Nobena plovba ne more nadomestiti druge. »Plovba«, pojem, ki
ga razumem kot mešanico dogajanj, ki se prepletajo, ko jadramo, sanjamo, kuhamo,
norimo od evforije, fotografiramo, pišemo, pristajamo, spoznavamo nove ljudi,
pa spet jadramo, sanjamo, kuhamo, norimo od evforije, fotografiramo, pišemo,
pristajamo…, je tako kompleksna stvar, da resnično zahteva najširši pomen. Vsaj
tako doživljam sam. Zato ni možno vrednotiti posameznih plovb in jih primerjati
med sabo. Nekatere plovbe nastajajo
spontano, nekatere načrtujemo. Sam plovbe načrtujem zelo redko. Ljubše mi je,
prepuščati se naključjem, ko zdrsnem med zvezde, se za hip vrnem na zemljo in
spet sanjam vesolje…In se je zgodilo, da sem načrtoval plovbo, ki sem jo sanjal
vrsto let, ne da bi se tega menda sploh zavedal…
Bile so sanje in zvezde so bile
tako blizu. Življenje je obrnilo drugače in sanje so ostale zgolj sanje…
Plujem, kot že nekaj let, to samotno zimsko plovbo, ki je
pravzaprav ne bi smelo biti, ker bi, »po prvotnem planu«, moral biti sedaj v
Panami in se pridružiti prijatelju Jasminu, ki mi je tako prijazno ponudil priložnost,
da skupaj preplujeva Pacifik od Paname do Francoske Polinezije. Do »Hiva oa«,
otoka, za katerega sem bil pred sedmimi leti prepričan, da ga ne bom nikoli več videl,
zdaj pa je bil tako blizu. Zdelo se mi je tako samoumnevno, da vem kje je tam
»trgovina«, v kateri bi kupil novi »pareo«, da bi srečal vrsto domačinov, za
katere bi si domišljal, da sem jih poznam, jih pozdravi z »Ia ora na«, spil
pivo »Hinano« in ne vem kaj še vse ….uf.
Jasmin mi je, kot odgovor na moj mail, v katerem sem tako
težko sporočil, da me zaradi spleta okoliščin in "višjih sil" žal ne bo, med drugim napisal:
»…in ne mi več dajat solze v oči…vedno sem mislil, da sem velik fant, a jočem
kot punčka, ko preberem zapis kot je tvoj. Bo pa ta Ocean preplut zate…Prav si
se odločil, Ocean počaka. Morda naju skupaj čaka Indijski…kdo ve…«
Hvala prijatelj! Naprej naj
pokaže življenje… Tako ali tako sami vplivamo nanj tako malo…
Z opisom te devet dnevne zimske plovbe ne bom nadaljeval. Ni
ista kot prejšnje. Preveč dogodkov v zadnjem obdobju je sovpadalo. Nisem odšel
z razelektreno glavo na pot, kot vedno sicer vse učim, da mora biti. Vem, da ni
tako pošteno do Morja in barke, tudi sebe. Morje in barka mi bosta oprostila.
Sam s sabo pa bom že kako. Bo dovolj časa in priložnosti…
Ps.: Po odzivih vidim, da sem marsikoga razočaral, da ne bo
letošnjega zapisa. Lep občutek, dragi moji znani in neznani bralci, čeprav to
ni bil namen in razlog. Preprosto čutim tako. Ne gre. Niti fotografskega aparata ne
morem prijeti v roko in, kot rad rečem, »risati fotografije«.
Menda bo drugo leto boljše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar