Divje in divje lepo jadranje z Miranom Tepešem in Skokico!

 3. - 15. januar 2022

Redko pišem Blog »za nazaj«. Tokrat, kot je bilo najavljeno v prispevku pred tem, izjemoma. Pišem doma, ob kaminu, na toplem. Nisem prepričan, da mi to ustreza po vsem doživetem. » Pri meni, po tem ko se poslovim od Morja, pride prav do fizične bolečine. Obratno kot verjetno pri nekaterih, ko so na Morju«, preberem nekje drugje in se strinjam s tem. Divji dnevi so za mano, a tudi divje lepi… 

Zavrtim čas nazaj. Lepo bo potovati še enkrat…

Priprava na pot!  

Prihaja čas usklajenega termina. Za štirinajst dni greva. Tretji januar je seveda čisti začetek leta in vsi prednovoletni dnevi so bili v moji glavi že pod vplivom pričakovanega. Začetek dogovora za skupno zimsko jadranje ni staro več kot nekaj mesecev. »A greva na eno zimsko skupaj?« »Greva!« In sva bila dogovorjena. Tako nekako je bilo, če opišem simbolično. In z Miranom se pravzaprav sploh ne poznava dolgo. Dobro leto dni. Menda je tudi ta Blog kriv za prvi kontakt. 

14.11.2020 - prvo srečanje s Skokico in Miranom

Vsega nekaj prijetnih srečanj je med nama. Tisto prvo, ko sem želel Mirana fascinirati z »šporki lignji« (neočiščeni lignji na črno…) ob naključnem srečanju na vodi bi zdaj, ko Mirana vsaj malo poznam, predvsem pa vem, da mu kulinarična eksotika vse prej kot diši, bi najraje »poradiral«, haha. Če zdaj pomislim, se mi zdi, da sem mu takrat naredil podobno uslugo, kot če bil pri »Bušmanih«, ali kdo ve katerem plemenu in bi mu le ti v znak največjega spoštovanja zaklali kozo ter mu ponudili svežo toplo kozjo kri… 

Priprave…zavedam se, da bom na Skokici gost in ne kapitan. Najini skupni načrti so morda vse kaj drugega kot kratkoročni in res ne bi rad izpadel »pezde«. Napišem mail v katerem sporočam, da lahko vsaj delno poskrbim za prehrano in napišem »bogat jedilnik« v mojem stilu. Odgovor: »A prideš jadrat, al' kuhat?« Fuck, spet sem ga »usral«. Ko v odgovoru opiše še svoj stil prehrane mi je marsikaj jasno, samo to ne, kako bo on preživel, haha. Ok! Menjam ploščo….pripravljam se na astronavtski stil. Nič ne bomo čarali, nič kaj dosti kuhali, bolj bomo pogrevali. »Konec koncev, a gremo jadrat, al'kuhat?«. Poslovim se od prekajenih svinjskih nogic, ki so imele upanje, da gredo z mano na izlet. Opravičim se zelju. Ob pogledu na svinjsko mast v hladilniku se zgrozim in se delam, kot da jo prvič vidim. Vino? A ste blesavi, al' kaj? Šestorček malih piv nameravam prešvercat in upam, da to ne razlog, da bom Skokici v Izoli samo mahal v slovo, ko bo odhajala…Dvesto gramov testenin bo več kot dovolj, en deciliter riža tudi. Krompir bo samo v obliki čipsa in čips ima Miran rad še kako (kot se kasneje izkaže falim tudi tu, saj Miran je samo čips s papriko) 😉.

Tudi oblačila minimiziram. Več kot za eno jadralsko torbo jin ne sme biti, »pa če crknem«. In sem menda pripravljen. Pripravljen na kaj? Na štirinajstdnevno jadranje s človekom ki je trikrat objadral svet in to tudi po najtežjih področjih, s »Hornovcen«, kot rečemo jadralci ljudem, ki so objadrali cceanski »Mounth Everst«, s Skokico, ki je videla in okusila vsa ta Morja, z Miranom kot človekom, ki ga sploh ne poznam. Pravzaprav greva ravno zato drug z drugim, da se spoznava…

Pas mater. Le kako ne bi imel, bolj ko se čas odhoda približuje, vse več treme. Skoraj tako, kot takrat, ko sem z nestrpnostjo in poln vprašanj v sebi čakal »Go opti«, da me odpelje Oceanu nasproti. Ti Miran se pa nič ne smej ko to bereš, ha ha. Če že hočeš ti povem še to, da sem noč pred odhodom na Skokico sanjal, da sem bil na njenem krovu, ko je bila v akciji in da sem imel po nesreči nekaj ovojem vrvi navite okoli ene noge. V tem trenutku me je dvižnica potegnila na vrh jamborja z vrvjo ovito okoli ene noge in bingljal sem skoraj dvajset metrov visoko na vrhu kot netopir… 

 Izola – Ilovik (3.-4.januar 2022) - 100 Nm

Ob 14:00 poberem Mirana na domačem naslovu in greva proti Izoli. Prtljage imava cca enako in si oddahnem. Izola naju pričaka v megli. Anticklon počasi slabi. Uro časa rabiva, da se vkrcava, odveževa Skokico in zaplujeva v gosto meglo v kateri ne vidiva več kot 50 m daleč. Kot bi plavala v mleku. Vse skupaj deluje mistično. Uf kakšna scena. 

Zaplujeva v meglo v kateri ne vidiva več kot 50 m daleč...

 

Piran brez elektronske navigacije ne bi našla. Pristati seveda morava, saj je potrebno opraviti izstopne formalnosti. Še kar nekaj časa buliva…glede na uro dneva bi moral reči v temno noč, a midva buliva v belo gosto meglo. Upava, da ni nikjer nikogar, saj…le kaj bi razumem človek delal na Morju v takih pogojih….ups, kaj pa midva? Jah…čak mal'. Midva greva vendarle na zimsko jadranje. 

Ob carinskem pomolu v Piranu

 

Piranska svetilnika kot stražarja

Pred Umagom se nama zdi, da tudi zvezde menda obstajajo. Megla, gosta kot je bila pred odhodom, se počasi razkraja. Vetra ni. Motorirava. Vsake toliko malo porosi. Med prvimi miljami dajeva stvari na svoja mesta in pri tem sam spoznavam Skokico, da bom lahko čimbolj avtonomen. Ob 22h voziva mimo vrsarske vedute. V mislih maham Lungi in imam kar slabo vest ob tem. Tokrat ne gre z mano.

Plan za to noč je jasen. Prvi postanek je Pula. Urediti je potrebno izstopne formalnosti in plačati plovno dovoljenje za barko za letošnje leto. Razdeliva se v »gvardije« (straže). Prva pripada meni in v čast si štejem, da ni Miran zaupa Skokico in hiti nabrat vsaj nekaj spanca. Želiva čim dlje naprej. Jutri popoldan in zvečer naju bo ustavil močan jugo in potrebno se bo nekje dobro skriti in počakati prehod fronte, ki bo sledila. Kar pestro dogajanje se obeta. 

Na carinskem pomolu sva ob treh zjutraj. Hodiva po nočni Puli v jadralskim oblekah in usnjenih škornjih proti kapitaniji, kot dva kavboja. Kasneje, ko ugotovim, da imam na glavi še »čelno svetilko, moram priznati da pravzaprav bolj kot na kavbojca spominjmam na »telebejska«. Manj kot uro kasneje sva »spet v sedlu« in nadaljujeva še z motorjem. Upava pa, da bo v nadaljevanju z jugozahodni vetrom, ki ga pričakujeva moč solidno jadrati. Dobro uro časa namenim še sam za spanje. Ko se zbudim je barka končno nagnjena, kar pomeni da jadrava. V Kvarnerju sva. Sprejme naju pričakovani jugozahodnik v glavnem s 15 do 25 vozli vetra. Lepo jadranje v veter (orca), ni kaj. Voziva s prvo kratico glavnega jadra in malo skrajšanim prednjim jadrom (flok). 

