14. februar 2021

Končno spet na barki!

Nedelja! Malo pred deseto zvečer sem v barki. Trideset ur nazaj sem bil še v Kočevskem Rogu. Rad imam to roško divjino. Sobota je bila sanjska. Oster zrak je bistril misli in poskušal prilesti do kože. Minus deset ni malo, pa tudi nič posebnega ne. Veje vse »smetaneste« od zadnjega sneženja, nebo modro. Kaj drugega kot asociacija na bela jadra pod modrim nebom…

Sobota - Kočevski Rog

 


Nedelja zvečer - Lunga (Vrsar)

In zdaj sem tu, v notranjosti Lunge, kjer se tako dobro počutim. Ob prihodu je zunaj -2 oC, v notranjosti »nula«. Olivček je trd kot sveča, Whiskey torej primerno ohlajen. Natočim si v kapitanov kozarček. Dve uri imam še rojstni dan, privošči si Gregor! 

Termometer pa na nuli...

 Dolgo sem čakal na možnost, da lahko sploh grem. Epidemija in ukrepi….eno samo »sranje«. Že dolgo imamo dovolj vsega. Občutek, da ti omejujejo svobodo gibanja ni prijeten. Za mojo dušu, ki rabi veliiiikooo svobodo, še toliko bolj. Počakam še, da se malo umiri turboletno vreme in grem. Negativnost bom dokazoval s testom in upam, da ne bo drugih zapletov. »Mame žal več nimam, da bi jo sabo vzel na izlet kot Hojsi…nihče me tudi ne vabi na »sendvič«….Približujem se meji in sem »ves usran«. Kakšen beden občutek! Kot da sem v tistih starih časih in da hočem iz vzhodne Nemčije na zahod. A zapletov ni. Vse je regularno. »Naš« me še povoha ne, zanimiv bom šele nazaj grede, vem, »njihov« je prijazen in spoštljiv. PCR odpre vrata! Vriskam v avtu in navijam Dalmatinsko glasbo. Diham globoko, nič me ne tišči. »Svoboden« sem! Danes se vkrcam, jutri uredim »letno papirologijo« za Lungo, potem pa frrrrrrrrrrrrr malo na potep. Kako že rečem tej moji tradicionalni zimski plovbi? »Samotna zimska plovba!« No ja, ni čisto samotna, saj sem rad v kontaktih s prijatelji. Užival bom v plovbi, v jadranju, lignjelovu, fotografiranju, v kuhanju in pisanju tega Bloga. Ni pomembno do kje bom prišel, pomembno je, da »se bom imel fajn«!

Vabljeni torej naslednjih nekaj dni k branju!

 Ponedeljek; 15.2.2021 - Narobe svet!

Zjutraj, za morski tempo, vstanem kar zgodaj, ob osmih. Želim kolikor toliko zgodaj izpluti, še prej pa opraviti kar moram. Kapitanija in nekaj drobnih opravkov, nakupov mi ne bi smeli vzeti preveč časa. Severozahodni veter bo kot naročen za jadranje ob Istri. Sončni dan in modro nebo dobesedno vabita na pot. Veselim se je. Stopim še do bankomata, dvigniti moram dodatni znesek kun. In se začne….kot bi se nekdo želel poigrati z mano…«bankomat progutao karticu«. Nekaj časa vztrajam in čakam. »Please wait”, mi pojasnjuje avtomat, a nič ne »dowaitam«. Pas mater! Ne zdi se mi možno, da se mi to dogaja. Pokličem nekaj telefonskih številk in na koncu izvem, da se moram javiti v Poreču in tam nrediti prijavo. Banka, pred katero je v Vrsarju bankomat, ne dela. Super. Pa kako ravno danes? Pa kako ravno meni, ko sem toliko časa čakal te dni. Čakam kot cucek da pridem na vrsto na okencu, kjer naj bi pojasnil sceno in kjer upam, da bom rešil problem. Ženščina v visokih petkah in s popeto »kiklo okol' rit« mi dopoveduje, da »neka se strpim i da mora sad »stiči security iz Pule«. Kar megli se mi pred očmi. “Kakšen security iz Pule, a ste zmešani? Le kdo to čakal«? Kar poskakujem pred okencem in dopovedujem, da tega časa nimam. Nič ne pomaga. Mislim da je najhuje to, da bom moral sedaj nazaj v Vrsar in tam čakati gospode, da odprejo tisto nedelujočo škatlo in da mi vrnejo kartico….ampak…«malo morgen«. Bančnica mirno pojasnjuje, da tako enostavno ne bo šlo. Da moram zdaj jaz klicati na Ljubljansko banko in tam urediti, da mi oni dovolijo, da mi Porečeni izročijo MOJO plastiko. »Naka ja smo idem kuči, i da če me nazvat. Sigurno! Ako ne danas, sutra. Rdečino na obrazu zamenja vijolična barva. Dopovedujem uradnici s »popeto kiklo okol'rit« in visokimi štikelci, vso namazano, kot bi prišla iz ličarske delavnice, da to preprosto ne pride v poštev. Da že od jeseni čakam, da grem na barko, da je pred mano nekaj dni plovbe in da so njeni postopki preprosto nesprejemljivi. Penim, pizdim, poskakujem….a ona, »ne može ništa«. Zmešalo se mi bo. Potem ugotovim, da lahko dvignem denar iz »mastercard« računa in se poskušam pomiriti. Prav, potem pa naj oni pošiljajo kartico na Ljubljansko banko, zaradi mene preko Dunaja….Pas mater, pas mater!!!!

Na kapitaniji uredim kar moram urediti. Tržnico sem seveda zamudil. Z ribjo juhico ne bo pač nič. Nekaj drobnih opravkov imam še v trgovini in končno zapuščam Vrsar, brez kartice sicer, a nočem o tem več razmišljati. Preveč sem se že razburil. Jebiga, mi jo bodo pač poslali. A naj se razpočim?  Predno izplujem se umirim in prav vse uredim, kar je potrebno za plovbo. Nič ne bom med potjo, ne bom skakal po barki že v startu. Dovolj je bilo stresa za danes. Oblečem popolno »bojno opremo«, kar pomeni toplo smučarsko perilo, velur, jadralno obleko, jadralske usnjene škornje, toplo kapo. Vse tako kot se za zimsko plovbo spodobi. Kdo ve kje se bom ustavil. Če me bo pičilo, bom jadral še tudi ponoči. Razmere bi to vsekakor dopuščale. Bom videl kako se mi bo dalo, ko bom pri Puli. O vsem tem razmišljam, ko ob zapuščam pomol ob 13:30. Napetost popušča, na obrazu se prikaže nasmeh…

…a ne za dolgo. Je to lahko res? Je! Ne zapustim še vrsarski zaliv, ko zaslišim nenavaden zvok v motorju iz »auspuha« pa močan dim. Moč motorja pade. Ne morem verjeti. A mene to danes kdo »zajabava«???? Obračam in pristanem ob prvem pomolu, v bližini servisne cone. Spet soočenje z relanostjo…mojstra, ki bi danes popoldan kaj pogledal, naredil ni več. Jutri zjutraj lahko pride. Pokličem »alternativo«, ta pred sredo ne more nič. Sedim kot kup nesreče na barki in poskušam verjeti, da sanjam, pa ne.  Z minimalno hitrostjo se vrnem nazaj na privez. Molče privezujem barko. Pri tem se še porežem ob školje na »muringu« (privezna vrv), da je vse krvavo in dan je popoln…

Zvečer grem terapevtsko na dolg sprehod. Skoraj brez lastne volje. V resnici mi ni do ničesar. Zdi se mi, kot da mi ni usojeno da grem letos. Vse gre narobe...


Na vrhu Vrsarja se usedem na betonsko klopico in se potožim stričku, ki nemo posluša. Ne govori! Tako mi tudi najbolj ustreza…

 

 Torek 16.2.2021 - Pa vendar uspem...

 


Zbudim se zgodaj. Vse pripravim za serviserja. Pride v napovedanem času. Mladi fant, ki ga ocenim, da razmišlja o problemu z glavo, ne samo s »šraufencigerji«. V kratkem času postavi diagnozo, na katero ni nihče pomislil. AC (nizkotlačna) črpalka! Končni dokaz….v delu motorja, kjer naj bi bilo samo olje, je dodatno še kakšen liter nafte. Test črpalke v delavnici vse potrdi. 

 


Potrebna bo menjava. Naš serviser črpalke žal nima na zalogi. V kolikor jo naroči bo potrebno čakati nekaj dni. Steče akcija! Lepo je imeti prijatelje. Duško, kot vedno odigra ključno vlogo. Čez 45 minut sem že z avtom v Puli, kjer dobim črpalko, mojo rešiteljico. Uro kasneje jo ima serviser v rokah. V času ko sem bil na poti, je bil na Lungi  opravljen še splošni servis. Motor zopet prede kot je treba. Kar sedel bi ob njem in ga božal. 

