Na etapi Gibraltar – Azori (São Miguel) smo skupaj jadrali:

Kapitan Miran

Aleš

Gregor

Nina

Marko

In še en Marko

Jutranje slovo in skupna zgodba ostaja spomin...

Na barki ostanemo trije. Poleg kapitana še midva z Alešem. Imamo prost dan. Izkoristimo ga tudi za pranje.  Pri pranju smo vsi ponosni, da nam ta "silni postopek", ki nam je več ali manj očitno vsem tuj, uspe. Glavno vprašanje je: "Ti, a ti je šlo kaj v barvo?" ;)

Žehta...

Pretežen del dneva pa izkoristim za "brezciljno" pohajkovanje po okolici....

Marsikatera barka nemo pripoveduje svojo zgodbo. Kdo ve kje vse se je že potepala ta...


 

In kjer so krave so tudi siri
 

Tlakovane ulice so polne vzorcev. Poleg izjemne narave bo to tudi ostalo v meni kot vtis iz Portugalske. Tako kot to, da so Portugalci zelo veren narod. Ena cerkev ni nikjer dovolj, tudi če gre za manjši kraj.


 



Doma pa se pripravljajo trije novi člani…in mi jih čakamo tu:


 A Z O R I - São Miguel

19.5.2023 – 20.5.2023

Azori so ena od dveh portugalskih avtonomnih regij (druga je Madeira). So arhipelag devetih vulkanskih otokov v severnem Atlantskem oceanu, približno 1360 km zahodno od celinske Portugalske, približno 1640 km zahodno od Lizbone, približno 1500 km severozahodno od Maroka in približno 1900 km jugovzhodno od Nove Fundlandije v Kanadi. Raztezajo se več kot 600 km in ležijo v smeri severozahod-jugovzhod. Tako, malo za občutek in preplonkano iz Wikipedije.

Ko brskam po netu, kaj pišejo o Azorih najdem same superlativa…Skrivnostni otoki sredi Atlantika.…Azori, razkošje v zelenem in nebeška modrina in še in še.

Kar nekaj dni se bomo potepali po Azorih, ki res navdušujejo. Jaka iz Novega mesta mi piše, da je bil tu, da je še vedno čisto navdušen, da nam kar zavida in še…da je »tam« zelena drugačna »zelena«. Jaka res je. Zelena trave je tako sočna, da bi ugriznil vanjo. Krav, ki pa to počno, je pa res v izobilju. Krave, ki ne poznajo »štale«…morda pa so to »srečne krave«.

Zapuščamo »Maričko« (Santa Marijo). Naš naslednji cilj je São Miguel sosednji otok, od Maričke oddaljen cca 50 milj. To je največji otok v arhipelagu. Pogoje imamo take, da bi jih vsak jadralec, če bi imel možnost, izbral. Veter v povprečju cca 17 vozlov, vala seveda nekaj je, saj smo vendarle na oceanu, a do dva metrski val je tu skoraj ravno Morje, če le kaj piha. Vozimo slabo orco in kasneje bok. Naša hitrost je zavidljiva, ves čas preko 8 vozlov, pravzaprav ves čas med 8 in 9.  

In ti pogoji so idealni tudi za spanje. Prepustim se zibanju in sanjam. Ko naslednjič odprem oči, je za nami je dvajset milj. «Sam, da smo si na jasnem«…nisem jaz tako dolgo spal, tako smo šibali 😉.

Pristanišče, kjer pristanemo se imenuje Vila Franca do Campo. Halo?  Campo? Pas mater, kaj pa če smo »Čampati«  od tu ? Malo bi se še zadržal pri žlahti, ha ha….

 


Luke, v katerih so tudi marine, so si na nek način podobne. Dokaj ozki vhodi, med visokimi valobrani, polni preslikav, črni vulkanski kamni, s katerimi je vse obloženo. Tako nekako. In pa seveda jadralci . V glavnem prihajajo ali odhajajo. In poti so tu več ali manj doooolge, oceanske. Dan v katerem pristajamo in dan kasneje imamo zopet prosto za potepanje po okolici in kakšno pivo, ali kozarec vina jasno pade tu in tam. Svet zopet doživljam preko objektiva.








 

 

 

 

 

 


AZORI - Santa Maria

17.5.2023 – 18.5.2023

 

Počasi  mi »leze pod kožo«, da sem na Azorih. Na prvem, majhnem otočku velikosti cca 10 x 16 Km. Kolikokrat in koliko let že na Jadranu poslušam o Azorskem anticiklon, še kako željenem. Prinaša stabilno vreme. In zdaj sem tu, z občutkom, kot da sedim sredi »vrtinca A«.  

Marina "Vila do Porto"

 Dan po pristanku je namenjen spoznavanju otoka. Razkropimo vsak po svoje, ali v paru. Eni s skuterji, drugi s kolesom, tretji z »busom« in nekaj tudi na štop. Vsak na svoj način. Otok, kot menda vsi ostali, v tem arhipelagu, je zelen, gorat in poln vode. Ceste vijugaste, hiše majhne, verjetno skromne, vse z dimniki kaminov ob strani. Poskušam si ustvariti vtis o življenju na tem azorskem »Susku«, kot mi v nekem trenutku pride na misel. 

V nadaljevanju nekaj fotografij, ki naj govorijo zase....

 
 


 






-------------- *** --------------

Dan je bil poln. Doživet tudi preko fotografije, kar mi je še kako ljubo. Odtavam z mislimi preko objektivov. Domačin, ki prijazno ponudi prevoz, po "dvignjenem palcu", da dnevu pečat stika s pristnostjo relanosti otoškega življenja. Konjak na koncu poti, pogreje dušo, večerja v "DuFogo" poteši "brbončice"...



Se nadaljuje!

 

ATLANTIK: Proti Azorom (Porto Santo/arhipelag Madeira – Santa Maria/Azori)

14.5.2023 – 17.5.2023

1. dan nedelja

Zapuščamo Porto Santo (Madeira)

Na pot odrinemo z nam ugodno vremensko napovedjo. Vetra naj ne bi bilo več kot cca 20 do 25 knt; smer NNE, kar naj bi za nas pomenilo »laško orco« (jadranje proti vetru, vendar ne v ostrem kotu). Nekaj več vala naj bi bilo samo na začetku.

V realnosti so nam razmere še bolj naklonjene. Jadranje je udobno in postane en sam užitek. Valovi so nižji od pričakovanih. Cca 2m in kaj preko, je za Ocean skoraj ravno, a še vedno živahno. Posadka je že kar utečena, kapitanov »ukor pred izključitvijo« fašemo le še redko 😉. Pogovori se dotikajo zadnjega vdora vode v notranjost barke in karkoli komu pade na pamet. Časa je dovolj za vse. Tudi za »štukanje spanca«. Plovbe dneve in noči so tako drugačne od enodnevnih. 

Spremlja nas sonce, ki se vsake toliko sramežljivo skrije za oblak. Oblaki se pred večerom pričakovano zgostijo. Sonce, skrito za njimi, osvetljuje horizont teatralno. Bo zvečer kakšna gledališka predstava?    

Oceanski večer...

Nasmeh v meni...že doživeto...nisem verjel, da bom spet! Ena od magij Oceana! 

Morje postaja temnejše. In potem, kasneja,...Waitapu (beri Joža Horvat:"Waitapu"). Priobalno tega ne moremo razumeti, potrebno se je preiskusutu in poiskusuti dodakniti se te "črte"! A vse se začne pri: "Želim in zmorem to!"



Kasneje...

Noč! Lune je malo. Do izraza pridejo zvezde in teh je kamorkoli se ozreš brezmejno. Ni svetlobnega onesnaževanja civilizacije, ni ljudi, ni bark…kot da smo sami na zemeljski obli! Skokica pa drvi v noč s povprečno hitrostjo preko 7 vozlov. Preverjaš z očmi, verjameš v AIS elektroniko. Vse koli tebe je poooooolllnaaaaaa zvezd. Vsakič se sprašujem: "Le od kje se vse usujejo" V vodi srebro iskrečega se planktona in nikjer nikogar samo mi in Skokica. Še ladij, ki se bi jim bilo potrebno izogibati ni. 

 


2 dan; ponedeljek

Zjutraj račun pokaže, da smo v 24 urah prevozili 175 milj. Z rezultatom smo še kako zadovoljni! A igre ni konec. Pred nami so še milje in milje.  

Življenje na barki dobiva svoj ustaljen režim. Gvardije potekajo, kot je v začetku dogovorjeno. Spanca v enem kosu ni več pri nobenem dovolj. Potrebno mu je dodajati koščke, ki jih poskušamo poloviti preko dneva. A vse to je običajno. Pač življenje na barki na več dnevni plovbi. 

