7. junij 2022

Trideset dni Morja!

 6. junij - 6. julij 2022

»Vse imaš! Pot pred sabo, Morje okoli sebe in čas, ki se šele začenja«, mi napiše prijateljica Barbara in je menda povedala vse, kar je povedati treba na začetku glavne letne plovbe, tiste malo daljše, če čutiš podobno…

6. - 7 junij - In gremo spet na pot!

Šesti junij in trideset dni časa…Kdo se ne bi veselil, midva se. Letošnje leto je tisto »vsako drugo«, ko ostajava na Jadranu, ali pa je »vsako drugo« tisto, ko odjadrava do Grčije. Dva popolnoma različna načina dopustovanja. Pri enem uživaš v potovanju in vsem kar potovanje prinaša. Pri drugem je poti bistveno manj, pravzaprav je pot nepomembna. Jadranje postane balet. Imaš čas in si lahko igraš z drobnimi kodrčki Morja, ki jih dela komaj kaj vetra. V Grčiji se največkrat prepuščava grški kuhinji. Na Jadranu postane kuhinja pomembni del plovbe, ritual, ki mi predstavlja velik užitek.

V nedeljo, se pozno zvečer se vkrcava na Lungo. Kapitan in posadka. Robo je potrebno skrbno zložiti, da potem sploh še veš kje je kaj. Dvanajst ur kasneje Lunga zapušča Vrsar! Nobenih pričakovanj o dnevu ni. Samo da se gre in to je dovolj. Do 15 vozlov severozahodnika je omogoča idealno jadranje s hitrostjo preko šest vozlov. Barka je letos doživela kompletno obnovo antiosmoznega sistema in seveda novi premaz antifaulinga. Gladek trup kar drsi po vodi. Za »Fraškeričem« blizu Verude je konec etape. Hitri smo bili. Štiri ure časa je bilo dovolj za 25 milj.

In kako naj bi lepše končan dan s tako lepim jadranjem, kot z….. 



Friška sardela…ajme tista sočna, zjutraj kupljena direktno od ribičev iz ladje, ki se stopi v ustih in imaš občutek da si poljubil Morje, kos kruha in čaša vina. In sardel je dovolj, da naredim še »šavor«. 

Pas mater, merci Morči! Tole vse skupaj za prvi dan…je bilo pa perverzno lepo, skoraj popolno.

Noč na sidrišču je spokojna. Nekaj jadrnic seveda je, a to ni nič v primerjavi s kaosom julija in avgusta, ki me sploh več ne zanima!

--------------- ***---------------

Ko se zgodaj zjutraj dan zbudim na sidru, se mi zdi, da sva že dolgo na poti. Spojen sem z Morjem. Celinski problemi ne sežejo sem. Hitrost preklopa je presenetljiva. Na Dolenjsko spominjajo samo še rdeče domače, hladne češnje, ki svežini jutra dodajo novo ostrino… 

 

7.6.22

Tirolcu bi odsekal jajca!

Današnji dan naj bi bil še lep, potem se obeta sprememba. Torej greva čez Kvarner in potem bomo videli kako bo. Ob Istri ni kaj prida vetra. Malo več si ga obetam v nadaljevanju, v Kvarnerju. Tako nekako tudi je. Ob Istri se obotavlja severozahodnik, v Kvarnerju pozdravi malo, malo več severovzhodnika. Burje, ki v Velebitu še kar lepo vleče, je tu samo še cca 5-8 vozlov. Z obema jadroma je jadranje čisto spodobno. Hitrost cca 3…3,5…4 so sprejemljive. Nekaj jadrnic je okoli nas. Veseli me, da marsikatere med njimi celo jadrajo, kar (žalostno) ni vedno pravilo.

Prav ležerno jadranje je tole vse skupaj. Morje malo nakodrano, sicer pa ravno. Toplo je, a ne »prekurjeno«. Sedim v kokpitu s pogledom nazaj in se prepuščam mislim. Ob spominu na januarsko zgodbo s Skokico in Miranom se ob pogledu na današnje razmere samo nasmehnem…

Vse na barki poteka umirjeno, za vse je čas. Nastavljanje jader, branje, mezica, meditiranja, a ja seveda, tudi kakšen »špricerček« pade vmes. Z branjem imam še največ problemov. V glavi se preveč dogaja in ni prave koncentracije. Včasih že mislim, da sem prebral poglavje, pa potem na koncu ugotovim, da sem imel knjigo obrnjeno narobe…Za crkent!

