Samotna zimska plovba - III. del !

(19. – 27. februar 2016)

Dvakrat preložen odhod... Prvič naj bi štartal takoj po novem letu, a me je podrla viroza, da se je kar kresalo. Tolažil sem se z vremenski pogoji, ki so bili tako ali tako obupni. Odpravljal sem se drugič, vse spakiral, pa me je viroza še drugič poljubila…Srčkano! Pred tem menda deset let niti kihnil nisem. Spet sem se tolažil z vremenom, ki je bilo v resnici tudi v tem terminu  obupno. V dežju in z jugom proti jugu ni ravno opcija, ki bi si jo želel. A glavni razlog je bil seveda zdravstveno stanje. Kašljal sem tako močno, da sem želel slišati mnenje moje  zdravnice, če je z mojimi pljuči vse ok. Pristal sem na urgenci, češ da v splošni ambulanti niso več kos navalu bolnikov…

29.januar 2016 - URGENCA

Urgenca…hm, menda ni tako kritično, strahoma razmišljam, ko prvič vstopam v naš novi »urgentni center«. Gromozanski »pušeljc«, ostanek nedavne otvoritve, skriva vratarico, ki  nenadoma, kot »jager iz zasede« skočil pred mano, z vprašanjem: »Želite?«. Predno ocenim, da olivno zelena barva njene uniforme, na odraža ravno status zdravstvenega osebja, imam menda že hlače med koleni, pripravljen na pregled in že razlagam vso anamnezo (Wikipedije: Anamneza pomeni podatke o bolniku, ki jih zdravnik pridobi s postavljanjem specifičnih vprašanj bolniku. Z anamnezo zdravnik ugotovi simptome, ki se pojavljajo pri bolniku in bi lahko kazali na določeno bolezen…) Seveda Joži, al' kdo ve kako je ime moji vratarici, me vmes ne prekinja. Na koncu, ko vse izve, me razumevajoče napoti k sprejemnemu okencu, ki je v čakalnici 3 m stran. Tu, v administraciji zagledam punči, ki je še nekaj dni nazaj stregla v bližnjem gostinskem obratu, kamor občasno dopoldan »zavijem na malico«. Prepozna me. Berem ji misli: »Zdaj si v mojih rokah, zdaj ne bo šlo tako hitro, kot si moral hitro dobiti pasulj, sicer me je šef nadrl. Zdaj si na sprejemu, pri meni, na urgenci….!« Po vratarici je meni to že drugi sprejem, pa še nikamor nisem prišel. Super. Kaj hočem, še kelnarci, (oprostite, administratorki) se izpovem, kaj me muči in tudi ona se resno poglobi v moje zdravstveno stanje in mi na koncu prijazno pove, naj se kar usedem v čakalnici, da me sprejmejo na »triaži«. V vrsti »za triažo« sem s svojo virozo seveda zadnja »rupa na frulici«. Vsake toliko namreč pripeljejo kakšnega »razkantanega« tipa, ki pa je res za urgenco, ne pa jaz s svojim kašljem… Vratarica je vse bolj zavzeta v akcijah, ko pripeljejo »frišno robo«. Sodeluje že zelo konkretno. Strokovno! Mlajši dečko leži pripet na mobilni postelji, ki sicer pripada reševalnemu vozilu, s katerim so ga ravnokar pripeljali. V silni vnemi moja »strokovna sodelavka v zeleni uniformi« pritisne na pedal v vznožju mobilne postelje in dečka skatapultira kot raketo za 90 stopinj z glavo navzgor, kot bi ga hotela »pripopati na zid«. Vidi da je »za j..« in pritiskom na sosednji pedal dečka nagne v drugo skrajno lego. Zdaj z nogami navzgor in glavo navzdol, kot projektil čaka na izstrelitev… 

Končno tudi jaz pridem na vrsto in vstopim v triažno sobo. Sprejet sem tretjič. Nabijejo mi vse mogoče inštrumente in me merijo. Zdi se mi, da jim ni jasno, kako da nič ne krvavim, saj sem vendarle na urgenci. Ko zakašljam tako globoko, da sem ves vijoličen, je končno nekaj oprijemljivega za njih in lahko ukrepajo… 

Nabijejo mi masko na gofljo, označijo kot telička  in pošljejo nazaj v čakalnico. Zdaj nisem več Gregor Čampa, zdaj sem »1033«. 

Folk buli vame in mojo masko. Vem kaj si mislijo: »ZIKA!« Zdi se mi, da imam več prostih sedežev okoli sebe kot prej… In spet čakam. Z masko na goflji zdaj vsekakor delujem bolj urgentno. Kmalu sem spet sprejet, zdaj že četrtič. Opa, zdaj me sprejme zelo simpatična mlajša »dohtarca«. Pravzaprav se mi niti ne mudi več tako zeloo. »Čakaj malo, naj se malo poglobi v moj primer, »ipak« sem na urgenci,« razmišljam. Simpatična dohtarca pritiska mrzli stetoskop na, rahlo lipidna, reberca »primerka 1033«. Mislim si: »Če do zdaj nisem imel pljučnice, jo bom  fasal vsak čas!«. »Ona« pa še naprej zavzeto posluša in preiskuje moja pljuča. Vmes mi govori, naj globoko diham. »Presneto, skorja bi bilo bolj zanimivo, če bi zamenjala vloge,« pomislim. Bi raje jaz preiskoval pljuča, njena »valjda«, in naj ona globoko dihala, ha ha. Preiskavo je zaključena z ugotovitvijo, da nimam nobenih večjih zapletov, kar mi je pravzaprav namignila že moja kolegica »v olivno zeleni uniformi na prvi obravnavi«…

In grem domov, štirikrat sprejet, zadovoljen da kašljam zdravo…Pas mater plovba pa »otišla-u k.!« Počutim se kot nasedli kit na obali.

Petek; 19.februar 2016 – KONČNO NA BARKI

Pozdravil sem se, se okrepil, se preskusil na celodnevni turi prečenja Gorjancev, ko sem na koncu bil moker do kože, prezebel in blaten…a srečen ob spoznanju, da sem spet Gregor in nič več »1033«, sposoben za solo plovbo.

Termin je definiran! Od 19.februarja naprej. V tem terminu mora biti vreme, takrat imam v tej zimi še edino priložnost, kar se službenih obveznosti tiče...

Vreme pa še vedno ni stabilno!

Vendar vreme spet, bolje rečeno še vedno, ni stabilno. Spet bo potrebno pogledovati v nebo. A nekako bo že. Pozno zvečer sem na barki. Pripelje me Ksenija. Vkrcavam sebe, opremo, hrano… Plovba, ki si jo tako želim, je končno pred mano! Predno grem spat, lahko poslušam, kako pada po Lungi toča....

Sobota; 20.februar 2016 – KAMO GREŠ?

Eh, jaz pa plani. Jadralske dni pravzaprav ne planiram, ker se mi zdi, da me to omejuje. Če pa že kaj planiram, se pa plana tako ali tako ne držim. Mi, rojeni v znamenju vodnarja, ljubimo svobodo.

In tako sem danes planiral, da izplujem ob devetih, a uspelo mi je »jedva« ob pol enih popoldan….Ja »in« ? Družba na pomolu me sprašuje kam grem.

 

Skoraj nerodno mi je, ko povem, da resnično nimam pojma in da mi je to popolnoma nepomembno. Še najraje bi rekel, da »grem živet'«… Prijatelji iz pomol E, kjer ima »Lunga« privez, spontano priredijo pravo odhodnico. Bato, lokalni mojster za tik, podari tri ribe… Spijem »šnopc« s prijatelji, se odvežem in grem…..uffff uspelo mi je. Dvakrat preložena plovba se končno začenja. 

