PBJ – Predbožično jadranje – predbožično pleme…

XXXIII

Stojim pod tušem in pustim, da mi topla, skoraj vroča voda dooolgo obliva telo. Vedno je tako, ko se vrnem iz teh zimskih jadranj. Pravzaprav bi moral biti v savni, pa se v teh »covid« časih ne odločim zanjo. Ko si nekaj dni zunaj, se sicer adaptiraš na nižje temperature, pa vendar kasneje začutiš, da je potrebno telo pregreti…

XXXIII pomeni seveda triintrideset in triintrideset let, če ne še kakšno več je od takrat, ko sta se brata, legende, Bine in Roman Trobec odločila, da gresta s svojo jadrnico »Elektra« in posadko pred Božičem pač »malo jadrat'«. Kar tako, za šalo, ker je pač jadrati lepo. In jadrali so kar tako, malo za šalo, ker je pač jadrati lepo, vse od istrskega Črvarja, pa do Proverse v Kornatih in nazaj. Non stop, brez pavze, kdo se bo »zajebaval s sidranjem in privezi« haha. »Luda ideja« se je prijela in v naslednjih letih se se Elektri pridružili bližnji prijatelji s svojimi jadrnicami. In kot je običajno, ko se srečata dva, ki sta res jadralca in ne »pezdeta« nastane takoj tekma in če je tekmovalcev več, pač regata. Tako nekako. Podrobnosti so manj pomembne. 

1986 - levo Bine, sredi Roman, desno Janč (foto:arhiv Elektra)

 

Med jadralci se je neformalno začel širiti glas, da pozimi tam nekje v Istri »neki odbitki« vsako leto okoli Božiča organizirajo eno nenavadno regato, ki jo imenujejo »Predbožično jadranje«. In tako se več kot trideset let vsako leto na najavljeni datum pojavi kar nekaj »podobnih odbitkov«, ne da bi jih kdo posebej vabil, kaj šele prosil. Kot da bi prišli na pivo...

Ni vsak za tovrstno avanturo, začetnikov tu ni, bleferjev tudi ne. Od vsega začetka je tudi jasno. Vsak kapitan v celoti odgovarja sam za varnost posadke in plovila in pika. Tu besedica »ampak« ne obstaja! Pika!

Načrtovane etape se morda malo spreminjajo, pravzaprav bolj kot prilagajanje vremenskim razmeram. Grobi okvir ostaja običajno isti.  Startamo praviloma v sredo zvečer ob devetih in seveda je v tem času ob tej uri že štiri ure tema. Prva etapa je tako vedno nočna, dolga običajno 60, skoraj 70 milj in seveda brez prestanka. Je skoraj simbol te regate. Z jadranjem se nadaljuje seveda tudi v četrtek, petek in soboto. Skupaj se nabere več kot 130 milj, ravne črte. Dejansko jih je prejadrano seveda mnogo več.

Od moje prve udeležbe na tej kultni regati je že vrsto let. Z nočjo menda takrat še nisem imel izkušenj, a me je prevzelo v trenutku. Poplesavanje jamborjev z lučkami na vrhu v pred startni proceduri v temni noči je bilo in je še vedno tako fascinantna, tako magično, tako pravljično. 

Predbožična veduta na kopnem in na Morju

Brez nočne etape si skoraj ne da predstavljati te regate, je skoraj njen simbol. Nenazadnje logotip PBJ pove vse…

Običajne dogodke delajo ljudje, »Predbožično jadranje« seveda tudi. A katera bi bila prava beseda za čim boljši oris teh »odbitkov«, ki vsako leto pridejo, ne da bi jih kdo prosil? Kako razumeti npr. Vladota, ki se s svojo »Saro« vsako leto »za keks« pripelje iz Splita v Istro, potem tri dni regatira, pa čeprav spet nazaj v smeri proti Splitu in nazaj v Istro. Na koncu pa se potem zopet »za keks« odpelje nazaj v Split, kot da bi imel električni skiro in bi bila pot do tja gladka in kratka… 

Vlado

Le kako bi orisal vse te ljudi? 

 

Bi jim rekel »krjavlji«, pa preveč spominja na Jurčičevega »Desetega brata«, bi jim rekel »jadralci z jajci«, pa se vedno najdejo tudi »jajčniki« vmes. Eh, nepomembno! Vsekakor udeleženci niso pomehkuženci in »fancy folk«, saj so pogoji lahko tudi zelo zahtevni. Ko veter potegne iz severa zna biti presneto hladno. Če ne drugače, proti jutru običajno vsi »hukamo« v roke in upamo, da bo sonce prineslo kaj toplote. Juga se menda vsaj prvo noč nikoli ne želimo,  saj se ponoči znajdemo v Kvarnerju in jugo ter z njim povezani valovi sredi Kvarnerja tam niso ravno tisto kar bi si prav posebno želeli. Ciklonalno vreme tako ali tako običajno prinaša tudi dež in kapljicam dežja, ki počasi polzijo po vretencih hrbtenice in jih preštevajo, pospešijo ko pridejo »do grabenčka« in ni hudič, da ne najdejo pot vse do škornjev, se v primeru slabše opreme težko izogneš. In ko smo že pri vremenu. Doživeti, snežni metež, kot smo ga že, pa je že poseben, nepozabni privilegij. Le kako zameriti ekipam, da za hip pozabijo, da dirkajo »na pas mater« in se začno kepat kot otroci. V Kranjski gori? Ne, butelj! »Na Predbožičnem jadranju valjda«! Zgodba zase so seveda močni vetrovi in tudi teh je bilo. Ko smo s preko 40, morda 50 vozli zapuščali Cres, smo vsi po vrsti glisirali in dosegali hitrostne rekorde, ne da bi si jih ravno želeli, pa smo vetru privoščili zgolj »eno fliko« prednjega jadra….Uuuu je letelo, za crkent!