 

Ob 15:00 zapuščam Vrsar….Pred tem še klic iz Poreča in novica, da imajo sedaj mojo bančno kartico pri njih in da naj pridem jutri zjutraj ponjo. »Mh«! Povem, da bo tale pa težka, ker bom ravnokar izplul in da naj jo nekam spravijo. To seveda ni v skladu z njihovim protokolom. Razložim, da je itak naključje, da sem še v Vrsarju in da nameravam z barko proti jugu in ne na sever domov. Ooooo, je presenečena sogovornica, tista, s popeto »kiklo okol' rit«, kot sem jo včeraj nerazpoložen ocenil in opisal. »Idete u Dalmaciju? Išla bi ja sa vama…«. »Može«, odgovorim, »samo donesite sa sobom moju bančnu karticu«, ha ha ha.  Bančnica, ki sem jo včeraj v navalu besa ocenil »za kobilo«, se mi zdi danes čisto simpatična, ha ha. (Opomba samo za Ksenijo: ma sem se sam hecal 😉).

Ob šestih zvečer sem na vrhu Brijonov. Del obzorja je še sinje moder, del škrlatno rdeč. Jadranje kot tolikokrat v tem delu, je ena sama poezija. Skoraj brez vala, hitrost plovbe ves čas med 5 in 6 vozli.

 


Ob pol devetih zvečer sem privezan ob bok prijatelja Zdeneta, (jadrnica Dance Lady). V kontaktu sva bila in ve, da prihajam. Ko se dogovarjava kje, je odgovor enostaven: »Na starem mestu«, in oba veva na katero zgodbo se to nanaša…Napetost v meni le počasi popušča . Toliko dogodkov v zadnjih urah, da se mi zdi, da sem že več dni na poti. Čvekava dooolgo v noč, pravzaprav jutro!

 

Sreda 17.2.2021 - "Nazvala me Vlasta..."

Zbudim se v sivo jutro. Celo malo dež prši. Kje pa je sonce? Pred odhodom sem v Poreču kupil še doma pozabljeno kremo za sončenje, da me »ne skuri«.  »Vichy ideal soleil-tres haute protection; 50 ml«, sem si privoščil. Bral sem misli prodajalke, ko se je zagledala v moje »visoko čelo«. Vem, mislila si je, da bi moral vzeti 500 ml. »Koza, poglej v nebo, še 50 ml, bo preveč«! Pa me tudi oblačno vreme ne moti. Vesel sem, da sem na poti. Dogodki v Vrsarju so mi jemali upanje, na dober razplet. Nisem smel pomisliti na to, da bi šlo za okvaro, ki je ne bi bilo moč takoj popraviti. In kaj naj bi potem? Nič! Lahko bi samo sedel na klopci na obali in si postavil napis »možete me pipati – sem PCR negativen!«

Istra je kmalu za mano. V Kvarnerju je cca 12 vozlov NE vetra, kar pomeni vožnja ostro v veter, glede na to, da želim na Unije. Zadovoljim se samo s prednjim jadrom. Lungi zadošča, da dosega hitrost 5,5 vozlov, meni pa ta hitrost zadošča, da sem zgodaj popoldan na Unijah. Veselje ne traja dolgo. Kot po navadi, so sredi Kvarnerja spremembe. Veter pade, ostane samo še »mareta« (valovito Morje brez vetra). Valovi prihajajo menda iz vseh strani. Premetava me, kot da sem v pralnem stroju. Kranjska, ki sem si jo malo prej privoščil se »kotrlinka po želodcu«, vsake toliko se mi spahne… Zdi se mi zdi, da bom tokrat tudi jaz »hranil ribice« preko ograje, kar se mi sicer ne dogaja. Pravi mir, na katerega skoraj nisem več upal, najdem šele privezan ob pomol na Unijah. Unije…koliko časa jih že gledam za tolažbo na »web kameri«. Če ne bi bilo vsega tega sranja, bi morala s Ksenijo letos tu silvestrovati. Unijski pomol je v rekonstrukciji. Zdaj imam šele končno predstavo kako bo vse skupaj izgledalo. Sonce še ni zašlo. Nebo je polno kontrastov. Pobašem fotografsko torbo in pohitim v hrib, od koder je tako lep pogled na Unijski zaliv za zahodni strani.



 

Proti večeru pride še »Lara« (Bogdan in Petra) in kasneje tudi »Kalimera« (Marko). Nismo bili dogovorjeni pred dnevi. Kakšno naključje. Pravzaprav bi se vse tri barke (in verjetno tudi »Urekeke«) morale srečati tu pred dvemi meseci in skupaj pričakati Novo leto. No ja. Bolje pozno kot nikoli, kot se reče.

Imamo družabni večer, ki se zavleče pozno v noč. Ugotavljamo, da se nismo videli že eno leto. Povedati si imamo veliko.

Kar edino »mrzim na Unijah« je to, da se je potrebno umikati potniškim ladjam, ki prihajajo in odhajajo. Nov pomol bo to rešil. Najtežje »mi pade« jutranje vstajanje in se umakniti ladji, ki pride že ob sedmih. Aja jaj jaj. To je zame še sredi noči. Ostanem v pidžami samo oblečem topla oblačila preko in zapustim pomol, pravzaprav s tem tudi Unije. V sebi začutim, da moram stran. Preveč ljudi srečujem na letošnji poti. Vsakega posebej sem sicer vesel, vendar se mi na koncu »zgodi preveč ljudi«. Rabim svoj mir in svoj ritem. Sidro spustim na plitvini nasproti vasice Unije, plitvini, kjer je tako lepa, smaragdna voda. S skodelico vročega čaja v roki nemo opazujem prelepo unijsko veduto, zlate unijske trave na polju in nastajajoč dan. Potem zlezem nazaj v še toplo posteljo. Mir in tišina. Sliši se samo krakanje galebov, osla ki riga nekje na polju, dotikanje Morja ob trup barke in tiho tiktakanje ure v salonu. Počasi tonem v spanec. Kašna blaženost!

Ah ja, seveda. Kaj je torej z informacijo »da me je nazvala Vlasta«. Seveda, še to moram pojasniti! Birokratinja iz Privredne banke v Poreču, me je poklicala. Vse bolj je prijazna, pa tudi meni se ne zdi več tako tečna. Pravzaprav, če natanko pomislim, ji tista »popeta kikla« zelo pristaja. Razpork zadaj tudi ne bi imelo smisla zašiti…Zdaj jo poznam že po imenu. Vlasta! Je fejst baba 😉! »Gospodine Gregor! Kartica je kod mene na sigurnom. Kad se vratite, dođi kod mene, ali me prije kontaktirajte, jer radim u smjenama.“ Za crkent! Ko se bom oglasil, se moram prej vsaj pod pazduho „nažajfat'“. Pa še kar z Vichy se bo namazal, »ne zbog faktora…zbog mirisa« 😉.

 

Četrtek, 18.2.2021 – Poklon legendi!

Zgodnja vstajanja na Morju običajno niso ravno moj stil in tako tudi danes ne. Več mi pomeni, da se dan začne v miru. Zajtrk…kavica…načrtovanje dne…

Vetra ni za pričakovati, pela bo »makina« (motor) in nima smisla, da se premikam kam daleč. Želim zaviti v Lošinj in »se pokloniti« legendarni jadrnici HIR 3.

Deset metrska jadrnica HIR 3, zgrajena pred štiridesetimi leti, je jadrnica z bogato zgodovino. V osemdesetih letih je preplula vsa svetovna Morja, vključno z zloglasnim Rt Hornom.  Saša Fegič, njen zdajšnji lastnik in kapitan, pa se je z njo pred samo nekaj meseci vrnil iz dvoletnega jadranja okoli sveta in to po najtežji južni poti; pod vsemi tremi rti in tako tudi pod Hornom.

HIR 3
 

Lunga »stoji« pred Hirom. Pravokotno nanj ima obrnem kljun. »Z obrazom« proti njej. Simbolično potrobim z ladijsko sireno. Poklon jadrnici HIR3 in poklon Sašotu!!!

Barko privežem ob obalo in se peš še enkrat vrnem do Hira. Gledam in gledam. Zdi se, da barka kar sama govori. Kaj vse je dala »skozi«! V mislih se mi vrtijo fotografije posameznih prizorov iz poti, ki jih je Saša objavljal na Blogu. Ob misli na malo bolj »dramatične dogodke«, ki so se tudi dogajali v teh dveh letih, pa kar ne morem verjeti, da jim je bila ta barka vsem kos. Občutki, ko stojiš pred tako »legendo« so res posebni. In Sašo Fegič je seveda postal del te legende, za vedno.

Še enkrat; poklon barki in kapitanu!

Zapustim Lošinj in nadaljujem današnjo etapo. Vetra še vedno nič. 

 

Moja družba med potjo:



 
 

Dolgo se mi ne da poslušati drdranje motorja. Sidro spustim v zalivu Balvanida na SW konca Lošinja, ne daleč stran od Ilovika, kamor sem sicer nameraval.

