Švedska – Finska 2014

 7. - 28.julij 2014

Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom v manj kot letu dni dvakrat plul v Skandinaviji, bi mu takoj pomagal, da bi bil v kratkem "naročen na pregled" … Srečotovem povabilu, da letošnji dopust preživimo skupaj, na plovbi ob Švedski in Finski, bi se bilo greh odreči.  

Kapitan s »Queenie« ostaja tu na severu, kjer je bila barka zgrajena in kupljena še kakšno leto dve, morda tri. Kdo ve? Niti sam ne. Malo slovenskih zastav pluje v teh vodah. Predaleč je vse, čarterja praktično ni. Res redka priložnost, da pluješ po Baltskem Morju.

 

Ponedeljek, 7.julij 2014   -   letimo na Švedsko

Ob desetih dopoldan sedimo v Ryanairovem letalu, dobri dve uri kasneje smo že »Švedi«. 

Leteti je vedno lepo

Pristajamo v Švedski, raju za ljubitelje narave

Nizkocenovni prevoznik pristaja v Skavsti, manjšem letališču v bližini Stockholma. Do tja je le 98 km, a avtobus potrebuje za to pot uro in pol. Ne, nismo imeli »gumi defekt". Tu pač vozijo po predpisih. Za avtobus je to »90 km«, z osebnim vozilom bi šli hitreje le 20 km/h. Slovenčku je to seveda nepojemljivo. Mi bi jo tu »žgali« vsaj 150 na uro, jedli med tem časom sendvič, poslali vsaj tri sms_e in opravili vse nujne telefonske klice, prosili sopotnico na desni strani naj malo drži volan, da se preoblečemo ipd … A da vi ne? Prav, potem pa samo jaz!

Srečo nas čaka! Čaka nas z veseljem, dobrodošlico, aparitivčkom, predjedmi, glavnimi jedmi in "stranskimi" jedmi...Koliko "hodov"je bilo ne vem več, je pa dejstvo, da je kapitam izjavil, da podobne predstave v treh tednih ne bomo več videli...

Za začetek to, potem pa "o la la"

Kulinarčni izliv kapitan se zavleče pozno v noč, ki je tu pravzaprav ni! Visoko na severu smo. Polmrak je le od cca 23:00 do 3:00. Pred tem je dan, po tem pa spet dan ... Seveda še kako zanimivo, a kako naj se človek potem spočije in naspi? Mi smo prvo noč vsekakor malo spali ...

Torek, 8.julij 2014   -   Stockohlm

Dan namenjen Stockholmu. Sončno in toplo je. Pravzaprav nenormalno toplo za povprečje v teh krajih. 26 oC je menda prava izjema. Vsi se martinčkajo. V mestnih parkih ljude poležavajo na travi. Tu in tam brhka Švedinja posonči ritko, "špagica" vmes ne meče široke sence :)

Pohajkujemo po mestu in smo del turistične industrije!

Sreda, 9.julij 2014   -   Še en dan v Stockholmu

Na barki je potrebno predno izplujemo, zamenjati še vodno črpalko, ki je v okvar. Dogovorjeno je, da jo pošljejo v marino, v kateri smo. Tako še en dan namenimo ogledu Stockoholma. Priznam, da me mnogo bolj zanima plovba po teh vodah kot pa mesto in menda se mi to bere »na faci«, saj že krožijo šale na moj račun. Pravzaprav sem v tem smislu že skoraj napovedal »stavko«, češ da se ne premaknem več iz barke, a me vseeno premami znameniti »Vasa muzej«, ki  je menda atrakcija, ki jo je treba videti.  Ok, pa gremo spet v akcijo.  

Muzej Vasa res preseneti in je obiska vreden. V celoti je namenjen ladji "Vasa". Gre za ladjo iz 17.stoletja, ko je bila Švedska evropska vojaška velesila. Tedanji švedski kralj Vasa Gustav II, je želel imeti nepremagljivo vojsko na kopnem in na morju. Zgraditi je dal mogočno bojno ladjo, ki bi prekašala vse znane bojne ladje ne samo po udarni moči, ampak tudi po lepoti. Avgusta 1628 je končno prišlo do splovitve. V stockholmski zaliv je prvič zaplula ladja, kakršne do takrat svet še ni videl. Z množico rezbarskih mojstrovin, številnih obarvanih in pozlačenih kipcev, ki predstavljajo osebe iz grške mitologije, rimske cesarje ipd, je ta ladja predstavljala plavajočo umetnino, katere namen je bil pokazati moč švedske krone. Ta bleščeča umetnina pa je nosila kar dve liniji topov v dveh nadstropjih in to je bil verjetno tudi vzrok za največjo katastrofo v švedski zgodovini. Ladja ni preplula niti ene morske milje, ko se je sredi stockholmskega zaliva pod polnimi jadri pri zavijanju nagnila, prevrnila na bok in v trenutku potonila ... 

Ladjo so pomorski arheologi leta 1956 končno našli. 333 let po njeni prvi in zadnji plovbi je ladja Vasa zopet ugledala luč sveta. Sledila so dolga leta rekonstukcije in od leta 1990 je ladjo možno občudovati v tem muzeju iz štirih etaž.

  

 

 -------------------------------------

Večer, ki ga tako ali tako ni, preživimo na "klubski terasi" marine, kjer si spečemo večerjo na žaru, ki je brezplačno namenjen vsem uporabnikom marine.

Gril, mize, vse brezplačno in prijazno namenjeno uporabi

Balon je letel dobesedno med jamborji...na trenutke je izgledalo, da se nekaj dogaja ...

Večerna impresija

 Četrtek, 10.julij 2014   -   Jeeeee začenjamo s plovbo

Evo, pa sem dočakal. Zapuščamo Stockholm, mesto ki ga imenujejo tudi severne Benetke in res je mnogo podobnosti. Mesto je locirano na več otokih, kanali sicer niso tako tesni kot v Benetkah, predstavljajo pa prav tako pomembno transpotno pot in prometa je res veliko. Tudi tu, kot v Benetkah vozijo "vaporeti".

Z barko zapeljemo po kanalu proti centru starega dela mesta, dokler nam mostovi ne onemogočijo napredovanje. Lepi so pogledi za morja na slikovita in barvita pročelja hiš.

 

Ste že videli lesene bokobrane? Ne? Tu na Švedskem jih imajo!

Slikovita in barvita pročelja hiš so še kako lepa. Zdi se ti, da opazuješ maketo mesta!

Nasvidanje Stockohlm! Dvomim, da bom imel še kdaj priložnost ogledovati si te iz morja

Stockohlm je lepo mesto, vsekakor obiska vredno, mene pa vleče v Stockolmski arhipelag, področje več kot 20 000 otokov. Dobro smo opremljeni z navigacijskimi pripomočki. Izkušeni kapitan kljub elektronski navigaciji uporablja tudi klasične karte. In ko se spomnim na "vseznale" kapitane, ki menijo, da je telefon v žepu zadosten za navigacijo in komunikacijo ... si mislim svoje.

Ob cca 13:00 začenjamo z jadranjem. Orca! NE vetra je dovolj za spodobno jadranje. Queenie ja hitra jadrnica. Hitrosti se ves čas vrtijo okoli 6 vozlov. Kakšno užitkarsko jadranje. Srečo ve, da sem komaj čakal ta dan, ve da bi rad vozil "Kraljično", kot počasi postaja vse bolj domače "poslovenjeno ime" jadrnice. Za ves dan mi prepusti krmilo. Usta se mi raztegnejo do ušes in tam ostanejo ves čas ...

Vozimo iz "bordade v bordado". Sistem (self tacking jib) , kot ga ima "Kraljična" za flok (glej spodnjo fotografijo) je še kako eleganten. Enostavno izvedeš "orca la bando", ne da bi potreboval eno škotino sprostiti in drugo pritegniti. Hudomušno sicer pripomnim, da kapitanu daje mnogo manj priložnosti da ob vsakem obratu "nadere nesposobno posadko", ha ha. Mi smo ta dan naredili ogromno bordad, hudičevo bi se nagarali s klasičnem sistemom.

Sistem floka, ko jadro ob obratu preleti samo, brez kakršnega koli manevra.

Sedemindvajset milj orce, sedemindvajst milj božanskega jadranja, ki je spominjalo na slalom med količki, ma kaj slalom, na balet na vodi. Naša pot poteka med številnimi otoki in čermi. Polno je oznak, ki jih je potrebno upoštevati. Koncentracija mora biti prisotna ves čas. Veliko je prometa, tako mega "kruzark", kot jadrnic. V določnih situacijah imaš občutek, da si na regatnem polju. Srečo težko gleda jadrnice pred sabo. Pravi da so to "pacienti, ki jih je potrebno potamaniti" :) In kraljična je hitra jadrnica. "Paciente" hitro "potamanimo" :)))) 

Labirint otokov se včasih popolnoma zapre. Težko verjameš, da si v pravem koridorju, ki bo omogočil prehod in ti so pogosto ozki, celo s čerjo vmes. Prejadrali smo vse, od prve do zadnje milje. Večkrat je bilo na robo možnega, pa vendar smo se z "dahci" vetra izvlekli naprej. Kar nekaj atraktivnih srečanj je bilo. Ob nekem zaselku, ko smo orcali skoraj ob mimo šanka "bufe na rivi", je bilo hudičevo tesno ob srečanju z "vaporetom", ki v ozkem prehodu ni imel veliko maneverskih možnosti, naša prednost, ker smo bili pod jadri je bila zgolj teoretična. Pa se je vendarle izšlo.

27 milj orce, 27 milj baleta na vodi!

Rdeča črta - "track" današljega dne!

 Ob petih popoldan smo na izbranem sidrišču. Dneva pa še ni konec, pravzaprav ga tu tako ali tako ni nikoli. Ob cca 23 se začne "kao" mračiti, pol ure pred tam zaide sonce, vendar ostaja še vedno tako svetlo, da lahko bereš. Ob 3:00 zjutraj je spet popolnoma svetlo in začenja se nov dan. Ekipa zbija štose na moj račun... Ugotovijo, da je Švedska v tem obdobju leta zame idealna. Zakaj?

1. ker je to menda edini način da jaz pristanem še podnevi

2. ker je to menda edina varinata, da jaz skuham in jemo še pri dnevu...

Krasno; hvala za komplimente!

Prilagam dokaze, da ta dan ni bilo tako - glej spodnje fotografije

1. Sidro smo spustili ob 17:00

2. Kuhal sem jaz

2. Večerjali smo ob 19:00 

Redko videna in težko ponovljiva zgodba! Švedska pač!

"Kosilo " sem skuhal jaz in jedli smo ŽE ob 19:00

Sonce zaide malo pred enejsto zvečer, a ostaja svetlo.

In potem se zgodi, kot se je ta večer. Le kako naj gre človek spati, ko pa zunaj ostaja svetlo. Nekaj posebnega je bilo v zraku ta večer ... Ponovila se je Polinezijska zgodba ... Ponoči, ki pa tu sploh ne more biti ponoči s Srečotom spet ustanoviva "Oceanski jadralni jadralni klub" .... in še je bilo biserov ta večer. Bomo tudi o njih še govorili na kakšnem večeru v kakšni družbi ... za objavo pa niso ... smejeli pa smo se še celi naslednji dan na ta račun :)))))))))))) Naj bo dovolj o tem!

------------------------------------------

Srečo hvala ti za ta dan; neizmerno sem užival ob krmarjenju tvoje "Kraljične"!
 


Petek, 11.julij 2014   -   jadranje na "Pokljuki"

Nadaljujemo s potjo. S kapitanom nisva preveč kaskadersko razpoložena ... Pride tak dan, vsekakor pa po takem večeru ...

Ob zaključku vsake bordade vzdihujemo ob idiličnih pogledih na spokojne rdeče hiše, švedske vikende. Večina so to manjše hiške, nekatere med njimi pa kot mali dvorci. Vse pa daje občutek spokoja. 

 

Pred vsako hišo je privatni pomol

Jadrnic je veliko, zelo redko vidiš, da bi kdo motoriral. Tudi danes imamo severovzhodni veter, kar za nas pomeni zopet celodnevno orcanje.

 

Narava je resnično lepa. Nimaš občutka, da si na Morju. Zdi se ti, da jadraš sredi gozdov, kot da bi jadral na Pokljuki ... Sidrišč je kolilkor hočeš. V zamuljeno dno se sidro dobesedno zabije. V glavnem si na sidrišču sam, če je kje že kakšna barka, pravimo, da je gužva ...

Kormorani nas iz svojih gnezdišč zvedavo opazujejo.

Idilično sidrišče drugega jadralsekga dne. "Gužva po Švedsko"

Ob 1:00 zjutraj ...

Ob 3:00 zjutraj ...

 

In še o temperaturah: Dnevne temperature so cca 23, 24, 25 oC.. kdo ve. Med jadranjem je v zavetju "sreyhooda" toplo in zadoščajo kratki rokavi, na vetru pa se je potrebno še kaj obleči. "Večeri" so sveži in so topla oblačila nujna. In kako je s kopanjem? Morje ima 17 oC ... "valjda" da se kopam ...

Sobota, 12.julij 2014   -  jadranje, ko je "jadranje" en sam užitek

Lani sem tu, v teh švedskih vodah plul prvič, s Srečotom, s kom bi drugim. Vem, še kako dobro vem, kako sem doživljal to plovbo. Vrnil sem se domov  ves evforičen.  Na vprašanje kako je bilo, mi je bilo enostavno odgovoriti: »Tam je vse, ampak res vse, tako zelo drugače kot na Jadranu …«  Vse te rdeče lesene hiške ob obali, ta neskončni  labirint otokov in čeri. Vse te jadrnice z ljudmi, ki plujejo očitno zato, da bi jadrali. Vsi ti neži okrogli kamni, ki dajejo videz da so »frnikule« velikanov. Vsi ti zalivi, v katerih pristajamo in sidramo in v katerih imamo občutek,  da smo na Pokljuki, Bledu, Bohinju, kjer koli pač na Gorenjskem. Vsa ta nora jadranja od prve do zadnje milje v dnevu, z »bordadami«, ki za sabo puščajo »cikcak« sled, ko barka drsiiiii, ko vala nil … in leti kot hudič … Vse te milje za krmilom, ko z barko plešeš balet in jo čutiš kot bitje … 

Nekaj malega o tem, zakaj je tu vse drugače ...

Vsi nosijo rešilen jopič, tudi kužki niso izjema

Tu plujejo tudi parniki

Nekateri najraje barke privežejo kar za drevo :))))))

Imamo priložnost videti veliko jadrnic "z dušo", ob katerih zastaja dih ...

 

In nekaj malega o tem, ko me "odnese" na nek drug "Planet", kjer mi je tako lepo ...

Nedelja, 13.julij 2014   -   59o 49,2 N   19o 2,6E

Skoraj cel teden lepega, sončnega, nenormalno toplega vremena za te kraje imamo že za sabo. Ne obremenjujemo se z napovedjo nedeljskega dežja. Pa naj bo. Nameravamo ostati v »marini« v Graeddoe, kamor smo prispeli včeraj. Marino si ne smemo predstavljati na način, kot smo vajeni na Jadranu. Gre za mnogo bolj skromnejše objekte. Pa vendar, oskrbiš se z najnujnejšim kar potrebuješ. Morda ti uspe najti celo prost električni priključek :).  Prostori za tuširanje so malo nenavadni, ločeni za »fantke in punčke«. Gre pa za en sam prostor, kjer so ob zidu drug ob drugem nezakriti  tuši…, tako da v ženskem delu obstaja nevarnost, da ... ko eni padejo joški dol, lahko kolegici pod sosednjim tušem priletijo na noge; a ha ha ha ha ha ha… Severnjakom se seveda spodobi, da so tu tudi savne. Ob določenih urah so samo za dame in kasneje samo za gospode. Vse opisano pa se dogaja v lesenih objektih, »švedsko rdeče barve seveda«.

Švedsko rdeča barvaje prisotna na vsakem koraku

Brez veze dodajati podnapis ..., ker itak vse piše ...

 

Dopoldan je namenjen pohajkovanju po okolici v pričakovanju dežja, ki ga pa ne dočakamo. Vse je zanimivo. Vse čas pa se ne moreš znebiti občutka, da so ljudje umirjeni in da tu ne "razsaja sindrom deloholičnosti", ki se doma izraža tudi z znamenitim stavkom: "dejmo delat, delat, delat, da bomo kaj imel ..."

 

Prideš do take hišice, pomežikneš sončku, naročiš pirček in ... Skålll !

 

Staro sidro iz kdo ve katerih časov

V teh krajih je en uveljavljenih načinov sidranja tudi privez na obalo, kjer ponekod že čakajo rinke, ali pa zabijemo svoj klin

Vse kaže, da bo vreme ugodnejše od napovedanega, zato se prestavimo v štiri milje oddaljeno sidrišče sosednjega otoka. Jutri pričakujemo južni veter, ki bi nam ustrezal. Zapuščamo namreč Švedsko, zapluli bomo v Finske vode. 

Med jadranjem zopet vsepovsod opazujemo spokojne, idilične rdeče hiške.

Malo o cenah, hrani in kakovosti!  Ko se pogovarjamo o cenah tu na Švedskem, na splošno ugotavljamo, da je vse več ali manj dražje kot pri nas. Po drugi strani pa soglašamo, da za hrano, naj  bo to sadje, zelenjava, ribe ali meso, lahko trdimo, da je kakovost naštetega bistveno večja. Vse to se seveda odraža pri naši kuhi… Lax (losos) je skoraj dnevno na jedilniku. Pripravimo ga na različne načine, vedno pa se dobesedno topi v ustih. Na »jančka« se sploh ne smem spomniti, ker se mi sline pocedijo do riti.  Kako sočen, kako okusen …. težko opisati, potrebno je poskusiti. 

Pogled na delček zalog v naši "ladijski kleti"

Hladilnik je vedno poln ... 

Lax - losos na različne načine; vedno nam gre v slast!

Kakšna je naša pozicija pred odhodom na Finsko? Najboljša predstava je ob pogledu na spodnjo karto. Daleč, daleč na severu smo. Najbolj hecno pa je, če isto geografsko širino projeciramo na južno poloblo ... tam bi bila naša pozicija geografsko gledano nižja od »Rt Horna«v južni Ameriki….

Adijo; vidimo se na Finskem!

Ponedeljek, 14. julij 2014   -   Zapuščamo švedske vode in odjadramo na Finsko

 Včerajšnje sidrišče je bilo čarobno. Kot da bi bili na jezeru. Okoli in okoli gozdovi. Nikjer nobene jadrnice, slišali smo lahko samo glasove iz narave. V redkih »rdečih hiškah« v okolici so še dolgo »zvečer« gorele lučke. Le kako ti ljudje funkcionirajo v teh svetlih nočeh? Očitno tudi oni ne hodijo spat »po uri«. Kot da bi se želeli naužiti svetlobe za »temni del leta«, kdo ve … 

V idelanih pogojih odjadramo na Finsko

Zjutraj nas že pričaka SE veter, ki smo ga pravzaprav čakali, da bi z njim prejadrali razdaljo do Finske.  Od Švedske do tja je šestintrideset milj odrtega morja. Jugozahodnik, jakosti v povprečju cca 15 vozlov dobivamo v bok. Menjamo zastavo, švedsko nadomesti Finska. Kako sladki so ti trenutki manjave zastave ...

Queenie, oz. Kraljična jadra ves čas s hitrostjo 7 do 8 vozlov. Za razdaljo 36 milj potrebujemo zgolj cca 5 ur. Vmes so preidemo v področje z geografsko širino več kot 60o. Kako smo visoko ...

Inštrument nas opozori, da smo prešli v področje s geografsko širino več kot 60o!

  Res en sam gušt vse skupaj. 36 milj čistega jadranja, kot si ga lahko le želiš ...

 

 

Nismo edini na tej poti. Tu jadra res veliko ljudi. Več ali manj so to same lastniške jadrnice. Marsikatera med njimi ima jadra iz boljših materialov,  ki vpliva na hitrost jadranja. Vsi, brez izjem seveda, med plovbo uporabljajo rešilne jopiče.

Ob približevanju Finski naletimo tudi na gostoto velikih ladij. Nase opozarjajo s zvočnimi signali, mi pa vztrajamo med njmi z jadri ...

Z zvedavostjo opazujemo Finsko obalo. Nihče od nas še ne pozna te dežele. Prvi vtisi so navdušujoči.  Pristanemo na otoku Åland, v mestu Maarianhamina. Pozdravljena Finska! Radi bi te spoznali.

S puščico je označena naša trenutna lokacija!

Torek, 15. julij 2014   -   Ålandsko otočje

Mesto Mariehamn, kjer smo včeraj pristali je glavno mesto otoka Åland.Ogledamo si ga malo, da bi dobili prvi vtis o življenju na Finskem.

Finske hiše so podobne švedskim, pogosto pa sive barve

Velika izbira voln, daje vedeti, da so zime tu dolge in mrzle ...

Spoznavamo posebnost tega otoka tudi širše. Beremo in se seznanjamo, da gre za posebni status otoka. S svojo pripadajočo otoško skupino ima poseben,avtonomni in demitalizirani status v Finski. Imajo svojo vlado in parlament. Ugotavljamo, da se nismo zavedali na kako »posebnem« otoku smo pristali.

Zanimivi pa smo tudi mi drugim v marini. Mimoidoči z zanimanjem ogledujejo našo, slovensko zastavo na krmi. Te se verjetno tu, v teh vodah, pojavijo zelo redko. Sprašujejo kdo smo, en izmed njih pa preseneti, ko pove da ve, da smo iz Slovenije. Svojo Elanko je namreč pred šestimi leti pripeljal iz Izole sem, v ta kraj. Pozna vso slovensko primorje ... 

Tudi mi z zanimanjem opazujemo marsikatero barko na pomolu. Mnoge so precej drugačne, kot smo jih vajeni.  Ruska je precej eksotična ...

Tudi Rusi so tu ... z ne preveč "harašo" barko

 

Želimo obnoviti tudi zaloge vina. V Skandinavskih državah se vino, žgane pijače in pivo s tako jakostjo kot je pri nas običajna, lahko kupi samo v posebnih trgovinah, ki se imenujejo "System bolaget". V običajnih trgovinah lahko kupiš samo nizko alkoholno ali brez alkoholno pivo. Presenečeni in ponosni smo, ko na policah zagledamo tudi predstavnika slovenskih vin.

Pullus -Ptujska klet na Finskih policah

 Navtiki smo »pleme s posebnimi navadami«. Plujemo in plujemo, pristanemo, nato pa hitro spet odidemo. Smo neke vrste nomadi, ni kaj. Zapuščamo Mariehamn. Ponoči smo imel kar nekaj dežja in tudi danes se vreme še vedno ni ustalilo. Na vremenskih kartah vidimo, da bo zunaj vetra okoli 20 vozlov. Ne bomo mu popolnoma izpostavljeni, saj bomo jadrali znotraj Ålandskega arhipelaga. Ta arhipelag je sestavni del finskega arhipelaga. Za boljšo predstavo finskega arhipelaga je najbolje uporabiti izraz labirint otokov in čeri. Na Wikipediji najdemo podatek, da ima Finska cca 180 000 otokov in čeri….Noro!!! Jadranje v teh labirintih resnično zahteva koncentracijo, pa čeprav ob uporabi elektronskih kart. Plovbo s klasičnimi kartami pa si je kar težko predstavljati. Navigator in kramar bi morala biti hudičevo uigran tim. Oznake na morju so precej  drugačne od tistih, ki smo jih vajeni. Koliko pa je teh oznak na poti, se pa tako ali tako ne da opisati.

Del finskega labirinta otokov in čeri ...

Naša današnja pot ni dolga, le nekja milj, seveda spet "preorcanih milj". Del poti nas spremlja sonce, del celo dež. Jadramo samo s flokom a je dovolj, da dosegamo hitrosti 4 – 6 vozlov. Pogled med otočki proti odprtemu potrdi podatke iz vremenskih kart. Zunaj, na odprtem je vse belo. Sidramo ob otoku Roedhamn. Vedeli smo, da je tam nekakšen pomol, kjer se je možno privezat. Ob prihodu na izbrano lokacijo smo bili presenečeni nad množico jadrnic. Za Kraljično ni bilo več prostora, odločili smo se za sidranje.

 

Roedhamn je popolnoma poln; potrebno bo sidrati

Detalj iz karte - področje kjer smo ... križci pomeni čeri .... ups

Sreda, 16. julij 2014   -   Pripeljite me sem in pustite me tu eno leto …

Roedhamn … ena od 180 000 destinacij tu na Finskem. Naključje izbora … Že lani so me fascinirale okrogle, barvite skale. Želel sem si pohajkovanja po njih, želel z boso nogo občutiti mehkobo te gladke kamnine … Danes je ta dan!

… skačem kot otrok iz skale na skalo. Zdi se mi, da sem center vesolja, da se vse vrti okoli mene. Skale so opečnato rdeče barve. Ne vse, nekatere so sive, a vse kot "frnikule velikanov", kot sem v tem blogu že nekje napisal. So in niso gladke. Morale bi biti trde, tako nekako se od njih pričakuje, a so prijazno mehke. V svojih nederjih  naredijo kotanjo, v katerih se zadržijo kaplje vode. Ustvari se jezerce. Majhno, a dovolj veliko, da šop trave na malo zemlje, ki se je znašla v istem zavetju, lahko najde pogoje za svoj obstoj. Nekaj metrov stran se zgodba ponovi, tu je glavni akter »kadulja«, ki koketira z nebom. Sosednja skala je zaverovana vase. Sprva se ti zdi, da je negostoljubna, da ne nudi zavetja, kot sosede. Potem se zaveš, s kako bogatim plaščem je ogrnjena. Zeleni lišaji na rdeči barvi  gostiteljice so tako lepo poudarjeni. Na modni pisti se izmenjujejo prizori. Zelena na rdeči odhaja, prihaja rumena na rdeči ...

Glava je polna prizorov in prispodob, je polna misli in sanjarjenj. Čas teče. Moral bi ga obvladovati, a nimam te moči in volje. Rad bo ostal tu dlje, s fotografskim aparatom, ki je zgolj podaljšek čustev in občutkov …

Četrtek, 17. julij 2014  - O včerajšnjem sidrišču, komarjih in zelenem Morju

Zbudili smo se na zelo simpatičnem sidrišč, zahodno od Moeholma. Spet Finska romantika z občutkom,  da smo na gorskem jezeru. Vstop je potekal preko labirinta plitvin in oznak, na trenutke je bilo vse skupaj kar adrenalinsko. Vendar je sistem oznak tu na severu zanesljiv, potrebno je le zaupanje in upoštevanje kardinalnih oznak. Na ožji lokaciji je bilo možno izbrati sidranje sredi lagune. Pozicije s privezom na rinko neposredno na obalo so bile že zasedene, nimamo pa lastnih »klinov«, ki bi jih zabili v špranjo skale na obali, kot sta kasneje naedili, ki sta prišla za nami tudi dejansko storili. No ta je dobra; k jadralski opremi dodati še hribovske kline … A očitno je tudi to praksa in še kako realna, samo klini so verjetno malo drugačni. Mi smo se ob prihodu odločili za privez k majhnem otočku sredi lagune, v katero smo pripluli. Izgledalo nam je zanimiv in simpatično že na prvi pogled. Ob kamniti, kot iz betona uliti, gladki obali je bil celo za manjši pomolček, kar je omogočalo izstop na kopno. Izbira po intuiciji se je izkazala za pravo.

... pristanemo; sedimo v kokpitu in z očmi obdelujemo okolje. Popolna tišina je, pa čeprav je vlaguni nekaj jadrnic. Tu na severu ne samo da je vse drugače kar se tiče pokrajine, arhitekture itd, tu na severu gre tudi za drugo kulturo ljudi. Tega se zavedamo ko vidimo, da tu kjer smo, pa čeprva nismo sami, "ne slišimo" NIČESAR drugega kot TIŠINO. Ni hrupnih ekip, ni glasnega navijanja glasbe in "buzoriranja" celotnega zaliva, ni divjanja z pomožnimi motorji ali skuterji...Razumete? Si sploh lahko predstavljate? Mir, totalni mir; ampka res mir ! Vse kar slišimo so čigre in ostale ptice okoliških gozdov. Tega na Jadrani resnično ni možno doživeti!

Pristanemo na atraktivnem pomolu ob majhnem otočku sredi lagune

V kraljestvu tišine

Presenečenj pa kar ni konca. Izstopimo na otoček za radiusom morda 50 m. Na njem je hiška, za katero sprva mislimo da je zasebna počitniška hišica, a kmalu ugotovimo, da gre za savno namenjeno splošni uporabi, torej tudi nam. Savna ima svoj manjši pomolček s stopnicami za dostop do Morja, ki  z 18 stopinjami dobro poskrbi za ohladitev. Tudi kurišče ne manjka ... Nemo opazujemo vse, pa kaj je vse to res ?

Savna namenjena komurkoli. Ko se pregreješ stečeš v morje z 18oC in se ohladiš

Sestavni del vsega je tudi WC

Ne manjka tudi kurišče

Je potrebno sploh dodati, da ni bilo nobenega obiska z: "Dobar dan, koliko metara, koliko vas ima ..." Hej Hrvaška; zbudi se. Nisi edina na svetu ...

Srehod po okolici je sprehod po divjem gozdu. Otoček je čisto majhen.Pridemo na drugo stran, ki meji na sosednji otoček. Tu je očitno spet savna; ta očito res privatna... Po naključju se nasledni hip odpro vrata savne. Iz nje izstopi oseba. Gospa je starejša. Gola se sprehodi do lesenega stopnišča. Gospa ni najmlajša, tudi ne pretegnjene menkenske postave, a vendarle deluje lepo, kot del narave, kar tudi je! Počasi se spušča po lesenem stopnišču do Morja in zaplava v osvežilno kopel ...

Uf... zastaja dih ob vsem. Želel bi biti ptica ali drevo, samo da ne bi bil moteč ob vsem.

Otok je poln borovnic; zvečer je poskrbljeno za sladico ...

Ženski del ekipe se angažira pri nabiranju borovnic

Večerana sladička; palačinke z borovnicmi

Del naše okolice

Iz mozaika večera v laguni!

Težko je opisati vse doživeto na tej poti. Doživetij in impresij je veliko. Vse bi želel podeliti z vsemi vami, vse bi vam privoščil.

Zapuščemo laguno preko isto plitvih in zavitih prehodov, kot smo včeraj prišli. Vse povsod so čigre in ostale ptice. Kot sedaj doživljemo je to področje, je to  očitno raj za ptice.

Danes mo zopet "kaskaderji" in naredimo malo več kot 20 milj premika. Jadrati po tem arhipelagu in nabirati milje zaradi milj je popolni nesmisel. Če za  kje velja, velja za tukaj, da je potrebno doživljeti lepote po kapljicah.

Dvignemo genaker in oddrsimo v nova doživetja ...

 O manj prijetnih plateh:

Med plovbo nas napadejo komarji. Imamo jih povsod! Hitimo z vstavljenjem "komarnikov" na okna. Bojim se večera.

Komarji so povsod po barki, tudi po "lazy bagu" jih je polno

Že nakaj dni opazujemo zeleno morje. Res je sicer da je Baltsko morje zelenkaste barve, a na določenih odsekih je dobesedno gosto. "Poguglamo" in dobimo odgovor. Baltik se že vrsto let sooča s problemom evtrofikacije. Morje cveti!Baltik je zaprto morje, ob njem živi veliko prebivalcev, ki posledično prekomerno obremenjujejo okolje. Vse to se bi v preteklosti seveda dalo pravočasno preprečiti, zdaj pa bo boj hud in dolg.

Morje deluje kot marmor, žal gre za problem prekorne prisotnosti alg, kot posledica prevelikega vnos hraniv!

Petek, 18. julij 2014  - V vsakem kraju se najde kaj zanimivega - ni nujno, da je v prospektih

Bralci iz Paga "s strahom" sprašujejo, kako se je končala invazija komarjev, ha ha. Razočaranje! Pričakoval sem boj na nož in novo zgodbo za blog, tako pa nič. Komarji so se "usrali", oprostite izrazu in nas sploh niso napadli. Blamaža za "finske moskitose"! Res čudno, pa v tak roj smo padli. Smo pa vsaj naštudirali kako vstaviti komarnike v vsa okna.
----------------------------

Jutro v zalivu Koetar ...zbudim se predno sploh zaspim. Pri meni je to možno. Vse dni si že želim opazovati dan, ki nastaja, pa čeprav prave noči sploh ni. Če za dan rečem, da je v finskih zalivih tišina, potem je za "noč" potrebno reči, da nastane "utihnina". Proti jutru, v našem pomenu besede, se začne koncert "čiger", ki jih je tu zelo zelo veliko. Spuščajo vsemogoče zvoke, nenavadne za ptice. Letajo silno smešno, nekako sunkovito. Med letom v hipu zamenjajo smer leta. Pogosto iznenada dobesedno strmoglavijo v vodo in gredo po svoj plen. Vedno mislim, da so čigre v sorodu z galebi, a ko jih opazujem, se mi zdi, da gre za bolj dalnjo "žlahto".


