Sedim na obali. Gledam lesketajočo gladino vode. Zavem se,
da v »vozlih« ocenjujem jakost vetra. Ni ga veliko. Voda je ravno toliko nakodrana,
da se lahko svetloba lomi pod različnimi koti. Srebrnina! Kolikokrat že
doživeta. Mislim pustim svojo pot. Jadram, pristajam, jadram, pristajam…
….Biograd je bila prva luka, iz katere sem kot član ekipe
izplul na svoje prvo jadranje, Piškera na Kornatih prvi pristan, Cres prva
marina, ki smo ji zaupali lastno barko, »barko Barko«, Črvar luka, kjer sem
prestopil na drugo barko, Raco. Raci je sledila Lunga, s katero spoznavam kako lepo
je jadrati s hitrejšo barko in dobrimi jadri. Jadransko morje je bilo kmalu prepluto
po dolgem in počez. Prišel je čas, ko je bilo hrvaško zastavo med potjo
potrebno zamenjati s črnogorsko, italijansko, grško. Ocean sem spoznal na
najlepšem koncu sveta, v Polineziji in prišel je čas, ko sem dozorel tudi za jadranje
preko Oceana, Tihega Oceana na njegovi odprtomorski etapi, dolgi 4200 milj (cca
7800Km)…
Življenje z Morjem in na Morju me je prevzelo. Napolnilo mi je
glavo in dušo z lepoto in spoštovanjem. Počasi se je to dogajalo in ne vem kdaj
točno se je zgodilo, da sem postal kot pivnik prepojen z vsem. V nekem trenutku
sem začutil v sebi tako globoko spoštovanje do vsega, da sem se odločil in si
dovolil, da pišem morje z velikim »M«, Morje torej.
Več ali manj preživim v letu približno osemdeset dni na
barki, v kolikor štejem tudi petke, ko sem že »dol«. "Dol" je postalo že davno
sinonim za Morje in barko. In ko sem »dol«, sem v nekem drugem svetu, pravzaprav
planetu. Celinski problemi ostanejo na celini. Ne vozim jih sabo. Postanem
mornar, ko izplujem kapitan. Vsakdanje moreče skrbi, zamenjajo druge, večinoma prijetne.
Preveriti je potrebno vreme, se oskrbeti, načrtovati pot, jadrati varno,
skrbeti za prijetno razpoloženje in se z barko in posadko srečno in varno
vrniti. In najlepše je, ko so ta potovanja doooolllllgaaaa. Niti enkrat se še
nisem naveličal. Vedno na koncu ugotovim, da bi zdaj šele dobro začel. Tudi 44
dni Oceana mi ni bilo predolgo, kaj predolgo, prekratko. Tako pač je pri meni,
ni mi pomoči. Zanimiva mi je plovba sama, zanimivo »trimanje« jader, zanimivo
fotografirati, zanimivo kuhati (uf; bolje da gremo hitro naprej, ker imam že
polna usta sline), zanimiv mi je ribolov, hladno pivo ob obali, kozarec vina v
konobi in vsa ta zanimiva srečanja in druženja…Vse prav vse. Ob vsem tem nastajajo
vedno nove zgodbe, ki bogatijo življenje in ki se jih je kasneje tako lepo spominjati.
»….zaliv in sidrišče
Pantera. Na vrhu Dugega otoka smo, blizu svetilnika »Veli Rat", pri
katerem so pri izdelavi ometa za 36 m visok stolp kot vezivo dodajali jajčne
beljake. Še vedno mi sicer ni jasno, od kje toliko jajc, pa pustimo zdaj to.
Šlo je za eno od naključnih srečanj, dolga leta nazaj. Spomin na to mi je tako
drag, je kot simbol za svobodo, ki jo lahko doživljaš na plovbi, če si jo
seveda dopustiš in želiš. "Pave", sicer Igor, a na Morju se pogosto kličemo kar
po imenih bark, je priplul od kdo ve kje z svojo trintridesetico in družino, mi
menda še z šest in pol metrsko barko in tudi štiričlansko družino. Srečanja na
Morju so vedno tako spontana in simpatična. Stiski rok in padanja v objem (ko
smo si še lahko), pa spiti je seveda treba kaj za dobrodošlico, kasneje za
žejo, zvečer pa po navadi tako ali tako samo steče. In stečejo tudi pripovedi. Pripovedi
o življenju, ki je od zadnjega srečanja, morda pred letom dni, šlo svojo pot, o prejadranih
in o načrtovanih miljah. Tisti dan je eden od nas, ni pomembno kdo, nekje priskrbel
štiri grancigole (rakovice). Družba je bila več kot primerna za rižotko iz njih.