Občasno nam malo nagaja tudi avtopilot, ki »ga meče ven«, kljub relativno milim pogojem. Pravi, da izgublja stik s krmilno enoto. Priti do kontaktov, ki jih je potrebno tudi preveriti zahteva praznjenje nekaterih komor.

Spomin na težave, kot sva jih imela z Jasminom na Pacifiku pet let nazaj so še kako žive in oceanskih plovb ni brez težav. Miran izjavi, da so te plovbe pogosto »ena sama improvizacija« Če on, z vso svojo »kilometrino« to reče, bo že držalo. Gledam kapitana in vidim na obrazu, da je z mislimi pri problemih in rešitvah. Glavna poglavja letošnje Skokičine poti so šele na horizontu.

Popoldan kapitan želi prikazati manever »pritajevanja«, ki je v resnici »zaustavni položaj« in v okviru katerega izvede »obrat v veter«, kar je pravzaprav »orca la banda«, ha ha ha ha. Miran že ve, zakaj to pišem. Posadka ima priložnost da se ohladi v Atlantiku, midva pa sva na meji, da drug drugega vrževa v Morje in uskladiva terminologijo 😉. Nasmejali smo se pa le… 

 

Danes imamo že tako »mirne pogoje«, da jemo lahko že iz skodelic na kolenih. Nina nam skuha rižoto, kapitan pa odobri špricar, ker smo na polovice etape. Čisti razvrat 😉!   

 


Pred mrakom imamo še 225 milj do cilja. Od Gibraltarja do tu jih je za nami že preko 900.

Med vožnjo opazujemo alge, ki jih je sem prineslo iz Sargaškega morja. Sargaško morje je edino Morje, ki nima obale (glej sliko) je polno teh posebnih alg Sargassum, ki po obliki spominjajo na grozd. 

 

Sargaške alge na naši poti!

Poiščem info:

"Poortugalski mornarji so bili med prvimi, ki so v 15. stoletju odkrili ta predel in ga poimenovali po teh algah. Gre za območje severnega Atlantskega oceana. Zahodno od Sargaškega morja teče zalivski tok, proti jugu Južni ekvatorialni tok na vzhodu pa Kanarski tok. Tople temperature vode tega morja so ustvarile dobre pogoje za razmnoževanje alg in zaradi tokov, ki na določen način zapirajo morje, so alge ostale znotraj, v samem središču."

A veste po čem je še znano »Sargaško morje«? Po tem da je v tem predelu tudi zloglasni Bermudski trikotnik…No mi smo vendarle malo višje in gremo raje belim medvedom v objem 😉.

3 dan, torek

Ko se zbudim največkrat preverim pozicijo. Danes je le 147 milj (272 Km) do konca, kar je toliko kot od juga Istre do Hvara. Pif…«kamilce« pa saj smo skoraj »doma« 😉. Vetra je malo, do 15 vozlov. Vozimo orco. Vala, ki bi nas zaustavljal ni veliko. Spet eno »jadransko« jadranje.  

Med potjo srečamo marsikaj zanimivega iz živalskega sveta. Tako jadramo tudi mimo meduz, Portugalska ladjica (Physalia physalis).

Portugalska ladjice, ki hitijo mimo nas!

Bleščeči barvni plinasti mehurji so tako lepi in res podobni jadrnicam. Berem, da je telo veliko 9-35 cm, dolžina lovk pa običajno 15m, v zelo redkih primerih pa so lahko dolge do 50m. Uf. V ožigalkah imajo močan toksin, ki lahko povzroči tudi smrt pri človeku.

Zato pa so prijaznejši delfinčki, ki nam pogosto delajo družbo. Kapitan doda še glasbo in vse skupaj je skoraj že kičasto! 



 4. dan, Pristanek – sreda dopoldan

Zjutraj se nam »prikaže Marija«…..

Santa Marija, naš prvi otok v Azorih!
 

Le kako se nebi, saj bomo pristali na prvem azorskem otoku »Santa Marija« 😉.  540 milj (cca 999 Km) je za nami od zadnjega kopnega, otoka Porto Santo iz skupine Madeira. Od Gibraltara do sem preko 1190 milj (cca 2200 Km) Tokrat smo imeli pogoje, nad katerimi se res ne gre pritoževati. In ja, gotovo smo jih toliko bolj cenili, po tistih »prvih miljah«. 

Pa kaj si nismo to zaslužili???

 

Azori nam v pozdrav pošlje prh dežja. Bil bi užitek stopiti na palubo in se mu prepustiti. Prepustiti kapljam, da polzijo po telesu. Izprale bi znoj in sol, ne pa lep spomin na vse doživeto etape Gibraltar – Azori!

In smo tu...prvem cilju. Kje daleč so še končni...

 

ATLANTIK – Proti Arhipelagu Madeire (Porto Santo)

12. – 13. 5.2023

Takoj ko spremenimo smer stran od Azorov in zajadramo z vetrom v pol krme postane vožnja seveda bistveno bolj udobna. Valovi postajajo navidezno bolj umirjeni, a gre samo za drugo smer iz katere nas dohitevajo. A so seveda enaki in so še kako visoki, pravzaprav se valijo cele gore za nami. Navadiš se tega. Barko dvigujejo in spuščajo. Še kako nam ustreza vse to. Ure in ure kofutanja in prelivanja iz boka utruja. Tako pa se zdi, da se peljemo za izlet…Noč, kolikor jo je ostalo mine hitro. Naredi se krasen sončni dan. Zopet uživam v pogledih na valove.

 





 Vse bolj smo sproščeni….ko se zgodi…

….v tistem trenutku sem v salonu in si kuham kavo….od zunaj zaslišim PAZIIIIIIII !!!!!! Ne dojemam, kaj se dogaja. V notranjost barke, v salon se zliva slap Morja in ne neha in ne neha. Vse povsod je voda vse je mokro. Moker sem  tudi sam. Prijatelji zunaj so tako ali tako, kot bi jih stuširal….

Kaj se je zgodilo? Preprosto. Dva visoka vala sta se seštela in se od zadaj, visok kot sta bila, preprosto prevrnila in izlila v kokpit. Vode je bilo v trenutku preko višine sedežev in seveda še več, ter se vse skupaj prelilo v salon. Verjetno je bilo vse vode kakšen kubik….Ojoj. Saj ni bilo časa ne za strah, ne za grozo. Ne moreš dojeti vsega. Veš samo, da »filma za nazaj ne moreš zavrteti« in nadaljevati z: »ma smo se samo hecali«….

Sledi delovna akcija izčrpavamo vodo izpod podnic. Voda je povsod, v vseh predalih in prekatih. Zajemamo, odlivamo, brišemo, kolnemo. Škode je veliko. Mokra je bila tudi navigacijska miza, pljusknilo je tudi tja in še naprej. Tri metre daleč v salon je plusknilo. Mokro je tudi v navigacijski mizi in tam je tudi računalnik….Škode je veliko, za cca 2000 €… inverter…računalnik…telefon…in še kaj. Ta val, ki se je tako poigral z nami je bil zelo drag….Smo ko polite kure…pravzaprav, kot pet politih petelinov in ena »kura« (😉).

In iz vsake zgodbe je prav, da se kaj naučimo…na Oceanu se nikoli ne smeš popolnoma sprostiti, vsaj tako ne, da imaš vrata v salon popolnoma odprta. Upam, da bo sedaj med bralci čim manj tistih, ki bodo »pametno« zaključili: »Aja….«.

Noč, ki smo jo imeli pred sabo, kolikor nam je manjkalo do Otoka Porto Santo, soseda Madeire je bila za vse  nekoliko živčna. Vsake toliko je verjetno vsak od nas s strahom pogledal izza hrbta proti »gričevnati« pokrajini….


Porto Santo

Na otoku pristanemo zgodaj, po osmi uri. Še kako prija pretegniti noge in naročiti: »eno pivo prosim!«

Preostanek dneva preživimo privezani ob pomol. Valobran je poln grafitov jadralcev. Vsak zase je zgodba. Urejamo vsak svoje stvari, urejamo barko, urejamo sebe. Proti večeru pa sprehod v mesto in razvajanje brbončic spet po Portugalsko, Miran pa si je lahko po nekaj dneh zopet privoščil svojo dozo teka.

 


Za nami, od Gibraltarja do tu je 654 milj, pred nami, do prvega otoka na Azorih pa še cca 500 milj. Petsto »živahnih milj«…Kar pomeni cca 4 dni in noči plovbe.

 

A=Gibraltar     B = Porto Santo    C = Azori

 Fotgrafije bodo urejane še naknadno...

