Samotna zimska plovba - II. del !

9. - 16. januar 2015

»Ko enkrat začutiš izziv in svobodo solo jadranja, "si želiš spet". To se je zgodilo meni…« Pred tremi leti, skoraj na isti dan sem prvič izplul sam ... Nima smisla spraševati zakaj ...Morda je najboljši odgovor misel Bernarda Moitessiera, ki je zapisan tudi v uvodu tega bloga: »Udomačenega galeba ne sprašuješ, zakaj mora vsake toliko izginiti na odprto morje. Pač gre, in to je to.« 

V času plovbe je bilo možno ON-LINE slediti moji poti (sledenje omogočilo podjetje "USCOM") - Urošu se zahvaljujem!

Pred odhodom

Zakaj napišem v naslovu ...II. del...ker je prva devet dnevna samotna plovba (januar 2012) pustila tako močan vtis v meni, da se je spominjam neštetokrat. Vedno sem si želel nekje pustiti zapis o tem, preveč močno doživetje je bilo to...pa nisem. Verjetno jo bom ob opisu letošnje poti še marsikdaj vpletel.

...spominjam se:

6.januar 2012: 

V petek pozno zvečer sem prispel na barko v Vrsar. Veselil se se plovbe kot šolar končnega šolskega izleta. Zjutraj, naslednji dan, sem komaj čakal da se odvežem od pomola. Nisem imel obstanka niti kave popiti v »Batani«. Klicalo me je Morje! Ko sem poskušal v marini z »daljincem" od avta odpreti kanto za smeti, mi je bilo jasno, da je bolje, da čim prej zapustim kopno….A presenečenj še ni bilo konca (meni se tako ali tako pogosto dogaja, da presenetim sam sebe :))) V enem od zadnjih prestopov iz pomola na barko mi je uspelo zgrešiti še rob barke in že sem imel  desno nogo in desni "prašnik" v vodi…krasno, pa sem bil prepričan, da bom kmalu izplul, tako pa sem v gatah čepel ob kaloriferju in fenu in poskušal posušiti hlače…Zakon!

Malo mi je pa dalo misliti vse skupaj. Če sem odpiranje kante z daljincem še lahko pripisal totalni euforiji pred odhodom, sem pa na pol padec v morje moral pripisati »frfrariji« in te si v naslednjih dneh nisem smel več privoščiti... Kasneje sem končno zapuščal pomol. Brez cilja, koncepta, planov….Popolna svoboda. Samo »Račka« (jadrnica), Morči in jaz. Uaaaaaa! Prepuščati sem se želel trenutnim navdihom. Vseenno mi je bilo kaj bom počel. Morda samo plul, morda lovil lignje, morda fotografiral, morda pisati...Vseeno mi je bilo!  

Končalo se je nad vsemi pričakovanji. V devetih dneh sem jadral do Dugega otok "Saharun" in nazaj... nepozabno, res nepozabno. Ko sem prispel nazaj, sem se zavedal, da sem začaran za vedno ...

 -------------

Letos ni šlo več; preveč sem si želel nove samotne plovbe... In to je to!

Danes, devetega januarja 2015, malo po 19:00 izpljujem; v noč. Vreme ni tako idelano kot prvič, a mi je skoraj vseeno. Samo da grem. Načrtujem nočno plovbo in še naprej...vse do; no bomo videli. Sproti bom objavljal, kaj se dogaja na poti, na samotni poti, poti popolne svobode !!!!! Devet dni je pred mano .... jouuuuuuuuu!

Lahko noč, vam; meni pa srečno!

 

Prtljage imam toliko, da vsi mislijo, da gre štiri članska družina na počitnice!

Noč iz petka (9.januar 2015) na soboto (10.januar 2015)

Še fotka pred odhodom in ob 19:30 že zapuščam marino.

Matjaž, ki me je pripeljal v Vrsar,  teče ob obali, vpije srečnoooo in maha. Vse skupaj ima že kar emocialni naboj. Hudiča, saj se bova vrnila »Račka«(ime jadrnice), a ne?

Morje zunaj preseneti. Veter direktno v nos in kar nekaj vala je. Da že na začetku nabijam vanj, mi ni prav nič všeč, kot tudi to ne, da moram motorirati. Za Rovinjem se razmere izboljšajo. Končno lahko jadram. Malo po deseti se izza oblakov krmežljavo prikaže luna. Zvezd ni videti prav veliko, pa tudi vidljivostjo je slaba, kot da bi bilo malo megle. Eh, bo že. Ni prvič. 

Jadranje v mesečini je vedno lepo!

Iz obale veter prinaša vonj po premogu, s katerim  se očitno ogrevajo. Barko imam že zdavnaj urejeno. Spokojno sedim v kokpitu in srkam Whysky, kot se za kapitana spodobi.

Ob polnoč me počasi začne "dajati" spanec. V noči pred odhodom sem uspel spanju nameniti slabih pet ur. Vse pogosteje pogledujem proti prvi kabini kjer čaka spalna vreča…Hudičevo mi bi prijala zdaj menjava in »šmrc« v spalko…

Med plovbo se spi kot v zibki, to mi je še kako jasno. Ma mi ne pomaga nič. Izbral sem si solo plovbo in imam,  kar sem želel. Jadranje ob Istri postaja vse lepše in lepše. Orcam z SW vetrom, morje je že zdavnaj umirjeno. Polovica lune poskrbi za srebrno gladino….uuuuu kako je lepo, čeprav bi bilo v spalki še lepše ha ha … Ob 2:30 sem že na koncu Istre in zaplujem v Kvarner. Tu je morje živahnejše, a se ne pritožujem. Hitrosti so spodobne. Ves čas 4 do 4,5 vozle (1 vozel = 1 navtična milja na uro = 1,4 km/h). Srečanje z veliko ladjo obudi na noči sredi Jadrana na poti proti Grčiji. Hm, kje je že to…

Milje pa lepo ostajajo za mano. Nizam jih v srebrni noč kot biserno ogrlico. Lučke Unij so vse bližje in vabijo. Mika me, da pristal na tem otoku. Prezgoden bi bil. Morda se ustavim nazaj grede. Zdaj me žene naprej. Kje bom spal na koncu te etape še ne vem. Čakam še jutranjo napoved vremena. Jugo prihaja in prehod fronte prav tako. Nekaj pametnega moram najti. Krivico na Lošinju, ki sem si jo silno želel in je bil tihi plan prve etape, sem skoraj odpisal. Če bo SW veter me bo v zalivu valjalo kot štrukelj, do tega mi pa ni. Odločil se bom kasneje. Morda Silba?