In če kdo misli, da je tako jadranje dolgočasno, se moti….

In se začne….Sredi Kvarnerja smo in veter pojenjuje, a jadrava vseeno. Opazujem večjo jadrnico, brez jader, ki motorira s polnim gasom direktno v kurzu Lunge. Jasno, da komentiram, da je pezde in ne jadralec. In pezde se mi vse hitreje približuje. Za sabo vlečem panulo, kar daleč odvito, a na to se v tem trenutku niti ne spomnim. Pezde je vse bližje, v meni pa narašča adrenalin. Vse skupaj sploh ni več šala. Edina jadrnica sem v njegovi bližini, pa točno name leti….Ni več časa za ugibanje ali me vidi, ali ne, ker očitno me ne. Skočim na komande motorja, vžgem in spremenim smer. V tistem, ne daleč za Lungo, pogleda glava izza spray hooda, jebote spray hood, najbolje je imeti še žakelj čez glavo, je boljši razgled. Pezde sunkoviti spremeni smer, da barko kar nagne. Očitno se je zbudil. Ko gre mimo, vidim avstrijsko zastavo. »Prokleti jodler tirolski«, kolnem, a kletvic je še mnogo več in sočne so še kako. A zgodbe še ni konec. Jasno da mi »tirolc« zapelje preko panule, na kateri je čisto nova vaba…tista »tanka iglica«, s kakršno sem že kdaj kaj ujel in naj bi bila v tem dopusti tista, na katero stavim. Palica je seveda že upognjena do maksimum, rola poje, zdi se mi da ječi. Zagrabim nož, da bom prerezal laks in da mi še palice ne polomi, prekleti k….Potem vse samo popusti in jasno zakaj… 

Spomin na "prijatelja"...

 Veste, na Morju ni previdnosti nikoli odveč in vem, da se vse lahko zgodi vsakomur, a oprostite izrazu »razpizdilo« me je pa do konca, ko sem videl, da se »tirolc« pri vsem še reži, ko odvija v zadnjem momentu mimo…Mater mu »haimatdienstovsko!«

Razbesnen sem do amena. Tirolcu bi privoščil, da se mu se mu je laks kam navil in da bi imel posledično takšen problem, ki bi ga stal celo dviga barke. Malo večji strošek sicer kot moja panula, a vzgojno! Sam pa bi pezdetu, najraje »odsekal jajca«….Pas mater! Na Jadranu bo potrebno začeti uvajati psiho teste, debilov je vse preveč! 

Stodeset (110) let stara, obnovljena jadrnica v Artaturiju

Sidrava v zalivu Artaturi na Lošinju. Veseliva se srečanja z Borutom, žal ne uspe srečanje z njegovo novo pridobitvijo, jadrnico »EnJOY«, ki jo ima na privezu v Malem Lošinju, ker jutri odhaja domov. Z Borutom se jadralsko poznamo še iz let, ko smo imeli oboji še čisto male otroke. Srečanje na Susku v tistih letih in palačinke pečene na rivi…so del našega skupnega spomina. Vsa leta naju Morje združuje in ko se srečava se pogovarjava več ali manj o Morju, tu imava polno podobnih zgodb in skupnih poti in lahko bi spomine obujala dneve in dneve. 

Ta večer pa naredimo nekakšno otvoritev….Borut na Fb objavi fotko: »Pr' Gregorju«…testiral nov »komin«. Odlično! 

Pr' Gregorju ob "kominu" (Vir Fb B. Šuln_foto B.Šuln)

 

Srečanje z dolgoletnim prijateljem, Borutom

Klepetali bi še dolgo, a nas vremenske razmere prepodijo. Črno in temnih oblakov polno se približuje, kar dela seveda skrbi. Zdi se, da Boruta v zadnjih trenutkih odpeljem z gumonom do obale in bo vsak čas »užgalo«, pa se izkaže da ni tako hudo. Prijatelji pošiljajo opozorila z linki na radarske slike…nimam rad tega. Mornar mora sam slediti razmeram, če nisi pripravljen do takrat, tudi takrat nimaš več kaj dosti narediti. Opozorila verjamem, da so dobro namerna, a ustvarjajo samo psihozo, ki je takrat ne potrebuješ!


  8.6.22

 Teater! 

Lošinjski zaliv Artaturi; sreda. Pet bark je v zalivu. Kdo ve kaj so to za eni ljudje? Priložnosti za druženje ni. Vsak na svojem sidru, vsak s svojo zgodbo. Dan izkoristiva tudi za sprehod po Artaturiju, a nama je skoraj žal. »Priobalci« so si popolnoma prilastili dostope do Morja. Seveda, kakopak, med njimi kar nekaj Slovencev. Svoje parcele so si zagradili vse do Morja. O ti ubogi pohlep in patološko »moje«. Hoja ob obali je onemogočena. »Private!«. Fuj! V notranjosti pa polno »urbanističnih zmazkov«. Katastrofa! Vsak lahko postavi karkoli hoče. Spijeva sparjeno pivo »pri Janji«…ejej jej jej. Bo potrebna kakšna strokovna ekskurzija v Grčijo, kjer je pač normalno, da je »krigel« globoko ohlajen. Skoraj zbeživa nazaj na Lungo. Tudi tu je »Private«, a nobenega ne omejujemo. Pa še pijača je ohlajena!

Nekaj je potrebno »pomeziti« in »sardele v šavorju«, že lepo marinirane, so kot nalašč za to. Mmmmmmm, kar topijo se v ustih. 

 


Dan se počasi končuje. Barke na sidriščih se komaj opazno premikajo. Vetra je komaj še kaj. Posadke še posedajo v kokpitih. Tudi midva. Izgleda, kot da se je v zalivu že vse zgodilo, kar se je imelo zgoditi, pa ni res… 


Od nekje se pojavi manjša jadrnica. Jadra! Jadra zdaj, ko bi večina »jadralcev« že zdavnaj prižgala motor. Komaj komaj drsi! Pa vendar napreduje iz bordade v bordado. Prizor jemlje dih. Nemo strmim in pasem dušo. Predstava! Teater! Čez čas jadrnica, še vedno pod jadri seveda, prijadra bližje. Mlada sta. Fant in dekle! Tudi ona dva sta tiho, tudi ona na predstavi, le da sta igralca na odru, jaz pa gledalec v parterju…v prvi vrsti. Blizu sta! Tiho in umirjeno stopim k jamboru…zaploskam….brez besed vzamem klobuk v roke in se globoko ter spoštljivo priklonim…Fant in dekle sta očitno presenečena. Nasmehneta se. Videti je da sprejmeta vse skupaj kot poklon svoji predstavi, a hkrati dajeta vtis, kot da jima je skoraj nerodno…

….potrebno je narediti obrat….oddaljujeta se… zavese zastirajo oder…luči prizorišča počasi ugašajo…

 

10.6.22

Museum of Apoxyomenos

Stoji gol v enem od prostorov namenjenih atletom. Ne ve, da ga opazujemo. A ne opazujemo golote, ki kot da je ni. Opazujemo njegovo popolno telo, telo atleta. Zamaknjen je v svoje opravilo. Pravkar je končal z vajami, morda je bilo vse skupaj celo tekmovanje. Celo telo je naoljeno z mešanico olja in finega prahu, ki prispeva k »ugrevanju« mišic, zaščiti pred soncem in vzdrževanju vlažnosti kože. Ves ta sloj mora sedaj s posebnim strgalom odstraniti s kože…Sem ter tja opazimo še drget mišice. Telo se še ni umirilo in uskladilo z mirnostjo atletovega duha. Pogled je zamaknjen, prav tako umirjen. Pojem »šampion« mu je tuj. On je vadil, morda tekmoval…

Gol stojiš pred nami in ostajamo nemi. »For he's touched your perfect body with his mind«, poje Leonard Cohen svoji Suzanne, v nekem čisto drugem času, in drugem kontekstu, a kipi v tem trenutku v glavi. Pravzaprav ne vem več v katerem času sem trenutno. Stoletja so tako nepomembna.

Lošinjski Apoksiomen se nam je pridružil pred kratkim in če se ga ne bo dotaknilo barbarstvo ljudi, bo večen. In grška upodobitev atleta v bronu je bila namenjena večnosti…

---------------- *** ----------------

 

Večer pred dogodkom se vračam na barko iz sprehoda do Lošinja in nazaj. Turizma je že polno, ponudba, namenjena turistom klasična. Vsi bi samo prodajali in preprodajali. Kje je kaj, kar bi ponujali drugačnega? Tako radi uporabljamo besedo »dodana vrednost«. V preprodaji kitajskih sandal je ni. Restauranti, apartmani…je to vse kar znajo ponuditi? Opazujem turistični vrvež. Opazujem »folk«. Nekateri tavajo kot opice po ulicah in ližejo sladoled. Drugi prelivajo pir iz sodov v telesa. Ko grem mimo enega od »restavrantov« jih očitno nekaj je »Balkan food«, meni pa se zdi, da vsi smrdijo po čebuli. Hodim proti barki nazaj in v sebi premlevam: »Pas mater kako bedno in brez vsebine je vse skupaj…« 