 

 ATLANTIK – Jadranje proti Azorom, a potrebno je spremeniti plan…

10. – 11. 5.2023

Lagos zapuščamo ob 15:30. Zdaj smo kompletni. Kapitan Miran in posadka Aleš, Nina, dva Markota in jaz. Do Azorov je pred nami cca 800 milj. Hitimo na pot iz vremenskih razlogov. Ob Portugalski vleče »stržen« severnika jakosti 25 do 30 knt in sega cca 200 milj daleč. Naša smer je direktno na zahod, torej nas bo prelivalo iz boka. Hitimo, ker razvoj vremena kaže na še dodatno okrepitev severnika, mi pa načrtujemo ta stržen čim hitreje prečiti, če bo potreba smo pripravljeni odjadrati tudi malo proti jugozahodu in se nato z ugodnejšim in šibkejšim vetrom povzpeti nazaj do Azorov. 

 

Napoved, ki se na dan odhoda še spremeni

Kmalu po rtu Ponta de Sagres se soočimo z realnostjo. Za jadranje bo zadoščala tretjina prednjega jadra. Hitrosti so spodobne, ves čas okoli 7 Knt. In odjadramo v noč. Spomin na grške plovbe oživi. Začno se srečanja s tankerji. Kurzen linije so široke kar 25 Nm in jih je več. AIS je pri tem seveda v veliko pomoč. Morje je vzvalovano do te mere, da se tankerji dokler ne pridejo bližje skrivajo za gorami valov.

Z Nino imava v najini izmeni stražarjenja kar nekaj »živčnih srečanj«. En od »velikih« celo spremeni kurz…Ko že misliva, da je živčne vojne konec…pok in rrrrrrrrrr!!!!!! Nimava pojma kaj se dogaja. Miran že od znotraj zavpije: »Kaj smo povozili?« Res se je slišalo tako, a nismo. Ugotovimo, da se je s pokom odvila genova (prednje jadro) od konca. Pretrgala se je vrv od »rola«. Malo za občutek situacije: noč, barka drvi, vsake toliko nas prelije val, vetra je več od napovedi, jadra pa sedaj, ko se je odvilo v celoti seveda preveč….mislim, da ni potrebno nič dodati…

Miran, prekaljen oceanski jadralec preudarno in mirno rešuje situacijo.  V želodcu me stiska, ko ga gledam kako v noči na premcu ob divjem gibanju barke in prelit z valovi rešuje situacijo. Vrv je nakako »vštukal«, a ostane problem, da ne moremo jadra še dodatno krajšati, če bi bila potreba…

Dvojice posadk na straži se menjajo in noč preide v dan. Malo pospim in ko se pojavim v kokpitu me za dobro jutro pozdravi »kapitanova izjava dneva: »Imamo malo gričevnato pokrajino«. Kaj ne bo grčevita pas mater, če se pa jahamo po štiri merskih valovih, ha ha.

In tako je za nami prva Oceanska noč in drugi dan. S pogoji nam ni prizanešeno. Vetra je več od napovedanega in na displeju merilca hitrosti se številke vrtijo ves čas okoli 30, celo do 38 in potrebno je vedeti, da je 30 in več vozlov vetra na Oceanu nekaj drugega kot na Jadranu. Predvsem je val neprimerljiv. Veter se bo širil za nami hitreje in mu ne bomo ušli kot smo želeli. Valovi pa ves čas od 3 do 4 metre pa tudi do 5.

Fotografij vse te scene, ki bi bile kaj vredne ni. Preveč divje vse skupaj. Ves čas nas preliva. Vsake toliko nas v bok prileti val, ki prileti od strani direktno v okna »šotora Skokice« in nato se slap Morja preliva po kokpitu. Vsak po svoje skačemo kot kobilice, da ne bi bili mokri, a nam največkrat ne uspe. Tako ali tako pa se na koncu posedamo po mokrih klopeh. Tudi v notranjosti barke je po tleh vse mokro, slano in drseče. Vmes v enem od konkretnih nagibov odleti iz navigacijske mize na tla še Miranov prenosnik… 


Ko sediš v kokpitu in je nasproti tebe zid Morja...


 

Pa vendar, čeprav naporno je vsa scena lepa, kot je lahko le Ocean. Divje razburkano, da imaš občutek, da si res v gorah. In ko se lomijo vrhovi največjih valov, ki se vsake toliko zvračajo okoli nas, se vse tako zapeni, da na samo da misliš da gre za gorsko pokrajino, ampak da gre za zimo v gorah. Na posameznih delih opazujem smaragdno vznožje. In poglej….in se mi nasmehne…tista stekleni vrhovi, ki jih tako dobro poznam iz drugega Oceana, so seveda tudi tu. In spet vem, da bi, če bi splezal na vrh takega vala in pogledal skozi »stekleno okno« videl do dna Oceana…

Opazim Miranov zaskrbljeni obraz. Ni sproščen. Napoved je, nam v škodo zopet malo spremenjena. Taka situacija kot je bila ponoči in čez dan, bo trajala še vse do sobote…Nas pa premetuje kot v pralnem stroju, na bobnu rola pa zgolj dva ovoja…

Spremenimo kurz in namesto na Azore moramo na Madeiro...

In pade odločitev! Ne gremo na Azore, ampak na Madeiro. Spremenjen kurz bo pomenil jadranje v pol krme, kar bo zmanjšalo obremenitev rola, za nas pa udobneje. Na Madeiri bomo popravili, kar je potrebno popraviti in nato na Azore, kot je bilo načrtovano. S tem smo si za cca 180 milj podaljšali pot, a z odločitvijo soglašamo.

In tako pred nočjo po cca 200 miljah, kolikor smo jih prejadrali od Lagosa (povprečna hitrost nad 7) spremenimo kurz proti Madeiri z vetrom v pol krme, kot bi jadrali s pasati…

Lahko noč iz Atlantika!

 

PORTUGALSKA  (Faro – Lagos)

9.5.2023

Sidrišče zapuščamo, zapuščamo laguno. Dnevni pogled je seveda zalo drugačen do nočnega. Zdaj vse vrtince in tokove tudi vidimo, včeraj smo jih bolj čutili. Na vhodu je pravi rodeo. Za Skokico in 50 ft dolžine seveda to ni noben problem, koncentracija in čvrsta drža krmila pa je, ne glede na to, nujna. 

 Pred nami je še ena »priobalna etapa«.  Nadaljujemo ob Portugalski do Lagosa, kjer se bo vkrcal dodatni član posadke, nato začnemo z nekaj dnevno, najverjetneje pet, Oceansko plovbo, v živahnih razmerah.

Veter dobivamo več ali manj v čelo. Jadranje, predvsem proti koncu, postane vse bolj živahno orcavo. Severozahodnika je več kot 25 vozlov. 

 

Vhod v marino Lagos poskrbi na koncu za dodatni adrenalin. Znajdemo se v dokaj ozkem kanalu, z nasprotnim vetrom. Ni prostora za manevre, kaj šele obračanje pri obstoječem vetru. Pred nami se znajde katamaran, ki vpije, da mu je odpovedal en od motorjev, pred nami tudi dvižni most, za katerega upamo, da ga bodo odprli pravi čas. Marina je kmalu za njim. Uf….ni zavidljiva situacija za kapitana. Najprej smo vsi srečni, da smo se privezali začasno (bočno) na tranzitni pomol, a veselja je kmalu konec, saj nas marina »prijazno povabi«, da se premaknemo v notranjost. Pomol, ki nam ga odredijo je pozicioniran tako, da bomo pristajali z vetrom, ki ga tudi tu ni malo, ki nas bo dodatno potiskal k pomolu. Ni kaj. Pa se je, z malo telovadbe ob privezovanju, vse dobro izšlo. 

 

Kapitanu poskušano pomagati pri nekaj nujnih tehničnih opravkih. Potrebno je zašiti poškodovan del spray hooda in popraviti eno od pozicijskih luči. Potem imamo »prosto« ;) Miran izkoristi večer za tek, mi pa za »gostilno« 😉. No, pravi namen je malo okusiti kakšno Portugalsko kulinariko in posadka je tu složna. 



 Zvečer z zanimanjem opazujem oseko…Kar nekaj metrov jo je. Zopet nekaj novega zame….

 

 

 

Na Portugalsko se bi vsekakor potrebno še vrniti. Ali pa kakšen dodatni dan ostati tu.


Zdaj pa najverjetneje nekaj dni ne bo pogojev za pisanje Bloga....ampak se vrnem...;)


 Ob Španiji do Portugalske (Gibraltar – Faro)

7.– 8. 5.2023

Nedelja. Kapitan in posadka priletijo v  Malago, kot jaz preteklo nedeljo. Vkrcavanje, pašta, pregled podatkov o tokovih in ob 20 h zapuščamo Gibraltar!  