 

Pozicija ob koncu današnjega dne

Danes imam res večer v stilu teh mojih januarskih jadranj. Sam v zalivu. Ko sem prišel sem, še podnevi, so bile na obali samo tri koze. Oblačno je, le nekaj zvezd je videti, sicer pa temna temna,  skrivnostna noč. Nič glasbe si ne vrtim. Zaužiti želim to spokojnost. Posvetim se kuhanju. Danes bo makaronovo meso, včeraj skuhana »jotka« bo še malo počakala.

Na Lungi imamo še kuhalnice "z dušo" Izdelava: Klaudio/Pula

 Lahko noč! Komaj čakam, da zlezem v posteljo in odidem na potep v sanje…


 

Petek, 19.2.2021 – Mimo »otoka limon« do »otoka ljubezni«!

V postelji sem bil menda do pol desetih; pa kaj. »Uvala Balvanida« je kljub predvidenemu SW (jugozahod) vetru nudila dokaj ugodno zavetje. Nekaj je bilo zibanja, a ravno prav, da sem spal »kot dojenček« 😉. Prvi cilj današnjega dne je jasen. Tri milje naprej, kar je kopensko 5,5 km je otok Ilovik, kjer se ustavim po navadi zaradi limon. Če je kaj »bio« na tem svetu, so te limone take, kot jih je neokrnjena narava dala. Ilovik je že ves v cvetju. 

 

 

Ilovik; otok limon

Ko zagledam še cvetočo »strelicijo« v vrtu, se mi za hip zazdi, da sem spet v Polineziji…

Strlicije rastejo kar v vrtu

 Čak; sam mal, da si dam za ozadje polinezijsko glasbo…Ok, sem nazaj; »Tamariki Poerami« se vrti…Poje pa: »TE FA'ARO'O NEI TO'U TARIA«, znan komad 😉.

 

Zajadram proti Silbi. Več ali manj so v teh dneh vetrovi iz SW smeri, kolikor jih sploh je. Ko zapuščam Ilovik ga je cca 5 vozlov. Za Lungo to ni tako malo. Hitro gor vsa jadra, pravzaprav bi bila to situacija za špinaker, vendar se imam toliko še rad, da se ne grem te telovadbe. 

Nekaj imam celo sončka. Severneje se premika oslabljena fronta, ki prinaša sabo vlažen zrak in posledično oblačnost, z vmesnimi sončnimi obdobji. Pred mano je deset milj užitkarskega, ležernega jadranja. Jasno, da sem ves evforičen, kdaj pa nisem? Če pa je res en sam gušt, kaj jaz morem. V salonu pa diši po limonah, da mi »rit skup stisne« ko stopim v notranjost. «Pogrejem »jotko«, skuhano na Unijah. Redko se zgodi, da uspem jesti pred nočjo, danes je ta dan! Bravo jaz! 

Silba ima vzdevek tudi »otok ljubezni«. Tako so ga preč več destletji imenovali »otroci cvetje«, ko so zahajali nanj. Ne glede na to ima od nekdaj neko posebno mesto pri meni, pa ne vem točno zakaj. Tako  pač je. Se mi zdi ena posebna energija na tem otoku. A spet smo pri sezonskem in ne sezonskem doživljanjem Jadrana. O poletju se ne pogovarjam več. Nekako sem si ga, prostituiranega kot je v tem obdobju, izbrisal iz glave. Zato se tudi klatim tako rad v zimskem obdobju po tem prostoru.

Lunga gre sama, menda  bi tudi brez »avtopilot« tako peljala. Sedim zunaj, na palubi, pred jamborjem in srkam dišečo kavo. Kakšen prestiž…Malo pred zaključkom današnje etape, malo pred silbsko luko, postavim jadra v »zaustavni položaj«, kar pomeni, da kljub vetru barko spraviš v mirovanje. Premika se samo toliko, kot jo nosi tok. In vse se umiri, kot da sem »ugasil veter« in ustavil čas. Nemo strmim v otok in prepuščam mislim, da potujejo svojo pot naprej. 

Silba
 

Sprehod po otoku je skoraj kulten. Vse je tako kot je bilo in tako kot mora biti v tem času. Tišina in spokoj. Vsi pozdravljajo in vse pozdravim. Za vsakim vogalom kakšna mačka, na vsaki škarpi mačka. Nobena ne beži, nobena se ne boji. Nikjer nobenega z masko na obrazu, le zakaj? Je to en drug planet?

Žalič, del mesta na zahodni strani, je tudi tak kot je bil. In klopica, kjer po navadi posedava s Ksenijo prav tako. Prišla bo ladja. Pozna se. Ljudje prihajajo na pomol, kot vedno na otokih. Eni ker bodo prejeli kakšno pošiljko, drugi ker odhajajo, tretji ker pričakujejo kakšnega znanca, četrti kar tako, ker je to za otok pač en od dogodkov dneva. Presenečen sem, ko vidim koliko ljudi je izstopilo. Stari in kar še posebno preseneča, kar nekaj mladih. Katamaran je prišel iz Zadra, mladi pa se očitno iz šol, po celem tednu vračajo domov, na Silbo.

Večer v Žaliču
 

Menda bi lahko v neskončnost opazoval vse to. Domačin prisede. Omeni vreme. Pove, da ima izvrstni barometer, da ga je dobil iz amerike, da kaže v fahrenheitih…

Vrnem se nazaj, »domov«, na barko. Zamesiti moram še kruh. Vem, da je na Silbi pekarna, pa vendar. Lastna peka je pa lastna peka…

V barki pa domače, prijetno in toplo

 

Današnja peka...

 ------------------------------------------

 Op.:

Prejel sem kar nekaj vprašanj, kako je kaj z Vlasto…

Odgovor: 

Vlasti? Vlasti je v redu! Malček nahodna. Inhalira borove vršičke…😉

 

 Sobota, 20.2.2021   Silba  - Molat!

Sobota je! Kot da bi bil doma tega navajen(😉) se zjutraj najprej lotim pospravljanja barke. Zdi se mi, da še od starta nekatere stvari nimam na pravih mestih. Pogosto kaj iščem in to me jezi. Na Barki imam res rad red. Doma se mi menda fučka. Tam je manj pomembno. Zadnjič npr. skoraj nisem mogel v službo zjutraj, ker nisem našel hlač, ha ha in to hlače, ki sem jih nosil dan prej, za crkent.

Še nekaj dni bo oblačno in še nekaj dni bodo »nakazani« vetrovi spremenljivih smeri. Pove vse. Dnevne etape bodo posledično še nekaj dni kratke. Pa saj mi je vseeno.

Dopoldan namenim še enemu sprehodu po Silbi. Želim zopet spočiti oko ob pogledu na, meni najljubši  vrt na Silbi, ki je vse kaže v lasti starejšega, angleško govorečega para. Včeraj ponoči sem že ves navdušen videl, da sta očitno tudi pozimi tu. Vse povsod je moč opaziti zanimiv detalj, detalj  »z dušo«. Anglež z dolgimi belimi lasmi, spetimi v čop, čop pa je spet z rdečim trakom, popravlja nekaj pri oknu. Vrt je urejen, kot da je pripravljen za jutrišnjo zabavo v toplem večeru…

 

Sanjski vrt angleškega para

 

Detaljček z dušo...

Hodim po ozkih »ulicah« in razmišljam, kako bi pravzaprav opredelil to, kar me prevzame na Unijah in kaj je to, kar me prevzame na Silbi. Le kako bi se odločil, če bi bil na tem,  da se preselim na enega od teh dveh otokov? Hm. Težka bi bila! Pri obeh pa me moti malo to, da verjetno na njih živi že skoraj več tujcev, tudi Slovencev, kot domačinov.

Hip kasneje pridejo mimo trije že »odcveteli otroci cvetja«. Eni okoli riti binglja ciganska bisaga. Druga ima in čudno zavezano ruti na glavi. Dec je tudi čisto na off. Vsi trije so živopisno oblečeni, kot da gre za Beneški karneval. Vse kaže, da so spregledali da jim je čas »spolzel med prsti«. Skoraj zagotovo so »iz prestolnice«, a veš… Ma me mine vse. Poleti skoraj gotovo hodijo bosi…

Ustavim se v kiosku na vrhu otoka. Deluje tudi sedaj. Kupim še nekaj malenkosti, ki jih rabi, predvsem pa se zaklepetam s prodajalko, o življenju v letnem času na otoku. Sprašuje tudi ona mene. Vpraša, koliko nas v »mojem kraju« živi (stanuje) pozimi…😉.

Jug, jugovzhod obliva strimana jadra, takoj po tem, ko popoldan zapuščam silbsko luko. Ni ga več kot osem vozlov, jadram pa s hitrostjo štirih. O kakšen užitek, kakšno nežno jadranje. Take pogoje bi privoščil vsem, ki se prvič preskušajo v jadranju. Igram se z »muštrinčki« (trakci, ki vizualizirajo smer vetra, ki obliva jadra) in poskušam čim več iztisniti iz barke. Planov nimam, cilje še manj. Vse je odvisno, kako bo z vetrom. Res pa je vendarle, da bi danes rad lovil tudi malo lignje. Na tej poti jih še nisem. Pravzaprav sem jih jeseni samo enkrat, potem je pa tako ali tako prišlo do vseh »blokad«. Prioriteto pa bo kljub vsemu imelo jadranje. Še kako ga pogrešam.

