Prvo potovanje v Grčijo z "Raco" je bilo avgusta, leta 2012, ker sem preprosto dozorel za tako pot. Drugo, leto kasneje in še vedno z Raco, ker sva želela videti, kako Grčija izgledena začetku sezone. Letos, z Lungo greva, ker...je preprosto v Grčijo lepo in ker z Lungo tam še nisva bila. Kam? Do kje? Kako? Tega skoraj vedno na začetku ne vem, ker odločitve sprejemam na poti. Tako mi je najlepše...To mi predstavlja svobodo, ki jo tako potrebuje "vodnar Gregor" 😊
NA POT!
(Četrtek, 29.junij 2017)
Spanja je bilo noč pred odhodom premalo, dve in pol uri sta celo zame, nočno ptico premalo. "Lunga" (ime jadrnice; Elan 36) z Vinkotom (solastnik jadrnice) in ženo Sonjo, čakajo že v Vodicah pri Šibeniku. Prihranjen je velik del poti, pot iz Istre, kjer sicer barka domuje. Med potjo dežuje. A je lepo. V vzratnem ogledalu ogledalu opazujem mavrico čez celo nebo. Levo od mene dramatični oblaki, istočasno desno snop sonca, kar daje pokrajini nor kontrast. Svetlo zelena trava in silhute grebenov ki kot ogrlica krasijo rob Like. Scena zame. Teater! Nabija me z energijo, padam v svoj svet. V nekem trenutku se zavem, da dileme, pisati Blog ali ne, ki je bila pred odhodom, ni več. Blog vedno nastaja spontano v glavi. Močno vpliva na način potovanja. Ne veš pravzaprav zakaj pišeš, kaj šele za koga vse pišeš. Vsekakor pa pišeš zase in za svojo dušo, ker tak preprosto si. Prazaprav malo pri tem tudi lažem...pišem tudi za vse vas, ki mi kdaj poveste, da ste uživali ob branju... Kako lep občutek...
Z nekaterimi bomo torej potovali skupaj...
Pa odpotujmo. Kdo ve, kaj vse bomo v dobrem mesecu dni, ki je pred nami doživeli!
Vodice - Kaprije (U.Jedinjača) / PRVI DAN, DAN ZA VKRCAVANJE IN POČITEK
(Četrtek, 29.junij 2017)
Prv dan je vedno samo za pozabit. Vkrcananje ne ljubim, a obstaja še hujši manever..."izkrcavanje", a do takrat je še velikoooo dni. V barki vroče, ker ni na sidru, nosiš v barko, po vseh grabenčkih pa teče pot...Ajme, "za crkent".
 |
| Kaos zunaj |
 |
| Kaos noter |
Marino zapuščeva ob 15:30. Ni namen daleč pluti. Samo do vzhodne strani Kaprij. Majha razdalja, uro plovbe. Plani za ta dan so samo še: počitek, osvežitev, večerja na prvem sidrišču in zgodaj spat. Pred nama je dolga pot, pot ko bo potrebno premoščati tudi dolge razdalje. Kapitan potrebuje resetiranje za nazaj, regeneracijo, energijo za naprej... Za mano je težko leto, polno neljubih dogodkov... Življenje pač!
Na sidrišu pa klasične "filmske novosti" raznoraznih kapitanov. Pride
katamaran, ok, se veže popolnoma v notranjost zaliva, kot si katameran
lahko privošči, plus dva krmena veza na obalo. Vzorno! Pride Šved z
Oceanisom 52, vrže sidro in mega "zastavo namoči v vodo". Mimogrede... zdaj
bo malo za Srečota, ki pluje tam gori na severu. Srečo! Kdaj sva že midva
ugotovila, da so Švedinje (Ingeee) poleti na Jadranu in ne tam gori na
severu, kjer se ti klatiš, a ha ha? Pride Čeh. Vrže sidro in malo verige,
pri tem polovica posadke z zanimanjem glede prosti dnu, če bo sidro, verjetno za kakšno skalo zagrabilo, al' ne. Potem, po porabi znatne
količine časa, naredijo še priobalni vez, ki jih postavi bočno na smer
vetra in so vsi srečni... Pa se je začelo...
Za večerjo pripravim kozice s testeninami. Po večerji pa še "šilce" Porta!
 |
| "Port" iz Portugalske, darilo sina Nejca za na pot! |
Kaprije - Rogoznica / V SENCI KROŠNJE PETERŠILJA...
(Petek, 30.junij 2017)
Jugo zunaj ne popušča. Vztraja še pretežen del dneva. Ni mi všeč ta vremenska situacija "anticiklonalnega juga". Res je sicer, da mi paše še dan počitka, vendar bi si želel stabilnejšega vremena. Do Grčije je še tako daleč...Potreboval bi tri, štiri dni ustreznih razmer, za tiste dolge etape preko Jadrana in Otranta.
 |
| Kdaj bova na Italijanskem škornju...??? |
Jutro na sidrišču je spokojno. Zbudim se zgodaj. Na sosednjih barkah še ni videti življenje. Pretegnem se, počoham po jajčkih :))) in se spustim Morju v objem...Zdi se mi, da me posluša ko mu govorim... Zajtrk v kokpitu je nasledji prestiž dopoldneva. Kavici, ki sledi, dela družbo travarička (a smo vegeterianci, al' nismo?). Delam se , da se umirjen, a imam v resnici ves čas v glavi karte in vreme...
NAPOVED:
Upozorenje
Moguće su nevere.
Mjestimični udari SW i SE vjetra, a u drugom dijelu noći na
srednjem Jadranu, ujutro na južnom, NW vjetra, 35-45 čvorova.
Situacija
Plitko ciklonalno polje zadržava se nad Jadranom, a frontalni sustav sporo premješta na istok i sjeveroistok.
Popoldan končno pade veter. Glede na razmere, predvsem pa na napovedan obrat vetra v NW smer in to kar konkretno, se odločim za premik do Rogoznice. Vsaj nekaj. V drugačnih razmerah, bi načrtoval Vis, morda celo Lastovo. Za enkrat pač še ne gre. Del poti prejadrava in nabijava v val, ostanek juga.
Za sabo vlečeva dve panuli in to "ne zastonj". Ribe prijemljejo kot nore. Ujameva sedem komadov, najmanj pet se jih sname. Vesel sem vsake posebej. Za večerjo jih bo še še preveč...
Fotkam ribe in se zabavam ob misli, da fotogtrafijo naslavljam z "V senci krošnje peteršilja".
 |
| Tihožitje v senci krošnje peteršilja, ha ha! |
Nadaljujem s fotografiranjem, ki mi vedno pomeni veliko. Igram se z abstrakcijami. Tako nastane spodnja fotografija, ki jo pospremim s komentarjem, da gre za prikaz današnjega uspešnega ribolova... Spodaj so ribe, kandidatke za na trnek, nad njimi pa trnek...ha ha
Rogoznica - Vis (Komiža)
(Sobota, 1.julij 2017 - nedelja, 2.julij 2017)
Zapuščava Rogoznico, z "jančkom" v hladilniku... Jutranji pregled vremena, daje upanje, da bova vendarle krenila preko Jadrana. Odločim se za etapo Rogoznica - Komiža - Vieste. Jutri popoldan se bo nabralo že kar nekaj NW vetra. Anticiklon pritiska proti Jadranu. Zdaj! Ni kaj čakati. Nebo je še vedno sivo, oblačno.
Letos ima Lunga novo pridobitev; sončni panel. Nova pridobitev, nova igračka in nova skrb...a tudi ves čas mrzel špricer, haha.
Polovico trideset milj dolge razdalje do Komiže prejadrava. Veter iz NW smeri
imava v pol krme. Ni preveč udobno. Vala ni malo in valja kot hudič. Ribe ne loviva. Ni rečeno, da bi bil lov tako uspešen, kot včeraj, vendar je bil sklep, da ribe ne loviva, če jih ne rabiva in jih nehava loviti, če jih imava dovolj. Včeraj sva se jih dobesedno prenažrla in to ni ok. Za danes je predviden fižol s krompirjem, prelit z zabelo iz prepraženega špeha in kislo smetano. Njami...Janček pa čaka, da pride na vrstro. Če ne v hrvaških vodah, pa v italijanskih.
Ob 19:30 Lunga pristane v Komiži. Marsikdaj je bil to en od markantnih ciljev na dopustu, letos je to zgolj dotik obale, da urediva izstopne mejne formalnosti, potem takoj naprej. Lučka izpostava tako pozno seveda ne dela, a ni problemov. Klic na številko "192" uredi vse. Čez pol ure pride policija iz Visa in pri njih lahko uredim vse, kar bi sicer moral na kapetanij in seveda na policiji. Policajka je prava "gazela"... Je res treba v Italijo in še naprej ? :)))))
Vis (Komiža) - Italija (Vieste) / PREČENJE JADRANA
(Sobota, 1.julij 2017 - nedelja, 2.julij 2017)
Kljub prekršku si dovoliva še kavo na obali. Komiža je polna turistov, ne ravno "krcato", pa vendar. Skoraj jim zavidam. Briga jih vreme, brezskrbno šetajo po rivi, ližejo sladoled in dopustujejo. Me "srute kapitanske" pa...kot bi nas ves čes nekdo s fračo v rit streljal...
Sprašujem se kolikokrat sem bil že v Komiži? Pojma nimam, vsekakor pa je tu kar nekaj lepih spominov.
A treba je izpluti, ni časa za romantiko. 22:30 zapuščava Komižo. Kurz 175o naj bi pripeljal do Viesta na drugi strani Jadrana. To bo prvič, da greva do Viesta. Do sedaj sva vedno pičila direktno do Brindisija. Ocenjujem, da bo NW jutri že pošteno pihal, zato izberem krajše prečenja; direktno do Viesta. Razdalja cca 70 Nm je spoštljiva, a še vedar krajša kot pa direktno do Brindisija, do kjer je iz Komiže cca 170 Nm. No ja, konec koncec nama ta razdalje ne uide, vendar bo potekal bolj ob Italijanski obali in pričakijem tam manj vetra. Bomo videli.
Noč je sanjska. Pol meseca nudi lepo mesečino, zvezd je vseeno veliko. Jadranje v pol krme, hitrost že v začetku ves čas cca 5 vozlov...
Prva gvardija (straža) je Ksenijina.Ura je sedaj, ko to pišem že 1:00. Zato adijooooooo in lahko noč. Hitim spat, da pridobim vsaj malo spanca.
Ob dveh me Ksenija zbudi in predlaga krajšavo, saj letiva že sedem vozlov. Vala tudi ni malo. Seveda sem takoj za. Nočno jadranje na taki razdalji in na odprtem Morju vsekakor poteka malo bolj konzervativno. Kot vetra glede na kurz je odličen. Polkrme, vendar še daleč od mejnega položaja, ko moraš paziti na morebiten prelet buma. Ne glede na to imam nameščen tudi "preveter", ki onemogoči prelet. Krajšanje klasičnega glavnega jadra ponoči v valovitem Morju ni šala. Ni bilo malo takih situacij v dosedanji navtični karieri, zato novost "SLR" sistem, ko iz kokpita z eno vrvjo skrajšaš jadro in ni potrebno telovaditi pri jamborju, še kako cenim. Res odično.
Hitim nazaj v posteljo, da polovim še malo panca. Zaspim kot vedno takoj, pa vendar, ne vem kakšen mehanizem je to v človeku, kakršen koli nenavaden ropot me skatapultira in preverjam, če je vse ok. Tako pač je, ko si v vlogi kapitan.
Malo pred tretjo zjutraj imava menjavo. Minimum spanca sem nabral in lahko funkcioniram. Noč je čarobna. Polovička lune je bila pred zahodom vsa oranžna...kako lepa barva...Družbo ji delata dve zvezdi, kot bi jo pred spanjem držali za roko in zaželeli lahko noč. Mesečino na nebu je zamenjalo nešteto zvez in široooooka Rimska cesta. Zdi se ti, da bi po njej lahko stopal in se sprehodil po vesolju. Nekatera ozvezdja prepoznam. Kot vedno mi je žal, da si ne vzamem čas in se malo bolj ne podučim o zvezdah. Vse pač ne gre. Ne glede na to, uživam. Vidljivost je zelo dobra. Ves čas vidim Lastovski svetilnik in tudi svetilnik na Palagruži. Palagruža je več kot pa na polovici poti do Viesta. Mimo Palagruže, na Italijansko stran poteka koridor za velike ladje. Ocenjujem, da bo takrat že dan. Nočna srečanja z velikimi ladjami niso preveč prijetna. Tu na etapi Vis-Vieste jih ni nič v primerjavi z etapo Lastovo (ali Vis) - Brindisi. Kasneje ugotavljava, da sva oba skupaj v tej noči imela morda štiri srečanja, kar je malo.
Lunga dobeseno drvi v noč. Zaradi valov in hitrosti je vse belo okoli nje. Vsake toliko se barka znatno nagne, a na to se privadiš. Šumi. Vse deluje nekako skrivnostno. Mir ti daje dejstvo, da se vzorec: višina vala, hitrost jadranja, nagibanj in vse ostalo ponavlja, oz. ne spreminja. Torej se razmere ne spreminjajo, poslabšujejo. Sprostiš se in začneš uživati v vsem tem nočnem plesu. Vsake toliko se pojavi kakšna misel v glavi tipa "kaj če...", a takih misli in pomislekov se moraš v hipu otresti. Ne spremenijo ničesar, prinesejo pa lahko nelagodje, kar je najmanj. Huje je, če naselijo vate dvom v vse, strah in paniko. Potem je bolje, da zamenjaš hobi. Če se malo šalim, rečem: "pa saj mora biti tudi znamke zbirati lepo". :)
Obzorje se na vzhodu cca ob štirih zjutraj začne spreminjati. Spet oranžna barva..."zdaj ne gre nekdo spat, zdaj nekdo vstaja...". A sonca, glavnega igralca v tej predstavi še ni videti. Kot da se kulisa za njegov nastop še pripravlja. Oranža na dnu se intenzivira, nad njo je nekdo s širokim čopičem začenja nanašati sinje modro. Teater je pripravljen. Hip za tem boječe na sceno vstopi sonce. Previdno je. Najprej pokuka. Preveri, če je vse tako kot mora biti. In nato vstane pogumno in suvereno. Zdaj je na vrsti. Ima glavno vlogo. Barve se spreminjajo iz minute v minuto. Vse je tako magično. Težko odvrneš pogled. Postajaš del igre, a se zaveš, da imaš stransko vlogo...
Barka pa ves čas drvi, Hitrosti že dolgo ne padejo več pod 6 vozlov. Pojavijo se špice, ko se po valu zapelje tudi 8 in več. Uvau! Užitek. Ob petih jadram že mimo Palagruže, tega "popka Jadrana". Zdaj ga ne slutim, zdaj ga vidim, saj se dani. Še vedno mi ni uspelo, da bi obiskal ta otok. Prejšnjič bi mi skoraj, pa so mi policaji preprečili. Očitno bo potrebno do tu enkrat zajadrati v okviru dopusta in ne mimogrede, ko si že opravil izstopne formalnosti in pristajanje ob Palagruži pomeni prekršek. Lepa je ta Palagruža, skrivnostna in mistična...
Tudi v koridorju, namenjenem velikom ladjam ni znatno več "prometa". A zdaj se mi fučka. Zdaj je dan, zdaj so srečanja zanimiva in ne povzročajo skrbi. Od daleč jih že vidiš. Privoščim si lahko malo "dremanja v kokpitu". Ksenija spi. Nastavim alarm, na dest minut. Tu ni gliserjev, ki bi pridrveli iznenada. Velike ladje in tankerji so hitri a ne tako, da bi v teh minutah lahko prišli blizu. Nekaj takih "desetminutnih kitic" sestavim in sem spet ok.
Spomnim se na ribičijo. Res je sicer, da v hladilniku čaka "janček" in ob misli nanj se mi pocedijo sline, a ribolov tako mami. Na palico do sedaj še nisem imel resnega "odprtomorskega" prijema. Torej janček nima konkurence, imam pa občutek, da lovim ;)))). A čez čas zapoje "rola". Bzzzzzzzzzz in se laks začne bliskovito odvijati, palica pa kriviti. Mater! Zdaj imam "beštijo". V glavi se začne pojavljati teorija..."popuščaj, popuščaj". Riba se mora utruditi. Jebiga, sam meni bo kmalu zmanjkalo laksa. Palica je pa tudi že krepko ukrivljena in mi jo je škoda. Začnem počasi zavirati. Kot zakleto je barka ravno v fazi, ko letimo spet osem. Vala ni malo. Sprašujem se, kolikšen komad mora to biti in začnem si domišljati, da se bo janček v hladilniku moral pač malo stisniti, ko prude družba, haha. Poskušam malo navijati in potem pok...palica je ravna, moj nos pa dolg...Riba je zmagovalka, jaz poraženec. Vse se je strgalo. Za sabo vlečem prazen laks brez upora. Kolnem "ko mađar", janček se pa v hladilniku "zadovoljno pretegne"... Pas mater! Za crknet! Na pragu prvega velikega ujema sem bil...V glavi je že nastajala nova zgodba... "Pravite, da se meni ves čas nekaj dogaja...Halo? A sem si jo sam gor nataknil?"
Italijanska obala pa je že zdavnaj pred očmi. Vieste se že dobro vidi. Potrebno je naštudirati detalje, ki bodo pomebni ob pristajanju. Že nekaj čas razmišljam o tem. Luke ne poznam, smer vetra pa direktno vanjo. Torej bo pestro. Povzroča skrbi. Najraje bi jadral mimo. Ob drugi vremenski situaciji morda celo bi. Tokrat je jasno, da bo veter še pojačeval, kar se že čuti. Potrebno je spustiti jadra, kar težko mi je ob tem.
Dvanjast ur jadranja je za Lungo in njeno posadko. Dvanajst noro lepih ur in 70, od prve do zadnje sekunde prejadranjeh milj, ko hitrost ni padla pod pet vozlov, povzpela se je celo na osem, osem in pol. Povprečje dvanajstih ur je 6! Komiža - Vieste ! Tega jadranja ne bom pozabil kmalu. Razmere pa ves čas stabilne, NW veter do 16 vozlov.
Letos ima Lunga novo pridobitev; sončni panel. Nova pridobitev, nova igračka in nova skrb...a tudi ves čas mrzel špricer, haha.
 |
| Nova pridobitev Lunge - sončni panel |
 |
| fižol s krompirjem, prelit z zabelo iz prepraženega špeha in kislo smetano. Njami! |
 |
| V Komiži na carinskem pomolu |
Vis (Komiža) - Italija (Vieste) / PREČENJE JADRANA
(Sobota, 1.julij 2017 - nedelja, 2.julij 2017)
Kljub prekršku si dovoliva še kavo na obali. Komiža je polna turistov, ne ravno "krcato", pa vendar. Skoraj jim zavidam. Briga jih vreme, brezskrbno šetajo po rivi, ližejo sladoled in dopustujejo. Me "srute kapitanske" pa...kot bi nas ves čes nekdo s fračo v rit streljal...
Sprašujem se kolikokrat sem bil že v Komiži? Pojma nimam, vsekakor pa je tu kar nekaj lepih spominov.
A treba je izpluti, ni časa za romantiko. 22:30 zapuščava Komižo. Kurz 175o naj bi pripeljal do Viesta na drugi strani Jadrana. To bo prvič, da greva do Viesta. Do sedaj sva vedno pičila direktno do Brindisija. Ocenjujem, da bo NW jutri že pošteno pihal, zato izberem krajše prečenja; direktno do Viesta. Razdalja cca 70 Nm je spoštljiva, a še vedar krajša kot pa direktno do Brindisija, do kjer je iz Komiže cca 170 Nm. No ja, konec koncec nama ta razdalje ne uide, vendar bo potekal bolj ob Italijanski obali in pričakijem tam manj vetra. Bomo videli.
Noč je sanjska. Pol meseca nudi lepo mesečino, zvezd je vseeno veliko. Jadranje v pol krme, hitrost že v začetku ves čas cca 5 vozlov...
Prva gvardija (straža) je Ksenijina.Ura je sedaj, ko to pišem že 1:00. Zato adijooooooo in lahko noč. Hitim spat, da pridobim vsaj malo spanca.
Ob dveh me Ksenija zbudi in predlaga krajšavo, saj letiva že sedem vozlov. Vala tudi ni malo. Seveda sem takoj za. Nočno jadranje na taki razdalji in na odprtem Morju vsekakor poteka malo bolj konzervativno. Kot vetra glede na kurz je odličen. Polkrme, vendar še daleč od mejnega položaja, ko moraš paziti na morebiten prelet buma. Ne glede na to imam nameščen tudi "preveter", ki onemogoči prelet. Krajšanje klasičnega glavnega jadra ponoči v valovitem Morju ni šala. Ni bilo malo takih situacij v dosedanji navtični karieri, zato novost "SLR" sistem, ko iz kokpita z eno vrvjo skrajšaš jadro in ni potrebno telovaditi pri jamborju, še kako cenim. Res odično.
Hitim nazaj v posteljo, da polovim še malo panca. Zaspim kot vedno takoj, pa vendar, ne vem kakšen mehanizem je to v človeku, kakršen koli nenavaden ropot me skatapultira in preverjam, če je vse ok. Tako pač je, ko si v vlogi kapitan.
Malo pred tretjo zjutraj imava menjavo. Minimum spanca sem nabral in lahko funkcioniram. Noč je čarobna. Polovička lune je bila pred zahodom vsa oranžna...kako lepa barva...Družbo ji delata dve zvezdi, kot bi jo pred spanjem držali za roko in zaželeli lahko noč. Mesečino na nebu je zamenjalo nešteto zvez in široooooka Rimska cesta. Zdi se ti, da bi po njej lahko stopal in se sprehodil po vesolju. Nekatera ozvezdja prepoznam. Kot vedno mi je žal, da si ne vzamem čas in se malo bolj ne podučim o zvezdah. Vse pač ne gre. Ne glede na to, uživam. Vidljivost je zelo dobra. Ves čas vidim Lastovski svetilnik in tudi svetilnik na Palagruži. Palagruža je več kot pa na polovici poti do Viesta. Mimo Palagruže, na Italijansko stran poteka koridor za velike ladje. Ocenjujem, da bo takrat že dan. Nočna srečanja z velikimi ladjami niso preveč prijetna. Tu na etapi Vis-Vieste jih ni nič v primerjavi z etapo Lastovo (ali Vis) - Brindisi. Kasneje ugotavljava, da sva oba skupaj v tej noči imela morda štiri srečanja, kar je malo.
