Oseminštirideset ur na Morju!

Redni pregled »čolna poteka vsakih pet let«. »Lunga« je jadrnica in seveda zanjo velja enako. Pet let mine hitro, da ne veš kdaj. Skoraj spregledaš, da je potreben ponovni tehnični pregled in podaljšanje plovnega dovoljenja in nastane problem.  Lunga ima svojo matično luko na Hrvaškem, kjer pa po zadnji spremembi zakonodaje tehničnega pregleda za slovenska plovila ne opravljajo več. Kaj sedaj? Ni izbire! Potrebno bo z barko v Slovenijo! Za alternativo, pregled preko hrvaškega »Loyd registra«, kar je nova možnost, ni več časa. Spregledal si pač datum…čez nekaj dni dovoljenje za plovbo poteče in potem bodo pa res težave…«Shit«! Zdi se ti, da nimaš časa in najdeš še sto drugih izgovorov. Kar tako na hitro? Kaj pa vreme? Tudi »eno sranje«. V takem se ja ne voziš na izlet…

 3. - 5.marec 2020

… dnevi mrzlično iztekajo. Ponedeljek drugega marca smo že. Čez osem dni poteče dovoljenje. Kapitanije ob sobotah ne delajo (še). Na vikend torej ni računati. Vreme je primerno bolj za pir na suhem, kot med plovbo. Pas mater…kalkulacije, vremenski modeli, kalkulacije, vremenski modeli. Vse se podi po glavi kot oblaki pred nevihto. Opazim »vremensko nišo« med dvema frontama. V nekem momentu pade odločitev. Jutri! Grem! Čakati na primernejše razmere je prevelik riziko. A tudi sedaj ni ravno situacija, ki bi si jo »posebej izbral«. Če želim izpeljati akcijo, moram upoštevati: v torek ne smem prezgodaj odriniti iz Vrsarja (tako ali tako sem dopoldan še v službi). Počakati moram, da se še umiri jugu, ki ga pred tem ni bilo malo. Jasno je, da bo spet »nočna izmen«, ha ha. Spal bom v Umagu. Sledil bo skok do Pirana, samo toliko, da opravim tehnični in podaljšanje. A iz Umaga spet ne smem odriniti prezgodaj, ker vidim, da mi bo Savudrija pripravila sprejem s kar močno burjo, ki naj bi kasneje upadla. Upoštevati bom moral dogovorjeno uro s kapitanijo in cca ob 14:00 pristat v Piranu. Dosti prej tam ne smem biti, ker me na carinskem pomolu ne bodo pustili dolgo, prepozen seveda ne, sicer pregleda ne bo. Še isti dan se bom vrnil v Umag, tam zopet prespal in naslednji dan, po ponovno opravljenih mejnih formalnostih, bom moram odfrčati še pred napovedanim močnim jugom nazaj v Vrsar. Ufffff, napeto in pestro bo, ni kaj…

Pozno popoldan zapuščam Vrsar. Ni časa za razporejanje stvari po barki. Samo zmečem vse vanjo in grem. Po nekaj minutah ugotovim, da sem pozabil doma »povezovalni kabel« med računalnikom  in GPS….krasno….torej ne bo nič z elektronsko navigacijo, a noč bo vsak čas. Zagato reši »Navionics« na androidu. Če sva si pred leti s Srečotom morala (op.: Srečo Pust; jadrnica Queenie/Kraljična) v »Švedskem labirintu tisočerih čeri« pomagala z navigacijo preko telefona, ker druge možnsti v tistem trenutku ni bilo, bo pa menda android tudi ta večer dober. In imam celo kabel za 12 V napajanje zanj 😉. Vetra ni več, vala pa ostaja še ohoho dosti, da bi občutljiva posadka izpraznila »vampe« še v soju Vrsarskih luči. Posadke nimam, moj želodec pa je preizkušen »rostfrei«. Problema torej ni. S časoma se umiri tudi val. Nočne plovbe me vedno privlačijo, pečena rebrca pa še bolj. Čas imam in privoščim si to »svinjsko« pojedino. Že me razganja in pojem v noč, ko se pogled zatakne na malo manj prijaznih oblakih. Ups…a se nismo dogovorili, da to noč naj ne bi bilo sitnosti?

In se začne…sprva narahlo, nežno rosi, potem pa vse konkretneje uliva. Komaj se še pravočasno oblečem vremenu primerno, obujem škornje in kurz usmerim malo bolj stran od obale, ko sem že deležen prvih »akordov grmenja«. Dežju, kot da je to za »samca« premalo, sledi sodra. Sodra? Ja sodra! Po barki je polno belih kroglic, kot bi bile iz stiropora in barka dobiva vse bolj zimsko podobo. A noč je, sam sem in vidljivost nikakršna. Vesel sem, ko se ta »»winter edition” predstava konča. Zavetje v noči, malo kasneje, najdem ob eni od umaških ribiških bark. Še kako paše sprehod po ulicah. Ni ljudi.