Meni ni dolgčas nikoli. Je treba kaj pomalčkat, vmes pade kakšen kuhanček, pogledati malo kako je kaj z obiskom bloga, pa stiki z javnostjo, pa fotkat, pa kašen piškot, čeprav malo prej na skrivaj odlomim košček čokolade, seveda si skuham tudi »kofe«…. Pa dober no, a imam jaz lahko mal mira? In ko si rečem: »zdaj bom pa 5 min sedel pri miru, (več itak ne zdržim)« …..uuuu ti boga »me pritisne scat« (oprostite izrazu). »Ma za se ubit!« Iz se začne. Kapo dol, life jacki dol, jadralno jakno dol, jadralne hlače dol, termo perilo dol, spodnjice dol. Vse to je potrebno narediti, da pridem »do tiča« J. In ko ožamem mehur in vse plasti nataknem nazaj, paše pa že »en doručak« na primer. Eto in pol Kvarnerja je mimo, »kot bi rekel keks«

 Po dvnajstih urah sem, ob 7:30 prijadral do juga Unij. Nekaj nekaj jutranjih impresij...

Mimo UNIJ....

Jutranji pejsaž...

Začne se delati dan

Ne glede na to, da je že toliko milj za mano  v tej nočni plovbi, sem poln energije in se veselim nadalnje plovbe do Silbe. Med nočjo je namreč "dokončno" dozorela ideja, da etapo zaključim na tem otoku, kjer vodno znova rad pristajam. Z motivacijo torej ni problem, nisem pa več prepričan, da je razvoj vremena tak kot ga je predvidel vremenski model...Težki oblaki, ki jih je po vzhodu moč opazovati na nebu in prelivajoča gmota težkih sivih gostih oblakov ki se kot slap preliva preko Televrina so vzbujale nemir...

Če sem še pred nekaj časa ugotavljal, da bo žal potrebno prižgati motor, ker je bilo premalo vetra, se je situacija z nastajajočim dnem začela spreminjati. Jugo je vse bolj pojačeval in začelo se je jadranje »na pas mater«, kot rad rečem taki situaciji. Barka je že začela nabijati v val in ploskoma padala v doline za njimi. Potrebna je bila krajšava jader. Pri klasičnem, ne navijalnem glavnem jadru pomeni to usklajeno delo vsaj dveh. Ko si sam je zadeva seveda malo bolj zahtevna…Bolje da si pri tem privezan, popravnega izpita tu ni…

  ….«uboga Račka«si mislim, ko jo preliva Morje in ko nabija v val. Kolikokrat si bila že v podobni situaciji…misli ob tem, kot nič kolikokrat na tej plovbi postanejo »mehke«…Račko namreč prodajamo…

Nikjer ni bilo to jasno napisano v tem blogu, pa sem veseno prejel kar nekaj SMS ov v urah te plovbe, med njimi:

…..***…..

….je pa to tudi dostojno slovo od Race, ki ji boš v tišini zaupal svoje občutke

Mirko/barka Liberty

…..***…..

V bistvu si pa mal »pokvarjen«. Si na zadnjem ljubljenju z edino ljubico, ki moškemu vrne vse, kar ji da. Vsako skrb povrne dvojno,vsako pozornost nagradi s predanostjo, ki ji ni para. Privoščim vama, vem pa, da bodo na koncu, pa že vmes solze vseh vrst, tui solze srečeJ

Vlado/barka Sara

…..***…..

Kaj sem res tako odprta knjiga, ki jo vsak zlahka prebere???

Ni bilo časa za melanholične misli. Ostra orca je, kljub krajšavam, še vedno zahtevala popolno zbranost. Ideja za nadaljevanje plovbo v teh pogojih in v tem kurzu do Silbe ni imela več nobenega smisla. Varno luko je v teh pogojih predstavljal bližnji Lošinj in zanj sem se tudi odločil.  

V petnajstih urah plovbe je bilo za mano 60 milj, večinoma prejadranih…najslajše pa so bile zadnje, po Lošinjskem zalivu, ko se je Morje »zravnalo«, kot bi ga nekdo zlikal…ko je bilo vetra še vedno dovolj, da se je dalo jadrati iz »bordade v bordado«, vedno do konca. Raca je blestela v vsem svojem sijaju. Z lahkoto je bila hitra, jaz pa sem s težavo krotil emocije po vseh teh miljam…. 
 

Račka; a ne da je bilo vredno po 60 miljah jadrati "DO KONCA"?....Bila si kraljica in jaz kralj...!!!!!!!!!!!!!

Noro noro lepo, samotno zimsko jadranje je bilo za mano. Vse ostalo v nadaljevanju te plovbe je dodatek!

Ob 11h pristanem! Adrenalin vseh teh ur, ki se ga niti zavedal nisem, a je očitno bil, počasi popušča. Ko slečem rešilni jopič in jadralno obleko…se počutim nekako drugače, čudno…Nisem več isti človek, kot hip pred tem…Kot da ne spadam v igro, ki sem ji bil priča v vseh teh urah…

 »Kresnem jajčka«! Nisem vedel kako naj se drugače počastim…počasi postajajo tradicija v podobnih trenutkih…

Komaj pojem. Že vmes kinkam. Prejmem sms sestre, pa ni več koncentracije za odgovor. Zleknem se v salonu in zaspim…

Popoldan je namenjen zgolj dihanju. Več ta dan ne rabim. Prisilim se na sprehod do uvale Čikat na drugi strani Lošinja, a me v bistvu nič ne zanima. »Rit« komaj dohaja noge, glava pa je nekje drugje…

Naredim nekaj kičastih fotografskih posnetkov in se vrnem na barko.

   

Postaja hladno, ali pa sem samo jaz neprespan. Ogrevam se z mojim »kaminčkom« na špirit, tudi to po vsej verjetnosti zadnjič. Z webastom, na drugi barki, ki čaka… bo enostavneje. Spomin na romantično asketsko ogrevanje pa bo ostal…

Če koga zanima kako ta "kaminček" izgleda še nekaj fotk v nadaljevanju. Prodaja trgovina "Tramontana" Ljubljana!

Nedelja; 11.januar 2015 – BURNA NOČ V KRIVICI

Zbudim se na lošinjski »rivi«. Ponoči poslušal mladino, ki »šeta« mimo, bolj ali manj, »tako ali drugače okajeno«, kako kruli… Žalosten sem zjutraj, ko vidim, da so se mimogrede znesli tudi nad edino jadrnico, ki je pristala, nad Raco, ji sneli rešilno podkev in lučko, ter vrgli vse skupaj v morje. Vrvica od lučke je bila »po nesreči« zapletene za nosilec podkve in zato sem zjutraj vse skupaj našel poleg barke v vodi…z utripajočo lučko… No pogumni fant iz otoškega mesta,  tesno povezanim z Morjem, kjer živiš…upam, da je nikoli v življenju ne boš rabil rešilne podkve. Srečno sine…!

Preverim razvoj vremena. Dovolj mi je mesta, težko se sprijaznim, da bi ostal še en dan tu, čeprav že od izplutja vem, da bo v noči iz nedelje na ponedeljek živahen prehod fronte. Načrtujem premik v Krivico na SE strani Lošinja. Vem, da bom nabijal direktno v val z motorjem, vendar bom tistih nekaj milj že potrpel. Nato si obetam spokoj v zalivu, kot sem si ga že v startu želel.

Ob desetih zvonovi vabijo k maši, ko se od obale odlepim z odvitim prednjim jadrom,  tako kot sem sem  tudi prišel. Jadralci poznamo občutke teh »guštov«, ki si jih vse premalokrat privoščimo. Lošinjski zaliv prejadram z vetrom v hrbet, zunaj pa se spopadem z motorjem proti valovom. Malo huda bi bila orcati in delati bordade v valovih kot so bili. Sprijaznil sem se s »tuširanjem« ob špricanju Morja in se prebijal naprej. Želodec si vzame pravico »šetanja od mandeljev do jajc«. Razdalja malo manj kot 5 milj seveda ni velika, a v tečnih pogojih se vleče in vleče. In se je vlekla.

Spokojna Krivica ob prihodu!

 V Krivici me čaka želeni spokoj. Seveda sem sam, kdo drug naj bi tu bil v tem letnem času. Malo škoda, da ne morem na obalo … v deželo »Avatarjev« (no tega sedaj večina od bralcev ne more razumeti,a nič hudega. To je štos iz ene drug plovbe…). Iz minute v minuto pa vse bolj priznavam sam sebi, da pravzaprav nisem miren tu, da me vseeno skrbi kako bo ponoči tu. Predvidljiva NW IN NE vetrova ne bi smela povzročati večjih težav.  Pa vendar… Delam se, da v miru in z guštom pripravljam kosilo. Janček na krompirju, zelena solata z radičem in fižolom, bo menda nedelji primerno. A v notranjosti »knedelj«. Še preveč dobro se zavedam, da bo vremensko dogajanje burno… Kosilo je slastno, jaz pa brez pravega apetita. Črviček v notranjosti deluje… pol hrane konča v Morju. Še galebov ni, da bi pojedli. Sem na koncu sveta, ali pa so vsi nekje na varnem?

Po četrti, peti popoldan, se vreme začne spreminjati. Jugo popušča. Vse po predvidenem scenariju vremenskega modela. Vsaj to, da bom lahko z večji zanesljivostjo planiral razvoj, ki me čaka. Pod Velebitom in lokacijah izpostavljene burji bo hudič. Vem. Zame tu v globokem zavetju okoliškega reliefa naj ne bi bilo problem, upam. Pojavi se tista dobro znana »utihnina«, kot pravimo in vemo da se bo kmalu začela predstava.  Doma že sneži. Aha, smo že bližje…Pri meni prve kaplje dežja, a zgolj za vzorec. Napetost narašča. Nejc (sin) mi sporoča kaj kaže radarska slika. O, pa res! Spomnim se, da imam aplikacijo tudi sam na androidu. Ležim v prednji kabini, pod kovtrom na toplem in vsake toliko pogledam, kako se fronta vozi desno od mene. Krk, Rab, Pag, tam je vse »rdeče«. Dež bliskanje grmenje…jasno mi je, da tudi pri meni ne bo dolgčas.  Ko je bila »utihnina« sem se »presidral« in pripravil za predvideno in logično smer vetra. NW in nato NE! Pri izbiri točke sidranja sem upošteval konfiguracijo terena. Vse jasno … lahko samo še čakam ples…In začelo se je.  Divje dogajanje začinjeno z «neverami«  desno  mene, je začelo vplivati tudi na mojo pozicijo. Nekajkrat sem se presidral, nič ni bilo ok in meni vse manj jasno. Na koncu sem se prilagodil dejanski situaciji in vrgel sidro, kot bi v zaliv pihal SW veter, a jasno je da govorimo o orkanski burji na obali…

…ura je pol polnoči, ko to pišem…razmere se počasi umirjajo. Orion, ozvezdje, v katerega sem se zagledal v, meni tako dragi Polineziji, je bil na začetku dogajanja nasproti krme. Zdaj je nasproti premca. Tako mala razlika, a lahko se bi vmes veliko zgodilo… Še vedno sem zasidran za jugo…in je burja. Poskušam razumeti, da se ob močnem vetru kot sicer je, in visokih pregradah otoške konfiguracije ustvarjajo zavetrni povratni tokovi, podobno kot za skalo v vodi… kaj mi drugega preostane.

Spomin na burno noč v Krivici ...

Spati še ne morem. Ni še čas, barka še pleše in ni še notranjega miru. Bo prišlo tudi to!

… petnajst minut do ene …Ena od kontrol situacije zunaj. Spokoj. Nad mano nebo posuto z zvezdami. Zdi sem mi, da »slika« nenevadno ostra. Poglej….izza krme, na dnu zaliva, vzhaja luna. Noro. Nekaj nekje »čudno cvili« …«avatarci«?

Ponedeljek; 12.januar 2015 – PROTI SILBI

Zjutraj spokoj v zalivu, kot si ga lahko samo želiš. Samo 3 ovce v zadnjem kraku zaliva ob vodi. Ena od njih  mladiček. Družina ? Zunaj je topleje kot v barki. Sonček prijetno greje. Ko sem šel spat, nisem prižgal »kaminčka«, zato je bilo v salonu, ko sem se zbudil le 10 ^oC. Vlaga doda še svoje in občutek hladu je še večji. Če rečem to jaz, ko me tako zelo redko zebe, bo že držalo.

Topel čajček in hrenovke za zajtrk malo prispevajo »k ogrevanju«. Sledi kavica in že sem pripravljen za odhod. Kam? Proti Silbi, kar bo verjetno glede na vreme najjužnejša točka. Pred tremi leti mi je bilo nepomembno, kam in do kje in letos je podobno. Cilje postavljam sproti, ob upoštevanju vremenskih razmer  pač. Vreme mi letos ni tako zelo naklonjeno. S tistim pred tremi leti ga ne morem primerjati. Takrat sem imel ves čas stabilni anticiklon in z napovedjo se preprosto nisem ukvarjal. Letos je bistveno drugače. Že danes moram razmišljati o pogojih za vrnitev, kar pomeni določeno dodatno obremenitev.

Kratko razdaljo do sosednjega Ilovika delno prejadram z vetrom v pol krme (NW), delno motoriram. Na otoku Ilovik se nisem ustavil že več let. Vsi navtiki vemo, da je tu pekarna in pek, ki zlahka zapoje »visoki C« in temu primerno so padale več ali manj duhovite pripombe nanj…in ve se kakšne, a v resnici menda ni tako. Vedno smo se malo šalili tudi na to, kako dosledno »pretakne« ročke vrečke na isti način….

