Z »Mareto« zapuščamo Ugljan, pravzaprav Kukljico. Cilj je jasen; Murter–Sv.Nikola–»kod Tadije«....Morda bo Senkul lovil...
...pred večerom se že gugamo v Senkulovi gajeti. »Kalamo« štiri
mreže, nato se posvetimo hobotnicam.Po dnu polzi in se vsake toliko
tudi zatakne, krajša veriga. Nad njo je svinec in malo višje šop
»ribjega drobiža«. Tudi tega je bilo potrebno pred tem ujeti…Počasi, kot
se le da, drsimo ob obali. Trije smo. Besede so redke. Gledam Senkulov
obraz. Koža rjava, usnjata. Ustnice izsušene in kot koža na obrazu polne
gub. Nekaj jih je verjetno od sonca, nekaj na račun šobe, ki pogosto
drži cigaret v ustih. Škatlico odpira z usti, z zobmi vajeno izvleče
cigaret. Roke so mokre, tudi okorne…manj primerne za to.
Obremenjen sem s pripovedjo njegove tete Vere, Tadijeve sestre. Solze
ni zadržala, ko je opisovala v kakšni situaciji je. Senkula s svojim
ribolovom živi štiri člansko družino…in ulov je zadnja leta hudičevo
slab…družina živi bedno. Bil je od prvega dneva vojne »notri«
…..preživel je…nekateri so imeli mnogo več od nje. Senkul ne! Senkul je
poštenjak…
Gledam ta usnjati kocinast obraz. Gledam roke in debele/otekle prste na njih, kdo ve kolikokrat nabodene na bodice škarpene. Gledan Senkulo…
Na obali v intimnem kotičku leži parček. Gola! On s svojim »otepačem« na bedru, ona z obritim mednožjem…Uživata v soncu, rahlem vetru in samoti. Verjetno nimata problema s preživetjem. Hip kasneje na stezi malo višje, še en par…tečeta…živita zdravo! Vsa vesela mahata v Senkuli v pozdrav. Odzdravi. Če bi bila bližje bi ju morda vprašal: »wie geht es?" Spomin na stare zlate čase nemših turistov še ni zbledel…
Senkula gleda v dno morja ob gajeti. In upa na ulov…To je skoraj
edini način da dobi denar…Ne nastavlja se gol soncu, ni »fit« in ne teka
naokoli... Prižge si novo cigareto…ne izgublja besed…zgolj upa, da bo
kaj ujel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar