Gledam že ne vem kolikokrat »Borutov filmček«. Ne morem se znebiti prve asociacije na »Bratovščino sinjega galeba«. Niti ne vem točno zakaj, a tako je. Digitalizacija klasičnega, davnega filmskega zapisa, je naredila svoje. Dobil je žlahtno patino in »žmoht«...
»Vitalis« jadra mimo Piranske punte. Vse v klubu se dogaja okoli te prve barke. Marsikomu omogoči prve stike z jadranjem. Jadranje še ni tako razvito. Trudimo se popularizirati to dejavnost in se ne zavedamo, da se bo kasneje iz tega razrastla »golazen«, ki hodi na jadranje, a je jadranje pravzaprav niti ne zanima. Iz skromnih jadrnic se bodo razvili »avtobusi« in »apartmaji«. A mi smo leta osemindevetdeset in Elan Express nudi vse. Posadka mlada. Katja, kot vedno nemirna. Ne ve, ali bi držala za krmilo, ali fotografira mimo bežeče Morje. Ne ve še, da bo srečna mami dvem zanimivim fantom. Dežuje. Posadka je mokra, a to nikogar ne moti. Usta so raztegnjena do ušes. Jadranje je še vedno tako prvinsko. Je bivanje v naravi in sožitje z njo. Da si lahko tudi moker je samo po sebi umevno. Jadralne obleke so še pobožne želje, bolj naključje kot pravilo. Pač na koncu zliješ vodo iz škornjev, pa kaj. Borut je inovativen in poskuša obdržati suha kolena pod »vojaško cerado«. Malo več kot sedem metrska jadrnica je jadrnica. Ljudje prihajajo nanjo jadrati, se učiti, se preskusiti, se spoprijeti z naravo. Vsa silna elektronika je še tako tuj pojem. Tudi na Expressu. Edina »aparatura« je mini prenosni radio, menda podoben milu, tistemu klasičnemu in menda ima zato tudi vzdevek »žajfa«. Pravzaprav se niti ne prižiga. Polno smeha in duhovitosti je na palubi stalni program. Ekipa žari. WC_ja seveda ni. Fantki lulajo preko ograje in si pojejo »skušal sem prot' vetru scat, mi je burja nagajala«. Punčke dolgo tiščijo, potem obupajo. Počepnejo na skrajni rob zadnjega dela in »švrrrkkkk«. Fantki so fer, gledajo naprej, a navihano pojejo: »sjedimo kraj vodopada«. Vse se dogaja v pristnem, prijateljskem vzdušju, vse tako nepokvarjeno. Bratovščina sinjega galeba! Jadranje in to večinoma z manjšimi jadrnicami in njihovimi asketskimi pogoji ima morda še več skupnega s taborništvom, kot s pojmom »navtika«, katere del gre kasneje v »fensijado« in »preseravanja«. Navigacija je še vedno tista prava, klasična. Karta, kompas, trikotniki in šestilo. Krmarjenje ves čas ročno. Morda nas bo ujela megla. Kvarner je še tako veliko Morje. Veseli bomo, če bomo jadrali v bližini Galiole. Potem smo na pravi poti proti Osorju. In tistim iz juga tudi ne bo nič lažje. Čas od nas zahteva prave mornarske veščine in mi smo mornarji.
Jadrnice se počasi zbirajo. V Nerezinah bo zbor in druženje. V bližnjem akvatoriju dan kasneje, klubska prvomajska regata. Vsi smo prepričani, da smo dobri in ne gre nam v glavo, da eni že pijejo pivo pri »Mornarju«, eni pa še kar jadrajo, »bulijo v muštrine« in ne priznajo ne sebi, ne posadki da je že pred časom veter izdahnil… Menda imamo ravno ta dan, slab dan. Veselimo se uspehov in kolnemo čez neuspehe. Pa vendar nam nič ne kvari razpoloženje. Veselimo se drug drugega. Zdaj je smeha tu, na kopnem v izobilju. Norčavi smo kot otroci. Ale leti z slamnikom na glavi….ah…pa to je potrebno pogledati na filmčku…Mica je motorna barka, še ne ve, da bo postala prava legenda naših regat. Milan, njen kapitan je glavni sodnik. Ne ve še, da bo tudi on postal jadralec. Uči nas reda in discipline, nam pa vse to tako rado uhaja izpod nadzora. Lej ga Nejca. Še otrok je in ves vesel, da lahko koga prepelje z gumenjakom. Liberty še v polni postavi. Mirko ves čas isti. Borut z svojo legendarno »nazaj frizuro«. Duško »razloži« svojemu kapitanu Rudiju vse okoli tanguna. Marjan je še madenič in še ne ve, da bo postal primorec in Mauric še ne ve, da bo nehal kaditi. Posadka barke Barke je še tako mlada družina. In kdo je tisti tip iz družine z lasmi in temnimi brki?
Majda je še in Tičo tudi…
Hm….98…kot bi bilo včeraj, a je štiriindvajset let mimo. Jadralni klub še vedno obstaja in prijateljstvo med nami tudi. Še vedno se srečujemo v Nerezinah. Iste so, le naši brki niso več v barvah in konfekcijske številke so drugačne…
Pas mater. Spet zavrtim filmček od začetka. Kot bi govoril o nekem "drugem Morju", nekem drugem pristopu do jadranja, nekih drugih vrednotah. Kot da bi šlo za "Bratovščino sinjega galeba".
Gledam prizore, gledam tistega, ko Morje beži mimo trupa jadrnice, kot bi želelo dopovedati, da tako hiti tudi življenje…
(Pojasnilo: film je Borut sestavil in zrežiral pred kratkim)
I feel you :)
OdgovoriIzbriši