 

Sosedje iz pomola E5 poskrbijo za "odhodnico"

Pred odhodom...

Dvig glavnega jadra na 36 čeveljski Lungi ni isti kot na  33 čeveljski Raci. Površine so večje. Tako ali tako je problem držati barko točno v veter, ko dvignem jadro ga komaj držim in potem naj bi skočil še do »winča« in dvignil jadro do konca. Kar nekaj časa porabim da uredim barko. A ko jo uredim, se mi zdi da zagalopira. Vetra ni veliko. Piha iz jugozahoda, »laška orca« torej. Jakost vetra 6,5 vozlov. Lunga je narejena za lake vetrove. Pet vozlov v teh pogojih, je njej »šala mala«. 

Posvetim se kuhinji. Ribja juha bo kasneje zelo prijala, to vem. Roba za juho je izvrstna. Dva »kovača« imata glavno vlogo, ostalo je orkester, ki bo dodal svoje. Med kuho prejmem sms prijatelja Zdeneta. Pove, da je »na vodi« in sprašuje, če je varianta, da se srečava. Čaka na sidru za otokom Fraškerič pri Verudi. Med tem dan počasi ugaša. Nebo postaja škrlatno. Uživam v prizorih. Kolikokrat že? Vseeno! Nikoli se ne bom naveličal takih trenutkov. Ribja juha med tem postaja vse bolj žlahtna….

Nekaj ur kasneje sediva v kokpitu pri Zdenetu. Vesela sva srečanja. Jaz sem misli, da bom presenetil njega z juho, on me preseneče z bakalarjem, sirom, pršutom in teranom. Nimava problemov. Bakalar, sir in pršut, vse bogato poplaknjeno s teranom kresneva kot pred jed v kokpitu Zdenetove simpatične barke »Lize«, potem se kaskadersko premakneva k meni na ribjo juho, za katero še sam menim, da je izvrstna. 

 

Zdene preseneti z bakalarjem, sirom in pršutom

 

Lunga ponudi ribjo juho

Nato spet zamenjava barko in naju Liza gosti s preostalim teranom, na Lungi pa spijeva kavo…. Imava se super, nič ne rečem. Problem je samo v tem, da vse težje najdem motiv za nadaljevanje plovbo v noč…Aj jaj ja jaj…kriza, pa se noč še začela ni. Misel na bližnje, dobro znano sidrišče, kjer bi lahko petnajst minut kasneje spustil sidro in šel spat, je tako zapeljiva, da se ji vse težje upiram.  A moški ponos se ne da. »Alora, smo deci al babe? Lunga, greva naprej!« dopovedujem, skoraj ukazujem, sam sebi. Kot da bi res verjel kaj govorim, ker…po drugi strani pa agresivno gloda misel: »Budalo! Mar bi šel spat!« A »naš se ne da!« Pripravim se za noč. Toplota južnih tendenc je navidezna. Noč in vlaga bosta hlad zažela do kosti. Vem. Ne bo prvič. Termo perilo ne bo odveč. Tople, nove nogavičke, bodo še kako dobrodošle… Poslovim se od prijatelja in ob pol desetih izginem v noč…«A smo deci, al babe?« Družbo mi dela skorja polna luna, ki Morje odane s srebrom. Jasno je. Uro, morda dve motoriram, ker je vetra premalo, nato spet dvignem jadra, ugasnem motor in uživam v drsenju barke v mesečini….uauuuuu. Vredno je bilo, pas mater! A smo deci, al babe? Vidljivost je izvrstna. Po eni strani na račun mesečine, po drugi na račun jasne noči. Že na začetku Kvarnerja vidim svetilnik Suska na desni in lučke, maketam podobnih hiš Unij, na levi. Navigacija je enostavna. Veter, kolikor ga sploh je, piha iz jugo vzhodne smeri, kar ustreza glede na mojo smer jadranja. Hitrosti niso ravno presežek, a mi mili pogoji, glede na to, da je noč in da sem sam, ustrezajo. Kazalci na uri se premikajo počasi, a vztrajno. 

Oči pa postajajo vse težje. Pojavlja se kriza. Okoli mene ni žive duše. Lahko si privoščim koščke spanja. Uro nastavim na deset minut in kinkam. Kaj bi dal,da bi lahko zaspal za res. Nekaj takih intervalov si privoščim in sem ok. Skuham čaj, da me ogreje. Kriza je mimo, ura pa tri zjutraj, jaz pa štiri milje pred Suskom. V salonu sem in pišem Blog. Zunaj nekaj zažvižga…Vse v meni zledeni...«Kaj je to?« pomislim in grem skoraj strahoma ven…«Tlesk«, poči čisto blizu boka barke…Delfinnnnnnnnnn!!!! In še jih je. Slišim njihovo dihanje, vidim jih pa, kljub mesečini, ne. Zazdi sem mi, da so v vpregi barke in da drvimo v noč. Lunga je kočija, jaz kočijaž. Uauuuu. Poln sem adrenalina. Kakšna noč. Ne vem več kaj je res in kaj ne. Nočna jadranja so tako čarobna!

Skrivnostno Morje ponoči...

 

Nedelja; 21.februar 2016 – OLIB

7:00: Dobro jutro. Noč je za mano. Luna je ko pomaranča žareča je zašla za Suskom. Zarjo na zahodu je zamenjala zarja na vzhodu. Na jugu Ilovika sem že spremenil kot, da bom nad Silbo šel lahko nadaljeval proti Olibu. Še slabih deset milj je pred mano.Vse pogosteje pogledujem proti postelji v prednji kabini. Zakaj že?

Jutro v jadru

SAMO DA PROĐE VRIJEME

Ob 9:30 pristanem na pomolu. Sedeminsedemdeset milj je za mano. Iz Vrsarja sem izplul pred enaindvajsetimi urami. Nekaj ur je bilo tudi motorja, sicer pa v glavnem prejadrana pot. Lepo jadranje! V »orci« pred Olibom sva z Lungo letela sedem vozlov. 

 

Sneg na Velebitu spomni, da je v resnici vendarle zima!

 

Lunga!

Pred pristajanjem, ko je jasno, da je etapa zaključena očitno popustijo nekakšni notranji mehanizmi, saj me popade taka želja po spanju, da se ne sme niti slučajno preveč udobno usesti, niti predolgo gledati navzdol ali kaj podobnega. Učki kar padajo skupaj. Najbolje, da stojim in žvižgam, ha ha. Vesel sem te etape, bilo je lepo. Uredim barko in se nagradim…A s kom? Ja tradicija, jasno…pečena jajčka na ocvirkih, kot je iz heca nekoč zdaj ratal že običaj po takih turah, ha ha. Pa dober tek!

Kapitan si je zaslužil jajčka...

Pospravim po barki, vklopim gretje in že sem v postelji…aaaaaaa….kako sem čakal ta trenutek. Blaženost je popolna. Ne tonem v spanec, menda kar v trenutku »krepnem«!

Zbudim se ob treh popoldan. Zunaj je sonček. Prijazno! Vem kaj želim v preostanku dneva. Doooooolg sprehod, opazovati življenje pozimi, tu na tem otoku in delati fotografije. Zvečer pa se posvetim kulinariki. Kar natrpan plan, a ne?

