3. januar 2020

Samotna zimska plovba 2020


Spomin na dolgo obdobje obupno slabega vremena, ki je za nami še ni zbledel. Če želim tudi letos na to pot, ni kaj odlašati. Vreme je za enkrat "ko šus" in...."ajmo Gregor", sem se vspodbujal prvega v letu, ko so "muce", ne da bi jih kdo prosil, vztrajno delale družbo...

Četrtek, 2.januar 2020

NO BRA, NO PANTIES (Vrsar - Pula)

Drugega v letu sem "spet v sedlu". Evforija narašča. Mrzlično se "pakiram", težko sem racionalen. Verjetno imam v potovalki dvajset majic, nobenih spodnjic in dvanajst levih nogavic. "Ma boli meeeeee", si rečem. Samo da sem na barki, potem bom vse ok. Ob dvanajstih zapuščam Novo mesto, ob petih popoldan Vrsar. Veter  imam pričakovano že iz severovzhoda. Jakost cca 8 vozlov je Lungi pisana na kožo. Laška orca, vrisk barkam in  prijateljem, ki jih srečam blizu Vrsarja in že frčim naprej. Uau...spet bo čas v mojih rokah, deset dni bom "v nebesih".
Jadranje ob nežni burici v Fažanskem kanalu je balet, to vemo vsi ki tu plujemo in balet je tudi ta večer. Šet ur kasneje, ob enejstih ponoči, sem že privezan ob Pulski "rivi". Ves sem še "naspidiran", ne morem se umiriti. Zaželim si piva. Puljski "Shipyard pub" vabi kot magnet. Kolega Zdene, skoraj domačin v Puli, me po SMS draži, da bodo ob polnoči kelnarce "no bra, no panties"....vztrajam do polnoči in se nič ne zgodi. Pas mater!
Vrnem se na barko, potegem dol "panties" in grem spat...



Petek, 3.januar 2020

ČEZ KVARNER (Pula - Susak)

Zdi sem mi, da sem že kar nekaj dni na poti, pa je šele drugi dan. Noč je bila hladna, komaj nekaj stopinj nad ničlo je bilo. Dan pozdravi megla, da je vse belo.


Današnje jutro se začne z birokratskim zapletom. Podaljšati moram plovno dovoljenje, a ga ne najdem v barki. V recepciji marine kjer ga, v skladu s pogodbo in pravili marine, moramo vsakič pred odhodom iz plovila zaradi varnosti deponirati, pa ga tudi ni bilo.  Kasneje se izkaže, da so dokumenti pri njih vendarle bili, a ne na svojem mestu. Kakorkoli, dejstvo je, da sem brez osnovnih dovoljenj za plovbo. Nimam starega plovnega dovoljenja, niti potrdila o plačani letni turistični taksi. Super. Iz preteklih let vem, da v kapetaniji zahtevajo pri podaljševanju vedno staro, pa čeprav preteklo dokumentacijo... In tako se komunikacija s kapetanom tudi takoj zapne. "Ne možemo produžiti, ako nam ne predložite stare plovne dozvole"....Fuck! Dobro, da mu ne pade še na pamet, da sem tako ali tako naredil prekršek, ker nisem najprej podaljšal dovoljenje in šele nato izplul. Dopovedujem mu, da menda ja ne bom šel zdaj nazaj z barko v Vrsar (cca 5 ur plovbe tja in cca 5 ur nazaj). V mislih že kalkuliram, če bi prosil kolege ki so v Vrsarju, da mi kdo pripelje "papirje", ki so se med tem "čudežno" pojavili v recepciji... Kapetanu omenjam tudi možnost, da jih z marine faksirajo sem v Pulo. Kapetan je trd in se ne da. Vse kaže da tudi zato, ker je skregan s tehniko in bi on imel rad po starem "papirje v rokah". Digitalno je pri njem očitno samo, ko si prst (digitus; latinsko prst) v nos zatlači. Na srečo mlajši zaposleni v kapetaniji dugače prepozna mojo zadrego in seveda možnost, da se da vse preveriti v računalniku...aleluja, pa smo nekako uspeli ujeti današnjo dobo....
Motorček potisne barko po Puljskega valobrana, kjer dvignem vsa jadra in ujamem severozahodnik. Spra obetavno jadranje nadomesti valjanje v šibkejšem vetru. Kašno urico je potrebno spet brrrrr brrrr, ravno toliko, da v miru naredim "malčko", potem pa se veter zopet okrepi in spet lahko jadram naprej. V Kvarnerju imam že cca 15 vozlov severozahodnika, svojo smer in cilj prilagodim trenutnim razmeram in začne se užitkarsko, stabilno jadranje v pol krme, a ne na meji podiranja jader. Uf kakšen spokoj. Skuham kavico in v tišini uživam. Naslonjen na barko mežikam soncu in modremu nebu. Popolnoma sem umirjen, skoraj se moram uščipniti "v rit", da preverim če sem sploh še živ, ker jaz dolgo umirjen preprosto ne morem biti. Ne gre in tudi ni šlo dolgo. Pi, pi, pi, pi, pi, začne nabijati VHF postaja in moram v notranjost pritisniti kakšen gumb, da neha piskat in opozarjat, da bo nekdo, najverjetneje kakšna "Ancona radio" imel kaj za povedati. Malo kasneje sledi "all ships, all ships, all ships, securite, securite, securite" in spet moram v salon pretakniti postajo na drug kanal, da ne dobim ošpic, saj že milijontič poslušam opozorilo za meglo. Zopet se vsedem nazaj in "kao spokojno" uživam. Mirujem seveda ne dolgo. Dobim idejo za posnetek. Potrebno je po fotelc in stojalo, da bi naredil "selfija" kako brezkončno spokojno uživam. Naredim nekaj posnetkov. Na enem sem večji debil kot na drugem in preneham s fotografiranjem, da si ne pokvarim dan ;)


Spet sem "kao  umirjen" in spokojen, ko me prešine ideja za kuhančka. Mater, na to sem pa res čisto pozabil. Zapustim "spokoj" kokpita in že hitim po stopnicah. Med tem imam klic po telefonu, ta je zunaj in je treba spet ven. Čvekam in pozabim, da se dela kuhanček. Pogovora je konec, letim v salon, vina je že pol manj, cimetova skorja je šla v trske, klinčki so od vrenja pa ven poskakali. Preostanek si nalijem v skodelico. Vsega skupaj je za "en plunek", itak sem pa dal preveč sladkorja in se počutim ko "kandiran cuker". Za crkent!  Med vsem tem se mi prednje jadro še enkrat nepravilno ovije okoli prednje zajle, ko ga hočem zarolati nazaj ugotovim, da se je vrvica v bobnu zataknila. Veselje v hiši. Vse uredim se butnem nazaj v kakpit uživati popolno sproščenost, uščipniti v rit se ne rabim več...

Dobi me napovedana megla. Svetilnik na vrhu Suska, ki bi morla biit viden daleč daleč zagledam šele tri milje pred otokom. Ob 19:15 sidram v zalivu blizu vhoda v luko Susak. Noč je, če se nisem jaz umiril, se ja pa dan sam po sebi. V salonu zadiši po sarmicah...
 