Dan kasneje greva brez večjih pričakovanj v Lošinski »Muzej Apoksiomena«. Zdi se mi normalno, da bo v prostoru stal na sredi kip, o katerem smo lahko kar veliko brali. »Point« vsega pa bo »skupa ulaznica«… 



V recepciji sva se že prej pozanimala, v katerem terminu je najmanj obiskovalcev. Midva se bova z lahkoto prilagodila. Delovni čas? Muzej se zapira ob 18h, zadnji vstop ob 17h…Opa, to pa vendarle nekaj obeta…Ob cca 13h vstopiva. Dva presenečenja v startu! Preko obuval si moramo natakniti »zaščite«, kot da bomo šli v operacijsko sobo. Vstopnina? Prijazni dečko pravi, da je za študente 40 kun na osebo. Zahvalim se mu, da je »prepoznal v meni bruca«, se vsi skupaj nasmejimo a še vedno vztraja pri ceni. Prijazno in kaj. Kasneje sicer vidim, da imajo starejši od 65 let isti popust, no tu se je sicer »usekal«, se pa vsekakor ne pritožujem. Predpostavka, da bo šlo za razstavljeni kip v enem prostoru, ker veva pa, da je to en redkih muzejev, ki temelji na razstavljanju samo enega predmeta, je v hipu razblinjena. Muzaj obsega tri nadstropja…Halo?

In potem se začne…ne ogled…začne se dogodek, ki preseneča iz metra v meter. Vse, prav vse ima svoj smisel. Iz vsega nekaj govori, z vsem se prepajaš vse prispeva k naraščajočimi občutki, ki se porajajo. Oči so vse bolj razširjene, vse bolj smo tiho. Povemo, če sploh kaj, si samo s šepetom…vse se stopnjuje…vse do vrhunca, ki je… 


A sestopimo še enkrat v pritličje! Stene grobo ometane, celo ne popolnoma ravne, modro, pa ne enakomerno modro obarvane. Stropi, ki zopet niso klasično ravni iz pločevine kovane z grobimi neti, vse belo obarvano. Vse to z namenom občutka, da si ob vstopu v muzej pravzaprav vstopil v Morje, globoko v Morje, kjer je Apoksiomen ležal in kjer je bil leta 1997 najden (pri otoku Velike Orjule na koncu Lošinja). Mimogrede še podatek…dve leti kasneje je bil dvignjen z dna, sledilo je menda šest let zahtevne restavracije itd. Plehnati, s kovicami spojeni kosi, dajejo občutek, da nad nami vozijo ladje. Po tekočih stopnicah se pustimo prepeljati v prvo nadstropje, raje bi uporabil izraz »nivo višje«. Tu si seznanjen o vsem najprej s tekstovno in foto dokumentacijo, da sploh izveš o vsem kar je potrebno za kakršno koli predstavo vedeti. Sledi vstop v prostor, ki je v celoti obdan s z barvitimi tapiserijami za katere je bilo porabljeno 650 Kg volne in obritih menda 150 ovc. Sediš na stopničastih tleh. Tapiserije prikazujejo in asociirajo na marsikaj, tudi na to, da sediš med »morsko floro« Ob tebi valovijo Poseidonije, morske trave…ti pa si ogleduješ več kot zanimivo projekcijo. 
 

Zdaj že veš veliko, videl si že marsikaj, občutki so vse bolj euforični. V nivo višje do »rumene sobe« gremo preko predela, kjer je vse, prav vse izdelano iz lesa oljk, kjer se sproščajo aerosoli, da oljko tudi vonjaš, kjer so majhna »razstavna« okenca, v njih pa delčki rastlinja, najdenega v notranjosti v bron odlitega atleta in v notranjosti kip so našli tudi koščke oljke. 
 

 Vse to, najdeno v notranjosti kip, so znesle menda »antične miške«, postopno zasutje s peskom je poskrbelo za »ohranjenost«. Rumen soba je soba, kjer so stene prelepljene s »tiskom«, vezanim na najdbo…vzpenjaš se nivo višje…napetost narašča...
 