Pristanem, da si pretegnem noge in da vidim kako je s pekom. Kupim štruco svežega kruha in skoraj crknem od smeha, ko vidim kako mi ga predaja v vrečki s »pretaknjenimi« ročkami. Pred dvajsetimi leti je bilo tako in še vedno je isto…Seveda še vedno prodaja tudi francoske rogljičke in če bi ga vprašal kakšne ima bi odgovoril: »Francuske, obične…«, kot pred dvajsetimi leti.

 

Vse isto kot pred dvajsetimi leti. Pek še vedno odda vrečko v roke na isti način...

Na Iloviku so dozorele grenivke

 Zapuščam Ilovik, se mimogrede spogledujem s »trdnjavo« na sosednjem »Sv. Petru« in nadaljujem proti Iloviku. Kamor koli se ozrem se utrne kakšen spomin. Na trdnjavo na primer me bo vedno spominjalo, kako smo se pred leti tu srečali s prijatelji (Gregor in Brigita P. z družino). Na pomolčku pod trdnjavo smo pekli in feštali. Edini prebivalec se je zvečer oglasil pri nas, da vidi če je vse ok in malo zaradi družbe. No zjutraj (takrat, pred leti) se je zopet oglasil in njegova prva izjava je bila: »Bogami jeste si mi ga juče »nacvičkali«… in menda je bilo res. Nato me je tip vprašal, če še velja moja obljuba, ki sem jo menda zvečer dal. »Seveda«, sem prikimal, čeprav nisem imel pojma, kaj sem mu obljubil… Kako je bilo, se sprašujete ? Krasno; cel dopoldan sem s »korolo« vozil drek od obale k trdnjavi….Tipu so namreč pripeljali veliko vreč »suhih kurjekov«, kot gnojilo za svoj »botanični vrt«. In ker se vedno rad zaklepetam z domačini in takrat sredi fešte še toliko bolj, sem menda res obljubil, da » seveda, normalno, bomo pa menda ja mi pomagali« … in sem fasal porcijo… Še dandanes je Sv. Peter lepo zelen; mi je jasno zakaj… Od takrat naprej se izogibam cvičku na Morju…

Trdnjava na Sv. Petru naspoti Ilovika ... še vedno lepo in bujno zelena....aha

Vse do Silbe je sledilo eno samo lepo jadranje v veter (SE; 10 vozlov). Sonček; rahel nagib barke in ena sama uživancija. 

 

Zgoden sem in želim loviti lignje. Preseneti, kako daleč zunaj lovijo domačini in to na globini preko 20 metrov. Ne lovim dolgo. Rad bi se pred nočjo v miru privezal na pomol. Noč želim prespati v miru …

Večer na Silbi

"Toreta" stolp ljubezni na Silbi; še novoletno okrašeno

Ponoči piha NE. Barka je nemirna, a sem za valobranom. Toliko o želenem miru to noč…

Torek; 13. januar 2015 – KUPUJEM HIŠO NA SILBI

NE veter zjutraj zamenja SE. Tudi prav. Še vedno je med mano in njim valobran. Za zajtrk si zaželim polento in mleko. Na sploh je zimska prehrana vsaj v mojem primeru malo specifična. Ne morem pomisliti na salamo sir in podobne stvari. Enkrat na dan mora biti nekaj toplega, po možnosti »na žlico«. Topla juha (kako je sedaj idealno, ko imamo te »hitre juhe« znormirane na eno porcijo) je lahko dobrodošla popestritev dnevne prehrane mrzlega obdobja. Sicer sem pa v teh dneh že skuhal dobro joto, ki še čaka, da pride na vrsto.

Danes je lep sončen, tudi topel dan. Mudi se mi nikamor. Zajtrku sledi sprehod po otoku. 

 

Sibske mačke ... mh

Sem že prepojen z morskim načinom življenja in funkcioniram na popolnoma »drugih obratih« kot doma. Tudi zavedam se tega in mi je misel na hitenje tuja. Najraje se bi preselil na katerega od otokov. Senko Karuza v svoji knjigi »Camera obscura« dopoveduje sicer, kako je otoško življenje izven sezone, ko ga ne poznamo, lahko zelo duhomorno, pa vendar. Ko doma živiš »zbezljano« do konca, je lahko to ena od alternativ preživetja …

Hodim po Silbi in sanjam, da kupujem hišo kamor se bi preselil. V tem letnem času se tu vsepovsod nekaj gradi, renovira. 

Na Silbi je namreč uzakonjeno, da se od 1. maja do 1. oktobra ne smejo izvajati gradbena dela in voziti s kakršnimi koli gradbeni stroji. Otok želi imeti status otoka miru. Vsaj en koncept imajo, če že sicer lahko vsak postavlja kakršen koli stil, kar je velika žalost za otoke. Na prodaj je kar nekaj obstoječih objektov. 

Na drugi strani, proti Žaliču najdem…Hiška na prodaj… lepo se bi dalo iz dela nje narediti tudi konobo »za pet miz«, kot se šalim in sanjam…Bo v redu?

 Torek; 13. januar 2015 - IST / PREMUDA

Zapuščam Silbo. SE veter dela »kreste« Za cca 12 – 16  vozlov ga ocenim in običajno se ne motim. Jadra so primerno skrajšana. Vožnja ostro v veter je sicer športna, a tudi za samca popolnoma sprejemljiva in užitkov polna. Hitrost 5 vozlov, več ne potrebujem. Kar na enkrat se zavem, da je to zadaja orca z Račko (v naslednjih dneh bo samo še jugo in krma). 

 Vriskam in uživam maksimalno. Vsakemu bi privoščil to. Vrtim si glasbo za mojo dušo. Zavedam se vsega lepega, zavedam se barke. Imam občutek, da jo z eno roko držim okoli pasu, bokov, z drugo za roko in da …. pleševa. 

 

Zadnja orca z Račko...!!!

Emocije se stopnjujejo in stopnjujejo. Hudiča…Vlado je imel prav! Sončna očala jih skrivajo, vsake toliko spolzi kakšna po že malce kosmatih licih... Težko in lepo mi je! Pridem do Škardskih vrat. Ne morem in ne morem zaviti proti severu, kot sem sicer načrtoval. Raje zavijem levo proti Istu …proti jugu. Vsaj še malo proti jugu. Sever vedno pomeni vračanje, pa kakor koli obrneš.

Tudi na Istu je spokoj. Kako drugače kot v sezoni. Imaš občutek, da si človek in da si prišel k ljudem in kot poleti, ko se ti zdi, da si samo del turistične industrije. Ko bodo le dane možnosti, bi rad začel dopustovati izven sezone. 

Sedim na eni od klopic pred malo »kiosk trgovino« in »cuzam« pivo iz steklenice, kot domačini. Popolni mir. »Če pes zalaja je hrup, psov pa ni«…napišem Kseniji sms. 

Pridite se na Ist mal' gugat

Domačini odhajajo ven »na ribo«, kot pravijo, čeprav vem, da gredo na kalamare. Čas je da odidem tudi jaz. Domišljam si, da sem eden od njih…V bližini Škarde se ustavim lovimo na globini krep preko 20 m. Uspešen sem. V pol ure imam tri. Dovolj zame in večerjo. Več ne rabim. 