 

Gibraltar mi bi bo ostal v lepem spominu..

 

 

V ožini med Španijo in Marokom in je potrebno resno upoštavti tok. Jadralcen lahko povzoča resen problem. Kolikokrat sem bral, da so se barke vračale, ker so izplule ob nepravem času. Tudi mi zbiramo informacije. S tem se na Jadranu, do sedaj nisem kaj dosti ukvarjal. Tukaj pa...visoka voda...nizka voda...tokovi..plimni tokovi...tablice...veter...vse je potrebno uskladiti, da bi bili v ožini, na rtu pri Tarifi ob kolikor toliko pravem času.

Očitno smo izbrali primeren čas za odhod in ta ni bil naključen. Pred nami je cca 140 Nm, začenjamo z nočno plovbo. Razdelimo se v posadke v straže (gvardije). Izberem drugi del noč, kar mi ustreza. Prebujanje dneva je vedno tako magično.  Z Nino sva v paru. Želi se naučiti jadrati, vse jo zanima. Ni se prišla samo voziti.

 

Vetra zmanjka in kaj nam preostane drugega kot motoriranje. Pa je vseeno lepo. Polna luna seveda dela noč čarobno, a področje s svojo specifiko plitvin, označenih ribiški področij in ribičev, ki lovijo zahteva polno pozornost. Pestro vsekakor. Tokrat nismo »na skokih«, ampak na »veleslalomu«. V času najine gvardije se z Nino kar na enkrat znajdeva pred polno manjših osvetljenih oznak, ki vse povsod utripajo. Ene so bele, druge rdeče, pa tudi zelene. Prebudim kapitana, ker bi rabil nasvet, pa je hitro jasno, da so težave z oznakami manjši problem, kot če kapitana prebudiš iz sladkega spanja…(Very dangerous !!!) ha ha..

 

 Ob prebujanju dneva smo še vedno v področju Ork, na katere vsi opozarjajo in strašijo. Informacije o srečanjih in neprijetnih stikih, ki pomenijo menda lahko tudi zaletavanje Ork v barke in posledično poškodbe, so objavljene celo na posebni spletni strani. Za enkrat ni razlag kaj se dogaja. So se te živali začele boriti za svoj prostor? Slika spodaj je slika iz informativne spletne strani, ker koliko toliko ažurno vnašajo podatke kje so bile Orke opažene (modre oznake) in kje so bili kontakti (rdeče oznake). A kaj lahko narediš? 

 

Tretjino naše poti se tako tako držimo bližje obali in tu naj bi bili tudi varnejši pred temi lepimi živalmi, ki so kar na enkrat dobile negativni predznak. Veter ne sledi našim pričakovanjem…motor brni v eno. Če želimo v določenem času prispeti v Lagos, kjer nas čaka še en član posadke, moramo ohranjati hitrost. Nekaj ur imamo tudi kar spoštljiv val, ki ima že oceansko podobo. In mi seveda plujemo po Oceanu, Atlantiku, pa čeprav ob Španski obali. Za »en delovnik« se nas veter vendarle usmili, jadranje je seveda blagodejno, ušesa so še kako hvaležna.

Dolgočasno seveda na barki ni. Miran poskrbi za strokovno izobraževanje…ugibamo kateri državi pripada posamezna zastava. Ene so močno scefranem druge manj. Vse pa nemo govorijo zgodbe o preplutih miljah…Miran je kot satelit, ki neprestano kroži okoli zemlje. Vsake toliko se mu kje uspemo pridružiti, a on ostaja v svoji orbiti in se niti ne pusti kaj dosti motiti…

 




 Pred večerom Špansko zastavo zamenja Portugalska. »Zaliv«, kolikor se temu sploh lahko reče zaliv, med Cadizom in Laguno pred mestom Faro, kjer je naš cilj etape seveda prečimo. Orke zopet še vedno ne zanimamo. Ocean vse bolj postaja podoben »Morju«…Za trenutek se mi zazdi, da se pred večerom vračam iz Unij v Istro…

Vhod v laguno je atraktiven. Tok močen. Tik pred vhodom nas skoraj vrti. Kot da bi vstopali v laguno atola! Vse področje je dobro označeno, ko pridemo skozi ožino se vse umiri, sidramo v globini štirih metrov. Šestindvajset ur je za nami, od kar smo zapustili Gibraltar.

Privoščim si spanje v kokpitu, a predno zaspim si še pomežikneva s svetilnikom, ki je nasproti mene…

Etapa je zaključena, a potovanje se šele začenja! Lahko noč!


 

 Španija, kot se me je dotaknila…

6.5.2023

Satelitski pogled na Gibraltarsko ožino...okno v svet za vse Mediteranske pomorce!

 Španija, obkrožena z Atlantskim oceanom in Sredozemskim Morjem. Malo ali nič nisem vedel o tebi. Teh sedem dni, ki sem jih preživel tu je seveda tudi premalo, da bi vedel kaj dosti več. Pa vendar… Prepuščal sem se občutkom in ti so vezani na moj način doživljanja sveta. Fotografija je pri tem nepogrešljiva. Neskončno uživam pri tem in kasneje, ko jo vpletam v zgodbo, prav tako. In prav to, v tem trenutku tudi počnem…

Vsake toliko je prav da greš »malo v svet«. Tudi zato, da ponovno spoznaš, da je Jadran res lep, pa vendar se Morje tu šele začne. Prav je tudi, da spoznaš odnos ljudi to turistov, kot tudi, da nam kulinarično na Jadranu marsikdaj prodajajo »bučke«. O vsem tem sem v teh dneh kar nekajkrat razmišljal. A da ni res? Pa mi povejte, kje in kdaj lahko naročiš tam droben, a kreativen prigrizek? Ups, sem pa malo zašel. V meni je v tem trenutku preveč »mehkobe«, da bi zgodbo zapeljal v to smer.

Kulinarika nedvomno veliko pove o deželi in ljudeh. Lepo se ji je bilo prepuščati. Bi bil pa res gre, da bi tu tolkel makarone in prihranil nekaj cekinov. In kako lepo se je prepuščati opazovanju ljudi in njihovih navad. Temperament Špancev je nalezljiv. Črnolase lepotice, kot sem jih imel priložnost doživljati, so jemale dih in zdelo se je, da jezdijo v galopu na črnih vrancih…

In za vse to si je potrebno vzeti čas. In jaz sem si ga!  

Naj nekaj fotografij v nadaljevanju govori namesto mene...in s tem je zaključen kopenski del te zgodbe. Sledila bo Morska pot...

   ---------------




Se nadaljuje na Atlantiku!

 

Ladies first!

5.5.2023

Zjutraj si rečem: »Danes bom kaskader!«. Načrtujem tuširanje in pranje. Nekaj perila sem že porabil in prav je, ko je že priložnost, da startan s čim več svežega, nekaj oblačil (hlače dolge in kratke) sem pa že »zasral«, kar mi običajno kar dobro ratuje...

Najprej je na vrsti tuširanje, pred tem pa britje. Tu ni nobenih zapletov 😉, a se zgodba kmalu začne. Nag stojim v tuš kabini, ko ugotovim, da sem pozabil na barki šampon; bravo. Malo poškilim po sosednjih tuširnicah, če je kakšen »los pedros« pozabil »žajfos«, pa nič. Ni kaj, sprehod nazaj na barko je neizbežen. Mimogrede pogledam v pralni stroj in ugotovim, da je sem očitno butnil preveč praška, saj pena rine ven skoraj že iz odprtine za kovance. Se počutim kot Mr. Bean! Kdor zna, zna! Vsekakor je prišla do izraza domača izkušnja, kjer pred strojem tudi stojim kot »tele«…Na barki ugotovim, da se po britju sploh nisem dobro splaknil in ni čudno, da sem požel toliko zanimanja na poti….Očitno je tudi tu prišlo do »overdose«…Pridem nazaj do toaletnega prostora in naletim na »prohibido el paso«. Super! 

 

Vprašam čistilko, koliko časa bo to trajalo…«Una hora señor!”. “Kaj? Eno uro? A boste belili?”, vprašam v mislih. Podnapisov ni, pogled pa ubija! Vdan v usodo sedem na koriti s palmo. Sonček me lepo greje, jaz pa v “ta topli trenerki” za na sever...nebeško! In potem preblisk. “Gremo pa v ženski del!” 

Samo za gospe...

Ob vstopu zavrešči ena “señora” in razloži, da je tukaj “only for women…”. “Pas mater, smo pa sramežljivi”. Razložim (beri: “maham s perutmi”), da je “za muškarce” prohibited in dam vedeti, da iz moje strani “no problem”, saj je vendar placa za oba. Señora tišči brisačo nase, se v zadregi nasmehne in pravi, naj počakam toliko, da se obleče. “Ningún problema Señora”, sem gentelmenski (se vidi, da sem bil vmes v angleškem delu) in spet mi od vročine, na toplem sončku, teče po grabenčku. Vse naprej je dolgočasno. Stuširan, obrit, deodoriran in ves dišeč stopam malo kasneje po pomolu. Bolj kot jaz, pa menda diši moje oprano perilo...mh...lepo dišeče po prašku...kaj ne bo! Še ko je delala centrifuga je bilo vse penasto...

Samo v mojem bobnu je bilo po vseh splakovanjih na koncu ob centrifugi še vse penasto...

Ko me bo dobil kakšen dež kje, se bom verjetno zapenil, kot da bi stopil na gasilni aparat
😉. Sam tista Señora, bi bila pa lahko malo bolj pametna. Lepo bi se “nažajfala”, jaz bi jo pa splaknil. Prostora je bilo dovolj za oba 😉, jaz pa sem imel dovolj praška,  ha ha. 

Toliko o dnevu! Zdaj se še lahko hecam. Pojutrišnjem prileti "Señor kapitanos". Konec turizma in zajebancios..."La navegación tiene prioridad"!

 

 Misli so večni nomadi, če jim le pustimo svobodo!

4.5.2023

Včerajšnja »gorska tura« je bila vendarle zame in moje stanje s križem malo preko meje. Danes zato nimam prav nobenih potreb po kakršni koli telovadbi. Ko zapuščam barko, nimam pojma kam me nesejo noge. A ni to vrednota, ko si to lahko privoščiš? V teh dneh, ko sem sam tu na barki tudi ne mislim nič kuhati. Želim okusiti »žmoht« Španije vsaj malo tudi kulinarično. Praviloma je potrebno v ta namen najti domačinske »pajzle«, to vem. Vse prepuščam intuiciji. »Pajzelj, ki ga izberem, vsekakor na prvi pogled izpolnjuje moja pričakovanja. Sami domačini, tu ni dvoma, mize in stoli vsekakor ne restavracijski, polno ljudi, španska glasba, vse povprek govorjenje…uf…«žmoht«. 

 

Očitno sem imel tudi srečo s časom. Verjetno je čas kosil… Kakorkoli, več kot očitno sem zadel v polno. In ja, prepuščam brbončicam, da uživajo…mmmm….

In še glasba:  Miguel Poveda "Baladilla de los tres puñales"

https://youtu.be/AbyYrinVcGo

Nekje drugje spijem kavo. La Linejo zdaj že malo poznam. Pa spet malo sprehoda. Klopica nudi počitek nogam in omogoča opazovanje mimoidočih Špancev.  Učki v takih primerih niso samo učki, so skoraj fotografski objektiv in skener. Skoraj ogovorim soseda, pa se zadnji hip premislim, ker ugotovim, da sem to jaz. Del mene je meso in vse kar spada zraven, drugi del pa duša. Glava zakipi in misli, kot prej noge, gredo svojo pot. In časa imam na pretek. Razmišljam, kako že nekaj časa ugotavljam, kako se mi že nekaj časa dogaja, da kar od nekje priletijo v moje življenje ljudje, ki…hm…saj ne vem kaj naj rečem, kot bi mi bili usojeni. Kot da se poznamo že od nekdaj in naključje je samo to, da smo se srečali in ne obratno. Hm, bo menda že držalo.. Tako sva se z Barbaro V.N. srečala menda ko sva kuhala morsko nekje ob istem ognjišču in si morda sposojala začimbe. Je bilo to sedaj, ravnokar ali nekoč? Kdo ve? In Ana, moja terapevtka, ki me je popeljala v nek drug svet, podobno. Se tudi poznava že od nekdaj? Tako lepo je poznati in imeti za prijatelje srčne ljudi… Kako zelo mi to bogati življenje!

Zapuščam klop'co, malo je manjkalo, da se nisem zleknil in malo podremal, a zvedavost ne da miru. »Le kaj se skriva za sosednim vogalom?« In spet noge pred mano, jaz pa za njimi…Pas mater »Tapas«! Da ne bi res slučajno to izpustil. Jasno, da takoj soglašam sam s sabo 😉. Spet sem zadel »pajzelj z dušo«…Ola Gregor, gremo noter!

 

 

Tapa...

To pa moram malo opisati...spodaj koščki mesa v nekem soku, na sredi, v hrustljavi posodici, kot bi bil oklep od morskega ježka, pa čisto čisto mali rakci (poglej na žličko). Komentar...jasno da za gate trgat.

Kaj mi je bil, da sem malo kasneje zavil še malo v Anglijo...torej Gibraltar, ne vem točno. Morda sem se pa želel samo peljati z Duble-deckerjem...


S »K_skirojem« po Gibraltarju

3. maj 2023

»Ola«, se pozdravljamo tu! Zdaj sem sam. Na Skokici sta me ob prihodu pričakala še Dušan in Alja. S prejšnjo ekipo in prejšnjo etapo sta prijadrala do sem, v ponedeljek pa sta odpotovala domov. Naslednjič se srečamo na Grenlandiji. Dušan je predviden tudi za zahtevni del te, letošnje Miranove ekspedicije, predviden za znani »severozahodni prehoda« v polarnem predelu, oz. Nortwest Passage,  (NWP), a o tem čez nekaj mesecev…. Zdaj smo še na jugu. Tudi moja zimska oprema je še v kovčku!

 

Na Skokici bom sam cel teden in verjemite, da mi ne bo dolg čas niti sekunda. In dogajanja se začno…

Na barki je skiro, »K_skiro«. K_skiro? A ni E_skiro? Ne, K! K zato, ker ni električni, ampak »na Kozje sile«. Zdi se mi, da sem poleg bikoborb V Španiji zdaj jaz glavna atrakcija. Brcam kot nor, mimo mene pa šviga mladina, vse na elektriki. Ko prihaja nasproti, valjda »na E«, kakšna brhka Španka in ko ne vidi, hitro naredim nekaj sunkovitih odrivov in se peljem mimo, ležerno, trebuh potegnjen notri, malo nagnjeno glavo, rahlo zdolgočaseno in poskušam dajati vtis, da se peljem z E_skirojem. Španka gre mimo, jaz pa spet jezik ven, brcam, se odrivam, lovim ravnotežje in sapo. Čelade nimam. Če se sesipam, mi ne bo nič pomagala, bom tako ali tako sam še za na urgenco. Vnuki so navdušeni nad fotko dedija, ki se s skirojem podi po Španiji. Njim ni smešno, oni imajo tudi takega, samo da se mu reče poganjalček in poganjalčka imam pravzaprav tudi jaz sedaj.

Dedi z K_skirojem divja po Španiji; vnuki navdušeni ;)))

 Miran mi samoumnevno predlaga, da grem s tem poganjalčkom v cca 3 km oddaljeni Lidel po nabavo. Za crkent…pa nisem ti jaz »kaskader« 😉.

Poskušam biti koristen na Skokici. Morda fašem od kapitana, ko se v nedeljo vrne na barko in začnemo s potjo, »kakšno čebelico« Pregledam vso razpoložljivo hrano, ki ostaja od tečajnikov. Pravzaprav naredim inventuro, da se kasneje ne bo kupovalo tisto kar je že na barki. 

Inventura

 Napolniti grem plin, naredim plan nabave za prve dni po izplutju. Vsemu temu namenim prvi del torka (moj tretji dan na barki) potem pa ne utegnem več. Napovedan imam obisk. V Gibraltarju pa obisk? Ja valjda 😉. Mimo, z avtodomom, prihajata Srečo Pust, prijatelj, s katerim sem okusil prve Oceanske milje in simpatična Sonja. 

Obisk v Gibraltarju...

 Jasno da pride do družabnega večera in navihanega vzdušja, s podaljški v njunem izposojenem avtodomu.  Do jutra, ko smo zmenjeni, da gremo skupaj na ogled te znamenite skale, preostane le nekaj ur za spanje, pas mater, kaj nas je uneslo…

Razgled iz vrha je fascinanten, znamenite opice še kako atraktivne...


 

  


... a vse ostalo vredno kar nekaj kritike (draga vstopnica, izjemno slabo in dvoumno označene poti). Pa si ne pustimo kvariti razpoloženja. Na koncu ugotovimo, da je bilo vse skupaj vendarle vredno ogleda. Šele po ogledu rovov, ki jih je kar nekaj km, se zavedamo, kakšne bitke za prevlado so tu potekale. 