Povezava na Miranov Blog: Jadranje preko Kvarnerja

 https://www.facebook.com/jadrnicaskokica/videos/1800019416860295

Končno destinacijo bo odločila hitrost jadranja, oz. prevožena razdalja v dopoldnevu. Na koncu pade odločitev, za katero tudi malo »navijam« in sicer Ilovik. Vabijo me limonce, pomol pa bo omogočal gibanje na kopnem, saj bova naslednji dan preživela tudi tu. Vremenski pogoji bodo predivji in ne bodo omogočali nadaljevanje proti jugu. 

Ob 12 h pristaneva na severni strani pomola, na bočnem vezu. Pričakovati je, da me bo spanec »zvil« saj nisem spal vse skupaj dve uri. A v meni nje polno adrenalina. Pogrejem »pašto fižol« že doma skuhano. Poplaknem z malim pivom in že me nese ven. Uživam v ležernem sprehajanju po Iloviku. Noge hodijo po svoje, misli so kdo ve kje, fotografovemu očesu pa »dogaja« po svoje. Na barko se vrnem ko je že mrak. Posedim še v kokpitu in z baterijo na glavi listam Miranov peljar o enih čisto drugih Morjih… 

 

Počasi se me loteva spanec. Ne upiram se mu. Sploh me ne zanima koliko je ura in kako zgodaj za spanje je še. Zlezem v svojo kabin, se pokrijem s toplo puhasto spalko, ki me je že nič kolikokrat grela v zimskih bivakih visoko visoko v zimskih gorah in blažen utonem v skoraj pravljičen spanec...

Ilovik (5.januar 2022)  

Zgodaj zjutraj se zbudim in poslušam zvoke. Vetra, kljub zatišni poziciji Skokice, ni malo. Vetrni generator brni in povzroča hrup, ki spominjajo na motorne dirke, pravzaprav bolj na Aero RedBull miting. Danes ostajava tu, na Iloviku, na zgornji strani pomola. Ponoči pričakujeva prehod fronte in posledično obrat vetra iz južne v severovzhodno smer. Tudi za to smer vetra bo Skokica na tej poziciji  še vedno dobro zaščitena. Preventivno barko ročno premakneva ob pomolu kjer sva, »za eno številko« globlje, oz. bolj v kotu, kar nama povzroči kar nekaj telovadbe . Dvanajst ton teže kar težko zadržujeva z rokami. Dodava še dodatne vrvi. Na koncu sva privezana s petimo. Vetra ne bo malo. Ciklon menda potuje ravno tu čez. Predno iz juga preide v burjo je pričakovati, da bo tramontana (veter iz severa) pritiskala barko k pomulu, kar seveda povzroča skrbi. Kar dvanajst bokobranov ščiti barko pred odrgninami.

Skokica v pričakovanju močnejšega vetra

Dan nameravava preživeti tudi aktivno. Miranu je tek tako ali tako vsakodnevni ritual, če se le da, meni pa tudi ne bo škodilo. In greva. Skupaj! Miran predlaga sprehod in ponudbo sprejmem. Malo me skrbi kako bo »izledal« ta skupni sprehod z bivšim vrhunskim športnikom…. In izgleda tako: Miran jo z atletskimi koraki in športno postavo malo pospešeno vžge čez hrib na jugovzhodno stran otoka. Jaz, buhtelj, pa skoraj tečem za njim. In imava kompromis. Miran se spredaj sprehaja, jaz pa tečem za njim. Evo, se da če se hoče…😉.

Na drugi strani otoka je jasno zakaj se danes »sprehajava« in ne jadrava. Zunaj je veselica!

 VIDEO: Uvala Paržine _ jugo :   https://youtu.be/3UL-zqNIotA

Ogledujeva skladišča jugo armije, odkrijeva rov, po katerem prideva ven na drugi strani zaliva… Rov je vse prej kot kratek in vmes ima polno odcepov. Deluje skoraj kot proti atomsko zaklonišče

Rovi Jugo armije

Prostega časa imava dovolj na razpolago. Zopet je čas za potep po otoku. Vrtički so že v bujni v vzrasti, limone in pomaranče tako ali tako.

Na vrtičkih pa že polno pridelkov

Limone

Pomaranče

Lovor

En dan staro jagnje...

Noč je po pričakovanju zelo vetrovna, nevihtna, z obilico dežja. Vetra je za okoli 25 vozlov. Dobro poznani trenutki, ki kapitanu ne dajo miru.

Ilovik - pozicija ob koncu dneva

Ilovik – Kornati (Ravni Žakan) – 6.januar 2022) - 60 Nm

Jutro naju pričaka z ostro burjo in temperaturo 5 oC. Vetra v prihodnjih dneh ne bo zmanjkalo, tu ni bojazni. Oblačilom bo potrebno dodati kakšen sloj in bo. Izkušenj tu imam nekaj in znam se opremiti. Prav mi pride tudi to, da res nisem zmrznjen tip. Ko sem prišel v ponedeljek po Mirana v kratkih rokavih me je vprašal če »blefiram«, haha. 

Gregor - astronavt na Iloviku pred odhodom

Zjutraj pa sneg na Velebiti, "sneg" na Morju in sneg doma...Morda je pa res zima k nam prišla ;)

Pomol zapuščava ob devetih. Velebit je zasnežen. Sneg je tudi doma. Danes naju čaka športno jadranje. Z dvajset do trideset vozli burje v odprtem delu od Ilovika do Silbe dobesedno poletiva. Spoznavam kaj pomeni v vetrovnih zimskih razmerah Skokičin »šotor«, a tega se dotaknem na koncu Bloga. Zavedanje, da je tako opremljena Skokica »tolkla« mimo Horna je posebno. Aktivirana vetrnica, ki proizvaja elektriko, pri tridesetih vozlih povzroča poseben zvok. Miran po različnosti teh zvokov prepozna moč vetra. V knjigi »Taktike na olujnom Moru«, legendarnega Mladena Šuteja sem že davno tega bral, kako v več dnevnih viharnih razmerah človek težko prenaša zvoke, ki se ob tem pojavljajo…tuljenje, hreščanje, poki in vse ostalo. Seveda midva niti v snu nisva v taki situaciji, a ob zvoku vetrnice se pač spomnim teh poglavij. Časa za misli je dovolj. Skokica pa med tem suvereno kljubuje vetru in prelivanju valov in vala na tem odseku ni malo. 

 

  VIDEO: Skokica z burjo med Ilovikom in Silbo

VIDEO: Skokica z burjo med Ilovikom in Silbo

 (povezava na YouTube):   https://youtu.be/l9qM7eNl_1g

V zavetju Silbe se razmere umirijo. Predlog, da danes izkoristiva dober veter in odjadrava vse do šestdeset milj oddaljenih Kornatov takoj podprem. Tehtava! Vzhodno od Dugega otoka med otoki ali zahodno, po zunanji strani »Dugega«, po odprtem? Izbereva slednje. Jadrati mimo znamenitega svetilnika Veli rat na vrhu »Dugega« in malo naprej mimo Sakarunskega zaliva s smargdnim morjem v meni vedno vzbudi tako posebne občutke. Vedno znova se spominjam tistih davnih, prvih navtičnih let, ko se mi je zdelo sidranje tam zunaj skoraj avantura. Ne smejem se temu, ni razloga. Vedno sem spoštoval Morje. S šest in pol metrsko jadrnico in predšolskimi otroci, še toliko bolj. Tudi danes ga spoštujem in težko »prežvečim velike kapitane«, ki se na Jadranu redno vozijo po najmanj petmetrskih valovih in jim je Beauforovo lestvica jakosti vetra in stanja Morja »malo prekratka«, da bi lahko z njo opisali v kakšnih razmerah so bili. Kdo ve? Morda pa »polne gate« vplivajo na te ocene? Razum ne ravno!