Približujem se Škardi in Istu. Moram se odločiti. Naj naredil »orco la bando« (prelet jader) in nadaljujem z jadranjem ob vzhodni strani Ista, ter grem nato čez Zapuntelski prehod na drugo stran, kjer bi lovil lignje? Naj popustim jadra in grem mimo severne strani Ista in naprej preko Škardskih vrat na drugo stran? To si tisti najslajši trenutki pri jadranju, ko imaš čas in so odločitve skoraj enakovredne, ko ne hitiš in ko cilj ni prioriteta. Odločim se za Škardska vrata. Popustim jadra, vem da bom kmalu ostal brez vetra, a tega ne priznam tudi še, ko jadram »s hitrostjo« 0,7 vozla…Kakšni posvečeni trenutki. A ni tudi to cerkev? Obred vsekakor! Cerkvene orglje nadomestim s komadom: »Život je More«, kar glede nato, da se je v teh dneh »poslovil« legenda, Đorđe Balaševič, ni naključje. Blaševič je povedal marsikateri biser. Med drugim: »Život? To ti je…znaš ono na grobu, pa kad piše godina rođenja in godina smrti. E ona crtica između, to je život«

In jaz v teh dneh delam na tem, da bo »črtica« zalegla…

Lovim! Cilj je skromen, zgolj da ulovim za današnjo večerjo. In si! Vesel bi bil sicer, če bi ujel še enega, a ne gre. Dodal bom še »lešo krompir« in zelnato solato in večerja bo kraljevska, kapitanska.

Pigmentacija lignja

 


Noč je že, polna zvezd, na moje veselje, ko se približujem vrhu Molata in luki Zapuntel. Ne prvič. V Zaputelu sem pozimi pogosto in ga imam »naštudiranega«. Vse ima v naprej pripravljeno. Vem kje bom pristal in s katerim bokom bom pristal. Bokobrani so pripravljeni, privezne vrvi prav tako. Presenečenj ne sme biti. Umirjeno pripeljem barko do pomola, prestopim ven, uredim privez, ugasnem motor, ugasnem pozicijske luči, ugasnem inštrumente, slečem jadralsko obleko, natočim si srk whiskeya in se usedem na klopico na pomolu…kot vsakič. Podoživljam dan in dneve, ki so za mano…

Linki za Đorđe Balaševič "Život je More":

 https://www.youtube.com/watch?v=ZlJEwYOgzms


 Nedelja, 21.2.2021   Kraljevsko jadranje!

Včerajšnje zvezde niso  bile naključje. Zjutraj sonce in modro nebo…kakšen kontrast sivim in oblačnim jutrom v preteklih dneh. Kar skatapultira me iz postelje, vendar za pretiravati pa spet ni. »Počasi, počasi Gregor! Nedelja je!« Obrijem se. Opa. »Madona sem fejst, čist' drug' pob!«. Ko se zagledam v ogledalu, si kar pomežiknem 😉, ha ha ha.

Smer in jakost vetra ostajata tudi danes nespremenjena. Napovedanih je 4 do 10 vozlov iz SE smeri. Pri teh nežnih vetrovih se zadovoljim z dnevnimi premaknem za dobrih 20 milj (37 Km). Vse kaže, da bo tako tudi danes. Malo bi šel še proti jugu. Plovbo bom raztegnil tudi v prihodnji teden in še ima čas. Ne glede na trenutno stabilno vreme (nad Jadranom se zadržuje anticiklonalno polje), malo vendarle gledam tudi globalno vremensko karto, da ne bi bilo kakšnih presenečenj. 

 

Položaj ciklona in anticiklona pogojujejo trenutno še južne vetrove

Danes in jutri bom imel še južne tendence, s torkom se situacija spremeni. Bomo videli. Dnevne temperature so cca 15 oC. Mraz je popustil in mnogi, od doma ugotavljajo (pametujejo) kako mi je toplo. No ja, ja in ne. Toplo je v zavetju, ki pa ga v barki pravzaprav ni. Več ali manj malo piha in pri jadranju hitro postane hladno. Ne glede na dnevne temperature z nočjo postane zopet hladno. Sicer pa, dokler je sneg na Velebiti, pač ne more biti toplo, si rečem. Vse dni so na pomorski postaji opozorila za meglo. Krajši čas smo jo zjutraj deležni tudi danes v Zapuntelu. 

Zjutraj pa megla
 

Užitek je dvigniti vsa jadra in zajadrati. Pogoji so sanjski, Lungi na kožo pisani. Deset vozlov vetra, vozim orco (jadranje v veter) s hitrostjo 5-6 vozlov, barka rahlo nagnjena, sonček, lesketajoča morska površina, vala skoraj ni, nasproti mene Velebit z zasneženimi vrhovi. Uhhhh!!!! Skuham si »kuhančka« in ga srkam na palubi, naslonjen na jambor. Potnik sem. Lunga me skoraj ne rabi…Če bi mi »davčna« rekla, da moram tole prijaviti pri davčni napovedi, bi bil samo tiho in bi prijavil 😉

Posvetim se trimanju jader in se igram z raznimi intervencijami, ki se naj bi odražale v globini jader, položaju največje globine in še čem. Muštrini (trakci na jadrih, ki so v pomoč pri nastavljanju jader) kakšenkrat opozorilno zaplapolajo. »Vem, vem, kaj ste tečni! Kaj vam ni jasno, da stiskam maksimalno v veter, da bi prišel mimo tiste plitvine?«. Barka pa, kot da bi želela povzdigniti glas! Zdaj se zatrese še prva tretjina prednjega jadra. Zdaj sem pa res pretiraval. Ne bo druge, kot da obrnem jadrnico za devetdeset stopinj v drugo stran. Mimo tiste oznake za plitvino očitno ne bom prišel. Barka sedaj vozi pod drugim kotom maksimalno proti vetru. Hm, vedno se ti zdi, da gre v eno stran barka bolje kot v drugo. Tako tudi danes. Nova smer jadranja mi ni všeč tudi zato, ker sedim v senci…ooooo, »da ne bi res«. Malo še nabiram višino in »orca la bada«! Smer jadranja za devetdeset stopinj spremenim zopet nazaj  v desno in spet sem na soncu. Vse kaže tudi,  da sem se dvignil dovolj visoko, da bom prišel tudi mimo omenjene ovire. Jadra spet "strimam v nulo"!

Muštrini na prednjem jadru "v nulo"...
 
Muštrini na glavnem jadru "v nulo"...

Vsekakor pa je jadranje velikokrat povsem ležerno in tako je bilo proti koncu tudi danes. Takrat si morda daš potihom dobro glasbo "za ozadje", bereš ali si privoščiš kavico...Karkoli, vse paše!

 VIDEO (kdor ne vidi Youtube okence): https://www.youtube.com/watch?v=5Isq5Oim8Zg

                                          Trenutki iz današnjega jadranja proti Dugemu otoku

(To s knjigo sem zdajle malo naložil, ker še tiste, ki sem jo začel brati na dopustu nisem prebral do konca… V pojasnilo in opravičilo naj povem, da gre za »težjo literaturo«. Knjiga je namreč malo večjega formata. Ima skoraj petsto strani in sem imel že dvakrat »črn uč«, ko sem ob silni vnemi da bi zvečer bral, zaspal in mi je padla na glavo…za crkent).

Vetra je vse manj.  Štirinajst milj »kraljevskega jadranja« po Virskem morju je za mano. En sam užitek, ki bi ga privoščil vsakemu. Jugovzhodni veter imam ob Dugem otoku pričakovano direktno v čelo. Spustim jadra in nadaljujem z motorjem. Plan, da bi sidral v Mali Ravi, ki mi je tako ljuba, kmalu opustim, ker se mi ne da dolgo poslušati drdranje motorja, po tako lepih jadralskih trenutkih, ki so danes za mano. Zadovoljim se z Brbinjem.

Nedelja je; malo se moram pocrkljati. Spečem si palačinke!  

   ------------------------******------------------------

 

Pozicija ob koncu dneva:



Ponedeljek, 22.2.2021 - Dugi otok, Iž,  Ugljan, Iž, Ugljan, Iž, Rava!

Dugi otok, Iž,  Ugljan, Iž, Ugljan, Iž, Rava! Tako nekako je izgledal današnji dan, če bi ga opisal suhoparno »tehnično«, kar pa seveda ni moj svet. Malo sem pa vsekakor v zadregi… Od tam kjer sem startal do tam kjer sem zaključil današnjo etapo je razdalja zgolj petih milj. To je razdalja, ki bi jo lahko dosegel v eni uri bodisi z motorjem, bodisi z jadri. Jaz pa….osem ur in dvaindvajset milj na poti…Kako to razložiti? Gremo k dnevu!