 

Do Premude imam malo več kot osem milj. Spet bom vozil ponoči. Vetra skoraj ni. Morje je mirno. Motoriram, privoščim si kuhančka gledam nebo posuto z milijoni zvezd, gledan veliki voz, kako se bo skoraj »prevrnil«, pomežiknem Orionu in sem srečen.

Pristanem v mandraču pri Celestinu (luka Krijal), kot nič kolikokrat že. »Cele«, kot ima vzdevek je doma, kje naj bi bil. Spomni se me in me je vesel. Povabi me k sebi na toplo v kuhinjo. Rakija za dobrodošlico, kasneje malo »pomezimo«. On, fant, ki pozimi dela pri njemu (ribičija) in jaz. Na mizi so slani in marinirani inčuni, paški sir in pršut. Pijemo zeleni silvanec. Ne nisem zaspal na vožnji pod zvezdami… Tako pač je bilo… Ko odhajam, ne sprašujem, koliko in če sem kaj dolžan. To se bi mi zdela »mestna manira«. Slečem velur od zadnjega Predbožičnega jadranja in rečem preprosto: »Na vzami. Imam še enega doma. Prav ti bo prišel.« »Ok, ako ti tako kažeš«, reče Celestin in vzame. Če sem rekel, sem menda mislil resno in tudi on ni hotel mene užaliti. 

S toplim občutkom, pa čeprav samo v »mikici«, ha ha,  sem odhajal nazaj na barko. Kako prijeten občutek, da poznaš koga na otoku, da ga obiščeš, da te sprejme za svojega, da se domače počutiš pri njemu in da lahko s kom ustrežeš. Kaj hočeš še več?

Zamišljeno je bilo, da za večerjo pripravim »šporki lignje« in sem jih. Friški so pač friški in delicije se ni za branit. Seveda je bilo vsega ta večer preveč. Bo pa jutri bolj na župci!

Friška lignja!

Pripravljeno neočiščeno "na šporki"....mmmm delicija !

Sreda; 14. januar 2015 – PRISTANEM NA UNIJAH, V PEČICI PA ZADIŠI …

Jutro na Premudi je čarobno. Tišina seveda, kako naj bi sicer v tem letnem času tu bilo. Celestin in njegov pomočnik (mladi fant iz Umaga) še spita. Ponoči lovita iz barke z lučjo in ostmi hobotnice. 

Premuda je ZAKON!

Premuda ima nekaj posebnega v sebi, a moraš jo začutiti in kaj doživeti na njej sicer lahko ta otok, kot vsaki drugi »zbanaliziraš« in ti pač ni pomoči. Potem uživaj v nakupovalnih centrih, tam se vse tako lepo blešči. 

Kurjavo ni tako lahko dobiti tu na otokih. Vse pride prav, tudi naplavljeno iz Morja!

Naplavljeno privežejo, da ne bi "kako došlo, tako prošlo"...Josip je svoj komad očitno še podpisal :)))

In  če nič drugega, ko prideš na Premudo in res ljubiš Morje, potem glavo vsaj malo potopi na zahodni strani grebenov, ki se nizajo vzporedno s Premudo. Ob vertikali grebenov se zazreš v »indigo modrino« Morja, kot je sicer normalna za južni Jadran. In če se »prekucneš na glavo« in se na dah spustiš v globino…začutiš nevarnost, ko »globina vleče«….

Pri Celestinu, v eni od gostinskih destinacij na tej strani otoka, smo bili že velikokrat deležni dobrot izpod njegovih pek. Kozlički in še kaj, so se topili v ustih kot puterčki… Vsak ima  seveda svojo izkušnjo, ni kaj in prav je tako. Splošno pa velja, na takih lokacijah naročaj tisto, kar je realno da imajo in to imajo res sveže. V kolikor si na takih lokacijah razočaran, ker nimajo sadne kupe, palačink in sladoleda in ne vem kaj še…potem ti pač ni pomoči. Ne hodi na otoke; delaj »dren« raje kje drugje….

Tudi tu ugotavljam, da grem prehitro naprej. Vse povsod bi moral ostati še najmanj dan, dva. Tudi pri Celestinu na primer, hoditi ponoči z njim na hobotnice. V trenutku bi preklopil in zlahka bi postal »Insuloman«, kot Mate Dolenc etiketira ljubitelje otokov.

Vračam se na sever. Po dnevih gledano se mi sicer še ne mudi, a se vreme kvari in prihaja nova fronta. Rad bi šel preko Kvarnerja v znosnih pogojih, a ne še takoj. Danes nameravam prespati še na Unijah, ki sem jih dol grede tako dolgo gledal. Čaka me vendarle še ena orca, čeprav sem bil prepričan, da je včeraj zadnja z Raco. Pogoji so idealni, vetra imam morda 12 vozlov iz zahoda. Že pred startom naredim prvo krajšavo glavnega jadra in v začetku krajšam tudi prednje. Hitrost povprečno preko 5 vozlov, nagib zmeren, barka lahko vodljiva. To je to, ni kaj. In tako skoraj vseh 23 milj etape tega dne. Med potjo pa jota, skuhana že na Slibi, na katero bi skoraj pozabil. No ta bi bila pa dobra!

 

Račka, kje imaš pa krmarja?

 

Spogledujem se s Suskom, ni dolgo kar sem bil tam...

Po pristanku (že v noči seveda, drugače pri meni ne gre :), grem v bufo »med ljudi« na pivo. Otoška izven sezonska eksotika. Trije domačini. Vsak za svojo mizo, a vsi v isti debati in televizija. Na stolih okoli mize se suši žehta servetov…

 

 Zvečer pade celo nekaj kapelj dežja, vse po napovedi. Vreme bo samo še slabše. Se ne pritožujem, raje zaviham rokave in si spečem zvečer še kruh…Mmmmmm, domačeeeee!

Zamesim

Vzhajanje nad pečjo...inovacija

Opa, lepo vzhajal

Domaaaaačeeee - nočna peka!

Pridite zjutraj na svež, domač ladijski kruh. Mmmmmm kako diši!

Četrtek; 15. januar 2015 – PRESENEČENJE NA UNIJAH … JUGO PRIHAJA, GREGOR ODHAJA

Ves čas na poti uživam. Neobremenjen sem s časom, redko pogledam na uro. Ko se zbudim se pač zbudim, jem ko sem lačen, delam karkoli in takrat ko mi to  ustreza itd. Res totalni odklop. Prilagajam se zgolj vremenu in seveda okvirnim planom, a res le okvirnim. Ne glede na to, povsod kjer pristanem, ob odhodu ugotavljam, da bi želel ostati še dan, dva.