Sobota, 4.januar 2020

SEDEMINDVAJSET MILJ PREJADRANIH "V NULO" (Susak - Molat)


Severozahodnik je pihal tudi ponoči. Na sidrišču ob Susku me je lepo »valjalo« celo noč. Ni bilo niti za pričakovati kaj drugega, a sam se si to izbral. Alternativa bi bila pristanek ob pomolu v luki, a zakaj bi plačeval privez, če ni potrebno. To, da te pridejo tudi pozimi kasirat je tako ali tako težko razumljivo. Dvomim, da se »inkasant« pozimi »pokrije« s tem da pokasira nekaj bark, ki pristanejo v luki, a izgleda da je bolj kot to, na CRO pomembno turiste »j« v glavo…
Za zajtrk si privoščim jajčka na ocvirkih, tradicija zimske plovbe. Skuham liter čaja. Nekaj ga bom spil za zajtrk, ostalo gre v termovsko, da bom imel topel napitek za med potjo. Sledi kavica, preverjanje vremena in planiranje dnevne rute. Vem, da me naslednjo noč in verjetno tudi v nedeljo čaka kar nekaj burje, kar moram pri načrtovanju upoštevati. 35 – 60 vozlov, kolikor jo napovedujejo za drugi del noči, ni malo. Vabljiv se zdi bližnji Ilovik. Le deset milj je do tja, pa še limone, ki so res »bio« bi spet lahko nabavil tam. Vendar imam malo več ambicij. NW veter me lahko dlje ponese. Limone bom nabavil nazaj grede.

Roke namažem s kremo, to je pozimi zelo pomembno. Ne bom pozabil prve zimsko plovbe, ko sem imel na koncu vso kožo ob prstih na rokah popokano. Česarkoli sem se dotaknil je povzročalo bolečino, kot da bi imel milijon iglic v rokah. In kot da to ni bilo dovolj, sem se ob pristajanju v marini na kocu porezal po dlaneh še z šoljkami na muringih. Ajojjjj. Ob misli na to me še danes vse zaboli.

Ob 10:30 zapuščam Susak, pošteno jadralsko, z jadri neposredno iz sidrišča. NW vetra je cca 12 do 15 vozlov, kar seveda pomeni že nekaj »krest« (pene na vrhu valov). Zdi se mi, da dajejo Morju praznično obleko. Namestim »preventer«, vozim v pol krme in še malo čez.

Preventer, enostaven pripomoček, ki bo onemogočil nekontroliran prelet buma
Zadošča mi samo glavno jadro. Kdo se bo zafrkaval še s podirajoči prednjim jadrom, toliko se imam pa še rad. Hitrost je konstantno cca 5 vozlov in to mi popolnoma zadošča. Uživam maksimalno. Oliver mi zapoje »Cesarico«, Jožko Šuklje (vinar iz Bele krajine) pa omogoči kozarček dobre frankinje. Sonček sije, modro nebo…kičasto…Spet se prikrade tisti znani občutek, da držim barko okoli pasu in da plešem z njo…Malo kasneje se pojavita dva delfina, v paru, kot že tolikokrat. Čisti blizu barke plavata. Sta mi prišla voščiti Novo leto?


Čista uživancija
Ob dveh popoldan sem na vrhu Premude. Mika me, da bi zaplul po njeni zahodni strani in šel pozdravit Celestina, a bo jadranje po vzhodni strani lepše. Nabralo se je namreč že kar nekaj vala. Valovi niso Oceanski, ha ha, a vseeno dajejo plovbi že kar živahen značaj. Na vzhodni strani otoka je Morje pričakovano »polikano«, jaz pa frrrrrrrr naprej z nezmanjšano hitrostjo. Čas imam za vse kar hočem in tako lahko med potjo mirno skuham tudi »jotko«. Prekajena svinjska nogica kmalu zadiši v kokpit…

Meni vedno magični kamniti otočki "Grebeni", ki me v mislih vrnejo v gore...
Lunga pa jadra in jadra. Ne naveliča se tako kot jaz ne. Na koncu Premude zavijem desno in grem čez Premudska vrata na zahodno stran Škarde. Takoj padem v drugo sceno. Valov je od severozahodnika že ohoho. Ne mučijo me dolgo. Otočja ob Istu jih razbijejo in mi ponudijo zopet lepše pogoje za plovbo. Jotka je med tem že kuhana, vse od kuhe pospravljeno….ma za crkent…«al jest sem za ožent«, ha ha.


Na koncu Ista obračam proti Zapuntelskim vratom (prehod med Istom in Molatom). Vse še vedno samo z jadri. Tako težko jim snamem, tako težko prižgem motor….Bila je noro lepa etapa. Vse 27 milj od prve do zadnje sekunde prejadranih. Uauuu!

Prejadrana pot današnjega dne

Še pred nočjo pristanem v vasici Zapuntel na severnem delu otoka Molat. Vse predvidim v naprej. Vem točno kje bom pristal, kje in kako se bom privezal. Jasno je, da ne bo razen domačinskih čolničkov tu nikogar. Že prej imam pripravljene vse bokobrane na levi strani in obe vrvi za bočni privez. Solo jadralec mora, če je le možno, vse v predvideti v naprej. V Zapuntelu seveda nisem prvič, vse mi je domače. Kar nekaj zgodb imam že tukaj, nekaj joh je opisanih tudi v tem Blogu.
Čakaj….halo…a da sem pristal še pred nočjo? To se pa pri meni ne zgodi tako pogosto. Pa še jotko imam skuhano. Kaj pa kuhanje sredi noči? Kaj je zdaj to? A se staram, al'kaj?

Na pomolu me čaka osamljena klopica, kot da sem v teatru in čaka na naslednjo sceno in igralca... Natočim si kozarec vina in se usedem nanjo. Paše. Med tem se je že zmrači. Nemo gledam svetilnik na pomolu v mislih še enkrat prejadram dan….popoln dan!





Nedelja, 5.januar 2020

GLUPA JE, ALI JE NAŠA...(Molat; Zapuntel)

V soboto moram izbrati varen pristan, v nedeljo pa bom ostal na istem mestu, zaradi močne burje. To sem vedel pravzaprav še predno sem odvezal barko in izplul iz Vrsarja, in tako tudi je. Zunaj je vse belo, kar pomeni 30+ vetra. Še na pomolu Zapuntela, kjer sem privezan, namerim zjutraj 20 vozlov. Dan narejen za počivanje. Tudi to je sestavni del vsake plovbe.
A nekako ga je potrebno osmisliti. Zapuntel so res prave »vukojebine« pozimi. Tu se ne dogaja nič, tu ni niti nobene oskrbe, nič od nič torej, niti na pivo nimaš kam iti.



Oja, pravzaprav imaš…v skoraj 6 km oddaljen Brbinj. Hud udarec za kapitana. Le zakaj imam barko? Če bi želel biti maratonec, bi si kupil »tenis« copate. Pa se vendarle odločim in grem na sprehod. Nekaj moram početi, zdravju pa to verjetno tudi ne bo škodilo. A glavi razlog je, da poznam v Brbinju lokacijo, kjer se zbirajo domačini in »rešujejo svet…« Enkrat sem že opisal to sceno in spomin nanjo me vsakič spravi s meh.
Tudi tokrat ni nič drugače. Domačini zbrani ob  mini trgovini, ki bolj kot od prodanega kruha verjetno preživi od prodane pijače domačim. Nedelja je, pa je odprto. Ne preseneča. Folklora je ista kot pred dvemi leti, ko sem bil zadnjič tu. Domačini pred mini trgovino, vsak svojo »Žujo« in skupni debatni krožek. Nihče ne gleda v »mobitel«, nihče ni v stiku z virtualnimi prijatelji…vsi se družijo z vsemi, vsi debatirajo z vsemi. Kako se pravzaprav reče v današnjem času temu redkemu pojavu? 😉


Na hrvaškem so danes predsedniške volitve. Kolindica ali Milanovič? Tema je aktualna seveda tudi za omenjeno družbo in to očitno zelo. Naročim si pivo tudi sam. Usedem se blizu vseh in vlečem na ušesa. Nekdo izjavi: »Mi…je kreten, majke mi da je. Drugi nadaljuje: Ko…je glupa, ali je naša…i ljepo ju je vidjeti« Crkujem od smeha. Izmenjave mnenj kar ni videti konca. Lastniku mini trgovinice se fučka če bo prodal kakšnega zmrznjenega picka, povpraševanje je po pivu. Sem vedel, da je vredno pešačiti skoraj 6 km do Brgulj. Tu je zmeraj tako »žmohtna scena«


Preselim se le malo stran, na klopico k obali, tu je več sončka. In spet se priča novemu teatru. Dva modela šetata ob rivi, non stop gledata v Morje in se pogovarjata, ne da bi se sploh pogledala. Tema? Jasno! «Izbori!« Spet vlečem na ušesa in se zabavam. Desni vpraša levega: »Je si li glasovao?« Še predno sliši odgovor nadaljuje: »Mogao si odlučiti između levog in desnog jaja…«. Drugi odvrne: »Ja sam odabrao sredinu – odabrao sam kurac«. Grizem ustnice od smeha in se delam, da nič ne slišim. Prvi govorec še nadaljuje: »Staru državu so stvorile sirotinje, za sebe. A ovo, novu, su stvorili bogati i popi…Šta čemo nas dva. Nismo ni bogati, ni popi«...
…in »šetata« naprej ob rivi s polno koncentracijo na dogajanje pod morsko gladino. Politiko zgor mimogrede komentirata. Kruha jima ne bo dala…

Zapuščam Brgulje. Katamaran, s katerim sem še zadnjič nazaj do Zapuntela danes ne vozi. Uf! Drugega kot pod noge mi ne preostane. Spet šest km pred mano. »Jebote rekreacija«.


Zaselek Brgulje leži ob Morju. Cesta, ki vodi nazaj v Zapuntel gre nekaj časa najprej strmo navzgor do »Gornjega sela«, nato skoraj naravnost po grebenu in na koncu se zopet spusti do morja. A najprej hrib smo rekli, pa vendar ga ni več kot nekaj sto metrov. Krenem navzgor, med potjo bližnji grm izberem »za pišanje«. Med tem pribremza mimo en od neregistriranih avtov iz doline in mi ustavi. Prisedem. Domačin namesto pozdrava reče: »Vidim, čovjeka kako išao pustiti vodu in mislim si, sigurno ide u gornje selo« in še doda: »Ovo je najgora dionica, sama uzbrdica…« S stricem se peljem samo kratek čas, saj on na vrhu zavija desno v gornje selo, jaz pa levo v Zapuntel, pa vendar dovolj časa, da mi pove, kakšne vse operacije je imel v zadnjem času…


Vrnem se na barko. Veter ne popušča, le smer je morda malo bolj iz severa. Lunga je tu, kjer sem, na varnem, pa vendar živahno poplesuje. Pred spanjem moram speči še kruh. Zmanjkuje ga. Zadnjič sem ga na barki pekel menda pri Jasminu, sredi Tihega Oceana…


Mmmmm kako diši v barki...

Lahko noč!


Ponedeljek, 6.januar 2020

ČESEN, BABE IN VAMPIRJI (Molat - Rava)


Celo noč nažiga burja. Verjamem, da je barka ok, pa vendar spim z enim očesom.

Preko Zapuntelskih vrat se zjutraj še kar vali razpenjeno Morje. Vremenski model napove umirjanje vetra in vem, da bi imel za Molatom takoj zavetje. A ko stopim še v pidžami ven v kokpit, me hladen zrak »strese v mozek« in zdi se mi, da mi bo rebra »auslezvalo« (postopek, ko mesar oddvoji kosti od mesa). »Da ne bi res«, si rečem, otresem »tiča«, letim nazaj v toplo posteljo prednje kabine in se delam, da sem šele sredi noči. Takoj sprejmem racionalno odločitev! Zapuntel bom zapustil šele popoldan, ko bo veter padel na sprejemljivo raven in me bo sonček premamil, da grem naprej.


V Zapuntelskih vratih pa še kar belo...
Simon (Siki) mi piše: »Mi je pa luštno špekulirat kam boš danes plul. Jaz bi rekel da na Silbo? Ali ipak še malo južno?« Moj odgovor je: »Silba sigurno ne, torej ipak…«


Predno izplujem grem še enkrat na obalo. Domačini sedijo pred »mini trgovinico«, nasproti mojega priveza. Podobno kot v Brbinju »rešujejo svet«. Včeraj te scene tu ni bilo, pa niti pred dvemi leti ne. Ta je dobra. Usedem se k domačinom in postanem del dogajanja, meni tako ljubega.


Čez čas pride k »mini trgovinici« manjši fantek. V eni roki drži večji papir, pravzaprav odtrgan del papirnate brisače, v drugi denar. Vsi »bulimo« v fantka. Očitno je vsem nekoliko nepričakovan prizor. Papir v mali otroški rokici izgleda še posebej velik. Ko se mali približa, vsi vidimo, da ima v roki deset kun. Že od daleč ga dekle, za katero se kasneje izkaže, da prodaja v mini trgovinic »SHOP«, vpraša po kaj je prišel. Cela družba se seveda zabava nad tem kako je velik papir,na katerem naj bi bil po vsej verjetnosti dolg seznam, po drugi strani pa samo deset kun v roki. Dogodek za družbo in smeh na zalogo. Mali ni ravno gostobeseden. Pazi, da mu papirnato brisačo burja ne iztrga iz roke in z iztegnjeno roko ponudi seznam trgovki, ki je sicer zunaj, med ostalimi in prav tako »priheftana na žujo«. Trenutek resnice. Družba se umiri. Le kaj je na dolgem seznamu? Mali tišči v roki deset kuh…Trgovka vzame fantku papir in bere, bere, bere.... nato prebere še na glas »mrvice…ako ima«. Vse nas prepogne od smeha…malemu ni pa nič jasno. Trgovka mu izroči mrvice, vrne pet kun in komentira, da tako ali tako »nema pojma pošto su mrvice…«. Malo mi je to čudno kasneje pa nič več, ko pove, da je gazda kioska/trgovinice »bolestan« i nema ga več dugo. Celi družbi razlaga, kako jo je zadnjič enkrat klical  in da je telefonski pogovor izgledal tako:

Gazda: Kako je?
Ona: Odlično!
Gazda: Fali li čega?
Ona: Svega!
-----------------------------------
Za crkent! Pa kako naj bi ostal resen ob vsem…

Malo pred drugo zapuščam Zapuntel, nekdaj ribiško vasico na vrhu otok Molat. Nudil mi je zatočišče, poskrbel za rekreacijo (grrrr) in smeh 😉. Pričakovano imam na zahodni strani Molata pred severovzhodnim vetrom zatišje. V prehodu med njim in otoki ob vrhu Dugega otoka je vetra seveda malo več, morda 15 vozlov, a nič posebnega. Cilj današnjega dne je otok Rava, oddaljena malo manj kot dvajset milj. Zaliv v Mali Ravi ima, od kar jaz »navtično vem zase«, posebni status med nami jadralci ….HIR 3 (legendarna Hrvaška jadrnica,) z barbo Šutejem se je, kot pišem sam, tu vedno za na dolgo pot po svetu, ali pa celo za pot okoli sveta, oskrbela z olivnim oljem. Tako tudi »Joža Horvat«. Vse to so sama znana in  pomembna imena iz Hrvaške pomorske zgodovine.

Pogoji med potjo so zopet taki, da imam čas tudi z kuhanje, tokrat »pašto fižol«. Med kuho se spomnim na pokojnega Jureta Šterka, ki si je iz preventivnih, zdravstvenih razlogov pogosto postregel s česnom. Še sam si privoščim to razkošje. Smrdet nimam komu, pa še vampirji me ne bodo!

Vedno spokojna in romantična Mala Rava

Mala Rava me pričaka spokojno. Popoln mir in romantika….pas mater. Tu bi moral ostati nekaj dni…
Zunaj se na burjici malo hladim...Za neumnosti sem pa zmeraj...;)

Torek, 7.januar 2020

KAR SEM SI ŽE DOLGO ŽELEL (Rava - Kornati)

Zbudim se in pogledam ven, kaj se dogaja v okolici barke. Mala Rava. Tišina, popolna tišina. Nismo več navajani na tak mir. Samo krakanje galebov polni prostor z zvokom. Ta ta ta ta motorja barke domačina, ki se vrača iz jutranjega lova je sestavni del kulise. Vse ostalo je tujek. Ugasnem gretje. Eberspecher sicer dela dokaj tiho, a šumenje moti dojemanje tega miru. Da bi prižgal radio, to kar sicer pogosto naredim, ker imam pač rad glasbo, mi na misel ne pride. Skoraj si ne upam dihati, tako svečano je vse.



Kasneje, po zajtrku, ko zapuščam Malo Ravo, ne prižgem motorja….

Spomin uide na Švedsko, Finsko in odnos tistih ljudi do jadranja…do prvinskega jadranj, na jadrnice s posadkami brez jadralskih oblek zvenečih znamk, mamice v krilih z dojenčki v naročjih, ki so se spretno zavihtele preko prednjega štraja na barko, kot da drugih poti sploh ni, na vse te lesene jadrnice z dušo, ki so skoraj praviloma prihajale z jadri na sidrišče in odhajale z jadri iz sidrišča…

Odvijem prednje jadro in oddrsim iz kraja. Torek je, a zdi sem mi, da sem bil pri nedeljski jutranji maši…

Današnji plan jer jasen in odločen. Dolgo si že želim, da bi v sklopu te zimske plovbe obiskal Kornate, tokrat sem tik pred njimi in pogoji so idealni. Grem. Jadranje danes ne bo prioriteta. Dan je kratek. Potrebujem hitrost. Veter, ki ga imam na razpolago; NE cca 10 vozlov tega ne omogoča v sprejemljivi meri. Danes bom pač »motorist«. Nič hudega, imam za sabo veliko prejadranega na tej poti, pravzaprav pretežno prejadranega. Med potjo se ustavim na črpalki v Zaglavu pred Salijem in dotočim nafte, kolikor se jo porabil. Nekaj jo je šlo seveda tudi za gretje. Skoraj dvanajst ur dnevno dela sistem za gretje. Noči so še vedno dolge in hladne.  Tako gretje je seveda luksuz, a sem jadral pozimi tudi s prejšnjo barko, ko na njej ni bilo gretja in sem temperaturo poskušal malo dvigovati s nekakšno pečico na špirit. No, to je bila malo drugačna »šparta«. Spal sem v puhasti spalni vreči, pod pidžamo imel oblečeno termo perilo, na glavi pa kapo. A me ni motilo, se je dalo tudi tako.  Poraba nafte je bila takrat malo manjša, šnopca pa malo večja, ha ha. To pečico imam še vedno, je ne potrebujem več, a je nimam komu podariti…


Pirček na sončku v Maritimu v Saliju....aaaa

Sali, samo dobro miljo naprej, seveda moram obiskati. Je en od krajev, kjer smo pristali, pred daaaaaavnimi leti na mojem prvem jadranju. Kolega Željko je takrat po VHF postaji opozoril vse v »floti«, da je v Saliju tovarna za predelavo rib Mardešić, v kateri »radi četristo žena…i to samo u jednoj izmeni«…

Po pristanku v Saliju sem se pogovarjam z ženičko, ki je do pred nekaj leti delala v Mardešiču. Ko je bila sezona, so delali tudi po 16 ur dnevno. Cel Sali je živel s to dejavnostjo, ki je nudila kruh Dugo otočanom in ostalim. Dejansko je bilo zaposlenih preko tristo ljudi. Današnja bufa »Maritimo« je bil včasih servisni objekt. Tovarna je začela s proizvodnjo leta 1907. Vmes so bila leta krize. Kriza je mimo, tovarna še vedno obratuje, le lastniki so Francozi.



Poslovim se od Salija. Pred mano so težko pričakovani Kornati. Kar tresem sem. Ob pol treh vozim skozi atraktivno ožino, Malo Proverso, eno od dveh vstopnih vrat v Kornate, gledano iz severne strani. Grem na zunanjo stran kamnitih otočkov, da bi lahko bil ob klifih v pozno popoldanskem soncu. Vedno atraktivna vožnja ob teh pečinah…kolikokrat že. Kje so leta, ko so bili otroci majhni, mi pa imeli 6,5m dolgo jadrnico »barko Barko«.  Čas teče! Menjamo barke in se staramo. Pečine pa, kot da se jim čas nič ne pozna. Tu so bile, ko me še sploh ni bilo in tu bodo, ko me več ne bo….Uf!
 