Lunga dobeseno drvi v noč. Zaradi valov in hitrosti je vse belo okoli nje. Vsake toliko se barka znatno nagne, a na to se privadiš. Šumi. Vse deluje nekako skrivnostno. Mir ti daje dejstvo, da se vzorec: višina vala, hitrost jadranja, nagibanj in vse ostalo ponavlja, oz. ne spreminja. Torej se razmere ne spreminjajo, poslabšujejo. Sprostiš se in začneš uživati v vsem tem nočnem plesu. Vsake toliko se pojavi kakšna misel v glavi tipa "kaj če...", a takih misli in pomislekov se moraš v hipu otresti. Ne spremenijo ničesar, prinesejo pa lahko nelagodje, kar je najmanj. Huje je, če naselijo vate dvom v vse, strah in paniko. Potem je bolje, da zamenjaš hobi. Če se malo šalim, rečem: "pa saj mora biti tudi znamke zbirati lepo". :)
 |
| Začne se delati dan |
Barka pa ves čas drvi, Hitrosti že dolgo ne padejo več pod 6 vozlov. Pojavijo se špice, ko se po valu zapelje tudi 8 in več. Uvau! Užitek. Ob petih jadram že mimo Palagruže, tega "popka Jadrana". Zdaj ga ne slutim, zdaj ga vidim, saj se dani. Še vedno mi ni uspelo, da bi obiskal ta otok. Prejšnjič bi mi skoraj, pa so mi policaji preprečili. Očitno bo potrebno do tu enkrat zajadrati v okviru dopusta in ne mimogrede, ko si že opravil izstopne formalnosti in pristajanje ob Palagruži pomeni prekršek. Lepa je ta Palagruža, skrivnostna in mistična...
 |
| Palagruža |
 |
| Lunga pa drvi! Mrha prava |
Spomnim se na ribičijo. Res je sicer, da v hladilniku čaka "janček" in ob misli nanj se mi pocedijo sline, a ribolov tako mami. Na palico do sedaj še nisem imel resnega "odprtomorskega" prijema. Torej janček nima konkurence, imam pa občutek, da lovim ;)))). A čez čas zapoje "rola". Bzzzzzzzzzz in se laks začne bliskovito odvijati, palica pa kriviti. Mater! Zdaj imam "beštijo". V glavi se začne pojavljati teorija..."popuščaj, popuščaj". Riba se mora utruditi. Jebiga, sam meni bo kmalu zmanjkalo laksa. Palica je pa tudi že krepko ukrivljena in mi jo je škoda. Začnem počasi zavirati. Kot zakleto je barka ravno v fazi, ko letimo spet osem. Vala ni malo. Sprašujem se, kolikšen komad mora to biti in začnem si domišljati, da se bo janček v hladilniku moral pač malo stisniti, ko prude družba, haha. Poskušam malo navijati in potem pok...palica je ravna, moj nos pa dolg...Riba je zmagovalka, jaz poraženec. Vse se je strgalo. Za sabo vlečem prazen laks brez upora. Kolnem "ko mađar", janček se pa v hladilniku "zadovoljno pretegne"... Pas mater! Za crknet! Na pragu prvega velikega ujema sem bil...V glavi je že nastajala nova zgodba... "Pravite, da se meni ves čas nekaj dogaja...Halo? A sem si jo sam gor nataknil?"
 |
| Hrvaško zastavo nadomesti Italijanska |
Italijanska obala pa je že zdavnaj pred očmi. Vieste se že dobro vidi. Potrebno je naštudirati detalje, ki bodo pomebni ob pristajanju. Že nekaj čas razmišljam o tem. Luke ne poznam, smer vetra pa direktno vanjo. Torej bo pestro. Povzroča skrbi. Najraje bi jadral mimo. Ob drugi vremenski situaciji morda celo bi. Tokrat je jasno, da bo veter še pojačeval, kar se že čuti. Potrebno je spustiti jadra, kar težko mi je ob tem.
 |
| Pre vhodom v luko Vieste |
Dvanjast ur jadranja je za Lungo in njeno posadko. Dvanajst noro lepih ur in 70, od prve do zadnje sekunde prejadranjeh milj, ko hitrost ni padla pod pet vozlov, povzpela se je celo na osem, osem in pol. Povprečje dvanajstih ur je 6! Komiža - Vieste ! Tega jadranja ne bom pozabil kmalu. Razmere pa ves čas stabilne, NW veter do 16 vozlov.
 |
| 70 norih, prejadranih milj v 12 urah... |
Osebje v marini, ki jo izbereva, je izjemno prijazno. Dečko, ki sprejema goste ob pristajanju, pri čemer bilo kar nekaj težav zaradi prisotnega vetra, je bil v neprecenljivo pomoč.
Nato sva nekaj časa sedela v kokpitu, podoživljala noro etapo, ki je bila za nama in pila zasluženo pivce...
Pri sestavi jedilnika za današnji dan, ni bilo dilem...janček je bil "svinjsko dober"... a tudi tunin karpačo ne bi zavrnil...Pas mater! "Sam ne me spomnit..."
Po kosilu očitno do konca popusti adrenalin. Sesipam se spat...potrebno je napolniti akumulatorje, temu namenim dve uri. Dneva, kljub temu, še ni konec. Sledi raziskovanje tega res simpatičnega mesta, Garganskega pol otoka.
 |
| Masa ljudi po ulicah se preliva kot deroča reka |
Na obzorju pa se pojavlja vse več bliskanja. Vesela sva, da je Lunga na varnem v marini!
Op.: Fotografija vhoda v luko Vieste, ponoči ob prihajajoči nevihti je moja in ni narejena v Photo shopu :)))
Vieste / ČAKAMO RAZMERE ZA NADALJEVANJE POTI
(Ponedeljek, 3. julij 2017)
Noč je prinesla kratko nevihto, nekaj dežja in nadaljavala z nažiganjem vetra iz NW smeri. Dečko iz marine, tu marino predstavlja kar posamezen pomol in govorimo torej o več lasnikih, marinah tu v Viestu, je nadvse skrben. Že včeraj sem ugotovil, da žal nisem navajen na tak suport s strani tehničnega osebja marine. Po konkretni pomoči dečka ob pristajanju na pomol v vetrovnih razmerah ob prihodu sem, ne glede na to, da sem sicer brezibno pristal v težjih pogojih, sem jemal to pomoč kot nekaj izrednega in potem malo kasneje letal po pomolu za fantom s pivom v roki, on pa "bežal pred mano", kot da bi se bal da ga nameravam "nabrist" :))). Šele kasneje sem doumel, da je njim to delo normalno....nam pa žal prevečkrat tuje. Bolj smo navajeni na suport - scene v stilu: (v nadaljevanju opisujem tipično situacijo): ..."marineros-marina staff" drži "cimo" v roki, daje močno verbalno podporo iz pomola in komentira..."pa vidi ovog kretena"...aj daj daj, vira vira...pa u p.m., s kojim kretenima imam ja ovdje posla"... Sruta čartarska, pa se med tem nemoćno zapleta v muringe. "Babe" (oprostite izrazu; gre zgolj za sočnost zapisa), hitijo prestavljati bokobrane, sosedje na špicah sosednjih barki pa pizdijo...
Pred nekaj leti sem bi priča podobnemu prizoru v Splitski marini, ko je "štaffovc" več kot jasno znerviral, očitno manj veščega skipperja do te mere, da je začel res delati nepotrebne poteze. Štaffovc, pameten in poln samega sebe, pa je nato tega tipa nagnal ven iz marine. In tip jo je res zapustil, a kar je najhuje...odšel je ven v zelo slabe obete, kar se vremena tiče. Ni mi dalo miru, nekaj mesecev sem okleval, potem sem menil, da je prav in dogodek opisal, ter poslal na uradni naslov ACY...nikoli nisem prejel odgovora...
Tu "dečki" res nudijo konkretno pomoč. Skoraj praviloma vprašajo vsakega, če potrebuje pomoč in če privoli, skočijo na barko in pomagajo pri privezu. Verjamem, da se to nanaša predvsem na izredne razmere, pa vendar. K nama je npr. včeraj proti večeru prišel, in dodal dodatni muring, ker se je približevala nevihta.
-------------------------
 |
| Zunaj pa vse belo |
Glede na veter, ki je in se obeta, je odločitev jasna. Ostaneva še en dan v Viestu. Na pomolu izmeriva tudi 20 kts, zunaj jih ocenjujem na cca 30. Vse belo je, proti obali, ki je nizka, se posledično valijo še posebej veliki valovi. Kar stisne me v želodcu, če pomislil, da bi moral v takem v luko. Ne, v takem zagotovo ne smeš v luko. Nihče ne pluje, nihče ne pristaja, nihče ne izplovljava.
Potrebno je "zabiti čas". Zapletem se v pogovor z nemško govorečimi sosedi. S 40 čeveljskim katamaranom so napoti že štiri tedne. Startali so v Francoskem "La Rochellu". Tipa pravita, da bosta vsak čas "po p.", da že štiri tedne vesta točno iz katere smeri piha, ker jima menda piha ves čas v nos. Želita nadaljevati proti Visu...in "valjda" spet vesta iz katere smeri piha :))))
Jutranji kavi sledi ponovni "giro" po mestu, z ogledi. Prehodiva ga po dolgem in po čez. Popoldan najdeva picerijo v senčki in si privoščiva pico za kosilo.
 |
| Detalj iz ene od ozkih ulic |
 |
| Trabuco, zanimiv način priobalnega lova z mrežo |
 |
| Za lažjo predstavo |
 |
| Traboco vsepovsod tudi kot suvenir |
Včeraj zvečer sva videla, da si marsikje zahko najemeš "konjička ponija". Opazila pa sva tudi poulične harmonikaše, ki seveda radi kaj zaigrajo, če jim daš kaj drobiža. No? In ? Kaj in? Na misel mi pade vrhunska ideja, da najemem "ponija" za nadalejvanje ogledov, ki jih "tako ljubim", pa še harmonikaša bi si privoščil...S slamnikom na glavi bi jezdil po Viestu, zadaj za mano pa harmonikaš..."Za crkent"! Pa povejte, če ne bi bilo to zabavno. A ha ha ha.
Izpluti bo treba in zamotiti kapitana, se mu že slabša!
Lahko noč!
Vieste - Otranto /160 MILJ ČISTEGA UŽITKA
(Torek, 4.julij - sreda, 5.julij 2017)
Ob 10:30 zapuščava Vieste. Včeraj nisem bil prepričan, da bodo ta dan že primerni pogoji za nadaljevanj poti. Vsi vremenski modeli so kazali na še zelo močan NW veter. Veter iz 120o načeloma ni problematičen, a tu ni otokov in zavetij. Vse je odprto. Valovi so dosti večji. V pol krme 16 vozlov, ne sme biti noben problem. Izplujeva. Veter je konstanten, val pa kar konkreten. Dva metra in morda še kakšen več, se hitro »naberejo«. A se navadiš in ni nobenega problema. Barka leti kot raketa. Zvijeva prednje jadro. Nič ne daje, samo problemi so z njim. Težko prenašam plahutanje jader. Glavno jadro skrajšam za prvo kratico, bumu dodam preventer in…«ihaaaaa«, gremo Lunga. Ti si rojena za hitro jadranje. Tebe je treba vozit'!
Veter pojača delno na 20 kts, pa ni težav. Samo prva kratica glavnega popolnoma zadošča, glede na razdaljo, ki je pred nama, predvsem pa na stanje Morja. Hitrost ne pade pod 6. Barka je stabilna, kapitan pa »čustveno nestabilen;). »Ajde Lunga, pridi, vabim te na ples…!«.
Kakšni so današnji plani? Do kje greva? Nimam pojma! Bova videla. Odvisno od razmer. V kolikor bodo konstantne, vsekakor načrtujem nočno in sploh dooooolgo etapo. Tako lepo je pluti dan in noč, ko začneš »živeti na barki« in čas postane popolnoma nepomemben faktor. Ko to poskusiš in ti je všeč, si menda »zacumpran«, kot bi rekel Vlado Kreslin.
Popoldan spet prijem večje ribe. Opazim šele, ko je rola z laksom popolnoma odvita, palica pa močno ukrivljena. Pokvaril se je mehanizem »koleščka« in nimam več možnosti, da bi zaslišal »bzzzzzzzzzzzz«, ko bi bil prijem in bi bil s tem opozorjen na ulov. Zagrabim palico. Začnem navijati. Popuščati nima kaj več, če je vse odvito. V mislih imam karpačo, kotlete in juho. Vse! V rokah pa hip kasneje »orodje« brez ribe… A »jebi ga«, že spet!
»Popizdim« in grem kuhat vegi rižotko;. Za crkent! Kakšen nadomestek L … (Ajd, dober no…sej sploh ni bila slaba :)))
Kakšni so današnji plani? Do kje greva? Nimam pojma! Bova videla. Odvisno od razmer. V kolikor bodo konstantne, vsekakor načrtujem nočno in sploh dooooolgo etapo. Tako lepo je pluti dan in noč, ko začneš »živeti na barki« in čas postane popolnoma nepomemben faktor. Ko to poskusiš in ti je všeč, si menda »zacumpran«, kot bi rekel Vlado Kreslin.
Popoldan spet prijem večje ribe. Opazim šele, ko je rola z laksom popolnoma odvita, palica pa močno ukrivljena. Pokvaril se je mehanizem »koleščka« in nimam več možnosti, da bi zaslišal »bzzzzzzzzzzzz«, ko bi bil prijem in bi bil s tem opozorjen na ulov. Zagrabim palico. Začnem navijati. Popuščati nima kaj več, če je vse odvito. V mislih imam karpačo, kotlete in juho. Vse! V rokah pa hip kasneje »orodje« brez ribe… A »jebi ga«, že spet!
»Popizdim« in grem kuhat vegi rižotko;. Za crkent! Kakšen nadomestek L … (Ajd, dober no…sej sploh ni bila slaba :)))
 |
| Vegi rižotka - slaba menjava za "tunino" |
Veter malo spreminja smer in omogoča jadranje skoraj vzporedno z obalo. Večer prinese čarobni pogled na obalo z vsemi lučkami. Vse do Garganskega polotoka, do koder vidiva so ene same »lučke«. Ni predela, ki bi bil »neosvetljen«. Letala bližnjega letališča vzletajo in pristajajo »v eno«, kot »majski hrošči«.
Italijanska vzhodna obala je v primerjavi hrvaško, po karti gledano, morda res pusta, a je plovba kljub temu zanimiva, vsekakor pa drugačna. Razdalje med posamezni, za potovanje pomembnimi točkami so zelo velike. Od Viesta (»ostrog na Italijanskem škornju«), do Brindisija, »zgornji del petke na škornju« je npr.: več kot 100 Nm. Do Otranta več kot 150 Nm.
Razmere so stabilne, veter in višina vala sprejemljivo. Hitrost ustrezna. Ni razlogov torej, da ne nadaljujeva s plovbo naprej. Grčija je sicer bližje, pa še vedno daleč. Ni kaj čakati. Navigare necesse est!
Italijanska vzhodna obala je v primerjavi hrvaško, po karti gledano, morda res pusta, a je plovba kljub temu zanimiva, vsekakor pa drugačna. Razdalje med posamezni, za potovanje pomembnimi točkami so zelo velike. Od Viesta (»ostrog na Italijanskem škornju«), do Brindisija, »zgornji del petke na škornju« je npr.: več kot 100 Nm. Do Otranta več kot 150 Nm.
Razmere so stabilne, veter in višina vala sprejemljivo. Hitrost ustrezna. Ni razlogov torej, da ne nadaljujeva s plovbo naprej. Grčija je sicer bližje, pa še vedno daleč. Ni kaj čakati. Navigare necesse est!
 |
| Prva "gvardija" |
Deset zvečer je ura. Trudim se, da bi šel spat. Prva »gvardija« (straža) je kot vedno Ksenijina in traja do dveh, potem sem jaz na vrsti. Do takrat naj bi nabral nekaj spanca na zalogo. Ob treh, ko sem na vrsti, se običajno razmere v kokpitu zelo spremenijo. Postane živahnejše... Ko je Ksenija na straži, sedi pri miru »kot cvek« in ves čas »posmatra« bližajoče se velike ladje. Včasih me tudi zbudi in reče: »Gregor, a bi hotel malo pogledat…« Valjda me skatapultira ven. Pridem v kokpit ves »šašav«, da ne vem ali se peljemo naprej ali nazaj, da ne vem, a sem v službi, na morju, ali Gardalanu in naj bi ocenil situacijo…ladja je pa itak tako blizu, da lahko samo še kuharju pomaham in grem nazaj spat. No potem pridem jaz na vrsto. Ooooo veselje v hiši. Muzika, malčka, kava, pivce, lulat, kakat…«mater imam dela ko boga«…
Luna počasi zahaja. Spet postaja oranžna, tista lepa oranžna, ki vzbuja tako lepe asociacije. Danes ne bo padla v Morje. Dane se bo »naslonila na mesto«. In ko se ga dotakne, se zazdi, da je mehka, kot bi bila iz silikona. Spodaj se razleze, da ne bi bil pristanek boleč.
Mesec je končal svoj dnevni cikel, Lunga pa reže brazdo naprej. Leti ko raketa. Vse belo je okoli nje. Vsake toliko se nabere kakšen posebno velik val, ki barko dvigne, kot bi jo žele položiti na oltar h krstu in jo hip kasneje mehko in nežno položi nazaj. Pred navigacijskimi lučmi so pene Morja, osvetljene kot romantični »Spa«. Cca ob treh, na vzhodu vzide Venera, mnogo svetlejša kot ostale zvezde. Tako lepa, posebna in izstopajoča. Doživljaš jo kot družabnico na samotni poti. Zvezdni utrinki dodatno popestrijo dogajanje na nebu. Ni jih malo. Nočno jadranje je res nekaj lepega.
Luna počasi zahaja. Spet postaja oranžna, tista lepa oranžna, ki vzbuja tako lepe asociacije. Danes ne bo padla v Morje. Dane se bo »naslonila na mesto«. In ko se ga dotakne, se zazdi, da je mehka, kot bi bila iz silikona. Spodaj se razleze, da ne bi bil pristanek boleč.
Mesec je končal svoj dnevni cikel, Lunga pa reže brazdo naprej. Leti ko raketa. Vse belo je okoli nje. Vsake toliko se nabere kakšen posebno velik val, ki barko dvigne, kot bi jo žele položiti na oltar h krstu in jo hip kasneje mehko in nežno položi nazaj. Pred navigacijskimi lučmi so pene Morja, osvetljene kot romantični »Spa«. Cca ob treh, na vzhodu vzide Venera, mnogo svetlejša kot ostale zvezde. Tako lepa, posebna in izstopajoča. Doživljaš jo kot družabnico na samotni poti. Zvezdni utrinki dodatno popestrijo dogajanje na nebu. Ni jih malo. Nočno jadranje je res nekaj lepega.
Smer vetra je tudi tekom dneva ostajala ista. Kot 120o je torej ostajal. Vetra pa je bilo malo manj, tako da je Lunga zopet lahko jadrala s polnimi jadri. Ladijski promet se je gostil, kar je glede na bližino Brindisija bilo tudi pričakovati. A dnevna srečanja so zgolj zabavna. Nočna pa...nočna mora!
Dan poteka umirjeno. Odločitev je padla. Danes sidrava v Otrantu. Ko smo bili pred nekaj leti tu skupaj z jadnico "Asti" nismo imeli časa tudi izstopiti na kopno. Tokrat bi si rada vsaj malo ogledala menda simpatično mesto. Priznam pa, da sem sem silno okleval pri tej odločitvi, saj me je zelo zelo mikalo, da bi s plovbo nadaljevala vse do Grpškega Othonoia. To bi npr. od Brindisija pomenilo še nadalnjih 80 milj, kar ni vplivalo na odločitev. Pač bi jadrala naprej še eno noč. Bolj je šlo za to, da si ogledava to mestece na jugu Italije.
Med jadranjem mi ni nikoli dolgačas. Animacije je kolikor hočeš. Tudi berem. Seveda imam letos sabo tudi novo "navtično knjigo", jadralski, erotično ljubezenski roman Jasmina Čauševiča "Ljubezen pod jadri". Knjiga je zelo simpatična....Ne samo, da nekatera poglavja prebereš večkrat, ha ha. Že na naslovnici (glej fotko spodaj) se človek zadrži in "poglobi", a ha ha ha. Hej Jasmin, "svaka čast".
 |
Ob 19:30 pristaneva v Otrantu. Za nama je 33 ur odličnega jadranja in 162 prevoženih milj. Prejadrana je bila celotna pot. Spet super etapa.
Sledil je sprehod in ogled mesta. Vsekakor je ogleda vreden ta Otranto. Pade tudi pica, kot se za italijo spodobi in italijansko pivo, žal ne Moretti. Med čakanjem na pico skoraj zaspim...za mano prihaja... Pravzaprav priznam, da me mesto niti ne zanima... V meni so še kar razpeta jadra...morda bi bilo pa vendarle lepše jadrati naprej, v novo noč...😜
Otranto
Na spodnji sliki je prikazan track etap:
Hrvaška (Vis - Vieste); modra); 75 Nm
Italija (Vieste - Otranto); rdeča - 162 Nm
Hrvaška (Vis - Vieste); modra); 75 Nm
Italija (Vieste - Otranto); rdeča - 162 Nm
Otranto – Othonoi ŠE PREKO OTRANTSKIH VRAT IN SMO V GRČIJI
(Četrtek 6.juli 2017)
Celo noč nas valja, da je za znoret. Kar je preveč je pa preveč. Zgodnje vstajanje nisem načrtoval, a vstanem ob 6 in dvignem sidro, ker mi je res dovolj tega valjana. Spal sem tako ali tako slabo. Zunaj spet, NW veter. Spet bo pol krme. Dvignem vsa jadra in Lunga že leti s hitrostjo 7.
 |
| Lunga v akciji |
 |
| Lunga ima bočna okna. Pravimo, da preko njih gledamo televizijo. Na letošnjem potovanju je ves čas isti program...nadaljevanka z naslovom:"Penasto morje!" |
No tako se pa spet ne mudi za teh današnjih dobrih 40 milj, kot jih je do prvega Grškega otoka Othonoi. Hitrosti se ne branim, vendar je nagibanje, ko greš po valu navzdol v tem, že »belem; krestavem« Morju« kar konkretno. Zaradi udobnejše vožnje naredim glavnemu jadru prvo krajšavo. Hitrost ni bistveno manjša, nagib pa. Spomin se vrne na prvo prečenje Otrantskih vrat…Ne vem zakaj, a takrat se mi je zdelo to nekaj posebnega, morda zahtevnega. Vsekakor tu v močnem jugu ne bi bil. Otrantska vrata so še vedno Otrantska vrata. Sicer pa je pri vseh razdaljah zadnjih dni in pri teh razmerah ta etapa zgolj še skok do …. Kam? Ja do Grčijeeeeee. A niste vedeli? Do Babisa Likasa, do Mythosa….
Tudi danes zjutraj ves začuden ugotavljam, tako kot sem že včeraj popoldan, da nekaj z navigacijo ni ok. GPS je dobesedno ponorel. Na karti prikazuje neke povsem »zblojene pozicije« in nerealne hitrosti. Je GPS »fuč«? Nobenih nastavitev nisem spreminjal, se nič »igral« z njim. Že včeraj je kar na enkrat ponorel in postal neuporaben. Odstranim mu napajanje za nekaj časa in upam na nekakšno okrevanje po moji »reset« terapiji. No in etapa preko Otrantskih vrat postane kar ne enkrat malo drugačna… Barko je težko držati v precizni smeri pri jadranju v visokem valu, kot že vse dni poteka. Pred mano je odprto Morje. Vidiš nič, priobalna navigacija z odčitavanji pozicij glede na objekte, ki jih prepoznaš na obali seveda odpade. Pomagaš si lahko zgolj še z risanjem pozicij na karti po načelu »kurz – hitrost«. Morda lahko poskusiš še z »šloganjem«,a to je pa tudi že vse, kar je na razpolago.
 |
| Bomo zdaj navigirali "na žgance"??? |
V resnici imam rezervo, »Navionics« na telefonu. Z njim imam še kako dobro izkušnjo. Če sva pred leti s Srečotom s pomočjo telefona plula mimo tisočerih otočkov in čeri v Švedskih vodah, bom menda tudi tu v Grčiji. A me jezi in nisem se pripravljen sprijazniti s plovbo smo s pomočjo telefona. Ja ja ja…slišim vas kako komentirate: »kako pa včasih, ko smo samo na žgance pluli?« In še prav imate. Tudi sam sicer vedno uporabljam karto, kar mi še vedno pomeni osnovo navigacije in tudi je. Tudi za v Grčijo imam za predvideno področje (Ionsko Morje) vse »papirnate« karte. Vse lepo in prav. Vendar jadram tudi ponoči in v megli če je potrebno… in takrat sem sodobne e_navigacije zelo vesel.
Ponovno prižgem GPS. Nič ni bolje. Krasno. Za razlago pokličem sina Nejca, kaj on meni o moji tezi, da »Ameri« povzročajo namenoma motnje…zavrne teorijo. Včeraj sem namreč bil prepričan o tem, ko se je vse skupaj začelo dogajati ob približevanju Brindisiju. Avtomatično sem pomislil na »NATO« in vojsko…in upal, da je težava v tem… Danes to upanje počasi hlapi in počasi sprejemam dejstvo, da je GPS šel »v maloro«. Rola na palici je šla v maloro, a zdaj pa še GPS?
….proti sredini Otranta pa veselje v hiši… Amerikan'c se me očitno naveliča… ugotovi, da gre zgolj za neškodljivega evforičnega kapitana in mi spustil signal brez motenj…Jeeeeeeee navigacija spet ok. Nejc se sicer ne strinja z mojo teorijo, jaz pa sem prepričan, da je to res. V današnjih, terorizma polnih časih to niti ne čudi.
Luga jadra ves čas preko 6 vozlov. Včasih se mi zdi, da ta jadrnica sploh ne zna jadrati počasneje, haha.
 |
| Pozicija sredi Otranta |
Sredi Otranta sva! Že vidiva silhueto Othonoia. Nastopi, svečan, meni tako drag trenutek, ko je potrebno zamenjati zastavo in grška je tako lepa s svojimi modrimi črtami in križem. Vesel sem, da jo lahko potegnem ven iz »arhiva«. »Ni več nova«, pomislim in misli se za hip dotaknejo že preplutih milj v teh vodah. Upam, da se je bodo tudi na letošnji plovbo dotaknili lepa doživetja.
 |
| Kapitan, vesel "ko radio" pri menjanju zastave |
Menjavo zastave, svečan trenutek, je potrebno seveda nekako podkrepiti. Izbor je: »Šuklje, Suvingnon 2015«. Ne vem h kateri hrani vse paše, h Grškim vodam vsekakor gre :)))) Seveda si ne morem kaj in sledi evforičen klic Jožkotu (Šuklje) in povem, kjer se streže njegovo vino. Vem, pr'jatu Mauric bo komentiral: »Osu; frankinjo bi moral!« Ha ha.
 |
| S Šukljetovim Suvignonom proslaviva vstop v Grške vode |
Nekaj milj pred otokom pa prava predstava delfinov, pravzaprav jate delfinov. Več kot jasno je, da se igrajo z Lungo. Tik pred premcem švigajo sem ter tja. Kakšna fantastična predstava; res lepa dobrodošlica...
