Lastovski Poklad

Uvoooooooooo! Uvoooooooooooooooooooo! Uvooooooooooooooooooooooooooooo! So vzkliki, ki še dolgo ostanejo v spominu, ko jih enkrat doživiš in so lahko asociacija zgolj na Lastovo.  

Lastovo je otok s površino približno 46 km², obsegom 46 km in s 46 večjimi ali manjšimi otoki in čermi v svoji okolici. Vse to predstavlja lastovski arhipelag. Ta južno dalmatinski otok je od vseh naseljenih otokov najbolj oddaljen od obale. Ni čudno torej, da smo februarja, ko smo se člani Novomeškega Jadralnega kluba odločili za ogled lastovskega poklada, za pot na otok potrebovali 10 ur. Pol časa za pot do Splita, pol za vožnjo s trajektom. V kolikor bi se odločili za Jadrolinijin hidrogliser in šli na otok brez avta, bi ta drugi del lahko skrajšali na polovico. Vendar se dogajanja, ki so nas zanimala, odvijajo v vasi Lastovo, 10 km oddaljeni od Ublija.

Lastovski Poklad je običaj, vezan na legendo iz lastovske zgodovine. Celotno dogajanje je strogo vezano na izročilo tradicije. Spominja na ostale pustne karnevale, a je mnogo več kot zgolj maškarada. Prav nič ni prirejeno turizmu. Domačini ga prirejajo sami sebi in v tem je dodatni čar dogajanj. V dneh, ko smo bili mi tam, smo bili eni od redkih »fureštov«. Poleg dveh televiziskih ekip, domače RTL 2 in britanske BBC, za katere je snemala češka televizija in redkih novinarjev in etnologa, ni bilo drugih obiskovalcev. Tri dni intenzivno preživeti z domačini! Kako drugačno morje… Sprva sem imel nelagoden občutek, da vdiram v njihovo zasebnost. Ta občutek pa je dokončno izginil zvečer prvega dne intenzivnega spremljanja dogajanj, ko je »kapo sale« stopil k meni, ponudil roko in dejal: «Petar! Drago mi je!« Sala je dvorana sredi vasi, namenjena predvsem Lastovcem in njihovim družabni  dogodkom, kapo sale pa domačin, ki ga pokladarji izberejo iz svojih vrst in imenujejo za vodjo. Imeti mora avtoriteto. Skrbno pazi na spoštovanje »regul«. V zadnjih treh pokladnih dneh, ki pravzaprav trajajo od svetih treh kraljev do pepelnične srede, se mora namreč vse odvijati ob točno določenih urah, na določenih prostorih, skratka vse kot veleva tradicija.

Plesni večeri

V soboto in nedeljo je sala prizorišče plesa in zabave. Marsikateri izseljenec se v teh dneh vrne iz daljne Amerike, Avstralije, da o bližnjih krajih ne govorimo. Za Lastovce so pokladni dnevi  eni od pomembnejših v letu. To je čas, ko si odpustijo vse zamere, ki nastanejo in ostajajo med letom. Pripovedovali so mi, da se v teh dneh pogovarjata tudi med seboj »na smrt skregana« Lastovca. Nesoglasij med posameznimi skupinami ljudmi naj bi bilo na Lastovu kar veliko, česar v teh dneh seveda ni čutiti.

Ko stopiš enega od teh plesnih večerov v salo si sprva kar osupel. Prostor z raznolikimi mizami in stoli spominja na »socialistično zadružno dvorano«, napis na steni šole »Živeli saveznici-SSSR-Engleska«, ki ga prebiramo ob prihodu daje vtis, da smo postavljeni v čas nekaj desetletij nazaj. Nekateri od prisotnih domačinov v sali  so oblečeni v večerne obleke, drugi so namaškarani. In ko med drugim zaplešejo tudi dunajski valček, pred vhodom pa poje njihova klapa, ti ni prav nič več jasno. Veš le, da si priča domačim običajem.

Izdelava lutke in bomb

Na pokladni ponedeljek, se določeni domačini zberejo pred salo ob osmi uri zjutraj in z oslom odpravijo v vznožje vasi, na točno določeno mesto ob pokopališču. Naberejo zemljo. Potrebujejo jo, da bi jo lahko kasneje vsuli v škornje Poklada, lutke, ki je glavni lik zaključnih pokladnih dni. Ob vračanju proti sali že poslušamo »Lastovsko liro«. Gre za nenehno ponavljajoče takte, ki zapisani v notnem črtovju obsegajo le nekaj vrstic. Po treh dneh ti glasba zleze pod kožo in te skupaj z domačini spravlja v trans.  