Potem se zgodi nov dan. Vzide sonce. Obzorje na vzhodu je že ure pred tem rumene oranžne barve. Na drugi strani pa luna, kot da ji še ni do tega, da se poslovi.

 -------------------------

Kraj Koekar, kjer sidramo večer, na videz ne obeta nič posebnega. Sidramo v bližini urejenih privezov, zjutraj pa se prestavimo na pomol, da si malo ogledamo utrip zaselka. Že zvečer sem iz sidrišča z daljnogledom opazoval čudno gladko obalo ... kot da bi bila iz betona, v resnici pa gre za naravno skalo.

Obala iz naravne skale; nič betonirano

Lepota monotonije

Čigre!

 

 --------------------------

In še nekaj zanimivisti kar tako:

- V Skandinaviji je v praksi zanimiv sistem privezov v marinah, oz. lukah. Namesto muringov so tu boje z visokimi kljukami, na katere se zlahka privežemo s svojo privezno vrvjo. Pravzaprav ni nujno da se privežemo. Razširjena je uporaba skoraj meter dolgih kljuk na začetku privezne vrvi, s katerimi se enostavno "zahakljamo" za kljuko na boji in elegentno kontroliramo svojo oddaljenost od pomola ob pristajanju.

  - Velika pozornost se posveča ekologiji. Glede na problematiko, je to več kot upravičeno. Uporabljati je potrebno fekalne tanke. V luki kjer spimo, smo kar nekaj časa porabili, da smo ugotovili namembnost objeta v zalivu. Ko smo ugotovili, da gre za postajo, kjer izpraznimo poln fekalni tank, smo hitro iznašli tudi svoj izraz zanjo, in sicer "drek station". 

"Drek station" v zalivu :)

- Omenjam gosoto morskih oznak na poti. Vsekakor je dobro, če "v piko" obvladamo vse kardinalne oznake, pa še nam bo zmanjkalo ... Tu se srečujemo z vrsto malo drugačnih oznak. Znajdemo se v labirintu, kjer so marsikdaj potrebne hitre odločitve. V nadaljevanju nekaj od njih:

 

 

 

 

Popoldan odjadramo naprej in se prestavimo na enega od sosednjih otokov v arhipelagu.


Sobota, 19. julij 2014  - Malo po morju, malo po kopnem

Premaknili smo se za 17 milj naprej, za kar smo potrebovali  dobre štiri ure. Polovico poti smo prejadrali, ostalo je pela "makina" (motor). Vetra je bilo sprva še za genaker  komaj dovolj, kasneje pa smo leteli tudi s sedmimi vozli. Juhu hu. V glavnem vse etape prejadramo, vmes pijemo hladno pivo, kar pomeni, da hladilnik veselo dela, v zamrzovalniku čuvamo zamrzjenega "laksa" (lososa), alora nam mora kdaj zmanjkati tudi "štroma". Tako si kdaj pa kdaj zamašimo ušesa in pol ure drgnemo motor da se malo oskrbimo z elektriko.

Področje, kjer trenutno jadramo, je precej drugačno, od do sedaj videnega in tistega  iz lanske Švedske plovbe.  Spominja malo na Kornate.

Podočje kjer trenutno jadramo je podobno Kornatom

Žal ves čas plujemo po dobesedno gostem zelenem morju, ki poln alg. To pa je res prava ekloška katastrofa.Niso vsa področja enaka, pa vendar. Upamo, da pridemo v čistejše vode.

Kje pravzaprav smo trenutno? Spodnje karte povedo vse!

Kjer je puščica tam smo mi!

Smo med Švedsko in Finsko obalo, a že dolgo v Finskih vodah in na Finskem ozemlju

In še vedno smo med množico otokov in še večjim stevilom čeri, ki so na karti označene s križčki.

"Kraljična" s slovensko zastavo!

 Sidramo že sredi dneva. Kapitan se je odločil, da bomo "hiteli počasi". Nekako je bilo potrebno "skuriti ure" dolgega popoldneva. S Ksenijo se odločiva za izlet na obalo in sprehod do prve vasi Enklinge. Iztok Mlakar bi rekel: "Uuuuuuuu sem falu...; glih mene so najdel..." Hudila sva ko "mutana", ko sva prišla tja,  pa ni bilo žive duše nikjer. Ksenija je komentirala, da sva prišla v vas duhov, jaz pa, da v vas, ki je za moje mornarske navade odločno predaleč stran od obale.
Tile Finci so pa res eni Kekci, kot bi rekel Srečo. Vidiš da je avto pred hišo, a ne vidiš nikje žive duše. Jaz pa ljubitelj "stikov z javnostjo" ... Pričakoval bi, da bodo vsi, kot martinčki na soncu in srkali energijo dolgih poletnih dni dokler so, oni pa ždijo v hišah. Hm; premalo vemo o njih in njihovih navadan, to je jasno. Smo imeli pa že nekajkrat priložnost doživeti razlago, da smo na privatni zemlji. Npr.: stopiva danes iz pomožnega čolna na leseni pomol na obali. Več ali manj je bilo jasno, da pripada bližnji hiši, a kaj naj bi naredila drugega, kot da sva tu privezala gumenjak in šla peš naprej mimo hiše. "Teto Finko" ki je kosila travo sva vljudno pozdravila in vprašala, ali smeva mimo. Vzela si je čas, vgasnila kosilnico, povedala, da sva na privatni zemlji, a da nama dovoli ...uuuu ti boga.

Nekaj prizorov iz "peš potovanja" (pas mater):

Vogal hiše ... Imam občutek, da Finska ne more biti na potresnem območju ...

No; a ne da ni za pretiravati s sprehodi?

In še dve fotki, kar tako, pač iz dneva, ki je za nami!

Nedelja, 20. julij 2014  - Finska in Veli Drvenik; le kaj imata skupnega?

V nedeljo ne izgleda, da bi se človek pretegnil in tudi v naslednjih dneh se ne bomo. Naše potovanje se je zreducialo na manjše premike, s končnim ciljem, da do naslednjega vikenda pridemo do mesta Turku na jugozahodni finski obali. Do tja je borih štirideset milj, če črto potegnemo naravnost, kar pa v labirintu, preko katerega gremo, seveda ni možno. Etape bodo torej vse dni kratke. Za doživetja pa upam, da bodo v obratnem sorazmerju z dolžino etap :)

.....................

Še vedno me fascinirajo noči s svojo svetlostjo in jutra, ko mi pravzaprav ni jasno od kod se bodo vzela, ko pa ni prave noči. Iz svetlega gre torej v svetlo. Jaz pa se poigravam s fotografijo, posnetke podosvetlim in naredim fotke temne noči v mesečini. To si pač lahko privoščim, ker je to svet moje domišljije, v katerem je možno marsikaj. Hm; pravzaprav imam svoj Planet, če kdo še ne ve :)

Svetla mesečna noč, ki jo vidim temno!

Jutro, po noči, ki je ni!

.....................

Nadaljujemo s potjo po neskončnem labirintu. Pri plovbi v taki masi otokov in čeri je končni cilj povsem nepredvidljiv.  Za danes je sprva je v planu, da se med potjo, na otoku Lappo in isto imenskem kraju, le za kratek čas ustavimo in se oskrbimo. A vse se nekako obrme po svoje in dnevno plovbo po devetih miljah tu tudi zaključimo.

.....................

Med plovbo smo videli že marsikatero "arhivsko plovilo". Ta jadrnica, ki je priplula v pristan, kjer smo tudi mi, je bila res iz nekih davnih časov. Lahko bi rekli, da je šlo za muzejski eksponat, samo s to razliko, da je bila jadrnica dejansko v normalni uporabi družine treh.  Gospa v skoraj staromodnem, dolgem krilu, je dodatno dajala vtis povsem drugega časa, v katerega jadrnica pravzaprav v resnici tudi sodi. In še; ko so izpluli, so bila v nekaj minutah vsa jadra gor. Kako bi bilo drugače, saj je to tu v Skandinaviji, normalna praksa, za razliko od kjer drugje, ko so jadra bolj za ozadja fotografijam in je delež jadranja v primerjavi z motoriranjem zanemarljiv. Tako pač je tu. Ko se izpluje se takoj dvigne jadra (na sidriščih se tako ali tako že starta z njimi) in jadra se do konca plovbe. To, da so zelo pogosto na jadrnicah tudi otroci, nemalokrat celo dojenčki ne spreminja pogleda na način plovbe.

Pristane tudi oldtimerica, spoštovanja vredna

Duh starih časov je v Lappu, kjer smo, moč lepo doživeti v krajevnem pomorskem muzeju. Tovrstni muzeji so v teh krajih zelo pogosti. Vredno je sem ter tja katerega obiskati.

Iz muzeja: Lepa zbirka manjših plovih

Iz muzeja: Žaga za rezanje ledu na zeledenelem morju ...

Privezani smo v  manjši "marini". Cena 23 € (ne glede na dolžino plovila; Queenie/Kraljična pa je jadrnica dolžine 45...) vključuje: vodo, elektriko, uporabo sanitarij s tuši, seveda pa je na razpolago, kot je normalno v teh krajih, tudi savna ... No, to da je obiskovalcem prijazno namenjen žar , kjer si  lahko sami kaj spečemo, je to tu tako ali tako skoraj standard .... ne, "nič bat"; ne bom naredil primerjave, ki je na koncu jezika .... a vemo vse!

Pogled na simpatično manjšo marino z "gril kotičkom" v ospredju, kjer si lahko pečemo in družimo.

Oskrbimo se s hrano in pijačo za naslednjih nekaj dni. Trgovina ja manjša, a založena z vsem najnujnejšim. Nakup zaključimo v bližnjem "gostinskem objektu". Pirček je dober in paše ko hudič, cena pa Skandinavska ... (5 piv 34€), "ma je prav brez veze spit dva", čeprav smo v resnici ga ... :))))

Gazda je v posebni pripravi v kratkem času pripravil dimljenega lososa in nam vzbujal apetit, a smo se obvladali in šli "šparavno" na barko na svojo malčko, ki tudi ni bila slaba.

Dimljeni losos pripravljen za našim hrbtom v cca 15 min. Izgledalo je sočno " za po p ..."

Tudi našo malčka je se stavljal dimljeni losos

V vsakem kraju se najde kaj zanimivega. Dogodkom je potrebno iti nasproti in se začne kar samo odvijati ...

