Miha in Petra; posadka, ki se veseli vsega!

 19. - 21. november 2021

Z Mihom sva dogovorjena na vikend jadranje, da spozna Lungo. Čez tri tedne gre z nami na regato. Veseli se tega. Dan pred odhodom mu omenim, da bo na barki še prostor in da gre z nami če želi lahko tudi Petra, njegova »boljša polovica«. Če jo zanima seveda in če meni, da je ne bo zeblo. Ni ji trebe reči dvakrat. Ponudbo sprejme takoj.

Devetnajst ur kasneje si že tlačimo vsi trije v nos »palčke«. V otroških letih smo si v te luknje tlačili prste, kot bi trenirali za zrela leta ;). Zdaj si rinemo tja »testne palčke«. »Covid time« pač. Vsi trije smo cepljeni, pa vendar želimo pred odhodom drug drugemu potrditi »da smo čisti«. Tako malo je potrebno…Raje kot »na barikade« gremo na barko. Filozofom pa želimo »srečno«…

Zmečemo vse stvari v Mihov Cady in z ustmi do ušes vozimo proti Morju. Krasen občutek je, ko vidiš da se ljudje veselijo jadranja. In kdor se ga v tem letnem času, se ga res veseli prvinsko. Mojo večno evforijo to seveda smo še podžiga. Veselim se dni, ki so pred nami in veselim se te posadke.

V Vrsarju naj bi se nam pridružil še »on«. Posadki obljubljam, da bo šel z nami in da bo poskrbel za »topli obrok«. Pa da se prav razumemo…mislim na »jančka lešo«. Paolo, vrsarki mesar obljubi, da me bo čakal, pa ni ne Paola, ne jančka. Ni kaj. Za topli obrok bodo morale poskrbe kuhane prekajene klobase. Mmmm, skupaj s hrenom tudi to ne bo slabo.

Ne čakamo jutra, počakamo pa luno, da vzide. Posadka vriska od navdušenja ob misli na romantično jadranje v mesečimi ob polni luni. Meni misli oddtavajo k starim znancem, ki jih prepoznam na nebu, Jupitru, Saturnu in Veneri. Vedno znova se jih razveselim. In luna je tako polna, tako sveti, da me skoraj moti. »A je to sploh še noč,« mrmram v sebi? Kot bi bili v Skandinaviji in bi šlo za obdobje, ko skoraj ni noči. 

 

Tako sladko je jadrati ponoči ob istrski obali z burinom in tudi tokrat je tako. V Fažanskem kanalu drsiš po morski gladini, kot bi imel drsalke na nogah…in tudi tokrat je tako. Oblečenimi smo kot je treba, ne zebe nas. Pa saj temperature sploh niso nizke. Kuhanček seveda paše, saj smo vendarle že proti koncu novembra in dobra glasba tudi. »Top« razpoloženje je čutiti v vsakem kotičku barke. Miha in Petra ne jadrata prvič, jadrata pa prvič ponoči. Navdušena sta, vse ju zanima. Srkata izkušnje, ki jih glede na dolgoletni staž vendarle imam in poslušata zgodbe, kaj jima pa preostane (😉), seveda tudi imam. Pri govornih vajah imam konkurenco…Miha je malo manj zgovoren, Petra pa bolj na mojih »obratih«, za crkent, haha. Le kako bova to uskladila? 

 

 
Sidro spustimo nasproti puljske Arene. Znana lokacija, presenečenj ni. Ob pol dveh zjutraj utonemo v spanec v topli notranjosti barke. Prva etapa je za nami, prva nočno jadranje za prijatelja doživeto. Posadka srečna, kapitan pa tako ali tako vzhičen.

Jutru dodamo pečena jajčka z ocvirki, kavici pa »ta kratkega«. Lungo prestavimo k obali in se sprehodimo do Puljske tržnice. Možgani listajo po kapitanovi, morda nikoli izdani kuharski knjigi. Že zvečer sem »tipal« kulinarične poglede in ambicije posadke. Petra omeni, da npr. brodet sicer bi, a da jo moti, če ven glede kakšen ribji »uč« in ji očita zalogaj. Hm, kaj pa sedaj? A naj ribjim glavam nataknem temna sončna očala? 

 

Foto: Petra

 

Tržnica ta dan ni najbolje založena, pa se vseeno z guštom pasemo na njej. Pred vhodom jima razložim svoj protokol. Najprej ena hiter »đir« za grobi vtis o razpoložljivi ponudbi. Potem še en malo počasnejši, a z istim namenom. Možgani med tem, kot rečeno, listajo po kuharski knjigi kapitana. Nastajajo variante jedilnika in že se cedijo sline. Pade odločitev! Kozice, vongole, sipe in raža! Kdo bo natikal ribjim glavam očala…in vse skupaj bo »na posteljici« od zelenih rezancev, da ne bomo izpadli kreteni, ki ne poznajo modnih trendov v kuhinji.

Zelenjavnemu delu tržnice bi se bilo seveda greh izogniti in solatki, tisti »mješavini«, ki malo zagreni, seveda tudi. Zdaj že vem, da je tudi Petra gurmaček. Učki se ji kar svetijo. Kupim še kuhalnico iz oljke, ki je v resnici niti ne rabim, saj jih kar nekaj imam na barki in doma, a te kuhalnice imajo dušo in duše ni za zanemariti.

Nismo tako zgodni, da bi bilo eno malo pivce na sončku sporno in aaaaahhh, tudi to spada k hedonistično nastrojenemu vikendu in tudi tu se ujamemo. Miha in Petra ne skrivata da uživata. »Težka bo« v ponedeljek… 

Foto: Petra

Sonce nas greje in jadramo naprej. Ležerno in užitkov polno. Bolj kot smer nas zanima trimanje jader, bolj kot cilj nas zanima pot. In to je to. Moja gosta sta navdušena nad vsem. Vse bi tudi poskusila in mojih idej je tudi za en mesec menda. Vprašam, če ju zanima lignjelov, kot da bi pozabil na »robo« v hladilniku in obljubljeno »jotko«. Seveda sta zaaaaa in za Kamenjakom že namakata peškafonde. »Ta dva pa res ni za ustaviti,« si mislim in kuham kuhančka, da se pogrejemo. Mislim si: »itak ne bo trajalo dolgo.« Ampak jok! On ujame prvega in ona drugega. 

 

Foto: Petra

 

On trdi da prvi je pač prvi, ona, da ima večjega (no, do sedaj pa res še nisem slišal kaj takega 😉) Smeha ni konec, sploh še, ko ona ujame še drugega . Domači ne lovijo več, »naša dva« pa še kar namakata. 

 

Opozorim na svoj sloves, da moram zgodaj zvečer začeti kuhati, da bo večerja pred polnočjo. To zaleže. V Portiču, sidrišču na jugovzhodni strani juga Istre, je samo še ena jadrnica, skupaj s polno luno in srebrno mesečino vse skupaj izgleda že skoraj kičasto. Nemo stojimo nekaj časa zunaj in srkamo vso čarobnost večera. Soglašamo. Včerajšnja prva, nočna etapa je bila sanjska, današnji dan pa nič slabša. 

 

Foto: Petra

 
Topla notranjost barke vabi, kapitan z nadetim predpasnikom tudi. Glasba napolni prostor. V kozarčku sem nam pridruži »Cvelbar« z belim. Teater kuhinje se začne…Na trakove narezana sipa se mehča na sočni, rahlo prepraženi čebuli. Sveže kozice malo kasneje zabredejo v »šugo« in vongole se razprejo. Obljubljajo, da bodo »dale vse od sebe«. Ko to zasliši »Cvelbar« vskoči tudi on. Nežna raža pravi: »pas meter, počakajte še mene!« Vsi so v istem »zosu« in briga jih če bodo imeli malček zadaha po česnu. V salonu že dolgo nebeško diši in Petra od zadovoljstva cvrči. Na »Fb« padajo njene fotke, »frendom« pa čeljusti do tal…Ha ha. 

