1. april 2020

Morje v meni!


Sedim na obali. Gledam lesketajočo gladino vode. Zavem se, da v »vozlih« ocenjujem jakost vetra. Ni ga veliko. Voda je ravno toliko nakodrana, da se lahko svetloba lomi pod različnimi koti. Srebrnina! Kolikokrat že doživeta. Mislim pustim svojo pot. Jadram, pristajam, jadram, pristajam…


 

….Biograd je bila prva luka, iz katere sem kot član ekipe izplul na svoje prvo jadranje, Piškera na Kornatih prvi pristan, Cres prva marina, ki smo ji zaupali lastno barko, »barko Barko«, Črvar luka, kjer sem prestopil na drugo barko, Raco. Raci je sledila Lunga, s katero spoznavam kako lepo je jadrati s hitrejšo barko in dobrimi jadri. Jadransko morje je bilo kmalu prepluto po dolgem in počez. Prišel je čas, ko je bilo hrvaško zastavo med potjo potrebno zamenjati s črnogorsko, italijansko, grško. Ocean sem spoznal na najlepšem koncu sveta, v Polineziji in prišel je čas, ko sem dozorel tudi za jadranje preko Oceana, Tihega Oceana na njegovi odprtomorski etapi, dolgi 4200 milj (cca 7800Km)…

Življenje z Morjem in na Morju me je prevzelo. Napolnilo mi je glavo in dušo z lepoto in spoštovanjem. Počasi se je to dogajalo in ne vem kdaj točno se je zgodilo, da sem postal kot pivnik prepojen z vsem. V nekem trenutku sem začutil v sebi tako globoko spoštovanje do vsega, da sem se odločil in si dovolil, da pišem morje z velikim »M«, Morje torej.

Več ali manj preživim v letu približno osemdeset dni na barki, v kolikor štejem tudi petke, ko sem že »dol«. "Dol" je postalo že davno sinonim za Morje in barko. In ko sem »dol«, sem v nekem drugem svetu, pravzaprav planetu. Celinski problemi ostanejo na celini. Ne vozim jih sabo. Postanem mornar, ko izplujem kapitan. Vsakdanje moreče skrbi, zamenjajo druge, večinoma prijetne. Preveriti je potrebno vreme, se oskrbeti, načrtovati pot, jadrati varno, skrbeti za prijetno razpoloženje in se z barko in posadko srečno in varno vrniti. In najlepše je, ko so ta potovanja doooolllllgaaaa. Niti enkrat se še nisem naveličal. Vedno na koncu ugotovim, da bi zdaj šele dobro začel. Tudi 44 dni Oceana mi ni bilo predolgo, kaj predolgo, prekratko. Tako pač je pri meni, ni mi pomoči. Zanimiva mi je plovba sama, zanimivo »trimanje« jader, zanimivo fotografirati, zanimivo kuhati (uf; bolje da gremo hitro naprej, ker imam že polna usta sline), zanimiv mi je ribolov, hladno pivo ob obali, kozarec vina v konobi in vsa ta zanimiva srečanja in druženja…Vse prav vse. Ob vsem tem nastajajo vedno nove zgodbe, ki bogatijo življenje in ki se jih je kasneje tako lepo spominjati.

 »….zaliv in sidrišče Pantera. Na vrhu Dugega otoka smo, blizu svetilnika »Veli Rat", pri katerem so pri izdelavi ometa za 36 m visok stolp kot vezivo dodajali jajčne beljake. Še vedno mi sicer ni jasno, od kje toliko jajc, pa pustimo zdaj to. Šlo je za eno od naključnih srečanj, dolga leta nazaj. Spomin na to mi je tako drag, je kot simbol za svobodo, ki jo lahko doživljaš na plovbi, če si jo seveda dopustiš in želiš. "Pave", sicer Igor, a na Morju se pogosto kličemo kar po imenih bark, je priplul od kdo ve kje z svojo trintridesetico in družino, mi menda še z šest in pol metrsko barko in tudi štiričlansko družino. Srečanja na Morju so vedno tako spontana in simpatična. Stiski rok in padanja v objem (ko smo si še lahko), pa spiti je seveda treba kaj za dobrodošlico, kasneje za žejo, zvečer pa po navadi tako ali tako samo steče. In stečejo tudi pripovedi. Pripovedi o življenju, ki je od zadnjega srečanja, morda pred letom dni, šlo svojo pot, o prejadranih in o načrtovanih miljah. Tisti dan je eden od nas, ni pomembno kdo, nekje priskrbel štiri grancigole (rakovice). Družba je bila več kot primerna za rižotko iz njih. Z Igorčkom, vsak z svojim »zgriženim« slamnikom na glavi, da bi dajala bolj avtentično podobo dveh »barb«, pa čeprav sva sedela v globoki senci tende, sva tisti popoldan preživela tako, da sva spokojno trebila te štiri grancigole, žulila vsak svojo bevando in kot v pomorskem žargonu rečemo, »čakulala«. Prav nič se nama ni mudilo, prav nič se nama ni zdelo, da sva počasna, še manj da kaj zamujava. Še pred večerom je bila rižotka gotova, vonjave so že dolgo pred zaključkom vznemirjale prisotne, okusi kasneje razvajali brbončice. Noč naredi ambient v kokpitih bark vedno tako skrivnosten. Zvok Igorjeve kitare  je zasanjal odrasle, otroci so se ob kartah družili po svoje. Vino je dodalo malo omame, ravno toliko, da je zakipelo v glavi, ko je na enkrat na vzhodni strani »skatapultiralo« luno, veliko, kaj veliko, ogromno oranžno ploskev. Zdelo se je, da se je za hip zaustavila ob robu zaliva… Jemalo je dih. Prsti se niso več dotikali strun, a je zadnji akord še polnil tišino veličastnega prizora…Nisem zdržal. Brez besed, brez opravičila družbi, sem prestopil v gumenjak (pomožni čoln) in stoje z eno veslo veslal…tja…k veliki oranžni ploskvi, da se je dotaknem, da jo pozdravim…"