  


Vozim še malo med otočki, a želim pristati še po dnevi. Odločim se za Uvalo Strižnjo, na zahodni strani otoka Kornat, največjega med Kornatskimi otoki. Sidral bi seveda lahko marsikje, a se vseeno odločim za enega od majhnih kamnitih pomolčkov. Se mi zdi tako zelo prestižno pristati na boku ob takem pomolčku. Poleti je to lahko samo znanstvena fantastika…

 


Izberem pomolček nasproti »Darkota« v Stiržnji. Pri Darkotu so, tako kot pri drugih »škure zaprte«, tu nasproti pa odprte. Zakorakam, še ves v »bojni jadralski opravi« do hiške in pozdravim. Nekaj se bo tu zagotovo dogajalo, videti je, da kljub letnemu času tu nekdo živi. In živi. Starejša gospa, po rodu, tako kot večina Kornatarjev iz Murterja, Betine. Pravi, da se ji ne da več sezonsko seliti iz Kornatov nazaj v Betino. Ostaja tu. Ko se začne sezona, pride sem sin, poleti vnuki in še kdo. Ona se ne seli več. Le kaj bi delala v Betini. Pravi, da se niti ne spomni več kdaj je nazadnje bila v Betini. Srkam šilce travarice, ki mi jo ponudi in srkam njeno pripoved. Pravi da je v stiku z domačimi preko mobitela…samo kaj, ko se vedno ne spomni, na kateri del kamnite škarpe v »maslinjaku« ga je odložila. Trenutno ga ima in mi ga ponosno pokaže. Ugotavlja, da je baterija zopet prazna in pravi, da je z sinom dogovorjena, da ji poleti prinese novo. Vmes ugotovi, da baterija vendarle ni prazna, da je bil telefon zgolj izklopljen…«i bog zna kada ga je izklopila«. Telefon zahteva seveda PIN, »a boga mi, ne mogu se uvijek setiti koji je pravi«, pove.
Če pomislim, da bi morala vedeti še »PUK« se mi zdi škoda, da ni mobitel lesen, bi vsaj zakurila lahko z njim…

Jebote Kornati pa mobitel!

Zgornja oznaka-Vrsar  / Spodnja oznaka-Kornati

Sreda, 8.januar 2020

PO KORNATIH IN O SANJSKI SLUŽBI (Kornati)

Danes je dan za Kornate. Klife sem si privoščil včeraj, danes bi rad jadral med Kornatskimi otočki, kot bi smučal med kuclji. Počasi in z užitkom. Vreme mi služi »v nulo«. Prijatelj Igor mi piše: »Vreme imaš tako kičasto za naprej, da upam da prideš nazaj pred avgustom…«. Joj Igor, da se ti »riječi pozlate«. Vreme mi res služi, stabilnost pomeni toliko večjo sproščenost. Načrtujem tako ali tako malo, vedno imam rezervo še v noči in potrebno bo udariti kakšno nočno. Ampak, najprej Kornati smo rekli.

Ponoči je bilo kar nekaj burje, prav tako zjutraj. Posledično je seveda dokaj mrzlo, zato se mi nikamor ne mudi. Pa saj se mi že ves čas ne. Najprej se malo sprehodim po okolici, se povzpnem na bližnji kucelj, fotografiram in uživam tudi v tem.


 

Ob enajstih se poslovim od »tete«, odvežem barko in grem. Odvijem samo prednje jadro, dovolj je. Jadram s petimi vozli, več ne rabim niti ne želim. »Lunga, le počasi. Vem, da bi šla rada hitreje«! 😉.
Kot da sem prvič v Kornatih. Občudujem vse kamnite pregrade, škarpe, majhne kapelice, redke zelene oaze z majhnimi kornatskimi hiškami in nasadi oljk v ozadju, ovce in koze, ki sem ter tja meketajo, redke, res redke ribiče, ki »lilajo« hobotnice ali kdo ve kaj. Vse to poteka v nasprotni svetlobi, v srebru.
 


Jasno da me spet odnese in že itak nisem »na zelji«, ko prileti še WhatsApp sporočilo iz Nove Kaledonije z slikico Irca Billa in mojega Jasmina z napisom: »Od danes …samo zate«. Pas mater pa sem spet »iz tira«. Zdi se mi, da smo skupaj in da si bomo lahko skupaj nazdravili…ne gre, ali pač. V tem smislu je tehnika pozitivna dobrina. Naredim »selfija« in že leti fotka prijateljem na drugo stran zemlje…Uf. Meni menda res ni treba veliko, da »sem u luftu«.




Zapeljem spet na zunanjo stran, klifom na otoku Piškera se ne morem upreti. V mirnem tam lahko voziš tako blizu, da se sten skoraj dotikaš »s križi«. Morje je tu že tik ob steni globoko preko osemdeset metrov. A tokrat ni mirno. Tokrat Morje diha…od daleč gledano, kot da ni nič, od blizu »diha«, kar pomeni, da se velike gmote počasi premikajo navzgor in navzdol, komaj opazno, a ko opaziš se zaveš silne moči Morja. Priznam, ob teh vertikalah in teh globinah…kar malo grozljivo. Zaveš se da si »majhna smet na smetišnici«…



 

V Marino Piškera zavijem namenoma. Vem da ne obratuje, če bi, ne bi zavil tja. Seveda je vse prazno in samotno. Zgolj ribič na enem čolnu. Pristanem ob njem. Rabim svojim »pet minut« za Piškero. Pred več kot tridesetimi leti smo z ekipo in najetim Elan Expresom (7,5m dolga jadrnica) tu zaključili prvo etapo mojega prvega jadranja. Jadrali smo po taki burji, da je vse bilo res »na pas mater«. Piškera je nudila zavetje in konec »agonije« tistega dne… Očitno se mi pa ni zamerilo, saj še vedno bluzim po Morju.



Inčune zložim »v sonček«, prelijem bogato z olivnim oljem, napolnim dva kozarca z vinom in povabim ribiča na sosednji barki na »mezo«…Potem pripovedi ni konca in izvem marsikaj zanimivega. Človek ima pomorsko šolo, plul je po celem svetu, imel je svojo kočo. Pove kako je bilo kdaj na Jabuki, ko jih je več dni valjalo, škampov pa je bilo v izobilju. V dveh dneh so on posadka zaslužili povprečno mesečno plačo….Marsikaj se mu je dogajalo. A najboljši biznis ima sedaj, pri petdesetih. Je »marinero« v marini Piškera. Dva meseca dela, pet mesecev, ko je marina zaprta, pa je tu dežurni…Smeje se in prizna kako mu je tukaj sedaj super, da lepo lovi ribe, hobotnice in lignje in da če bi bilo prav bi moral še plačati za to,  ne pa da dobi še plačo…in se reži pri tem. Ti boga! Sem misli do sedaj, da bi bil za mene »sanjski biznis« imeti »depo za počitniške prikolice«, kjer se mi zdi da ni ne stresa, niti se ne »ušvicaš«, pa vidim da je še boljša varianta: »biti marinero na Piškeri«…pas mater!

Inčune sva lepo pomalčkala, olje pomazala, malvazije pa tudi ni veliko ostalo. Dan je bil spet popestren.


Zapuščam Kornate, lepo sem jih zaužil in v stikih z ljudmi, marsikaj zanimivega slišal. Na jugu Kornata (otok) zavijem proti severU, žal. V mislih si zavrtim pesem »Kapetane, tribali bi kuči« in kolnem v sebi. Jaz bi še kar naprej plul, seveda proti jugu. Menda je imel pa Igor vendarle prav…
Sprva načrtujem spanje na vrhu Žuta (zadnja uvala na NW strani otoka), a se na koncu premislim in še enkrat prespim ob Kornatu, tokrat na vzhodni strani (U Statival Donja). Res sem še nizko, a luna je skoraj polna in kašno noč bom jadral v srebru preko noči, pa bo.


Četrtek, 9.januar 2020

PETDESET MILJ PREMIKA (Kornat - Ilovik)

Danes je pred mano dan, v katerem moram narediti znaten premik proti severu. Plan, petdeset milj oddaljen otok Ilovik, ki leži južno od otoka Lošinj. Mesec je skoraj poln, noč bo kvečjemu romantična. Nočna plovba mi ni tuja, barka premore elektronsko navigacijo, tako da tudi morebitna megla, na katero po VHF postaji ves čas opozarjajo, ne bi smela predstavljati problem. Na vodi sem sam, problemov z ostalimi plovili torej tudi ni.
 
Ribič s sprayhoodom...adijo pamet...
Kar težko mi je zapustiti lep zaliv ob otoku Kornat in se tudi sicer posloviti od področja Kornatov. Poleti bo tako drugače. Vročina, gužva in neznosni kaos preštevilčnih plovil…O debilnosti premnogih kapitanov pa raje ne, da si plovbe ne pokvarim. Uf…kar stresne me. Zato pa sem pozimi car, res car, sam z Lungo in Morjem!


Oskrbeti se moram z gorivom in vodo
Kot zadnjič, se tudi danes vstavim v Zaglavu (pri Saliju), kjer je črpalka. Želim dotočiti porabljeno gorivo. V naslednji dneh bo več motoriranja kot jadranja, grel se bi pa tudi rad. S črpalkarjem se zaklepetam, ha ha, pa saj sem se skoraj z vsemi (redkimi), ki sem jih srečal med plovbo. Ne vem kako je nanesla beseda na zimo, a tip mi pove zgodbo, da so tu leta 2012 imeli 40cm snega da so pripeljali plug iz Zadra. To čudo »plug« smo več ali manj vsi videli prvič, pravi tip. Gledali smo ga ko »gospu« (marijo), še doda. Pravi, da je bil totalni kaos. Ljudje, ne vajeni snega in zdrsa so padali, da je bilo menda več nog »v lufu« kot na tleh. Kdor je kaj poskušal z avtom, ga je seveda razbil. Deci, navajeni z rokami na rit' »šetati po rivi«, so si okoli spodnjih delov hlač dali polivinil in ga povili z »silver tape« lepilnim trakom in inšpecirali po rivi naprej…predvsem »gospo« kako rije sneg. Za crkent. Smejeva se oba. Vse si seveda v živo predstavljam, predvsem »modele« s polivinilom in »silver tapom«. To je bil res dogodek za kraj.

Nadaljujem s plovbo, veter žal piha ravno iz tiste strani v katero grem, iz severozahoda. Sonček sije, ma kaj lepo…kičasto je. Dvignem jadra, briga me, če bom »cik-cakal« proti vetru in delal dvojno pot. Ne morem se upreti, da ne bi jadral. Vetra je malo, cca 8 vozlov, a za mene in Lungo dovolj. Morje se lesketa v nasprotnem soncu. Noro noro lepo je vse skupaj. Če ne bi imel nobenih omejitev, bi zagotovo ubral kurz proti Dobrovniku ali še južneje. Pluti proti severu je vedno »shit«, pomeni, da se vračaš. Plovba proti jugo pomeni, da je še vse pred tabo…


Orca

Pozno popoldan je že, jaz pa še vedno »orcam«. Cik do Iža, cak do Dugega. Vsak obrat izpeljem do konca. Užitek je neskončen, malčka vmes poteši želodček, izbrana glasba pa dušo.

Ob skoraj štirih popoldan, uro pred nočjo,vendarle priznam, da bo potrebno prižgati motor, v kolikor želim biti še danes na Iloviku. Yanmar (znamka motorja) prevzame glavno vlogo. Ni kaj, sprijazniti se je treba, da bom motoriral do konca.
Čas »ubijem«, kot bi rekli domačini, s kuhanjem krompirjeve enolončnice. Časa imam dovolj in naredim tudi žličnike, olala, zakaj pa ne. Začne se mračiti, na desni imam vse oranžno od teatra zahajajočega sonca, desno malo kasneje luna spusti srebrno preprogo po Morju.


Desno...
Levo...

Noč je svetla, nekaj zvezd pa je vseeno. Vedno prepoznavam Orion in vedno se ob tem spomnim, kako daleč, na drugi strani zemlje, sem gledal isto ozvezdje. Nad Istom (otok Ist) se šopiri Venera, kot da bi želela kljubovati luni. Neverjetno svetla je, tudi ona meče srebrnino po gladini Morja. A njena predstava traja kratek čas, sramežljivo sestopi z odra in odide na obzorje. Danes nastopa v monodrami pač Luna.

Stojim na stopnicah, ki vodijo v notranjost barke, naslonjen na roke nemo zrem v vse, kar v svetli noči prepoznam. Zapuntal…se mi zdi že dolgo, kar sem se dol grede ustavil tu. Premuda, vem na zahodni strani je tista »indigo modrina«, ki te tako nevarno magično vleče v globino Morja, ko se prekucniš na glavo. Le kaj delajo sedaj vse jate »fašistov« (ribe »črniki«), ki jih je tam toliko in vse ostale. Olib! Vsakič, ko se spomni neke zimske plovbe se smejim. Jadral sem iz Vrsarja celo noč. Proti jutru me je spanec dajal že tako, da sem se bal, da bom »kinknil« tik pred pristajanjem ob pomol. Potem sem si spekel »tradicionalni jajček«, med jedjo pa sem bil že tako »gotov«, da sem nekajkrat mislil, da bom zaspal z nosem zapičenim v rumenjak… In še in še je teh zgodb, pravzaprav kamor pogledam. Hm…kako tudi ne, po toliko letih jadranja.

Pišem te vrstice med potjo. Vsake toliko, a ne prepogosto pogledam ven, a pričakovano ni nikjer nikogar. Tudi to je razkošje zimske plovbe…Otok Ilovik je že popolnoma prepoznaven. Ura je 21:30. Še pol ure in bom pristal…in potem…si ogrejem barko, toplo in prijetno bo v njej…zlezel bom v posteljo in sanjal naprej…Kdo ve, morda se pa povzpnem po srebrni preprogi? Kaj pa če me za Istom sramežljivo čaka Venera?

»E pa ko može to platiti?«

Lahko noč!