Zjutraj je bilo potrebno sprejeti kar pomembno odločitev. Vreme bo v prihodnjih dneh imelo dva preobrata, ki ju moram upoštevati. Od doma gledano je vse »fajn«…sami sončki. Super, a potrebno je priti še nazaj. Danes so še južni vetrovi, jutri se začno severozahodni, vmes malo pavze, v soboto pa bo, vsaj zdaj je videti tako, v Kvarnerju kar močna burja. Vse to moram upoštevati. Vsekakor nima smisla da nadaljujem s potjo še južneje. Dol grede sem rinil proti vetru, nazaj grede pa bom očitno tudi. Današnji dan bo torej namenjen jadranju in ne poti.

Ob enajstih zapuščam zaliv Lučina ob Brbinju na Dugem otoku. Jugovzhodni veter me čaka. Vem in se ga veselim. Med Ižom in Dugim otokom imam skoraj bok, saj se veter pričakovano skanalizira in spremeni smer. Barka je hitra, jadranje elegantno, kapitan pa usta do ušes. Malo zatišja na rtu Iža in nato se zgodba ponovi vse do Ugljana. In zakaj grem do Ugljana? Ker jadram proti vetru in drugače ne gre. Mimogrede. A poznete tisto definicijo za jadranje proti vetru? Definicija gre nekako tako: »je jadranje, ko se vozimo nekaj časa levo stran od cilja, nekaj časa pa desno stran od cilja«. Nekaj heca, pa veliko resnice je v tem. Enkrat pa kljub temu celo pridemo do cilja, vendar smo vmes pridelali najmanj dvojno število prevoženih milj, slabo volj pri morebitni neučakani posadki, ki je sfokusirana samo na konobo, ali morda celo vloga za ločitev, v kolikor ste si nakopali partnerico, ki ji ni nič do jadranja. Sam teh problemov nimam, na solo jadranju pa še manj.

Pri Ugljanu obrnem malo prej predno pridem do obale, ker vidim, da je tam področje z manj vetra. Sicer se v takih primerih vozi na pas mater vse do kopnega, da po obratu pljuvamo vejice obrežnega grmičevja, kobilica pa »samo kar ne ruži po tleh«. Ni zajebancije! »A smo jadralci al' šoferji?« Potrebno je  pridobivati višino! Z novo smerjo (desno od cilja) naj bi prišel vse do vmesne točke, ki  sem si jo med potjo zaželel in to je pristanek v Velem Ižu. Ne vem sicer točno zakaj bi bilo to dobro, a obožujem pristajanja. Sredi kanala preverim kurz in si priznam, da sem »eno pezde«, ker vozim z avtopilotom« (krmilo upravlja avtomatika) in temu se seveda fučka za moje plane. Začnem voziti ročno in malo bolj »na nož«, se pravi višje. Igra postane v trenutku bolj zanimiva. Popraviti je potrebno, kar sem z šlampasto vožnjo (avtopilotom) zamočil, če želim priti naprej mimo enega rta in nato še drugega, kar bo pogoj, da bom z jadri prišel vse do luke. Sedim na spodnji strani nagnjene barke,  gledam »muštrinčke« kot bi bil na regati. Faco imam kotrolirano in extremno resno. Ne brez razloga. Vozim tako blizu obale, da me nekaj naključnih sprehajalcev z zanimanjem opazuje in »valjda« želim narediti vtis. Škoda da ni Japoncev in Kitajcev s fotoaparati, kar pa zelo verjetno ne bi spremenilo stvari, saj tako ali tako samo sebe slikajo s telefoni »na kolih«.

Laminatno jadro
 

In uspem prijadrati mimo obeh rtov vse do vhoda v luko. Kako sladko! Komaj se brzdam, da ne gre z jadri tudi v luko do pomola…

Paše malo raztegniti noge po Ižu, kjer ni videti kakšnega posebnega življenjskega utripa. Kot bi vse izumrlo. Vasica je v zavetju pred trenutno smerjo vetra, zato je zelo toplo. Toplo tako, kot si marsikdo predstavlja, da imam v teh dneh. Med jadranje vsekakor ni.  Zvečer pa tudi ne.

Po eni uri postanka sem ponovno na poti. Še naprej želim jadrati okoli Iža do Rave, če bo le možno. Zgodba se ponovi. »Filigramsko jadranje« rečem, ko v lahkem vetru zadošča, da krmilno kolo držiš z dvemi prsti in ga premikaš zgolj za nekaj milimetrov….

Popoldanska kavica s piškotki...(midva veva Jasmin, a ne?)

 «Mate Balota ulazi u Mali Ždrelac sa sjeverne strane«, zahrešči po pomorski VHF postaji. Seveda! Pri Ždrelcu sem, prehodu pred Ugljanom in Pašmanom. Toliko let smo tu skozi prehajali iz ene strani na drugo. Zdaj, z Lungo in njenim skoraj petnajst metrov visokim jamborjem pod mostom, ki združuje oba otoka žal ni več možno. Pogrešam to. In na drugi strani je Zadar in dobro založena tržnica in Sukošan, kjer imam poznane. Pokličem »Inesko« (ni iz Privredne banke, če to mislite 😉). »Gregore, pa gdi si ti ?« Rečem da izza njenega hrbta in pri tem mislim,  da za Ugljanom, ona se menda obrača na sokošanskem rtu in glede kje sem. Tako blizu, pa tako daleč! Sukošanka Ines je na rtu, ker je oseka. In v oseki lahko nabere školjke kunjke…kot mi nabiramo regrat…

Ob petih moram priznati, da vetra ni več. Do končnega cilja Male Rave, kamor sem bil namenjen že včeraj,  imam  še šest milj, kar pomeni več kot eno uro vožnje z motorjem.  Pristajam v temi. Pravi jadralski dan, za sladičko pa spanje v meni tako ljubi Mali Ravi. Zjutraj me bo prebudilo krakanje galebov, vem…


 Legenda: 

temna barva - prejadrana pot 

rumena barva - nadaljevanje z motorjem do cilja

roza barva - naravnost do cilja...

 

Torek, 23.2.2021  Mala Rava!

 


 


Mala Rava! Otoček, manj kot pet km dolg, ki leži ob desetkat večjem »velikem bratu« Dugem otoku. »Besa« in Joža Horvat sta se ustavljala tu in HIR 3 (ja tisti HIR3…) z Mladenom Šutejem prav tako. Oboji, davna leta nazaj, z razlogom, da se oskrbijo z dobrim olivnim oljem predno  dvignejo jadra in odidejo v svet…Vse to in še marsikaj daje dušo temu otočku in vasici Mala Rava, kjer je še vedno več hiš iz »tistih časov« kot novejših »urbanističnih prostitucij«. V kolikor kdo, ves »naspidiran« namerava na hitro prileteti  mimo, da vidi  kaj «must see«…ga lepo prosim da izpusti to namero… In je vse povedano – pika!

 

Danes želim »živeti« v tem zalivčku. Da sem sam v njem je tako ali tako jasno in se zavedam tega prestiža, tako presneto zavedam. V zadnjem obdobju uspevam doživljati Jadran, kakršen sicer je. Na plovbi v tem letnem času vsekakor.

Jutro v Mali Ravi! Najprej se sliši zgolj krakanje galebov… Vem, že dolgo vem! Zato tako rad prespim tu. Ves krmežljav pogledam ven in se mi zdi, da z lastnim dihanjem povzročam hrup. Kje je barba, barba Joža Horvat? Kje Besa? Kaj ni rekel, da bo prišel? Je Renata predolgo pripravljala svojo kamero? Iz katerih časov so kamnite hiše ki se vzpenjajo po pobočju? Koliko zgodb je v njih? Hm…

Strese me jutranji mraz in zlezem v toplo notranjost Lunge. Danes si ne bom vrtel glasbe. Želim slišati samo tisto, kar slišijo domači. Na obalo ne morem, pravzaprav pa niti ne želim.

Malo kasneje sedim, toplo oblečen, tudi sam s kapo na glavi, zunaj v kokpitu. Severneje je sonček, tu, na področju kjer sem, ga danes kljub dvem anticiklonom, ki vzdržujeta stabilno vreme nad Jadranom ni. Megla je! Nič me ne moti, pa saj domačih tudi ne. Želim dihati s krajem. Ničesar ne bi rad zamudil. Gelebi govorijo svojo zgodbo, Vinko Coce bi morda trdil, da se »karajo«. Vaški pes želi dopovedati drugo. V kotu mandrača domačin oživlja svoj izvenkrmni motor, drugi pospravljajo ribiške mreže. Pomagajo jim tudi žene, dva »modela« sta poleg zgolj za družbo. Ob delu se pogovarjajo. Na drugi strani zaliva sta dve »bakici«, obe v temnih dolgih plaščih in s kapami na glavi. Tudi ti dve s piskajočim glasom »čakulata«. Vse kaže, da je v Mali Ravi veliko novega…

To je vse kar je slišati, skoraj vse!