Otoška zgodba, tako podobna drugim. Ljudje morajo preprosto preživeti ta čas, ko se na otoku ne dogaja nič, prav nič. Mlajšega moža vprašam če je poleg Milivojevega kafiča na obali, ki je zaprt, odprto kaj drugega na obali. Smeje se mi in odgovori…«Pa ovdje sad nema ništa. Zima je!« 

Moški posedajo po klopeh za zidovi in nemo opazujejo dogajanja okoli sebe, ki jih pa itak ni. Jaz sem seveda dobrodošla popestritev. Čutim vse poglede uprte vame. Hodim ob obali, malo ven iz vasi. Naletim na moškega ki lovi iz ribe. Zdi se mi da je bolj del obale, kot živa oseba. Seveda ne morem po »mestnih manirah« nemo mimo. Vprašam: »Jeli se šta ulovi?« Moški zamahne z roko in odgovori: »Eh, samo da prođe vrijeme!« Ure na roki ne rabi. Kdaj bo noč bo opazil, ostalo je nepomembno…Hodim naprej, delam fotografije in neskončno uživam. Pridem do pokopališča, kamor je vedno zanimivo zaviti. Izveš del zgodovine. Marsikatera velika grobnica je velika. Tudi iz tega otoka so se ljudje množično izseljevali v Ameriko in še kam. Mnogi med njimi so prihajali nazaj v glavnem samo še umreti. Privoščili so si lahko malo razkošnejšo grobnico…

Hodim po »britofu«. Naletim na »staro babo«. S pogledom pokaže na vrata v škarpi pokopališča in vpraša: »Očete vi izač', ili da zatvorim vrata?« »Hvala za kompliment!«, si mislim. »O ti, coprnica,« me prizadene. »A ti si se pa prišla VEN samo mal' prezračit?« Pas mater! Kar na enkrat »britof« ne doživljam več kot knjigo zgodovine, ampak kot morbidno sceno. »Izađem« in zaprem vrata za ritjo!

Čaka me sonček in potepanje. Uživam! 

 

 

 

Na barko se vrnem po temi, prehodil sem lep del otoka in Olibskih ulic. Zdaj je na vrsti kulinarični del dneva. Ribja juhica je ostala še od včeraj. Skuham preprosto,a zelo dobro jed iz zelja, mletega mesa in riža. Naj se malo »ožmoha«, jutri bo pogreto slastno »za gate trgat«, ha ha. Lahko noč!

Ponedeljek; 22.februar 2016 – KRATKO A SLADKO, DA O SVINJI NE GOVORIM…

Vreme je nestabilno. Ni ravno najprijetneje, če se moraš ves čas ukvarjati z napovedmi in iskati pozicije, kjer boš varno spal. Vse kaj drugega bi si želel. Ni kaj. Tako pač je letos. Kako že rečem? Da, Morje ni samo Meri Cetinič…, a ne! Približuje se nova fronta. Danes bo še zmerni jugo, jutri še malo več in naslednjo noč na kratko prehod hladni del fronte z burjo. Ko sem šel pa prvič za samotno zimsko jadranje sem imel vreme kot pribito in več ali manj » o sole mio…«. Na Silbi sem na primer zgoraj brez v kokpitu sončil bradavičke in srkal pivce, nekje kasneje sem se kopal…Jebiga, letos je druga zgodba.

Zjutraj odlašam z odločitvijo. Kam? Še na jug, v jugo? Za sever je še malce prezgodaj. Prioriteta je seveda, da sem v varnih situacijah in da mi je prijetno. Kje sem, mi je manj pomembno. Lepo in zanimivo si znam naredili kjerkoli sem. Niham med možnostjo, da ostanem na Olibu in možnostjo, da se premaknem v Zapuntel na severu Molata. Tam že dolgo nisem bil. Pred sedmimi leti…je to možno. Je! Ajme, kam gre čas. Do Zapuntela nimam daleč. Veter bo iz jugovzhodne smeri. Med Olibom in Silbo ga bo v ožini seveda malo več. Sledila bo lepa orca pod meni tako ljubimi »Grebeni« proti Škardi. Skozi Škardska vrata pa smuknem na drugo stran in se za Istom »pošlepam« proti Zapuntelskim prehodu, prej pa desno zavijem v, pred jugom varnim, Zapuntel. Juga, bo nekaj, a ne preveč. Še zadnja preverba vremenskih podatkov in odločitev pade: »Akcija!« Oblečem se razmeram primerno. Termo spodnje perilo, nogavice, kapa, rokavice, vse to je v tem letnem času nuja. Ko si nataknem še varnostni jopič in v okov tleskne varnostna gurtna sem pripravil sebe. A v igri sva dva. Pripraviti je potrebno še »Lungo«. Njej namenim drugo krajšavo glavnega jadra. Preveč za veter, ki se obeta? Sam sem in orca, je že prav tako.

Zapuščam Olib. Veselim se Molata. Ob Olibi imam še veter v bok. V tem delu jadram samo z glavnim jadrom in barka gre že preko pet vozlov. Vala seveda ni. Zvedavo čakam rt, da vidim kaj me čaka. Nazaj grem lahko kadarkoli. Vse je pod kontrolo. Razmere izza Rt Oliba so seveda malce drugačne. Osemnajst vozlov juga v orci z drugo krajšavo glavnega jadra in malo prednjega jadra, klub valu (morje 3-4), ne bi smelo biti za Lungo problem. In ni! Kmalu sem sproščen in uživam. 

 Vriskam in pojem. Vse gre po načrtovanem planu. Odločitve so bile pravilne, jader je ravno prav. Tudi če bi bila številčnejša posadka bi imel isto kvadraturo jader. Načrtovana pot prav tako. V minus si štejem samo odločitev, da si privoščim »en mali pirček«, ker me jasno kasneje »s…« pritisne. »Pas meter, a je blo' treba tega?« Bodimo iskreni, v minus si štejem tudi, da sem enkrat neprevidno vstal in z glavo »vžgal v bum«, kar je rezultiralo seveda prebito kožo na »aerodromu«…Pustimo vse bisere, da se ne bi teh točk preveč nabralo…

Še pred Istom ves presenečen opazim da nasproti jadra še ena barka. Pa ravno sem ugotavljal, da ni nikjer v teh dneh žive duše, kar mi je jasno že od prejšnjih plovb. Pred dnevi, ko sem se odpravljal na celodnevno prečenje Gorjancev, me je sin Nejc ob pogledu na moj nahrbtnik zbadal, da v današnjem času ni več ljudi, ki bi nosili toliko vsega sabo….Jasno! Si predstavljam. Oblečen moraš biti v, »po žilah popetih majčkah«, ješ nič ali pa samo visoko energetske ploščice, napitek (energy power) pa »cuzaš« po plastični cevki iz predela v manjšem, športnem nahrbtniku, v katerega sicer sploh ne vem, kaj sploh še je,  morda zgolj rezervne »šnire«. Pred odhodom mi je dal nasvet, da v kolikor kogarkoli srečam, naj ne debatiram, ko me bojo z »omaro na hrbtu presenečeno gledali«, da naj rečem zgolj »I do not understand, expedition, survival«… Zabavam se med jadranjem ob misli na vse to in zaključim, da če me bo kdo pa zdaj med potjo vprašal kaj počnem na Morju v tem letnem času, se bom izgovoril, da delam transfer barke neke čarterske firme…Bo lažje razložiti tako…

Med tem se mi barka približa. Nemška zastava. Jaz seveda ves vzhičen in euforičen maham, skačen in vriskam »ju hu huuuuuuuuu«. Švaba pa nič. Mona! Mater je folk apatičen. »A gdje vam je radost i mladost?« si mislim tudi tokrat. Kaj pa če se »ju hu hu« po švabsko reče kako drugače, a ha ha ha.