Detaljček na oknu hiše v kraju!

V manjši trgovini z spominčki ob marini se najde marsikaj izvirnega. Lastnik Ossi Toivainen pove, da je bil že velikokrat v Dalmaciji. Njegova sestra na Velem Drveniku živi že 14 let. Svojega moža, dalmatinca Marinka, je pred časi spoznala v Stockohlmu.

Marinko je kot izučen kuhar tja prišel iskati svojo življenjsko priložnost za zaslužek, a je našel Heljo, kot je ime sestri našega Ossija.  Vrsto let sta imela Marinko in Helja restavracijo v Stockoholmu, nato pa prodala vse in se vrnila v Marinkov Veli Drvenik, ker imata sedaj restavracijo "Atelje Tramontana". Marinko vodi gostinstvo, Helja pa se ukvarja z umetnostjo.... Kako bi moglo biti drugče kot to, da ko bom naslednjič plul v Dalmaciji, bom skočil k "Helji" in povedal, da sem bi pri  njenem bratu... Morda pa bo tam ravno Ossi, "k veš, da si bomo padli v objem" in bo ena travarica zanesljivo prekratka.... Madona je svet majhen   

Ossi iz Lappa na Finskem

Helja iz Finske na Velem Drveniku

Ossi, fejst bodi. Ne vem, če se še srečava, sestra pa bom zanesljivo obiskal, ko prvič plujem mimo!

Ponedeljek, 21. julij 2014  - Jadranje v "potopljeni vulkan"

Danes je za nami zopet pošten jadralski dan. Včeraj sva s Srečotom malo Googlala po akvatoriju, kjer smo in opažala zanimivo formacijo dela otočja Aalandskega arhipelaga (glej spodnji dve fotografiji). Kot oko sredi labirinta tisočih otokov, kot žrelo vulkana. Kakorkoli, dejstvo je , da se je na tem področju v zemeljski zgodovini nekaj dogajalo in da je to gotovo geološko obrazložljivo. Do naslednje boljše in strokovnejše razlage, smo se odločili, da področje opredelimo kot vulkansko in vse skupaj vzeli kot dovolj veliki izziv mistike, da zapujemo direktno "v žrelo vulkana"...Tako ali tako je vsa ta dežela tisočerin jezer, otokov in čeri, dežela polnočnega sonca in dežela teme malo mistična. 

Pogled na "vulkansko žrelo", je dovolj velik motiv, da zaplujemo v sredo te formacije

 Zapuščamo Lappo.Simpatično pristanišče, ni kaj. Kdo ve koliko podobnih je še v teh Finskih vodah. 

Lappo

Detalj iz priobalnega pasu pristanišča Lappo

Veter je tokrat iz NW strani. Ni ga veliko, morda do 12 vozlov. Kot smo že vajeni, zopet "žagamo orco". Nismo edini. Vsake toliko dohitimo koga v naši smeri, ga prehitimo in etiketiramo s "pacient" in "Kekec" in že lahko "Kraljično" gleda smo še v ritko... Jah, tako pač je. Še več je takih, ki nasproti nam špinakirajo. 

 

 V ozkih delih jadramo iz bordade v bordado v širini ene milje. Vsake toliko se spomnim, da bi bilo to z "mojo klasično Elanko" in neštetimi manevri tipa "orca la banda" vsekakor manj elegatno. S Kraljično pa preprosto narediš obrat in res imaš občutek lahkotnega plesa. Mimogrede še zanimivost: Naša posadka, kapitan pa ni pri tem prav nobena izjema, zelo rada visi na desnem boku. Lahko sicer razpišemo nagradno vprašanje zakaj? A sem prepričan, da ne bo pravega odgovora, čeprav je silno preprost, in sicer: "Zalo radi visimo na desnem boku zato, ker če nam "slučajno" zapaše kakšen pirček, v tem položaju zlahka odpremo hladilnik, ki je na tej barki v višini prs, za razliko od nagiba na levem boku, ko,  če odpreš takrat hladilnik, v naročje poleg večje zaloge pirov, prejmeš tudi vse zaloge lososov, puter, marmelado, raviole, jajca, sir, zenf, hrenavke in ne vem kaj še vse. In ko si že tako ali tako ves nesrečen, čeprav bogato oskrbljen, se iz kokpita zasliši še "sladki" kapitanov komentar ...

"Žagamo iz bordade v bordado"

Malo pred koncem današnje 25 milj dolge in spet v celoti prejadrane etape, v naši bližini zagrmi. Zopet, podobno kot včeraj, lahko pričakujemo porcijo popoldanske "vročinske nevihte", kar je za Baltik čisto nenormalno. 

Pričakujemo popoldansko vročinsko nevihto

Nenormalno je menda tudi to, da je tako toplo, kot je. Srečo je namreč iz Nemčije do Stockohma prijadral v bistveno hladnejših razmerah in nas pred prihodom upravičeno opozarjal, naj ne pozabimo na topla oblačila. Mi pa cele dneve v kratkih hlačah in T-shirtkah. Ne pritožujemo se, se pa zavedamo, da imamo res veliko srečo. Jasno je bilo, da se nevihti ne bomo mogli izogniti. V okolici so že veselo švigale strele. Opralo nas je tik pred prihodom na sidrišče in ko je bil manever zaključen, smo že lahko dali sušiti jadralne obleke in si nazaj nabili sončna očala. Očitno je potrebno jadralno obleko vsake toliko oprati z sladko vodo...

Sidramo ob otoku Aava, sredi "volkanskega žrela", kot ga v šali imenujemo. Kje drugje, kot zopet v romantični laguni z občutkom gorskega jezera. Da smo bili na sidrišču sami, je pa menda ja skoraj samo po sebi umnevno ...

Drugi del "tracka" s pozicijo sidranja sredi "vulkanskega žrela"

Detalj v vodi

Po večerji, se ob 21:30 povzpnemo na bližnji hrib (nadmorska višina nekaj metrov :), kar še toleriram.  Od tu gledano, se šele dokončno zavedamo, na kako lepi lokaciji smo.

Ekipa (od leve proti desni: Olga, Srečo, Mojca, Gregor, Ksenija)

Aava; naše današnje sidrišče, sredi "potopljenega vulkana"

Kaj je bilo z mistiko? Kaj s fiksno idejo, da bomo zajadrali v sredo "potoljenega vulkana". Hm; dan je bil vrhunski in jadranje res dobro. Izziv je bil torej vreden plovbe. Kar se pa mistike tiče ... pssst, noč, ki je ni,še ni mimo. Kdo ve? Morda pridejo Finski Kiklopi, morda Finski Avatarji, morda se Morje zavrti v vrtinec in nas posrka vase; kdo ve... Kakorkoli, bilo je vredno pripluti sem ....

Psssst.... ura je 2:10 ... zunaj nakaj poka ...

Torek, 22.julij 2014   -   "Fasala je živčenga" in o nadaljevanju dneva

Zjutraj predlagam Kseniji, da greva s pomožnim čolnom do bližnjega zaselka. Ni tako blizu da bi veslala, pa tudi Yamaha je že nameščena na čolnu od včeraj.  Motorček dela kot urica, »brm« vžge v eno in že se »toka toka toka« voziva proti zaselku. Ni blizu. Ko prideva tja, ugotoviva, da hiše, ki smo jih včeraj gledali iz bližnje vzpetine, niso bivalni objekti, ampak »garaže« za plovila. Ogledava si vse, naredim nekaj fotografij in čas je da se odpraviva nazaj, da naju ostala ekipa ne bo čakala … in se začne, pravzaprav konča….

Motor po nekaj minutah dvakrat kihne, nato »crkne«. Lej ga zlomka, zmanjka bencina. Krasno! »Mama faše živčenga« in deležen sem monodrame na temo: »kako da nisem preveril stanja bencina pred odhodom,  da pravzaprav ni to nič čudnega pri meni, da se itak ne more zanest' name, da še nikol' ni blo drugač', kolk časa pa bova  veslala itd itd …. ". Men' pa vse skupaj za crkent hecno, samo se ni bilo zdravo smejat. Yamanca je prej, dokler je delala, povzročala bistveno manj hrupa kot pa ... Veslala sva bolj cik cak, kot pa naravnost. Proga,  ki sva jo nehote izbrala za ta trening ni bila kratka. Vmes sva nekajkrat zamenjala strani, da bi razbremenila roke, pri čemer je obstajala možnost, da se še prevrneva. Misel na to mi je bila spet hecna, omenil pa seveda tega nisem na glas….Pa sva vendarle čez čas priveslala do barke, vetrič ki je med veslanjem prijetno pihljaj, je ohlajal tudi Ksenijo …

........................

Zapuščamo naš "potopljeni vulkan". Ostali bomo v njegovem akvatoriju še en dan. Ne izberemo širše plovne kurze, ki so malo vstran tudi na razpolago. Želimo doživeti arhipelag v polnem pomen besede, s tem, da imamo, tako kot sicer vsak dan, ambicijo vse prejadrati. Severozahodni veter z jakostjo priložno 8 vozlov nam ustreza in omogoča "ležerno jadranje". Vozimo čisto krmo, zato flok kar pospravimo. Po eni strani v zavetju glavneg jadra nič kaj dosti ne da, otežuje pa manevriranje v ozkih prehodih, čeprav z odzivno "Queenie / Kraljično" sicer ni nobenega problema.

Današnja plovba je bolj podobna  jadranju po reki. Srečo dodaja: "In še to proti toku". Ves čas so levo in desno od nas kamniti balvani, oz. čeri. Nekatere špičaste, nekatere okrogle. Nekatere vsaj malo gledajo iz vode, nekatere so tik pod površjem.

  

K občutku, da smo na reki, pripomore tudi to, da tu v teh krajih pogosto lahko opazujemo labode in kormorane. Kormorani se sončijo na čereh z namenom, da bi posušili krila od zadnjega "lova, oz.potopa". Med perjem namreč nimajo zračnih mehurčkov, ki bi jih ovirali pri potapljanju. Zmočijo se do kože in zato se kasneje na zraku sušijo. In ko smo že pri kormoranih, povejmo kot zanimivost tudi to, da dihajo s pljuči...

Krmorani se sončijo in se sušijo, mimo pa potuje labodja družina

Finska, tako kot Švedska, je vsekakor zanimiva tudi v ornitološkem smislu. Nemalo je področij, ki so opredeljena kot posebna področja za zaščito ptic. Taka področja so označena tudi na navtičnih kartah.

Med potjo nam dan popestri srečanjem z jadrnico, ki se pelj mimo nas iz nasprotne smeri. Blizu smo si drug drugemu ob srečanju. Krmar, Finec na sosednji barki pokaže s prstom na našo zastavo in zavpije :"Slovenija ???" Mi vsi navdušeni odgovarjamo: "Jaaaaa..." On pa: "Dobro, dobro". Ploskamo mu in mahamo... Ni časa za kaj več, je bilo pa je "kratko in sladko" srečanje. Kdo ve, kakšno zgodbo bi nam razložil, če bi imeli priložnost družiti se dlje.