 

Drrdr drdr dr…prede prihajajoči čoln. Pomaham ribiču in vprašam, če lahko kaj od ulova pogreša in proda. Riba je sveža, kot je lahko le v čolnu ribiča, ki se vrača iz »svoje njive«.  Lignje, ulovljene zvečer bo šel iskat domov. V dnevu se zgodi nepričakovani preobrat. Ribja juha je tista seansa, za katero si je potrebno in za katero si želim vzeti čas. In si ga! Ob enajstih, ko se sonček prikaže tudi pri nas, imam že nadet predpasnik. Začne se…

 

…najprej malo, a ne preveč, da ne prevzame glavne vloge, pade v lonec jušna zelenjava. Lovor je svež iz Ilovika, rožmarin, prav tako svež, iz Iža. Žajbelj je bil nekaj mesecev nazaj nabran na Sušcu. Olivno olje kupljeno na Murterju. Vse dodajam z občutkom, vse ima svojo zgodbo in spomin. Za juho si je potrebno vzeti čas. Tolikokrat se spomnim, kako sem si ga na Susku pred leti, prav tako pozimi in zdaj vidim, da se tke nova zgodba. Pol ure kasneje jušno zelenjavo, razen tiste ki jo želim obdržati seveda, korenček vsekakor, odstranim. Tekočino, ki si še ne sme domišljati, da je juha, ohlajam. In spet teče čas, ki ga izkoristim za opazovanje novega dejanja v teatru »Mala Rava«. Ni nastopajočih. Sredi dneva smo. Morda so »igralci« na kosilu, ali pri »siesti«. Dopoldan so nekateri obdelovali tiste manjše kose zemlje ob hišah. Pomlad se tu začenja.

Voda, kateri je malo karakterja dodala zelenjava se je ohladila. Na vrsto pridejo glavni igralci, ribe. Za svojo vlogo bodo imele malo časa. Deset, petnajst minut imajo na razpolago, da se v loncu zgodi čarovnija.  Iz vode obogatene s sokovi in vonjavami zelenjave in začimb nastane juha. A zgodbe še ni videti konca. Ribe, ne glede na to, da so glavne igralke, morajo zapustiti prizorišče. Brez kitajcev že od nekdaj ni nič in potrebno jih je malo zakuhati. Ampak lepo prosim, riža res malo, saj nismo v restavraciji, ker je jemo pretežno kuhan riž, rib pa je še največ v tiskani obliki na jedilniku.

Na vrsti je svečani del te kuhe. Ribe je potrebno sfilirati, jim odstraniti res vse koščice in »razkosati» na manjše koščke. To ne gre tako hitro, saj je vmes potrebno opazovati okolico, spiti kakšen špricar in kakšno reči, če smo v družbi prijateljev. Zadnje dejanje je več ali manj jasno. Ribice dam nazaj v lonec in po vrhu posujem malo nasekljanega peteršilja. 

 

Popoldan pravzaprav niti ne vem kdaj je minil. Zdi se mi, da bi moral še kakšen dan ostati tu…se toliko dogaja…

 

Večer zopet prinese hlad. V zaliv pride manjši ribiški čoln, v njem dve osebi. Prenočila bosta tu! V njunem čolnu zanesljivo ne bo gretja…

Nikoli ne poskušam od tovrstnih ribičev »barantati« za ceno, če imam možnost kaj kupiti. Koža na mojih rokah je mehka, njihova razbrazdana, suha, razpokana….to vem že dolgo!

----------------------------***----------------------------

 V času ko nastaja ta zapis je zaključena tudi nočna peka kruha…po barki dišiiiiiiiiiii!!!!!!

 

Lahko noč in lepe sanje želim. Sam v teh dneh, kot po navadi, sanjam enormno. Sanje so v moje stilu…lude, pisane, žive…Gregor pač!

 

Sreda, 24.2.2021 Srečanja, obvestila in sporočila!

Baje je sreda in menda bom letos štirinajst dni na poti. In? »Sam' ne me še kaj dost' okol' tega, ker me nervira 😉«. Danes kljun barke obračam proti severu. Ma mi težko pade, da ne morem povedati kako. Saj rečem…ne me nervirat!

Bi ostal še dan dva v Mali Ravi, kdo ve če ne še več. V letnem času se čas in svet tako zelo drugače vrti. Ne zavedam se več, da sem sam na barki, ne zavedam se več, da sem po naključju tu. Zdi se mi, da pripadam temu času in prostoru. Nočem se ozirati, ko zapuščam…sem bil in bom. Vem in verjamem!

 

Koprenasta megla daje, sicer sončnemu dnevu, mističen privdih. Zajtrk v zalivu je bil res zunaj, v kokpitu, v kratkih rokavih in bilo je »nadpovprečno toplo«, kot že toliko dni poslušam, pa tega v realnosti ne občutim.  Med potjo pa kratek rokav hitro zamenja dolg, pa še  »softshell« čez. Kapa je stalnica tako ali tako. Toliko o tem…«si imel pa res vroče«. Pričakovano me sprejme severozahodnik in moja željena smer je severozahod. Težko sprejmeva z vetrom kompromis. Časa za »levo stran od cilja in desno stran od cilja« žal nimam, zato hočeš nočeš poslušam Yanmarčka. Tolažim se s tem, da je bil že čas, da malo napolnim akumulatorje (»koja« tolažba…). 

Nepričakovano zagledam jadrnico! Le od kje se je na enkrat vzela? Po nalepkah barke, je jasno, da gre za transfer čarter barke. Dva tipa sta gor, morda je celo en »ona«. Mahamo si seveda, kot da se že tristo let poznamo. Evforija mine, pazduho sem prezračil in spet plujem v svojem miru. Pa ne dolgo. Zarohni, da se skoraj…., saj veste kaj…Canader prileti dokaj blizu in spusti vodo. Butelj! Meni jo pa zmanjkuje. Potem se kot galeb spušča nižje in nižje, drsi nad vodno gladino in očitno zajema novo. Nisem vedel, da se »s postano vodo« ne sme gasit. Duško mi pojasni, da je šlo najverjetneje za vajo. Po moje bo fant fasal »popravca«, ker mi je stresel prej tisto vodo skoraj na glavo, pas mater.

 

Dugi otok je res »dugi«. Ni in ni ga konec. Usedem se h karti in malo premerjam razdalje. Zdaj se šele zave, da je otok Rava kar nizko, pravzaprav na sredini Dugega otoka.  Ves čas ob njegovi desni strani motoriram direktno v veter. Morje ima bele »koderčke«. Ne rabim merilca vetra, vem da gre v tem primeru za cca 12 vozlov vetra. Včeraj ga je bilo še več. Nimam časa, da bi z orcanjem direktno v veter prejadral to pot. Dugi otok mi seveda mudi vendarle malo zavetja, vsaj vala je manj. Ko pa pridem na njegov vrh je nabijanje v val in še več vetra toliko bolj naporno. Hitro spremenim prvotni načrt in zavijem za devetdeset stopinj v desno. Dvignem jadra, odpočijem ušesa, ko ugasnem motor in odjadram z vetrom v »pol krme«proti južnemu rtu Molata. To odločitev bi moral sprejeti že v višini Božave. Le kaj sem mislil? Očitno nič! Temu se reče: »Sedi nezadostno!« Na vzhodni strani Molata je seveda veter tudi v nos, vendar ni vala. Razlika je očitna. 

 

Na VHF postaji na enkrat slišim, da nekdo omenja »jedrilico između Ista i Molata«. Kaže, da ima nekdo težave. Do te pozicije sem oddaljen eno uro. To je lahko blizu ali pa daleč….«Tukaj jadrnica Lunga, tukaj jadrnica Lunga! Moja pozicija je 44o13' severno in 14o54' vzhodno. V kolikor potrebujete mojo pomoč sem na »Stand By«. Nisem slišal od začetka celotne komunikacije. Dogovor je, da ko pridem bližje lokaciji, kjer nekdo potrebuje pomoč, naj pogledam kaj se dogaja. Barka, ki je očitno klicala se namreč ne javlja več. Najverjetneje sta bila to tista dva »kekca«, ki sta me pred časom prehitela in sta verjetno ostala brez nafte in to ravno na nepravem mestu, v prehodu. Kljub vsemu čutim adrenalin. Nisem bil še v taki situaciji.  

V prehodu med Istom in Molatom ni nikjer nikogar. Navsezadnje gre tudi za dokaj frekventno področje in je po vsej verjetnosti že nekdo nudil pomoč, kakršno koli so že potrebovali.

Malo kasneje pride še eno, tokrat bolj veselo sporočilo. Nona Lorena sporoča, da sta se »nam« pridružila dvojčka Nal in Nik. Uiiiiiii. Lorena me pooblašča, da moram tudi jaz nazdraviti. Jebiga, pa bom! Navsezadnje gre za verjetno v tem trenutku za edino voščilo in dobre želje iz barke med jadranjem, ku nagnjena na desni bok orca proti Olibu. Srečno Nal in Nik, srečnoooooooo!!!!