Veter ne popusti. Pravzaprav imava že od Viesta naprej iste razmere. NW veter povprečno cca 16 – 18 vozlov in odprtemu morju primeren visok val. Tudi danes ni izjema. Za otokom pričakujem zavetje, pa ga ni. Veter, morda malenkost manj ostaja, seveda pa ni vala. Tudi na sidrišču v zalivu Ammos (SE stran otoka), kjer okoli 15:00 spustiva sidro je vetrovno, a ne moti. Danes je očitno praznični dan. Prihod v Grčijo je pa menda potrebno tudi proslaviti (krasno, a spet?). Na oder stopi »Rosalija«…« Mater, Rozi, kako s'pa ti pasala…«.
 |
| Mater Rozi, kako si pa ti pasala :)))) |
 |
| Otok Otnonoi - kako podoben Sloveniji - rdeča pika označuje pozicijo Lunge |
Z otokom Othoni je tesno povezano doživetje z legendarnim Grkom »Babisom Likasom««, lastnikom taverne »Nostimon Imar«. To je bilo prvo jadranje do Grčije, prvo sidranje, prvi stik z Grki…In v lepem spominu bo moralo tudi ostati, ker…
…čas je da greva na kopno. Pozno popoldan je že. Glede na malo število bark tu v zalivu, računava na prazno mizo pri Babisu. Veva kaj želiva pojesti pri njemu…hobotnico (sušeno in nato pripravljeno v omaki), ki je nikoli ne pozabiš, musako, ki se ti stopi v ustih, brez grške solate ne bo šlo in seveda Mythos.
(Sledijo nostalgni posnetki iz zgodovine)
 |
| Sušena hobotnica; pečena na žaru z omako (to je znal narediti samo Bapi) |
 |
| Grška solata; kot jo je ponudil samo Bapi... |
 |
| Bapi (Babis Likas)! - Pogrešamo te! |
Komaj ugotoviva, kje je sploh taverna bila. Prostor namenjen nekaj mizicam na obali, samo še slutiš…Prekriva ga že pesek.
 |
| Nostimon Imar - taverne ni več |
 |
| Komaj se da še slutiti, kje so bile tiste simpatične mizice |
 |
| 4.avgusta 2012 je bilo prvič |
Eh…pa tako sem se veselil tega srečanja.
Tavava po tem zaselku z nekaj hišami, kot polite kure. Doživeti Babisa je bilo nekaj posebnega in eno od stvari, ki sem si jo želel podoživeti tu, v Grčiji je bil zagotovo on.
Nič. Ni kaj. Potrebno si je izbrati »nov punkt«. Določiva taverno, kjer pretežno sedijo domačini in si privoščiva musako in grško solato, kot nagrado za prejadrane milje. Ni bilo slabo, a ni bil »Nostimo Imar«…
 |
| Musaka |
Večer popestri dogodek z domačini iz sosedne mize. En do njih, tipična Grška faca, pokliče natakarico in nama naroči rundo »uza« (uzo; tipična Grška pijača). Opa…pa smo v Grčiji… Mislim, da bom naredil potezo in naročim sosedom rundo nazaj…pa se je začelo…Prijazna in simpatična natakarica, ne vem zakaj, a je asociira na Jasminovo naslovnico…(ti ti fant) razloži, da se to v Grčijo ne spodobi. Ja zakaj pa ne? Nič mi ni jasno…Ker bi to pomenilo, kot da si zavrnil njihovo gesto… Naslednji dan seveda lahko…Ups. Grku se z mimiko opravičim, sprejme s počasnim in spoštljivim poklonom…
Kaj je zdaj? A naj ostanem še en dan tu, haha. Že vidim novo zgodbo…avgustovska runda bi me našla tu, morda na obali, z domačini, samimi Zorbasi, vsi se držimo preko rame in plešemo sirtaki…ha ha ha. Ja to je pri meni absolutno izvedljivo…
»Pa kako se taki tipi hudiča limajo name, in mi delajo meni tako ljuba doživetja?«, razmišljam kasneje v kokpitu v mesečini. Ne vem, tako pač je. Očitno kar srkam ljudi in to opazijo.
Otnonoi (zaliv Ammos) / ŠE EN DAN V ZALIVU
(Petek, 7. julij 2017)
Odločitev je, da ostaneva še en dan na tem sidrišču. Verjetno bo povsod drugje v nadaljevanju še gužva, tu pa je še mir in malo počitka ne škodi. Navsezadnje so kar divje etape za nama. Lunga je vsa nasoljena. Na bokih so sloji soli. Kako ne bi bili, saj se ves čas peljeva po levem ali desnem boku...
Na sidrišču je samo nekaj bark, sami italijani. Čarterske barke tu ni. Ugotavljava na splošno, da so vsi ti Italijani nekakšne "druge sorte", kot smo jih sicer navajeni. Niso glasni, ne povzročajo hrupa. Tudi kot navtiki so resni. Hm, zanimivo. Kaj potem takem za en "folk" pride v Jadran. So svernjaki (Italijani) drugačni kot južnjaki (Italijani). Načeloma bi rekel, da so tisti iz juga še temperamentnejši.
Dan na sidru poteka zelo počasi. Zajtrk, osvežitev v vodi, branje, kavica, Mytos, branje, kavica, voda, Bruskete (malčka), kakšno drobno, potrebno opravilo na barki, itd... Voda v zalivu je seveda kristalno čista, vendar tudi presenetljivo hladna. Vzameš jo za osvežitev in ne za namakanje v mlakuži. Toplejše bo verjetno še dovolj.
 |
| Zaliv kjer sidrava |
 |
| Kristalno čista voda |
Proti večeru, (ura je tu premaknjena za eno uro naprej) greva oba na obalo. Poiščeva tipa, ki je obetal dveurni izlet panoramski izlet po otoku. Pokažem mu vizitko našega Bapita, razložim da vem, da živi nekje na drugi strani otoka in da bi ga v okviru "tega safarija" rada obiskala. "Tojota man" nima pojma, kje naj bi Babis živel. Prvo razočaranje! Drugo..., ko sem bil sam zunaj je rekel da računa 25 € za svojo uslugo. Toliko seveda nisva pripravljena plačati, prideva s 15 € v žapu in ponudbo, da naju vozi pač za 15€... pa recimo cca eno uro. S kupčijo ni bilo nič. Grk je raje imel avto na parkingu, midva pa denar v žepu. Škoda.
Otnonoi - Krf / NW obala () / PREMIK NA KRF
(Sobota, 8. julij 2017)
Zapuščava Othoni, en od prvih Grških otokov na poti iz Italije. Druga možnost je Erikuza. Vsak nekje "spusti korenine". Najina prva srePalaiokastritačanja z Grčijo so vezana pač na Othonoi... po zaslugi prijatelja Vladota, ki je svetoval obisk tega otoka in seveda Bapijeve Taverne Nostimon Imar (Vlado hvala :))
 |
| Othonoi |
Lunga pluje v smeri Krfa. Gledam nazaj v brazdo Morja...Othonio se vse bolj oddaljuje. Sprašujem se kolikokrat bom še prišel sem. Vse večkrat sem priča spremembam na morskih poteh...hm... dolgo se že klatim po Morju. Ni hudič, da se kaj ne spremeni. Potrebno bo priznati...vendar težko sprejemam spremembe tistega, kar sem doživel v tako žlahtni obliki. Misel zaide na prijatelja Braneta Gruberja. On, ki že velik del svojega življenja pluje v Grških vodah. Koliko sprememb je že on doživel??? Kako je njemu, prav tako mehki duši ob tem ? Eh...pa kam hudiča so mi ušle te misli...
Začnimo od začetka! Ponoči se je v zalivu umirilo. Pričakovano. NW veter naj bi, kot vsak večer, tudi ta, polegel. Pa se je zgolj potuhnil. Sredi noči se je preko soteske, goratega Othonoia prevalil, kot bi se bal, da je bi popoldanski nastop premalo izrazit. Na sidrišču izmerim 18 kts (vozlov), a jih je na refule gotovo 20. Sidro je bilo že popoldan preverjeno in dvoma vanj ni. Drži! Veter je lizal razgreto zemljo in prinašal vroč zrak. V barki postaja vroče, prevroče. Kot po navadi ob takih prilikah začnem spati zunaj, v kokpitu. Strmeti zvečer v zvezde, ali kot je sedaj situacija v skoraj polno luno je tako pravljično...
...."vidim "Princesko", ko prestopi iz srebrne lune na prvo zvezdo. Prestopa naprej iz zvezde na zvezdo, lahkotno, ko dih. Skloni se proti zemlji, proti Morju in maha. Ne ustavlja se. Na sprehodu je. Za sabo vleče dooolgo prosojno obleko. Mi ji rečemo Rimska cesta, a ni cesta, je del nje..."
Zbudim se. Zunaj sem piha ko hudič. V zalivu je nekaj dogaja. Nekdo je priplul sredi noči. Poskuša sidrati med nami, pa mu ne gre. Ne zaveda se omejitev prostora. Kar poskuša in poskuša. Vse neuspešno. Vmes ob vsakem drugem dvigu sidra sidro udarja ob plastiko barko. Kdo ve kakšno posadko ima. Kdo ve od kod je prišel. Kakorkoli, ni mu lahko. Sem že napisal in povem še enkrat. Tu v teh morjih je drugačen "folk". Očitno je, da je Jadran tako razupit, kot neproblematično morje, da res vsak "k"... misli, da zna pluti. In če na Jadranu noriš ob prižgani VHF postaji, ker non stop, ampka res non stop visijo na 16 kanalu "makaronarji" ("zna se koji"....), npr. v stilu "Kiki meri, kiki meri, cambio" in to vsakih pet minut...., zanimivo tega tukaj praktično ni. 16 kanal, ki je namenjem res nujnim obvestilom, ki se nanašajo na varnost, reševanje in pomembne obvestila je tu prost. A ne? Sam malo več vetra in vala je potrebno pa "ta hujši kapitani" ostajajo za šanki...
No...okoli miru na VHF postaja bi se dalo, roko na srce...še kaj priznati. Tu je manj čvekanje tudi zato, ker jih jaz manj poznam... in nima koga klicat...ha ha ; Pas mater! Niso vsega krivi "makaronarji", a ha ha ha.
--------------------------
 |
| Dan se začne s peko palačink |
Današnji premik je kratek. Zgolj do NW strani Krfa, do Palaiokastrita. Veter, kot vse dni, spet iz NW, a ga je malo, morda cca 6 kts. Len sem. Ne da se mi dvigniti jadra v teh pogojih. Drugič bi bil poln kritike ob tem do drugih in do sebe. Danes mi nekako ne gre. Tako veliko milje za za nama z res konkretim jadranjem, da se mi ne da "pimplati". Yamahica lepo prede, konec koncev mora tudi ona povedati svoje.
 |
| NW stran Krfa |
Pristanek na, že znanem sidrišču Palaiokastrita, je pravi šok. Iz osamljenega Othonoia direktno v "turizem". O ti madona. Le kaj je bio tega treba. Morda zgolj dejstvo, da je na NW strani Krfa malo razpoložljivih zalivov.
 |
| Današnje sidrišče |
Popoldan je na vrsti siesta. Hitro se najdem v ritmu domačinov...
Berem o Grkih: "Grki so zelo prijazni ter pošteni ljudje. Druži jih prijateljstvo in svoboda. So precej odprti in gostoljubni, a počasni in ne marajo, da jih kdo priganja. Ura jih ne omejuje, zato si vedno in povsod vzamejo čas...."
Halo? Da nisem "jest" slučajno v prejšnjem življenju bil Grk...???
 |
| Detalj iz popodanskega sprehoda po zalivu |
 |
| Lej ti njo... "na šverc pa Restaurant"! |
 |
| Pozicija barke v soboto, 8.julij 2017 |
Lahko noč!
 |
| Čarobni večer! |
Krf - Paxos (Lakka) / OB KLIFIH ZAHODNE OBALE KRFA DO PAXOSA
(Nedelja, 9. julij 2017)
Tale, pred leti svetovana Palaiokastrita se nama ne zdi več noben presežek. Pač področje turizma. Tega naj bi bilo v nadaljevanju potovanja čim manj. Popolnoma brez ne bo šlo, vem. Navsezadnej se moram še nekje prijaviti. Za enkrat še vedno nisem formaliziral vstop v grške vode. Sva še vedno ilegalca. V mestu Krf, bi lahko to opravil, pa se nisem žele ponavljati po vzhodni strani Krfa. Zahodna stran, z vertikalnimi stanami in osamljenimi zalivčki je zanimivejša, a se tudi vleče.
Današnja etapa bo dolga cca 30 milj. Ko izplujeva, ob 11 ne piha popolnoma nič. "Morje-olje" rečemo mornarji taki situaciji. In tako ne preostane drugega kot "motorino". Pa menda ne bo potrebno ves čas? Mimo Lunge švigajo "rentani" čolni. Vsem se seveda mudi. Hitijo na osamljene plaže, dokler so še osamljene.
 |
| Takih plaž-zalivčov je ob zahodni strani Krfa res veliko |
Nekaj časa opazuješ te oaze samote, kmalu pa ugotoviš, da gre za "že videno".... Navtiki smo res razvajeni. In tovrstnih prizorov bo v naslednjih dneh še tako veliko. Meni osebno so bolj kot te "instant lepote", ki jih tako ali tako tržijo vse turistične agencije, lepši manj obljudeni kraji, to. To nam barke navsezadnje omogočajo. Lepo se je vsesti blizu domačinov in srkati vase z vsemi čutili. In če je v ozadju še nekaj njihove glasbe....
Trudim se, da bi pokazal spoštovanje do njih in njihovega jezika in poskušam uporabiti kakšno grško besedo....Evo moj trenutni besednjak:
Kaliméra = dobro jutro, dober dan
Kalispéra = dober večer
Kalinihta = lahko noč
Ne = da
óhi = ne
Parakaló = prosim
Efharistó = hvala
Jamas! = na zdravje!
Bira = pivo
Kafés = kava
Krási = vino
Psomí = kruh
Frúto = sadje
Logarizmós = račun
.....zelo zelo malo besed; a so vedno tako toplo sprejete!
Ob treh popoldan se začne pojavljati severozahodnik. Sprva ga je komaj kaj, kmalu pa ga je dovolj in Lunga razpre jadra. Vsaj pol poti bo prejadranih. Vetra sicer ni več kot max 10 vozlov, a za Lungo je to čisto dovolj. Vožnja v pol krme preveč oddaljuje od cilja...za špinaker je prevroče in ne zberem dovolj volje, raje postavim jadra v pozicijo "metulja" in za varnost namestim glavnemu jadru "preventer". Nadaljujeva z spokojnim jadranjem vse do cilja
Današnji cilj je vasica Laka na severu otoka Paxos doseževa ob 19:30. Veva, da bo gužva v zalivu s smaragdno vodo, a s tem računava. Nisva prvič tu in nekje se bo že našel prostor. Ob vplutju mi ne glede na v naprejšnjo zavedanje situacije, kar dih vzame. Bark je res veliko. Ne bom rekel da "ranga" Hvarske luke, dosti bolje pa tudi ne.
 |
| Zaliv Lakka na vrhu Paxosa |
Že med potjo je tekla debata o tem, kje hudiče je kdo, ker cel dan ni bilo videti nikjer nobene jadrnice.... En od razlogov je vsekakor, da se ljudje izogibajo popoldanskemu jadranju v močnemu severozahodniku, ki je običajo v Ionskem delu Grčije. No danes ni bila taka situacije. Pihal je lep maestral, ki je z večerom tudi počasi ugašal.
 |
| Lakka, nekdaj verjetno skromna ribiška vasica, danes pa turistično oblegana destinacija |
 |
| Kdo ve kakšna zgodovino ima ta barka |
Če si v Grčiji in ves čas "kuhaš za grmom" svoj makarone prelite z "rio-mare", namesto da bi vsaj malo zaužil njihovo preprosto a dobro kuhinjo, nisi pa res nič naredil. Je potrebno poskusiti njihovo tradicionalno kuhinjo in se srečati vsaj s tatzikijem, grško solato, girosom, souvlakijem, če je le možno kakšno mesno in zelenjavno enolončnico....in pa seveda, da o sladicah ne govorimo....
En od namenov izbora današnjega cilja etape, je bila tudi, razvajati brbončice z grško hrano. Kot vedno... zelo dobro je bilo!
En od namenov izbora današnjega cilja etape, je bila tudi, razvajati brbončice z grško hrano. Kot vedno... zelo dobro je bilo!
 |
| Hobornica pečena na žaru s prilogo |
 |
| Musaka; tokrat malo drugačna izvedba |
 |
| Pozicija je označena z rdečo piko! |
Krf - Levkas (mesto Levkas) / SKOZI LEVKAŠKO OŽINO PA ŽE PETIČ...
(Ponedeljek, 10. julij 2017)
Malo pred poldnevom Lunga zapušča Lakko. Pred tem, zjutraj z "gumonom" še odveslam v nabavo. Sadje, zelenjave, kruha in še kaj je potrebno nabaviti.
 |
| Mini market, a kvalitetna izbira |
Privoščim si še kavico ob vodi s pogledom na zaliv, Kapitan rabi svojih svojih pet minut!
Zajtrk, malo kasneje, ko se vrnem, je že pod vplivom Grčije...razne "pite" in grški jogurt. Dobra menjava za paštete, a ne?
 |
| Grški zajtrk |
Zaliv je tudi ob dvanajstih, ko zapuščava Lakko še vedno poln bark. Ko sem bil na obali, sem vzel na nekem panoju prospekt, da vidim kako tržijo Paxos..."ONE OF THE TOP 10 GREAT ESCAPES IN THE WORLD". Pas mater, a da smo v takem paradižu...??? Po mojem okusu bi bil skoraj raje v malo manjšem paradižu, pa samo s "paradajzom" v grški solatki... Res bi si želel v nadaljevanju izogniti podobnim "TOP 10 PARADAJZOM". A ta dan to še ne bo šlo. Čaka še eno mesto, Levkas. Ne moreva in ne smeva se mu izogniti. Morava se prijaviti, dopoliti ladijske zaloge vode, potrebujem trgovino z ribiškim matarialom, da si privoščim novo rolo za ribiško palico, ker je obstoječa po skoraj desetih letih fuč. In še kaj. Potem pa si želim čim več pristne Grčije in preprostih ljudi.
Vetrovno, se vzorec iz zadnj dni ponovi. Najprej nič, kasneje, popoldan začne NW in to najprej zelo zele "nakazano". Pred nama je več kot 30 milj. Zberem voljo in začnem pripravljati vse za dvig špinakerja (tistege velikega balonskega pisanega jadra). Vroče je ko hudič. Vetra malo. Kar nekaj telovadbe predstavlja dvig špina. Ksenija je tiho in mi "parira", kaj drugega ji preostane, saj vidi, da me pri dvigu "tista famozna nogavica" (na kaj mislim, vedno samo jadralci) krepko "zajebava" in je lahko samo napačna beseda kot iskra v smodnišnici... Stojim spredaj na premcu. Padajo povelja: "Potegni podigač špina, potegni alto, škotico modro pritegni, škotico levo rumeno pusti. Baso popusti, U božju mater, sem ti rekel, modro desno škotico prišponaj. Kaj ne gre? Trikrat daj okol' vinča pa bo...Daj greva še enkrat dol s špinom, nekaj zgoraj ni ok. Kaj ne gre? Ja pol pa genovo odpri. Kaj spet ne gre? O mater, ok, bom jaz. (Spustiva špin, štunf ostane gor). Pridi sem k meni na provo in pobiraj špin. Kaj spet ne gre? Ja, ok razumem, čak ti pomagam..."
Sediva oba na palubi pravzaprav se naju ne vidi, ker sva nekje v sredi 100 m2 tkanine ki bi rada ušla na vse strani. Prepletava celo količino iz leve na desno preko raznih špagic, ker je bilo v štartu pač vse prepleteno. Na koncu uspeva. Dvigneva špin in gremo...
Še nakaj časa se ohlajava v delu kokpita kjer je senca. Ksenija vmes sikne "I love špinaker!"... Se delam, kot da ne slišim.
Vsa sva prešvicana od vročine, jaz že rahlo vijoličen...Potrebno se je ohladiti in to konkretno. Stopin zadaj na krmo in se polivam z Morjem iz "ajmerja". Hm...nakaj zanimivega ugotavljam, kar mi da misliti, in sicer da z desetimi liti vode enega "ajmerja" ne pridem več "skozi"...Vse kaže, da se je res koža raztegnila...sem mislil, da je problem samo v krčenju tkanin...Za crkent!
--------------------------------
Ja, pravzaprav nič nismo rekli o kulinariki? Vsekakor je najbolj prijala hladna DINJA. Morda je neobičjna primerjava, pa vendar...gre za sadež, enakovreden "POMELU".... vendar z enim bistvenim pogojem, da ga zaužiješ tam kjer raste...zrelega, sočnega. In hladna Dinja te nasiti in odžeja...kot Pomelo tam nekje na drugem koncu sveta...
 |
| Hladna Dinja...sadež ki te nasiti, odžeja in osveži |
Kakorkoli, vendarle se približava Levkaškemu prekopu. Petič bova že šla skozi. Končno so ga malo opremili z oznakami in poglobili. O tem je poročala že "Lara". Odlično. Preko skromnih globin je bilo v preteklosti pluti prava mora. Otok Levkas z kopnim povezuje most. Pravzaprav ne most...menda so si zviti Grki izmislili odlično varianto. Preko prekopa ni fiksnega mostu, je mali trajekt, ki se v bistu na vsako polno uro samo zavrti za 90o in s tem odpre prehod...Zakaj? Da so obdržali s tem status otok in s tem povezane določene bonitete.
 |
| Trajekt, ki ni samo trajekt...most, ki ni samo most! |
 |
| Levkaški prekop |
Pristaneva na mestni obali. Prostor se še najde. Seveda je vse brezplačno...Halo? A da ni inkasantov? Ja...tudi to je največkrat Grčija!
 |
| In nihče nas ne pride "pokasirat" |
 |
| Šok mestnega utripa |
 |
| Grk ločuje odpadke po načelu; "kar ne gre noter gre pa zraven" :) |
Kalimera Grčija; tako te imam rad!
 |
| Pozicija Lunga ob koncu dneva |
Levkas in samo 6 Nm naprej / OSAMLJENO DREVO ČAKA
(Torek, 11. julij 2017)
Današnji dan je torej predvsem namenjen oblastem in birokracijo. D.E.K.P.A se imenuje famozni papir, ki ga potrebujem. Policaje to, da je prišel v Grške vode nek Gregor niti ne vznemiri. Skrbi jih predvsem ekologija (sem opazil včeraj pri kantah za smeti) in ajd no, ne bodimo malenkostni...malček šoldov, kakopak... A ne prehitevajmo...
 |
| Coast guard! |
Vstanem ob osmih, da se uredim za stik z oblastmi. Spet sem pri policajih, napotijo me na "Coast guard". Suvereno potrkam na vrata in ob vstopu glasno pozdravim "Jasas!". Sam kar en'ga še ne lopnem po rami, kao star'ga frenda. V resnici sem "usran", ker birokrati so birokrati in vedno se kaj zatakne. In tudi se. Sprejme me rahitična mlajša punčka, uslužbenka. Kažem ji vse mogoče papirje. Vse si z zanimanjem ogleduje. Prebrati tako ali tako nič ne zna, ker ni v njihovih "grablicah". Nato se zmagoslavno nasmehnem, ker sem se spomnim, da imam kopijo zavarovalne police in ta njih najbolj zanima, tudi kot verzijo v "grabljicah", posebno za Grške vode. Že mislim, da je "ena:nula" zame, ko zabije "češplja" zmagoviti gol... Iz izjave AS (zavarovalnica) ni jasno razvidno, da to zavarovanje pokriva tudi morebitno povzročeno ekološko škodo...Fuck! In kaj naj sedaj? No problem, gospod! Vi samo priskrbite novo izjavo zavarovalnice. "Srčkano", si mislim in poskušam še vedno obdržati nasmeh na obrazu. V sebi pa prekolnem AS in GR! Časa imam dve uri, da uredim in potem vsak naslednji dan med 9 in 12, ko si vzamejo čas za turiste, navtike...