Ivo med izdelavo lutke ves čas igra na »Lastovsko liro«. Ponavljajoči zvoki te kmalu spravijo v gibanje.

Izdelava lutke Poklada v sali traja kar nekaj ur. 

Pokladni ponedeljek. Zjutraj se začne izdelava lutke - Poklada. Vse se dogaja po znanem scenariju. Kot veleva tradicija. Nič ni naklučje.

 

Poklad vse bolj dobiva končno obliko. 

 

Izdelan je iz slame, obleka zanj je vsako leto ista in enaka noši pokladarjev. Razlika je le v obrazu. Pokladov je črn, saj simbolizira katalonskega sla - maora. Po legendi, ki se nanaša na 15 stoletje,  je prišel Lastovce pozivat k predaji. V nasprotnem primeru bi sledil gusarski napad Kataloncev. Ti so bili v teh časih del neapelskega kraljestva, ki je bilo sicer v dobrih odnosih z Dubrovniško republiko (v okviru katere je Lastovo uživalo  v tem obdobju dolgo časa popolno avtonomijo), a roparski gusarji se seveda na vse to niso ozirali. Plačanci med katalonski vojaki so bili očitno tudi temne polti. Od tu tudi temna polt lutke Poklada.

Poklad je izdelan. Simbolizira katalonskega temnopoltega sla (moro-mauro), ki je po izročilu legende pred 500 leti prišel groziti Lastovcem, z napadom katalonskih gusarjev, v kolikor se ne bojo predali.

Hkrati z izdelavo lutke, v drugem kotu dvorane poteka izdelava bomb. Okoli papirnate sredice, s smodnikom in vžigalno vrvico, se ovije nešteto ovojev iz navadne drobnejše vrvice. Fantje pred salo, ki navijajo vrv, vidno tekmujejo med seboj, kdo bo trše navijal. Trša navita vrv pomeni tudi močnejši pok. Izdela se triindvajset bomb s končnim premerom približno deset centimetrov Uporabljene bodo naslednji dan.

V drugem kotu »sale«, kot se imenuje dvorana sredi Lastova, so v izdelavi bombe. Enaindvajset jih bo počilo naslednji dan pri spustu (culjanju) Poklada.

 Ob enajstih se sala, včeraj plesišče ta dan delovišče, spremeni v jedilnico. Vsi prisotni smo vabljeni na tradicionalne makarone z mesom. Sam se sprva izmaknem za šank, da bi v miru popil žmul rukatca, avtohtonega lastovskega vina. »Ni govora!« me podučijo in že sedim za veliko mizo, med samimi domačini. V meni vse gomazi. Vabilo vzamem kot veliko čast in redko priložnost. Hrane in pijače je res dovolj za vse. Vino dobro teče in ko pride harmonikaš, žuru ni videti konca. Ni mi bilo jasno kako bo kapo sale realiziral popoldanski program. Pa je! Enostavno! Ker je on tako rekel, smo v določenem trenutku pač zaključili s prepevanjem. Domačini so izginili v svoje domove, jaz pa med ulice na sprehod in urejanje misli. Prostega časa je bilo pravzaprav malo.

Grde maškare kupe jaja

»Kupe se jaja«, je na programu ob 13-tih. »Grde maškare« začnejo s tradicionalnim pohajanjem po Lastovu. Iz hiše v hišo. Ne v vse, a v mnoge. Zbirajo se jajca.

 Po tradiciji se ob enih popoldan (jasno: točno ob enih) pred salo zberejo »grde maškare« in nato se »kupe jaja«. Lastovci iz različnih zaselkov prihajajo našemljeni v vse mogoče. Prav nič ne predstavljajo, so zgolj grde maškare. Tudi sam imam s seboj lasuljo v ta namen. Ne zato da bi se skrival za masko. Igrati želim igro skupaj z njimi. Hodimo po strmih lastovskih ulicah, od hiše do hiše. Prepevamo: »Podiglo se podiglo, malo četovanje, tran-le, ranla-la, malo četovanje…

 

»Podiglo se podiglo, malo četovanje, tran-le, ranle, ranla-la, malo četovanje«, prepevamo po lastovskih ulicah. Pohajanju ni videti konca.

 « Kupe se jaja pomenim zbiranje in ne kupovanje jajc. In v košari jih je vse več.  V sredo se jih bo nekaj pojedlo, največ pa »prodalo« (pravzaprav gre za prostovoljno zbiranje prispevkov), da bi se pridobila sredstva, ki so potrebna za organizacijo vsega.
 

Jajc je v košari vse več. V sredo se jih bo v sali nekaj pojedlo, nekaj pa prodalo in s tem pridobilo del sredstev, ki so bila porabljena za organizaciji.

V mnoge hiše vstopimo. Tudi k županu in duhovniku seveda. Lastovci v naprej izrazijo željo, da jih obiščejo grde maškare. Vsi nam izrekajo dobrodošlico in segajo v roke. Na mizah čakajo razne dobrote, največkrat »fritule« (flancati). Belega in rdečega vina pa žganja je kolikor hočeš. Povsod se prepeva. Pesmi so več ali manj vezane na morje. 
 

Kjer maškare vstopijo, so dobrodošle. Na mizi čaka pecivo in vino. Povsod se prepeva.

 

Povsod kamor vstopimo se prepeva. Samo žal mi je, da si ne zapomnim besedil pesmi, ki jih prvič slišim.

Kar brenči mi v glavi. Ne dojemam, da se mi vse to res dogaja… Vsaka hiša ima teraso in na njej vzklikamo uvoooooooooo! Trikrat – jasno, kot vedno. 
 

Družba je vse bolj razposajena

 

 

Zabave je vse več.

In tako gor in dol po ulicah spoznavam drobne detajle lastovske arhitekture, notranjosti njihovih domov, opazujem ljudi, pijem domače vino, poslušam lepe, nepoznane pesmi in pojem z njimi, ko jih poznam. To naleti še na posebno odobravanje. In ves čas lira. Ivo ves čas igra in igra. Ne vem več, da gre za vedno iste takte... 

Po trdi temi se vračamo v salo. Pravzaprav ne vem po kaj.  Košare so polne jajc. V eni izmed njih jih je po oceni tristo. V sali na moje presenečenje že čakajo pladnji s pršutom in sirom. Očitno je tudi to tradicija. Vina je spet kolikor hočeš. Liro nadomesti harmonika domačina. Pesmi ni in ni videti konca. Razpoloženje je na vrhuncu. Vendar ko kapo reče: »Ajmo dečki, dosta je bilo! Sutra u osam je treba biti pred salo!« vsi vstanemo in gremo. Regule so regule!

Culjanje
 Na pokladni torek zjutraj ob osmih, je potrebno napeti 300m vrvi z vrha hriba nasproti vasi do njenega vznožja. Po njej bo potekalo »culjanje«, spuščanje Poklada. 

Pokladni torek. Dogodki so zopet začno ob 8.00. Tokrat je potrebno razvleči 300 m vrvi po pobočju hriba, da bi lahko popoldan po njej z vrha spustili Poklada. Spet vse tako, kot zahteva tradicija.

Ko je vrv napeta zopet vzklikamo trikart ovooooooooooooooo, mi na vrhu hriba in skupina v vznožju. Še poskusna eksplozija ene od včeraj pripravljenih bomb in vse je pripravljeno. 
 

Uvoooooooooooooooo! Je vzklik, ki se tudi sedaj ko je vrv napeta, trikrat na ves glas zakliče. Tudi to je v skladu s tradicijo. »Uvo« se vzklikne ob dogodkih, oz. trenutkih, ki imajo za Poklad poseben pomen.

Ob enajstih je zopet na vrsti eno od presenečenj teh dni. V cerkvi zvoni, kot da je dvanajst. uro. Trgovine in uradi se zapirajo. To je njihov praznik in dovolijo si prelisičiti čas. S tem ko zvonijo eno uro prezgodaj, pridobijo čas, da se lahko pripravijo za zaključno prireditev. Ulice dobesedno izumrejo. Vsi so po domovih. V družinah, kjer so doma pokladarji je še posebej svečano. Izkoristim priložnost in se priključim snemalni kipi, ki gre dokumentirati obred pripravljanja enega izmed pokladarjev na zaključno slovesnost.

Ob 13.00 so vsi pokladarji, v barvitih enotnih nošah, zbrani pred salo. Pripravljen je tudi »tovar« (osliček), ki bo imel čast nositi Poklada (slamnatega maora). 
 