V Škardskih vratih se veter pričakovano umiri. Izkoristim zatišje in spustim jadra. Na drugi strani Ista ne morem pričakovati drugega, kot pa veter direktno v nos in tisti dve milji ob otoku nameravam nadaljevati z motorjem, da pridem čim prej v Zapuntel. Nad Molatom je vse črno.  Jadranje je trajalo tri ure...kratko a sladko!

Hr Fumestrala

Molat, Zapuntel! Privezan sem k pomolu. Bližnji »Shop« ne obeta ravno frišnih žemeljc…in res je tako. Tudi tu ne dela nič in vse kot izumrlo. Še psa, mačke, miša ni...nič, prav nič!

 

Kot da je vse izumrlo..

Fant bo imel težave na tehničnem :)))

Domančinka, ki jo opazim na nekem dvorišču mi pove, da tu živi sedaj 56 ljudi, samih starcev, ki pa lahko še samostojno funkcionirajo. Mlajši so v Zadru zaradi služb, še mlajši zaradi šol, starejši in nemočni zato, ker tu ne bi imel kdo za njih skrbeti…Ista žalostna otoška zgodba povsod. Domačinka me na koncu najinega pogovora vpraša: »A kako ste vi sad došli ovdje…i sam ? Pozabim, da sem sklenil, da svoje početje zavijem v »celofan transfera«. Povem po pravici, da pač malo jadram. Domačinka pa: »Ajme meni…!«

Glede na zgodnji prihod sem (pristal sem ob 13:30), imam seveda še cel popoldan pred sabo. Nikamor ne grem. Včeraj je bilo dovolj rekreacije. Želim si ležernosti, lenobnosti,delati nič, morda brati. Umirim se…v notranjosti barke je slišati zgolj še tiktakanje ure. Privoščim si popoldanski spanec. Kako prestižno. Sredi popoldneva zdrsniti pod kovter. Kot bi me spodsekal v trenutku zaspim in hip kasneje menda že sanjam…«zima…v gorah sem…turna smuka« Luda glava, kdo bi me razumel. Mrak je, ko se zbudim. Pa kaj! Pregledam zunaj če je s privezom vse ok, ponoči naj bi bilo kar nekaj juga. Že cel popoldan poslušam upozorenja.

Preostanek večera v topli notranjosti Luge urejam fotografije. Pišem blog. Zunaj, v Zapuntelu se ne dogaja nič. Pri meni pa se zgodi pomemben dogodek… Svinja elegantno, malce obotavljivo pomoči nogico v lonec in potem zdrkne vanj. Kuham joto. Mmmmm kako bo dobra!

Gospa svinja, sramežljivo pomoči nogico v moj lonec...

Jota...mmmm kako bo dobra!

Torek; 23.februar 2016 – KONOBA V BOŽAVI NA DUGEM OTOKU

Kako drugačno je to življenje na tak način na barki. Tako drugačen ritem. Ure so nepomembne. Čas predstavljajo zgolj opravila v dnevu, ki jih načrtujemo, čeprav tudi teh ni malo. A vsa so smiselna, elementarna, kot rad napišem. Ni živčnosti, ni stresa. Ubogi mi, ki so nas vse po vrsti prepričali, da je stres način življenja…

Na barki imam rad red!

Ob tako nestabilnem in spremenljivem vremenu načrtujem dan šele zjutraj, ko dobim sveže podatke o vremenski situaciji in o najverjetnejšem razvoju dogodkov. V tem smislu je internet na barki dobrina, ki jo je smiselno izkoristiti. Vsi ti dnevi, ki so za mano, kaj šele vsi, ki so pred mano, so ena sama uganka. Če so še obstajale dileme pred odhodom, jih na poti ni več. Dejstvo je, da sem sredi turbulentnega vremenskega dogajanja in da je potrebno najti svoje časovne priložnosti. Ko načrtujemo v neprej, je smiselno gledati tudi karte, ki kažejo na dogajanje v širšem prostoru na Jadranu, da lažje razumemo oz. vemo kaj pričakovati v globalnem smislu.

Upoštevati moram kratkotrajno, pa vendar, burjo!

Še vedno  je jugo, a jaz bi šel še malo na jug. Kam? Bo šlo? Misel na to, da bi stal na Zapuntelu opustim. Tam sem sicer preživel mirno noč. Juga skoraj ni bilo čutiti. Bilo je kar nekaj dežja, ki pa je delal noč zgolj romantično. 

Dež me ne moti...na privezu seveda, ha ha

Presenečenje sem doživel zgolj zjutraj, ko se je zaslišalo trkanje po barki. Popolnoma zmeden skočim pokonci in zdrvim ven,v pidžami, v dež… Moški v »žutem odijelu« mi pojasni, da sem na mestu, kjer čez deset minut pristaja katamaran… Super. 

5:50 zjutraj prestavljam barko zaradi prihoda katamarana...

Včeraj sem "bako", s katero sem klepetal vprašal, ali tam kjer sem privezan pristaja katamaran. Pa mi je mirno dogovorila, da »samo poleti«… Prestavim barko in se spravim se nazaj v toplo posteljo in zaspim, kot da se ni nič dogajalo. Vlažna obleka se bo tako in tako posušila v komori, ki je temu namenjena…prestiž gretja na Lungi.

Ob enajstih vendarle izplujem. Ni pogojev, za neko večje premikanje proti jugu, čeprav načeloma imam še čas za to, pa vendar se bi rad malo premaknil. Lučino na jugu Molata ocenim za primerno lokacijo ob upoštevanju nočnega prehoda fronta in pričakovane burje (veter iz NE smeri). Ob zahodni obali Molata in SE smeri plovbe, je jasno, da v jugu ni pričakovati drugega kot nabijanje v val. Ni ga preveč. Ne moti me. Nimam ambicij da bi za tako kratko razdaljo dvignil, pred tem pa krajšal jadra in jadral iz »bordade v bordao«. Vse skupaj razume bolj kot prestavitev barke na drugo lokacijo. Nebo in vse okoli meno je sivo, »monokraomatsko«. 

Ko sem po štirih miljah zahodne obale otoka in bi moral za 90o spremeniti kurz, se začne pojavljati sonček in v hipu da neko novo energiji in v podzavesti postavi vprašanje: »zakaj bi že tako zgodaj pristal?« In v hipu v glavi spremenim plan. Grem na Dogi otok – Božava!«. Glede na vremensko situacijo ocenim, da bi bila izbrana lokacija lahko zanimiva in sprejemljiva za današnjo etapo.

V pogojih kakršne imam mi ustrezajo kratke razdalje. Tako mi ostane popoldan kar nekaj časa zase in nova doživetja. Božava je vsekakor večji kraj in pričakujem, da se tu vendarle kaj dogaja. In se…Ko pristanem, se uro kasneje že znajdem pri domačinu v »konobi«, kot se imenujejo njihove kleti...«Ta mlad'« Jerič, ta star' Jerić in »nevesta«, kot oni rečejo »ta mladi«, ki je prišla k hiši. 