Pristanem na pomol v Iloviku


Petek - Sobota, 9. - 10. januar 2020 (Ilovik - Istra)

ŠPORKI ; GREMO V ISTRO


Na Iloviku imam »delo«, želim nabaviti limone. Limon je v izobilju po celem otoku, tudi pomaranče se najdejo. A najprej želim popiti kakšno kavico. V edini bufi ki dela, so očitno že »en obrat naprej«…so že pri pivici, vinu, rakiji in suhih ocvirkih. Res je, da sem jaz malo dlje spal, zjutraj je tako težko zapustiti toplo posteljo, res ja pa tudi, da so oni malo zgodni. Scena je klasična, sedijo nekako v krogu vsi debatirajo med sabo. Lej ga zlomka, nihče nima v roki mobilnega telefona, nihče pametne ure, vse funkcionira »po starem«, torej po pameti. Pas mater kakšne ovce smo mi…«šišajo« nas non stop!
Naročim kavo. En izmed »publike«, očitno gazda, malo čudno gleda. Za vsak slučaj vpraša, če ne bi vendarle »rakije« in gre kuhati kavo. Dobim instant zvarek…čez deset minut pa fašem že »čvarke« in zdaj vem, da jih je potrebno raztopit z »rakijo«. O ti bio limonce iz Ilovika, samo zdravje…
Oskrbim se z znatno količino limon, da mi je skoraj nerodno povedati koliko. Če kje, so tu, pri teh starih »bakah« limone res bio. Samo sonček in slan zrak jih boža. Te pa res lahko potem naribaš pri peki, lahko mirno cel reženj z lupino daš v kuhančka in jih z lupino vred mirno namočiš v žganje.



Bob imajo že takšen...

V Iloviku se kot po vseh otokih gradi. Stavbe in razni podzemni vodi. Zdaj je prilika, pravzaprav zdaj je edino dovoljeno, v sezoni seveda ne.

Kako naprej. Že nekaj dni je videti, da bo v nadaljevanju kar nekaj burje. Popoldanska napoved ni preveč prijazna. Tako ali tako vse dni opozarjajo na možnost megle. Ta me ne moti, a napovedana je tudi burja, ki naj bi v drugem delu noči bila že jakosti 35 do 60 vozlov (60 seveda pod Velebitom). Nadaljevala naj bi se tudi v soboto. Ups, torej grem jaz raje prej preko Kvarnerja čimprej. Štirideset vozlov, pa še malo čez sem v Kvarnerju že doživel in vem kako izgleda, res pa je, da je bilo to v vožnji proti jugi in orca. Nazaj grede je primerna jakost burje čez Kvarner celo zaželjena…vendar noč in sam…je zopet druga zgodba. Sklenem, da bom končno odločitev glede vračanja sprejel na Unijah, tu sem sprva načrtoval nočitev in naslednji dan  naprej. Želja je tudi, da bi tam lovil lignje, za katere je med potjo preprosto zmanjkovalo časa. Dnevi so kratki. Težko gre skupaj potovanje, kot je letos in lov lignjem, ki ga moraš začeti že krepko pred mrakom, a noč je še vedno v tem času ob petih. Benti, vam povem, deset dni pozimi je prekratko…😉
Ilovik zapuščam šele ob 12:30; prej pač ni šlo. Jasno je, da bom za lov lignjev ob Unijah prepozen, pa čeprav je le borih cca 18 milj do tja. Bom pač lovil ob Srakanah, tam še nisem. Lovim in lovim, pa nič. Mimo se pripelje Elan 333, tudi ti lovijo, a očitno ribe. Izmenjamo par besed in gredo naprej. Čez nekaj min telefon…«Ej…pa ti si Lunga! Jaz pa Kristjan; jadrnica Trma. Iz predbožične se poznamo«. »Hej hejjjj Trma!!!!!«, vpijem nazaj, da me verjetno slišijo brez telefona. Seveda, Trma iz Predbožične. Se mi je čudno zdelo, kdo je ob tem času še na Morju. Izgleda da samo »Krjavlji« iz Predbožične regate, ki jo vozimo vsako leto okoli Miklavža, pozimi torej. Vsekakor je takrat »poseben folk«, sami pravi deci, no ja, še celo kakšna trpežna »pupa« se vmes najde. Kolega Vlado, jadrnica Sara, na primer vsako leto prihaja na start v Vrsarju iz Splita….regatira tri dni in gre nazaj v Split. A povem še nekaj? In to brez pravega gretja na barki. On me je navdušil za tisto, že omenjano pečico, s katero sem grel barko včasih.   Hallllo Vlado, a bereš? Tole pa je epp zate a ne,  ha ha. Pir si mi dolžan 😉!



Menjam lokacijo in že v mraku končno ujamem dva lignja in to je dovolj za večerjo za eno osebo. Prestavim se na Unije. Na sidru sem, uživam v pogledu na vedno čarobne Unije.  Na Unijah je kamera, prijatelj Bogdan me ujame in pošilja sporočilo: "Vidim luč v kuhinji, kaj bo danes dobrega za večerjo"?
 
Takole sem bil opazovan ;)
Večerja je seveda razkošna…friški, pravkar ulovljeni lignji »na šporko«. Šporko ponemi umazano…in res, lignje ne očistiš nič, pobožaš jih z naoljeno roko …ups, tole se sliši pa že malo erotično…ha ha. Olje je seveda olivno, kdo pa še na barki uporablja navadno olje, lepo prosim in potem jih dušiš/pečeš na minimalnem ognju malo več kot pol ure. Maaaa…. so tako slastni, ma so tako sladki…ma so črni, pa so šporki!

Šporki lignji...

Preverjam še enkrat napovedi. Nekaj mi ne gre skupaj. Na DHMNZ, uradni strani za pomorce, govorijo, da bo burja užgala že v drugem delu noči, vremenski modeli in to modeli na njihovi strani pa ne kažejo tako. Preverjam še z drugimi modeli. Tudi ti še ne napovedujejo močne burje že za to noč. Kvečjemu naslednji dan. Komu verjeti? Nič, skoraj že sprejeto odločitev samo še potrdim. Grem ponoči naprej, po večerji. Rad bi užival še v zmernem nočnem jadranju ob polni luni, skoraj polni. Za vsak slučaj pripravim barko za situacijo močne burje, sprostim vse vrvi za krajšave, oblečem se v »bojno jadralsko opremo/obleko« in se opremim tudi z rešilnim jopiče z varnostno gurtno, ki omogoča malo varnejše delo na palubi, če je potreba. A če sem pošten…v primeru padca v Morje ponoči in pozimi, ne glede na vse našteto, imaš zelo zelo malo možnosti za preživetje. Če kdaj, v taki situaciji velja tisto, kar so me pred davnimi leti izkušenejši učili…«Čovijek u moru, mrtav čovijek!«
Unije zapuščam bo pol devetih zvečer. Škoda, da ne morem v miru popiti še kakšen kozarček po večerji. Zdaj ni čas za to. Pred mano je akcija. Motoriram in napeto opazujem vremensko dogajanje. Vetra praktično ni, je pa ostal val iz severozahoda, torej meni v nos, pa nič posebnega. Priznam, da sem napet in čakam nadaljnji razvoj, a napetost popušča iz minute v minuto. Počasi se začne pojavljati  veter iz severovzhoda, kao burja…vendar tudi ne čisto. Celo bolj iz severa prihaja. Veter je nežen, cca osem vozlov ga je in ne kaže tendenc po jačanju. Opa…tole pa bo zame situacija. Še pred sredo Kvarnerja dvignem vsa jadra, ugasnem motor in odjadram v mesečno noč….uauuuuuuu. Nadaljevanje menda ne rabim opisovati…Gregor spet čisto evforičen…Lunga pa razigrana. Pas mater če nisva midva dobra kombinacija!!!
 


Jadram vse do vhoda v Vinkuranski zaliv pri Verudi, v Istri. Na koncu imam vetra celo zelo malo, Istra pač. Na misel mi ne pride, da bi vžgal motor v tej romantiki. Briga me koliko je ura, neskončno lepo je. Tak zaključek sem si lahko samo želel. Zaključek? Seveda ni še konca, jutri imam do Vrsarja še 25 milj, a ko sem v Istri sem doma, ko sem v Istri je zgodbe konec…potrebujem samo še čim manj boleč preskok v normalno življenje…Pa vendar, da ne poenostavljam, jutri me pa res čaka še nekaj burje, a s tem se bom ukvarjal jutri, tu ob Istri in ne sredi Kvarnerja…
Etapo in jadranje zaključim ob pol treh zjutraj…spustim sidro v Vinkuranskem zalivu, a predno zavijem vanj me iz Verude doseže tako mrzel toko zraka, da me strese do kosti. V kratke času sem čisto premražen, a kljub temu vzorno zložim jadro, pospravim vse vrvi in uredim barko. Kar težko se spravim spat. Bilo je tako lepo jadranje v mesečini…skoraj je greh iti spat. V meni še vse »gomazi« od doživetega…


Sobota, 10. januar 2020 (Veruda/Vinkuran - Vrsar)

ZADNJE DEJANJE

Zjutraj se mi ne mudi. Želim, da vse poteka umirjeno. Zadnji dan te plovbe je pred mano. Jajček na ocvirkih se mi zdi primere zajtrk za zaključek.



Pišem blog in srkam kavico. Rad bi ustavil čas…Malo pred drugo uro je pa res že skrajni čas, da zapustim sidrišče in se spravim na zadnjo etapo do Vrsarja. Burjo sem med tem že dočakal. Ni enostavno biti sam in v ne malo nasprotne vetra dvigovati sidro, s tem da je manevrski prostor omejen.


Namerim 20 vozlov vetra, pripravim krajšavo glavnega jadra. Pred mano je očitno športno nastrojen dan. V področju Pule je vse belo po Morju. Pričakovano. Vem, da bom dobival sunke vetra, a sem na to pripravljen. Dvakrat me pa vseeno potegne v veter in močno nagne. Ni panike, pustim barki da zavije do konca v veter in se s tem sama osvobodi vetra. Trenutek izkoristim in hitro skrajšam še prednje jadro. Za ekipo dveh je vse to »mala malica«. Ko si pa sam je vse tako drugače.

V Fažanskem kanalu je konec problemov. Ni več področij kjer je pričakovati sunke burje, kot je boljši, kar pomeni, da ne rabim voziti tako ostro v veter, sicer pa je veter med tem tudi malo »padel«. Igor mi sporoča, da se v Vrsarju martinčkajo na toplem soncu in da imajo komaj 5 vozlov severozahodnika. Ja to je pa naša vrsarska »mikro klima«. Sporoča pa mi tudi, da me vabi na večerjo na barko in pošilja fotke grdobine, kovača in škarpen… No to pa bo zaključek.

Vesel sem te zmerne burje. Omogoča mi res lepo jadranje. Neskončno uživam…a mi je hkrati tudi malo težko. Plovba, ta zimska plovba, ki se je veselim celo leto se počasi zaključuje. Nasmehnem se ob misli Markota iz jadrnice »Kalimera«, ko mi je pred nekaj dnevi napisal, da »ko vidim Unije z desnega boka, vem da plujem v napačno smer«….ker to (ob vožnji po zunanji strani Unij) pomeni, da se vrača nazaj…Ha ha, ta je dobra, a še kako resnična. Očitno imam somišljenika. In mimogrede…tudi on se v kratkem odpravlja na podobno pot. No…potem nisem samo jaz »malo čuden«. Nekaj nas očitno je. Prijatelj Bine na primer odhaja februarja na Lastovo. A on je pameten in da ne izpade čuden, ha ha, opraviči to svojo pot s tem, da pravi da gre tja po olivno olje. Bravo! Razmišljam da bi enkrat skočil pozimi v Grčijo po olive…😉, al' pa po jajčka, bi tudi šlo 😉.

Benti…spet ta »Ivan na Pučini« (svetilnik v bližini Rovinja)…Vrsar se žal približuje. Vetra imam še vedno dovolj, že nekaj časa vozim spet s polnimi jadri. Hitrost barke je sedem vozlov, uauuu. Na pol zleknjen uživam v večernih prizorih. Vse je oranžno. Spet se en dan končuje. Joj kako bi jaz obrnil barko nazaj proti jugu. Takoj, v tem trenutku in vozil celo noč, ni važno do kje. Kaj bi dal, da bi se spet zbudil v Mali Ravi npr, kaj bi dal, da bi gledal vse te otočke Kornatov in še marsikaj, Toliko lepega sem spet doživel na tej poti. A kar je najlepše…ti prazni prostori…ko si sam in nikjer, res nikjer nikogar ni, ko si sam na pomolih, sam v zalivih…vedno sam. Osamljen pa nisi nikoli, če nič drugače prisedeš k domačinom, pozdraviš na glas in se vklopiš v družbo. Zagotovo izveš kaj zanimivega…


Ivan na Pučini postaja vse bolj silhueta…takrat se zgodi…obnemim…vzame mi sapo…velika velika oranžna ploskev vzidi tik nad Rovinjem. Polna luna! Saj ne vem ali sem še na Zemlji… Zapeče v učkih…otrem si solzo…potovanja je konec. Več ne rabim!



Hvala Morje, hvala da si bil prijazen z mano in mi podaril vsa ta doživetja!

6 komentarjev:

  1. Gregor, ampak kakšno pivo si pa le spil v pubu?

    OdgovoriIzbriši
  2. Seveda; a misliš da sem zastonj "tancal" do tja? ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Srečno novo leto! In dober veter še naprej.
    Marjan M.

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala Marjan. Srečno Novo leto tudi tebi!

    OdgovoriIzbriši
  5. Evo pa sem te našel in zdaj te lahko berem, kadar sem na wifi. Kot si napisal, ne moreš iz svoje kože, ki te vleče in vleče... Prav je tako, le uživaj in predvsem čuvaj se, saj veš, ko si sam si lahko pomagaš le sam... Mirno morje ti želim!
    LP iz Nove Kaledonije

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj prijatelj. Daaaaleč si. Ti v kratkih hlačah, jaz pa na hladnem. Sva na zelo različnih koncih zemlje, a oba uživava. Dobro Morje tudi tebi in srečno še naprej...Pozdravi tudi Billa, ko te ujame.
      Ko pa prideš kaj na počitnice ;) v Slo, pa veš...Geđo čaka.
      Pošiljam ti pozdrave iz Kornatov, tja daleč v Novo Kaledonijo.

      Izbriši