Zardela je... in bilo je prepozno

Večer je imel erotičen naboj. Ni bilo slišati krika. Nogice je v krču stegnila navzgor. Zardela je. Besede niso bile potrebne. Toplo ji je bilo, pravzaprav  vroče….več kot jasno je bilo, da je pripravljena na nadaljnjo obdelavo…

...ha ha...vse to se dogaja, ko vržeš Grancigolo v krop in začneš s pripravo slastne rižotke…

Recept je enostaven…a vsa zgodba se začne že prej, na tržnici. Stopiš v ta posvečeni prostor, brez končnega cilja. Nisi obremenjen s fiksno idejo, kaj boš kuhal zvečer na sidrišču. Veš le, da  boš padel v poseben ritual, sestavljen iz prijetnega občutka po preplutem, kulinarike, dobre glasbe in kozarčka vinčka. Na hitro »poskeniraš« stojnice s ponudbo morskega. V delu možganov listaš recepte, v drugem spomin, kaj že dolgo nisi pripravljal. Pogoltneš slino. Odločitev pade…Grancigola! Dolgo je že nisi!

Stopiš k prodajalki, ki jo ponuja (Grancigolo). Držiš se poznavalsko. Vprašaš: »Ženska? Moški?«. Pravzaprav v resnici niti ne poznaš razlike, a nekje si slišal, da je to pomembno in se delaš pametnega.  Spoštovanje v očeh branjevke seveda naraste. Cena je tako ali tako že prej…

Sledi plovba, vredna Grancigole in sidrišče, vredno kuhinje.

Vse v nadaljevanju je enostavno. Gracigolo, kot rečeno, daš v lonec z vrelo vodo. Sedem minut je dovolj. Postane rdeča…

V kolikor imaš zelo velik primerek zadošča ena Grancigola za pripravo rižotke dvem, sicer si privošči dve za dve osebi. Sledi trebljenje mesa iz klešč in trupa. Da streš klešče…je najbolje imeti res klešče…da odpreš trup zadošča, da z rokami zavrtiš spodnji del in dobiš boljši vpogled v notranjost kot z »magnetno resonanco«. Soočiš se z dilemo…je tisto rumeno rjavo, zdrizasto »drek«, ali so »možgani«. Ne obremenjuješ se z anatomijo, sumljivo poreklo splakneš preprosto z Morjem.

Zadetek v polno pri trebljenju mesa iz rakovice, kot tudi lahko imenujemo to beštijo je, če srečaš pred tem na sidrišču po naključju starega znanca, ga povabiš na večerjo in potem skupaj, v senčki »tende«, s kozarčkom bevande in spontanim »čakulanjem« o starih in novih zgodbah skupaj obdeluješ rakovico. Časa imej pri tem na pretek. Gre za ritual, najlepši pri tej kuhi.  

In potem na oljčnem olju zarumeniš čebulo, ki ji družbo že dela lovorov list, Dodaš sesekljan česen, da zadiši in ima družba upanje, da bo večerja pripravljena še pred polnočjo (opomba: pri meni je to zelo težko😉). Dodaš pelate in malo popražiš. Kuharija  pride do ključne faze. Nastalemu »šugu« dodaš strebljeno Grancigolo. Mlinček  s poprovimi zrni naj se nekajkrat zavrti v ritmu valčka. Sol sme sodelovati zgolj simbolično, saj smo  Morje in z njim sol dodali vendarle že z našo prijateljico. Rožmarin in morda žajbelj,  če ga imamo in priporočam, da ne plujemo brez njega, bodo prispevali svoje k jedi. Bi bil greh in napaka, če ne bi nastajajoči slastni jedi privoščili nekaj suhega belega vina, ki smo ga  med pripravo skrbno guštirali. Kuhalnica zapleše po gostljavi zmesi. Diši »ko hudič«, morebitna družba v kokpitu ne skopari s komplimenti. Kako tudi ne bi, saj so ti med tem »oželi« že najmanj eno »bibitko«. Jedi, ki še ni večerja dodamo kitajca (riž) in zalijemo z vodo. Razmerje naj bo ustrezno, da bo rižotka sočna. 

In to je vse. Enostavno! A ja, še to. Poleg bo zelo dobro šla tudi kakšna dobra solatka, morda tista dalmatinska, ki malo pogreni…

 
Pa dober tek!