…mogoče takrat, ali pa kdaj drugič, ni pomembno, sem za sabo zaslišal Igorjeve besede: »Zadnji romantik na Jadranu«!

 

Sedim na obali. Gledam lesketajočo gladino vode. Zavem se, da v »vozlih« ocenjujem jakost vetra. Ni ga veliko. Voda je ravno toliko nakodrana, da se lahko svetloba lomi pod različnimi koti. Srebrnina! Kolikokrat že doživeta. Mislim pustim svojo pot. Jadram, pristajam, jadram, pristajam…
A kje sem pravzaprav tokrat? Kje gledam to tako dobro znano srebrnino? V sanjah ali v realnosti, na zemlji ali v vesolju….

A res hočete slišati?

Sedim ob reki Krki, v svoji občini; tudi fotografije je fotografija reke Krke... Kolesaril sem in po petih kilometrih prišel do table kjer piše »Straža« in kraj Straža je v drugi občini. Tja zaradi tega »kurčevega« Koronavirusa (se opravičujem za vulgarizen), epidemiološke situacije, ki nam spreminja življenje v obdobju, ki ga sedaj živimo in vseh posledičnih prepovedih NE SMEM. Ne smem se gibati izven meja svoje občine, ne smem v Kočevski rog, ne smem biti s prijatelji, ne smem nič. »Prdnem« lahko, a samo v sovji občini! A kar me še kako zelo boli…ne smem na barko in »moje Morje«, v tisto meni tako sveto okolje, ki mi predstavlja simbol brezmejnosti, svobode!

Predlani v tem času, sem bil v Panamskem kanalu in imel pred sabo Oceansko plovbo…zdaj….niti »v Stražo« ne morem…Pas mater!

Ne počutim se kot otrok, ki so mu vzeli igračo, počutim se kot ptič s polomljenimi krili...

-----------------------------------------------------
(Datum objave je 1.april...a žal je vse res)

7 komentarjev:

  1. Ja ni kaj, midva sva obstala na Martinique, na sidru prrf Ford de France in čakava da se situacija umiri in greva lahko dalje.
    Pa sj bo kmalu in bova šla naprej.
    Lep pozdravi Yotare

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo.. Ob branju privreli občutki na površje, ki so sicer prekriti s trenutnimi problemi.. Ne more Krka zamenjati morja.. Je pa voda.. in blizu.. :) Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Na mostu (ob želežniškem) je grafit:
    "Jebeš murje, mi mamo Krko".

    (ampak murje je murje !! )

    OdgovoriIzbriši
  4. Gregor imaš prav. Čeprav sem veliko v službi, pa me vseeno grrrize in grize. April je že, barke pa že od predbožične nisem čutil pod nogami.
    Pa sploh ne vem ,kdaj jo bom spet lahko.
    Potrpljenje je božja mast, pa revež, ki se z njo maže.
    Da nam to st(r)anje čimprej mine!!!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Uroš; olimpijske igre so prestavili; predbožične ne bomo! ;)

      Izbriši
  5. Gregor. Škoda ker nisi povedal....bi ti prinesel nekaj ''zdravil'' iz naše strani do table Straža. Natočil, stopil 5 korakov nazaj, zakrical NA ZDRAVJE, počakal da spiješ, odložiš, stopiš 5 korakov nazaj, poberem kozarec, se nasmejiva...in si rečeva......TOLE PA SI ZAPOMNIVA ZA VEDNO ..... :-).
    Pa saj bo kmalu bolje....

    OdgovoriIzbriši