Rata ta taaaaaa, kuharija je zaključena in to krepko pred polnočjo...Se morda staram al' kaj? Da bi se poboljšal je manj verjetno 😉.

V salonu so sliši samo cmokljanje in vzdihovanje. Prsti so mokri, lepljivi. Le kaj si mislijo sosedje… 

 

 
Spimo dolgo, spimo kot polhi. Kot da ne bi bilo potrebno zvečer domov, nazaj v realnost. Lunga nas razvaja s svojo toplo notranjostjo. Danes se obeta siv dan, brez sonca, če bomo seveda to sploh opazili. Motilo to ekipo, taka kot je, zanesljivo ne bo. To vem. Jugozahodni veter nam ustreza, jakost malo manj. Želeli bi si malo več vetra, dolga je še do Vrsarja.

 

Krožimo z barko, delamo pentlje, vadimo trim in obrate…orca, orca la banda, laška orca, bok, pol krme, poja, poja la banda, pol krme, bok laška orca, orca, orca la banda, vmes pa še kakšen metuljček. Da se ti zmeša v glavi. 

 

Foto: Petra

 

Na virtualnem jedilniku je jota, svinjska nogica že komaj čaka, da se pogreje v njej, a kaj ko imam v mislih nekaj drugega. Prijatelja bi rad pocrkljal s »šporki« lignji. Navsezadnje sta si jih sama nalovila. Razložim v čem je čar te priprave in kakšen bo končni izgled. Povem tudi, da lignji pred pripravo ne bodo nič očiščeni in da šporki pomeni umazan. Miha je praktik, tehnične narave. Vpraša kaj bo »s črevi«, Petro skrbi samo to, če jo bo gledal »uč« od lignja. Oba obljubljata, da bosta poskusila, a da ne garantira, da bosta potem tudi jedla te črne beštije…

Lignje prebožam z olivnim oljem in dam v ponev. Cca 40 min bo trajal ta »calamari spa«, vmes menjajo barvo, moja prijatelje pa tudi. Lignji vso vse bolj črni, prijatelje pa bleda. Malo spominja vse na Mirana iz Skokice. Tudi njega sem hotel pred nekaj meseci »počastiti« z šporki lignji…in če zdaj za nazaj pomislim se mi zdi, da če ne bi Miran že prej rad tekel, bi pa tisti večer začel, ha ha ha. 

 

 
Šporki lignji so gotovi. Prijatelja nezaupljivo poskusita, potem se pa zasliši samo še:«mmmmmmmmmmmmm, pa saj to je super«. Oddahnem si. Vsi smo črni okoli ust in se režimo. Lignji so sladki in slastni, le kako naj bi bilo »na šporki« drugačni.

Počasi zaključujemo našo plovbo. Vsem trem se zdi, da smo že dolgo na poti in da smo doživeli veliko lepega, zanimivega in različnega. Kot da več od tega več ne more biti, se od nekje pojavi misel, ko začno okoli nas skakati še delfini. Nasmehnem se v sebi. Privoščim, še kako privoščim.

V marini pristajamo ob desetih zvečer. Klasika! Besed hvaležnosti je toliko, da mi je kar nerodno. Kdor me pozna ve, da uživam če lahko komu podajam pogleda na Morje in plovbo na »moj način«. Miha in Petro pravzaprav ni bilo potrebno navduševati. Onadva sta z navdušenjem v sebi že prišla na barko in ni čudno, da smo se ujeli takoj. Kaj je lepšega kot srečati ljudi, ki se vsega veselijo. Vse preveč je že tistih, ki se vse težje spravijo na Morje, barko pa vse bolj doživljajo »apartmajsko«.

---------------------

Ah ja, skoraj bi pozabil. In kako je uspela jotka, jotka???? Za crkent! Zelje sem pozabil doma….tudi klasika…