Zunaj, na zahodni strani, so razmere v skladu s pričakovanji. Vala skoraj ni, vetra za spodobno jadranje pa je še vedno dovolj. Uživava kar se le da. 

 

 

Pred večerom veter celo malo odneha in si morava slabo uro celo pomagati z motorjem,a res samo slabo uro. V noč drviva spet s skrajšanimi jadri in sedmimi, osmimi vozli hitrosti. Vetrnica zopet rjove in daje občutek, da je vetra mnogo več. Hitro jadranje v temno noč je lahko tudi nevarno. Včasih poleti dneve poslušam po VHF postaji opozorila, da na kakšnem področju »pluta balvan«, deblo torej. Nikoli mi ni jasno, kako da ne morejo tega odstraniti. Zdaj, pozimi in v temni noči bi lahko plutala pred nama cela »šuma«. Ni šans da karkoli opaziš in bolje da ne misliš na to. Nič se ne sme zgoditi, nič! Da je »night vision« jadranje s skrašanimi jadri, osmimi vozli hitrosti in solidno nagnjeno barko še bolj »žmohtno«, poskrbi dež. Radarska slika sicer obeta, da gre za osamljeno področje, ki bo šlo mimo, a tega hitrega prehoda ne dočakava. Hudiča, a si je morala tale deževna oaza zaželeti ravno najine družbe? Na koncu Kornatov sva in ura je sedem zvečer. Noč torej! Piškera, Lavsa, Gustac, Klobučar, Kasela in Prišnjak, Lunga vse te otoke puščava na levi in bolj slutiva kot vidiva, da se na koncu zakopljeva v nedrje zaliva na otoku Ravni Žakan. Pomol je tu. V normalnih razmerah in podnevi bi bilo pristajanje ob njem enostavno. Po desetih urah hitrega športnega jadranja, v noči, burji pa še dežju za sladičko, pa ravno ni mačji kašelj. Skoraj se odločiva za sidranje v bližini, a se Miranu zdi, da je trava na dnu, midva pa rabiva mir ponoči, saj se bo burja krepila. Noč, veter, dež, tipanje in iskanje pomola v soju svetilke, vmes nejasen podatek na inštrumentu glede globine, pok za katerega v tistem trenutku ne veš čemu bi ga pripisal, pa hip kasneje ugotoviš da zgolj udarec vrvi ob palubo vse to dela sekunde tako dolge…

… malo kasneje je Skokica umirjena in privezana k pomolu. Midva mokra, a vesela. Vse je ok. V notranjosti barke je med plovbo plapolal plamenček na eni od »rink« špiritnega štedilnika in za nekaj stopinj ogrel notranjost barke. 

 

 Spustiva se notranjost barke. Slečeva mokre jadralne obleke, sezujeva usnjene jadralne škornje, prav tako malo mokre. Prižgeva dodatno pečico, tudi na špirit, enako s katero sem se kar nekaj let grel tudi sam, takrat na Elanki 33, imenovani Raca in imam še vedno nostagijo po njej, ker gre vendarle za ogenj in ogenj mi je tako sveta stvar. 

Zapreva vrata. Salon nama predstavlja topel dom! 

Kornati - Ravni Žakanj - pozicija ob koncu dneva

Kornati (Ravni Žakan) – Drvenik (U. Solinska) 7.januar 2022) - 40 Nm

Nisva prav zgodnja zjutraj. Morda je boj pošteno da priznam to zase. Na barki vedno spim zelo dobro in jutranje počasno prebujanje pod toplo puhasto spalko je pozimi tako sladko. Miran je zgodnejši, a uvidevno tudi on poleži. Vstajava potem cca istočasno, a se zadeva zašteka v hitrosti nadaljnjih jutranjih postopkov. Miran ogloda jabolko, obuje škornje in je pripravljen za štart. Jaz pa hitim s kakršnim koli zajtrkom, da ne zamujam preveč. Kavo če ja, spijem enkrat med potjo. Tako nekako, a vse ok. Vemo…»The captain is always right«! 

Jutranji pogled iz barke za "care"

 Za danes pa kljub vsemu ne bova takoj izplula. Kornati postanejo še lepši, ko se povzpneš na katerega od koli bližnjih hribčkov. Moje letošnjo zimsko jadranje spremlja na različne načine mnogo mojih prijateljev. Prejemam različna sporočila in vprašanja, med njimi:

Kje sta? Nista zmrznila?«»

A gresta v 14 dneh do Grčije in nazaj?«

A gresa vidva na jedrski pogon?

Gregorja pa prvič vidim jesti čips…no nisem vedel, da si tak ljubitelj…

Viharno? Kje sta?

Upam da doma vse podrobno opišeš…

Itd itd
----------------------------

Po pristanku na Žakanju Petra iz jadrnice Lara v sms poduči, da mora biti na Žakanju tudi vzpon na Ravni Žakanj, v stilu »must see«. Prilijem »olja na ogenj« in v šali odgovorim, da »smo mi resna firma in da nimamo vremena za šetanje«, ha ha. Seveda pa dobro veva sama, da se je na Kornatih vedno vredno povzpeti na bližnji vrh in vsaj malo deliti s pticami pogled. 

 

V kraljestvu Kornatov

In ko prideva nazaj…frrrrrrr naprej…«Kam? Drugam!« bi rekel Brane Grubar. Dve dolgi etapi načrtujeva presekati z eno krajšo, sploh pa ker za danes ni predvidenega vetra v izobilju. Smer še vedno NE (severovzhod), a ne več kot 20 vozlov in še to ne pretežno. 

 

Začne se prav užitkarsko in ležerno jadranje v sončku. Plane spreminjava sproti a na koncu kot izhodišče za naslednji dan izbereva Drvenik Veli in sicer en zaliv pred Krknjaši, kjer bi bilo sicer, vsaj meni lepše, a odločitvi kapitana botruje pragmatičnost, saj tako sidrava še pred mrakom, spustiva gumenjak (pomožni čoln) v vodo in hitiva na obalo. Tokrat ne greva skupaj in Miran lahko teče, jaz pa se sprehajam. 

Detalj iz obale U. Solinska - redko vidiš, da se kdo tako potrudi, da bi stopnice ob obali "zlil" z okolico!

-------------- *** ---------------

Psssssttttt! Še nekaj si privoščim ta večer…do pasu grem v vodo, »spustim bojni krik in operem rit«, a ha ha ha ha!

Drvenik – Vis    8.januar 2022)  - 20 Nm

Dvajset milj? »Kamil'ce!« Sobota je, ne vem če zaradi tega, a danes imam čas za zajtrk in celo za kavico pred odhodom. V resnici se nama ne mudi, ker je razdalja do Visa je kratka, vetra pa bo dovolj za hitro jadranje. Hitro jadranje? »A se s Skokico sploh da počasi peljat?« sem se v šali že spraševal med potjo do sedaj 😉.

Danes za spremembo ne jadrava proti vetru. Piha severozahodnik in v najini smeri to pomeni, da imava veter v pol krme. Severozahodnik ima seveda ceeeeeeellll Jadran na razpolago, da se razpiha, saj nima na poti nobene ovire. Sprva ga je za 15 do 20 »čvoričev«, v nadaljevanju pa krepko več. Ocena: 30+. 

In spet letiva na pas mater kot »sneta sekira«. 