Sidramo ob otočku Hoegskaer, oz. Roedcern, pa saj je vseemo kje. Imena so nam tako ali tako tuja. Vse dni si na androidu snemem "track", ki ga nato ob večerih prenesem v navigacijski program Open CPN v katerem imam tudi navtične karte tega področja. Tudi tako bom imel lep spomin na plovbo po teh švedsko finskih vodah. Že iz same oblike sledi, ki jo puščamo za sabo je jasno, kako pogosto jadramo v veter in koliko obratov naredimo.

Na sidrišču naletimo na "neverjetno gužvo" za Finske razmere in našo razvado v teh dneh:))))). V sicer velikem zalivu je menda kar osem jadrnic. Kaj takega, ha ha! Nekaj izmed njih je privezanih tik k obali, oz, direktno na kamne, tako blizu, da sestopijo nanje, kar je za te kraje, kot sem že napisal popolnoma normalno. Omenjena skupina ima skupni cilj; piknik na obali!

Privez tik na obalo, tako blizu, da lahko stopijo preko stopnic direktno na skale.

Družabno srečanje po Finsko

Sreda, 23. julij 2014   -   O dilemah »bo šlo, ali ne bo šlo«  in o steklih lisicah ...

Vstajamo bolj pozno kot zgodaj. Kapitan Srečo je izjema. On ima svoj jutranji ritual. Kot v Polineziji, ga tudi tu vsako jutro, ko izstopim iz krmne kabine zagledam v hrbet s skodelico kave (močne kot hudič) in pred ekranom računalnika. Sam se »sestavim« mnogo pozneje, saj pol noči prebedim. Bioritem je šel zaradi svetlih noči tu na severu čisto v »maloro«. Le kaj bo doma, ko bo treba v službo? Ko smo že pri jutrih in večerih, pa še to. Spoštujemo navade domačih navtikov in zvečer odstranimo iz krme domačo zastavo, zjutraj pa jo ponovno namestimo. Smešno? Tu gori ne!

Jutranja namestitev zastave na svoje mesto!

Naše sidrišče je le tri milje oddaljeni od mesta Lappo, kjer smo bili predvčerajšnjim. Torej delamo krog po tem delu akvatorija. Pristan poznamo. Vemo, da je tam trgovina dobro založena in se gremo še dodatno oskrbeti. Vedno znova imam  neprijeten občutek, ko kjer koli pristajamo edini brez rešilnih jopičev in dobesedno izstopamo med domačimi jadralci. Kako hitro človek spreminja poglede. Lani sem še z začudenjem opazoval vse jadralce kako so opremljeni z jopiči, letos se mi to zdi že normalno in v okolju kjer smo, res izpademo kot »neuki navtiki«, v očeh koga morda celo kot objestneži, ki ne spoštujejo Morja, oz. ga podcenjujejo. Še nekaj mi pada v oči, ko opazujem vse te Fince in Švede, ki plujejo. Nikjer nobene »šminke«, nikjer nobenih »firm«, kar se tiče oblačil. Vemo kako je pri nas s tem in ne bom izgubljal besed. Ljudje so tu oblečeni preprosto, udobno, še pretirano športno ne. A kot sem že nekajkrat rekel, ti ljudje imajo plovila res zato, da JADRAJO. Lahko samo z žalostjo, kot že nič kolikokrat ugotovimo, kako je masovno čarterstvo na Jadranu zdegeneriralo jadranje do amena! Horde ljudi, ki prepogosto nimajo prav nobene afinitete do jadranja samega, a vsi v HH, Musto, Henri Loydih in podobnih jadralskih firmah, polni besed o jadranju za šankom, najemajo avtobuse in ne jadrnice, motorirajo in ne jadrajo, delajo gužvo, oz. recimo raje preprosteje z manj besedami, onesnažujejo pojem jadralstva in pomorstva v najširšem pomenu besede.

Simpatična klop'ca v Lappu

Pristanemo v Lappu. Prijeten občutek je vrniti se v kraj, za katerega sem še pred dvemi dnevi mislil, da ga ne bom nikoli več videl. Prijeten je občutek ko se oglasim v trgovini in pozdravim »Hej Ossi, dobar dan«, ker vem, da pozna nekaj besed Hrvaško. »Dobar dan«, odvrne in še: »Si se vratio?« Seveda sem čisto »mehek« … Ossi hiti pojasnjevati, da je poslal sestri Helji v Veli Drvenik po mailu link mojega Bloga, da bo videla, kako sta oba na fotkah in da mu prevede, kaj sem napisal. Hm, kako je res majhen danes ta svet. Resnično se bom ob prvi priložnosti ustavil v Drveniku in naredil nekakšno nadaljevanje stika. Tovrstna naključja so mi vedno všeč.

Nadaljujemo z jadranjem, oz. z našo potjo. Vetra je zgolj za vzorec. Severozahod, sedem, morda osem vozlov. Vseeno jadramo spodobno. 

Neslišno drsimo mimo majcenih in malo večjih otokov. En med njimi pade v oči. Sestavljajo ga pretežno skale, spet tiste, meni drage, okrogle, mehke. Sestavljajo ravne ploskve. Uf kako bi hodil bos po njih. Severovzhodni  Rt otočka je drugačen. Tu so nametane oglate skale v formacijo, kot da bi šlo za kiparsko delavnico. Delujejo, kot da bi šlo za rep krokodila. Malo vstran druga kombinacija skal daje občutek, da gre za ostanek skeleta dinozavra….Ob vsem tam, pa čisto ob robu skale stoji mlada čigra, velikosti vrabca in pije vodo. Hm … koliko pogledov, koliko asociacij, vse ob enem samem otočku, ob katerem drsimo …. a ta lokacija je le ena izmed 180 tisočih. Noro! Med jadranjem se nenadoma zavem popolne tišine. Poleg ptičjih zvokov slišimo lahko še smo sami sebe, oz »hrup«, ki ga povzroča trup barke, ko drsi po vodni gladini. Daleč stran sta še dve jadrnici. Gliserjev tu, na tem delu ni. Sedimo tiho na barki tudi mi. Vsak je s svojimi mislimi, a vsi pred istimi prizori, ki se odvijajo pred našimi očmi, kot teater. Zopet imamo priložnost opazovati kormorane, kako so smešni, ko sušijo krila, kot bi človek razširil moker plašč in ga stoje, oblečen nastavljal soncu, da se posuši. 

Kormorani se sončijo in sušijo krila

Ob vsem ne pozabljamo na varnost. Tu je toliko pasti. Ne enem od ozkih prehodov vozimo nekja metrov stran od plitvine 0,8 m. Prav ničesar ni videti (fotografija spodaj). Tu ni Jadran, da bi videl morda spremembo barve vode, saj je zelene barve in motna. Vse kar ti preostane je, da zaupaš elektronski karti.

Nekej metrov stran od našega boka je ta pogled. Tu naj bi bila podvodna čer  (0,8 m)....

Na delu poti znova prihajamo v zožitev. Jadramo, kot že ves čas s »polnimi jadri«, ko Srečo v enem trenutku zakolne, da je očitno spregledal most v ožini in da očitno ne bo možno nadaljevati poti po začrtani ruti. Jezi se sam nase, da je spregledal »nepremostljivo oviro«. Jadrnica seveda nima pedala za zaviranje in se med tem ves čas približuje mostu. Benti; kaj bomo? Opazimo barke tudi na drugi strani »mosta«. Čez čas se približujejo, a z motorji. Kekci! Mi »valjda« s polnimi jadri. "Kapne nam", da ne gre za most, ampak da je tam očitno trajekt, ki je ravnokar pristal in sprostil promet na vodi, a že naslednji hip ugotavljamo, da se je ravnokar zopet odlepil od obale. Torej vozi non stop. Super! Jasno nam je le, da letimo s polnimi jadri proti trajektu, ki ima verjetno svoj vozi red, ta pa po vsej verjetnosti ni usklajen s časom  našega približevanja. In približujemo se vse bolj;  s polnim jadri valjda. Naslednja ugotovitev je, da pravzaprav to ni čisto trajekt, ampak trajekt »na kabel«, kar pomeni, da je kot »splav na Muri«. Preko ožine je preprosto položena jeklenica (»zajla« po domače, da se bomo lažje razumeli) in »trajekt jo pred sabo navija, za sabo pa spušča. Vse to ugotavljamo in se med tem nezadržno približujemo trajektu, ki je … pas mater, pa ne moreš verjet, »svinja« ravnokar spet krenil na drugo stran, mi pa se nevarno približujemo (s polni jadri vajda) in … naj bremza kdor more! Trajekt te namere pravzaprav niti nima, mi pa možnosti ne (pod polnimi jadri valjda). In kot da ne bi adrenalin že dovolj »šprical čez ušesa", kapitan prijavi: »Mater, kaj pa če zajla za ritjo trajekta ŠE NI do konca spuščena na dno …. Mi pa tik pred njo, s polnim jadri valjda… 

Tik za trajektom je zajla v vodi, za katero ne vemo, če je spuščena do dna .... mi se pa približujemo s polnimi jadri

Pade komanda – OBRAT! V  trenutku naredimo sunkovit obrat nazaj, kot da smo prišli »zajebavat celo Finsko« in kao že hočemo jadrati nazaj, ko zopet pade komanda: »OBRAT«, ker »jebiga, valjda je zajla že na tleh, saj je težka .… Iz  obrata, ki smo ga hip prej naredili že delamo nov obrat in spet smo v igri »s polnim jadri valjda« in gremo preko linije, kjer »mama mia« naj bila že do konca spuščena zajla ….. uuuuuu to je bila pa virtuozna predstava. »Dvojni aksel s pirueto – 10 točk!« Nimamo pojma kako je folk na obali reagiral ob predstavi, ki smo jo priredili … Vsekakor pa je šlo za opazno predstavitev Slovenije na Finskem!

Tu se je dogajalo...

Rdeča puščica:smer našega prihoda    Modra puščica: linija trajekta na "zajli"   Rdeča črta in osmica pred linijo mosta je naš  naš dejanski "track" iz katerega se vidi tudi manever tik pred trajektom ...

Malo kasneje sidramo na koncu ozkega zaliva, okoli in okoli obdanega z gozdovi. Bohinj, čisti Bohinj! 

Kot da bi sidrali v Bohnju

Na krmi imamo odprte stopnice, da smo zadaj na široko odprti. Sidramo ob gozdu  … Srečotu predlagam, da pred spanjem te stopnice zapre … tu na Finskem je čisto vse možno. Ne more sicer priti v kokpit morski lev, kot se je v podobni situaciji na Galapagosu pred leti našemu Srečotu že zgodilo. Tu, ko smo z jadrnico in odprtim kokpitom sredi gozda, ima občutek, da lahko pride tudi stekla lisica …

Četrtek, 24. julij 2014   -   Stanje z "energenti" kritično ....