 VIDEO (kdor ne vidi Youtube okence):https://www.youtube.com/watch?v=9oPGShLT4R8

A presenečenj še ni konec. Kaj pa še? Spet VHF postaja! Na 16 kanalu, v čudni angleščini, ki je še najbolj podobna hitremu in kratkemu ciganskemu koraku zaslišim: «Securite, securite, securite! This is Olympia Radio, Olympia Radio, Olympia Radio!« Za crkent! Jeeeeeeeeee. »Griksi!!!!!« Neverjetno kakšna slišnost, da tu lovim grško obalno radijsko postajo. Sam še nekaj mesecem in če bo vse po sreči in mi bo spet kapljalo od gyrosa po kratkih hlačah….

Za crkent! Kaj pa čem sem se »za j« v navigaciji in sem blizu Grčije???


 Četrtek, 25.2.202 - proti severu...

Moram se konkretno premakniti višje. Malo me počasi začenja preganjati čas, malo pa burja, ki je v soboto ne bo malo in ki je ne bi rad »fasal v Kvarnerju«.

A danes je četrtek in pogled na vremenske modele ni jadralsko obetaven. »Aladin«, kot da pozabil na barve. Vse je bel, belo, belo (vremenski modeli običajno z barvnimi niansami prikazujejo moč vetra in bela predstavlja brezveterje). V belem so sicer nakazane puščice, a kot da bi jih stresel od nekje. Še največ jih je iz severozahoda. Vse to se dejansko dogaja tudi med mojo današnjo etapo, ki ni kratka. Vetra ali ni popolnoma nič, ali se pa sem ter tja malo nakodra in to še največ res iz severozahodne smeri. In ko ga ni, res ni, postane Morje temno, debelo, gosto. Vsaj tako se meni zdi. Če že jadralsko ni zanimivo, pa je fotografsko. 


Na južnem delu otoka Ilovik naredim pavzo, ki jo sicer običajno ne in nadaljujem ob Lošinju proti severu. Ves čas tehtam v sebi, ali naj zavijem v Mali Lošinj, ali ne. Rezervo nafte imam sabo in to ni razlog. Jezi me, da sem bil tako nemarno potrošen z vodo in mi jo je zmanjkalo, tega mi pa res ni bilo treba. A nekaj jo še »grgra«. Zjutraj za zajtrk lahko namesto čaja pijem mleko, ki ga pa še imam, za tiste dve kavi, ki ju v dnevu spijem, če se spomnim pa bom še iztisnil, ali pa porabil iz plastenke. Vesel bi bil tudi, če bi se oskrbel z vodo, ker je po vsej verjetnosti v marini še zaprta, za črpalko v Malem Lošinju pa vem, da jo ima, saj sem »dol grede« tam barki opral palubo, ki je bila še »zimsko nesnažna«. Nekaj razlogov je, da bi šel, glavni razlog za ne pa dejstvo, da bi moral posledično temu nameniti dodatno uro časa, pa bo tako ali tako kmalu konec dneva. 

 


Tudi za lignje mi bo zmanjkalo časa. Za lignje mi na teh zimskih plovbah marsikdaj zmanjka časa. Če želiš loviti, moraš temu nameniti kar lep del, recimo temu poznega popoldneva. Dnevi pa so v zimskem obdobju kratki. To vse premlevam, ko sem »v realni fazi« si moram priznati, da je najbolj da namero o Malem Lošinju opustim. Mi je pa žal za lokacijo na vrhu Srakan, kjer vem da lignji so. Vse pač ne gre, sploh če pustiš času čas, kar pa meni gre izvrstno. Kot ostale dni tudi danes poslušam neprestano opozorila za meglo s poudarkom da zna biti vidljivost manjša kot 200 m. V Unijskem kanalu sem je res deležen kar krepko. Še dobro, da je malo prej šel mimo katamaran, sicer se bi zopet soočil z situacijo, ko plovila trobijo, pa je v megli skoraj nemogoče prepoznati iz katere smeri prihaja zvok. Ni prijetna taka situaciji, tiste izpred let pred Benetkami, še nisem pozabil.

 

Želim sidrati v zalivu Vognjišče na vzhodni strani Unij. Ta »odbitek« bi si rad privoščil. Tu ob večerih lahko opazuješ ovce in koze, ki pridejo do Morja. Ovc ni, ko pristajam, saj je že tema, »kozla« pa si lahko ogledam v ogledalu 😉.  


 

Spustim sidro, postorim najnujnejše in se usedem v kokpit. Ni pretirano hladno, le vlage je kar nekaj, kot pravzaprav vse te dni.  Ne tišina…«utihnina« je tu. Luna, ki bo jutri polno, kar pomeni, da je skoraj tudi danes, se lesketa v temnem Morju, sicer pa poskrbi za srebrnino večera. 

 

 

VIDEO (kdor ne vidi Youtube okence): https://www.youtube.com/watch?v=gmwEclyuCt0

Zaliv je ozek in dolg. Okoli in okoli je ozek priobalni kamnit pas, ki je v mesečini bel, nad njim je obala poraščena in zato temna. Zelo skrivnosten vtis daje vse skupaj. Razni zvoki, ki so ponoči v naravi vedno tako posebni, dajejo sceni teatralni značaj. Mirujem in srkam vase vse kar doživljam. Uprem pogled v nebo in odnese me še v tretjo dimenzijo. Sirus, Orion, moj zvesti Orion, Mars…česa se naj bi spomnil če ne čarobnih noči sredi Oceana…

Magičnost srebrne noči v Vognjišču dopolni slastna večerja. Na jedilniku imam lignje iz Male Rave. Ribjo juho, ki jo imam tudi še za en obrok bom prihranil za jutri.

 

 

Petek, 26.2.2021-  Z jadri do sonca in lune...

Ne pustim se motiti polni luni, niti jutranje soncu. Zikkkk, potegnem zvečer roleto preko okna v kabini kjer spim in konec. Prebujanje naj bo stvar spontanosti ne pa nuje. Nekaj ur sem ali tja na tej moji poti ne igra prav nobene vloge. Kar zamudim zjutraj, poskušam nadoknaditi zvečer, kar mi ne uspe zvečer, premaknem na naslednji dan in tako nekako živim v »sozvočju« s trenutnimi idejami in voljo do realizacije. Za crkent! Važno da se ne sekiram 😉

Zbudim se pogosto sredi sanj, da ne vem pravzaprav pri čem sem… To noč sem na primer sanjal, da sem se zjutraj zbudil doma pred sedmo, pogledal skozi okno in videl, da ima sosed Vlado že pečenega odojka…. Odojka peče tako, da je raztegnjen kot odprta knjiga, torej ploščat. Na vprašanje: »Zakaj tako?« pojasni, da ga tako lažje da pod pazduho in vzame sabo v službo. Ooooo, sosed, tako pa že! Moram pojasniti namreč, da je pred mojim odhodom zatrjeval, da odhaja na 40 dnevni post in mi nekako tole pečeno »prase« pod pazduho ne gre v ta postni kontekst…

Odhajam iz zaliva, ves vzhičen nad samoto. Na obali spet dve kozi, ki se ne pustita motiti. Ne prižgem motor. Dvignem sidro, odvijem prednje jadro in v popolni tišini zapuščam zaliv. Kozi me spremljata. »Meeeeee, meeee«, zameketam, da bi vzpostavil kontakt 😉 in jima maham. Kozi gresta naprej in si verjetno mislita: «Kozel! Spet mutacije v naših vrstah«.

Kolegi spremljajo moj odhod iz zaliva...

 Tiste tri milje ob vzhodni obali Unij, kjer je zavetje pred vetrom, kolikor ga sploh je, premotoriram.  Prepričan sem, da se mi nič drugače ne obeta v nadaljevanju dneva. Kako se je lepo motiti tako, kot sem se. Na rtu namreč ugotovim, da gre za Lungo čisto spodobni veter, devet vozlov.  V hipu sem odločen, da bom jadral, pa če jadram proti Reki. Barka se nagne in zdrsi. Jadra so seveda »nastavljena« za maksimalni kot proti vetru, saj mi drugega ne preostane, a kar je presenečenje je to, da smer, ki jo pri tem uspevam držati sploh ni tako slaba.  Piha zahodnik. Otoček Galiola, ki iz smeri Unij gledano leži nekako na 1/3 razdalje do Istre sicer ne morem imeti na svoji desni strani kot bi želel, vendar mi je popolnoma vseeno. Konec koncev imam čas, saj naj bi bila današnja etapa kratka, samo preko Kvarnerja. Spanje je planirano v Vinkuranskem zalivu pri Verudi. V soboto me čaka nekaj »borbe z burjo«, ki pa ob Istri ni več tako konkretna. Nekajkrat te sicer veter »podre«, a od Fažane naprej je običajno ena sama užitek.