:Sledi kava v bližnji bufi, telefonjada v SLO zavarovalnemu agentu, ki valjda ne dvigne telefona, iskanje stacionarne številke AS, klic nanjo, javi se "Bobera", Lungin zavarovalni agent, ki se hiti opravičevati, da mu nekaj mobilc ne dela (mh...verjetno) in ko se mu predstavim...se ves slinast odzove z: "A vi ste gospoda Čampa..." v resnici si pa verjetno misli: "Le kaj je spet zjebal", zadnji škodnji primer je namreč še topel...
Čas teče. Če do dvanajstih ne uredim..."sem v riti". "No problem. Lahko tudi jutri ali pojutrišnjem", je rekla "Coast guard češplja". Seveda, jaz naj si pa kupim blazino in se naj v naslednjih dneh drajsam gor in dol po Levkaškem kanalu...
11:45 končno prejmem SMS od AS, da so mi na mail poslali nov obrazec. Kar med potjo ga preko mobilca prepošljem na Coast guard info mail, kot si mi predlagali in nekaj min kasneje spet z odločnim "Jasas" vstopim v pisarno. Ena:ena! Sledi pretipkavanje birokratinje vseh potrebnih in nepotrebnih podatkov in dva : ena zame, ko prejmem več listni famozni dokument D.E.K.P.A. v katerem je med pomembnejšimi podatki navedeno tudi, kako je bilo ima mojim pokojnim staršem. No, s tem si bodo pa res opomogli. Jebote birokracija. Pri tem pa pozabljam omeniti "manjšo nepomebno podrobnost", da je potrebno vmes skočiti še na banko... in "odkartati" 50€. No pa smo pri bistu D.E.K.P.A.
Neznosno je spet vroče. Grki počivajo...Siesto spoštujejo vsi...
SULTAN ob 9:30!
 | |
SULTAN ob 11:56
Ksenija v vmesnem času nabavi. Zapuščava Levkas. Ustaviva se samo še na črpalki, ker dopolniva nafto dotočiva vodo. Dečku iz "tankštele" ponudim pivo, ko tako prijazno pomaga pri vseh manevrih. Pravi, da ne pije alkohola, da ima rajši mleko. Prav, mu dam pa Alpsko mleko. Vsi se smejemo, dečko pa je konec koncev vesel in si mleko spravi h hladilno omaro. A ni to ok?
Samo šest milj naprej odjadrava. Veva kam. V zaliv kjer čaka samotno drevo. In res, še vedno čaka...Nazadnje sva ga videla pred štirimi leti... Kalimera drevo!
Za večerjo pa... slastno ko hudič; meso (rezsekano drugeče kot smo navajeni) v mrežico zavita mešanisa jagnetine in svinjine, ter seveda grška solata
Pozicija ob koncu dneva!
Levkas (celina) - Zakyntos / SREČANJE S PRIJATELJI
(sreda, 12. julij 2017)
Že nekaj dni smo v kontaktu s prijateljema Bogdanom in Petro Žvanut (jadrnica Lara). Prve dni maja sva jima »zadnjič« pomahala v Lučini na Molatu.
 |
| Bogdanu, Petri in kužku Oti mahamo prvega maja letos, ko odhajata na nekaj mesečno potovanje... |
Danes je torej na vrsti srečanje, nato, v kolikor bodo primerne vremenske razmere, usmerim kljun Lunge še naprej proti jugu.
Zaliv pri osamljenem drevesu zapuščava ob 9:00. Vetra ni nič. Potrebno bo motorirati in potrpeti. Ni kaj! Vse ne more biti idealno. Opremim palico z novo rolo, kupljeno v Levkasu in spustim panulo. Pošalim se in rečem »rolci«: »kdaj pa kdaj mi pa le privošči tisti sladki bzzzzzz«. Ne mine 10 minut in zaslišim »bzzzzzzzzzz« in laks se začne odvijati. Je to res? Že pri prvem metu…..Začenjam boj. Zaviram odvijanje,a vseeno še popuščam laks. Vem, da moram ribo utruditi. Vsake toliko počasi poskušam naviti nazaj kakšen cm laksa. Težko gre. Nasmiha se mi. Potem začutim sunkoviti zavoj ribe v levo, nato enako hitro in sunkoviti na desno ….. in uspe ji. Ušla je… Po eni strani sem žalosten po drugi vesel. Navsezadnje je riba uspela in se rešila…jaz pa konec koncev sem lahko vesel, da je prijem sploh bil in da sistem sploh deluje. Kako rečemo ? »Doči če i mojih pet minuta«. Hja tako je bilo. Za kosilo je bila pa rižotka čisto ok. Dejmo se mal tolažit, a ne?
 |
| Monokromatsker scene na Morju so mi vedno tako všeč |
Morje je popolnoma »zbonacano« (brezveterje). Japonček (ladijski motor Yanmar) pridno dela. Vroče je kot hudič. Imam »velikonočne občutke«. Velikonočne??? Ja velikonočne. Takrat se jedo namreč v trdo kuhana jajca in ob tej vročino se bojim, da niso moja tudi že v "trdo kuhana" :)))
Na enkrat se znajdeva v megli. Vse belo je okoli nas, kot bi pluli v mleku. A še to? Ni prvič in vedno se mi zdi vse skupaj tako "impresioniostično"...
 |
| Impresija v megli... |
Vsekako pa plovba postane zahtevnejša, saj je potrebno biti na preži, da se od kje ne prikaže kakšno presenečenje… Megla ne traja dolgo, kot je nenadoma prišla, se je nenadoma tudi razkadila. Pozno popoldan se začne Morje mrežiti. Pojavi se veter iz neke čudne SW strani, kmalu postane vse belo. Ob 17:30, po 40 prevoženih miljah brezveterja, orcava v 18 vozlov vetra. 20 milj je še pred nama. Potrebno je krajšati jadra. Ni težav. Sva dobro uigrana. Ksenija na krmilu, jaz na jadrih. Barka leti 7 kts. O ti boga, kakšna nenadna sprememba.
Veter spreminja, skoraj v bok ga imava, kar je nama seveda mnogo bolj ugodno. Očitno so spremembe pogojene z »lijakom« med Kefalonijo in Zakyntosom. Cca 8 milj pred luko se razmere umirijo. Veter prihaja z NW, kar pomeni spet pol krme.
Ob osmih zvečer sva pred luko Zkyntos. Še skok v Morje, da se osveživa in spereva pot iz teles in že pristajava na mestni "rivi" (obali), kjer "odbor za doček" trobi in pozdravlja prišleka. Tudi Lunga trobi nazaj. Veseli smo drug drugega.
 |
| Bogdan in Petra v Zakyntosu |
Pozicija ob koncu dneva:
Zakyntos - Peleponez (Katakolon) / WESTERN PELOPONNISOS - SOUTHERN IONIAN
(četrtek, 13. julij 2017)
Kocka je padla. Greva na v južni del Ionskega morja. Vsaj nekaj. Zelo se veselim! Verjetno bo to Lungin "naj južnejši domet".
Zjutraj smo malo težje vstali...Druženja so vedno malo naporna, sam kaj ko je pa luštno.
 |
| Lara in Lunga! Sosedi v Vrsarju, sosedi na Zakyntosu. |
 |
| Za oskrbo z nafo se dogovoriš in ti jo pripeljejo! |
Mahamo si. Jeseni se vidimo spet v Vrsarju. Dolga pot je še pred obema barkama do tam.
 |
| Petra in Bogdan. Ote (njun kuža) ni, ker je imela siesto...! |
 |
| Ksenija |
Kapitanu se se v zadnjem obdobju malo "joški popravil'" in si samokritično nadane moderc...!
---------------------- :)))))))) ------------------------
Veter sprva obeta lepo jadranje, ki pa ne traje dolgo. Potrebna je pomoč Yamahce. V zadnji tretini poti Lungo mehno dviguje dooooolg in meeeehki val. Govori o dogajanju zunaj. V Grčiji je potrebno upoštevat: v severno Ionskem delu Grčije, ki zajema edla od prvi grških otokov do Zakyntosa, so prevladujoči NW vetrovi (severozahodni), v južno Ionskem delu Grčije, ki obsega Peloponez z otokom Kithera pod njim, je situacija s prevladujočimi vetrov kompleksnejša. Ob zahodni strani Peleponeza so prevladujoči vetrovi še vedno iz NW, na koncu zahodne strani Peloponeza pa so pogostejši vetrovi iz W (zahoda) in SW (jugozahoda). Jakost vetra je v vsakem primeru odvisna od oddaljenosti od obale. Bolj kot si stran, več je vetra. Tako nekako naj bilo po statistiki. Ostala področja so pa tako ali tako povsem druga zgodba.
 |
| Ko se pred Katakolonom zaključuje dan... |
Pozicija ob koncu dneva:
Peleponez 1.dan (Katakolon - Pilos) / PROTI ČETRTEMU "PRSTU"
(petek, 14. julij 2017)
Dan je namenjen konkretnemu premiku proti jugu. Potrebno bo prepluti cca 50 milj (več kot 90 km). Tudi sicer je plan, da se čimhitreje premakneva do skrajne južne točke, potem nazaj grede dozirava hitrost premikanja in morebitne oglede. Tako v kraju kjer sidrava izpustiva ogled »muzej tehničnih naprav iz antike«, na kar sta opozorila Petra in Bogdan. Morda nazaj grede. Zvečer sva prepozna, zjutraj bi vzelo to preveč časa, glede na načrtovan premik.
 |
| "Taboriščniki..." |
Ponoči se je na pomol v luki Katakolon privezala velika »kruzerka«. Zjutraj se po njihovih ozvočenjih, sliši polno obvestil, namenjena potnikom, a deležni smo jih vsi v luki in zalivu. Ksenija komentira, da se ji zdijo kot taboriščniki. To se pa strinjam. Nimam rad v življenju občutek, da bi bil »voden kuštrun«.
Pot si nameravam popestriii s panulanjem. Nova rolca, nova vaba…mater sem važen. Nova vaba daje upanje za uspeh. Če ne bom ujel ribe, bom morda pa papigo.
 |
| Nova vaba za panulanje |
Drugi dan se že zavedem, da je Morje tu odprto vse do Afrike. Čutiti je valove, drugačne kot smo jih vajen na Jadranu. Dooolgi in mehki, pa čeprav vetra skoraj ni. Morje diha. Seveda ne moremo govoriti o »oceanskem valu« in si tudi nič ne domišljam, morda pa lahko rečem »mediteranski val«. Vsake toliko ugotoviš, da sploh ni majhen. Seveda se s časoma tako navadiš na to gibanje gor dol, da ga se ga ne zaveš več. Če pogledaš daleč proti obbzorju je namreč Morje ravno. Šele kasneje, bližje obali, jadranje namreč pretežen del poteka dokaj oddaljeno od obale (cca 10 milj), se zaveš, da je valovito, kar dokazuje lom valov ob stiku z obalo, kjer je vse belo.
Obala tega dela Peloponeza ni nezanimiva, kot bi sicer na prvi pogled sklepal po karti. V ozadju je gorat del, v vznožju ravniniski, očitno zelo rodoviten. Videti je, da je tu polno polj in nasadov. Pogled iz barke podkrepi pogled iz zraka. Stric Google; hvala ;)
 |
| Gorati del je visok krepko čez 1000 m. |
Peleponez ima ima štiri na jug
obrnjene polotoke: Mesenija (četrti), Mani (tretji) rt Maleja (drugi) in
Argolida na skrajnem severovzhodu. Pravimo, da ima štiri prste. Lunga namerava obiskati četrti in morda tretji prst (jug).
Po 23 miljah se končno pojavi veter. Ni ga veliko. Osem do deset vozlov. Smer SW (jugozahod), kar pridanašnjem kurcu pomeni seveda "orca" (vožnja v veter). Lungi tak veter odgovarja, zanjo je to dovolj. Dvignjena so vsa jadra. Lunga drsi…kakšen užitek.
 |
| Pogled iz Lungine "kormilarnice" |
Deset zvečer je že, ko pristajava v mestu Pilos. Žal nama je, da se približujeva tako pozno. Pogledi na kamnite okoliške manjše otoke ob približevanju mesta, so bili zelo atraktivni, pogoji za fotografijo pa seveda že skoraj neuporabni...
Pozicija ob koncu dneva
Peleponez 2.dan (Pilos - Limeni) / PROTI TRETJEMU PRSTU - V EPIZODAH
(sobota, 15. julij 2017)
Včasih se mi dogaja tako veliko, da komaj sproti dohajam. Doživetja so tako kompleksna, da se težko preplatajo med sabo, čeprav so stavni del istega dneva...Kot da bi šlo za predstavo v več dejanjih...
1. Dejanje - PRE JUTRANJA NABAVA
To dejanje bo opisamo v stilu Senke Karuze (književnik, vinar, "etno gostinec"-U.Travna; iz Visa; berite npr.: "Senko Karuza; Vodnik po otoku)
"...zbudijo nas zgodaj. Ne vejo, da smo šli spat pozno. Sestavljamo se po delih. Silijo nas, da gremo z njimo v nabavo, ne upoštevajo, da tega ne maramo. Hočejo, da soodločamo, ker smo prejšnjič imeli pripombe na izbor in količino. Ne vedo, da se ne želimo s tem ukvarjati, ker imamo misli zaposlene z drugimi. Hodimo za njimi, vdani v usodo. Prešibki smo še, da bi se uprli. Oni ne opazijo, da v bistvu še spimo. Potegnejo nas v neko trgovino, pošljejo nas po jajca, ker smo se prejšnjič, ko so oni nabavljali sami, jajcali, da so jih kupili premalo. Izbrali naj bi med sladkim, ker je bilo sladkega vedno premalo. Sprašujejo nas sto stvari, mi pa še spimo. Oni mislijo, da nabavljamo skupaj, mi pa smo zgolj nakupovalna košarica. Sprašujejo nas, če se strinamo s tem in če se strinjamo z onim. Mi se v bistvu strinjamo z vsem in z ničemer. Želimo samo svoj mir. Zaiskri se v glavi: "Baterija!, Ja baterija!" Oni sprašujejo kakšna baterija. Težko jim razložimo, pač baterija. Nujno moramo kupiti baterijo. Baterij ni v njihovih trgovinah. Pravimo, da moramo zdaj sami v svojo in da se vidimo kasneje. Oni nas spustijo. Vidimo se kasneje, na barki. Mi skoraj naredimo odločen korak v levo in si domišljamo, da smo uspeli. "Vrečke!", zaslišimo za hrbtom. Sklonimo glavo, vdamo se v usodo vzameno šest vrečk in otovorjeni odhitimo v prostost, ko še sami sebe težko nosimo. Oni morajo izbrati še sadje in zelenjavo. Hodimo po mestu. Ljudje ne opazijo naše obremenitve. Ljudje še spijo. Mi spimo tudi. Hodimo počasi in se počasi prebujamo. Pomislimo, da nam baterija celo prav lahko pride in v prvi sosednji trgovini res kupimo še njo. Oni so menda še vedno med paradajzi. Mi smo s svojimi, našimi, vrečkami že v eni od jutranjih proložnosti za kavo. Pod 137 let staro platano najdemo svojo mizo. Potrebujemo mizo za štiri. Kam bi sicer zložili vse vrečke. "Kalimera", pozdravimo in dobimo kavo. Na kavi je narisan nasmeh. Prebudimo se. Pijemo kavo. Mislimo si, kako malo je treba, da se dan začne lepše..."
 |
| Platana, posajena leta 1880 |
 |
2. Dejanje - FUCK
Lunga zapušča mesto Pilos. Dan prinese nov pogled na mesto. Iz barke je videti kar nekaj zanimivosti, ki bi si jih bilo tudi še vredno ogledati. Nazaj grede? Drugič? Kdo ve. Navsezadnje vsega tako ali tako ne moremo.
 |
| V mestu je kar nekaj zanimivosti |
Vsekakor pa so med prvimi interesi mogočne kamnite stene otočkov tik pred mestom. Klifi, kot na Kornatih. Res fascinantno. Poskušam si predstavljati svet pod gladino, tik ob stenah...
Vročina je neznosna. Prekurjena od jutranje nabave v sicer zanimivem mestu sva. Ko barka izpluje je potrebno opravit ne glede na vse še tisoč drobnih stvari. Privez včeraj zvečer, na edinem raspoložljivem mestu je bil skoraj komičen. Privezala sva se ob sicer popolnoma sprejemljiv del pomola, vendar popolnoma neopremljenga za privez. Kaj sem hotel. Privezal sem se za razne alternative...
 |
| Lokacija premčevega priveza |
 |
| Lokacija krmnega priveza |
Na koncu polotoka, se razmere umirijo in veter "pojača". Prej, ko je bil veter direktno "v rit" sva jadrala samo s prednjim jadrom. Zdaj se razmere spremenijo. Lungi se zasmeji, ko vidi, da je zopet njenih 10 "vozličkov" na raspolago in že jadramo s polnimi jadri proti pred zadnjemu prstu Peleponeza.
 |
| Zelo redka so srečanja z jadrnicami v teh vodah; vsaj na tej plovbi |
Čutim, da je danes moj dan za ribolov... namestim palico... manjam vabo... Dan je tako lepo. Vrhunskjo jadranje, počutje ok, senčka pod biminijem, laks za hrbtom daje upanje...A je možno še kaj več? Ok, kakšen Mytos, a tudi to smo rešili.
Na enkrat pa... tisti željeni bzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz in rola z laksom začne "peti". Poskušam se držati pod nadzorom. Ne želim biti evforičen. "Počasi", si rečem in se poskušam sfokusirati na počasno odvijanja laksa. Še kar nekaj laksa od skupne 300 meterske raspoložljive količine je na roli. Odločim se, da bom pretežni del količine laksa porabil za utrujanje ribe. Palica je močno ukrivljena... Tokrat želim dobiti boj z ribo. "Počasi Gregor!" Težko ocenim kakšen komad se je ujel, vem le, da upor ni majhen. Palico imam ves čas kar v tulcu (nosilcu), ki je pritrjen na ograji...
in potem...
FUCK!!!!!!!!!!!!! FUCK FUCK FUCK FUCK FUCK FUCK FUCK !FUUUUUUCKKKKK!!!
Nosilec palice, ki ima v vznožju možnost regulacije naklona z, sicer močnimi in robustnimi zobčeniki v tem delu popusti (vijak očito premalo pritegnjen), tulec se znajde v skoraj vodoravnem položaju in palico, ki je še nisem držav v roki, ker sem se šele ukvarjal s popuščanjem, skatapultira v morje, kot bi jo izstrelil top...fuckkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkk
Ne morem verjeti, ne dojemam. Ob ribo sem, ob vso opremo sem !!!!! Sedim kot kup nesreče in zrem v daljavo...Vse je šlo v "bož...mate..." ! Za crkent. Toliko kot sem imel letos prijemov, očitno lepih komadov rib, toliko jih do sedaj vse skupaj nisem imel. Kaj mi zdaj pomaga "da mi je krenulo". S tulcem v vodoravnem položaju lahko samo še streljam na ribe kot "z možnarjem..."
 |
| S tulcem (nosilcem palice) lahko zdaj smo še streljam na ribe, kot z "možnarjem"... |
-----------------------------------------
Nadaljujeva z jadranjem proti zahodni strani tretjega prsta Peloponeza. NW (severozahodni veter) zamenja SW (jugozahodni veter). Dvaindvajset milj (cca 40 km) dolga prejadrana etapa od enega "prsta" do drugeg, je bila res užitka polna (kar pa še ne pomeni, da nisem ves čas klel in ve se zakaj. Pokrajina se tu na Peloponezu, v južno Ionskem morju se precej razlikuje od tiste v severem. Mnogo bolj gorata je, tudi kamnine so od daleč gledano drugačne. To jadranje proti jugu je vsekakor presenečenje. Mislil sem, da bo šlo za nezanimivo, nerazgibano pokrajino, a je resnica daleč od tega. Pusta vsekakor ni, je pa res, da kar se obale tiče, ni razgibana in da so posledično možnosti za sidranje, oz. pristajanje redkejše in morda posledično etape daljše.
 |
| Pokrajina ob Peleponezu |
Časa ostane še za kopanje, oz. osvežitev. Jadralci se v nasprotju z splošnim prepričanjem, sploh še na malo daljših poteh, sicer bolj malo kopamo. Potem pa je na vrsti Taverna, kjer naj bi nekaj malega pojedla...
 |
| Naša Lunga! |
2. Dejanje - TEŽKO NAM JE
(...Senko...)
"... v polsedečem položaju, pravzaprav polležečem, v kokpitu smo. Za crkent nam je. Vse nas tišči. Zajebali smo se. Bili smo v Taverni. Pri izbiranju Taverne smo bili izbirčni...Ni nam vseeno. Oni vrtijo premoderno štanc glasbo. Ni v skaldu z našimi predstavami. So tudi tisti, kjer je vzdušje preveč "fancy". Mi bomo izbrali boljšo. Pravzaprav pravo. Določimo jo. Oni ne vedo, da imajo srečo. Prišli smo. Imamo "feeling" za grško hrano. Vsi jedo nekaj za pred jed. Nismo mi drugi. Mi smo njihovi. Naročimo malo, čisto malo za pred jed; eno grško solatko in en tadziki. Naročimo malo, samo da vzbudimo brbončice.Oni nas ne razumejo, dobimo solate in tadzikija "too much". Mi začnemo polahko meziti, čemur naj bi bila tudi namenjena predjed, ko fašemo že glavno. Mi izbulimo oči, ker ne pričakujemo gostov...
....v polsedečem položaju, pravzaprav polležečem, v kokpitu smo. Za crkent nam je. Prenažrli smo se. Oni ne vejo da ima naša koža, ne glede na to, da je po "air bagu" malček rastegnjena, svojo omejitev. Mi mislimo da bomo krepnili, ali pa rodili...Težko nam je..."
Pozicija ob koncu dneva:
Peleponez 3.dan (Limeni - Kayo) / JAME DIROS - NAJ JUŽNEJŠA TOČKA PELEPONEZA - NOČNI PLES...
(nedelja, 16. julij 2017)
Današnji dan je namenje ogledu jame Diros, na katere sta naju opozorila Bogdan in Petra. Ob dvigu sidra se pojavi zaplet. V zalivi Limeni se ne moreš izogniti sidranju na več kot 10 metrov. Ob dvigu se izkaže, da sem nekje zapel. Krasno! Krožim z barko okoli in poskušamn z vsemi že uporabljenimi triki, pa še kakšnim novim. Nič. Malo stokam, malo kolnem. Grem z masko v vode in se verjetno že pod vodo primem z glavo, ko vidim kaj vse je na dnu sicer kristalno čiste vode. Najhuje pa je, da je ma dnu tudi polno razno raznih sider domačinskih manjših bark. Ni hudič da ne zapneš in to očitno tudi sem. Zaradi problemov iz preteklosti z očmi se ne sem več potapljati globoko. Nemočno sedim v kokpitu, pijem kavo in si vzamem čas za premislek. Ni druge ideje, kot da grem ven na kopno in poskušam najti koga, ki bi šel na morda 15 m me ni rešil sidro. Že vidim, kako bo to "jeftin dan".
Potem ne zakaj, poskusim še enkrat in jeeeeeee rešenoooooo. Uf. Dobro se je končalo.
Jame Diros, tri milje južneje, so res vredne obiska. Ogled je z s čolni, ki so v jami, vozijo je po labirintih, marsikdaj res tesnih prehodih in če ne paziš ves čas na svojo glavo, se lahko tudi slabo konča. Vodnik malo vesla, pretežno pa se odriva od stropov in sten. Več ni kaj opisovati, naj prepričajo fotografije.
--------------------------------------------
Sledi jadranje naprej proti jugu. Veter spet iz SW smeri. Deset milj si pomagava z motorjem, potem računava na boljši kot in lepo "laško orco", morda v nadaljevanju celo bok. Planirana pavza v enem od zalivov pod kamnitimi klifi odpade zaradi vetrovnih razmer. Po sedmih milja Lunga spet jadra. Laška orca ne popušča, ker veter prihaja bolj iz juga. Pa ni problemov. Hitrost premikanja se vrti med 6 in 7. Obala je ves čas divja, kamnita. Užitki bi bili še popolnejši, če ne bi skrbelo vreme. Severneje od nas se obeta poslabšanje, ki ga bomo verjento deležni tudi mi.  |
| Pogled nazaj je bil moreč. Obeta se poslabšanje |
Po desetih miljah doseževa Rt Tainaro, naj južnejša točka Peleponeza, tretjega prsta, imenovanega Mani. 36o 23,17 N 22o 28,97 E so koordinate. Ne gre za trofejo, a občutek, da je to najverjetneje za našo Lungo najjužnejši domet je poseben. Rt krasi lep svetilnik. Občudujeva ga in nazdravljava dogodku. Vsaj jaz sem si res želel objadrati to točko. In objadrala sva ga pošteno.
 |
| Rt Tainaro, naj južnejša točka Peleponeza |
Sidrava v zalivu Kayio (Kagio), cca 3 milje višje od rta, na SE (jugozahodni) strani tega "prsta" Peleponeza. Z imeni tu v Grčiji je zaplet. Na različni kartah so različne oznake, Sam se na koncu v glavnem držim poimenovanja iz Peljarja "Imary", Roda Heikella, ki ga uporabljam. Zaliv je lep, da vzame dih. Atraktiven, kot nekakšno gnezdo sredi "gora". Višje nad zalivom za pa cerkvica z modro kupolo...
Morda malo spominja na Skriveno Luko na Lastovu, samo da kar nekajkrat manjši. Skupno z njo ima ta zaliv tudi to, da je trdo dno, tudi nakaj trave in da posledično sidro ne drži dobro.
In se začne...težki oblaki niso ostali za najinim hrbtom. Prišli so za nama. Pojavi se veter, bliskanje je vse pogostejše. Sprehod na obali zaključiva predčasno. Hitiva na barko in krepko je treba veslati, da jo doseževa. Ocenim, da Lungina pozicija ob pojavljajočem se vetru in oddaljenosti od drugih ni optimalna. Sledi presidravanje v že zelo slabi vidljivosti. A joj. A je bila poteza edino pravilna. Noč prinese vedno težave v takih primerih. Le kako, da se pizdari...pojavljajo več ali manj ponoči? Nekaj časa prevzame dežurstvo Ksenija. Moram nabrati nekaj minut spanja. Noč bo še tako hudičevo dolga. Vem, še kako dobro vem. Barke v zalivu plešejo, vidiš po sidrnih lučeh. Čutiti je živčno vojno. Kmalu za nama se presidrava še ena barka. V temi se sliši, kako nekdo kriči, naj tja ne meče sidra. Prvi napetost stopnjuje, drugi, očitno že močno znerviram vpije nazaj, naj bo tiho. Padajo vse težje besede...Veter začne pojačevati. Lungi sidro drži, a nikoli ne veš. Zaoral seveda sem in spustil zadsotno količino verige, vendar...Čutim želodec. Živčki so lepo napeti. Malo sem zunaj, malo notri. Gibanje barke je nepredviljivo. Spomnim se na "Navionics" navtični program, ki na elektrondki karti prikazuje tvojo poziciji. Vklopim program in omogočim, "track" (ves čas se na karti riše pot barke). S tem dodatno kontroliram pozicijo barke, predvsem pa, ali slučajno sidro popušča. Vetra je vse več. V zalivu ena od bark že kroži, kar pomeni, da ji je popustilo sidro in da je sedaj obsojena na kroženje v zalivu do zore, kaj ji drugega preostane. Revež. Potem čudežno umirjanje vetra. Kako si želim, da bi šel lahko spat, ne kar bi bil zaspan, ker si želim, da bi bilo vsega konec. Že pogleduijem proti postelji, ko ponovno useka. Tokrat iz skoraj 90o drugega kota. Pas mater. Bo sidro ta preobrat zdržalo. Na preiskusu je sidro, sidranje in moji živčki. Veter spet narašča. Pozicija glede na ostale barke v zalivu je zdaj slabša. Težko si priznam, da je zdaj situacija, ko se je potrebno toplo oblečt in iti ven v kopit in čakati, če bo potreba intervencija...Dolge hlače, velur, kapa...s kakšno težavo si vse oblačim. Kaj bi dal, da ne bi bilo treba. Ksenijo še ne zbujam, za enkrat še ni potrebno. Za enkrat sem samo dežurni, a dežurni v višji stopnji pripravljenosti.
 |
| Sled nočnega premikanja |
In potem...ne dolgo kasneje....se začne vse umirjati. Sanjam? Si samo želim to?
....ležim v postelji. Niso sanje. Zunaj se umirja. Pozicija barke je stabilna. Padam v spanec...
Morje moraš res imati rad in ga spoštovati. In ga. Spoštujem in ljubim. Zato, iz tega razloga, sem se že pred leti odločil in si dovolil, da besedo morje pišem z velikom "M". Kaj mi kdo more!
Pozicja ob koncu dneva:
Peleponez 4.dan (Kayo) /OSTANEVA ŠE EN DAN NA SIDRIŠČU
(ponedeljek, 17. julij 2017)
Jutro začnem s pečenimi jajčki, menda sem jih zaslužil. Sledi preverjanje vremenskih napovedi. Gale warnings? Vendar, ali velja tudi za moje področje?
Vremensko napoved lahko sicer poslušaš tudi na VHF postaji, a tam je šele veselica. Slišnost je marsikdaj zelo slaba, tip ali tipinja, ki sporoča napoved govori hitro in nerazločano, a kar je najhuje v Grški angleščini, Tako npr posluša "Ol sips ol sips" in ne veš ali gre za ladje al' za čips, torej krompir. A to je najlažji primer. Več ali manj vse izgovarjajo brez čžš...
In ko se prvič srečuješ z napovedjo nimaš pojma, kaj prazaprav deklamira. Veš samo to, da traja in traja. Zato je danes, ko je dostop do interneta več ali manj dober in te tudi v tujini stene bore malo, najenostavneje napoved prebrati uradni strani, kot sem jo navedel. A tudi tu ni konec težav. V nadaljevanju posredujem copy/paste primer vsega, kar pri napovedi na VHF slišiš...in potem se znajdi....
FQME26 LGAT 171400
WEATHER BULLETIN ON METAREA 3
HELLENIC NATIONAL MET. SERVICE
ATHENS, MONDAY 17 JULY 2017 / 1600 UTC
- WIND SPEED: BEAUFORT SCALE
- SEA STATE: TOTAL SIGNIFICANT
BE AWARE: WIND GUSTS CAN BE 40 PERCENT STRONGER THAN THOSE GIVEN
HERE AND MAX WAVE HEIGHT UP TO TWICE THAN SIGNIFICANT
PART 1
WARNING NR 225
PART 2
GENERAL SYNOPSIS 17-07-17/09 UTC
LOW 1006 OVER CENTRAL AEGEAN ASSOCIATED WITH FRONTAL ACTIVITY
IS MOVING SLOWLY NORTHEASTWARDS AND IS EXPECTED BY 18/00 UTC WITH
TWO CENTERS 1008 OVER CENTRAL TURKEY AND EAST BLACK SEA
PART 3
FORECAST UP TO 18 JULY 16 UTC
NORTH ADRIATIC
NORTH NORTHWEST 4 OR 5 SOON NORTHEAST. SLIGHT
CENTRAL ADRIATIC
NORTHWEST 5 OR 6 SOON NORTH NORTHEAST 4 OR 5. MODERATE
SOUTH ADRIATIC
NORTH 6 OR 7 SOON NORTHEAST 5 OR 6. MODERATE OR ROUGH. LOCALLY POOR
BOOT
NORTH 6 LATER 5. ROUGH. LOCALLY POOR
MELITA
NORTH NORTHWEST 5 OR 6 SOON NORTH NORTHEAST 4 OR 5 DECREASING LATER.
MODERATE
GABES
NORTH NORTHEAST 4 OR 5 DECREASING LATER. MODERATE
SIDRA
NORTH 5 OR 6 LATER 4 OR 5. MODERATE OR ROUGH. LOCALLY POOR
NORTH IONIO
NORTH NORTHWEST 5 OR 6 SOON NORTH NORTHEAST DECREASING LATER.
MODERATE. POOR. THUNDERSTORM
SOUTH IONIO
NORTH NORTHWEST 5 OR 6 SOON NORTH NORTHEAST LATER 4 OR 5. MODERATE.
POOR. THUNDERSTORM
PATRAIKOS
NORTHEAST 4 OR 5. SLIGHT. POOR. THUNDERSTORM
KORINTHIAKOS
NORTHEAST 4 OR 5. SLIGHT OR MODERATE. LOCALLY POOR. THUNDERSTORM
KITHIRA SEA
CYCLONIC 4 SOON NORTHEAST 4 OR 5 LATER 5 OR 6. SLIGHT OR MODERATE.
POOR. THUNDERSTORM
SOUTHWEST KRITIKO
NORTHWEST 4 OR 5 LATER OVER EAST 5 OR 6. MODERATE OVER WEST UP TO
ROUGH. PROBABLE THUNDERSTORM OVER NORTHEAST
SOUTHEAST KRITIKO IERAPETRA
NORTH 4 OR 5 SOON NORTHWEST INCREASING LATER. SLIGHT
TAURUS
WEST NORTHWEST 4 OR 5. SLIGHT
DELTA
NORTHWEST 4 OR 5. SLIGHT
CRUSADE
WEST NORTHWEST 4. SLIGHT
KASTELLORIZO SEA
WEST NORTHWEST 4 OR 5 LATER 5 OR 6. SLIGHT
RODOS SEA
WEST NORTHWEST 3 OR 4 LATER 5. SLIGHT
KARPATHIO
NORTHWEST 3 OR 4 SOON 4 OR 5 LATER 5 OR 6. SLIGHT
WEST KRITIKO
NORTHWEST 3 OR 4 LATER NORTH INCREASING. SLIGHT. PROBABLE
THUNDERSTORM
EAST KRITIKO
NORTHWEST 3 OR 4 INCREASING LATER. SLIGHT
SOUTHWEST AEGEAN
NORTH 4 OR 5 LATER NORTH NORTHEAST 5 OR 6. SLIGHT. LOCALLY POOR.
THUNDERSTORM PROBABLY STRONG
SOUTHEAST AEGEAN IKARIO
NORTH NORTHWEST 4 OR 5 LATER 6 OR 7. SLIGHT. THUNDERSTORM OVER WEST
PROBABLY STRONG
SAMOS SEA
NORTHWEST 4 LATER 5 OR 6. SLIGHT. LOCALLY POOR. THUNDERSTORM OVER
NORTH PROBABLY STRONG
SARONIKOS
NORTH NORTHWEST 4 OR 5 SOON NORTH NORTHEAST 5 OR 6. SLIGHT. POOR.
THUNDERSTORM
SOUTH EVVOIKOS
NORTH 4 OR 5 VERY SOON 5 OR 6 INCREASING LATER. SLIGHT OR MODERATE.
POOR. THUNDERSTORM PROBABLY STRONG
KAFIREAS STRAIT
NORTH 6 INCREASING LATER. MODERATE OR ROUGH. POOR. THUNDERSTORM
PROBABLY STRONG
CENTRAL AEGEAN
NORTH NORTHWEST 6 OR 7 VERY SOON NORTH NORTHEAST INCREASING LATER.
ROUGH. POOR. STRONG THUNDERSTORM
NORTHWEST AEGEAN
NORTHEAST 8 DECREASING LATER. VERY ROUGH. VERY POOR. STRONG
THUNDERSTORM
NORTHEAST AEGEAN
NORTHEAST 8. ROUGH UP TO VERY ROUGH. POOR. STRONG THUNDERSTORM
THRAKIKO
NORTHEAST 7 OR 8 DECREASING LATER. ROUGH. POOR. STRONG THUNDERSTORM
THERMAIKOS
NORTH NORTHWEST 5 OR 6 DECREASING LATER. MODERATE OVER SOUTH ROUGH.
POOR. THUNDERSTORM
MARMARA
NORTHEAST 6 OR 7 INCREASING LATER. MODERATE UP TO ROUGH. POOR.
THUNDERSTORM
WEST BLACK SEA
NORTHEAST 6 OR 7 INCREASING LATER. MODERATE OR ROUGH. POOR.
THUNDERSTORM OVER SOUTHWEST
EAST BLACK SEA
OVER WEST NORTH NORTHEAST 6 OR 7 OVER EAST VARIABLE 4. SLIGHT OVER
WEST MODERATE. POOR
OUTLOOK FOR THE NEXT 12 HOURS
LOCALLY GALE NORTH WINDS OVER BLACK SEA
--------------------------------
Za crkent a ne? In spet potrebuješ novo zanje da ugotoviš, da v mojem konkretnem primeru spadaš v področje "KITHIRA SEA" kar ugotoviš s pomočjo peljarja ki ga navajam.
 |
| Katero je moje področje? |
Porgnoza za danes ni obetavna. Še vedno je nestabilno in možnost neviht. Odločim se, da še ta dan ostaneva na sidrišču. Napovedanega je sicer nekaj NE vetra ponoč, a če sva zdržala prejšnjo noč, bova tudi to.
Dopoldan izkoristim čas za menjavo olja in filtra. Ukvarjam se tudi s planom vračanja, ki mora biti kar resno in seveda realno zastavljen. Do Dalmacijem, kjer predajam Lungo kolegu je še najmanj 600 milj, kar je cca 1100 Km. O madona...
Popoldanski razvoj vremena je v skladu z napovedjo. Rdeča točka na spodnji sliki smo mi...
Spet se začne grmaditi nad nami. Prihaja nevihta
 |
| Spet se začenja |
Začne grmeti, začne veter in nato dež. Podobno doživlja tudi Lara severneje, samo časovni zamik imamo med sabo. Dež mi je pravzaprav všeč. Po eni strani pomen, da bo umiril veter in ta tudi se umiri, po drugi stran pa prinese neko umirjenost meni, saj tako ali tako ne morem nič početi. Spravim se spat, da zmanjšam nočni primanjkljaj.
Peleponez 5.dan (Kayo - Finakounda) / ZAČETEK VRAČANJA PROTI SEVERU
(torek, 18. julij 2017)
Noč ni prinesla željenega in potrebnega miru. Vedel sem, da bo kar nekja vetra iz NE smeri in kot rečeno, sidro in sidrišče sva "testirala" že prejšnjo noč. V tem pogledu sem bil miren. A kaj to pomaga. Pozno popoldan so prišle še tri barke v zaliv in vse tri so po sistemu "črednega nagona" sidrale v bližini Lunge. Vem sam kako je, ko prihajaš na sidrišče in vsi "zabodeno" gledajo vate, kot na sovražnika. Blefiram in vsem prijazno maham, kao "dobrodošli", v resnici pa sem kritičen do vsega kar počno....
Prvi pride, vrže sidro v vodo, z masko gre pogledati kako je s sidrom pa "baba". "Aha, ta je že "pravi", si mislim. "Nesposoben do amena", komentiram in sem skeptipčen do njegovega sidranja,
Pride drugi, vrže sidro, jaz krilim z rokami naj pazi, da ne vrže preko moje verige in kažem kje naj bi bila. Ne "šljivi me petposto". Na barki sta dva stara deca in s takimi, običajno tečnimi modeli imam slabe izkušnje. Pa ne samo to, da me ne upošteva, celo zakriči proti meni: "What's your problem?". O pas mater: "A moj problem?" A ni to mogoče tudi tvoj problem?
Pride tretji, "Švaba". Pri tem sem mirnejši, saj so kot nacija ziheraši. Spusti sidro, orje cel krog z njim, da ne vem, ali namerava saditi krompir, al' kaj in se umiri.
In tako lepo v "družbi" čakamo noč. Trudim se, da ne bi bil prekritičen v mislih do vseh, a vseeno se mi zdi, da nihče ne upošteva, da bo ponoči pihalo iz druge smeri, da bomo vsi obrnjeni drugače, predvsem pa, da bo moja pozicij drugačna...To se tudi zgodi. Ponoči obrne za severovzhodnik že so tu problemi. Seveda sem sedaj jaz "preblizu dvem barkam", pas mater. In seveda je sedaj to res "kao moj problem". Svetim z reflektorjem "švabu" v barko, tudi malo potrobim, pa nič. "Fritz" mirno naprej smrči. Kaj mi preostane. Noč je, kar lepo piha jaz pa se morem presidravati. Jaz, ki sem bil pred temi dripci na sidriču in so se vsi "naguzili okoli mene", po moji že popoldanski oceni, pač preblizu. Seveda pri že opisani kakovosti tal na tem sidrišču in kar znatnem vetru to ni enostavno podnevi, kaj šele ponoči. Kar nekaj truda vloživa v to, da se ponovno dobro zasidrava, stran od drugih, da bo mir. O te radosti navtike. Jasno, z mirnim spanjem ni bil nič. In za mano je že druga slabo prespana noč.
Jutranja napoved potrjuje večerno. Nestabilnosti je več ali manj konec, seveda, pa po prehodu fronte prihaja pričakovan močnejši severozahodnik, torej veter iz smeri v katero se Lunga vrača. A do rta polotoka "Mani", naj južnejše točke Peleponeza jadrava še z vetrom iz 120o, kar pomeni še polkrme. Namestim "preventer", da ne bi bilo kakšnih presenečenj.
 |
| Preventer "po Jasminovo" |
Jadrava mimo Rt_a, ki me je že ob prihodu prevzel. Sprašujem se, kdaj in če bom še kdaj jadral mimo. Tako južno Lunga ne bo pogosto, južneje pa je še manj verjetno.
Nadaljevanje prinese veter v čelo. Veter je sprva slabše jakosti a postopoma pojačuje do cca 16 vozlov. Nakopiči se tudi nekaj vala in začneva tolči v veter. Izbire ni. Danes je pred nama skoraj 50 milj. Ta premik je zelo pomemben za celoten česovni plan premikanja nazaj. Premik od tretjega do četrtega prsta Peleponeza je pretežno po odprtem. Veter ima prosto pot vse od Italije. Skrbi me. Jakost vetra ni nič posebnega, vendar delati cik cak v veter in nič drugega ti ne preosten, če želiš jadrati pomeni 2x daljšo pot, tega časa in volje pa nimava na raspolago. Potrebno je vžgati motor in nadaljevati z njim. Nič hudega. V tem dopusti je bilo tako veliko prejadranih in to pošteno prejadranjih milj, da nimam slabe vesti.
 |
| Vožnja v val, tuširanje zagotovljeno... |
 |
| Gorati, južni del del Ionske Grčije je presenetil v pozitivnem |
Pozno popoldan je vse bolj jasno, da ne rabim več skrbeti, ali bova uspela s premikom do željene končne točke današnje etape. Če bi bil vetra preveč in s tem je potrebno vedno računati, celo uradna stran "Hellenic national meteorological service" opozarja, da so jakosti vetrov od napovedane lahko tudi za 40% močnejše. No ti bilo v tem primeru že malo preveč. Alternative ne tej poti pa ni kaj dosti. Odjadrati v dobrih 20 milj oddaljeno mesto "Kalamata" seveda ne pride v poštev. Hvala bogu veter ne presega napovedane jakosti. Pravzapra je 16 vozlov le pozno popoldan. V bližini s pojavi tudi nevihta, a naju ne doseže, samo grozi. Očitno vse sranje še vendarle ni šlo mimo.
 |
| Morje je včasih zlato, včasih srebrno, včasih črno... |
 |
| Približevanje končnemu cilju etape |
Pozicija ob koncu dneva
Peleponez 6.dan (Finakounda - Katakolon) / VRNITEV NA ZAČETEK "PENEPOLEŠKE ZGODBE"
(sreda, 19. julij 2017)
Potrrebno se je konkretno premakniti. Narejen je okvirni terminski plan. Ni veliko maneverskega prostora. Nekaj skokov bo konkretnih, nekaj povprečnih. Pač potovanje.
Izplujem ob 6:30, ko Ksenija še spi. Sosednih dveh barki, ki sta bili edini še v zalivu že ni več. Vse bolj mi je jasno, da se ljudje tu premikajo v času, ko je vetrov še malo. Ni čudnio, da nikjer nikogar čez dan ne vidiš. Resnični je redkost videti čez dan jadrnico v plovbi, popoldan, ko pritisne močneje NW veter pa tako ali tako ne.
Po stabilizaciji vremena je prevladajoči veter zopet NW, ki se popoldan razpiha do 18 vozlov s stanjem Morja 3. V primeru vračanja na sever to pomeni non stop orca (jadranje v veter). Zjutraj nekaj malega časa piha še NE, kot nekakšen burin, a ne dolgo. Maestrala, v smislu termičnega vetra, ki bi začel zjutraj iz južnih smeri, potem pa sledil soncu, ter popoldan pihal iz NW strani tu ni, vsaj zdaj ne. Kakako potem jadrati nazaj do vrha Ionskega dela, ko pa je ta smer pretežno NW?
Zjutraj sem deležen "burina" in med plovbo razmišljam, da bo potrebno narediti spet kakšno nočno etapo, če želim kaj jadrati, sicer bo delal "japonček" (motor Yanmar). Bom pozorno spremljal vetrovni vzorec in se poskušal prilagoditi. Za zdaj vem samo to, da ob treh popoldan za orco že krepko piha in da Lunga potrebuje takrat že prvo krajšavo glavnega jadra.
Jutro, kot rečeno začenjam z "burinčkom". Kar ne morem verjeti, da samo s prednjim jadrom (za dvig glevnega sem prelen) dosegam tak lep kot, da jadram vzporedno z obalo in to presenetljivo hitro. Uživam v svežini jutra, uživam v lepi prizorih iz okolice, ki je ožarjena v vshajajočem soncu in vsa nekako rumeno, zlata, predvsem pa spokojna.
 |
| Klifi v vzhajajočem soncu |
 |
| Ko jadra v jutranjem soncu zažarijo |
Romantika je zagotovljena, spokojnost popolna, vse do....
.... "Kakšen spokoj", si rečem, ko sedim že pet minut pri miru v kokpitu. "Ooooo, kaj pa zajtrk", si rečem? Vstanem in začnem letati po stopnicah gor in dol. Potrebno je skuhati čaj (po stopnicah dol), postaviti mizico (po stopnicah gor), pogrniti prt (po stopnicah dol, gor), narezati kuh (po stopnicah dol, gor), servirati pribor in pšteto, ki sem si jo umislil za zajtrk (po stopnicah dol, gor), malo pokorigirati kurz barke, ki med tem vozi z avtopilotom. Čaj je pripravljen, grem ponj (po stopnicah dol, gor). "Uh", si rečem, to je to in se zadovoljen vsedem za mizico k zajtrku. A glej ga zlomka, kako naj sedim, če pa zagledam zanimiv motiv ob obali in treba je narediti fotko (po stopnicah dol, gor). In začnem končno mazati pašteto na kruh, ki je od kdo ve kje že in pas mater, saj je že malo plesniv, pa bo za ta zajtrk še dober, sploh če ga obrežem. "Fruštek" še kako paše, a kaj ko barka vse bolj leti. V neki ožini sem in seveda se veter skanaliziran in pojača. Nagnjen sem preveč. Ne vem kaj bi držal, ko vse leti iz mize...plesniv kruh, pašteto al skodelico s čajem, ki je med tem tako ali tako že mrzel. Kruh že leti po kokpitu, skočim na drugo stran na spodnjo klop, da ga poberem, med tem spregledam, da je tudi paštetka že dobila krila in....krasno se vsedem na nanjo s celo ritjo...za crkent. Argetka je bila, še dober da ne "pikant".... In kaj je tu smešnega? A nisem podobno sceno že opisoval v enem od prejšnjihi blogov? Skoraj identičen primer, sam z razliko, da sem takrat fasal namazan kos kruha "na tiča". Ne, men' se ne zgodi, men se res dogaja... Ksenija se zbudi, pride ven vsa krmežljava in vpraša, če se kaj dogaja. Kaj naj ji rečem?
Vožnja nazaj ob Peleponezu je vožnja po znanih krajih, prizorih. Ob Methoniju opazujeva spet ostanke "turših časov". Že dol grede sem si želel ogledati vse skupaj, pa ni bilo priložnosti. Morda nazaj grede sva rekla takrat in zdaj smo nazaj grede, pa spet ni priložnosti...Ob pristajanju v Pilosu, ko sva vozila ponoči mimo atraktivnih skalnih gmot, sva rekla, da bi tu moral človek biti kakšen dan...
Jah, koliko je še takih zadev. Vse ne moreš.
 |
| Methoni |
 |
| Grki se kar trudijo za alternativno energijo |
Vsekakor pa je zanimivo opazovati pokrajino in primerjati posamezne dele. Sever Peleponeza sicer gorat, a z rodovitnimi ravninami v vznožju in divji kamniti jug. Res si nisva mislila, da bo ta pot na jug in nazaj tako zanimiva.