 

Spet uživam v razkošju praznega prostora. Zdi se mi, da sem samo malo dlje spal….sicer pa, da nadaljujem zimsko plovbo, ki še vedno »buči« v meni. Še zasluženo pivce v simpatični piceriji in prijaznim oštirjem pred spanjem in že izginem v notranjost barke, ki se je med tem prijetno ogrela. A da gretje na barki ni potrebno? Se strinjam, poleti res ne… Pokrit z mehkim »kovtrom«, ob poslušanju škrebljanja dežja po barki, počasi tonem v spanec. Kako prijetem občutek.

Jutro me pozdravi z oblačnim nebom in dežjem. Vremenski modeli me silijo v potrpljenje. Pred deseto uro nima smisla izpluti. Radarska slika daje občutek, da je na tem delu Istre kotel. Deževno področje se pojavi vsakič, ko že mislim, da me zapušča. Še imam čas in upanje, da se nebo nad mano izcedi. In se. Barko prestavim na carinski pomol, uredim odjavo. Malo pred enajsto zapuščam Umag. Hitro mi je jasno, da stržen tržaške burje pri Savudriji misli resno. Videti je »belo Morje«. Štiri milje kasneje sem tam. Dvaindvajset vozlov vetra ni kdo ve koliko, a če ga tolčeš direktno v glavo«, ga je »polna kapa«. A nekako spregledam to. Ves blažen od domoljubja, spuščam CRO zastavo. Zdaj sem doma, v slovenskih vodah. Etapa Savudrija – Piran je seveda živahna glede na veter, a do Pirana spet ni tako daleč. Ne glede na vse, me vožnja navdušuje. Pogled na zasnežene Dolomite je prestižen.  Pristanem v Piranu ob carinskem pomolu. Opravim mejne formalnosti in malo kasneje še tehnični pregled in podaljšanje registracije, to kar je pravzaprav razlog te plovbe. A kot da sem pozabil, da je to cilj in da je cilj dosežen. Mene zanima pot in spet sem na poti ti in uživam na njej.

Še nekaj pogledov na Piransko veduto in že odvezujem barko, kot bi imel konja, ki komaj čaka jezdeca. Burja še kar ni padla, a zdaj jo bom imel v pol krme in me prav nič ne skrbi. Dvignem vsa jadra, barka poleti, v meni pa vse kipi. Aaaaaaa….aj je še kaj lepšega. Poglede na zasnežene gore,  ki so kot čipke nad Morjem je res »magic«.

Svetloba dneva je že v »toplejšem sektorju«, pa vendar je še dan, ko spet pristajam v Umagu. Tokrat smem in moram direktno na carinski pomol. Na glavi pomola je vezana še ena Jadrnica. Ups…italijanska zastava…pas mater…«corona«!

Izobešeno imajo rumeno zastavo. No to pa menda v hrvaških vodah vidim prvič. Carinica skače po pomolu z gumijistami rokavicami. Da gre za izredno stanje je videti od daleč. Molim ji v vpogled dokumente, potrebne za prehod meje, a nima časa zame. Na ves glas debatira po telefonu in več kot očitno je, da z svojim šefom. Hočeš nočeš slišim vse. Objekt namenjen obmejnim organom ima odprt na vse strani. S prepihom želi pregnati viruse, ki jo »napadajo«. Iz telefonskega pogovora je videti (slišati), da je stanje kaotično. Ona razlaga, da ni nikjer nikogar ki bi se ukvarjal s potencialno okuženimi »prišleki«, ki prihajajo iz, glede na razsajanje colona  virusa v Italiji, problematične dežele. Na ves glas razlaga, da nima pojma kje naj koga dobi, da bi opravil »sanitetni pregled«. Šef ji menda govori, naj se kar sama odloči če jih spusti naprej ali ne….Krasno! Ona ne ve kaj bi. Italijan pa ob rumeni zastavi čaka in menda razlaga, da lahko čaka kolikor časa hočejo, ampak, da nimajo razloga, da mu preprečijo vstop v »predivno njihovo… Nehote se zalotim, da malo uživam ob kaotični predstavi. Policajka ima ves čas na roki gumijaste rokavice, še od kontakta »z okuženimi« naprej in z njimi šlata kasneje tudi moje papirje, ko ima končno  čas še zame. Pas mater. Malo manj mi postane smešno. Odkorakam na barko, skličem konzilij in si predpišem preventivno tri cepiva (šnopce). Prvo je pač prva doza, drugo, če sem s prvim šusom falil »corono«, tretje je pa že kar »revakcinacija«. Tako! Dobro sem ukrepal.