Veter sredi Kvarnerja naraste na 15 vozlov. Pri tej jakosti je potrebno na Lungi pri vožnji v veter najkasneje krajšati glavno jadro. Ena kratica zadošča. Prednje jadro ostaja nedotaknjeno, je navijalno in s tem, ko ga ne zvijam ga ne deformiram, kar je v prid hitrosti jadranja. Podatek, ki je realen in je podatek iz avtomatske postaje na Porerju (svetilnik na Istrski strani Kvarnerja) potrjuje, da bo šlo za konstantno smer vetra (iz zahoda). Kar ne morem verjeti, vsekakor pa mi to zelo zelo ustreza. Jadranje je en sam užitek. Jaz »samotar« imam dovolj časa tudi za vzpostavljanjem stika s svetom in tako tudi s kolegom v Uragvaju. Pošiljava si pozicijo. Le kako naj bi mi bilo dolgčas…

Istro dosežem pri Rt Marlera, kar je, vzdolž obale gledano, cca pet milj desno od rta Premanture, mimo katerega bom, ko bom, nadaljeval s potjo ob Istri, a s tem rezultatom sem še kako zadovoljen. Ne daleč od obale (na obali ni koz in tudi če bi bile, jim ne bi mahal, ker sem imel zjutraj občutek, da ni imelo smisla…) naredim prelet z jadri (orca la banda) in Lunga, nagnjena v levo tik ob njej po morju »gladkem kot miza«, kot pravimo, drsi ob Istri. Voham volj priobalnega pasu. Glavno jadro sem tik pred tem zopet dvignil do vrha, malo zavetja mi to omogoča. Vsi ti manevri, krajšanja in podaljševanja potekajo ne glede na to, sem sam in da glavno jadro ni navijano, potekajo utečeno in ne predstavljajo večjih zadreg…kot bi prestavljal v avtu menjalnik…bedasta primerjava, ali pa tudi ne.

Približujem se Porerju in razmišljam kakšne vse so bile že situacije v Kvarnerju. Verjetno mi bo najbolj ostala v spominu tista noč, ko smo se vračali iz regate Osor-Osor in vso pot preko Kvarnerja gledali, kako v Italiji sekajo strele…Niso prijetni tako trenutki…res ne.

Še sredi Kvarnerja sem kontaktiral tudi z banko, kjer počiva moja kartica, ja seveda, se ve s kom, ha ha in serviserjem, ki bi moral zamenjati še eno tesnil kar spada v sklop servisiranja pred odhodom. Vse to imam (naj bi imel…) možnost opraviti v soboto dopoldan. Kaj mi torej preostane drugega, kot da spremenim načrtovan plan in ne spim na koncu Istre, temveč da nadaljujem z jadranjem naprej, kar pa mi glede na pogoje še kako ustreza. Če bi ves čas do tu drgnil z motorjem, bi imel vsega že zadosti, saj imam do tu za sabo že preko 22 milj. Do Vrsarja imam pa krepko več kot še enkrat toliko. Več kot 50 milj se bo torej  danes nabralo, kar je malo manj kot 100 km, da bo predstava lažja. Za avto nič, za jadrnico pa to ni malo.

Padem v »jadralski trans«, vriskam in uživam. Fučka se mi tudi če bom jadral še pretežni del noči. Mimo svetilnika »Porer« nadaljujem v isti smeri še toliko časa, da bom po obratu šel lahko zlahka mimo. Istra mi že nekaj časa ne predstavlja več zavetje, vetra je pričakovano »za eno številko več«, temu primerno se poveča nagib barke, a vse je pod kontrolo, čeprav sem sam. 

 

VIDEO (kdor ne vidi Youtube okence): https://www.youtube.com/watch?v=PPyZhfF0FJw

Popoldan se počasi prevesi v drugi del. Svetloba postaja mehkejša. Čez nekaj časa se bo dan prevesil v večer, meni tako ljub del dneva. Kolikokrat sem že tako orcal in tako težko delal »bordade« (obrate) v desno, ker mi je bil pogled v »brezkončnost« tako ljub. Vedno sem se v takih primerih razmišljal kako mora biti lepo, ko imaš pred sabo prosto pot »do obzorja in še naprej«, dokler nisem imel to možnost doživeti. In zdaj vem kako je. Razlika med včasih in sedaj je torej samo v tem, da sem prej sanjal kako bi bilo, zdaj pa kako je bilo. Pas mater in še enkrat rečem, bordade v desno (proti obali) mi zvečer, ko je tako zelo lepo, res težko padejo. Ksenija v takih trenutkih vedno vpraša: »A greva spet v Ancono…?« 😉

In kljun barke je spet obrnjen proti »pučini«. Vetra je manj, a še vedno omogoča jadranje. Sonce, velika oranžna plošča se približuje horizontu…skoraj po naključju se obrnem in »me sezuje še enkrat«…za mano, tudi nizko, velika srebrna plošča, luna…

….mi lahko kdo razloži kako naj bi potem ob vsem tem spustil jadra?

 

  VIDEO (kdor ne vidi Youtube okence): https://www.youtube.com/watch?v=Ab7_GSuunws

 

Za lažjo predstavo; sled današnje prejadrane poti

Jadralski del današjega dne
 

Ura me že zdavnaj več ne zanima.  Nadaljujem z jadranjem. Toplo sem oblečen, kuham si čaj in si želim,  da veter čim dlje zdržal. Plahutanje jader v nad Brijoni me zbudi iz transa. Priznati bo treba, čeprav nerad, da bo potrebno vžgati motor, če želim to noč priti do Vrsarja. Mi pride ob tem spet zgodba na misel izpred let nazaj, ko sva bila na Predbožičnem jadranju, ki poteka decembra, v ekipi sama s kolegom Veselkotom. Noč je bila. Menda sva že dve uri v popolnem brezveterju  »plutala« nekje pred Fažano in menda je Veselko  tudi že dve uri igral ves zamaknjen kitaro, jaz pa menda ves zamaknjen »kao trimal« jadra. V enem trenutku se je Matjaž ustavil in me resno vpraša: »Ja a ti pa še kar jadraš…?«

Malo po enajsti sem vendarle pribrenčal v marino. Vedno nekak beden občutek. Vedno zavedanje, da »sem se postaral za eno leto«, a bolj kot to mi težko pade, da bom  moral zopet čakati eno leto…

Enajst ur je za mano in petinpetdest milj. Malo sem utrujen, malo nostalgičen… dve uri kasneje se zbudim v salonu, oblečen v kompletni jadralni obleki…

 

Sobota, 27.2.2021-  Letošnja "Samotna zimska plovba" je končana

Kar nekaj let že hodim na zimsko solo jadranje. Je poseben užitek, nima smisla da se trudim pojasnjevati zakaj. Vse je razloženo na začetku tega Bloga, ker je napisana misel Bernarda Moitessiera: "Udomačenega galeba ne sprašuješ, zakaj mora vsake toliko izginiti na odprto morje. Pač gre, in to je to.«

In kot vedno napišem, bom napisal tudi letos, ker je to tako presneto res...težko mi je ko zakjučujem to plovbo in tudi pisanje Bloga ob tem...

Sobota je bil dan, ko sem se zbudil v marini in dan, ko nisem dolgo zdržal v njej. Lepše je bilo na sidru, ob zibanju, ki ga bom pogrešal do prihodnjič, ob lepi glasbi, ki me pogosto spremlja in kraljevski večerji, kot se za kapitana spodobi....

Kotiček in vzdušje kjer je nastajal ta blog...


 VIDEO (kdor ne vidi Youtube okence): https://www.youtube.com/watch?v=b5Hw969XDJg

 -----------------***** -----------------

Prispevki o tej plovbi so s tem zaključeni. Hvala vsem, za prijetne odzive, ki sem jih prejemal med potjo, vezane na te zapise. Pomeni mi veliko!

14 komentarjev:

  1. S tabo v Rogu in na nek oddaljen način tudi na morju. Še mene, zrelega moža, ima, ......
    Srečno Gregor, roški in morski medved.

    Gorazd

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hej hej Gorazd. Saj ne vem še pravzaprav, al' sem še tam, ali že tu. Vem samo, da je povsod lepo...Sobota pa je bila res pravljična!

      Izbriši
  2. Ta stricek zraven tebe te tezko razume, nima bancne kartice in gre samo na vesla pa bi kljbu temu imel veliko za povedat. Drzi se Gregoro glasi se ko gres mimo ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Uf uf Slab začetek dober konec. Spada zravn.
    Zdej maš cajt, spuci še udspodi barko ;).

    OdgovoriIzbriši
  4. Ah, to Morje...ko te prevzame, te ne izpusti več :). Uživaj...

    OdgovoriIzbriši
  5. Pa vseeno si kakšno "Dalmacijo" zavrti, da se ne pozabi...

    OdgovoriIzbriši
  6. Prijetno branje kot vedno. Uživaj in čuvaj se!
    Lp jasmin

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jasmin; nabavil piškotke...spomin na ene mojih najlepših dni v življenju, saj veš...

      Izbriši
  7. Gregor, popestril si mi teden, užival sem v sočnem branju.

    Gorazd

    OdgovoriIzbriši
  8. Lepo "sočno" napisano in odjadrano :).
    Hvala za popestritev zimskih večerov.
    LP Miran

    OdgovoriIzbriši
  9. Kot da te berem pred desetimi leti: še vedno mlad po srcu - zasanjan in predan morju!

    OdgovoriIzbriši