Še vedno se nadaljuje toplo in stabilno vreme, mi pa imamo več oblačil za hladno kot pa za toplo. Že v Lappu sva s Ksenijo vprašala v trgovini prodajalca, kako komentira te temperature. Povedal je, da za ta del Finske in mesec julij to niti ni tako neobičajno. Srečo pa kljub temu napoveduje, da bo na dan našega odhoda vsaj kratkoročno, vendarle prišlo do spremembe. Menda bo temperatura padla za deset stopinj in deževno bo.  Torej smo kljub vsemu imeli srečo. Sicer pa, a nismo pri Srečotu?

Na vprašanje, kako je tu pozimi, izveva: »Ni pravil. Temperature se lahko spustijo tudi na -30^oC in je meter in pol snega, lahko pa zgolj -10^oC in pol metra snega. Prihaja tudi do ekstremov, kot npr. lansko leto za Božič, ko je bilo +10^oC.

Nadaljujemo z našim potepanjem med nepregledno množico otokov. Pozornost na nadvodne in podvodne nevarnosti mora biti maksimalna. Kot sem že napisal, je nemogoče opaziti z očmi čer, ki je nekaj deset centimetrov pod vodno gladino. Res je sicer, da ves čas uporabljamo elektronsko navigacijo, a tudi ta ima svoje pasti. Neprestano je potrebno preverjati različne povečave, da ne bi pri trenutni povečavi  manjša čer  bila nevidna. Tudi to smo že doživeli in hvala bogu pravočasno opazili.

Še vedno so na vsakem koraku počitniške hiške, samo stil se spreminja. Vse manj je »švedsko rdečih« in tudi niso več locirane čisto ob vodi, ampak malo višje v gozd. Vse pa imajo seveda urejen dostop do vode in savne kot ločene objekte. Hiške so tudi večje in nekatere modernejše.

Idilične počitniške hiške, ki res služijo počitku.

 

Na področju kjer trenutno plujemo so hiške postavljene malo bolj v notranjost gozda; drugače kot na Švedskem npr.

Bolj ko pa se približujemo večjemu mestu Turku, večkrat naletimo tudi že na objekte, ki so manj okusni in bolj »barakarski«.

Naredimo dnevno pavzo. Olga kar vidi in voha borovnice in lisičke na lokacijah, mimo katerih se vozimo, tako da bordade raje zaključimo malo pred gozdom, da nima ves čas skomin :).  Sem ter tja, kot danes na primer, ji vendarle ustrežemo, da poteši svoje nabiralske« strasti  in jo »spustimo« v gozd. V glavnem se vedno vrne s skodelico borovnic, danes pa celo z lisičkami. Seveda jo takoj nehamo zafrkavat in se veselimo juhe z lisičkami, ki jo obljublja. Tole jadranje na teh geografskih širinah je pa res polno presenečenj. Pravzaprav bi tudi lahko rekel, da greš v teh krajih z barko »v hosto« po borovnice, jagode in maline. Halo? Ko pa vidimo še gozdarje, da drvijo proti gozdu v svojem, službenem motornem čolnu ….« je pa itak adijo pamet scena…«

Pavzo na sidrišču izkoristimo za kopanje. Morje je malo manj algasto, recimo da je tako, kot npr. Krka po manjših padavinah, motno torej. Glede na to, kakšno gostoto algo smo imeli že priliko doživeti, je situacija na lokaciji, kjer smo se ustavili sprejemljiva, dan pa vroč, zato je bila ohladitev nujna. Izmerimo, temperatura morja je kar 21^oC. Glede na to, da je bila voda tudi Kseniji topla, že mora biti res, da ni problem spraviti se v vodo. Skoraj sem že pozabil, da sem se nekajkrat kopal tu, na Baltiku, ko je imelo Morje 18, morda celo 17 ^oC. 

Baltik spada med malo slana Morja. Spodnja tabela, kje je slanost izražena v promilih je poučna.

Primerjava slanosti svetovnih morij

Slanost vpliva na gostoto vode, kar mi občutimo kot boljšo ali slabšo plovnost v vodi in tu na Baltiku je treba dobro »mahati«, kar pri nizkih temperaturah tako ali tako počneš že zaradi mraza …

Mi pa še kar jadramo!

Jadramo naprej. Sonce dobesedno pripeka. Grla so izsušena, zaloge pa kritične. Srečo pove, da je stanje alarmantno, da, ne samo da smo »požrli vse «ratne rezerve«, načeli smo celo »kapitanske, skrite emergency zaloge«. Pade ideja, da izstrelimo raketo. Rdeča, bi pomenila »pofalilo nam crnog vina« z belo dimno baklo pa bi želeli dopovedati da je »tud ta bel'ga že zmanjkalo«. Preostaneta nam samo še "Šved" ali pa "Finc", kot imenujemo švedsko in finsko pivo, a tudi tu smo že šibki.  Skrajni čas je torej, da se vrnemo v civilizacijo.

 

Modra piksna: Šved; rdeča piksna: Finc!

Morje postaja vse širše. Počasi se poslavljamo od arhipelaga, v katerem smo bili kar nekaj dni. 

Vse več je tudi gliserjev. Vsakega drugega prekolnemo in se počutimo, kot da bi bili na Jadranu. Sidrišče zopet izberemo mimogrede, kjer se nam zdi pač primerno. Možnosti je tako ali tako na pretek. Tej metodi izbiranja lokacije, damo ime "okometrična metoda". Spet gozd okoli nas, ob obali pa polno trsja. Seveda je tudi tu popolna tišina. Ta romantika več ne preseneča, to tu preprosto tako tu je!

Jadrnica pa dobesedno v trsju!

 ----------------------------

Zvečer nas spet, kot že nekaj zadnjih  večerov, napadajo komarji. Pas mater kako so tečni!

Petek, 25. julij 2014   -   Zadnji dan plovbe - predzadnji  dan pred odhodom

Ne mudi se nam. Ne mudi se nam, ker imamo dovolj časa in ne mudi se nam, ker čakamo veter. Premotoriranih ur je bilo tako bore malo, da niso omembe vredne. Zadnje milje seveda želimo prejadrati. A smo Finci al'nismo? Z vetrovi tu, se na tej plovbi nisem ukvarja nič. Ne vem kaj pogojuje sedaj te vetrove tu, verjetno kakšen šibak gradient. Dejstno pa je,da imamo že nekaj dni NW veter, ki cca ob 12:00 po finskem času, začne pihati in se popoldan malo malo okrepi. Veter presega jakosti 8 vozlov, max morda 10. Kot da bi bili ja Jadranu, kot da bi bil maestral. Ha ha, pa se poigrajmo in poskusimo napisati maestral po Finsko. Bi bilo morda MÅstrall ???

Želimo si še enkrat zajadrati na »Kraljični« z genakerjem.  Ma ji paše, kot kakšen seksi moder nederček. Ipak je ona Innge ))))))) (lokalni štos iz te plovbe; ne trudite se razumeti). Srečotu ni potrebno reči dvakrat. Nekaj minut kasneje je genaker s »štumfom« že gor, nekaj naslednjih minut spet dol, da popravimo kar smo »zajebali« v prvem »šusu« in v naslednjih nekaj minut je nederček spet v zraku. Kraljična si ga malo popravi, preveri, »če spodaj kaj švica«, :))) in že vsa ponosna reže brazdo. 

Kraljična / Queenie si, nadene moder nederček

Nekatera srečanja so "very very interesting", bi rekel kapitan.

Nimamo veliko milj pred sabo, zato se tudi ne obremenjujemo z idealno linijo, želimo še malo jadrati, da se naužijemo tega, kar je najlepše na jadrnici in zaradi česar z jadrnico sploh potujemo. A smo Finci al'nismo? Kakorkoli, že »bremzamo« v mesto Turku, ki je žal vse bližje. Bližina mesta se odraža v vsem. V gostoti prometa, v prisotnosti gliserašev, v stilu počitniških hišk ob vodi in še čem.

Lokacije blizu mesta ... verjetno lastniki bolj premožni,a z manj okusa, kot ponavadi to je.

 

Vozimo po kanalu, ki gre praktično v enega od krakov mesta. Pred nami objekti luke, pred nami bloki, pred nami mesto. 

 

Mesto ... Hej kapitan! Pa kam nas ti to pelješ?

Hej kapitan, obrni za božjo volj. Kam nas to pelješ. Ne želimo tega. To ni dežela, ki smo je jo navadili in jo vzljubili. Kapitan; a smo mi Finci al' nismo? Obrni kapitan; vse to tu me prav nič ne zanima.

V ozkem kanalu, delu mesta je živahno.

Peljemo po ozkem kanalu, moramo motorirati, a glavnega jadra ne damo dol (valjda:))). A smo mi Finci al' nismo? En od namenov te plovbe je tudi, da si ogledamo lokacijo, kjer se bomo v nedeljo vkrcali na trajekt in odšli …. (pa kam za božjo voljo kapitan, če smo pa Finci ???) in lokacijo, kjer bomo jutri spali, da bomo bili čim bližje trajektu. In namen te plovbe po kanalu je tudi, da naredimo ogled Turkuja iz vode, kar me zelo veseli, saj dvomim, da bom v soboto našel motiv za predviden ogled mest, ki je »na programu«).

Kanal, kjer plujemo

Trajekt za pešče in kolesraje sredi mesta

Kasneje se prestavimo zopet nazaj v »predmestje« in v enem od zalivov najdemo varianto za naše zadnje sidrišče na tej plovbi. Sledi kopanje v zelem motnem Morju, kar nas že dolgo ne moti več in večerja, ki se potegne pozno v noč, »al' dan al' kaj jaz vem, kaj to pravzaprav je, pa čeprav sem še vedno Finc, al' kaj…

Še zadnje sidrišče

  

... in zadnja večerja (na sidru)

Sobota, 26. julij 2014   -   Turku 

Dopoldan se prestavimo na mestni privez, ki smo si ga ogledali že včeraj. Privezani smo na bok. Kraljična bo ostala tu tri dni. Srečo se pogodil za ceno 100 € za tri dni, kolikor namerava ostati tu. Mi ostanemo na barki samo še to soboto. Jutri, v nedeljo frčimo domov. To je resnica, ki jo kar nekako še ne sprejemamo kot realnost. 

Pristanemo v mestu Turku, plovbe je konec

Sobotni popoldan je »po programu« namenjen ogledu mesta. Ni mi jasno kako sem spet padel na mino in se šel turista, pa to lepo sem obljubil sam sebi in »zagrozil ekipi«, da ne mislim več nabijati kilometrine po mestih, ha ha ha. Srečo in Olga me že poznata in vesta, da me »slapovi« in »city scene« ne prevzamejo. Prav pridem celi ekipi, da se zabavajo na moj račun, ko s »faco do tal« capljam za vsemi, kolnem sebe, druge in turistično industrijo in se delam kao »baš je divno«.

Mesto Turk na prvi pogled res ni nekaj posebnega. Nam predstavlja bolj civilizacijski šok, ko privezani ob pomol ugotavljamo, da smo iz totalnega miru padli v sredo mesta. Pa ne samo to, padli smo v totalno žur sceno. Nekaj sto metrov stran je namreč nek glasbeni festival….Za crkent. Tišina, ki jo imamo za sabo je tako kruto presekana, kot da bi bil eno leto v »Pleterju«, potem pa bi te prestavili direktno na »Rock Otočec«. »U redu«, a ne? 

Hodimo po ulicah Turkuja (jaz se vlečem ko megla za ostalimi, da ne bi slučajno mislili, da je nenadoma prišlo do sprememb pri meni) in nabiramo vtise. Zanimivo, vsi ugotavljamo, da se nam šele sedaj, ko smo na obali celinske Finske zdi, da smo na Finskem. Aalandsko otočje, kjer smo bili toliko dni je res področje zase in bolj Švedsko kot Finsko. V Turkuju je polno blokov, arhitektura torej ni nekaj, kar naj bi nas prevzela. Opazujemo ljudi. Ogromno jih hodi po ulicah s piksno piva v roki, marsikdo je že tekom dneva »naklan«. Kar smo brali po forumih je očitno res. Finci ga »cukajo«. Je to posledica depresivnih dolgih noči, ki sledijo obdobju »polnočnega sonca«? Kdo ve, morda pa res. Piksne pa niso samo v rokah mimoidočih, žal tudi povosd po tleh.
Kaj nam med drugim tudi pade v oči. Da so obraz marsikaterega domačina zelo beopolti. Zdi se namtudi, da veliko fantov nosi košato brado, ki spominja na stare fotografije Fincev, ki smo ji kje gledali kje med potjo. Ko poslušamo melodijo jezika se nam zdi, da je še najbolj podobna madžarščini. Finci so res nekaj čisto drugega, kot so Švedi.

 

Beremo, da je veliko Fincev zasvojenih z igralnimi avtomati in res opžamo to tudi sami

Finci ima radi sladke stvari. Črni bonboni so tipični finski!

Laks .... pogrešal te bom

Pivo kakršno koli želiš

Simpatična skulptura ob pomorskem muzeju na prostem

Popoldan, cca ob 18:00 se vrnemo na barko "vsi popipsani". Sledi še nenavadno naključje in zanimiv obisk mimoidočega Šveda. "Model" se ustavi ob barki. Najprej čestita za zelo lepo jadrnico, nato pa .... šok ... pove, da je prav to isto barko, natančno to Queenie tudi on želel, že pred tremi leti kupiti od tedanjega lastnika ... Pa ne moreš verjeti! Šved pripluje na Finsko in tu zagleda in prepozna barko, ki jo je želel imeti ...

-----------------------

V mestu je vse pod vplivom glasbenega festivala, kar nas malo skrbi, predvsem v smislu nočnega miru. Zadnjo noč pred odhodom se naj bi namreč dobro naspali … No, kasneje se izkaže da je bil glasbeni festival »pičkin dim«, v primerjavi z dogajanji na Queenie /Kraljični… Glasba je namreč kmalu utihnila .... mi pa smo še dolgo »žgali« Na Golici … 

Nedelja, 27. julij 2014   -   Viking line

Pas mater, s kapitanom sva bore malo spala … Jutro, ki je prišlo zelo kmalu po tem, ko sva »kapnila« spat, je prineslo nov zaplet. Dogovorjeno je bilo, da Srečo pokliče taxi, ki naj bi nas odpeljal do trajekta, kar sploh ni bila blizu. Srečo kliče in kliče. Taxsist se ne javi. Kdo ve, če je sploh vrtel pravo številko in ni bila morda to številka kašnega Finskega okoliškega mesarja al' pa tapetnika. Benti, situacija sploh ni bila smešna, čeprav so se jo resno zavedale predvsem naša dame. In smo šli, šli peš ... pa ravno tu jutro, ko je bilo že tako ali tako »dost' hudo«. Kuferčki so bili na kolesih, koleščke pa bi rabila tudi midva s kapitanim, da bi lažje dohajale punce, ki so držale neznosni tempo, ki je edini »garantiral«, da bomo res zapustili finsko obalo. Vkrcali smo se  zadnji trenutek. Kapitan, oslabljen, je »mlahavo« mahal v pozdrav in šel, če je bil pameten nazaj spat …

Viking line nas odpelje iz Finske na Švedsko

Viking line, nas odpelje iz Finske. 11 ur plovbe je pred nami. Vreme je lepo sončno. Lahko smo zunaj in opazujemo vse te otočke in čeri. Marsikateri del poti smo tudi mi prepluli. Pogled od zgoraj navzdol je zelo zanimiv.

Ob 19:00 prstanemo v Stockholmu. Nimamo druge izbire, kot da vzamemo taxi. Vozi nas Libanonec. V mestu virtuzno divja iz pasa na pas, da nam jemlje dih. Tudi na vtocesti se ne drži omejitve. Vrti glasbo iz svojih krajev. Čista eksotika tale "etapa" do letališča.

Zvečer pa še zadnje Švedsko pivo v hotelu ob letališču

Prespimo v hotelu čistu blizu letališča. Jutri zjutraj ob sedmih letimo proti Hrvaški.


Ponedeljek, 28. julij 2014   -   Zapuščamo Švedsko in odletimo na Krk

 Vstanemo zgodaj, pred šesto zjutraj. Hotelski zajtrk, tehtanje prtljage in že smo v zraku in frrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Dve uri in pol sta dovolj, da stopimo na Hrvaška tla. V Omišlju pri Olgini sestri čaka zajtrk, kavo želiva popiti v miru tam, kjer sva popopila pred odhodom. Simbolika pač. Sediva ob mizi blizu Morja, ki je tu spet bistro, da vidimo do tal.

Jutranja kava v bufi, kjer sva jo pila tudi pred odhodom

Ni veliko besed, vsak je sam s sabo in pred prvim urejanjam vtisov s preteklih dni, ki jih je tako veliko.  Nekaj minut kasneje se pripelje mimo jadrnica. Issa! Srečotova Issa! Srečotova prejšnja barka, ki jo je nedavno tega prodal. Ne vem več kaj je res in kaj ni... Vse je polno simbolike, nekako nadrealistično.

Issa pluje mimo, njen prejšnji kapitan pa je tam visoko na severu, pred svojo nadalnjo plovbo ...

Mimo pripluje Issa; Srečotova Issa!

SKANDINAVSKA PLOVBA "V DEŽELI PINA MLAKARJA" JE ZAKLJUČENA!

Zaključena je zame oz. naju. Za Srečota še nekaj časa ne. Ostaja na Baltiku. Nadaljeval bo s plovbo ob Finski obali in nato proti Estoniji, s končnim ciljem sever Nemčije. A naj o svojih planih sam govori.

Čigra!

Kdaj so urejeni vtisi? Takoj, hitro ali nikoli? Nisem prepričan, da je odgovor enostaven. Pomorščaki imamo menda misel na nove plovbe vedno v glavi. Kako naj bi se potem dolgo ukvarjali s plovbami, ki so za nami. A drobna doživetja ostajajo za vedno v nas. Vsake toliko ob kakšni podobni situaciji podoživimo doživeto. In to je najlepše. Ob tem si ne morem kaj, da ne bi nehote pomislil na občutke visoko v gorah. Prideš na vrh, gledaš vrhove, kjer si že bil in podoživljaš spomine za nazaj. Zazreš se v vrhove, kjer še nisi bil in že načrtuješ za naprej. Popolnoma enako je z morskimi potmi. Vsaj pri meni!

Skandinavska izkušnja je začela že lani in se nadaljevala letos. Če me na hitro vprašate, kaj bi komu priporočal, od tega, kar sem sam imel priliko doživeti, bi odgovoril kot iz topa: "Stockholmski  arhipelag na Švedskem in Ålandski arhipeleg na Finskem. Nepregledna množica otokov in čeri je tako fascinantna, tako drugačna. Jadranje med njimi je lahko res kot balet na vodi z neštetimi bordadami v celodnevnih orcah. Vsekakor pa je potrebna neprestana zbranost pri navigaciji.

Barvite, okrogle, gladke skale so vsak mene prevzele tako močno, da se bi želel tja vrniti.

Noč, ki je ni, daje še kako pečat tem krajem. Podzavestno si ob tem poskušaš predstavljati obdobje dooolgih noči, a ne gre, ker nimaš nobene izkušnje. Ti kraji so res tako drugačni.  Rdeče hiške s savnami vse povsod delujejo tako spokojno. Ne more biti drugače, kot da je ljudem v teh krajih tudi počitek vrednota. Očitno si znajo vzeti čas zase. Se morda lahko ob tem kaj naučimo?

In naučimo se lahko tudi pravega odnosa do jadranja. To zagotovo! Jadranski prizori, so žal  prepogosto polni anomalij. Še kako se spominjam besed našega legendarnega Pina Mlakarja, ki se je ob priložnosti razburil ob misli na to, da je v "modernih časih" prepovedano pristajati z jadri. Seveda vemo, da je ob obstoječi množičnosti to dejansko težko izvedljivo in neprimerno. Pa vendar. Tu na severu imajo očitno ljudje že sami drugačen odnos do tega. Jadrnice imajo očitno zato, ker želijo jadrati z njimi in jadrajo "do konca" in takoj ko dvignejo sidro, oz. zapuste luko.

Pade v oči tudi tu, da so zelo zelo pogosto na krovu mlade družine z manjhnimi otroki, tudi s po več otroki. Ni jasno kako si to privoščijo. Je res standard toliko višji? So to jadrnice staršev? Ali pa jim preprosto jadranje tako veliko pomeni, da jim je to ena od prioritet? Barke morda niso najnovejše, tako ali tako pa jih "šminka" ne zanima.

Tisto, kar dela plovbo tam daleč na severu tudi tako dugačno je prav gotovo spokoj na sidriščih, kjer se resnično lahko naužijemu miru. Tega na Jadranu ni in si verjetno niti ne morete predstavljati, kako izgleda, ko prideš na lokacijo, ki si jo mimogrede izbral, si tam sam in poslušaš čigre, za katere se ti čez čas že zdi, da razumeš njihov jezik ... 

In še, kar se tiče jadrnic. Nemalokrat je moč opazovati prave arhivske bisere, ki pa še vedno plujejo. Nekaj spodnjih fotografij to prikazuje dovolj zgovorno...

 

Zvečer sedim doma na balkonu. Noč je. Dolgo je že nisem videl. Kako drugače je zdaj tam gori, ob isti uri ...

 Dežela tisočih otokov in čeri, a tudi dežela pristnih jadralcev!

60^o 30,5 N   21^o 2,9E 

je bila  naša pozicija na tej plovbi, ko smo bili najseverneje.  

Prepluli smo cca 300 milj.

Bilo je vredno pluti!

Naša prejadrana pot!

 Kapitan Srečo pa pluje s svojo Kraljično naprej!

"Tack kapitan Srečo, tack Kraljična Queenie", se bi rad zahvalil po švedsko! 

Dobro Morje želim tudi v naprej!

---   konec ---