Januarska izkušnja s Skokico!

Vse kaže, da je bila ta letošnja zimska plovba spremljana z zanimanjem. Najprej preko Miranovih zapisov in objav, nato preko mojega Bloga »moje Morje«. Lep občutek.

Kar nekaj skeps je bilo čutiti iz komentarjev. Očitno sicer toliko pišem o kuhariji, da izpadem nekakšen, na vodi potujoči kuhar, haha. Ni ravno tako, je pa res da uživam na barki tudi v kuhinji, predvsem ob kuhanju morskih dobrot. Pozimi se ladijska kuhinja pri meni malo spremeni in skuham tudi marsikaj »na žlico«. Vsekakor imam, ko sem sam na svoji zimski plovbi, veliko časa saj je tema zelo zgodaj in sam sem. Ob spoznanju, da gre za zelo različne prehranske navade obeh je bilo jasno in korektno, da svojih navad ne vsiljujem kolegu. Izkušnja kasneje je bila, da tudi Miran svojih ni vsiljeval meni. Vsekakor pa se je leto »iz loncev manj kadilo«. A si tudi ne predstavljam, da bi kot gost na barki dolgo kuhal, kot se pri meni na Lungi lahko hitro zgodi in še kuhal bi samo zase. Vse kaže, da je s tem bilo več težav med bralci kot pa pri nama. 

 

Izkušnja jadranja S Skokico in Miranom je neprecenljiva. Jadranje v takih pogojih kot sva jih imela v preteklih dneh si kar težko predstavljam z Lungo. Kaj je na Skokici tako drugače? Skokica je opremljena in prirejena za surove pogoje. Oceanski jambor, močnejše pripone, dodatne pripone, štiri krajšave glavnega jadra in še kaj. Vse to daje barki možnost, da je kos težjim razmeram. Nadgradnjo s »šotorom« doživljam sedaj popolnoma v drugi luči. Ne gre za »zmrznjenost« posadke. Gre za to, da si zaščiten pred surovimi zunanjimi pogoji. Večurno prelivanja morja preko in preko, izpostavljenost vetrovom pri 35…40-tih in celo več vozlih vetra pozimi, ko so občutki mraza pod vplivom razmer še mnogo večji, jadralec brez kakršne koli zaščite težko dolgo zdrži in je vsekakor najšibkejši člen situacije. Miranov »šotor«, preskušen že visoko na severu nizko na jugu, se je že do sedaj izkazal kot primerna zaščita. Vse skupaj me je na poti spomnilo na bolide, kot smo jih opazoval pri spremljanju znane regate Vendee Globe. Tudi tam je kokpit v celoti prekrit in je pravzaprav jadralec neposredno izpostavljen zunanjim pogojem predvsem v primerih, ko so potrebne intervencije na palubi.

Miran pove za svojo Skokico, da je »delovni stroj«. Meni, ob vsem mojem, marsikdaj romantičnem pristopu, morda malo tuje, a po teh štirinajstih dneh vse manj. Govorim seveda o njegovih poteh. 

O ogrevanju na barki. Skokica ni opremljena z vgrajenim gretjem. Kako sva vseeno vzdrževala toplo okolje? Večino dni je bil med plovbo prižgan en plamen špiritnega štedilnika. Na minimumu sicer pa vendar. Oddajal je minimum toplote, tako da že med dnevom salon ni bil popolnoma ohlajen. V prvih dneh sva zvečer plamen samo povečala ali prižgala obe »rinki« štedilnika. V barki sva dosegala temperaturo med 15 in 18 oC in je zadoščalo. Po prehodu fronte in občutnem padcem temperature je bilo seveda hladneje. Takrat sva zvečer »kurila« špiritno pečko, ki dobro odigrala svojo vlogo. Bistveno pri vsem pa je spet Skokičin »šotor«. Po eni strani se topel zrak iz salona tu zadržuje in »ogreva« malo tudi ta del, predvsem pa ni direktnega vdora hladnega zraka v notranjost. 

 

Osebno nisem v teh dneh nikoli podvomil v Miranove odločitve. S Skokico je bilo to vse možno. Če temu še dodamo opisano izoliranost do surovosti pogojev, je vse to rezultiralo mirno sprejemanje vseh situacij. Nič ne bi imel od tega, da bi na koncu rekel: »Jebiga, potrpel sem, preživel pa le!« in bi se nato ponašal s tem. Ravno nasprotno, občutek v meni je, da sem jadral v teh pogojih na obvladljiv način. To štejem za vrednost in….zdaj pa malo heca… »se končno lahko postavim ob bok vsem, ki že dolgo plujete v takih in še težjih pogojih«, haha. Je pa majhna razlika, to vem. Midva sva opisane razmere res imela. Če je posamezen sunek vetra malo močnejši še ne pomeni, da gre za jadranje v teh razmerah…in napisal sem jadranje. Verjetno se bom kdaj komu nasmehnil…Sam namreč sedaj presneto dobro vem, kaj pomeni jadrati v jakosti vetra proti petdesetim…

Z zanimanjem sem spremljal tudi zanesljivo delovanje Skokičenega avtopilota, ki je bil kos vsem tem razmera. Vse kaj drugega avtopilot pri Lungi. Skokičin, vezan direktno na os krmila, reagira konkretno in barka tudi v visokem valu ne pleše. Še kako olajša plovbo, oz. je sploh uporaben. Jasno seveda, da bi lahko vse dni krmarila »na roke«, a mišljene so pri tem tudi čisto druge, več tednov trajajoče poti.

Na koncu se mi zdi smiselno omeniti še to. Pri Miranu sem dobil občutek, da predvsem »razmišlja kako bi se dalo in ne kako ni možno«. Res je bil razglašen rdeči alarm, taka opozorila se seveda ne sme spregledati in niti v snu nisva tega sprejemala prezirajoče. Tudi sicer, ko je v pomorskih napovedih dano »upozorenje« in recimo, da je najavljena burja večje jakosti je prav, da »zastriženo z ušesi«, a hkrati je jasno da v Velebitskem kanalu nimamo kaj iskati in še kje. Marsikje pa je plovba takrat možna. Tako nekako je bilo tudi v teh »razburkanih dneh«. Ob vračanju me je kolega ob stiku vprašal: »Kje sta se skrivala v teh dneh?«. Odgovoru, da se nisva skrivala, ampak jadrala je sledilo. »Jasno, če 5x na dan ni za življenje reševat, nis' pa n'č naredu«, ha ha. Ne Milan, ni bilo ravno tako. Je pa bila seveda opcija da bi nekje čakala, na koncu pa tri dni motorirala.

In zdaj sem menda tudi v sebi zaključil letošnjo zimsko plovbo. Posebna je bila, zelo drugačna od dosedanjih mojih zimskih poti, ki pa s tem niso nič izgubile in se jih že v naprej veselim. Nekaj pa je popolnoma jasno, in sicer, da bo ta plovba zapisana v spominu med tistimi posebnim, drugačnimi, žlahtnimi.

Čas in prav je, da zaključim to štorijo. Več kot tisoč ogledov tega prispevka bilo v vseh teh dneh. Mnoge od vaših misli so nadgrajevale moje in v tem smislu smo potovali skupaj.

Morda sva kdaj komu povzročala skrbi, pa tega nisva želela. Samo jadranja sva si želela, jadranja pozimi, ko je marsikaj tako drugačno in lepo!

Miran, tebi pa hvala za idejo, priložnost in kot sem rekel ob slovesu, bilo mi je v veselje in čast potovati s tabo.

Bilo je res tudi divje, a res tudi divje lepo! 

  

 GLASBA, ki je šla dobro k palačinkam 😊

https://youtu.be/abGe6uM9Ias

 

 -----------------------***********-----------------------

Teden dni je od tega, kar sva Skokico pospravila in pripravila za malo daljšo odsotnost. Podrla šotor, podrla spray hood, oba jadra pospravila iz palube in jih zložila v salon.

In samo sedem dni je minilo, pravzaprav šest, ko dobim Miranov SMS z vsebino:

»Lahko bi si prihranila pospravljenje jader« in pripne fotko Skokici, kjer je vse pripravljeno za dvig jader 

Foto: Miran Tepeš

 Ni zdržal dolgo doma…

Odgovorim z SMS: Odhajam v visokogorje, 1800 m visoko

Foto:Primož Č.)

Nisem zdržal dolgo doma…  

-------------------------------***********-------------------------------