Osem prejadranim jutranjim miljam sledijo dolge ure motoriranja. Pričakovani veter piha direktno v čelo. Današnji premik je premik šestdesetih milj in ni šans da bi cikcakal v veter. Popoldan, ob treh popoldan, zdaj že poznam ta vzorec, veter doseže svoj dnevni maksimu in vstraja do večera. Morje se dvigne, barka poskakuje kot podivjana kobila. O ti nemirna Lunga.
Čas je potrebno nekako popestriti, sem ter tja npr. s kakšnim hladnim špricarčkom...mh. Sicer pa je dovolj časa tudi za branje. Za malčko pa Bruskete!
 |
| Bruskete za malčko |
Plovba je trajala skoraj 14 ur, a čas mine kot bi trenil. Zadnjih deset milj je bil kot vetra sprejemljivejši in končno je bilo zopet možno jadrati, s prvo krajšavo glavnega in skrajšanim prednjim jadrom...in bilo je športno jadranje, verjemite...
 |
| "TV" med potjo |
Ja, kar naporen dan je bil to. Začel se je ob 6:30 in končal ob osmih zvečer. Sidrava na zdaj že znani lokaciji, pred mestom Katakolon. Zloživa jadra, pospraviva vrvi, pospraviva, kar je zaradi divje "ježe" razmetanega v salonu, potem pa vseeno zbereva moči in greva z "gumončkom" na obalo. Porebno si je malo pretegniti noge, se znebiti smeti in popiti kakšen Mythos...
(četrtek,20. julij 2017)
Vsi dnevi, ki sledijo so namenjeni vračanju. Seveda je to še vedno v sklopu potovanja, a premec je obrnjen nazaj na sever in tako to je, vsaj v moji glavi. Danes po šestih dneh, za katere nama zanesljivo ni žal, da sva jih realizirala, se poslavljava od Peleponeza. V moji glavi pa že nova ideja za novo plovbo. Opa, počakaj malo Gregor, zaključi najprej to. A dejstvo je da je bil to do sedaj tretjno obisk Grčije, da je bilo vsakič drugače in vem kako bom plul naslednjič...
Po napovedi naj bi bil spet severo zahodni veter, torej v nos. To vem, da me čaka vse do Othonoija. Zgodaj zgodaj zjutraj sosed na sidrišču že izpluje. Aha, to je to. Še v brez veterju se z motorjem prestaviti na naslednjo točko in tam mirovati. Ni čudno, da podnevi nikjer nikogar ni, na končnih destinacijah pa polno bark. Verjetno se nič ne lažem, če rečam, da v Grških vodah med jadranjem v vseh teh dneh sredi dneva nisva srečala...recimo 30 jadrnic. Vem, da ne verjamete, tudi jaz nebi, a tako je.
NW začne zelo kmalu po na začetku etape. A tudi kmalu "crkne". Zdi se mi da tokrat vremenski model ni povsem uspešen. Misel skoraj ne zaključim, ko spet postane vse belo. Šestnajst vozlov v orco za Lungo pomeni že prvo krajšavo glavnega jadra. Krajšati pri SLR tehniki, kot sem že omenil res ne predstavlja noben problem. Še kako je dobrodošlo, ko jadrata dva, da o solo jadranju ne govorim.
 |
| LUNGA v elemetu |
Skoraj na isti poziciji smo kot z Laro pred tednom dni. In...kako
kičasto, spet se priveževa ob slovensko jadrnico...Tokrat je to "Angelica". Dam kar vino na hladno, ker se mi zdi, da se to danes ne more dobro končat...pa ni bilo tako. Čez nekaj časa prideta dva umirjena starejša gospod in gospa, s katerima bolj vljudnostno pokramljamo. Kmalu ugotovimo, da poznata našo prejšnjo jadrnico "RACO" in da sta že bila v Vrsarju kot sooudeleženca "Predbožičnega jadranja!". No ta je pa dobra. Gospod nima ene roke, a ga to očitno ne moti.
 |
| Lunga v Zakyntosu zopet v slovenski družbi |
 |
| Sosednja barka, slovenska barka, "Angelica" |
Sicer pa je preostanek popoldneva zelo stresen. Želim natočiti gorivo in naročim cisterno. Potrebujem pa tudi vodo. Nadaljevanje je skoraj komično, a v resnici meni sploh ni bilo smešno. Dejstvo pa je, da se je dogajalo vse na enkrat, da mi je "mobilni črpalkar" pripeljel gorivo, ki sem ga natočil v rezervoar in želel napolniti tudi rezervo v kanistrih. Tip je vtaknil debelo "pištolo" za tankanje v ozki vrat kanistra, posledično je brizgnil ven "vodmet..." nafte. Tip ki je točil gorivo je odskočil, mene ki sem držal, pa je zalilo zalila nafta od obraza do jajc (oprostite izrazu, kaj pa naj rečem drugega). Ves nesrečen stojim na obali, od mene je teče nafta, ko en od sosedov prinese še "šeštukane tri šlaufe za vodo", da bi lahko napolnil rezarvoarje iz oddaljene pipe. Možakar mi je že v fazi dogovarjanja povedal, da se mu bo mudilo, a da me bo počakal... Srčkana situacija, a ne? Sam ne mi rečt, da se meni skoz dogaja...
Ne, ni bilo "za crkent", za popizdit je bilo. Ob vsem tem pa sem še vedel, da bo vsak čas osem in da želim še na čisto drugi konec mest v ribiško trgovino... Kako sproščujoči dogodki v pasje vročem dnevu, ko že tako ali tako vse lije od tebe...
Stresni del popoldneva se konča šele, ko pride na vrsto "pita giros".
 |
| Pita giros |
Zvečer pa "pika na i". V taverni v bližini glasba. Igrajo in pojejo domačini. To pa je bilo za mojo dušo ne pa "nafta v faco" !
------------------ *****-------------------
Morje moraš res imeti rad!
Pozicija ob koncu dneva:
(Zakyntos - Levkas) / SPET SREČEN KO OTROK ...
(peter,21. julij 2017)
Zakyntos zapuščava ob šestih zjutraj. Izplujem tečen. Še dan prej sem mislil, da uspeva »odživeti« še malo jutra v Zakyntosu, pa se je po včerajšnji prevetritvi planov vse postavilo na glavo. Zgodnje vstajanje, vse me je »zajebavalo«. Barka je bila privezana s pašnjaki (snovni mornarski vozel) na obalo, ker so bile privezne vrvi prekratke, pasarela (dostopna deska za na barko) mi je padala v vodo, preblizu poškodovanega in neenakomernega roba obale pa nisem smel. Pričakoval sem jutranje brezvetrje, a »malo morgen«. Že v startu veter direktno v čelo in vala kar nekaj. Torej motor. Ob teh pogojih je bilo jasno, da bo napredovanje počasnejše in poraba nafte večja.
Na vrhu Zakyntosa nas dohiti in prehiti »Angel'ca«. Tudi oni se premikajo na sever, a ne daleč. Barkin stalni privez je Preveza, marina 7 milj severno od Levkaškega prekopa, na celinski strani Grčije. Ni malo Slovencev, ki se odločijo za prestavitev barke v Grčijo. Stabilnejše vreme, brez »plačkanja« po zalivih in krajevnih pomolih, prijazni domačini, izvrstne hrana…in če je poleg faktor »razpoložljivega časa«, verjetno res hitro lahko pretehta odločitev za premik barke.
Ob Kefaloniji, nasproti Porosa, se spominjava zadnjega dopusta v Grčiji, pred štirimi leti. Poros je bil takrat najjužnejša točka. Letos sva bila 150 milj južneje. Prijazna »navada trgovka« nama je, na nedolžno vprašanje, ali je v Porosu možno rentati avto za izlet v notranjost, enostavno vzela svoj telefon v roke, klicarila po okoliških agencijah, ker v Porosu se s tem ni nihče ukvarjal in nama uredila vse. Naslednje jutro so nama pripeljali na pomol avto…Ko sva vprašala trgovko, kako ji lahko poplačava uslugo…je samo zamahnila z roko in rekla: »morda pa bosta jutri kupil pri meni kruh…!« Halo Hrvatska? Kdaj bomo to doživeli pri vas? Nikoli! Pa spomin na vožnjo z najetin avtom v notranjost, v hriboviti del Kefalonije, v nacionalni park Ainos, na višino preko 1600m. Ej, pa res, kaj pa tisto, ko sva »nagazila« po naključju na neko oštarijo, v kateri so šele zvečer imeli otvoritev, peli in igrali na kitaro so pa že zjutraj?
Spomini, spomini. Lepo je če so lepi. Grčija je zelo raznolika in očitno jo je potrebno obiskati večkrat :))).
Ob Kefaloniji se čez čas razmere umirijo. Veter »krepne« in morje postane »olje«. Kako se to tu hitro spreminja. Kar za oddahnit je. Če že ni možno jadrati, naj bo vsaj mirno za motoriranje. Lunga reže v Morje pred sabo, kot da je praznični dan in je potrebno odrezati kos torte. Vozimo ob Itaki. Prvotna ideja je bila, da se ta etapa prevozi v dveh delih in enkrat vmes prespi v enem od smaragnih zalivov, ki jih je tu kar nekaj. Idila bi bila popolna. Zvečer in ponoči bi bilo slišati samo še koketiranje vala z belimi okroglimi kamenčki na obali…Verjetno bi padel spet kakšen »porto« ali kaj podobnega. A realnost je drugačna. Čas priganja in nekaj rezerve je potrebno pustiti za konec. Kako zavidam vsakič ljudem, ki jih ne omejuje več čas... Takrat se začne šele varna in užitka polna plovba. Izpluješ takrat, ko ti paše in ko so ustrezne razmere za smer v katero si namenjen… In ko si v zalivu, si postaviš senčko, natočiš bevando in začneš v miru…morda «čakulati« z naključnimi znanci s poti, ki jih povabiš na kozarček, morda se spraviš trebiti ravnokar na kratko v vreli vodi obdelano grancigolo, ravno toliko da je postala rdeče, kot da bi ji bilo nerodno in vse skupaj pripravljaš za izvrstno rižoto iz te lepotice, morda razmišljaš, morda pišeš, morda pa preprosto zgolj samo dihaš..kot da bi bil to greh. Ajmeeeeee!
Tako nekako poteka dolga vožnja šesdesetih milj. Misli se sprehajajo v glavi, brez da bi se posebej ukvarjal z njimi. Skačejo iz teme na temo, iz spomina na spomin iz plana v plan. Milje pa se odštevajo, ali pa prištevajo, kakor se vzame. Vožnjo popestri mega jadrnica lepotička. Vzame dih.
Pogooglam in izvem, da gre za 53m dolgo in 11 m široko barko, ki pluje pod špansko zastavo, grajeno iz aluminija. Namenjena je razkošnemu bivanju 10 ljudem, za katere skrbi posadka devetih. Zgrajena je bila leta 2008 na Nizozemskem. Jadrnica je v "privatnem čarterju". Še nakaj slik iz Googla:
Na vrhu Itake se pojavi spet NW veter. Ne počasi. Na enkrat; kot bi odprl pipo. Bum in že je vse belo, vse krestavo. Kako se navadiš na vse to. Veš, da jakost ne bo presegla cca 18 vozlov, morda kdaj pojača do 20. Ni čudno da sva dol grede "letela ko snete sekire". Ko se vračaš vse "plačaš" Razdalje so znatne, časa nimaš v nedogled, da bi padal iz "orcala bade v orco la bando" (vožnja cik cak), saj bi se s tem razdalje podvojile. Žal je posledično potrebno kar nekja motorja. A ko ujameš ustrezen kot vetra, in odpreš vsaj prednje jadro, kot je bil to najin primer tu na vrhu Itake, potem frrrrrrrrr spet začutiš svobodo jadranja in počineš ušesa od hrupa motorja.
Daleč pred sabo gledam jadrnico v istem kurzu kot Lunga, ki pa še kar naprej drgne motor. Čarter! Lunga samo s prednjim jadrom in vetrom skoraj v bok leti sedem vozlov. Dohitevam jih vse bolj in bolj...in jih tudi prehitim... Tip (skiper) ves čas pogleduje proti nam... izgleda kot da mu nič ni jasno... in malo kasneje že vozi v naši brazdi, za Lungo, ki se mu vztrajno oddaljuje....Kekec, bi rekel Srečo. Ah kako sladki so trenutki ko koga "nabiješ"...
Predvidena pavza na jugu Skorpiosa, Onasisovega otoka, na Jackulinini plaži je žal neizvedljiva. Ko se približujeva, sem vesel, ker iz daljave z daljnogledoom ocenjujem, da ni nobene barke v zalivu....Pre štirimi leti sva bila tu zadnjič...
 |
| Objek in plaža namenjena Jacueline Kennedy Onassis |
Spet eno od kosil na kolenih...ni prvič! Odplujeva naprej proti Levkasu, kjer sva ob osmih zvečer. Skoraj tečem v trgovimo z ribičijo. Lastnik, Spiros, že vse ve, kako mi je riba ušla s kompletnim priborom in se samo smeje ko me vidi. Bogdan iz jadrnice Lare, ki pluje pred nami, je za mene naredil poizvedo in pravzaprav rezerviral, kar potrebujem...Zadovoljnja sva oba, Spioros, zaradi posla, jaz ker imam spet "svojo igračko". Skoraj sem že na izhodu z trgovine, ko pride za mano Spiros in mi podari še eno rapalo. "Teke it, my friend," reče. "Ta dela, boš videl, spomnil se me boš!"
Usta imam do ušes in sem srečen ko otrok.... Jutri bo nov dan. Spet bom lahko lovil ribe, a zdaj bo vse privezano...
Pozicija ob koncu dneva:
(Levkas - Paxos / Mongonissi) / SPET ODLOČEN KORAK PROTI SEVERU, KAPITAN SI ZAŽELI KOLBICE...
(sobota,22. julij 2017)
Levkas vsekakor nudi kompletno oskrbo jadralcu. Kompleten shoping, da je »bančna kartica lahko vroča tudi od drgnjenja po post terminalih, ne samo od vročine, prijava oz. urejanje DEKPA, nafta, voda, deli za barko, ribičijo, skratka vse, kar rabiš in še zastonj privez, ali sidranje neposredno v centru, nasproti vse te naštete ponudbe. Most se odpira ob polni uri, prehod je širok, tako da se »zapodijo« v kanal vsi na enkrat. Torej ni prednostnega pravila.
Današnji cilj je otok Paxos. Želja je, da bi našla kakšno Taverno z glasbo in morda še s kakšnimi nastopi. Izberem Mogonissi, na jugovshodu (SE) Paxosa. Spomin na točno tako sceno je še kako živ. … (punčke so nekaj časa v taverni stregle, potem se preoblekle in plesale. Mh…«kolbice« so visoko skakale...Marija, marija…so učki kar pekli, pa ne od vetra in soli). Na barko sem menda šepal, kolikor se pomnil, ker me je »soproga« pod mizo z nogo dosegla v gleženj, ko sem že njeno tretje vprašanje preslišal, ha ha.
 |
| Kolbice leta 2013 |
 |
| Grško sladko... tudi to je potrebno poskusiti v Grčiji |
Na sidrišča prideva pred večerom, najdeva prostor skorja pred Taverno, ki je res simpatična (kdaj je pa bi'a še kakšna gostilna slaba :)?). Bark je kar nekaj v zalivu, a ljudi presenetljivo malo. Zvečer greva sedet pod borovce, »kolibic« pa danes ni, pas mater!
 |
| Teverna Pan & Theo - Monganissi /Paxos |
 |
| Predzadnji večer v Grčiji na letošnji poti |
O marsičem od tega pišem v tem Blogu. Pisanje Bloga je velika dodatna obremenitev, obveza. Vem, da vas je nekaj, ki menda z užitkom berete, kot pravite. Za vse vas pišem in zase seveda. Mislim da je obrazložitev, ki je napisana v uvodu te spletne strani in sicer, da v Blogu združujem ljubezen do Morja, jadranja, fotografije in zapisa doživetij, zadetek v polno. Pojavite se tudi »kritičari«, ki očitate da pišem prevečkrat v ednini. Pišem tako kot pač pišem, vsekakor pa ne gre za opis »družinskega potovanja«, ampak predvsem za poskus zapisa doživljana kapitana…zapis vseh evforičnih doživetij, ki jih pri meni mrgoli kot tudi zapis notranjih stisk, do katerih med plovbo zagotovo pride. Ni me sram opisov emocij polnih doživetij, ko ne veš kaj solze »na drugi strani« še zadržuje, da se ne prelijejo preko roba, ali pa kdaj celo se. Tako je, tak sem. »Gregor« sem, vodnar Gregor. Pa vam zaupam še nekaj…«včasih je pa Gregor bit' tudi težko«
Pozicija ob koncu dneva:
(nedečja, 23. julij 2017)
Z jadrnico »Laro« smo več ali manj ves čas v stiku. Izmenjavamo si koristne informacije in »pokamo štose«. Tako je prišlo tudi do tega, da je Bogdan iz Lare »Captain Laritis« in jaz iz Lunge »Captain Lungitis«. Posadke pa Larisisi in Lungitisi. V tem stilu padajo tudi sms_i. In danes se z Larisisi dogovorimo za srečanje na Erikuzi, na poslovilnen večeru. Oboji jutri zapuščamo grške vode. Enim se mudi bolj, drugim manj. Oboji pa z vso pazljivostjo spremljamo vreme, saj se, kod sem že pred dnevi napovedal, kvari. Približuje se frontalna motnja in ne bi jo radi doživljali nekje sredi Otranta, ali kasneje nekje na odprtem, morda ponoči in v območju velikih ladij.Težko težko se je odločiti. V kolikor ne bi bilo te frontalne motnje, bi se brez pomisleka odločil za varianto mimo Albanije. Do Cavtata, kjer si v hrvaških voda, je treba v komadu prepluti cca 175 Nm, kar bi mi bilo izziv. V kolikor pa si na tej razdalji zaradi vremenskih razmer ves čas napet, pa zagotovo ni prijetna plovba. Gledam vetrovne karte, gledam globalne modele z izobarami, gledam modela frontalnih področij. Gledam vse česar se spomnim…To so težke odločitve, pravzaprav edino težke. Vse ostalo pri jadranju, npr.: ali boš nekam priplul eno prej ali kasneje, je popolnoma brez pomena.
Zjutraj je bila barka mokra, kot bi pred kratkim padal dež. Vlaga skoraj 90%. Mokro barko zjutraj obrišem z »roso«, barka se na tak način tako lepo očisti. Spet je malo razsoljena. Plovba ob Krfu je znana, saj smo po isti strani Krfa šla tudi dol grede. Kje je že to?
 |
| Zjutraj pa barka vsa mokra |
 |
| Ni od dežja, od rose |
Še deset milj je do Erikuze. »Captain Laritis« že pošilja sporočila, če sva morda že pristala. Ne more vedeti, kaj sem med tem dogaja na barki…
…. Malo pred tem zapoje rolca na ribiški palici bzzzzzzzzzzzzzzzz. Pas mater riba! Zdaj imam priložnost. Palico držim v roki, pa še privezano, tokrat je ne izpustim. Bzzzzzzzz še kar poje. Počasi počasi zaviram. Čutim. Je »ONA« je » IBA IBAAAAAAA« navijam počasi in samo čakam, da napetost popusti. Ne bi bil preveč presenečen, če bi se snela. Ni pa ne vem kakšnega boja z njene strani. »Eh, nekaj malega je gor«, rečem in počasi počasi navijam. Vsake toliko trzne riba v eno ali drugo smer. Aha, tudi to smo že doživeli…Še vedno pa ne vem, kaj sem ujel. Počasi vse skupaj vendarle pripeljem do barke. Pas mater, kaj sem pa to ujel za eno beštijo? Kot ščuka izgleda…kaj pa če je to barakuda? Ribo spraviva v kokpit.
 |
| Barakuda! |
Mater, še to fronto, vremensko dam skozi, potem se pa za mene lahko ta dopust konča. Več ne morem menda doživeti.
A' vam povem še nekaj? Al' jest sem ujel ribo. Al' sem ujel barakudo! Ma sem vesel »ku radio«
Pozno popoldan se srečamo z "Laritisi" Dogovorjeni smo, da gremo v eno od Tavern ...za zakljujček letošnje Grčije.
A presenečenj v tem dnevu še kar ni konec. Na terasi Taverne, ki smo jo izbrali sedi samo še ena družba...
 |
| Družba, ki jo srečamo na terasi Taverne, kako je svet res majhen... |
Čez nekaj sekund oboji spoznamo, da smo Slovenci in se začne...:
O lej Slovenci!
A ste Dolenjci?
Ja tud'!
Iz od kje pa ste vi?
Trebnje...(nekaj km od Novega mesta)
smeh....
Ja od kje pa vi?
Iz Novega mesta!
smeh....
Za crkent; a ni še ni konca....
Čak, a vi morda pišete Blog, ki ga beremo med potjo...???
.....vzame sapo
Ja, če mislimo isti Blog (in res berejo ta blog)
Ena od deklet iz sosedje mize se obrne in praša še:
Pa ste vi morda iz Cegelnice (moj rojsktni kraj; del Novega mesta, kjer sem prežujvel vso mladost ?
Za crfkent!
Pozna tudi moje bratrance, Primoža, Andraža, Matevža....
Nazdravimo! Srečno, družba. Dobro Morje vam želim. Pa ne pijet samo "mleko"; ha ha!!!!A ne bi morda še kakšno uzico, haha ???? Jamassss ekipa!
 |
-------------------------------------------------------
Jutri nas čaka zoprna plovba. Odločitev je, da gremo oboji preko Otranta v Italijo. Prihaja vremensko poslabšanje. Srečno Lara, srečno Lunga!
Pozicja ob koncu dneva:
(Erikuza - Otranto) / OTRANTSKA VRATA
(ponedeljek, 24. julij 2017)
Ko to pišem sedim v kokpitu na sidrišču pred mestom Otranto. Za nami vsemi je dan, ki je skrbel. Otrantska vrata so pač otrantska vrata Tu koketirata Jadran in Mediteran. Vsaka ožina na Morju predstavlja neko specifiko in tako tudi ta. Vse pa je seveda odvisno od pogojev. Tokrat so bili mili. A vrnimo se k začetku…ravnokar smo se zbudili…tišči nas lulat…začenja se nov dan…
 |
| Megla... |
Pogled v okolico je konfuzen. Vse belo in kalno. Smo se zbudili, ali se nam samo sanja, da »tauhano« v velikem kozarcu kalne uze in upamo, da »šhorhelj malo pušča«… Ne, ne spimo. Megla je, da ne vidimo sto metrov okoli sebe. Prizor je impresionističen, želodcu pa ni do romantike. Potrebno bo izpluti. Etapa je dolga cca petdeset milj, severno od nas so že nevihte. Želimo narediti premik preko Otrantskih vrat, zapustiti grške vode in zapluti v svet »makaronov«.
 |
| Othonoi! |
Sonce topi meglo. Je že prijaznejše. Malo malo nam manjka, da bi lahko jadrali. Cilj je predaleč, da bi si lahko privoščili bordade in cik cakali v nedogled, kot da res nimamo ideje da bi počeli kaj pametnejšega.
Xwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
Obrazložitev zgornjih vrstic: zaspal sem sredi tipkanja naslonjen z mezincem na tipkovnico…..
Jadrom, s katerimi smo vendarle poskusili, pomaga motor. »Italijanček«, pravi Bogdan je to, ko zračiš jadra in hkrati drgneš motor. Kot vetra se malo spreminja, ali pa jaz spreminjam kriterije, ko ugasnem motor in vendarle samo jadram, kar se rezultira v odmiku od željenega kurza, pa tudi ne tako veliko, da bi bilo nesprejemljivo. Stanje Morja, mišljeno pri tem kot višino vala, se je že zdavnaj spremenilo. Vala je vse manj, ni več nabijanja v val, ni več špricanja. Piha do deset vozlov, barka drsi, kapitan pa poskuša dobiti, usta razlezena v nasmeh do ušes, nazaj na svoje mesto. Marija marija, kakšen užitek je jadrati s to Lungo.
 |
| Sredi Otrantskih vrat |
Na barakudo že komaj čakava, da po poskusiva, pa tudi, kaj bi čakala na kasneje, če pa so sedaj mirni pogoji pod jadri in bova v miru pokosil. Vprašanje, kakšne bodo še razmere na koncu. Obeta se sprememba smeri vetra v SW (jugozahod). Vetra naj bi bilo proit večeru že kar nekaj. Od ribe sem odrezal dva "fileja" (in jih prerezel zaradi dolžin ribe na pol), kot sem to že tolikokrat bral v raznih kljigah pomorcev, zdaj pa to prestižno opravilo naredim sam iz "svoje" ribe. Uauuuuu!
