Deževna sobota na kopnem!

Ne razumem kaj imajo ljudje proti deževnem vikendu. Nudi spokoj in priložnost, da se umiriš. In tokrat je bila napovedana deževna sobota, vsaj to…

Če nič drugega, je tak dan več kot odlična priložnost za kulinariko, tisto pravo, kulinariko z dušo. Kulinariko, za katero si vzameš čas v vseh korakih, od načrtovanja, nabave, do same kuharije, kjer spet ne sme manjkati kozarček dobrega vinčka in glasba v ozadju. Predpasnik te postavi v vlogo »chefa«, čeprav se čutiš bolj dirigenta.

Tokrat so na vrsti »polnjene paprike po Dalmatinsko«, le kako bi bilo drugače. Doma smo. Izbor posode je jasen. Tista iz surove, neglazirane gline, že dobro »udelana«, iz katere je že tolikokrat zadišalo, da se ti v glavi zvrti. Kuharija se začne pravzaprav že v noči na deževno soboto…in ko grem spat je ura že pol treh zjutraj. Ne moti! Paprike vzamem iz pečice in jih prestavim na balkon, da bi se ohlajale. Vem da bodo še nekaj časa »krčkale«, glinena posoda pač in vse bo spominjalo na skupino čvekavih žensk. Kar nekaj časa bo trajalo, da se bo družba v loncu umirila, sam pa v trenutku padem v globok spanec.

Ko skuhaš nekaj z dušo...

Jutro se začne spokojno, nikamor se ne mudi. Ni še padavin in lahko si privoščim zajtrk zunaj. Uživam v razkošnem zajtrku in razkošje mi v tem jutru predstavljajo kosmiči s polno domačega sadja, ki si ga naberem sam…jabolka, breskve, robide, ringlo…mleko v skodelici predstavlja belo ozadje in kontrast barvitemu sadju. Pišem jutro, a v resnici je pol enajstih. Pa kaj.

Zajtrk za bogove

Tudi za jutranjo kavica si vzamem čas in tudi iz tega naredim obred. Čas ni pomemben. Več kot simbolno je, da si kavo najprej sam zmeljem, na tisti stari ročni način iz časov naših babic. »Expresso« je v tem spokojnem dnevu meni nesprejemljiv »termin«.

Počasi si zmelješ kavo, nato si jo skuhaš...

Kakorkoli, prihaja čas kosila. Glina posode je skoraj še topla, ko jo začnem ponovno greti. V prostoru zadiši…mmmmm... Le kako se ne bi pocedile sline. Miza je poservirana, jedca v pričakovanju. Naredim še pire. Krompir je iz Trogirja, preskušeno dober. Pire mora biti maslen, popolnoma brez grudic, raje malo redkejši, da se v kombinaciji z glavno jedjo topi v ustih in se…Domača solata je nepogrešljiv sopotnik, sivi pinot pa….ahhhh…recimo vsemu tako: če so bile polnjene paprike z vsem pripadajočim kulinarični razvrat, je sivi pinot iz vsega skupaj naredil perverzijo »par excellence«… »Detaljček« na telesu steklenice postavi »piko na i«.

Detaljček na steklenici "Sivega pinota"

Kljub poznemu začetku dneva je čas tudi za popoldan. Že zdavnaj ne dežuje več. Škoda. Pravzaprav bi si želel, da bi deževalo tako narahlo kot je, tudi še popoldan, naslednjo noč in dan. Po drugi strani pa veder večer omogoči posedanje na balkonu ob »oljenki« lučki, kupljeni v času jadranja po Finskih vodah. In tako večer postane priložnost, da misli sprehodiš po času nazaj, v dan, v katerem se je toliko lepega zgodilo…

Večer ob oljenki

Všeč so mi deževni dnevi, ko se čas navidezno ustavi, ko je čas za vse, ko vse poteka ležerno, ko je ponoči lahko dan in podnevi noč, če si to seveda dopustiš…, ko iz vsega lahko narediš »gušt«, če znaš seveda, a tu ni kaj »znati«, potrebno je imeti samo voljo…

---------------------------------------------------------

Letošnjo leto je tako posebno. Noro na račun "korone", ki pa je prinesla sabo tudi nekaj pozitivnega. Ljudje smo se (večina) morali vsaj malo ustaviti...Morda se je kdo celo za hip zamislil nad tempom, ki ga sicer živi, a se bojim, da so več ali manj "vsi sklepi" že popustili. Me prav zanima, koliko "žensk še peče kruh doma"...seveda tistega z drožmi, drugi v tem "modnem obdobju peke kruha" skoraj ni štel.

Dopust, kot ga je bilo moč doživeti letos v juniju, bo težko ponovljiv. Prihodnji vikend grem po enem mesecu zopet na "Lungo". Skoraj se bojim razočaranja...predstavlja si, da bom padel v gostoto turizma. V marini skoraj zagotovo. "Bljek"! Skoraj sem že začel verjeti, da je Morje drugačno...A brez skrbi, bom že naredil kakšen gušt. Če ne drugače bom v prvem zalivu kaj dobrega skuhal. In pas mater...a veste, da imam že idejo kaj?  😀