Na Unijah sem prisiljen vstati zgodaj. Ob 7:20 mora biti pomol, kjer sem prenočeval, prazen. Unije so, kot skoraj večina večjih otokov, redno dnevno povezane s kopnim, kar pomeni, da pristane katero od plovil.

Linja pristaja, potrebno je izprazniti pomol!

Začasno, skoraj v pidžami izplujem in se takoj ko je možno zopet privežem nazaj. Prebujen sem in ne grem spati nazaj, kot sem sicer načrtoval. To jutro imam zato višek časa. Privoščim si doooolg sprehod, tesno povezan s fotografijo. 

 

V Maračolu, zalivu na drugi strani otoka, kjer v sezoni mrgoli plovil, je zdaj seveda popolni in pričakovani mir. Sedim na ob obali in poslušam koketiranje Morja z obalo…v ušesih slišim pesem »Kako je lipa litnja noc, kad žal sa morem govori«…

 Sprehod zaključim na zahodni strani otoka, kjer čaka tudi barka. Na vrsti je kava na terasi »bufe« ob pomolu. Ko naročam kavo, naročim že tudi kar pivo, saj vem da bo žeja, ko pa gazdarica prinese naročeno, prinese še palačinke, ker jih ravno ima … Super, pa sem oskrbljen kompletno! Ampak to s palačinkam…kaj takega se mi je nazadnje dogajalo v Grčiji, ne pa tu. 

Izpluti se mi ne mudi, saj nameravam samo preko Kvarnerja. Pred eno ne smem, če želim jadrati z SW vetrom, ki se obeta. Za tako jadranje kot sledi vedno rečem, da bi ga privoščil vsakemu, ki se prvič spogleduje s to dejavnostjo. Če res iskreno privoščimo novim, bodočim mornarjem, da se navdušijo nad jadranjem,potem jim prikažimo lepo plat. Še prehitro se kasneje zgodi, da pridejo tudi težje razmere in nemirne noči … Jadranje tega dne je bilo jadranje, ki bi ga privoščil »novincem«. Rahlo nakodrano Morje, nežen nagib barke, hitrost cca 5,5 vozle in drsenje, bi rekel da kar balet, preko Kvarnerja, ki ni vedno tako prijazen.   

Zadovoljen sem z odločitvijo, da sem ta dan izbral za prehod do Istre. Evidentno je znatno poslabšanje vremena, kar bi rad dočakal že v Istri. Za mano je toliko in tako močnih doživetij, da se mi zdi, da plujem že zelo dolgo. Matematika in statistika nimata tu nič. Tu  gre za notranje občutke, doživljanja in doživetja. To tako je, vsaj pri meni.

Sredi Kvarnerja se srečam z dvema velikima ladjama, ki plujeta proti reškemu pristanišču. Spomin na tovrstna srečanja, sredi Jadrana, tam nekje v višini Brindisija, je še kako svež. Tudi tu smo sredi transportnih koridorjev. Ocenjujem, da bo z eno od ladij srečanje zelo tesno. 

Glede na to, da sem plovilo, ki jadra, imam teoretično prednost, a le teoretično. Vse je pod nadzorom in vztrajam v kurzu. Ko sem blizu in je očitno, da kapitan »velike sestre« ni bil nikoli jadralec … zaslišim tri gromkre opozorilne zvoke, da me kar pridvigne. »Orca la banda« in že sem izza njene krme, spet »orca la banda« in že sem nazaj v svojem kurzu. »Protestne zastavice« nimam in tudi ni sodnikov, ki bi kolega diskvalificirali…ha ha. Dam si duška samo z »mednarodnim znakom« - "dvignjen iztegnjeni sredinec", a nisem prepričan, da so se na mimoidoči ladji kaj sekirali ob moji »odločni gesti«.

Svetilnik Porer - v Istri sem!  Potovanje se počasi zaključuje (fotka je pa za Zdeneta...)

 Sidram, kot že nič kolikokrat v Vinkuranskem zalivu pod Verudo. Spet sam, kot že celo pot! Še na misel mi ne pride, da bi šel v vedno gostoljubno Bunarino, kjer vem, da bi se lahko priklopil na elektriko. Če sem se vse dni grel na "špriti" se bom pa še to noč. A smo deci al' nismo?

Za večerjo (spet) pogrejem joto, skuhano na Silbi. Izkazala se je za izjemno praktično jed. Ko jo začne zmanjkovati, pa mal vode dolijem...

Jutri je pred mano še eno živahno jadranje. Dvajset "čvoričev", bi rekel kolega Ale. Račka, pihalo ti bo v ritko, torej ne bi smelo biti večjih problemov. No bomo videli. Vsekakor pa bo to zadnja etapa. V Vrsarju me čaka: ogrevanje, topla voda, higiena in civilizacija ... Jao meni; težka bo!

Ksenija že "na daljinca" ugotavlja, da sem že čisto podivjan. Sem ji obljubil, da sem bom poboljšal....zamenjal si bom "spodnjice" (dosti bolj uveljavljen uzraz je sicer "gate"), ker sem se "ta prvih že naveličal" ha ha ha. V resnici ni tako hudo; sam hec pa mora bit'!

Petek; 16. januar 2015 – ZAPLET PRED ZADNJO ETAPO …

Pričakujem še eno lepo športno jadranje. Veter v pol krme in frrrrrrrrr. Po napovedi naj bi veter »pojačal« po eni uri popoldan in prej se mi ne mudi z odhodom. Dolgo sem v postelji (kdaj pa nisem bil ?) počasi pripravljam zajtrk (kot vse dni…), pospravim vse v barki na svoje mesto, da je urejena (kot je več ali manj ves čas plovbe tudi bila) in se ne obremenjujem z uro (itak se nisem nikoli). Ko pomislim na »jutranjo kavo«,  ki je običajno že v času, ki ga na kopnem sicer razumemo že kot čas za malico :), se odločim za premik v bližnjo Baunarino, da vidim kako so obnovili znano »bufo«…. In se začne …

… Klek, klek in to je vse kar mi želi povedati motor…Krasno! Mojstrim vse mogoče, poskušam si pomagali z malo »dekompresije« gumba, ki sicer služi ugašanju, da bi pomagal motorju pri zagonu, pa nič. Vidim takoj, da sem za nastalo situacijo popolnoma sam kriv, ker sem pomotoma trošil elektriko iz obeh akumulatorjev (servisnega in štartnega), a vem da sem ves čas imel napetost pod nadzorom in ob takem stanju akumulatorjev kot je bilo to jutro je motor še vedno brez težav vžigal. 

Kazalec napetosti v zelenem polju, pa je premalo, da bi lahko vžgal motor...