Konoba pri Jerićih

Poskušamo različne domače produkte, vse seveda »prirodno i ljekovito«. Vsi trije me bombardirajo s pripovedmi. Ta star ima seveda največ za povedati, »nevesta« pri tem v ozadju zavija z očmi, mlad' Jerić pa je tako ali tako eno »capedre« in ga oba Jerića vrtita po svoje. Nostalgično obujamo spomine na Jugoslavijo in smo ob vseh ljekoviti travaricah tik pred ustanovitvijo »novega Avnoja«. A vsa zgodba ima prefrigani, v naprej predvideni scenarij. Na barko odhajam s polno vrečo samih »prirodnih i ljekovitih« dobrin. Še dobro, da sem ob vprašanju »neveste«, ali imam doma kaj vrta, hitro odgovoril, da imam, ker bi sicer nazaj na barko prišel šel še s kakšno gajbico »pomidorov«, kupusa i krompira. Sve »prirodno i ljekovito«. »Kašna je bila cena«, vprašujete? Sitnica…kot po navadi ob takih priložnostih…

Lunga pa vdano čaka kapitana!

Sreda; 24.februar 2016 – ALBINONI in PEKA KRUHA

Zjutraj spet dež. Briga me! Gleda na vremensko napoved, se mi dopoldan nikamor ne mudi.

VREMENSKO IZVJEŠĆE, dan 24.02.2016 u 06:00 sati

UPOZORENJE

Mjestimični udari NE vjetra u jačanju na 35-50, u Velebitskom kanalu do 65 čvorova, već poslijepodne će slabjeti. Mogući su neverini, osobito prijepodne.

SITUACIJA

Frontalni sustav premješta se preko Jadrana dalje na istok. Već noćas se očekuje formiranje nove doline u srednjem Sredozemlju.

Ko vse to zjutraj preberem, hitro smuknem nazaj v toplo posteljo. Delam se, da se me to sploh ne tiče in da grem popoldan z vlakom do Karlovca in nato naprej v slo. Dolgo ostanem v postelji…kakšen užitek, kakšen prestiž. V barki je toplo.  Seveda se bom vedno z nostalgijo spominjal, kako sem se na špiritno pečico grel v Raci in super je bilo. Res pa je, da ko je na barki vgrajeno gretje, je to nekaj popolno drugega. Ne bi bil več brez. Ko se pa že važim, naj povem še eno cvetko…A veste kaj je tudi še »zakon«? Hm…Predstavljajte si: greste zjutraj lulat, mimogrede vključite radio in greste nazaj v posteljo. Minuto kasneje ugotovite, da je glasba preveč na glas, al' pa preveč potiho. Kaj preostane drugega, kot da zopet zapustiš toplo posteljo in kreneš do radia…..Opaaaaaa »ima rješenje«…če imaš pa »daljinca« za radio…eeeejjjjj…je pa to čista zmaga. Stegneš roko…in vse je rešeno! Ha ha ha ha, malo heca na moj račun, pa vendar…tudi to toplo priporočam.

Daljinc na barki za muziko....zakon!

 Sredi dopoldneva si privoščim kraljevski zajtrk. Kontroliram situacijo zunaj,  vidim da še vedno dežuje, skuham kavo in berem. Berem knjigo Jasna Tuta »Moj svet sredi oceana«. Toplo, toplo priporočam. Super napisano, direktno, brez vseh olepševanj. Uživam v vsakem stavku. 

 

Zapuščam Božavo!

Načrtujem odhod ob 13:00. To bi bilo glede na modelno napoved najbolje. Enkrat za spremembo mi to tudi res uspe. Današnji plan je Silba. Ko pridem do višine Molata, bi rad šel ven, po vzhodni strani tega otoka, da poberem še kaj burje, ker sicer je veter v upadanju. Nekaj dilem je pred odhodom s koliko jadri in kakšnimi kvadraturami. Odločam se konzeravativno: dovolj bo prednje jadro. Sam sem. Ko bom šel ven »po burjo« bo vetra gotovo polna kapa. Kasneje se izkaže, da sem imel še kako prav.

Ob Dugem otoku imam veter v pol krme. Samo s prednjim jadrom grem 3 vozle. Drsim….Ob sosednjem Zverincu poslušam, kako valčki, ki jih skoraj ni, koketirajo z obalo. Nikjer nikogar. Totalna tišina. Sliši se samo drsenje jadrnice po vodi. Zavem se, da čisto podzavestno stopam skorja po prstih ko se premikam po barki. Kot da ne bi želel motiti posvečenega trenutka. Vse gomazi v meni. To ni samo jadranje, je pravzaprav balet. Jasno je, da takega miru in spokoja ne moreš doživeti poleti. Vse je tako naravno. Vesel sem, da imam samo prednje jadro. Z glavnim bi na robi pol krme imel samo problem. Vseeno mi je kako hitro grem. 

Tudi Zverinac in Tun me ne ustavita. Zdaj imam veter seveda v bok. V prehodu med malim in velim Tunom se mi zdi, kot da sem stopil na oder gledališča. V ozadju je kulisa Velebita, z belimi vrhovi. Vse v soncu. Noro, noro lepo je. 

Totalno me odnese. V glavi prešine… »Albinoni«…"ALBINONI ADAGIO«,  ta glasba je zdaj prava. Ožina (Velo Žaplo) med malim in velim Tunom me ustavlja. Jadram zgolj še z  0,5 vozli. Dovolj, pravzaprav ravno prav. Med tem si že dam glasbo, ki jo slišim pred tem v ušesih….« na zunanjih zvočnikih je…sedim na klopi za krmilom…pred mamo Velebit v belem, pod mano jadrnica, ki deluje kot deklica in jadro je roka, ki vabi k plesu. Ne da bi se zavedal vstanem naredil s pogledom krog okoli sebe, da bi se še enkrat zavedal veličastnosti trenutka…pogled uprem naprej, proti osončenem zasneženem Velebitu, brez kontrole, telo dela samo…dvignem roke in začnem dirigirati, dirigirati orkestru, ki je pred mano in okoli mene...

…nekaj toplega polzi po licih…vem kaj, ne brišem, ne skrivam…bilo je enostavno prelepo…

Uf…komaj se uspem zbrati za realnost nadaljevanja. Želel sem si burjo in z močnejšim vetrom jadrati naprej in tak je bil tudi razvoj. Trinajst vozlov severovzhodnega vetra in jadranje v veter so seveda nekaj popolno drugega kot prej. Najde se celo kakšen poreden val in barko prelije preko boka. Spet se oblečen nazaj kompletno jadralno opremo in sem pripravljen na bičanje burje. Jadrnica jadra hitro, hudičevo hitro. Sedem vozlov, še malo več in to samo s ¾ prednjega jadra. Vesel sem vseh svojih odločitev današnjega dne. Vse imam ves čas pod kontrolo, vse je en sam čisti užitek. 

Med potjo si premislim. Ne bom šel v luko. Šel bom na sidro na jugozahodni strani Silbe. To bo pravi zaključek dneva…

A resnici dneva in doživetij še ni konec. Lotim se še peke kruha…Na Lungi prvič…Kako poln dan!

 

Ko na Lungi prvič spečem kruh...

Vzemite si čas in poslušajte ….«ALBINONI ADAGIO«

(https://www.youtube.com/watch?v=XMbvcp480Y4)

pssssst...

Čertek; 25.februar 2016 – SILBA - NEREZINE

Današnji plan je jasen. Premik do Nerezin. V kolikor bi bilo vreme stabilno, gotovo ne bi načrtoval etapo do tja. Preveč se bi mi zdelo obljudeno. Glede na razmere, ki me še čakajo pa so ti občutki manj pomembni. Za prehod Kvarnerja z burjo bom imel boljši izhodiščni kot iz Osorja. To je vsa filozofija in taktika. Danes pa je še dan, ko bom jadral z jugom. Vsaj v začetku ga naj ne bi bilo tako malo, vendar pol krme ne bo problematična. Obetam si hitro in lepo jadranje. 