Z Igorčkom, vsak z svojim »zgriženim« slamnikom na glavi, da bi dajala bolj
avtentično podobo dveh »barb«, pa čeprav sva sedela v globoki senci tende, sva tisti popoldan preživela tako, da sva spokojno trebila te štiri grancigole, žulila
vsak svojo bevando in kot v pomorskem žargonu rečemo, »čakulala«. Prav nič se
nama ni mudilo, prav nič se nama ni zdelo, da sva počasna, še manj da kaj
zamujava. Še pred večerom je bila rižotka gotova, vonjave so že dolgo pred zaključkom
vznemirjale prisotne, okusi kasneje razvajali brbončice. Noč naredi ambient v
kokpitih bark vedno tako skrivnosten. Zvok Igorjeve kitare je zasanjal odrasle, otroci so se ob kartah družili
po svoje. Vino je dodalo malo omame, ravno toliko, da je zakipelo v glavi, ko
je na enkrat na vzhodni strani »skatapultiralo« luno, veliko, kaj veliko, ogromno
oranžno ploskev. Zdelo se je, da se je za hip zaustavila ob robu zaliva… Jemalo je dih.
Prsti se niso več dotikali strun, a je zadnji akord še polnil tišino
veličastnega prizora…Nisem zdržal. Brez besed, brez opravičila družbi, sem prestopil
v gumenjak (pomožni čoln) in stoje z eno veslo veslal…tja…k veliki oranžni
ploskvi, da se je dotaknem, da jo pozdravim…"
…mogoče takrat, ali pa kdaj
drugič, ni pomembno, sem za sabo zaslišal Igorjeve besede: »Zadnji romantik na
Jadranu«!
Sedim na obali. Gledam lesketajočo gladino vode. Zavem se,
da v »vozlih« ocenjujem jakost vetra. Ni ga veliko. Voda je ravno toliko nakodrana,
da se lahko svetloba lomi pod različnimi koti. Srebrnina! Kolikokrat že
doživeta. Mislim pustim svojo pot. Jadram, pristajam, jadram, pristajam…
A kje sem pravzaprav tokrat? Kje gledam to tako dobro znano
srebrnino? V sanjah ali v realnosti, na zemlji ali v vesolju….
A res hočete
slišati?
Sedim ob reki Krki, v svoji občini; tudi fotografije je fotografija reke Krke... Kolesaril sem in po petih
kilometrih prišel do table kjer piše »Straža« in kraj Straža je v drugi občini.
Tja zaradi tega »kurčevega« Koronavirusa (se opravičujem za vulgarizen), epidemiološke
situacije, ki nam spreminja življenje v obdobju, ki ga sedaj živimo in vseh posledičnih
prepovedih NE SMEM. Ne smem se gibati izven meja svoje občine, ne smem v
Kočevski rog, ne smem biti s prijatelji, ne smem nič. »Prdnem« lahko, a samo v
sovji občini! A kar me še kako zelo boli…ne smem na barko in »moje Morje«,
v tisto meni tako sveto okolje, ki mi predstavlja simbol brezmejnosti, svobode!
Predlani v tem času, sem bil v Panamskem kanalu in imel pred
sabo Oceansko plovbo…zdaj….niti »v Stražo« ne morem…Pas mater!
Ne počutim se kot otrok, ki so mu vzeli igračo, počutim se kot ptič s polomljenimi krili...
-----------------------------------------------------
(Datum objave je 1.april...a žal je vse res)
Ne počutim se kot otrok, ki so mu vzeli igračo, počutim se kot ptič s polomljenimi krili...
-----------------------------------------------------
(Datum objave je 1.april...a žal je vse res)
:)
OdgovoriIzbrišiJa ni kaj, midva sva obstala na Martinique, na sidru prrf Ford de France in čakava da se situacija umiri in greva lahko dalje.
OdgovoriIzbrišiPa sj bo kmalu in bova šla naprej.
Lep pozdravi Yotare
Lepo.. Ob branju privreli občutki na površje, ki so sicer prekriti s trenutnimi problemi.. Ne more Krka zamenjati morja.. Je pa voda.. in blizu.. :) Lp
OdgovoriIzbrišiNa mostu (ob želežniškem) je grafit:
OdgovoriIzbriši"Jebeš murje, mi mamo Krko".
(ampak murje je murje !! )
Gregor imaš prav. Čeprav sem veliko v službi, pa me vseeno grrrize in grize. April je že, barke pa že od predbožične nisem čutil pod nogami.
OdgovoriIzbrišiPa sploh ne vem ,kdaj jo bom spet lahko.
Potrpljenje je božja mast, pa revež, ki se z njo maže.
Da nam to st(r)anje čimprej mine!!!!!
Uroš; olimpijske igre so prestavili; predbožične ne bomo! ;)
IzbrišiGregor. Škoda ker nisi povedal....bi ti prinesel nekaj ''zdravil'' iz naše strani do table Straža. Natočil, stopil 5 korakov nazaj, zakrical NA ZDRAVJE, počakal da spiješ, odložiš, stopiš 5 korakov nazaj, poberem kozarec, se nasmejiva...in si rečeva......TOLE PA SI ZAPOMNIVA ZA VEDNO ..... :-).
OdgovoriIzbrišiPa saj bo kmalu bolje....