Beseda »Oliver« je dovolj. Pove vse!
Spomini zavrtijo film v preteklost…Doživeti, da ti
»estradnik Oliver«, kdo ve koliko let že nazaj, v Vela Luki, kje pa drugje,
pridrži »cimo« ko pristajaš, je posebno drag spomin, ko se »iz prve roke«
zaveš, da gre za Človeka in da veliki »Č« pač ni naključje in da je nalepka »estradnik«
zanj pravzaprav žaljiva.
…vmes se je zavrtelo kolo življenja. Tako in drugače. Oliver
pa…kot tetovaža, te spremlja celo življenje, če ti je enkrat zlezla pod kožo…
Split; 31 julij 2018:
Jadrnica "Lunga" obotavljajoče reže brazdo proti Splitu. Danes se tam poslavlja Split od "njega", ali pa "on" od Splita, saj je vseeno. Dejstvo je, da Oliverja Dragojevića, maskoto Dalmacije ni več...
...pas mater, pa smo mislili, da se to skoraj ne more zgoditi...
»Narodni« radio, ki ga mnogi poslušamo vsaj kdaj, če Morje
valovi v naših glavah in so možgani tudi na ta način še dodatno nasoljeni sporoča,
da bo tri dni in tri noči vrtel brez prestanka Oliverjevo glasbo. Večina
»komadov« je znanih, vmes preseneča cela plejada manj, ali celo nepoznanih. Iz
ure v uro pesem sledi pesmi. Vse bolj si prepojen, padaš v nekakšno ekstazo. Vse
spominja na ponavljajoče ritme »lire« (inštrument«), lastovskega »Poklada«. Ni
jasno, ali gre za »analgetik« ali za spontano stopnjevanje evforije. Nihče se o
tem ne sprašuje. Vsi smo v šoku. Emocij se ne sramujemo.
Splitska luka se vse bolj polni. Iz vseh smeri prihajajo razno
razna plovila…čolni, gliserji, jadrnice, skuterji, ribiške barke, gumenjaki. Eni
sidrajo, drugi krožijo. Veliko je transparentov. Več ali manj na vseh plovilih
ponosno vihrajo zastave. Zdi se, da se vsi trudijo na kakršen koli način izraziti
spoštovanje, bolečino, poklon, kdo ve kaj vse. Ena od jadrnic počasi polzi po
zalivu z đenakerjem brez uzde. Kot ptica z poškodovanim krilom, kot roka, ki
maha v slovo. Iz vseh smeri je moč slišati samo Oliverjeve pesmi. Na barkah ne
vemo točno kaj se dogaja na obali. Vidimo samo, da se tre ljudi in da
»temperatura dogajanja« narašča. »Narodni« posreduje Gibonijeve (pevec in
Oliverjev prijatelj) poslovilne besede , izrečene na uradni »komemoraciji« pred
nekaj urami. Težko mu je. Komaj pove.
Poslavlja se od prijatelja. Opisuje ga kot skromnega, a velikega človeka, tudi
kot mornarja in preprostega ribiča. Sporoča »svojemu kapetanu«, da »je sve kako
triba, sve je ovo more samo za te…«
Veliko ljudi na barkah je oblečeno v »črtaste mornarske
majice«. Kasneje preberem, da je bil to tudi nekakšen javni poziv. Nisem vedel
zanj, a oblečen sem v črtasto mornarsko majico tudi sam. Kako naj bi bil
drugače. Oliver je tako tesno povezan z Morjem. Na obrazih ljudi sosednjih
barki vidim premikajoče ustnice, mrmrajoče Oliverjeva besedila. Nosnice so
rdeče, solzne oči zakrivajo sončna očala. Zaslišijo se zvonovi vseh splitskih
crkva… v zraku že dolgo kroži helikopter… preletavajo tri športna letala…dron…sredi
vse gneče v luki se okorno premikata dve bojni ladji hrvaške vojske…kar nekaj plovil policije…prostega
mesta v luki je vse manj…staro in mlado…vsi so tu…menda gre za najmnožičnejši
dogodek v splitskem zalivu, tako na kopnem kot na vodi….pesmi…ploskanje….bakle…rakete
rdeče barve…rakete s padali…oranžne dimne bakle…pesmi ploskanje…sosedu z
manjšo jadrnico, ki prosi če je lahko privezan name ponudim žgano…sprejme…jasno
je, da enako čutiva…vsi trobimo…emocije so vse močnejše….splitska luka je vsa v
dimu…zvonovi ne nehajo in ne nehajo zvoniti…koža je naježena…adrenalin kipi…mogočni
glasovi klape…Galebe…Cesarica…Moj lipi anđele….po premikanju mase ljudi na
obali sklepamo, da »gre« zadnjič po splitski rivi…na bližnjem pomolu ga čaka
katamaran, da ga prepelje v njegovo ljubljeno in rodno Vela Luko na Korčuli,
tam bo njegov zadnji dom. Trobljenje iz vseh plovil je vse močnejše…aplavz..., kot da bi bili pred velikim odrom…vsi čakamo, da se na njem pojavi On
in nasmejan reče »pa ljudi, ča je s vama…nečete se me tako lako riješiti«
Čakamo da prevzame On pesem in nadaljuje s koncertom, za katerega smo za hip
pomislili, da gre za…
Katamaran zapušča pomol. Oliver zapušča Split. Iz vseh ladij "Jadrolinije" se sliši otožno trobljenje. Emocije so neobvladljive...cerkveni zvonovi verjetno že žarijo od klenkanja...dvigujemo sidro...trobimo vsi...pojemo..."Eto odlazi nam majstore", objokan pravi sosed na manjši jadrnici...roke ima dvignjene visoko v zrak...plujemo za katamaranom z Oliverjem na njem...katamaran spremljata dve bojni ladji hrvaške vojske...kakšna čast...morje je od vseh plovil popolnoma razbrazdano...kipi...ista scena kot takrat, ko pričakajo zmagovalca regate okoli sveta, ko se vrne..........Oliver žal odhaja...
Nekaj je res! Politiki in vsi ostali pezdeti, ki mislite, da služite narodu…vtaknite si vse
svoje »amandmaje«, vse svoje zakone in vse ostalo »v rit«. Nikoli ne boste
deležni takega poklona, kot ga je doživel človek, ki je zgolj pel…
Hrvaška je izgubila žlahtnega sina, mi vsi pa človeka, ki smo ga imeli za prijatelja, s katerim smo in bomo tolikokrat "skupaj pluli" po Morju, katerega tako tesni sestavni del je on, "veliki Oliver"....
VIDEO:
PESEM:
Ni komentarjev:
Objavite komentar