 

... skozi nekakšna okrogla okna ga zagledaš, a to ni še nič, ker potem…potem vstopiš v manjši, popolnoma bel prostor. Belega ga dela bela in tanka tkanina ki poskrbi za difuzno svetlobo…zastane ti dih…nisi več prepričan, da si še v tem stoletju. Stojiš pred bronasti kipom mladega atleta, po ocenah iz 2. ali 1. stoletja pred našim štetjem, pred Kristusom, če želite, ki je 2000 let ležal na dnu Morja, zgolj 45 m globoko. V kotu nepremično stoji mlada varnostnica. Dotaknem se je s prstom, se ji opravičim in rečem da samo preverjam če je ona živa, »al' nagačena« 😉.

Težko opišem prave občutke, ki se porajajo ob pogledu na grškega atleta. Belina prostora naredi svoje, zastekljena odprtina nad njim daje občutek, da je tam »tunel«, prehod v »neko drugo življenje«. Kaj naj še dodam? Šok, naježenost, adrenalin….so morda izrazi, ki bi lahko bili približek občutkom, tam v beli sobi, tam pri Apoksiomenu. O fotografiranju seveda ni govora, se moram sprijazniti, in prav je tako. 
 
 

Izstopiš, dogodku še ni konca. Zdaj si v prostopu »kaleidoskop« Vse se zrcali, vse je obrnjeno na glavo. Zdaj imaš nad sabo gladino Morja, ki se zrcali, saj je muzej tik ob obali. Seveda, kako bi bilo drugače. Mi se vendar vračamo iz modre globine Morja in ko se pri potapljanju dvigaš je prizor točno tak. To je prostor za počitek, bolje premislek, poln blazin, kjer se lahko udobno namestiš in se poskušaš »sestaviti«… 
 
 
Apoksiomen…»For he's touched your perfect body with his mind«, poje še vedno Leonard Cohen svoji Suzanne, v nekem čisto drugem času, in drugem kontekstu, a kipi v tem trenutku še vedno v glavi…. 

---------------- *** ----------------

Stopam po lošinjski rivi. Stopam mimo ladje »Loger Nerezinac«, ki je tudi restavrirana, dana »v ogled« in zgodbe vredna. Stopam po rivi, kjer se mi zdi da bilo prav, da bi bila nekoč restavrirana in dana »v ogled« tudi legendarna jadrnica Hir3 (trenutno vezana na pomolu nasproti) in ki je tudi zgodbe vredna, čeprav iz mnogo mlajših časov. Skoraj se moram opravičiti sosedom Hrvatom in vesel sem novega spoznanja. Morda se vendarle premika. Vsaj v Lošinju se ponuja še kaj drugega kot restaurane, apartmane, sladoled in plastične sandale. In koliko vsega razpoložljivega je še za »postaviti na ogled«, za dvigniti turizem na višji nivo, ker ne želimo vsi biti ovce turistične industrije. Če pomislim samo, da smo še ne veliko let nazaj, nedaleč stran, pri otoku Ilovik sidrali na področju kjer je vsak malo bolj vešči potapljač na dah lahko na dnu našel kakšno »amforo«…se primem samo za glavo.

In da se vrnem k Apoksiomenu, ki je vsekakor dodal žlahtnost letošnjemu dopustu. Zagotovo to ni bil moj zadnji obisk tega »templja«… 

"A gdi ste bili dok je grmilo?"

Blog naj ne bi kronološko opisoval vsega, pa vendar se mi zdi prav, da za nazaj opišem še četrtek 9.6 in petek 10.6. To sta bila dneva izrazito nestabilnega vremena. Nad Jadranom je čepel ciklon kot kura. Zelo zelo počasi se je premikal. Prehodu enega je sledil prihod drugega. Cel Jadran je bil v dežju in mi seveda tudi. Radarska slika to lepo prikaže. 
 
 
Nato se je napovedala poštena burja, v Velebitskem kanalu menda preko 70 vozlov. Pri nas seveda manj, pa vendar. Sidro v Artatoriju zaradi peščenega dna ne drži najbolje. 
 
 

Ob tehtanju vsega napovedanega sem se odločil, da greva v Lošinjsko marino in namesto da sem v skrbeh, se raje sprehajava po Lošinju. Ne vem več pred koliko leti nazadnje sem šel ob taki priliki v marino, zdaj sem se tako odločil in ni mi bilo žal. Na drugi strani Privlake je bilo belo kot sneg. Gotovo 40 in več vozlov. V takem sva z Miranom januarja jadrala, a zdaj je dopust in mi ni tega treba. 
 
Razpenjeno Morje pred Privlako!
 