 V hladnem obdobju pa naš Yanmar 2GM, ki nima »grelnih svečk«, ki olajšale vžig težje vžiga in ponujena zaloga »štroma«, žal ni dovolj… Poskušam tudi z ročnim zagonom.  »Malo morgen«, ni šans. Morda bi bila dva uspešnejša, en sam pa očitno ne. Kaj sedaj? Vetra bo danes še dovolj, morda celo veliko, a sam in brez motorja…tako ne želim startati.  Soočim se z zagato, ki jo ne morem sam rešiti. Pokličem prijatelja Dušana, ki ima v Bunarini svojo jadrnico in je poznan z marsikaterim domačinom. Poskrbi za pomoč. Ne potrebujem čakati dolgo. Prideta Serđo in Neven. Akumulatorja ki mi ga ponudita, da bi preko njih vžgal motor sta očitno v podobnem stanju kot moj. Nič ne pomaga. Z Nevenom poskušava oba z ročnim zagonom, pa nič. Skoraj smo odločeni, da me »tegljata« do marine, ko pade Nevenu na misel še ena ideja. Jaz »verglam« motor, on na motorju odpre »dekompresioj« obeh cilindrov, nato enega zapre in drrrrraaaaaammmmmmmm  motor vžge. Huraaaaaaaa!!!!!!! Vesel sem kot otrok. Zelo zanimiva izkušnja, pa vendar upam, da je kmalu ne bom rabil koristiti…. Ne glede na pozno uro, grem s prijateljema v Bunarino, da dam za pijačo, kot se spodobi. Za kaj drugega tako tako ali tako nočeta slišati.

Malo pred drugo se poslovimo. Prijatelja sta zaskrbljena za mojo plovbo, saj je napovedan olujni jugo. Vem da bo »pojačalo« pričakujem moč do 20 vozlov, kar ne sme biti problem, »olujno« pa do večera vseeno ni pričakovati. Malo sem jima vseeno čuden, da izplujem v tako napoved in to sam, to vidim, a vem, da sta se premalo poglobila v napoved, ki sta jo vzela preveč splošno. Vendarle bom ob Istri in ne sredi Kvarnerja, kar pa je seveda velika razlika, vsaj kar se stanja Morja tiče. Še v zavetju si pripravim krajšavo glavnega jadra. V valovitem Morju je to za samca mnogo težje. Oblečen sem »bojevniško« (spodnji topli sloji; jadralna obleka; samo napihljiv varnostni jopič; dobra obutev), da mi tudi to ne bo potrebno med potjo spreminjati. Tako sem popolnoma operativno usposobljen in pripravljen za »malo bolj živahno jadranje«. Zunaj se izkaže, da vetra ni veliko, so pa valovi, ki me v pol krme valjajo kot štrukelj, kot se pošalim. Malo mi je celo žal, da imam narejeno krajšavo, vendar glede na to, da sem sam je to že pametna odločitev. Kmalu se pojavi več vetra, a do dvajsetih vozlov je še daleč. Ne glede na to, jadram hitro. S hitrostjo 4,5 …5 …5,5 sem popolnoma zadovoljen. Ko pridem na 6 pa se mi že nasmiha od zadovoljstva. Račko vodim jaz in ne avtopilot.

Malo v pol krme, malo metulja, vozim "na roke" in uživam

 Želim jo čutiti, želim čutiti »argolo«, od katere se bo potrebno posloviti. Naslednja barka bo imela »žal pecikel«, kot rečem krmilnemu obroču. 

Vozim mimo Rovinja.... tam že čaka neka barka ...

Pred sedmo uro zvečer sem že v Vrsarju. Za ne vem kakšno melanholično poslavljanje od Račke med potjo ni bilo časa. Vala je bilo vse več, vožnja v pol krme v takih pogojim zahteva nenehno koncentracijo, da ne pride do nenadzorovanega preleta jadra. Z jadri zapeljem vse v luko, kjer imam bistveno manj vetra, ki je v zadnjih minutah plovbe začel lepo naraščati. V marini se že sliši tuljenje vetra v priponah in klenk klenk klenk nabijanje vrvi po jamborjih. Opaaaaa, torej je »pojačanje« vendarle prišlo. Vesel sem, da sem že tu. Noč, sam in pol krme….to ne bi bilo preveč prijetno. Glavno jadro samo spustim, urejal bom vse na privezu. Pristanem na pomolu in se zavem, da je bila to zadnja plovba za jadrnico Raca, s katero sem prijateljeval trinajst let…

Sedim v kokpitu, poln doživetij, a nekako prazen. Prazen? Ja prazen. Poznam ta občutek, vedno je podobno, ko končam »kakšen projekt«, za katerega »sem gorel« in pri tem črpal neizmeren  vir energije…in ko je vse mimo se počutim kot da bi imel izpraznjene akumulatorje (no kot na primer moji zjutraj, ha ha, da bo predstava lažja) … Tako pač pri meni je. Tudi slečem se še nekaj časa ne, tega se zavem šele kasneje. Morda pa se v podzavesti celo nočem…Ko bom slekel vso »bojno opravo«, bo dokončno konec potovanja, konec pravljice, ki sem jo živel v teh dneh. Ob misli »na civilko« me kar strese… Huda, bo tale, spet huda…

Na koncu potovanja!

Nikjer ni nikogar na pomolu, nikjer nobenega, da bi ga pozdravil ali da bi me pozdravil. Natočim si Whisky, nazdravim barki in sebi, še vedno oblečen za plovbo, kot otrok, ki ni noče dati iz rok igrače…

Počasi urejam barko. Danes nisem jedel razen konzerve ribic nič. Ni bilo časa in možnosti za kuho. Povabim se na večerjo. Ustreza mi, da sam sedim za mizo. 

 

Povabim sam sebe na večerjo!

Misli se sprehajajo po dogodkih preteklih dni, brez moje kontrole. Zdi se mi, da je že tako dolgo, kar sem izplul. In plul bi še dolgo naprej.

Že za mizo pri večerji vem, da zvečer ne bom zdržal dolgo pokonci in veselim se spanja. V barki je toplo, pretoplo. Nisem navajen sedaj na » menda normalne temperature«. Pri desetih, petnajstih stopinjah ali pa kakšno preko sem se v teh dneh počutil super.