Barakuda in »lešo krompir« je danes moč izbrati na jedilniku in veseliva se tega izbora. Izkaže se, da je riba zelo zelo okusna. Spet eno dobro kosilo pod jadri. Črtica olivnega oljčka poboža lešo krompir hvarski plavac »pa jetra«. Lunga pa vmes ves čas leti… Pa kaj hočeš lepšega?
Kapitan s privošči popoldansko siesto. Ko se zbudim, je Italijanska obala že v vidi razdalji. Potrebno je menjati zastavo in ure iz »greek time«, prestaviti za eno uro nazaj. »Sranje!« Ko zamenjam zastavico, niti ne pogledam tja gor pod križ. Brezosebno zamenjam tisto fliko blaga. Ksenija se mi reži, me zafrkava in komentira: »aha, nobene euforije, nobene »krajše slovestnosti…«. Pa kaj bi slavil? Vse skupaj me navdaja z žalostjo, saj se potovanje počasi zaključuje, čeprav sva še hudičevo daleč na jugu. A »jug«, h kateremu se misli še tako pogosto vračajo je nekje drugje, je na najjužnejšem delu Peleponeza…. Tukaj je pa jug, ki diši po makaronih, pas mater!
Obetani SW veter prinese fantastičnio jadranje tudi v nadaljevanju dneva. Morje ravno kot miza, vetra sprva nežnih osem, ki se stopnjujejo v 16 vozlov, morda na koncu še malo več, Lunga pa »ihaaaaaaaaaaa«. Jadrava vse do vhoda v luko Otranto.
 |
| Otranto |
Pozno ponoči, ko nadaljujem s pisanjem Bloga na enkrat začne pokati. »Pas mater! Lahi« so usekel'«, pomislim…Pa ne gre za napad, zgolj ognjemet. Je to nam v čast? Hudiča, le kdo jim je povedal, da smo tu? Župan morda samoinciativno?
»Giovani«, pr'jatu! Stari, si se pa "stegnu", saj ne bi bilo treba, je b'lo pa lepo od tebe!
Pozicija ob koncu dneva:
(Otranto - Brindisi) / SPET DAN, KO SO PREJADARANE VSE MILJE
(torek, 25. julij 2017)
Nekako se nam še ne gre navsegodaj na pot. Otranto, mesto, še enkrat premami. Spet hodiva po ulicah starega mestnega jedra. Pogled na obrobje pove, da je Otranto tudi še kako letoviški kraj. Neposredno ob mestu je plaža, kjer mrgoli ljudi.
Zanimivi so tudi predeli, kjer so za kopalce narejeni posebni valobrani, ljudje pa se namakajo tu, kot bi bili v kanalih
 |
| "I bake močijo noge..." |
 |
| Kaos vrvi med jadranjem |
Veter imamo več ali manj ves čas v bok, iz zahoda, jakosti cca 16, 18, pa tja do 20 vozlov. Italija je tu nizka. Zavetja ne nudi. Veter prihaja "v refulih", potrebno je ves čas "delati na jadrih". Spet jadranje polno užitka, tik ob Italijanski obali (na spodnji sliki je GPS sled jadranja). Barka spet v svojem elementu. Krajšava jadra, krajši čas celo do druge kratice, ša še ne zadošča. Potrebno je zmanjšati površino tudi prednjemu jadru.
Dohitiva "Laro", ki je startala pred nama. Mahamo si in se fotkamo. Tudi "Laritisom" gre dobro :)
 |
| Lara v akciji! |
Pozno popolda se približujemo Brindisiju. Silhuet industrijske cone ne moreš spregledati. Jadramo mimo, vse do vhoda v luko.
Nekajkrat sva bila že tu, vse se zdi tako domače;) Del, namenjen natovarjanju in raztvarjanju velkih, svetilnik. Vse je tako kot je bilo prejšnjič... Tako prijeten je občutek priti nekam, kjer se počutiš "doma", po drugi strani pa problem manj za kapitana, ker ima "predpredstavo" prostora.
 |
| Svetilnik, ki ga tudi težko zamenjaš z drugim |
 |
| Letala, ki pristajajo v Brindisiju priletijo zelo zelo nizko |
Prekrasen spomenik mornarjem, v obliki "timuna" (krmila). Tudi to je Brindisi!
V Italiji smo. Menda se spodobi, da si privoščimo pico. Dogovorjeno; gremo (posadka Lare in Lunge)! Pivo seveda Moretti, tudi kot se spodobi...
V Brindisiju je zvečer živahen utrip. "Riva" je lepo urejena. Ko sva bila zadnjič tu, je bilo tu eno samo gradbišče. Zdaj pa sodobna razsvetljava, tudi kot drobne črte po kanitih tleh. Polno je kamnitih klopic za posedanje in ljudje posedajo. Seveda je veliko lokalov. V enem od njih vrtijo zanimivo glasbo in ljudje plešejo kar po ulici. Kasneje, ko se pozno zvečer za "svojih pet minut", še sam malo sprehodim tu nekaj časa opazujem ta ples. Obvladajo ga vsi je posedben, zelo čuten. Moški in ženska sta z obrazom tesno privita drug ob dugem. Telesi sta nekako pod kotem. Noge imajo polno obratov in kroženj, da pričakuješ vsak čas zaplet. A je vse tako sinhrono. Zabavam se, ko opazujem starejšega domačina, dosti manjšega od plesalke, znatno mlajše, "dobro grajene" plesalke. Kot rečeno, obrazi naj bi se tesno prilegali telesi pod kotom. No, stari "štopeljc" je verjento res imel namen nasloniti obraz tesno ob obraz brhke mladenke... Glede na rezliko v velikosti, pač ni šlo. Se je pa znašel in bil ves čas tesno "zarit med joške" soplesalke... Marija marija, kako zanimivi so ti južno Italijanski plesi...
Še ostajam na "rivi". Tu se dogaja, pa saj zvečer in ponoči se vedno dogaja. Pristaja ogormna luksuzna jahta "Astrid Conroy". Vsa osvetljena...
 |
| Foto ladje, ki jo omenjem; iz www |
Zasliši se nov komad glasbe...stric plesalke ne menja...Odidem na barko.
Pozicija ob koncu dneva:
(Brindisi - Monopoli) / ITALIJANSKA OBALA S SVOJIMI MESTI VSE BOLJ PRESENEČA
(sreda, 26. julij 2017)
Do Viesta je iz Bindisija še cca 110 milj. Vreme se še vedno ne umiri. Še vedno so možne nevihte. Situaciji je prilagojena odločitev o dnevni etapi. Lunga gre do mesta Monopoli. Oddaljen je malo manj kot 40 milj. Tokrat Lunga ne dobiva veter v bok, tokrat prihaja in sverozahoda, kar pomeni jadranje v veter (orca). Jadranje je za malenkost počasnejše, hitrosti okoli 6 vozlov, je pa manj "refulasto" in zato prijetnejše. Sprva je kazalo, da ni verjentosit za padavine, a pogled na obalo na levi strani ni povsem pomirjujoč.
 |
| Kot pošast... |
 |
| Kaplje dežja...prozor, ki ga na tej poti še ni bilo moč doživeti... |
 |
| Kosilo na poti |
Po sednih urah je Lunga v mestu Monopoli. Prvič! Srednjeveško mesto preseneti. Komaj čakam, da se "zakopljem" med ulice. A potrebno je najti najprej privez in tu je kar nekja težav s prostim mestom. Sledi sodelovanje jadralcev na kopnem, ki imajo tu že privezane barke na bok, malo pomaknejo svoje in nekako "zrinemo" vmes še Lungo. Seveda je potrebno nato takoj vspostavit stike z javnostjo in to mi gre vedno "dobro od rok"....
 |
| Monopoli |
 |
| Lunga zadnja v vsti |
Sledi ogled mesta. Kako simpatično mestece. Velika večina hiš ima pročelja okrašena s cvetje. Polno detaljčkov je okrašenih z razno raznimi lučkami. Prižgane so tudi nekatere "novoletne".
Ulice ozke, polno je manjših trgov. Še hišne številke niso običajne.
V Monopoli se bo potrebno še vrniti. Ali pa ostati še en dan...??? Jutri se obeta kar dosti vetra direktno v nos. Hm, morda nadaljujeva s potvanjem pojutrišnjem? Vse lepo in prav, samo raspoložljivih dni počasi zmanjkuje...Potreben bo premislek. To že, samo proti "vetru lulat", pa tud ni ok...
Pozicija ob koncu dneva:
(Monopoli) / ČAKAMO BOLJŠE POGOJE ZA NADALJEVANJE POTI
(četrtek, 27. julij 2017)
Včerajšnja tezo, da najverjetneje ostajava še en dan v Monopoliju, zjutraj po pogledu na vremenski kart, samo še potrdim. Ostajava še en dan tu v mestecu, ki nama je tako všeč. Všeč nama je tudi jadralska družba na pomolu. Sosed dve barki pred mano, italijanski skipper, ki je bil včeraj glavni ponudnik akcije na pomolu, da so nama omogočili privez, me pokliče že z imenom, s sosedom za nama, francozem na katamaranu pa tudi ves čas nekaj duhovičimo. Nikjer nobenega »tabornika« barke več ali manj namenjene jadranju. Italijan je ves navdušen nad katamaranom strarejšega Francoza, katamaranom brez vseh nadgradenj in konstrukcij. Komentira: »Perfect, just sailing…!« Smo jadralci malo pozabili na to. Pogovori vse prevečkrat tečejo polni tehnike o objektih, ki vse bolj postajajo kletke. Kje smo pustili sanje, kjer otroške želje, kje hrepenenja o svobodi?
 |
| Perfect, just sailing! |
Malo pogledam v ladijski dnevnik. Letošnja plovba je bila izrazito potovalna. Iz ladijskega dnevnika: po dnevih:
Vodice – Kaprije 4,8 Nm
Kaprije Rogoznica 18,6 Nm
Rogoznica – Komiža (Vis) 31,8 Nm
Komiža - Vieste 74,7 Nm
Vieste 0 Nm
Vieste – Otranto 162,2 Nm
Otranto – Othonoi (Grčija) 49,1 Nm
Othonoi 0 Nm
Othonoi – Peleikostrita (Krf) 33,4 Nm
Peleikostrita – Laka (Paxos) 31 Nm
Laka – Levkas 33,4 Nm
Levkas – celina 6,8 Nm
Celina - Zakyntos (Zakyntos ) 58,7 Nm
Zakyntos – Katakolon (Peleponez) 23,7 Nm
Katakolo – Pilos (Peleponez) 55 Nm
Pilos – Limeni (Peleponez) 42,3 Nm
Limeni - Diros - Kayo (Peleponez) 29,9 Nm
Kayo 0 Nm
Kayo – Finakouda (Peleponez) 48,5 Nm
Finakouda – Katakolon (Peleponez) 57,6 Nm
Katakolon – Zakyntos (Zakyntos) 25,4 Nm
Zakyntos Levkas 67,9 Nm
Levkas – Paxos 36,4 Nm
Paxos – Erikuza 54 Nm
Erikuza – Otranto (Italija) 51,1 Nm
Otranto – Brindisi 42 Nm
Brindisi – Monopoli 39,1 Nm
Monopoli 0 Nm
Skupaj do sedaj:
29 dni potovanja
1063 milj (Nm) = 1969 Km
Primem se za glavo ob tej statistiki. Enostavno zaključim: ja je bilo tako, a ne tako hudo, kot si kdo misli. In čakam spet kakšno »pametovanje« … in povem, kar je povedal že Prešern»Le čevljem sodi naj kopitar«. Zanesljivo se bere tako velika številka prevoženih milj v tem času grozno, a če ti plovba ni odveč…vzameš to kot način življenja v tem obdobju…Sicer pa; a nisem že nekje napisal, da je verjetno lepo tudi »znamke zbirati«… Amen!
Del dopldneva mine ob sprehodu po res zanimivem Monopoliju in ob počivanju. Popoldan pripluje tudi Lara.
 |
| Monopoli je ribiško mesto |
 |
| Parangal! |
 |
| Katedrala |
Jutri zapuščava Monopoli. Pred Lungo je dolga plova prečenja Jadrana...
(Monopoli - Biševo ; ITALIJA - HRVAŠKA / NAZAJ PREKO JADRANA
(petek, 28. julij - sobota, 29.julij 2017)
/z zamudo naloženo, ker ni bilo možnosti za kvalitetno internetno povezevo/
Zapuščava
simpatični Monopoli. Zagotovo se še vidimo. Da se je vreme stabiliziralo in so
pogoji za plovbe primeri, je dokazoval jutranji pogled na prazen pomol. Vsi so
šli razen »mojega« Italijančka, a kot skipper čaka ljudi. Po napovedi naj bi
bila del dopoldneva še nama neugodna smer vetra iz severozahoda, jakosti do 15
vozlov, kasneje, predvsem popoldan pa
naj bi prišlo do spreminjanja smeri vetra v sever, severovzhod, vzhod in vse do
jugovzhoda zvečer. Popoldanske smeri vetra so v vremenskem modelu »Aladin« na
beli podlagi in navtiki vemo, da to pomeni komaj kaj vetra. A naša Lunga gre
tudi z dahci vetra, zato me to ne skrbi preveč. Glavno je, da je vreme stabilno
in da barko prepeljem čez Jadran. Letošnje jadralske ambicije so že zdavnaj
potešene. Vse do juga Peleponeza sva »jadrala v eno«. Zdaj mi je skoraj vseeno.
Plovba se počasi zaključuje. Če ne bo vetra, bo pač pel motor. Rezerve nafte
imam tako ali tako dovolj.
Takoj po
startu ob 7:30 zjutraj, v skladu z napovedjo, že orcava (jadranje ostro v veter).
Lunga ne pluje proti cilju v želeni smeri. Glede na predvideno spreminjanje
smeri, kar naj bi bilo za naju ugodno, pa je to vseeno. Vetra ni veliko, komaj
malo več kot 8 vozlov, a za Lungo dovolj. Jadrava s hitrostjo cca 4 do 4,5, kar
je v skladu z želenim povprečjem 4 vozle. Stanje Morja 1, max 1-2, kar pomeni,
da ni valov. Kar smeji se mi, ko vidim
te pogoje. Spet tisti občutek užitka pri jadranju. Kolikokrat že na tj poti…
Jug Italije
se počasi odmika izpred oči, kopno na splošno pa ne. Garganski polotok močno
izstopa iz sicer dokaj ravne obale tega dela Italije in tako se Viestu npr šele
približujeva. Ves čas smo v »VHF« kontaku z Bogdanom in Petro (Ota se me
izogibaJ) iz jadrnice Lara. Ona dva še
ostajata v Italiji. »Itak«, fučka se jima. Če ne bosta prišla domov jeseni,
bosta pa spomladi; a ne, če se malo šalim? Morda ima samo Ota (njihova
terierka) kakšne obveznosti jeseni. Morda kakšno izobraževanje. Tečaj lizanja
gotovo ne potrebuje. Ko smo v Brindisiju zaključevali večer pri njih v kokpitu,
mi je »kao nevidno« pod mizo ves čas izdatno lizala desno nogo, da imam še
zmeraj vse kocine zalizane. Sedel sem kot »pribit«, kaj sem pa hotel drugega in
upal, da se ne loti še višje…Pas mater!
 |
| Poslovimo se od Lare - Laritisi:))) |
Pa vendar, z
urami plovbe pogled na kopno na najini levi, postaja vse manj jasen in malo
kasneje e samo še Morje okoli in okoli. Kako magičen občutek je to. Morda je
tudi to razlog, da rad plujem, če je le možno, po malo daljši varianti na drugo
stran Jadrana. In pogoji so zdaj za to tako idealni. Morje je popolnoma mirno, vetra dovolj za
jadranje s hitrostjo 4,5 – 4 ali celo 5. Idealno.
 |
| Vsake tri ure oddčitam poizicijo in jo vrišem v karto. Klaksika, ki na tako dolgih odprtih etapah ni odveč... |
Veliko ur je
še pred nama. Predvidoma, z vračunano morebitno slabšo hitrostjo napredovanja,
prideva v Komižo na Visu morda jutri zvečer. Fučka se mi. In zakaj pravzaprav
bi moral biti jutri zvečer v Komiži? Pomislim: »pa saj če sem jutri zvečer v
Komiži pomeni, da zvečer tam tudi spiva? Opa, zakaj že? Saj potem je pa ja
vseeno če jadrava tudi še naslednjo noč in prideva pojutrišnjem zjutraj na
carinski pomol v Komižo«. Torej lahko jadrava še z slabšim povprečjem kot pa
načrtovanim »4«. Juhu!!!! To mi je všeč. Dokler se bova premikala, ne prižgem
motorja sklenem in sklep zadržim zase…ha ha, iz znanih razlogov, ker nisem
namreč prepričan, da Ksenija razmišlja podobno. Vem da sem že napisal, pa kaj,
če je pa res. Ko zapluješ v 24 ur, se začne popolnoma drug ritem življenja na
barki. Bereš, gledaš, počivaš, morda malo spiš, da napolniš zalogo za nočno
»gvardiji« (stražo), spiješ kavo, tudi kakšen špricar (no ja, nekatera opravila
pač večkrat ponovimo) skuhaš kosilo, pa spet malo počivaš, bereš, gledaš… Za
vse, prav vse imaš čas in za vse, prav vse, je vseeno kdaj narediš. Nobenih
omejitev, nobenih časovnih stisk, nobenih »presij«. Seveda to je možno samo, če
si tako narediš in si tako dovoliš…
Kosilo imava
pozno popoldan, zakaj že? Ker je vseeno! Spet tista jed s testeninami.
Pripravimo zelo na hitro prepraženo zelenjavo, da ostane še »al' dente«, če
lahko tudi za zelenjavo uporabimo ta izraz. Skuhamo pirine, ali podobne široke
rezance in jim na koncu skuhanim vmešam še na tanke trakove narezan pršut in zeliščni sir. To dvoje je
samo »surovo« dodano in nič termično obdelano. Vrhunsko, vam povem. Izmišljena
jed letošnjega dopusta! Imena še nima…:9))
Morda pa »testenine a la Greekgor«.
Pozno popoldan se znajdeva v gosto prometnem pasu. Spet bližnja srečanja!
 |
| Prihaja noč a plovba se nadaljuje |
 |
| Pri del noči prevzame Ksenija |
Slabo spim,
vroče je ko hudič. Menjam vse možne lokacije za spanje na barki. A vse kaže, da
ni samo to. Verjetno je v podzavesti skrb nad gostoto promet. Ob enih zjutraj
se ne morem več »prekladati«. Grem vem v kokpit. Ksenija pove, da je
neverjetno,a da prometa, tistega pravega, bližnjega, že vse od kar sem šel spat
sploh ni več… A, ja??? Morda sem pa slabo opredelil območje največje gostote
prometa in je šlo to že mimo, v vidnem delu dneva. Ponudim predčasno menjavo, a
je odbita. Uležem se nazaj v posteljo in za eno uro zaspim ko ubit…Očitno je
bila skrb v podzavesti kar velika.
Moj del noči
je krajši. »Dvakrat se obrnem« in se začne noč poslavljati. Blizu Palagruže
sva. V istem hipu začutim tudi veter iz severovzhoda…burin? Tako daleč menda
vendarle ne? Ugasnem motor odvijem prednje jadro. Začnem jadrati.
Ne želim
hitrosti, glavno jadro zato ne dvignem. Premikam se komaj slabe tri vozle.
Ustreza mi, želim tu pri Palagruži doživeti rojstvo novega dne. Popolna tišina.
Izklopim avtopilot, krmarim sam, da še mehanizem avtopilota ne povzroča hrup.
Slišati je samo šum drsenja barke po morju. Na vzhodi strani obzorja postaja
svetleje. Pijem čaj, komaj diham. Nebo se loči od Morja,nista več tesno skupaj.
Morje ostaja temno, nebo pa vse bolj v škrlatno. Teater! Sedim v prvi
vrsti…
Palagruža za mojim hrbtom dobiva vse jasnejše obrise. »Zakaj ne bi šla na
Palagružo, kamor sva želela že nakajkrat, ko sva spet tako blizu,« pomislim?
Želja je še kako močna, a se zavem, da bi bilo to tako, kot bi na vrh gore
tekel zgolj po žig. Palagruža naj počaka na drugo, samostojno zgodbo. Vrednejše
bo.
Med tem se
na vzhodu menjajo prizori, pravzaprav odtenki istega… Kakšno doživetje;
jutranji čaj ob sončnem vzhodu ob Palagruži…
A do
končnega cilja je še skoraj štiridest milj (več kot sedemdeset km), jaz pa se
počutim tu, ob Palagruži, kot bi bil že doma. Objestnost? Niti slučajno ne.
Ljuba in vredna mi je vsaka milja, a ob vseh razdaljah, ki sva jih letos
delala, pa štirideset milj res ner predstavlja kakšno posebno razdaljo. Kar
nekaj časa še jadram samo s prednjim jadrom in severovzhodnikom, ki pa začne
počasi popuščati. Več ko petnajst, morda celo dvajset milj pred Biševim sva, ko
je veter že jugovzhodno smer, kar pomeni čisto krmo (veter od zadaj). Pomislim
na glavno jadro. Vem kako bo z njim ob
tej smeri. Špinaker? Po toliko milja in »samo« toliko milj pred koncem? Niti v
snu se mi ne da. Prižgeva motor in nadaljujeva z »br br br«.
 |
| Zjutraj dobiva družbo... |
Lunga je
spet v hrvaških vodah… Sušac, Lastovo, Svetac, Brusnik, Biševo, Vis, Jabuka, ki
se ne vidi sicer, a jo čutim. Vse pred nosom. Povsod sva že bila, povsod so
spomini in doživetja.
Ob cca 13h spustiva
sidro v zalivu Salbunara, na zahodni strani Biševega. Več kot 140 milj ja za
nama na etapi preko Jadrana. Običajno rečem in mislim in tako tudi tokrat:
»bilo je vredno pluti…«
Pozicija ob koncu dneva:
(Biševo – Komiža - Drvenik/Krknjaši) ; VEČER NA KRKNJAŠIH
(nedelja, 30. julij 2017)
Sprašujete me, kako je kaj v hrvaških voda? Bom napisal spet
kar v stilu Senka Karuze.
… oni nas napadajo, a
mi se branimo!
Oni lovijo ribe in
skrivajo ribiške palice, mi to vemo in lovimo njih. Manjkajo nam te ribice v
naših mrežah ko strugamo nežno po dnu z našimi kočami. Oni bi želel kupiti kaj
v trgovini, ne vejo, da imamo blagajne že na bojah. Oni mislijo, da imajo sidro
za to, da lahko spijo kjer hočejo. Nekaj se ne razumemo. Mi mislimo da skrbimo
za njih, oni mahajo z rokami in preklinjajo. Sprehajamo se po ulicah, delajo
nam »gužvo«. Oni iščejo, kje bi pojedli »frigano sardelo,ali girico«, ne
opazijo da imamo mi velike, »lepo vzgojene«ribe. Sprašujejo nas oni, zakaj
imajo že »kalne oči«. Ne vejo zakaj. »Zavijajo z očmi in gledajo z belim«, ker
se že več dni dolgočasijo in jim je toplo«, bi jim morali povedati resnico.
Mislijo oni, da je zrak brezplačen, ne vejo, da je sezona tako kratka. Obveščamo
jih mi, že štiri dni, da »pluta pet meterski balvan« (hlod) pred vhodom v Splitsko
luko, oni mislijo, da bi ga bilo potrebno »skloniti«. Mi mislimo: »a ko če to
platiti?«. Oni ne razumejo, da morajo »ploviti oprezno«. Želeli bi oni pristati
sredi dneva na carinskem pomolu v Komiže, ker morajo tam pristai. »E, ne može«,
ker je tam privezana že ladja naše vojske.
…oni nas napadajo, a mi se branimo!
Malo parodije, a čisto blizu resnice. In res je, da že nekaj
časa poslušam »secirute« o plavajočem hlodu. Tega pač ni moč razumeti, ne
razumeti, sprejeti. Vsaka ribiška ladja, bi lahko privlekla ta hlod do obale.
Tako pa…v tej masi prometa, na višku sezone… hlod potuje svojo pot…
Jutro še v miru odživiva v Sablunari. Tu je res še nekakšna
oaza miru. Potem pa vendarle narediva premik proti Komiži.
 |
| Sablunara |
 |
| Kdo ve kakšna je usoda tega vinograda |
In kot opisano…na
carinskem pomolu, tistem malem razpoložljivem prostoru, kjer moraš pristati, ko
prihajaš iz tujine…lepo na boku vojaška ladja. Lungo od zadaj dohiti in prehiti
policijski čoln. Že od daleč trobi vojaški posadki in to dolgo in vztrajno.