Elektra_(foto:arhiv PBJ)

Tako kot je nočni start in nočno jadranje, vsaj meni, simbol za PBJ, je meni simbol za PBJ tudi zaključek prve etape na Premudi. Premuda je en od zunanjih otokov. Tu se poleti, ko »šnorhljamo« ob zunanji strani vzporednih otočkov, menda prvič srečamo s tisto »indigo modro, ki je tako magična in ki skoraj nevarno vleče v globine, ko se postavimo na glavo. Modrina, ki nas potem spremlja na poteh južneje. In tu je »Cele«, pravilneje Celestin. Domačin, ribič in lastnik konobe. In ko pristanemo na Premudi, kosmati, neprespani, morda premraženi, morda mokri in po vsej verjetnosti ne ravno »po vijolicah« dišeči, se nam potem vsem samo še reži. In če se nam pa že prej ne reži, se nam pa zagotovo ob pogledu na Celetovih menda šest sačev (izpod peke). 

 

Pas matere menda vsi mislimo, da smo pred »Koelnsko katedralo« Za spoved ni časa, ker kvantamo tako ali tako še naprej. Cele vmes razdre »kakšno močno«. Vse ne, čeprav vemo za marsikatero pikantno, »ali nečemo o tome, a ne Cele«, haha. 

Aleluja, in potem se začno sači odpirati in zadiši, da se ti »v glavi in v riti« zavrti, učke pa orosijo…Pas mater in se začne žrtveni obred….jančki, kozlički, ribe, hobe….aaaaahhhhh. Sama dietna hrana, da si jo lahko samo poželiš. Vino v krepkih požirkih splakuje grlo. Jej jej jej... Vse se dogaja zunaj, na odprtem. Pa saj za nikamor drugam niti nismo. Grejejo bližina žara, opojnost vina in žareče zvezde. Nikogar ne zebe. Tudi zaplešemo. Tu nastopi Urška, brez nje tudi že dolgo ne gre, ha ha. Uiti ne moreš, tudi če bi hotel. Na otoku smo, haha.

 

Se zgodi potem, da je naslednji dan start prestavljen za kakšno uro. Pssssttt, vreme pač…

Ne gre pa vsako leto tako enostavno. Tudi letos ne. Izredno nestabilno vreme v obdobju pred regato, ciklonalni razvoj z močnim jugom, je skoraj ogrozil samo izvedbo letošnjega »Predbožičnega jadranja«. 

 

Plan da gremo preko Kvarnerja smo morali opustiti, a verjetno vsi s težkim srcem. Tokrat smo jadrali ob Istri. Pač! Kakšno leto je tudi tako. Nismo prvič na Morju in ga še kako spoštujemo.

Vendar… dolga nočna preko Kvarerja, vse do Premude in Celeta, to je PBJ! Vsaj meni!

Lansko leto se je v vseh triintridesetih letih zgodilo prvič, da je regata odpadla, »fucking covid time« pač. Letos smo menda vsi čutili, da mora življenje teči naprej. Mornar in barka ne smeta predolgo »ostati v luki«, začneta gniti! Več kot očitno je bilo, da smo vsi željni, letošnje izvedbe. »Gremo!« je bilo čutiti v zraku. Interes, neobičajno veliki. Šestnajst jadrnic se ne zbere vsako leto. Odgovorno smo si zatlačili testne »kole« v nos«. Udeleženci PBJ, se nimamo za slabe ljudi, a tokrat smo bili ponosni »negativci«!

 

Kdo so torej ti ljudje, ki jim ni mar ne noči, ne mraza, ne dežja, ne vetra in še česa? Vsekakor imamo mnogo skupnega. Morda pa je še najbolj ustrezen izraz, da gre za »Pleme« Predbožičnega jadranja…

In gledam vse te obraze že vrsto let. Verjetno smo res vsako leto malo starejši, a srčnost, ljubezen do jadranja in Morja, žareči nasmehi vse do ušes ostajajo isti…

Bine in Roman vztrajajta vse do zadnjega! Na koncu bo bonaca…

Roman in Bine

 

Kultni "Prehodni pokal"....željen skoraj kot "America's cup"