Lunga zapušča sidrišče, nekaj milj pod Rovinjem. Maestrala, s katerim je bilo moč včeraj tako užitkarsko jadrati, danes ni pričakovati. Jadranje ne bo prioriteta. Kaj če se spravim panulat (vrsta ribolova, ko vlečemo vabo med plovbo za sabo)? To bi bila letošnja prva panula…
Akcija! Palica z manjšo »rapalo«na desni, klasičen »stim« na levi in upanje v glavi. Hitrosti ne pustim več kot 3 vozle in vozim na oddaljenosti največ 10 m globine od obale. Se delam pametnega, v resnici ne gre za neko naštudirano rutino. Volja, želja in poskus pač.
In se zgodi tisti magični trenutek….«stim«, kot imenujemo pripomoček, ki »vabo« drži na neki globini pod vodno gladino in se pojavi na površju ko ujamemo ribo…plava na površju. Ni nujno da smo kaj ujeli, lahko bi bila tudi kakšna plavajoča vrečka…vlečeš…trenutki tišine…trenutki upanja…magični trenutki. Dobrih deset metrov za stimom se zalesketa! Pas mater, riba! Počasi in enakomerno vlečeš, da ne bi naredil napake in ribi omogočil pobeg in kot bi ji želel povedati, da se ti fučka zanjo, a v resnici vse v tebi drgeta od pričakovanja. Postaneš lovec in prav je, da loviš zato, ker potrebuješ hrano in ne trofeje…Nekaj minut kasneje je prvi letošnji ulov v kokpitu. Zobatec! Ni velik, a je! Že zdavnaj sem ugotovil, da če ribe loviš, se pogovarjaš v komadih, če jih kupuješ, se pogovarjaš v kilogramih. A kaj lahko narediš z »samo« nekaj komadi? In tu se začne zgodba…
 |
| Prvi letošnji ulov na panuli - veselje v hiši... |
Avgust, sedemindvajset let nazaj. »Vela gospa« je in jadramo kot mlada družina na 6,5 m dolgi jadrnici ob »Dugem otoku«. Malo pod Božavo med vožnjo srečamo in vprašamo ribiča, če bi bilo možno kupiti kaj rib. Makaroni mi gledajo menda že iz vseh lukenj, kaj dosti drugega takrat nismo znali kuhati. Ribič pove, da je glavna ribiška barka v eni od »vojaških lukenj«, ki jih je na Dugem kar nekaj in da bi se tam lahko oskrbel. Še predno pa sem lahko kaj odgovoril me »napizdi« (ups…malce prostaški izraz, a sočen…😉) če meni slučajno ni jasno, da je danes »vela gospa« in da se na ta dan pač ne pluje, ker je skoraj praviloma kakšno sranje z vremenom in da naj se s tem 6 metrskim »čebrom« in mlado družino raje pridružim ribarici v »luknji«. Hm: »A smo jadralci, al' pezdeti«, mi ropota krajši čas po glavi, a avtoriteta barbe, z nagubano rjavo kožo, ki ima več kot jasno že nekaj več Morja za sabo, kot pa mladi kapitan, naredi svoje. Stisnem rep med noge in ubogljivo zapeljem barko v »tunel« miljo in pol pod Božavo. Manj kot pol ure kasneje pristaneta tu s svojo H800 (model jadrnice) še dva mlada Koprčana. Glede na to, da gre za Koprčana, bi pričakoval rjavo polt, a gre za izrazito bleda obraza, če že ne zelena. Prepodila ju je pijavica…Pas mater in mi je lažje, da »pezdim« v vojaški luknji….
Na ribarici se oskrbimo z ribami. Seveda jih dobimo več kot jih rabimo. Branim se jih, češ da nimam pogojev za kuharijo. Ribič se mi nasmeje in se ponudi, da mi pride na barko skuhati kompletno kosilo in da bo za to uporabil samo en lonec. Še ena lekcija! Ni kaj, ponudbo sprejmem in ponudim sparjeno bevando, hladne takrat seveda nismo poznali. Na šest in pol metrski jadrnici se malo kasneje že pripravlja kosilo za štiri člansko družino in kot se za gostoljubne Dolenjce spodobi, povabimo še Koprčana, ki sta med tem že prišla do avtohtone barve obraza.
In zdaj resno! Kako je možno z samo nekaj ribicami, ki sploh ne rabijo biti velike, skuhati kompletno kosilo:
Kompletno »nedeljsko kosilo« – v enem loncu
- Riba (sveža, bela, toliko komadov kot je ljudi. Zadoščajo manjše ribice, Oradela npr. ne bo slaba izbira)- krompir (cca 2 malo večja komada na osebo)
- čebula
- česen
- peteršilj
- sol, poper, lovor
- olivno olje
- suho belo vino
(če imamo, seveda lahko dodamo še kaj od jušne zelenjave, a ne pretiravajmo)
Riba je kuhana, ko se prednja plavut z rahlim potegom oddvoji, običajno je to po 15 min kuhanja (odvisno od velikosti in vrste ribe. Pazimo da se ne razkuha.
Ribe in krompir vzamemo iz vode, ki je med tem postala juha in zavijemo v folijo, da se ne bo »glavna jed« pretirano hladila. Pred tem pa vse skupaj »požegnamo« z najboljšim olivnim oljem kar ga premoremo. V kolikor na barki premoremo pečico, postavimo v rahlo ogreto pečico, ki pa naj v nadaljevanju ne bo vklopljena, da ne bomo ribe izsušili.
Juhi dodamo riž in kuhamo toliko časa, da je riž skuhan. Z rižem ne pretiravajmo. Dodajmo ga zelo malo, da ne bo juha pregosta. Opcija in to ne slaba opcija je, da smo dali kuhati eno ribo več kot je povabljenih na kosili in ta »višek« sedaj filiramo in dodamo v juho.
Ko je juha gotova, naj se »zvezdicam olivnega olja« pridruži malo sesekljanega peteršilja. Prepustimo se »nedeljskemu kosilu" in prvinskim morskim okusom. Ne moremo verjeti, da je juha tako okusna in mrmramo od zadovoljstva, ko okušamo prvinski okus »kuhane ribe«, ki je ostala tako sočna… Peteršilj po krompirju bo dobrodošlo prispeval h končnemu okusu in izgledu.
V dobre pol ure smo pripravili kompletno kosilo, juho, ribo in prilogo…
Tako enostavno kosilo, pa tako dobro, da bomo presenetili vse, še sebe! Pa še nekaj, kar ni zanemarljivo…zasvinjali smo samo en lonec… (naslednji dve fotki sta za predstavo, nista iz teh dni)
Tako kosilo z, med drugim tudi lastnim ulovom (»jedan ali vredan«), je bilo pripravljeno tudi tokrat. In ko smo že tako ali tako pri kulinariki v tem prispevku….škampom, dan kasneje na Puljski tržnici se preprosto ni bilo moč upreti, tako svežim (glej video), da so še na barki migali, gotovo ne.
Vikend sva podaljšala dan prej in dan potem. Je bilo vredno! Nekaj fotk, utrinkov iz teh dni pa v nadaljevanju še kot ilustracija.
 |
| Malo romantike |
 |
| Tudi megle je bilo (Brijoni) |
 | |
| Ko se megla "vsede" na vrvi ne vidiš popolnoma nikamor več... |
Gregor, hvala za recept, ampak pas mater, spet me grabi, da to meglo čimprej poskusim tudi sam.
OdgovoriIzbrišiMegla ob klasični navigaciji je lahko kar težka situacija. Z elektroniko je seveda mnogo lažje, a kljub temu je previdnost še kako potrebno
Izbriši.....če pa pogledamo situacijo iz druge plati...gre pa takrat za eno samo "impresijo" ;)
Svojevrstna izkušnja pa je ibla letos jannuarja, ko sva z Miranom izplula v gosto meglo in v noč. A razlika je smo v glavi, vidiš tako ali tako nič. Pas mater! ;)