2. november 2020

Včasih ni potrebno prav veliko barv…

Koronski časi! Nehote se mi porodi v glavi primerjava s fotografijo. Kot da je bilo pred tem obdobjem vse v barvah, zdaj pa bolj ali manj črno-belo. Vendar, vse najboljše o črno-beli fotografiji in tudi to obdobje, v kolikor seveda ni zdravstvenega zapleta, da ne misite da idealiziram, je lahko priložnost, da se umirimo in porabimo del časa za iskanje »drobnih smislov«…

Času in ukrepom primerno moram »nujno na barko«…Gretje na barki je servisirano in »nujno« ga moram testirati. Vse slabe rešitve, ki so bile »podedovane« s kupljeno barko so sedaj odpravljene (hvala Edo). Prijetna toplota v notranjosti daje dodatni občutek domačnosti na Lungi. Ko zvečer prižgem še lučke, se mi zdi dobesedno »magic«. Ciljem nimam nobenih, ali pač. Preživeti vikend na barki, stran od vsakdana, ki duši.

Ni časa za karkoli na privezu. Druženje tako ali tako ni primerno. Zmečem stvari v barko in izplujem takoj. Lignji čakajo. V pričakovanju dobrega ulova, grem pred odhodom na črpalko po led. Ko črpalkarju rečem, da bi led…mi »skenira temperaturo na čelu«. Vem kaj si misli…Potem se muči z odpiranjem skrinje z ledom. Ne gre in ne gre mu. Opravičuje se s: »pa čujte, nije baš na gusto, da sad ljudi dolaze po led. »Nije baš na gusto«, crkujem od smeha….

Namesto lignjev se ponujajo sipe. Kje so časi, ko sem jih metal nazaj. Lignjev je bilo v izobilju. »Krcatoooooo!«, smo si »vpili z Binetom« iz barke na barko in vlekli ven lignja za lignjem. Sledila so slabša leta, tako bogatega ulova ni več, a bo že še. Sipe se mi »nasmihajo«, jaz pa njim...

Črno rižotko že kar vidim. Slino pogoltnem tako močno, da popolnoma osušim požiralnik. »Mandeljne« oplaknem z »žganico«, da ne bi zaribali. Ne moreš veš čas samo roke razkuževati…

Vzide luna. Je morda ravno danes polna? Ne da se mi preverjati. Burinček pihne, odvijem prednje jadro in odidem v noč. Kam? Brane Grubar, bi rekel: »Drugam!«. Noč ni hladna. Lepo je, kot je vedno lepo ponoči. Ustavim se šele pri Rovinju. Za danes dovolj. Deset ur nazaj sem še sedel v službi pred računalnikom. Spravim se spat. Uuuuuu kakšen gušt!

V Rovinju naslednji dan pristanem samo toliko, da nabavim »peškafonde«, (s peškafondami, za nepoučene, lovimo lignje in sipe), ki mi jih počasi zmanjkuje. Ne duha in ne sluha o kakršnih koli izrednih časih. Folk ležerno sedi zunaj s prijatelji na pijači. »Na gusto«, bi rekel moj črpalkar. Maske nima niti eden. Zavem se, kako smo živeli pred tem zoprnim obdobjem. Nič se ne ustavljam. Nič kontaktov, samo nakup in šmrc nazaj na barko…, pas mater…pa tako bi spil eno pivo na sončku. Pa kam smo prišli ?

Sonček je, čas za »martinčkanje«. Sidram za »Crvenim otokom« in začnem kuhati rižotko, tisto pravo črno rižotko, ki nima nič skupnega z opranim sivim riže iz restavracij.

Totalni spokoj čez čas  preseka pok, pok jader. Prav do zaliva prijadra barka, z jadralci…to je omembe vredno, ker jadralcev je danes vse manj, vse več pa »šoferjev«. »Orca la banda! Pok…in karbonska jadra so v trenutku na drugi strani spet ko ulita, kot da se ne bi prav nič zgodilo«….Poezija! Jadra nimajo barv, nimajo narisanih "marjetic"…, so tista prava, ko ti srce zadrgeta, ko jih gledaš, kaj šele voziš. 

 Za siesto ni časa, pas mater! Strast lovca je neukrotljiva. Petljam sem med domačini, »cukam« in upam. Nekaj sreče je, manj kot sem pričakoval, a je dovolj. Dva bi prehranil dva dni. Je potrebno več? Uživam, ko poslušam domače. Več kot jasno je, da je njim to tudi družabni dogodek. En barba »uleti na pozorišče malo kasno«….Takoj pokasira vprašanje bližnjega. »A gdje si bio do sada?« "Nisam imao vremena", odgovori. »Je je, vidio sam te na škalam sa jednom djevojkom«, mu pomenljivo odgovori izpraševalec. »E, pa to mi je bila hči.« »A ha…voli ona Rovinj?«, vpraša in da vedeti, da hči živi drugje. »Da, da«, odgovori barba, »voli«. Malo tišine, nato izpraševalec spet navali. »A unuci? Vole oni nogomet"?

Popoln teater... Ušesa imam vse večja, skoraj pozabim cukati. Barba, ki je prišel s »kajičem malo kasnije« in se mi »naguzil« direktno pred barko, je med tem že tik pred mojim premcem. Glede nato, da je prišel zadnji in se je on meni »naguzil« pred nos, pa še motor ima ves čas prižgan nekako pričakujem, da bo ukrepal….Malo morgen….odrine se od Lunga in mi reče: »Bi se mogli malo maknuti?«…Ej barba, prav imaš, jaz sem vstopil v tvoj prostor in ne ti v moj. Skoraj me je sram. Opravičim se, prijazno pomaham in se umaknem. Ko bom doma, na svojem dvorišču bom imel lahko svoja pravila igre…tu sem pa »furešt!« Tako to je in prav je tako.

Zvečer zopet spustim sidro. V barki je zopet toplo. V hotelu na Crvenem otoku, ki je nad zalivom kjer sem, gori v najvišjem nadstropju samo ena luč, pa še tam verjetno »kurjač natepava sobarico« 😉. Sam se zamotim s kuhanjem »pašte fažol«. Za crkent!

Jutro ponudi impresionistično sivino in meglo. Umirja! Že včeraj sem se odločil, da danes ne delam nič. Kakšno razkošje. A ni še poldan, ko se mi zdi, da sem že malo preveč umirjen 😉. Prsti srbijo, peškafonda vabi. Ne da mi miru. Spet bi malo lovil. Monokromatska sivina je še vedno prevladujoča. Nikjer barv. Barve bodo prinesli šele lignji. Vstavim se na prvi »pošti« (izraz za ribiško lokacijo) pa nič. Premaknem se na drugo. Usmili se me en ligenj, a to ni to. Spet premik naprej, na tretjo »pošto«. Zadetek v polno. Kar smeje se mi. Loligo volgaris (lignji) lepo polnijo vedro…


 

Noč me preganja, a to je najmanjši problem. Bolj me preganja misel, da se zopet vračam v realnost mask, prepovedi in strahov negotovosti časa…Pa vendar; Oliver bi rekel »vridilo je«!


 

3 komentarji:

  1. Živjo, lepo preživljaš korona jesen, zlasti lignji so lepi.
    Lepo se mej,
    Marjan

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaj bi mi brez tebe, Gregor. Kot da sem s tabo,sipe in lignje že tudi voham. Čimprej ponovi, oboje- jadranje in pisanje.
    LEP POZDRAV, Uroš

    OdgovoriIzbriši