 

Skala, 460 m visoka, je preluknjana kot švicarski sir, kar se vidi tudi od spodaj in od daleč, samo prej tega ne opaziš in tudi nimaš predstave. Vršni del pa tako ali tako še vedno namenjen vojski.


 
Gibraltarska znamenita skala preluknjana kot švicarski sir

Gibraltar je razdeljen na dva dela. Španski, v katerem je ta teden tudi Skokica in Angleški kjer je tudi ta znamenita skala. Vmes pa je locirana letališka steza. In ko letalo prileti je na semaforju enostavno rdeča luč in prednost ima letalo. Res atraktivno!

Stop - rdeča luč na semaforju! Letalo ima prednost.

 Pozno popoldan se Srečotom in Sonjo vrnemo v Španski del. Gibraltar namreč leži v Angleškem delu in je čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva Velike Britanije.  Zdi se mi, da sem že dolgo tu.  Ko stopamo po ulici proti lokaciji z »ulično hrano« prehiti mladenič. Pozdravi me in mi hiti razlagati, da gre na Palmo de Mallorco. Sprva mi ni jasno od kje me pozna, potem se spomnim. Iz marine! Pridemo do lokacije, kamor smo namenjeni na »Paelo«, pa se me spomni lastnica. 

Paella

  Sem je tako vesel, da se poznam z Španko, da se kar slikam z njo... 

Ko se slikam z Španko, ki pa sploh ni Španka...

Ola! Viva España! Izkaže se sicer, da domačinka, šefica lokalčka sploh ni Španka, ker je v resnici Romunka, ampak jebiga. Saj sva tudi z Jasminom na Hiva Oi, v Polineziji, ko sva prišla preko Pacifika misila, da se slikava z dekleti domačinkami, pa se je izkazalo, da so v resnici deci...!

 

 »Sedim na Dolenjskem in razmišljam…«

30. april in 1.maj 2023


»Sedim na Dolenjskem in razmišljam«, ha ha… Kaj in koliko vsega naj vzamem sabo? Skordaj pol leta ni kratka doba. Med potjo bomo tako ali tako prali, vsekakor pa se manj obremenjevali s tem (higiena oprosti, boš morala že razumeti). A tu so, za razliko od poletje, še zimska oblačila in obutev prav tako.

 

Jadralski cevlji, teve, teniske, jadralski škornji, pohodni ćevlji...vse, za poletje in zimo bo potrebno vzeti sabo!

In vsa tehnika. Fotografska, prenosnik, polnilci, zunanji diski, SD kartice in kaj jaz vem kaj še vse. Da bom vse spravil v eno potovalko je zgolj naivna misel. Ko vse stlačim v dve, sem zelo zadovoljen. Vmes ne bo dodajanja od doma. Kar bom imel sabo, bom imel.

Misel na poslavljanje pred odhodom v Panamo in Pacifiško zgodbo pred petimi leti je še tako živa, kot bi bila včeraj. Pogled, ki sva si ga izmenjala s Ksenijo ob poslavljanju prav tako. Tudi tokrat je podobno, pa vendar drugače. Toliko vsega je mimo. Uspeh je, da sploh grem. Vsekakor pa je topel občutek, da ti najbližji privošči vse to. 

Na letašiču v Zagrebu pred odhodom
 

Odletim v Španijo, do koder je Skokica v preteklem mesecu že priskakljala, se premestim v lokalni bus in pozno popoldan sem že tu v Gibraltarju. Strmim v slikovito gibraltarsko skalo. Toliko let sem o njej le bral v pomorskih knjigah. Tu se začno vse te Oceanske zgodbe. Tu so vrata v svet. In zdaj sem sam tu. Barba Horvat…Šterk…Šutej…in seveda vsi mlajši…kot film, ki ga na hitro zavrtijo se mi rola vse pred očmi. Je to res Gregor? Si res tu, ali samo sanjaš? V skalo strmim pred večerom in ponoči. 

Skala...


 

Dan kasneje se pred večerom spusti megla. Ni je več videti. Sliši se samo trobljenje ladij, ki opozarjajo nase v megli. Zdaj ne bi bilo prijetno biti na teh poteh…Megla je tako gosta, da tudi tu v marini, kjer je trenutno še Skokica, kaplja od vsega, kot bi deževalo. Vlaga prinaša hlad. Bo tako tam "zgoraj"?

Gibraltar postane skrivnosten skoraj malo strašljiv.  Zunaj pa še kar tuli...

-----------------------------------------

VSI KOMENTARJI MI VELIKO POMENIJO;

PROSIM PA, DA SE POD NJIH PODPIŠETE; v kolkor pišete pod Anonimni. 

BO ŠE VEČ VREDNO!




125 komentarjev:

  1. O luba Gela!Pa nč te nism popluvala za srečo!Velik užitkov in dogodivščin pa da ti zdravje služi celo pot! Taja

    OdgovoriIzbriši
  2. Gregor. Srečno. Uživaj.
    Pa čimvečkrat se javi, da bomo uživali s teboj.
    Dober veter...

    OdgovoriIzbriši
  3. Dober veter in vedno 10 cm vode pod kobilco! Pa glej da boš do Božičnega jadranja nazaj!⛵😁

    OdgovoriIzbriši
  4. Gregor, srečno pot in obilo užitkov.

    OdgovoriIzbriši
  5. Gregor, oprosti ampak na higijeno ne bomo pozabili !!!
    Dovolj bo vode povsod naokoli, slane in sladke :).
    Miran

    OdgovoriIzbriši
  6. Gregor..kaj naj rečem...res si faca..predvsem imaš pa j...a😅👍..želim ti da na tej poti max uživaš in da ti zdravje služi.
    Barbi😍

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Barbi seveda ima j...a, pa še na hladnem bodo in se ne bodo kvarila ;))))

      Izbriši
  7. SREČNO GREGOR! Jaz držim pesti zate si moja luč v prihodnosti.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. A vidiš kako je škoda, da ni podpisa...zdaj pa ne vem komu toliko pomenim ;)

      Izbriši
  8. Dragi Gregor!
    Čakam te v Nuuku na Grenlandiji, prosim, pohiti!
    Tukaj bom predaval do 15.6., zato se ne obiraj!
    Boris Ostan

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj Boris; to si pa tako zelo lepo presenetil. Presenetil pa tudi s tem, da boš predaval v Nuuku. Ta bi bila dobra, da bi se tam srečala. Pravzaprav res škoda! Lepo te pozdravjam in sporoči to tudi Jette.

      Izbriši
  9. Gregor, srečno, vse dobro na tvoji poti 😀

    OdgovoriIzbriši
  10. Se ti že dogaja vidim..uživaj😊
    Barbi

    OdgovoriIzbriši
  11. Odgovori
    1. Jasna hvala. Veš da si posebej zapisana pri meni. Uživaj tudi ti!

      Izbriši
  12. Gregor, srečno in pogumno! Kseniji pa dobre živce in veselja s preostalimi družinskimi člani!

    OdgovoriIzbriši
  13. Gregor!
    Dober veter, mirno morje, brez okvar na barki, pa čimveč dobrega jadranja in spoznavanja novih obzorij. Ampak ne zamudi na predbožično!
    Piši!
    Uroš

    OdgovoriIzbriši
  14. Juhu..srečno še naprej😍

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Enako: juhuhu, še naprej tako!!!!

      Izbriši
  15. Juhu hu, ko spet ne vem kdo je to ;)

    OdgovoriIzbriši
  16. Gregor,mirno morje in pravi veter! Zanimivo in z dušo pisan blog,bravo.Še moje izkušnje prečenja Gibraltarske ožine- po dolgem brskanju po forumih in štidiranju navtičnih vodičev( tokovi, bibavica itd) končno našel pravi nasvet: v Atlantik greš, ko piha vzhodnik, v Sredozemlje pa ko piha zahodnik( seveda, če imaš čas čakati...)Srečno

    OdgovoriIzbriši
  17. O Janez. Lepo da sva v kontaktu. Smo študirali karte in verjamemo, da bo odločitev prava. Hvala za lepe želje. Vesel sem, da so zapisi zanimivi tudi tistim, ki imajo že nekaj Morja za sabo. Lepo te pozdravljam!

    OdgovoriIzbriši
  18. Gregor, ne morem, da ne bi brala. Bom brala. Si moj trenutno najljubši pisatelj blogov. Kot bi bila zraven. Super! Ne bom napisala, da uživaj, ampak doživljaj še naprej in mirno morje!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Maja....veva vse in veš da je tudi meni težko. Če ti z mojimi zapisi kakšen dan naredim lepši, sem srečen. In vem, da poveš naprej in prav je tako....