Jadralno obleko "gor" in gremo!

 Ob 12:00 startam. Z odhodom sem odlašal, ker sem upal, da bo dež ponehal, kar pa se ni uresničilo. Ni kaj. Jadralna obleka gor in gremo, čeprav v dežju. Vetra je cca 16 vozlov, kar omogoča spodobno hitrost 7 vozlov. Super in vse brez naprezanje barke. Prednje jadro zadošča. Lunga leti. Nekaj časa jo krmarim ročno, nekaj časa jo prepuščam avtopilotu. Postajam vse bolj razposajen. Ko si grem v salon skuhati enega »kuhančka«, zapojem na glas barki: »Uno momento, uspori tempo…,« ha ha. Uživam maksimalno. Sivina neba me ne moti več. Na nek način sem je navadil, čeprav seveda…kaj bi dal, da bi imel lepo in stabilno vreme.

Uro dve kasneje, pade ideja….Malčka!

Malčka, da si bo "pob" mal' opomogel...:)))

In si privoščim eno dobro domačo klobaso, pa svoj domači kruh, »nabrenkam« še malo hrena, kozarec vina….ajme prava malčka za »poba«. Klobasa je izvrstna. Dal mi jo je oče, namesto šopka za rojstni dan. Halo oče… vsak čas bom imel »god«, ha ha…. (upam, da bo razumel namig, če bere).

Sivina kdaj za kratek čas popusti, prikaže se celo sonce. In spet sivina in spet sonce, vmes pa malo dežja.

 

 

Takrat na pol ležim v kokpitu in berem »Jasno«. Jadranje od Ilovika naprej je počasnejše, tudi malo valja, a jaz imam dovolj časa in ustreza mi tudi hitrost tri vozle. Res je tudi, da sem prelen, da bi povečeval površino jader. Glede na to, da berem knjigo o prečenju Tihega oceana, se mi zdi za se zibljem s pasatnimi vetrovi…

S knjigo sem skoraj pri koncu. Jasna je skoraj že preko oceana, no meni pa tudi ne manjka več veliko do Nerezin…kako je »svet majhen« :)))). 

V nerezinski luki je vse prepleteno z vrvmi večjih barki, ki tu prezimijo,potem pa izginejo. Prav nevarno vse skupaj. Izbral sem si najgloblji kot, nasproti Televrina, da bom imel ponoči, ob prehodu fronte, ki se obeta mir, pa ni manjkalo veliko, da se nisem sicer čisto počasi, pa vendarle zapletel v vrvi ene od bark. Ko si kasneje »peš« ogleduje sceno, vidim, da imajo te vrvi na sredinah privezane celo plastenke, da vrvi niso potopljene….Popolnoma ne odgovorno od upravitelje luke! Res pa je tudi, da sem edini tranzitni gost. 

Trg v Nerezinah

Pozdravit grem znane obraze v »Televrin«. Vprašujejo kaj počnem sedaj tu…kaj naj jim rečem?. V »Mornarja« zavijem še na kavo in mi je v hipu žal, saj tu strežejo seveda notri, kjer pa je vse zakajeno. Hitro imam vsega zadosti in se vrnem na barko. Res je tudi, da nimam notranjega miru in mi vse skupaj nič ne pomeni. Glede na to, da sem sam, se mi jutri obetajo zahtevnejše razmere na poti preko Kvarnerja. Čutim kepo v želodcu. Nisem najbolje razpoložen. Nameraval sem si sicer speči palačinke, da se malo »pocrkljam«, pa misel na to odložim, saj vem, da ne bom imel nič od tega. Morda se »presenetim na drugi strani…  

Danes grem spat zgodaj....vse jasno...

Petek; 26.februar 2016 – KO SE PLANI V TRENUTKU SESUJEJO

Zbudim se ob štirih zjutraj. Skrbi me vse. Napovedan veter, do 35 vozlov je za samca kar konkreten, vendar imam v planu, da po prehodu Osorske ožine v Bijarju vržem sidro in počakam nekaj ur, da burja upade. Pomožni plan je tudi, da bi se ob Cresu najprej dvignil do Zeče in potem ležerno odjadral v pol krme preko Kvarnerja. Tudi sicer sem se dan prej odločil za varianto Nerezine zgolj zato, da bi imel boljšo izhodiščno pozicijo (kot), glede na severovzhodni, napovedan veter. To sem torej imel več ali manj vse razdelano. 

 

Napoved za Kvarner

Ob treh ponoči začne nažigati burja. Skrbi me, kako bom sam izplul, saj je jasno, da takoj ko bom odvezal privezne vrvi na premcu, me bo veter nosil po svoje. Ob sedmih zjutraj sem že oblečen v več ali manj kompletni jadralski opremi in grem ven. »Naštudirati« želim vrvno tehniko, ki bi mi pomagala pri izplutju iz luke. Rešitev,  ki sem se spomnil je bila enostavna. Dodatna vrv bližje koncu pomola je prava varianta. 

 

Namestim dodatno vrvdaleč stran, da bom lažje izplul sam!

Barko odvežem spredaj, ji odstranim »muringe zadaj in barka obvisi na dodatnih vrveh kot »salama«, stran od ostalih in v pravi smeri glede na izplutje. Ob 8:10 že zapuščam pomol, ves zadovoljen sam s seboj, saj sem postopal pravilno in premišljeno. Zgoden sem še za most v Osorju, ki se odpira ob 9:00, vendar mi je vse eno, bom že malo pokrožil tam. Bo tip vsaj videl, da nekdo želi preko. Končno dočakam, da se promet zapre in tip začne vrteti mehanizem. Vrti in vrti, vrti in vrti, pa ni videti efekta. Za hip pomislim:«kaj če most ne bo odprt«, vendar to misel takoj opustim, saj se ne zdi verjetna. Mojster za most nekaj skače naokoli….ups, to pa je že sumljivo. »Kaj hudiča se dogaja«, si mislim in nadaljujem s kroženjem (menda že 368 krog)…Mojster nekaj »žoka« v mehanizmu, spet vrti in vrti…most pa nič. Ko opazim, da trije »lokalci«, verjetno »dežurni vse vedi« v bundah čepijo pod mostom, si prižgejo čik in pametujejo…mi je jasno, da sem ga »najeb…«. Dejstvo je, da se je mehanizem za odpiranje in zapiranje pokvaril. In tip zavpije, da se danes most ne bo odpiral. Krasno!

Most pa ostaja zaprt...

Kaj sedaj? V Nerezine nazaj na privez? Čakati v Lošinju, da se Privlaka popoldan odpre, če se? Pravo odgovor je žal le eden…okoli in okoli Lošinja,pa čeprav to pomeni to v dnevu dodatnih trideset in več milj.

K sreči burje južneje od Nerezin sploh ni, česar sem še kako vesel. Skoraj brezvetrje. Noro, pa tako malo stran od vetrovnega Kvarnerja. Na zahodni strani Lošinja je še morje popolnoma brez vala…in sonce…«popoln kič«.... 

 

Na jugo Lošinja pa mirno, kot da se jih burja spoloh ne tiče!

Kratkotrajen mir hitro izkoristim za kuho kosila. Pašta fižol, mi pade na misel in kmalu zadiši po okusni jedi. Seveda mi količinsko zopet uspe, da je »robe« tudi za goste…Med kuho, ko vozi avtopilot pogledujem ven in opazujem: Ilovik (pa saj sem se ravnokar vozil mimo…); Krivica (spomin na lansko dogajanje v njej je še kako svež) Lošinjski predel spominja na jesenske regate…in še mnogo drugih detaljev na poti. Žal moram ves čas motorirati. Vetra je ves čas premalo, glede na mojo današnjo pot danes, da bi se lahko igral z dahi vetra, kar mi je sicer še kako ljubo. 