Poklad "moro" bo na oslu voden po vasi. S Pokladarji bo obiskal župana, župnika in še nekatere. Čaka ga trikratni spust po vrvi in zvečer sežig pred salo.

Pokladarji se razvrstijo v pare. Letos je parov 36, kar ocenjujejo za eno od boljših udeležb. Lira začne oddajati dobro znane zvoke. Pokladarji zaplešejo pokladarsko kolo, ki vključuje tudi mečevanje z lesenimi meči. Izrazi na obrazih so resni, svečani. Kot da ne bi šlo za iste osebe, ki so prejšnji dan »ludovale«, jaz pa skupaj z njimi.

Ob 13.00 se pokladarji v parih zberejo pred salo. Prešteje se število udeležencev. Letošnja udeležba 36-tih šteje med številčnejse. Zapleše se Pokladarsko kolo.

Spredaj zastava, za njo tovar, na njem Poklad, Ivo z liro, skupina pokladarjev v svečanih uniformah. Ob straneh obiskovalci, ki jih ta dan mnogo več. Vsi skupaj zopet začenjamo zdaj že znano pot po kamnitih ulica, med tipičnimi lastovskimi dimniki »fumari«. Najprej z županu, ki v pozdravnem govoru tudi odobri začetek zaključne svečanosti, nato k duhovniku. Spet se vabi v notranjost hiš, spet so na mizah dobrote in pijača. Spet se vzklika uvoooooooooooo. Ob zvokih lire se tudi zapleše in mečuje. Kulisa lastovske vasi v ozadju, daje občutek teatra na prostem. 

Barvita kolona pokladarjev v eni od mnogih lastovskih ulic. 

 

 

Prva postaja je župan. Nagovori jih in dovoli zaključno prireditev.

 

 

Po obisku župnika in še nekaj pomembnejših Lastovcev, se pokladarji in opazovalci zberemo v vznožju vasi. Ivo na liri že drugi dan igra isti napev. Ritem čutiš v sebi. Skupaj z domačini z napetostjo čakamo spust Poklada.

 

Detajl pokladarja - klobuk. Oblika je dediščina kratke epizode prisotnosti Anglije v zgodovini Lastova.

Časa za obiskovanje po hišah je tokrat manj. Kapo sale mora pravočasno pripeljati pokladarje do vznožje vasi, da bi lahko, kot narekuje tradicija, ob treh začelI s »culjanjem«. Vse poteka po »voznem redu«. Poklada, nesrečnega maora, že nesejo na ramah proti vrhu hriba. Ni šala. Tehta sedemnajst kilogramov. V dolini pa brez premora igra Ivo. Konjska žima na loku mora biti hudičevo trpežna, da zdrži toliko drgnjen ob tri strune. Podiglo se podiglo … pojejo pokladrji, plešejo, mečujejo. V zraku je čutiti vse več energije. Nemogoče je ostati hladen ob vsem. Oči pokladarjev so uprte proti vrhu hriba, kjer med tem že nameščajo Poklada na leseno vodilo z lesenimi kolesci v notranjosti, kdo ve koliko let že staro. 
 

»Culjanje!« Poklad Moro je pripravljen na spust v vznožje Lastova.

 

Poklad bo po vrvi vsak čas zdrvel v dolino. Vzklik: uvooo, je zopet znak. Poklad zdrvi proti dolini. Vsake toliko z močnim pokom raznese eno od bomb, ki so privezane približno pol metra pod škornji Poklada. 
 

Poklad zdrkne po vrvi, hip za tem že poči prva od petih bomb.

Pet jih mora v petnajstih sekundah, kolikor traja spust, eksplodirati v določenih časovnih razmakih. Vsa opravila v zvezi z bombami, od izdelave do prižiganja vžigalnih vrvic, pri culjanju nadzoruje isti človek. Ve, da mora vse dni ohraniti bistro glavo. 

Približno 15 sekund potrebuje Poklad za spust. Ob prvem spustu eksplodira pet bom.

 Prvemu spustu sledita še drugi in tretji. Vsakič se je potrebo peš s Pokladom na rami povzpeti nazaj na vrh. Čudim se Dalmatincem in njihovi kondiciji. Drugič eksplodira sedem in tretjič devet bomb. Vse po tradiciji. Vsakič ko Poklad prileti v vznožje Lastova, ga pokladarji pričakajo z meči in ob petju in vzklikih: »E viva la kumpanija, pošla nam je alaivija«  napadejo.

Ko Poklad prileti v dolino, ga pokladarji euforično napadejo. Prvemu spustu sledita še drugi in tretji. Drugič eksplodira sedem,tretjič devet bomb. Lutko težko 17 kg, se vsakič nese peš na vrh hriba.

Culjanju sledi pokladarsko kolo z mečevanjem. Šestintrideset barvitih pokladarjev v lastovskem amfiteatru, je prizor vreden ogleda. A igre še ni konec. Vrhunec in zaključek sledita. Dogajanje se nadaljuje na trgu med cerkvijo in šolo. Zopet na vrhu vasi, v bližini sale. Kolikokrat smo v teh dneh prehodili to pot ne vem, vem pa, da na morju že dolgo nisem imel »muskelfibra«. Morda kondicija domačinov vendarle ni tako naključna.

Zakjlučna prireditev na ploščadi ob cerkvi. Lira še kar poje, pokladarji plešejo.

Zaključek, lepe maškare se pridružijo

Zaključna slovesnost se začne s prihodom pokladarjev. Visoko v zraku je na drogu nasajen tudi Poklad, ki je po izgledu spet zgolj slamnata lutka. Plesu in  petju ni vedeti konca. Da Ivo igra na liro ni potrebno posebej poudarjati. Menjata se ples in mečevanje. Vse po v naprej določeni koreografiji, nič ni naključje. Čez čas se jim prvič pridružijo lepe maškare. Vse dni so bile prisotne v vasi. 
 

Čez čas se pridružijo »lepe maškare«. Tokrat prvič! V vseh teh dneh so bile prisotne v vasi, a se njihove poti niso smele križati s potmi grdih maškar ali s potmi pokladarjev, kaj šele, da bi se družile z njimi….

Njihove poti pa se do sedaj niso nikdar smele križati s potmi grdih maškar, ne s pokladarjevimi. Lepe maškare so v resnično lepih maskah in oblačilih.  Dekleta in žene, v paru predstavljajo enako masko.So simbol žena in otrok, ki so se  v času nevarnosti pred gusarskim napadom, zatekli v cerkev in molili. Molitev je zalegla. Legenda pravi, da je neurje potopilo katalonce. Na Lastovu je ostal le sel, ki ga sedaj simbolizira  Poklad. Znesli so se nad njim takrat, in tudi letos mu ni bilo prizanešeno.

Usklajen par lepih maškar.

Tudi lepe maškare so v parih. Tudi to je tradicija. Letos je bilo neobičajno hladno v Lastovu, kar kostimi nekaterih niso predvideli…

 

Brez »aktulane Gotovine« ni šlo

V kolu združeni pokladarji in lepe maškare ob zvokih lire plešejo in plešejo. Ves čas okoli njih v poskočnem koraku dirjajo mlajši pokladarji z zastavo v rokah, kar daje dogajanju dodatni vtis temperamentnosti. Meči trkajo! Petje! Vzkliki! Vse se stopnjuje do vrhunca, ko nastopi čas končnega obračuna. Poklad zagori! Vsi divje rajajo okoli gorečega »maora« in se veselijo. Veselje in zaključek norih lastovskih pokladnih dni, ko je vse dovoljeno in hkrati odpuščeno, se nadaljuje kasneje v sali. Zabava traja vse do zgodnjih jutranjih ur. 

Evforičnost dosega vrhunec. Poklad je sežgan, tako kot so po legendi pred 500 leti, sežgali tudi temnopoltega sla.

 Lastovo po Lastovem

Gotovo bom spet plul mimo tega otoka. Lastovo zame ne bo nikdar več zgolj en od južno dalmatinskih otokov, v nizu obiskanih med poletnim dopustniškim jadranjem. Doživeti njihov Poklad, kot sem ga imel sam priložnost, pomeni več vedeti o ljudeh in njihovem načinu življenja, v času, ko sem jim ni potrebno udinjati turistom. Težko bo pluti mimo, ne da bi »skočil gor«, da vidim kako jim gre. Ne bodo me prepoznali, jaz pa marsikaterega med njimi gotovo. Morda bom imel priložnost da koga povabim na pijačo. Kar tako, zaradi žeje. Gostoljubja in vsega česar sem bil deležen, jim tako ne morem vrniti. Hvala Lastovci!

                                                                                                                                           

/objavljeno v reviji »Navtika Kapital št.: 26/05/