      Izbriši
  19. Tole branje je postalo pa prav zanimivo..z veseljem te berem..pišeš zelo lepo,doživeto...z veseljem čakam nadaljevanje..drži se ti in ekipa...Barbi😊

    OdgovoriIzbriši
  20. Barbi; se bomo kaj srečali potem, pa še kakšno rečemo.

    OdgovoriIzbriši
  21. Gregor, super zapisi in uživam z vami. Srečno čez ocean in komaj čakamo na poročilo. Pa pozdravi Mirana!

    OdgovoriIzbriši
  22. Oj Luka! Pozdravi prenešeni! Vedno lepo napišeš; hvala. Se vidimo, srečamo na PBJ ;)

    OdgovoriIzbriši
  23. Gregor, tudi nama ste parali živce, vem kako izgleda jadranje v takem vetru(mi smo poprehodu fronte in 5+m valovih, v prostem padu v dolino, delali 16,3 vozla..).Vstajal ponoči , sledil in čakal tvoj "pas mater".No konec dober vse dobro.Poznam pa tudi prigode Portugalca iz ARCa , ki je delal transferje bark na Madeiro.Ni šale!
    Srečno in prijaznejše vetrove( šilce Eolu in Pozejdonu ne more škoditi)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Kdor se enkrat vozi po teh "makedamih" mu je marsikaj jasno ;). Šilce hranimo za konec ! Pozejdon se bo moral zelo zagrebst ;)))

      Izbriši
  24. Gregor, čestitke, da ste ohranili kolikor toliko mirne živce, pa čeprav ste bili kot polite kure! Srečno naprej! Ksenija V.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mi smo resna firma, ha ha. Še cca 300 Milj do konca (cca 550 Km)

      Izbriši
  25. Gregor, lepo je brati zapise, krasni so. Vso srečo na poti. Neva Č.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj Neva; me veseli, da ti je všeč in da sva še vedno v stiku. Lepo te pozdravjam!

      Izbriši
  26. Janez m Santa Maria je zavpil prvi mornar, ki je ugledal kopno.Od tod ime otoka..Vesel za končno “gin tonic” ( po vaše špricer!) jadranje.Lepo!
    P.S.market v vasi je imel buteljke odličnega portug.vina po 1,5 eur.Vredno poizkusiti.Srečno še naprej

    OdgovoriIzbriši
  27. Janez; Vidim, da si te Azore zelo natančno obdelal...mislim pri tem na galerije in muzeje ;))))

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Seveda,posebej zanimiva sta bila Museu de Sante Maria-Polo de Vila Porto in Santo Espirito pa opuščena ameriška vojaška baza pri letališču…..

      Izbriši
  28. Kadar sem gledala Mojco Mavec, sem si zaželela, da bi bila tudi jaz na njeni lokaciji. In ko berem tvoj blok, si rečem, jaz bi šla tudi na Azore! Srečno, Gregor! Ksenija V.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Če te bo kdaj pot zanesla sem, verjami, da ti ne bo žal...Lp v Novo mesto

      Izbriši
  29. Zdravo Gregor. Lepo pišeš, takšen kot si. Še naprej lepo jadrajte in uživajte ter čim manj problemov. Rafko

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj Rafko, sošolec, cimer, prijatelj, jadralec, kardiolog in človek z velikim Č....ti me vsekakor poznaš. Hvala. Sem vesel, da ti je všeč! Lepo te pozdravljam!

      Izbriši
  30. Gregor zdravo. Lepo pišeš, me spominjaš na svetovnega popotnika Zvoneta Šerugo, ki je potoval z motorjem okoli, ti pa po morju....želim ti vse naj. Z veseljem berem in podoživljam tvoje dogodivščine. LP Miran.

    OdgovoriIzbriši
  31. Ksenija, Gregor, uživajta skupne trenutke na kopnem in na morju! Srečno! Ksenija V.

    OdgovoriIzbriši
  32. Pozdravljen Gregor, povej je pokrajna še tako gričevnata, kako je pa s separacijsko cono? Brucka

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ooooo Brucka! Ja Azori so res sanjski in taki kot si jih opisovala. Če prav razumem "separacijsko cono", ha ha...ti pa sporočam, da zdaj ni aktualna 😅. Lepo se imej in uživaj pri Jasni! Lp "4.letnik" 😉

      Izbriši
  33. Uživam v branju in uživam s tabo .. z vami...

    OdgovoriIzbriši
  34. Te berem in vas spremljam. Vse dobro na novi pustolovščini! Pozdravi kapitana!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hej hej Jasmin!!!! Ko se vrnem greva na čevape, ha ha! Te pogrešam in ves čas obujam spomine na najino skupno pot....Lepo je bilo!!! 👋⛵

      Izbriši
  35. Poklon obema, Gregorju, ki si upa živeti svoje sanje, in Kseniji, ki ga pri tem podpira, ga razume in mu privošči! Ksenija V.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ksenija Vidmajer; bi pripopal srčka, za lepo napisano, pa tu ne gre. Zato pa hvala za toplo misel!

      Izbriši
  36. Zlezeš pod kožo. Čakam... Preberem in spet čakam in si vse živo predstavljam.
    Dober veter mirno morje
    LP

    J

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se mi zdi, da vem kdo je "J". ;) Lepo te pozdravljam. Še malo več kot 700 milj do Nove Fundlandije.

      Izbriši
  37. Bravo Ksenja..ti si prava žena..tako kot je Gregor cel car...objem od Barbi in Brančita..tudi midva sva začela ta dolg dopust sicer po jadranu ampak upam da bo tudi luštno...bolj u izi letos😍

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ojla B&B pozdravi nazaj. En iz Oceana, drugi pa je že na poti v NM.

      Izbriši
  38. Oj Gregor.
    Pred časom sem nabavil bel globus, da skiciram sanjaške rute po njem. Zdaj pa sem vesel, da nekateri tudi jadrate po njih.
    Srečno jadraj Skokica.
    Gregor, se vidimo na Predbožični (če ne boš potegnil še naprej po Pacifiku).
    Lp Pero

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. O Pero. Riši riši po globusu. Vse pride enkrat na vrsto. Lepo, da si se oglasil. Ja, se vidimo na PBJ. Do takrat bom pa že doma ;)

      Izbriši
  39. Glede p(opravil) na jadrnici sta mene kapitana s Črtice takole učila: Na barki so stvari - ali pokvarjene ali pa tik pred tem, da se pokvarijo. ;)) In potem si želiš, da tale "tik pred tem" traja čim dlje. ;)) Ali da imaš tako dobro posadko, da zna okvaro hitro in učinkovito popraviti. Vam želim, naj ta "tik pred tem" traja in traja, posadka ste pa itak ta prava, kakor berem! Srečno po globusu navzgor!

    OdgovoriIzbriši
  40. Maja, ti veš vse ;) Lp tudi tebi!

    OdgovoriIzbriši
  41. Najljubša jutranja pošta je obvestilo o tvojem novem zapisu in sem z vami v mislih ob opisih in krasnih fotografijah.
    Če utegneš, zapiši še kako poteka komunikacija - če prav razumem ste na Starlinku in praktično online ves čas - deluje ok? Kaj pa ribe, ne prijemljejo ali nimate časa kitov lovit ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj, Anžej! Lepo da ti je to za "piškotek" ob kavi 🙂. Ja imamo starlink, ki je zelo hiter, minus pa je velika poraba elektrike in pa visok mesečni strošek (cca 300 € mesečno). Vklapljamo zato za kratek čas. Glavni namen pa je pridobivanje ključnih info o vremenu. Pozdravi vse, prosim tudi Dreva!

      Izbriši
  42. Marko Grandovec6. junij 2023 ob 10:40

    Gregor, kot vem je na barkah vedno nekakšen "urejen kaos", ne samo pri prehrani. Uživajte, kolikor morete.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mare, ko se vrnem pa pripravi "harmoniko" ;)

      Izbriši
    2. To pa sigurmo! Že snemamo dalje.čestitke vsem!

      Izbriši
  43. Evo, deluje. Prvo obvestilo prejela, čeprav sem prebrala že vse. Enkratno 👍 Tole jadranje ob polni luni res fantastično, za mene precej srhljivo 🙈 srečno. patricija

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hej hej Patricija! Lepo te pozdravljam tja daleč v Novo Gorico!!!👋⛵

      Izbriši
  44. Ekipa Skokice-poklon in čestitke!Privezani ste pa pravilno,pred Jack Aston,s barom😎100 metrv južneje imate tudi Wet Bar😀še enkrat bravo!!💪👏

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pas mater Janez! Vse vidiš...tud´ sc..ups, lulat si ne upam več; ha ha ha.