»Super«, si mislim. Zdaj bodo tako ali tako oni to uredili. Aha, »malo morgen«.
Pride do prepira med »oblastjo in močjo«. Policija pizdi in jih odganja.
Mladenič, maneken, s šminkerskimi očali,
očitno »zapovednik broda,« uveljavlja svojo moč in kokodajsa nazaj. Vprašujem
policijo, kaj naj naredim in kam se naj
privežem?
 |
| "...oni nas napadajo, a mi se branimo..." |
Pride še lučka uprava svojim
čolnom in idejami. Želeli bi krmeni vez med vojaško ladjo in turistično. »Ok«,
kaj mi preostane? Prostora za privez med ladjama je malo, veter za valobranom
pritiska barko proti mestnemu delu. In midva sva dva. »Popizdim«, prekinem
manever pristajanja, zaokrožim do policaja in mu z višjim tonom sporočim, da ne
grem na predlagano mesto, ker je meni glede na situacijo neustrezno, da bom šel
nižje na »komižko rivo« in to na BOK in naj se oni med sabo dogovorijo »ko je
jači«, jaz pa bom od tu urejal, kar moram urediti. Nihče nič ne reče. Lunga
pristane na boku, kljub prihajajočim barkam…
Formalnosti so urejene. Današnji dan želiva zaključiti na
Krknjaših pri Drveniku. Imava dan rezerve, pravzaprav dva. Ni lahko planirati
vračanje, ko si tako daleč, kot sva bila. Nujno je potrebno računati na kakšen
dan rezerve. V Krknjaših je sicer res zelo zelo lepa laguna s prečudoviti vodo,
a gužva za znoret. Tega v Grčiji nisva bila navajena. Del etape prejadrava v lepi orci. Zavedam se, da je to verjetno zadnje jadranje na tem potovanju. Kot vedno mi je težko ob tem...Misli se pogosteje vračajo na milje, ki so za nama.
 |
| Še zadnja orca na tem potovanju |
 |
| Milje se kopičijo, navtični peljarji menjajo... |
Izbor Krknjašev pa vendarle ni naključen. Konoba Krknjaši z
znanim parom »Dragica i Ivica«. Ivica je eden od bolj znanih hrvaških ribičev
in z svežo ribo, »divjaki seveda«, oskrbuje svojo konobo dnevno. Pravzaprav ga
v ribolovu že nadomešča sin. Znani so tudi po svojem zelenjavnem vrtu in s tem seveda po domači zelenjavi. To
destinacijo izbereva za nekakšen zaključek potovanja. In nima žal. Ambient, kot
da sediš v nekem vrtu, zobatec, nekaj ur star, sočen da se ti topi v ustih in ima
res svojevrsten, prvinski okus. Žar zelenjava kot priloga in domača mešana
solata z domačim kisim pa…a jaj jaj jaj…nisem vedel, da ima vse to lahko tak
okus. Vem, si mislim, da nisem prepričljiv, tudi sam ne bi verjel, a poskusite ob priliki.
 |
| Konoba Krknjaši |
 |
| Konoba Krknjaši |
Cena pa…«jebiga«, včasih si lahko kaj privoščimo, zamižimo
in pozabimo, če je tega vredno. In tokrat je bilo vredno! Huje je če
plačaš…jajčka imaš pa malček nižje…
Pozicija ob koncu dneva:
Krknajši – ČOFA ČOFA OKOLI BARKE - KAPULA IN NEČAKINJA...
Pozicija ob koncu dneva:
Krknajši – ČOFA ČOFA OKOLI BARKE - KAPULA IN NEČAKINJA...
(Ponedelje; 31, julij 2017)
Zadnji dan rezerve ostaneva kar na istem sidrišču.
Sprijazniva se z gostoto sidranih bark. Želiva še en dan brez premikanja. Čez čas,
ko sediva v kokpitu in naj bi uživala v nekakšnem spokoju, se spogledava in
vprašava: »in kaj naj zdaj počneva…?« V resnici nikoli nisem lovec na daljave
in na presežke v tem smislu, pomembna so mi doživetje. Letošnja plovba je bila
posebna. Zapluti v tem razpoložljivem času, ki ga »roko na srce« ni bilo malo,
tako daleč na jug, je zahtevalo skoraj neprestano premikanje. V dnevu na sidru
in čofa čofa okoli barke, se nekako ne znajdeva…
Še enkrat obiščeva Konobo v Krknjaših. Včeraj bi bila
sladička preveč, danes pa bi šla zlahka. Ne moreva se upreti še enkrat naročiva
solato. Paradižnik ima pol okus, kot bi šlo za nepoznano zelenjavo, solata
čvrsta, hrustljava, čebula je sladka in se kar topi v ustih.
 |
| Konoba družine Špika |
 |
| Pod mizo se znajde Bigelček. "Pa menda ni Lajka od našega prijatelja Dušana Vesela", se vprašam? (Pojasnilo: to je interni štos, ki ga razumejo samo novomeščani; pa nič hudega) |
 |
| Tihožitje s solatko in mojim klobukom, ajd pa še kvarat vina za barbo...:) |
Pogovarjam se z
Dragico, skupaj z možem Ivico vodita to družinsko konobo. Presenečen sem,
ko izvem, da družina Špika dejansko živi tu na tem prostoru in prideluje te svoje
dobrine. Torej so v celotni »avtonomni«. Vse kar nam turistom ponudijo in
prodajo, pridelajo s svojimi rokami. A je potrebno seveda delati. Ko Dragici ob
slovesu, po tem, ko si ogledava njihov vrt rečem, da vem, da imajo
kaj delati, odgovori: »drago mi je, da ste to primijetili…«
Sprehodimo se po vrtu…raju, kjer zraste
vse na prvi zemlji in se koplje v soncu in ljubezni domačih… Če kje velja, velja tu, da je res vse samo bio. Pri obdelavi
vrtov se tu pa res ne uporablja prav nobenih sredstev, ker preprosti ni
potrebe... Nečakinja, "marija marija, ta je šele "bio", ki poleti pomaga pri strežbi uporabi izraz, da je vse to
pridelano na »prvi zemlji«…torej zemlji, pa recimo temu, »kot jo je bog
ustvaril«. In zaveš se prestiža, da si sredi prvobitne narave. Vse je sočno in
čvrsto, kot tudi nečakinja, ki nama že drugi dan streže. Tudi ona je kot del
»prve zemlje«, z ne narejenim nasmehom iz nje še zvečer izžareva sonček,
energija. Gledam jo in pomislim, kakšen greh bi bil, da bi se udeležila
tekmovanja misic (sintetičnih "lepotic")…bi bilo tako, kot da bi čvrsto solato iz Krknjašev poskušal
primerjati z ovelo in pesticidi polno solato na policah hipermarketov...
 |
| Ta čebula tehta 1Kg... |
In pride na vrsto sladička, na katero sva pravzaprav prišla,
pa bi bil greh, če bi prej izpustila sočno solatko in nasmeh »nečakinje«.
Špikovi ponudijo svojo varianto palačink, z obrazložitvijo: palačinke z domačo
marmelado iz limon, sladoledom in domačim prelivom narejenim iz kaktusov…in
barva je naravna, da ne bi kdo pomislil, da gre za umetna barvila. Vse domače…pri
fotografiji dodam še »domače« ozadje :))))
Povsem sem prevzet z vsem kar vidim, padem popolnom v
fotografijo. Dragica opazi, da menda že petindvajsetkrat fotografiram čebulo in
komentira: »stvarno vas je fascinirala
ova kapula«. Malo mi je nerodno. Izpadem kot navadni mestni trot, ki prvič vidi
vrtnarski pridelek. Mika me, da bi se izvlekel s tem, da sem profesor na
biotehnični…in da sem se zadnjih deset let poglobil v čebulo...
Sprehajam se po tem raju »prvi zemlji« gledam ribiški
pribor, ki ga je vsepovsod zadosti. Zavidam tem ljudem. Vem da delajo in videl
sem mlade fante, ki so šli sredi noči na ribolov in videl sem jih ko so se
vračali sredi dopoldneva nazaj. In tako dan za dnem. Vse to vem, morda si ne
morem predstavljati vsega v popolnosti, a ti ljudje živijo res svoj svet in
svoje vesolje, daleč stran od vsega, daleč stran od norega vsakdana, ki ga
moramo živeti mi...
Še zadnji večer na sidru, še zadnji večer na Lungi na tem dopustu, potovanju. Zunaj sedim v kokpitu in pišem ta blog. Končam in ugasnem prenosnik. Svetloba ekrana me izpusti iz svojega snopa. Zvem se noči, popolna bonaca je. Vležem se na hrbet. Lučke na vrhu jamborjev sidranih bark se mešajo z zvezdami. Misli stečejo na nočne plovbe sredi odprtega morja...ta, bi bil zadaj rad...tam je svet, ki mi je tako lep. Grem po daljnogled, uau....milijoni ni milijoni zvezd....posrka me v kozmos....
Pa kako naj jaz zaključim plovbo?
Krknajši – marina Agana pri Trogirju - DAN, KI JE "ZA POPIZDIT"
(Torek; 1. avgust 2017)
Kaj bo drugega kot najbolj tečen dan. Barko je potrebno izprazniti, počistiti, posesati, prebrisati, razsoliti, poribati palubo in še marsikaj. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre za ekstremno tople dni in seveda to,da imaš za sabo dopustniške dni. A ni kaj. Ta dan pride. Barka gre jutri v roke drugega kapitana in nastajale bodo nove zgodbe.
Na poti sva bila 34 dni, najdlje do sedaj. Tako je bilo naključje letošnjega dogovarjanja s solastnikom Vinkotom. Glede na večje število dni, predvsem pa dejstvo, da sva našo Lungo, ki ima sicer stalni privez v Vrsarju, imela izjemoma možnost prevzeti že v Dalmaciji (Vodicah), kolega jo pa prevzema tu na jugu, nasproti Trogirja, sva to izhodišče izkoristila za daljši premik proti jugu.
Nekaj dejstev:
Na tem potovanju sva prevozila 1247 milj (2309 Km). Na najjužnejšem delu Peleponeza je bila Lunga oddaljena samo dobrih dvesto milj od Libije. Pri spremljanju vremena je bilo potrebno upoštevati vremenska področja južnega Jadrana, severnih Ionov, južnih Ionov in področje Kithire.
Predvideno je bilo, da se bodo smeri stalnih, oz. najpogostejših vetrov med potjo spreminjale in so tudi se. Prvič sem imel občutek, da se geografsko res premikam v druga področja, zato to pišem. V teh pogledih, sem se med potjo marsičesa naučil.
Ribolov je bil letos uspešnejši kot do sedaj, vsaj prijemi so bili in to ne malokrat. Tudi ob tem, ko mi je ob močnem prijemu kompleten pribor padel v morje, sem se marsikaj naučil…in šolanja običajno niso poceni…a ne? Ulovljene Barakude pa seveda ne bom nikoli pozabil...
Nad vremenom se pravzaprav nimam kaj pritoževati. Nekaj nestabilnosti je bilo, a sem jih predvidel in se jim prilagodil. Veter sicer ni nikoli presegal jakosti cca 20 vozlov (pustimo nekaj izjem). Ogromno etap je bilo prejadranih v kompletu, od prve do zadnje milje. Splošno lahko rečem, da je bilo na tem potovanju ogromno jadranja. Sploh dol grede. Če samo pomislim na prehod Jadrana na začetku, ko sva celo noč letela 6, celo 7. To je bilo res hitro prečenje Jadrana. Zgodba vračanja proti severu seveda ni tako idealna, če upoštevamo, da se vračamo v severozahodne vetrove in je naša smer ravno proti vetzru. Predaleč si za klasično jadranje proti vetru iz bordane v bordado (cik-cak). Ni enostavno ujeti termin, da bi lahko jadral, zato mora marsikdaj pomagati motor, sploh, če si časovno omejen. Tretjič sva potovala v Grčijo in najmanj drugič sem si želel vračanja ob Albanski obali, pa za to ni bilo pogojev. Bodo morda pa četrtič. Ja, v Grčijo zagotovo še greva. Prvič je bil Grčija samo za sebe zadostni cilj, drugič sva rekla manj milj, več zalivčkov in tako je tudi bilo, letos tretjič je bilo definitivno popolnoma potovalno nastrojeno vse skupaj. Prihodnjič, to je bilo sklenjeno že letos med potjo, greva h Grkom…A vmes kakšno leto pavze in Jadrana.
Pisanje bloga, ko se odločiš zanj, je res obveza in delo, vendar sam pri tem neizmerno uživam. Čas zanj najdem pretežno v poznih poznih urah, spanec pa nato »doštukam« preko dneva ob priložnostih. Pa saj spati je pravzaprav včasih dobesedno škoda, ko se pa toliko dogaja, da komaj dohajaš in jaz imam marsikdaj občutek, daje zame 24 ur na dan premalo…Veliko pomenijo vsi odzivi in vedenje, da vas je kar nekaj takih, ki ste dnevno z pveseljem čakali nov zapis. Moj način ni tehnični in ne gre za zapisovanje podrobnosti, ki jih navsezadnje lahko najdete v peljarjih. Moj namen je zapis občutij, ki se porajajo ob poti. Vem, za ene super, za ene brez veze. Tisti drugi tega sedaj tako ali tako ne berete. Fotografija in misel na zapis, ki bo nastal zvečer, je pri meni tekok dneva tako močno prisotna,da včasih ne vem več ali doživljam, ali »rišem« občutje s fotografijo, ali v glavi že pišem. Fotografije kakršne so, niso naključje, še manj rezultat naknadne obdelave v »photo shopu«. Dober fotoaparat, kot kdo misli, nima veze pri tem. Vedeti moraš kaj želiš prikazati in na kakšen način. Aparat je zgolj podaljšek duše, če lahko tako zapišem. Z njim na nek način rišem fotografijo. Uf, kam sem pa zdaj zašel…
Vidim in priznam, da »mencam«. V resnici je prav, da napišem tudi to, da mi je kot vedno težko, ko pišem zaključne besede. Težko, ko zaključujem letno plovbo, ki mi predstavlja tako vreden del leta in nanjo vedno tako težko čakam. Nikoli ne bom vedel kdo vse ste vi, ki ste prebirali te moje »blodnje«, haha. Včasih po naključju izvem za koga in lahko si mislite, kako lep občutek je to. Morda sem komu polepšal jutranje kavice, sem vesel. Sam sem ob pisanju neizmerno užival.
Letošnja pot je bila prvič opravljena z našo Elanko 36, jadrnico "Lungo". Navdušenje nad njo je po tej poti še večje kot sicer. Jadrati s to barko je res en sam užitek. Je »skromna«, ne potrebuje veliko vetra in že gre. In jadranje ob šibkih vetrovih je z njoi res poezija. V ostale tehnične podrobnosti se ne bom spuščal, pa bi imel še kaj za poudariti.
In na koncu je prav, da izrečem še pohvalo posadki, Kseniji: »si zanesljiv mornar, vztrajen in potrpežljiv!«. Brez take »mornarčine«, kot se hecava z izrazi, bi jaz težko naredil toliko vzponov in sestopov po ladijskih stopnicah, haha in nasploh težko počel vse kar med plovbo počnem in interesov in idej imam ves čas v »preizobilju«
Ribolov je bil letos uspešnejši kot do sedaj, vsaj prijemi so bili in to ne malokrat. Tudi ob tem, ko mi je ob močnem prijemu kompleten pribor padel v morje, sem se marsikaj naučil…in šolanja običajno niso poceni…a ne? Ulovljene Barakude pa seveda ne bom nikoli pozabil...
Nad vremenom se pravzaprav nimam kaj pritoževati. Nekaj nestabilnosti je bilo, a sem jih predvidel in se jim prilagodil. Veter sicer ni nikoli presegal jakosti cca 20 vozlov (pustimo nekaj izjem). Ogromno etap je bilo prejadranih v kompletu, od prve do zadnje milje. Splošno lahko rečem, da je bilo na tem potovanju ogromno jadranja. Sploh dol grede. Če samo pomislim na prehod Jadrana na začetku, ko sva celo noč letela 6, celo 7. To je bilo res hitro prečenje Jadrana. Zgodba vračanja proti severu seveda ni tako idealna, če upoštevamo, da se vračamo v severozahodne vetrove in je naša smer ravno proti vetzru. Predaleč si za klasično jadranje proti vetru iz bordane v bordado (cik-cak). Ni enostavno ujeti termin, da bi lahko jadral, zato mora marsikdaj pomagati motor, sploh, če si časovno omejen. Tretjič sva potovala v Grčijo in najmanj drugič sem si želel vračanja ob Albanski obali, pa za to ni bilo pogojev. Bodo morda pa četrtič. Ja, v Grčijo zagotovo še greva. Prvič je bil Grčija samo za sebe zadostni cilj, drugič sva rekla manj milj, več zalivčkov in tako je tudi bilo, letos tretjič je bilo definitivno popolnoma potovalno nastrojeno vse skupaj. Prihodnjič, to je bilo sklenjeno že letos med potjo, greva h Grkom…A vmes kakšno leto pavze in Jadrana.
Pisanje bloga, ko se odločiš zanj, je res obveza in delo, vendar sam pri tem neizmerno uživam. Čas zanj najdem pretežno v poznih poznih urah, spanec pa nato »doštukam« preko dneva ob priložnostih. Pa saj spati je pravzaprav včasih dobesedno škoda, ko se pa toliko dogaja, da komaj dohajaš in jaz imam marsikdaj občutek, daje zame 24 ur na dan premalo…Veliko pomenijo vsi odzivi in vedenje, da vas je kar nekaj takih, ki ste dnevno z pveseljem čakali nov zapis. Moj način ni tehnični in ne gre za zapisovanje podrobnosti, ki jih navsezadnje lahko najdete v peljarjih. Moj namen je zapis občutij, ki se porajajo ob poti. Vem, za ene super, za ene brez veze. Tisti drugi tega sedaj tako ali tako ne berete. Fotografija in misel na zapis, ki bo nastal zvečer, je pri meni tekok dneva tako močno prisotna,da včasih ne vem več ali doživljam, ali »rišem« občutje s fotografijo, ali v glavi že pišem. Fotografije kakršne so, niso naključje, še manj rezultat naknadne obdelave v »photo shopu«. Dober fotoaparat, kot kdo misli, nima veze pri tem. Vedeti moraš kaj želiš prikazati in na kakšen način. Aparat je zgolj podaljšek duše, če lahko tako zapišem. Z njim na nek način rišem fotografijo. Uf, kam sem pa zdaj zašel…
Vidim in priznam, da »mencam«. V resnici je prav, da napišem tudi to, da mi je kot vedno težko, ko pišem zaključne besede. Težko, ko zaključujem letno plovbo, ki mi predstavlja tako vreden del leta in nanjo vedno tako težko čakam. Nikoli ne bom vedel kdo vse ste vi, ki ste prebirali te moje »blodnje«, haha. Včasih po naključju izvem za koga in lahko si mislite, kako lep občutek je to. Morda sem komu polepšal jutranje kavice, sem vesel. Sam sem ob pisanju neizmerno užival.
Letošnja pot je bila prvič opravljena z našo Elanko 36, jadrnico "Lungo". Navdušenje nad njo je po tej poti še večje kot sicer. Jadrati s to barko je res en sam užitek. Je »skromna«, ne potrebuje veliko vetra in že gre. In jadranje ob šibkih vetrovih je z njoi res poezija. V ostale tehnične podrobnosti se ne bom spuščal, pa bi imel še kaj za poudariti.
In na koncu je prav, da izrečem še pohvalo posadki, Kseniji: »si zanesljiv mornar, vztrajen in potrpežljiv!«. Brez take »mornarčine«, kot se hecava z izrazi, bi jaz težko naredil toliko vzponov in sestopov po ladijskih stopnicah, haha in nasploh težko počel vse kar med plovbo počnem in interesov in idej imam ves čas v »preizobilju«
 |
| Od nje... |
 |
| Od njega... |
 |
| Ona |
 |
| On |
 |
| Xenia - Greekgor - Mythos |
Tako, zdaj pa je res čas, da se pposlovim! Hvala za potrpežljivo branje in če si smem domišljati, da je bilo komu zanimivo, sem vesel. Se vidimo (beremo) morda še kdaj.
Pozicija ob koncu potovanja:
Konec!
Srečno na poti Lungi in posadki!
OdgovoriIzbrišiuuuu Port... :D sreeečno! :)
OdgovoriIzbrišiGregor....uzivajta...
OdgovoriIzbrišiLet's gooooouuuuuuu, Lunga!
OdgovoriIzbrišiSrečno pot kapetaneeee in naj vama Mythos tekne!
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiUf kapitan, danes se nama je po pol ure boja snel 10 kg tunj na poti proti Peloponezu. Lep je bil...
OdgovoriIzbriši...se mi je zdelu braco, d ni moznu, d bloga ne bi blo :-) Super! Vedno znova vredno branja... Mirno morje Lungi in obilo prijetnih in so(n)cnih dogodivscin obema...
OdgovoriIzbrišiBarbara
Razturata!
OdgovoriIzbrišile naprej,oj le naprej,dokler je taprauga vetra kej....
OdgovoriIzbrišisrečno in veliko užitkov
Taja
Lepa jutranja branja. Obilo užitkov na poti. Damjan szi Komna.
OdgovoriIzbrišiSrečno (zabavno je s tabo itak), neka tebe i tvoju posadu dragi bog čuva :)
OdgovoriIzbrišiUživajta v vseh privilegijih.
Grupa Joy
Srečno pot in veselo še naprej.
OdgovoriIzbrišiS kakšno hitrostjo ste vozili takrat ko ste lovili ribe in približno na kakšni globini, dolžina laksa in uteži?
Mirno morje, Lunga, dober veter, Gregor in Ksenija!
OdgovoriIzbrišiVes vesoljni svet, kar ga poznata, se je že oglasil, napisal in vama zaželel srečno plovbo, samo še jaz, kot ponavadi, zadnja kot pasja j...., še ne!! To pa ne pomeni, da vaju ne berem in spremljam vsak dan-je super branje!! lepo napredujeta. Želim vama še naprej veliko ugodnega vetra in vsakojakih užitkov...
OdgovoriIzbrišiJerneja
Sej ne vem kaj naj napišem ... kot po navadi. Super pisanje, super zgodbe, super fotke ... kaj šele bo. Uživajte
OdgovoriIzbrišiOdlično se bere...fotografije so več kot lepe, berem da uživata in se imata čudovito. Naj tako ostane naprej.... Uživata in čuvajta se. Se vidimo!
OdgovoriIzbrišiMust report: ahaaaahahaha....branje ponedeljkovega jaulanja o samooklicanem paradizu Paxos vs. paradajzk v grski solatki, spinaker "party-u", o tusiranju z ajmarjom in domnevno raztegnjeni kozi ter o oficijah prijavljanja prihoda v grske vode me je, milo receno, tresclo na postlo, d sem se lahku v miru in posteno odkrohotala do konca...hahahaha, ajme, ajme ;-))) Svaka cast-TOP OF THE TOPS!! Kalinihta pa srecno...Barbara
OdgovoriIzbrišiPS: ena muzicka- samo za Lungu ;-)
https://youtu.be/jEzuw6YnbUQ
Branje tvojega bloga je za nas kopenske prava pustolovščina. Tako lepo naslikaš prigode, da se ob branju počutim, kot da bi sedela z vama v kokpitu. In pa opis vzhoda na poti do Viesta...top!
OdgovoriIzbrišiTeja,koda:perlavor!
No pa sem prebral blog do konca...žal zadnjih nekaj tvojih plovnih dni šele danes... a sem ga le prebral. zanimivo in verjamem, da bo tvoja pot še marsikomu vodič v Grčijo. lepo opisano in napisano. Hvala, da deliš te lepote z nami...
OdgovoriIzbrišiLep pozdrav vsem. Moje ime je Maryam Ali iz Maroka. Vendar živim v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, videla sem komentarje ljudi, ki so že najeli posojilo pri kreditnih institucijah; In potem sem se odločil, da se prijavim pri njih in že po nekaj dneh sem potrdil svoj račun 70.000 evrov na svojem računu, ki sem ga zahteval. To je res odlična novica. Vsakemu, ki potrebuje posojilo, priporočam, naj pošlje e-pošto na {loancreditinstitutions00@gmail.com} ali njegovemu agentu WhatsApp: +393512114999 Vesel sem, da sem dobil posojilo
OdgovoriIzbriši