 Povabim se na pico. Ambient luštkam, pica nebeška, pivo, lastni »zvarek« ni za prehvalit, gazda prijazen. Ni kaj. Ugotovim, da sem si pravzaprav zaslužil tale gušt.

Prvo kar naredim zjutraj je preverba vremena. Zdaj moram paziti da bom pred jugom v Vrsarju. Za severni Jadran ga napovedujejo kar 55 vozlov in vsekakor jih ne želim srečati.  Vremenski modeli so že ves čas »dobro usklajeni« z realnostjo, zato ni razloga da jim ne bi verjel tudi na zadnji etapi do matične luke. A nikamor se mi ne mudi. Rodeo prihaja šele zvečer. Predno izplujem, si lahko privoščim še doooolg sprehod po starem delu Umaga in pirček na »rivi« pri edini delujoči bufi. Mežikam v sonček in se zavedam, da mi »baš ništa ne fali«.

 

Jadranje v nadaljevanju je en sam užitek. Komaj 5 vozlov vetra za jadrnico »Lunga« ni premalo, pa čeprav je podvodni del barke že ves obraščen. Jadram še vedno z dvemi vozli in pol. Piha jugozahodik. Jadram v veter (orca)…sonce…modro nebo…panula….a jej jej jej. Spet nikjer nikogar, tišino moti le delovanje avtopilota. Izklopim ga in vozim »na roke«. Zdaj se sliši samo še zvok zadevanja Morja ob trup barke, sicer pa gre za tako tišino, da so še lastne misli, ki se mi podijo v glavi preglasne…

…drsim, kot ničkolikokrat po gladkem Morju. Sam na barki, sam v prostoru, sam z mislimi, sam z užitki. Ko enkrat začutiš ta prestiž praznega prostora in pri tem mislim na Morje v času, ko ni turistov, se ti vse naježi ob misli na poletno »prebukirano« sceno. Se ji lahko izognemo? Si je danes sploh še možno privoščiti tako imenovano »prvinsko jadranje« katerega imam tako pogosto v mislih? Je je, samo željo in voljo moramo imeti. Ravno toliko sem »povohal« malo drugačno plovbo, da vem da je to možno. Oddaljimo se od obale samo nekaj milj, morda zgolj štiri, pet in imeli bomo, tudi sredi viška sezone mir med plovbo. In navsezadnje…zakaj na dopust ravno julija in avgusta, ko govorimo že dobesedno o »jadransko, jadralski prostituciji«, ki smo ji priča v prostoru, kjer lastniki plovil najpogosteje plujemo. Kaj pa izven sezonski vikendi? Zakaj si takrat večkrat ne privoščimo malo daljše plovbo? Včasih se mi zdi, da vse prevečkrat povezujemo jadranje s »kopanjem«. Zakaj pa potem Skandinavci, pa še kdo jadrajo? Morda bo potrebno začeti dojemati plovilo drugače, se vračati k osnovnemu namenu jadrnice, ki naj bi vendarle bil jadranje in potovanje z jadri. Ne dovolimo si, da nam pogled na navtiko spreminjajo ljudje, ki ne sodijo v ta prosto. Ljudje, ki jih v resnici Morje sploh ne zanima, ljudje, ki so iz bark naredili »apartmaje« in ko prideš k takemu »pezdetu« na barko, samo kar te ne sezuje v copate, »baba« se pa opravičuje, da »danes ni še nič sesala«. »Za crkent«; popolna degradacija vsega. Ni čudno, da tako uživam v zimski plovbi, ko ni nikjer nobenega »silnega pomorščaka, ki bi onesnaževal prostor in ko se mi včasih zazdi, da bom vsak čas srečal Pina in Pio Mlakar…na njunem »Galebu« (jadrnica), se jima spoštljivo priklonil in jima pomahal v pozdrav…

…. kako lepo je jadrati in prepuščati mislim, da gredo svojo pot…
-------------------------------------------------------------------------------------

Pristanem. Zdi se mi, da sem se vrnil iz dolge poti. Toliko vsega drobnega doživetega in vse to, zgolj v oseminštiridesetih urah…

Še večerja ob odprtem kaminu pri "našem Troštu" v marini in zjutraj že sedim v službi za računalnikom...Bilo je vredno potovati!