      Izbriši
  45. Čestitke za prečkanje Atlantika.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pero, hvala. Na PBJ pa le pridi, da se zopet kaj vidimo.

      Izbriši
  46. Moj poklon,posebno pa tebi, Gregec,čestitke za fantastičen podvig!Taja

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj Tajči. Hvala, hvala. Lep pozdrav tebi in Stipetu!

      Izbriši
  47. Ob tvoji zadnji fotki lahko napišem le, da se strinjam z Zoranom Predinom: "Bolj star, bolj nor" :).
    LP Miran

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Lahko da velja, sam to se nanaša vendarle za stara leta ;)))))

      Izbriši

  48. Čestitam Gregor in seveda čestitke vsej posadki.
    Lepo pišeš, zanimivo, nadaljuj...
    Srečno!
    Rafko

    OdgovoriIzbriši
  49. Čestitke celi ekipi za prečenje, iz toplega v hladno. Res ne vem le zakaj ste si Josipo izbrali za glasbeni aranžma. 😉
    Komaj čakam sedaj gurmansko raziskovanje kopnega (pa čeprav se bojim da bo bolj bogo kot Azori) in ostro oko pisca pri opazovanju lokalnih pojavov.
    Kdaj izzide knjiga? #nopressure
    Lep pozdrav iz pomola v Izoli in srečno tudi naprej, mi smo z vami, Luka

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tukaj se bojim, da bodo brbončice bolj slabo razvajane...Od hladu ne bodo dobro okušale. Na makarone pa več ne trzajo ;)

      Izbriši
  50. https://www.youtube.com/watch?v=hyH-Z54gBDc

    OdgovoriIzbriši
  51. Marko, ta je prava. Lp

    OdgovoriIzbriši
  52. Dragi Gregor..toliko kot sem se iz srca nasmejala ob tvoji zgodbi iz paba se že dolgo nisem..komaj sem prišla do konca..res si ena duhovita faca..kar tako naprej..z Branetom sva na dopustu in prav uživava ob tvojem branju..srečno še naprej..pozdrav iz plovbe po jadranu..Barbi in Branči😍

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Barbi, ne se hecat; mi smo "resna firma". Lep pozdrav obema!

      Izbriši
  53. V mislih, v nosu, v ušesih, v očeh, v ustih s tabo
    hm...ta zadnja zveni malo S...porno
    Kaj si že napisu: če je pa vse res :)

    LP

    J

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne vem sicer kdo si "J". Bi bil (a) z nami tudi čez nekja dni ko gremo cca 550 milj preko Labradorskega Morja proti Grenlandiji...in bo noč...in kakšna ledena gora? ;)

      Izbriši
  54. Čestitam tebi in posadki za tak podvig. Zelo lepo opisuješ doživetja - bravo...Včeraj sem se cepil tretjič za klopni menigitis pri tvojih bivših sodelavcih na NIJZ Nm. Tudi danes sem enega spoznal. Kaj hočem povedati " vsi ti in jaz ti želimo srečno naprej tebi in celi posadki". Sem namesto tebe sedaj nazdravil z Vladitovim belim - kozarček, da ne bo pomote za vaše podvige. SREČNO do cilja.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hval Miran tebi in ostalim za vse dobre želje. Lepo da spremljate.Lepo te pozdravljam. Ne spij vsege Vladotovega "ta belga" ;)

      Izbriši
  55. Gregor, opisuješ življenjsko dogodivščino! Si v pravem času na pravem mestu. Še naprej vam želim pristna doživetja in srečno :) RomanT

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hej hej vodnar!!!! Lepo si napisal in hvala. Ko se vidiva spet v Vrsarju, bo potreben kakšen dolg večer...pa čeprav bova na koncu dala gor sončna očala ;)))))

      Izbriši
  56. Gregor, s tvojimi podvigi in barvitimi opisi dogodivščin vaše ekipe se širi tudi moje obzorje! Srečno! Komaj čakam napeto nadaljevanje! Ksenija V. Ps ko prideš, bomo že novega pili!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Lepo slišati Ksenija V. A da bo že ta novi? Super. Za vsak slučaj ne "podudlajte" vsega "ta starega" ;)

      Izbriši
  57. Tale ruta pa ni bil mačji kašelj!!Prva dva dneva je izgledalo,da pristanete čisto na S Grenlandije,ampak ste uspeli💪💪👏Tudi kraljevina Danska je padla.Bravo🥂Carlsberg

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Janez...kje se skrivaš na barki ;). Vidim da tako zvesto slediš, da se mi zdi da skupaj potujemo. Lepo. Se bo treba kaj srečati! LP

      Izbriši
    2. Velja👍Srečno še naprej!

      Izbriši
  58. Gregor,fotka “palec “ obzorja,enkratna👍

    OdgovoriIzbriši
  59. Pri nas ustvarjamo tudi v slovenščini in tukaj je ena zate in celo posadko. Potujem... https://www.youtube.com/watch?v=vDn1YbIZWOU
    Srečno naprej!

    OdgovoriIzbriši
  60. Gregor, tudi, če bo deteljica na gradeli za prvi hod, bo ok! Srečno!
    Ksenija V.

    OdgovoriIzbriši
  61. Ko sem prebral prvi odstavek o jadrnici Pelagic, sem si skiperja Novaka predstavljal ravno tako, kot si ga nato opisal v drugem odstavku.
    Predsodki? Slutnja? Izkušnje? Ne vem, sem pa zadel v piko :)

    Srečno na nadaljnji poti, ki bo upam enako ažurno in doživeto, kot dosedanji del poti, predstavljena tudi tukaj.

    LP, Janez

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja res srečujemo marsikoga zanimivega. Med drugim tudi ekipo, ki bi NWP poskušala preveslati v "oceanskem čolnu".

      Izbriši
  62. Zdravo Gregor. Užitek je že brati tvoje komentarje, gledati in sodelovati v tej pustolovščini pa mora biti res enkratno. Uživaj in srečno pot tebi in celi ekipi.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj Rafko; vedno rad preberem, da kdo z veseljem bere moje zapise. Nikoli pa ne more biti vse vsem zanimivo, to mi j epa tudi jasno. A jaz pišem za vas, ki vam je všeč in seveda zase.
      Lepo te pozdravjam!

      Izbriši
  63. Dobrodošel na Jadran!

    OdgovoriIzbriši
  64. Top blog. Kar kurja polt me je oblila. Zgledš pa ku en žak ķusto.
    Lp
    J

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. A ja upam da se bo iz tega blaga izcimilo kakšno predavanje

      Izbriši
    2. Se mi zdi da ze komaj čakam britvico 😁

      Izbriši
  65. Gregor, hvala, da si svoje fotografije, dogodke in občutke delil z nami, ki smo samo radovedni opazovalci tvoje neverjetne Poti! Umetnost je tudi reči "dovolj je" in sprejeti plan B. Tega, kar si doživel, ti ne more nihče vzeti. Moj globok poklon! Ksenija V.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Ksenija V. Se vidimo vsak čas! Lepo pozdravljam oba!

      Izbriši
  66. Gregor!
    Čestitke po prejadrani poti in še enkrat hvala za res topel blog, Branje mi je bilo v veliko veselje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Uroš, meni pa je bilo v veselje napisati kaj in deliti z vami!

      Izbriši
  67. Gregor, hvala ti, da si delil to svojo in vašo izkušnjo z nami oz. si nam jo prikazal lepo, enostavno in s tvojega osebnega zornega kota. Hvala in srečno.
    Rafko

    OdgovoriIzbriši
  68. Gregor, do sedaj nisem komentiral niti z eno besedo. Sem si rekel: bo že sam ugotovil kako in kaj oz. zakaj...
    Želim ti varno vrnitev domov, nato pa v tople zalive Morja, ki ga poznaš, v konobe in tvoje krožnike dobrot...nekako sem v pisanju podzavestno čutil, da ni vse tako...Tvoja prejšnja potovanja - pišeš originalno tako, kot samo Ti znaš, so izžarevala toplino, veselje do krajev, soljudi, jadranja, do DOBRE hrane, humor...si pa tokrat videl in poizkusil kar 99% ljudi nikoli ne bo. Vsa čast.

    OdgovoriIzbriši
  69. Gregor, te bodo pa vsaj doma veseli ker prej prideš. Pa Lunga tudi, ker ve da jo boš peljal kakšen krog.
    Predvsem hvala za redno in zanimivo poročanje in super fotografije. Pa srečno pot domov.

    OdgovoriIzbriši