 

Počasi pa se vendarle geografsko dvigujem in približujem vetrovnemu področju…res pa je tudi, da naj bi v popoldanskem času veter upadel. Ne glede na to, v višini Lošinja pripravim drugo kratico glavnega. Prišel sem končno v področje vetra in zdaj se bo začel ples. Sprva mogoče druga kratica res malo preveč ziheraško, vendar sta pri Lungi samo dve krajšavi in po drugem krajšanju glavnega jadra, ga ostane še zelo veliko. Malo kasneje je jasno, da je bila odločitev prava…

Kvarner ne pričaka z burjo (severovzhod), ampak s severnim vetrom. »Tramontana« ji pravimo. Jakost niha od 16 do 20 vozlov. Glede na mojo smer je to »laška orca«, kar mi ustreza. Prednje jadro imam tudi malo skrajšano. »Lunga« leti kot nora. Hitrost se vrti med 7,5 in 8, na momente še kaj več. Spet, kot že nič kolikokrat ugotavljam, kakšen užitek je jadrati s to barko. 

 

Druga krajšava se je kasneje izkazala za pravo izbiro

Če sem sprva pogrešal klasično krmilno ročico »argolo«, sem že zdavnaj sprijaznjen s krmilnim kolesom. Barka je izjemno vodljiva in z lahkoto jo krmariš. Spomin na »argolo« in visoko morje je še kako živ. Po takem prečenju Kvarnerja, si roko še nekaj časa čutil. Tu pa vse z lahkoto. Morje je kar visoko. Vsake toliko val z boka preseneti. Kakšen porednež poskuša preliti preko boka. Enemu to tako kvalitetno uspe,da me prelije preko glave. Če sem včeraj še taktiziral, da bi šel čez Kvarner, glede na to da sem sam, sam raje z malo več vetra,a še podnevi, zdaj izbira ni več moja. Kar je je. Pri Unijah imam do Porerja (svetilnik na koncu Istre) pred sabo 17 milj Kvarnerja. Ura pa je že pet popoldan. Noči se ne bom mogel izogniti, vem. Seveda ne bo prvič, vendar v takih pogojih se noči v Kvarnerju in dejstvi da sem sam, želim čim manj. Zato želim jadrati čim hitreje….in to jadranje je hitro. Ob šestih sem že na polovici Kvarnerja. 

Dva tankerja srečam še podnevi. Ob taki hitrosti je pred mano samo še dobra ura noči, gledano do rta Istre, potem ob Istri je tako ali tako vseeno. Vem, da bo tam vala, ki je zdaj že kar visok, skoraj nič. Ob svetilniku Porer pogledam «statistiko«, ki pravi…sedemnajst milj v vsega dveh urah in petnajst minut. Maksimalna hitrost je bila celo 9,7. Uauuuu. 

Lungo potrepljam bo boku in jadram naprej do Verude, kjer nameravam spustiti sidro, kot že nič kolikokrat. Ob devet zvečer sem tudi res tam. Za mano je 11 ur plovbe, v katerih sem prevozil 64 milj.

Ampak seveda…na koncu si ne glede na vse ure plovbe, ki so za mano in divje prečenje Kvarnerja privoščim še »la grande finale….«; z jadri do konca do zadnjega daha, čez vse ožine, kljub malo vetra, do sidrišča….izključno z jadri…. »A smo jadralci, al' smo šoferji?«

Z jadri do zadnjega daha ... sladica za jadralca!

Izpolnim včerajšnjo obljubo sam sebi…po pristanku se nagradim s porcijo palačink…

Sobota; 27.februar 2016 – ZADNJA ETAPA

V Istri sem. Vreme me ne skrbi več, etapo Veruda – Vrsar bi menda odpeljal že miže. Glede na napovedan veter, ko naj bi začel pojačevati jugo,spoštljivo pustim drugo kratico na glavnem jadru. Iz sidrišča odhajam tako, kot sem včeraj prišel…športno…samo z jadri. Kakšen prestiž…

Juga še ni, piha vzhodnik, sprva cca 15 vozlov. Super za jadrat, pa nikjer nobenih jadrnic, kar je seveda glede na letni čas pričakovati. Velikokrat ima človek občutek, da smo jadralci bolj ali manj zunaj, ko smo na »kakršni koli poti« in manjkrat zaradi samega jadranja. Seveda to ne gre posploševati, pa vendar. Premalokrat se spomnimo, da je jadranje samo po sebi tudi šport in ne le sredstvo za premik iz točke A v točko B, žal vse prevečkrat iz kulinarične destinacije A v kulinarično destinacijo B.

Prizor, ki sem ga deležen, v bližini Verude, je prava jadralska poezija. Temnejše modro nebo, lesketajoče Morje, vse kot kulisa ogromnemu številu najmanjšim jadrnicam, jadrnicam razreda »optimist«.

 

Optimisti, prizor kot najlepše darilo dneva!

Trideset centimetrov več kot en meter so veliki ti »čebrički« in v njem sami otroci. Petnajst vozlov vetra ni tako malo, februarja, biti nekaj centimetrov nad vodno gladino pa prav tako ne šala. Sestavni del treninga teh otrok sicer je, kako sam obrniti malo jadrnico nazaj, ko se prevrneš in prevrneš se v tem olupku lahko zelo hitro…a v tem letnem času ?

Regata se še ni začela, optimisti se preganjajo sem ter tja. Močno upam, da se še ne bo, ker mi ni jasno, kam  naj se na hitro umaknem. Sem tik pred regatnim poljem, moja hitrost pa tudi ni majhna. Ko se približam gruči imam občutek, da se otroci še dodatno zabavajo z mojo prisotnostjo in švigajo blizu mene. Opazujem jih in razmišljam kakšen pomemben faktor predstavljajo pri nas »jadralska oblačila« predvsem seveda oblačila »priznanih znamk«. Brez tega skoraj ne gre, vsi smo isti pri tem, »trgovci z novci« pa si manejo roke, ko smo pripravljeni odšteti denar za drage kose oblačil, kot da bomo šli popoldan okoli "Rt Horna". Med temi potrošniki pa je žal velika večina takih, ki malokrat jadrajo v razmerah, kjer bi tako kakovostna oblačila sploh uspela biti koristna.

Mali in mladi jadralci pa švigajo okoli mene z ritkami nekaj centimetrov nad vodno gladino, kot da za njih ni zima in mraz. Iz enajst metrske jadrnice, s skrajšanimi jadri, oblečen v kakovostno jadralsko obleko se ji lahko samo poklonim. V meni je ena sama misel…to je najlepši prizor na moji poti v teh dneh!

Piha vzhodni veter. Juga še ni. Jadranje ob Istri ob takih pogojih je en sam užitek. Vala ni, vetra pa dovolj za hitro jadranje. Lunga se zopet izkaže. Hitrosti ves čas sedem, osem, včasih tudi devet vozlov. Poezija! Razmišljam o tem kakšna škoda,da Elan ne izdeluje več tega tako posrečenega modela jadrnice. Elanka 36 ima eno samo slabo lastnost, in sicer, da je jadrnica prehitra…ker moramo posledično prehitro domov, ha ha!