 

 

 

 Morje se dvigne, kako ne bi pri takem vetru in tako odprti poti. Spet vse kipi okoli naju. Barko dviguje in spušča. Vsake toliko se nekaj valov sešteje skupaj v mnogo višjega, ta pridvigne barko, kot bi želel razposajen mladenič deklici poškiliti pod krilo, »spodleze« pod barko in na drugi strani prikipi ven. Hejjj? Halo! A ne greva proti Visu? A jadrava morda s pasati? 😉. Sonce sije, barka pleše svoj ples in drvi s hitrostjo 8 vozlov in več proti cilju, midva pa usta do ušes. Mater imava super pogoje. Vsake toliko Miran, prekaljen oceanski maček, v vsem tem divjem najde razlog »za šetanje« po palubi. Jaz pa spremljam vsak njegov gib in sem vesel, ko se vrne nazaj. Včeraj sem »kao slučajno« še enkrat vprašal kako odpne reševalni obroč, ki je v futroli na krmi barke. »Kao slučajno« seveda…. 

 

VIDEO: S Skokico proti Visu

YouTube: S Skokico proti Visu: https://youtu.be/mLqtUwKayOQ

Ob enajstih sva dvignila sidro v Drveniku, ob dveh popoldan že vplujeva v Viško luko. Zavetje najdeva za cerkvico v zalivu nasproti mestne rive, kot sam že ničkolikokrat. Seveda sem v sebi spet euforičen. Januarja prijadrati iz Slovenije vse do sem, pač ni kar tako. 

 

 

Želim si sprehoda po ulicah Visa in tisto stanje, ko noge hodijo po svoje, glava z mislimi pa po svoje. Pikica »na i« bi bila kakšna Konoba, v kateri bi sedeli domači in bi prostor ogreval ogenj v odprtem kaminu. Tam bi pojedel kaj morskega, svežega, žmohtnega, domačega, posebnega, spil kakšen »glaž« Vugave, poslušal domačine kako čikulajo, morda bo snel kdo iz stene že dodobra zdelano kitaro in začeli peti… Pojoda… Vatrica…Kantun…ni hudič da kaj ne dela. Mirana sem sicer povabil na pico, ker mu ni do morskega, morda pa bi se v Konobi vendarle našlo tudi kaj tudi zanj….Vse te misli plajhajo v glavi, noge pa med tem drsajo po, z zglajenimi kamni tlakovanimi viškimi ulicami, kot da jim manjka samo še ta »poliš« do končnega sijaja. 

 

Pero Vatrica

 

Vse je zaprto…Pridrsam do legendarnega »Pera Vetrice«, tudi tu je zgodba iz preteklosti… V vratih njegove konobe je ključ. Potrkam in odprem. Pero kot okamenel glede televizijo, obešeno malo višje nasproti njega. Kaj naj bi drugega delal v zimi tu, v »Kutu«? Ponudi kozarec Vugave. Plačila noče. Pač tako, malo za družbo. V vinu ujeto viško sonce daje vendarle občutek, da srkam malo domače scene. 

 

Opišem mu dogodek izpred….hm…kdo ve morda trideset let, ko smo prijadrali sem z najetimi sedem metrskimi expressi. Pozni smo bili. Pojedli bi nekaj. Zakuril je ogenj, pripravil žar za gradelo, spekel tisto kar je imel, nam natočil vina, da se nam grla ne osuše, se opravičil, da mora spat, ker zjutraj zgodaj odhaja v Split...vina imamo menda dovolj za šankom…naj potem pogledamo na cenik, poračunamo kar bomo popili in denar pustimo na pulti…

….kdo bi to pozabil? 

Odhajam proti barki. Vse je zaprto, vse, popolnoma vse. Drsam po, z zglajenimi kamni tlakovanimi viškimi ulicami, kot da jim manjka samo še ta »poliš« do končnega sijaja….

 

 

Pozicija ob koncu dneva

Vis - Pakleni - Primošten   9.januar 2022)  - 40 Nm

Adijo Vis. Pridem še izven sezonsko, če bo le možno. Se bom pa poleti spomnil prizora prazne viške luke, ko bom gleda prenatrpan pomol z vsemi možnimi plovili.

Danes bova pa res imela malo, celo premalo vetra. Motorirati bo potrebno. A vse je le zatišje pred bodočimi dnevi, ko bo vetra veliko. Morda se obeta celo res »zatišje pred viharjem«. Bomo videli. Vsekakor jo je smiselno stisniti k obali in tam pričakati burjo, ne pa tu toliko stran od obale. 

Za vmesni postanek določiva Paklene. Miran hodi na svoje teke, jaz pa tisto uro izkoristim za svoj »blues«. Sidrava v »Solinah«. Sprehajam se med kaktusi. Do »arboretume pri Dagmar bo predaleč, oz. če grem samo tja in nazaj se mi zdi brez veze, zato upočasnim korak. »Dioniz« je zaprt. Hodim po terasi in obujam spomine. Hobotnica v solati, ki sem jo naročil, da vidim, kako jo oni pripravijo je bila tako dobra, pa ostalo naročeno prav tako. 

 

Konoba Dioniz

Nekaj domačinov vendarle živi tu na Sv. Klementu. Ustavim se pri »Tončitu«. Vse svoje življenje, že osemdeset let živi na Paklenih. Ni rabil po svetu, celo nevesta je prišla sama sem. Nemka je. Hči je našel Danec. Z svežo krvjo očitno tu ni problemov. 

 

Tonči

 

Tonči s ponosom govori o svojih artičokah. Ima svojo specialiteto z njo po kateri je poznan. Bo potrebno enkrat privoščiti brbončicam to. Pripoveduje, kako se sprememba klime pozna tudi tu, pri njih in še kaj. Še bi ga poslušal. Pravzaprav bi kar ostal tu, mu pomagal na polju kolikor ga ima in pri ribah. Z veseljem bi se vrtel tudi v njegovi Konobi…. 

 

Artičoke

 

….alo Gregor. Zbudi se. Dogovorjen čas za odhod je tu. Moram se posloviti. Ko hodim, opazim v zalivu na nasproti Tončita nekaj domačinov. »V ribah«so bili. Kdo ve kaj vse so ujeli.

V nadaljevanju piha vzhodnik, a ga je malo. Tretjino poti do Primoštena prejadrava, ostalo morava prepustiti motorju da oddela svoje. Pristajava v temi ob pomolu na vzhodni strani zaliva. Noge pretegneva na sprehodu, želodčke napolniva s pico. Izkoristim poznanstvo in pri domačih nabavim slane inčune in kapre. 

Idelano mesto na vzhodni strani zaliva morava žal prepustiti ribarici. Barko prestaviva k pomuli pod starim mestnim jedrom. Ne bova dolgo spala. Tu sva izpostavljena burji. Kapitan odloči, da pomol zapustiva takoj, ko bo začelo Skokico pritiskala bo ob pomol. In pihati bo začelo že ponoči… 

 

 
Pred nama je ekstremno vremensko dogajanje. Napovedana je »olujna do orkanska bura«. Za celi Jadran je napovedan »rdeči alarm«…

 

Primošten – Zmajan (U.Zaražanj) – Pašman (U. Žinčena)     - 10.januar 2022)  - 20 Nm

Spanca je bil to noč presneto malo. Vsega nekaj ur. Ob 3h ponoči Miran iz prednje kabine samo enkrat in ne preveč na glas pokliče: »Gregor!« in jaz kot iz topa odgovorim: »Ja«. Večerni dogovor je bil, da spiva do šestih, oz. do takrat, ko bo začela pihati burja in pritiskala barko ob pomol. Po napovedi, naj se bi to zgodilo zjutraj, v realnosti pa že sedaj. V trenutku sva pripravljena za odhod. Bokobrane že lepo stiska k pomolu. Ni kaj čakati. Sprva ne razumem najbolj kakšen manever ima predviden kapitan. Oba sva namreč zunaj. »Skužim« šele, ko sva že v akciji. Drživa za robno letev, barko malo odrivava, kar ni lahko, saj burje ni več malo, predvsem pa rineva barko naprej proti koncu pomola in hkrati tečeva po pomolu. Vse skupaj me spominja na motor ki noče vžgati in ki ga rineš, potem pa skočiš gor in daš v prestavo. Ali pa na bob v pred startni proceduri. Kakorkoli, uspe nama brez praske pririniti barko do konca pomola in uspe obema skok na Skokico. Tole je bilo pa kar kaskadersko. Bolje bi bilo, da bi šla spat privezana na bok ribarice v NE delu zaliva.

Tako sva se znašla zunaj, na Morju, v temni noči z burjo, ki je že kmalu za valobranom dosegala hitrost cca 27 vozlov. Jadrava samo z eno tretjino prednjega jadra. Razmere so kar hitro presneto ostre. Veter narašča na 35 vozlov, v refulih verjetno 40. Področje pred skupino otokov Žirje, Kakanj, Kaprije, Zmajan je odprto in tu si že kar oddaljen od obale. Posledica tega so vse večji valovi. Barko preliva čez in čez. Dodava motor, da bi lahko jadrala ostreje v veter. Kmalu pade še ugotovitev, da bo prehudo ponoči vztrajati z jadranjem v teh pogojih. Kapitan se odloči, da plovbo začasno prekine. Za Zmajanom upava na vsaj malo zavetja in na možnost za sidranje. Do tja ni tako daleč, a deset milj v teh razmerah se vleče. Potrpeti je potrebno. Uvala Zaražanj naj bi nudila dovolj zavetja, da vsaj malo spiva in v dnevu nadaljujeva s potjo. Menda si oba oddahneva, ko se rodeo v zavetju vsaj malo umiri in malo po peti uri, še vedno v mraku, spustiva sidro. 

Kljub zavetrni legi zaliva so razmere na sidrišču še vedno vetrovne. Sprašujem se ali bo sidranje uspešno. Skokica je opremljena z sidrom »Manta«, ki ga je skonstruiral in patentiral znan slovenski jadralec Jože Mušič po tem, ko je v devetdesetih objadral svet. Sidro ima ostre konice, ki omogočajo da se lažje prebije tudi skozi travo, sicer pa naj bi bil super za peščeno dno. Miran prav, da ima z njim zelo dobre izkušnje. Sidrava na šestih metrih in če se prav spomnim spustiva štirideset metrov verige. Postopek sidranja je tak kot mora biti. Ko je sidro že zakopano, je dno na koncu preverjeno še močnimi obrati motorja v vzvratni vožnji. Ne orjeva! Veter pa vendarle barko klofuta…enkrat po levem licu, enkrat po desnem. Posledično se voziva po sidrišču levo desno. Ni kaj. Verjameva da sva na varnem. Hitro smukneva spat vsak v svoj brlog. Uf kako paše. A zaspiva ne kar tako. »Potovanje barke po sidrišču« levo desno vendarle pušča še malo nezaupanja. Miran vključi sidrni alarm, jaz pa zadaj v kabini nekaj časa spremljam »track« na »navionicsu«. Riševa ladjico… in vendarle počasi toneva v spanec. Vseeno se vsake toliko zbudim in pogledam na risbico ki jo trackerček Navionicsa riše na telefonu. Malo vseeno ne morem iz kože pomorščaka. 

 

Nekaj spanca sva nabrala. Tudi zajtrkujeva. Kod da je pred nama en čisto navaden spokojen dan, a je resnica daleč od tega. Meteorološki modeli so jasni in neizprosni. Ko so enkrat karte obarvane temno rdeče in vijolično je jasno, da bova deležna burje od trideset pa tja do petdeset vozlov, kar po Beaufortovi lestvici pomeni krepkih 9 »Boforov« (Bf razpon za veter je od 0 – 12), kar pa opisno pomeni »vihar«…

Na tem mestu se mi zdi primerno da citiram Mirana: »Skokico imam opremljeno za jadranje po viharnem vetru, jambor je oceanski z dodatnimi priponami, jadra so dovolj močna in na njih je dovolj krajšav in tudi midva v kokpitu sva pred vetrom in valovi dovolj zaščitena s sprayhoodom in šotorom. Dostikrat sem že jadral v takšnih razmerah in barki zaupam«.

Občutek pred tako etapo seveda ni brez tesnobe, če bi trdil tako, bi lagal in s tem ni nič narobe. Situacija zahteva resen pristop. Miranu popolnoma zaupam. Nekakšen ognjeni krst na Skokici sem tako ali tako imel že na letošnji Barcolani. Glede na to, da takrat še nisem imel osebne izkušnje z njim kot jadralcem, me je predvsem zanimalo, kako se odloča o krajšanju jader jadralec »takega formata«. Pretirava? Vozi na polno, ko bi sam že krajšal? Nekaj odgovorov sem dobil že takrat, zdaj na tej poti se samo še potrjujejo. Miran rad hitro jadra, a odločitve o velikosti površine jader, gledano iz mojih oči, sprejema kot odgovoren mornar. Podobne odločitve bi sprejemal tudi sam. Meni vsekakor pomemben občutek.

Zapuščava Zmajan in njegovo zavetje. Takoj se znajdeva v konkretnem vetru…tudi zato, ker se veter v kanalu s Kaprijam skanalizira in pričakovano okrepi. Brez usmiljenja padeva takoj v »hard« sceno! 40 vozlov za dobro jutro! Ponudiva 20% prednjega jadra in to je vse. Kako v nadaljevanju? Težko je opisati vse. V Murterskem morju sva na odprtih delih vsekakor občutiva vso moč burje. Tu sva fasal skoraj petdeset vozlov realnega vetra. Vse je belo in iz vseh valov veter odnaša peno, ki v nadaljevanju dela bele črte po Morju. Pojavlja se »prašina«. Valovi prelivajo barko, ki pa kljub vsemu jadra stabilno. V koliko Skokica ne bi bila pripravljena za viharna jadranja in midva me bi imela zavetja v šotoru, bi bila več ali manj večino časa prelivana, vsake toliko pa zalita še s posebno izdatno količino vode. Koliko časa zdržiš v takih razmerah in to sedaj pozimi? Potrebno je vedeti, da 5 oC zraka v takem vetru občutiš kot -5 oC. 😉

Veter seveda ves čas žvižga okoli pripon. Vetrnica je že nekaj dni v okvari in k sreči ne povzroča dodatnega hrupa, sicer bi bilo slišati tuljenje. Ko sva bližje Murterja se razmere malo umirijo in ko imava vetra manj, ga imava še vedno okoli 35 vozlov. Na odprtem delu Murterskega Morja sva opazila meritev 48 vozlov, a ga je na sunke bilo verjetno tudi 50. Vozila sva »laško« orco (ne popolnoma ostro v veter). Za Morje seveda upravičeno lahko rečeva, da je bilo težko. 

 

 

 

POGLEJ TUDI VIDEO-Miran Tepeš):

                                       https://www.facebook.com/jadrnicaskokica/videos/240563841443099

 

 

Sidrišče za Pašmanom

 

Po skoraj štirih urah take telovadbe prideva v zavetje Pašmana. Konec etape, premetavanja in prepihovanja. U. Žinčena, na jugozahodu Pašmana naj bi vse to nudila. Valov seveda ni, vetra pa še vedno skoraj 30 vozlov. Ko grem na premec pripraviti sidro za spust me skoraj prestavlja. Na tleh je mivka. Sidro dobro drži. Veter naju spet preganja levo desno. Po zalivu delava 50 metrski lok. 

Sledi gibanja barke na sidrišču. Razpon 50m.

Sidro mora zdržati Tu bova preživela popoldan in noč. Za celotni Jadran je razglašen RDEČI ALARM… Pas mater!

Med Miranovimi zalogami najdem Whiskay in si ga natočim. Menda sem ga zaslužil…Potem Miran preseneti s kostanjem. Tudi tega sva zaslužila.

 

Foto: Miran

Ob 17.30 grem kar spat. Se mi zdi, da se je danes že vse zgodilo in kaj čem potem...Zgodnji odhod v topli objem puha seveda rezultira, da se ponoči zbudim. Ura je 22. Naspan sem. Barka pleše sem ter tja. Preverjam track, če smo že vedno na isti oddaljenosti od sidra. Vse je ok. Poslušam zvoke. Veter zavija. Barko klofuta. Sliši se škripanje pohištva. Občasno cela barka zaradi sunka vetra zavibrira, cuka, v omarici trkajo skodelice med sabo, ob bokih slišiš šumenje Morje, kot da bi tekla reka. Seveda, midva celo noč pleševa v burji, ki je z nočjo še ojačala. Škripajo vrvi, ki razbremenjujejo sidrno verigo. Vsake toliko vse utihne in imaš upanje, da je burja ponehala, a se motiš. Že naslednji hip se zatrese cel jambor, barka zadrgeta in zapleše v nov krog, na skrajni legi jo »zacukne« in spet vse zadrgeta, škriplje, poka, žvenketa in se trese. Ves ta »žur« traja že od pristanka in po napovedi bo trajalo menda še do štirih zjutraj.

Ob enih zjutraj se res malo umiri in daje upanje, da se burja umirja, a zjutraj ob štirih, ko naj bi res prišlo do umirjanja veter spet nažiga.  

RDEČI ALARM še vedno velja!

 

 Pašman – Zverinac – Molat  - 11.januar 2022)  - 30 Nm

Spet imam spanca nabranega na zalogo. Kot na Iloviku. A kje je že Ilovik. Dnevi so tako polni, da se mi zdi da je od Novega leta že zelo zelo daleč. Kot da bi silvestrovali pred nekaj meseci, tako da me novoletne okrasitve, ki so po otokih še kar prisotne, vsakič znova presenetijo.

Danes bova jadrala v zavetju Pašmana, Ugljana, Iža, Sestrunja, Zverinaca. Burja je sicer še vedno prisotna in tudi rdeči alarm je še vedno razglašan, a ne toliko za naju. Še vedno ni nikjer nobenega plovila, ampak res nobenega, kot sicer že vse te dni. Dve varinati sta. Da so ljudje čudni, ali pa midva 😉;). Že po prvih miljah vidiva, da bo to eno užitkarsko jadranje polno sonca. Tretjini floka pomaga druga kratica glavnega in vse skupaj je dovolj za jadranje s hitrostjo preko sedem vozlov. Vetra imava tu, v zavetju naštetih otokov, za približno 25 do 30 vozlov. Lahko si malo odahneva. Tudi barka si bo. Vsa je nasoljena, vsa bela od soli. Ko greš mimo "cerade" ne moreš, da se je ne bi dotaknil in takoj si bel, kot bi te z moko posipal. Ko nakaj dni kasneje zlagava jadra ugotoviva, da so na jadrih kristali soli vse do vrha...

Vse belo od soli.

Končna destinacija je določena več ali manj že zjutraj. Lučina na Molatu naju bo solidno ščitila pred burjo, ki bo ponoči spet "napenjala mišice«. Vmesna pavza, ki jo prakticira Miran, bo najverjetneje na Zverincu. In tudi je. Teku se seveda odpovem, je dovolj en zastopnik na barki. Jaz sem bolj za stike z javnostjo, kar Miran kmalu opazi. Enkrat kasneje komentira, da prej vse prisotne na pomolu »obdelam«, potem pa barko privežem. Za crkent! »Pob« ima »sokolovo oko«. Jebiga, eden v ekipi pa mora biti tudi Jelko… pa ne mislim Grosa 😉, ampak Kacina… 😉.

Zverinac naju pričaka v sončku. Sprehod med oljčnimi nasadi, nekateri med njimi so spoštljive starosti, je vsekakor dobrodošel. Sosednja Rava je znana po svojem dobrem olivnem olju, a tu ne more biti nič slabši. Malo sem hendikepiran s fotografijo, ker sem nekaj dni nazaj ugotovil, da sem po nesreči doma pozabil polovico polnilca za baterije in zdaj lahko fotkam samo še s telefonom, kar pa me niti v snu ne zadovolji. 

 

 

 

 

V eni od ulic naletim na zanimiv detajl. Ribe sušijo v pletenih mrežah. To pa manda res še nisem videl. 

 

  

Molat, kamor nameravava, je dobesedno »za ovinkom«. Samo štiri milje naprej. Dovolj, da vseeno dvigneva jadra. Smo jadralci in ne »pezdeti«. Ob štirih popoldan sva na varni poziciji, privezana ob pomol v luki Molat. 

Lučina s pravljično hiško

Niti večer še ni. Greva hodit na drugo stran otoka do zaliva Jazi. Pas mater. Že drugič v enem dnevu….Kaj se dogaja? Da nimam slučajno Covid? 😉.

Na drugi strani Molata, odprti za Burjo pa vse belo / Foto:Miran Teteš

V Jaziju, odprtem za burjo, je še kako drugačna scena. Morje je tu kar visoko in vse penasto. Burja pritiska direktno v zaliv. »Odpihnilo« je tudi peka, šiptarja. A ne burja. Ima »godišnji«. Odšel je domov na Kosovo. Vrne se v naslednjih dneh.

 

Molat – Lošinj (Čikat) - 12.januar 2022)  - 30 Nm

Burja pričakovano ponoči ojača. Rdeče je pač rdeče, čeprav, če malo pomislim, ko je rdeče je morje belo. Tu so morali nekaj pobrkati. Tudi tu, v kotu zgornje strani pomola ni bilo popolnoma mirno. Poleg klasičnih priveznih vrvi je Miran zvečer dodal še dva špringa. Ne glede na to je barko vsake toliko tečno zategovalo.

Zjutraj skočim optimistično v trgovino v zgornjem delu vasi po kruh. »Mh…malo morgen«. Pek je na »godišnjem«. Kruh, če ga naročiš, ti pripeljejo enkrat z ladjo iz Zadra. Super. Čez eno leto ga bom z lahkoto čakal…ha ha. 

 

Še nekaj fotk iz Molata: 

   

 

 

Miran je zjutraj spet hitrejši od mene, kar ne preseneča, saj jaz nisem bil še nikoli hitrejši od nikogar. Za crkent, a kar je res je res. Vsak je za nekaj dober, ha ha.

Izplujeva uro kasneje kot običajno. Ko zapuščava pomol piha iz vrha Molata navzdol. Odrolava prednje jadro in s 15 vozli v hrbet prav gosposko začenjava dan. Na rtu jugozahodnega dela Molata je situcija seveda drugačna in če sva prej še pomislila, da bo moč danes jadrati tudi z glavnim jadrom, misel na to kmalu opustiva. Burjo imava sedaj bočno. Ne jadrava čisto blizu Molata in Ista, da ne bi bilo preveč zavetja.  Vremenski model za predel kjer sva, v primerjavi z včerajšnjim dnem, napovedujejo bistveno manj vetra in tako tudi je. S 25 vozli burje in polovico prednjega jadra prav ležerno jadrava.

Vsekakor spoznavam na tej plovbi, da težavnost Morja začenjam malo drugače doživljati. »Meje« so se premaknile in pri tem niti malo ne želim biti objesten, a je dejstvo da danes, dvanajstega januarja 35 vozlov vetra ni več isto kot je bilo 2.januarja, dan pred odhodom…

Malo bolj odprti predeli so seveda bolj izpostavljeni in vetra imava spet 35 vozlov, kar Skokici res ne predstavlja problem. Popolnoma odprt, sicer kratek predel med Škardo in Premudo, je seveda zgodba zase. Kljub vsemu je tudi danes razglašen rdeči alarm. Morje v trenutku spet zakipi, kot v teh dneh že nič kolikokrat. Z vrhov valov zopet odnaša pene in spet se pojavlja »morska prašina«. Spet naju spremlja 40 vozlov. A razdalja do zavetja Premude ni dolga. Sproščeno uživava v valovih, ki zopet spominjajo na neka druga morja...

 

 

Vse opisano se umiri ko prideva na Premudo. Tu naj bi naredila pavzo. Za Mirana se ve, kaj ima v načrtu, sam pa se veselim obiska Celestina, domačina, ribiča in lastnika Konobe, kot sem že napisal. Pivo v takih primerih tako paše, pa če ga je polna barka. Amen!

Pristanek ob burji, čeprav v zavetrni strani otoka in čeprav bočno, ni najbolj »easy«, a na koncu je vse tako kot mora biti. Na pomolu sva že, Miran skoraj že teče in pri Celetu mi skoraj že odprejo pivo, ko nama domačini dopovejo, da se morava hitro umakniti iz pomola, ker bo čez deset minut pristala tu ladja. Mladen Delič bi rekel: »Ljudi, dali je to moguče?« Je Delič, je! Ni ka. Ne preostane nama drugega kot da pospešeno odveževa Skokico, sprostiva pomol in v živahnem Morju kroživa v bližini. Želja po postanku na Premudi pa je kljub vsemu obojestranska. Kapitan se odloči za pristanek od rampi za ladje, nekaj metrov severneje. Sledi nesporazum in ponesrečen poskus priveza, vse pa v vetrovnih razmerah, ki barko hitro odnašajo stran od pomola in ob slabši slišnosti. Sledi nekaj naelektrenosti, ki pa jo hitro, zrelo in brez težav umiriva. 

 

 

Opustiva misel na pristanek in odjadrava naprej proti Lošinju oz. Čikatu. Tam bo najina današnja končna destinacija. A nekaj sem še pozabil. Ko barko prvič odvezujeva od pomola, kjer nisva smela biti, pristopi fant srednjih let in se ponudi, pomagati, če bi bilo potrebno. Oprostite…ampak kopija »Celeta«….Otoki so res polni zgodb, zimski večeri dooolgi in samotni. Kozo navsezadnje pa tudi ni tako lahko ujet, a ha ha ha….pas mater tercialska 😉.

Nadaljevanje potovanja poteka po razmerah kot jih je za to področje predvidel vremenski model. Zmerni veter, ki omogoča martinčkanje pri jamborju…in ne boste verjeli…tudi meni zapaše čips. Miran v svojem Blogu komentira, da sem se prilagodil na Skokičin način prehrane, ha ha.

Pristaneva v »prepovedanem« Čikatu, na Skokičini poziciji ob mini pomolčku. Miranova teorija je, da ve, da se ne sme sidrati v Čikatu, zato pa on pristane ob tem pomolčku. No ta teorija je pragmatična, a zdrži le do prihoda »oblasti«, haha. Zdaj je očitno premrzlo in jim »kuli« zmrzuje 😉.

Sledi sprehod do Malega Lošinja, ki ga Miran podaljša v tek, jaz pa imam spet svojih »pet minut« za dušo. Sprehajanje po Lošinjskih ulicah zaključim v simpatičnem lokalu, kjer lahko zunaj sedim pod ogrevalom in opazujem mimoidoče, kar mi je vedno zanimivo. A glavna je vseeno sladička, ki si jo privoščim ob kavi. Mmmmm kaj naj rečem….«pregrešno dobra«. 

 

 

Na barko se vrnem v mraku. Miran se angažira za večerjo. Dobra in bogata solata prija tudi meni. Za zaključek pa še kostanj.

 

Halo? Da! To sem jaz, Gregor! Da mi ne bi kdo nekaj časa svinjskih polovic omenjal. In če me slučajno to zimo srečate s kakšnimi »dolgimi dilami« na rami (mislim Slatnar pa to)…ne se čudit….grem v Planico skakat, ha ha …pas mater!

 

Lošinj – Unije – Istra (Banjole) - 13.januar 2022)  - 33 Nm

Še enkrat greva preko hriba v Mali Lošinj. Še vedno, za čuda, naju ne preganjajo s pozicije kjer sva. Tudi sicer ne razumem, kaj naj bi bilo spornega kjerkoli sidrati tu izven sezonsko, v relativno varnem Čikatu. Za sezonski del se strinjam, izven sezonski pač ne. Pa saj smo navajeni, da logika na hrvaške kdaj odpove.

Miran želi zjutraj opraviti testiranje. Kljub trikratnemu cepljenju je željeno, da že nekaj tednov pred Olimpijado tedensko dodatno posreduje rezultat PCR testiranja. Jaz grem z njim, ker želim napraviti še en posnetek, ki sem ga včeraj pozabil, posnetek »dveh Hornovcev«. Posnetek Mirana, jadralca, ki je objadral zloglasni Rt Horn in jadrnice HIR3, ki je s Sašom Fegićem tudi objadrala Rt Horn….

Posnetek mi uspe, Miranu pa testiranje ne. Pred zdravstvenim domom kamor se je postavil v vrsto, kmalu ugotovi, da se je znašel v »epicentru« samih covid pozitivnih, med obolelimi, ki kihajo in kašljali vsepovprek, masko nosijo pod brado, da o nespoštovanju medsebojne razdalje po pripovedovanju Mirana, ne govorimo. Tu naj bi torej čakal še kakšno uro ali celo več. Seveda ga skatapultira stran iz gnezda kužnih in ves besen se mi pridruži na obali, ter razlaga, kako je jezen sam nase, da si je dovolil to situacijo in to po vseh teh dneh, ko pa res živiva »v svojem-zdravem mehurčku«. 

 

Dva Hornovca - Miran in HIR 3

 

Počasi se bo potrebno vrniti v Slovenijo. Kljun barke je obrnjen prosti severu in veste, da da me to vedno navdaja z rahlo otožnostjo, saj se takrat potovanje vedno zaključujejo in tako tudi ta zgodba. Seveda je pred nama še Kvarner v burji, a tudi ta že počasi popušča. 

 

Z cca 28 vozli lepo jadrava ob Lošinju proti Unijam. Morda tu celo prespiva. Ne veva še. Pristaneva na novem delu Unijskega pomola. Pomol je še vedno v gradnji. Ob pristajanju so na pomolu delavci »gradbišča« in domačin. Vprašajo od kje sva prišla. Ko v nekaj stavkih oriševa pot in vmes omeniva Vis, domačin komentira: »Imam ja Slovenku za ženu i znam da je luda, a nisam znao da ste SVI Slovenci ludi….pa zašto vas dva sada ne skijata, a ne da jedrita u ovakom nevremenu?« Hm...kaj odgovoriti?

Miran gre na svoj tek, proti pečinam, jaz si skuham kavico, jo odnesem ven, na kopno, v zavetje Unijskih hiš, na klopico domačinov, mežikam v sonce, srkam kavo in toploto sonca. Opazujem igro Morja z Unijskimi okroglimi kamenčki. Kolikokrat že! Igra je neskončna. Je od nekdaj! Je bila ko me še ni bilo in bo, ko me več ne bo. Misel na vse to me vedno zaziblje v posebne misli. 

 

Moj sprehod je tokrat po Unijskem zalivu na meji Morja z obalo in pogledu na mejo Morja z nebom. Kako spokojno. Vsak korak posebej uživam. Skoraj se mi že zdi da čas sploh ne obstaja, ko me iz sanj ob 12:30 zdrami zvok sms_a. Piše kapitan…

Miran: odhod ob 14h ali 14:30?
Jaz: Datum?
Miran: Maham. Sem že na poti
Jaz: Pozdravi doma!
Miran: Kje so ključi od avta (V Izola sva se pripeljala namreč z mojim avtom)
Jaz: Pri meni v hlačah 😉!

Ob 14:30 zabrni motor…Na Skokici je red. Pri meni na Lungi bi bilo to bolj v stilu: »Eeeee…kad stignem!« oz. kot rečejo na Iloviku »kad' – tad'!«

V resnici pa razumem Miranovo odločitev, ki je jadralska. Greva, sicer je zunaj še vse belo, a bo pojenjalo. Če greva sedaj, bova danes jadrala preko Kvarnerja in jutri ob Istri. V nadaljevanju je namreč napovedano zelo malo vetra in za vračanje prosti severu iz manj ugodne smeri. Z burjo, ki jo imava na razpolago seveda hitro jadrava in spet imava eno super etapo.

 

S pojenjajočo burjo preko Kvarnerja

 

 

Črta...je to črta iz WAITAPU? (knjiga Jaža Horvat: Waitapu)

 

V mraku sva na Kamenjaku, v temi, uro kasneje privezana na pomolček v Banjolah in ne dolgo kasneje v konobi Nina na jadranskih lignjih na večerji. Miran slika se nasmiha in pravi, da toliko hrane kot jo ima na tokratnem Blogu še ni imel; haha. Kakorkoli, simpatičen večer. 

 

Večerja v Istri

Banjole – Zelena laguna - 14.januar 2022) - 30 Nm

Severozahodnik! Orcava in žagava ob Istri. Voziva s polnimi jadri. Ni bilo velikokrat v teh dneh tako…Zlepa ne orcam ob Istri navzgor, saj orcanje pomeni skoraj dvakrat daljšo pot, jaz pa, ko se vračam s potovanj in sem v tem področju, sem velikokrat že v časovni stiski. Midva nimava nobene, imava celo dan viška na razpolaga. Fučka se nama kdaj prideva v Izolo. Ni lepšega občutka. 

 

Miranov princip, da dela med dnevom pavzo se mi zdi vse bolj zanimiv, predvsem pa sedaj, ko je v času pristajanja skoraj praviloma že noč. Tokrat predlaga kratek postanek in sidranje blizu kampa Polari, U. Sv. Pavao, kjer naj bi bilo neko mokrišče. Malo sem skeptičen. O raznih mokriščih in silnih biologih, ki najdejo kje kakšnega hroščka in potem se mora svet ustaviti, če ne za dlje pa vsaj za čas kakšnega doktorata, imam svoje mnenje. Tu naj bi bilo tudi polno ptičev (ornitološki rezervat), pa se mi zdi, da če ne bom šel… lulat, ne bom videl »nobe'ga tiča«. Ampak ok, pustimo se presenetiti. Mira med potjo še razloži, da naj se bi tu ustavil celo papež. To pa sprejemam že skoraj s smehom. Pa sem moral požreti vso skepso. Ne mokrišče, celo jezero je tu, nedaleč stran od obale. Ortnitološko očitno je zanimivo, kar dokazuje tabla, za povrh vsega je pa menda eden od papežev pred 850 leti res maševal tu. 

Ornitološka opazovalnica - Palud

Hm….in jaz, sirota nevedna, se že leta vozim mimo tega »mokrišča« in šele zdaj vem kaj je razlog, zakaj mi tu morda »zapaše špricar«…. mokrišče pač...

Pred Vrsarjem sva. Domače dvorišče. Dolgo je že kar sva v noči plula mimo. Tudi tokrat se ne bova ustavila. Pomahava še jadrnici Solana, sosedje iz pomola, gredo na lignje in voziva naprej do Zelene lagune. Spet ena od Miranovih mikrolokacij. Zopet sva vezana na pomol, kjer si ne bi mislil da ja možno pristati.

Današnji večer je pa res en od zadnjih na tem zimskim jadranju. Kapitan že skoraj 14 dni obljublja, da bo spekel svoje priljubljene palačinke. In jih. A to niso palačinke kar tako. Štiri jajčka so v igri, šipkova marmelada, tista Podravkina iz starih časov in veliiikooooo smetane iz »doze pod pritiskom«. Doooobro vse skupaj kot hudič, pravzaprav pregrešno dobro in nabutava si jih do onemoglosti. 

 

Palačinke captain's party

Op.: samo da smo si na jasnem. Miran si nabuta 3x toliko smetane ;) ;) ;)

 

Po večerji pa spet, kot nekajkrat na tej poti prezentacija filmčkov o Miranovih preteklih poteh. Nekatere kraje iz druge strani našega planeta seveda prepoznam in spet me odnese, oz. dvigne pedaj od zemlje. Grenlandijo gledam z drugimi očmi in dodatnim zanimanjem...

Zelena laguna – Piran – Izola - 15.januar 2022) - 30 Nm

To jutro pa za spremembo enkrat kapitana ni malo dlje iz postelje na spregled. Kar leže vpraša iz prednje kabine kakšne plane o dnevu imam jaz danes. Moj odgovor: "Kratkoročno: za zajtrk dva jajčka na oko; dolgoročno: »Fučka se mi!«. In captain sprejme odločitev: »Danes še cel dan uživava, potem pa bova zvečer videla ali bova hitela ali ne!« Ooooo – to pa so že moji principi in pogledi, ne pa, da že zjutraj hitiš in bezljaš, da boš šel kakšno uro prej domov. Seveda se torej strinjam s predlaganim planom.

In to jutro imava čas za vse. Tudi jaz za zajtrk v miru in tudi kavico pred ohodom. 

 

Vetra pričakovano ni danes. Glede na pretekle vetrovne dni je to skoraj pozabljena opcija. Nisva navdušena nad njo, a tudi ni kaj drugega kot da motorirava. Vmesni kratek postanek je tokrat malo pod Umagom ob opuščenem vojaškem pomolu, ki me prav nič ne impresionira.

 

Sledi še birokratski del potovanja. Odjava v Umagu in prijava v Piranu. Pred prihodom v Piran uživava v kraljevskem pogledu na lepo osvetljeni Piran v pozno popoldanskem soncu, v ozadju pa zimski Triglav z okoliškimi gorami in seveda tudi Dolomiti. 

 

Piranski svetilnik s Triglavskim pogorjem v ozadu (Foto: Miran Tepeš)

 

Piranska svetilnika tokrat v soncu...

Izola! Potovanja je zaključeno. Zimska plovba je zaključena. Zaključeno je najino prvo skupno jadranje. Miran v svojem blogu napiše: »Lepa in aktivna dva tedna sva z Gregorjem preživela na Jadranu, dobro sva se ujela in najadrala«.

Res je Miran; še kako res! Z velikim vprašanjem v sebi, glede na to, da se nisva poznala, sem odhajal na to jadranje. Zdaj ko je zaključeno, lahko mirno rečem, da je preseglo vsa moja pričakovanja. 

 

Pogoje kot sva imela morda res nisva iskala, a je prav, da sva jih "dala skoz", kot rečemo. Na skupno jadranje sva šla zato, ker oba rada jadrava in jadrava rada tudi pozimi. Oba pa veva, da sva šla preverit ali sva združljiva še za kakšno drugo pot....

Odgovor sva dobila!

 

 

 

Toliko za sedaj.

Napišem pa še en prispevek (nov samostojni prispevek), v katerem bo podan kratek povzetek o jadranju dveh, z različnimi navadami in o izkušnji pri jadranju s Skokico, v težjih razmerah. 

 

Se nadaljuje in zaključuje v novem (drugem) prispevku.