Sobota; 17. januar 2015 – POTOVANJA JE KONEC … za sedaj :)))

Včeraj nisem imel moči, da bi pisal. Tudi danes se moram skoraj prisiliti. Težko še urejam vse misli. Vem da bo trajala ta faza še dolgo. Sicer pa, prvo samotno plovbo pred tremi leti sem podoživljal še vsa ta leta. Prepričan sem bil, da bom dogodke prve solo plovbe vpletal v letošnjo pripoved. Med potjo sem se zavedal, da je tista plovba že mimo in da sem sredi doživljanja nove zgodbe. Misli pa so, še kako so, vseeno marsikdaj zaplavale v leto 2012. Če nič drugega sem intenzivno podoživljal pri Škardi, kako sem tisto leto »orcal« (orca= vožnja ostro v veter) od Sharuna na Dugem otoku vse do Silbe, tudi čez Škardska vrata mi je uspelo z jadri. Iz bordade v bordano, vse do noči, oz. do Silbe. Spominjam sem kako sem vozil mimo »Grebenov«, in gledal njihovo silhueto na odru zahoda sonca izza njih. Uuuuuaaaauu! Sedel sem ob jamborju in srkal prizor. Težko ga je pozabiti še sedaj. Letos, sem spet orcal mimo »Grebenov«, tokrat sredi sončnega dne. Morje je bilo takrat zlato, tokrat srebrno…Ne vem kaj mi je lepše; pravzaprav oboje. In tudi letos sem bil na istem mestu »čustveno nestabilen«, kot bi me opisal prijatelj Duško. Ma, mora biti nekaj z »Grebeni« narobe, da me tu vedno odnese…:)

Bil sem na samotni plovbi, a ne sam. Z mano ste bili vi, bralci bloga. Na plovbi sem resnično združeval, kot imam napisano v stranski vrstici bloga, ljubezen do fotografije, plovbe in zapisa. Vse to mi je ljubo. Kdor morda misli, da se na nek način postavljaš s tem, ko pišeš in objavljaš, bi mu rad razložil: pojdi pozimi, ko resnično nikjer ni nikogar na tako plovbo in se preskusi. Ko ti bo prvič malo tesno si boš hitro razčistili, ali delaš to zaradi sebe ali zato da se bi postavljal. Jaz zagotovo v prvi vrsti delam to iz notranjih vzgibov, ki jih še sam dobro ne razumem, a tak pač sem. In o zapisih… bilo bi tako zelo pusto na tem svetu, če bi vsi vse zadržali zase…. Ko pa se bom odločil, da grem v popolno samoto in informacijsko osamo »v Pleterje psalme prepevat«, vam sporočim, do takrat pa ostajam pri »Ciganki«, ha ha (to pač razumete samo nekateri; se opravičujem) in veselju tudi do komuniciranja.

Veliko mi je pomenil kakršen koli odziv. Na nekatere sem odgovarjal, ker me je tisti trenutek pač tako pičilo… a vseh prav vseh sem bil vesel. V čast mi je bila vspodbuda našega kapitana Srečota, ki je že objadral svet, ves evforičen sem bil, ko sem videl, da me  bere tudi Jasna na drugi strani sveta, v Francoski Polineziji. Do vseh vas sem imel skoraj občutek dolžnosti, da zvečer napišem in boste lahko zjutraj morda ob kavici prebirali sveži zapis prejšnjega dne. In pisal sem z veseljem, pravzaprav z ljubeznijo.

Blog počasi zaključujem. Zunaj še vedno nažiga ko hudič, jaz pa v marini, saj ne da bi si ravno želel zdaj ostrih pogojev biti sedaj zunaj, počakal bi malo, da se vreme umiri in zaplul naprej…

V ponedeljek zvečer bom objavil še zadnji prispevek. V strnjeni obliki bi rad napisal še nekakšen povzetek mojih izkušenj, do katerih sem prišel v teh dveh zimskih solo plovbah. Verjamem, da bo komu zanimivo in koristno. Dodal bi rad še dva filmčka, za katera tu ob slabi hitrosti podatkov nimam možnosti. Se vidimo, beremo torej še enkrat!

PO KONČANI PLOVBI

Vedno znova isti občutki. Delovne obveznosti te takoj zahtevajo celega. Nepomebno v hipu postane navidezno pomembno. Tam nekje na otokih je življenje tako drugačno. Smiselno je samo tisto elementarno... Malo si pri tem zatiskam oči, vem, in vse skupaj malo idealiziram. Tudi to je res. Pa vendar. Beseda stres je tam tako tuj pojem. 

...zjutraj so dvignili mreže, zvečer so lovili lignje. Lačni menda ne bodo!  

Milsi oddavajo tja... na kakšen detaljček s poti... Morje koketira z obalo, s kamenčki, zdaj njenimi edinimi prebivalci...prav zdaj v tem trenutku. Misel na to me nori. Ja, tudi zdaj v tem trenutku se vse enako dogaja, samo nas ni tam... 

 

                                                        

 ********************************************************************************************************

SOLO ZIMSKO JADRANJE – nekaj mojih izkušenj

V dveh več dnevnih solo zimskih jadranjih sem prišel v praksi do nekaterih osnovnih spoznanj:

1.)    Za tovrstno plovbo se odloči ko začutiš, da si dozorel zanjo 

2.)    Izpluj samo, če si sam to resnično želiš in to delaš sam zase

3.)    Ne glede na majhno verjetnost srečanja z drugim plovilom pri plovbi ponoči v zimskem času, nikoli ne izključuj te možnosti

4.)    Pred izplutjem si postavi sam sebi pravila o varnosti in jih nato dosledno izvajaj, kot na primer:

        - ves čas nosi rešilni samonapihljivi rešilni jopič

        - izhod na palubo je samo ob pogoju, da smo pripeti na »lifeline« (varnostni trak; vrh od premca do kokpita)

  - med plovbo v visokem morju si pripet tudi v kokpitu

..... padec v Morje brez navedene zaščite je...konec!

5.)    Redno spremljaj vremensko napoved in razvoj vremena

6.)    Pluj z vključeno pomorsko radijsko postajo (redno spremljaj tudi obvestila, ki se nanašajo na varnost plovbe)

7.)    V kolikor predvidiš močnejši veter, ki bo zahteval krajšanje jader, ustrezno krajšavo pripravi že pred izplutjem

8.)    Sidraj samo v primeru, ko je stabilna napoved in je sidrišče varno (morebite težave na sidrišču bodo glede na to da si sam, še večje)

9.)    Obvladuj razpoložljivo elektroniko in uporabljaj sidrne alarme

10.) Jadralna obleka – imej se rad in si privošči zalo kvalitetno jadralno obleko

11.) Poskrbi za toplo jadralno obutev - zelo pomembno!!!

12.) Nosi termo perilo in ostala kvalitetna oblačila

13.) Eskimska kapa bo ob hladnejših in vetrovnih pogojih dobrodošla

14.) Uporabljaj rokavice

15.) Krema za roke (roke pred spanjem pogosto namaži s kvalitetno kremo, sicer nam bo koža na mrazu in vlagi razpokala in bodo sledile težave pri vsako dnevnih manevrih)

16.) Frotirasta vrečka za umivanje ti bo v pomoč pri skrbi za higieno

17.) Posveti pozornost »zadnji plati«, da ne bo prišlo do nepotrebnih vnetij, do katerih v teh pogojih lahko pride (imej sabo mazila, ki to omilijo; npr bepanten)

18.) V kokpitu sedi na izolativnih podlogah

19.) Termos posodi s toplim čajem boš hvaležen

BLOG TEGA POTOVANJA JE S TEM ZAKLJUČEN

IN ZAKLJUČENE SO MOJE PLOVBE Z JADRNICO "RACA"...