Pred Rovinjem veter popusti, pravzaprav na račun tega ker se dejansko začne razvijati jugo. Sonce se počasi umika oblakom. Začne deževati. Ne moti me. Preveč uživam. Jadram še naprej, vse do konca, vse do luke Vrsar, najraje bi šel z jadri vse do priveza…«A smo jadralci, ali šoferji,« se tako pogosto spominjam besed pokojnega Pina Mlakarja, s katerim smo uspeli   v nejgovih zadnjih letih člani Jadralnega kluba Novo mesto prijateljevati in ki nam je zgrožen razlagal, kakšen absurd je, da se jadralcem prepoveduje jadranje v lukah in marinah do končne točke…Žal je v današnjem času »Pinotov« premalo.

Pristanem, letošnje »Samotne zimske plovbe je« je konec! Pričakata prijatelja, kot so me prijatelji tudi pospremili ob odhodu. Lep občutek! 

Nedelja; 28.februar 2016 – SAMOTNA ZIMSKA PLOVBA (za letos) ZAKLJUČENA - JAJCA POŠKODOVANA!

Doma sem. Ksenija me pričaka z »govejo župco«, v kaminu gori ogenj. Vse prijetno, dobro, toplo in domače. Po kosilu kavica in moja pripoved o še kakšni podrobnosti s poti, ki niso bile opisane na blogu. Tudi sam ob tem podoživljam vse skupaj in vse bolj se zavedam, da sem v »civilizaciji«…Glava postaja vse bolj odsotna. Kot vedno, se mi v mislih odvija cela »diaprojekcije« doživetega. Zdi sem mi, da je že tako dolgo, ko sem izplul iz Vrsarja. Intenzivna doživljanja v dneh, ki so za mano, naredijo dneve tako polne. V enem dnevu se zgodi marsikaj pomembnega…Se ne strinjate? Na nekaj borih kvadratih in sam, pa da bi bilo to res? Je, še kako je res! Ko si sam zanesljivo doživljaš iste situacije popolnoma drugače, pa naj bo to v trenutkih evforije, ali pa stisk. Pri meni so poleg jadranja v takih dneh tako enakovredno pomembni tudi fotografija, kulinarika in ti zapisi. Vse to dela besedo »plovba« kompleksno, kot tudi sicer v resnici sam doživljam vse skupaj. Tudi zato izbor besede »plovba« in ne zgolj »jadranje«. Jadranje bi imelo preveč tehnični, zgolj športni pomen. 

"Prijatelj", ki mi med plovbo veliko pomeni

Vse dni letošnje plovbe sem se počutil popolnoma suveren. Trudil sem se za premišljene odločitve, a se hkrati prepuščal »na polno« vsem euforijam, ki so me obhajale. Ko sem zjutraj v Nerezinah doživljal trenutke stiske, sem razmišljam tudi, da preprosto ne izplujem in počakam primernejše razmere, saj sem sprva ocenil, da lahko ob izplutju po nepotrebnem poškodujem barko. Preložen odhod iz luke verjetno pomenil vračanje domov šele v sredo. Seveda bi si s tem naredil težavo v službi…vendar…a če bil za npr. kakšen zdravstveni razlog, bi bilo pa kar ok? Ko sem prišel do tega zaključka, sem za kratek čas utonil v spanec, ker mi je očitno za hip odgnalo stisko. Malo kasneje sem šel razbremenje ven, da bi oceniti ali se resnično lahko pojavijo težave pri izplutju iz luke in kako se jim izogniti. In našel sem preprosto rešitev. Malo močnejši veter, ki me je čakal v dnevu, se mi ni zdel več problematičen. Vedno so razmišljanja v lukah lahko problematična. Največkrat je preprosti potrebno iti ven, na Morje in se spopasti z razmerami. Ko si »solo«, je seveda potrebno upoštevati, da je »težavnostni lestvici« potrebno dodati kakšen faktor.

Nad barko sem dokončno navdušen, navdušen nad tem »kako gre«, nad dobro vodljivostjo, nad prijetno notranjostjo in seveda nad tem, da je lažje kos težjim razmeram. Skratka na njej se počutim doma. Seveda pa serijske »družinske« jadrnice niso posebej prirejene za solo jadranje, zato potrebno kdaj kakšen manever narediti počasneje in manj idealno. Vsekakor je lahko problem pristajanje v lukah, odvisno seveda od vetrovnih razmer. A tudi to gre, smo da si umirjen in da kaj v naprej predvidiš. Da bi računal na pomoč kakšne domačin, pa žal marsikdaj lahko pozabiš…

V teh dneh sem preplul cca 230 navtičnih milj (425 km), kar je za lažjo predstavo razdalja od Savudrije do Korčule. Še sam sem presenečen nad tem. Pri jadranju sem nekajkrat dosegel hitrost tudi 9 vozlov (prevedimo v cca 17 km/h), vendar naj bo to zgolj za ilustracijo, saj je to zgodilo res samo nekajkrat. Povprečna hitrost je bila morda 4 vozle (hm..ugibam). Pretežen del poti sem uspel prejadrati, nekaj pa je seveda bilo tudi motoriranja.

V kolikor bi imel na razpolago druge termine v tej zimi, glede na predviden razvoj vremena, najverjetneje ne bi izbral ta termin. Pa se vseeno da pluti tudi v takem. Vsekakor pa vreme in planiranje povzroči malo več skrbi. Seveda smo na Jadranu malo razvajeni z navidezno lahkotnostjo plovbe. Dolgoletni navtiki pa vemo, da tudi na Jadranu ni več pogosto stabilnih razmer, kot so včasih bile. V teh dneh sem praktično ves čas po VHF postaji lahko poslušal »upozorenja«. Prehodu ciklona je sledil prihod novega. Je pa res, da sem na ta račun v glavnem imel na razpolago »dovolj vetra«, če to kakšna tolažba, ha ha. A smo jadralci, al' šoferji, pas mater ha ha?

Blog o tem potovanju se s tem zaključuje. Že postaja del zgodovine…kot da bi iz barke med plovbo spustili v Morje papirček…in gledali kako ostaja v brazdi za nami, mi pa plujemo naprej…in vedno mi je pri tem na koncu zapisov malo težko. Vsake toliko odprem svoj Blog, se sprehodim malo med zapisi in ob katerem radovedno ugotavljam:«Katerega leta je že bilo to?« Ob vsem tem se pa zavedam, kako hitro gre življenje naprej. 

 

Mnogi, mi rečejo, da se meni ves čas nekaj dogaja. Hm, nekaj resnice bo na tem. Poglejmo zadnji primer. Domov iz Vrsarja me pripeljeta Matjaž in Nataša, ki imata barko nasproti naše Lunge. Komaj uspeta dodati še svojo prtljago v prtljažnik, toliko vsega je mojega. Razno razna oblačila, suha in mokra, obutve, tehnični pripomočki, ki jih je za ves moje »igračke« kar nekaj in seveda tudi neporabljena hrana…Pridemo k meni domov zložimo vse pred hišo, pomahamo si in adijo. Minuto kasneje ugotavljam, da se je med transportom razbilo pol »šteke jajc« in marsikateri kos pripeljane opreme dobi lepo rumeno jajčno barvo…Krasno! Pa se mi res ves čas nekaj dogaja…

 HVALA, KER STE PLULI Z MANO, SKRBELI ZAME, HVALA ZA LEPE MISLI TU V KOMENTARJIH IN  PREKO SMS SPOROČIL!

TAKO LEPO JE BILO V TEH DNEH

Opomba:

 ...na hodniku stoji fotografsko stojalo, ki sem ga imel tudi seboj…od njega pa kapljajo »razžvrkljana jajčka«…