In tako sva bila lepo dva dni na varnem in časa je bilo na pretek za vse. Sprehod je bil najlepši v zavetju zaliva Čikat, v zelenem okolju ob petju ptičev. Na koncu zaliva, ob svetilniku, sva si pa v simpatični manjši restavraciji, za »piko na i« privoščila presenetljivo dobro solato iz hobotnice .  
 

 

 In tako je bilo časa seveda dovolj tudi za obisk Muzeja, ki ga sicer ne bi in ne bi vedela, kaj zamujava.
 
 ---------------- *** ----------------
 
In ko to pišem, je sobota, 11.junij. Burja je danes dopoldan še lepo nažigala, do  25 vozlov. Zapustila sva Lošinj in z vetrom v pol krme zajadrala mimo Premude do Ista. Krasen jadralski dano  Panule so med potjo lepo delela. Ujela sva šest šnjurov. Za jutrišnje kosilo je poskrbljeno...
 

 
Lunga se v tem trenutku mirno pozibava na sidru, pod mestom Ist. Večer je spokojen! Zdaj se bom spravil ven v kokpit, da zaspim pod zvezdami....mmmm. Lahko noč!



12.6.22 
 
Riba, riba, ribaaaaa!

Zapuščava Ist. Lep večer sva preživela tu. Sidrišče kot v starih časih. Malo jadrnic in trenutno, še brez boj. Barvitost zahajajočega dne je poskrbela za lepo kuliso, žar na krmi pa za kulinariko, pravzaprav pravi piknik. Če dodam še jutranjo osvežitev v Morju, je vse skupaj že malo kičasto, a tako je bilo ta večer in jutro na Istu.

Anticiklonalni greben še kar pritiska prosti Jadranu, kar pomeni NW vetrove, še bolj bi bil vesel informacije, da se je ustalil Azorski anticiklon, ki poskrbi za stabilne vremenske razmere tu, kjer se letos potikava.

In potikava se tako počasi…

Gledam lanski ladijski dnevnik….V prvi etapi sva prišla iz Vrsarja do Lastovega, v drugi iz Lastovega direktno v Grčijo do prvih Ionskih otokov. Vse skupaj v petih dneh, a je bil vmes na Lastovu še en dan žur z »Malo« (Tone in Vesna Kosi) in »Preženi otožnost« (Mirjam in njen mož z boemskim čopom, za katerega še vedno menim da nekako ni v skladju z izmerljivim, preračunljivim in še čem…strojništvom, kar po stroki je). Letos pa naju je v petih dneh »naplavilo« do Ista. Za crkent, kakšna razlika. A letos, kot rečeno, sva samo po Jadranu in »v easy« 
 
Ko imaš 1,5 milje po štartu že prvo pavzo...menda res dopustuješ "v easy.." ;)

Sidrišče Ista zapuščava z jadri in takoj spustiva obe panuli. Spet sva uspešna in spet preskrbljena z ribami (šnjuri). Ulovljeni »trupac« malo kasneje poskrbi za atrakcijo, a žal tudi za to, da sta obe panuli popolnoma zapleteni med sabo. Pas mater! Kar nekaj dela je nato z vsem, rezanje laksa in nameščanje novega, skratka pestro. 
 
Šnjurev bo zopet dovolj za kosilo

 
Trupec poskrbi za atraktiven ulov in zato, da so se do amena zapletli obe panuli...

Glede na to, da bo danes za kosilo (izjemoma sredi dneva 😉) riba…se mi zdi edino primerno, da spustiva sidro v Sakarunu, na NW strani Dugega otoka, kjer je v pravljičnem Morju vedno tako lepo. 

Čarobno Morje v Sakarunu. Črne lise so ribe...


Šnjuri so odlični in dovolj jih je, za trupca še ne vem, kakšna usoda ga čaka. Riba trupac je sicer od daleč podobna tuni, a se še od daleč ne more primerjati z njo. Prešine me ideja, da FB stran v skupino, ki je namenjena morskemu ribolovu in jo več ali manj obiskujejo hrvaški ribiči postavim vprašanja: 
 
 

 

Šokira me odziv…v kratkem času dobim skoraj petdesed dogovorov, komentarjev. Eni so resni, drugi pričakovano zafrkantski. 

Nekaj od njih:

- Marinirat u ulje i napravit pastetu.

- Ako je friški - nafetat ga, posložit u plitku teču sto zbijenije (ništa ispod njega).

- Kada se sve fete poslože i svo dno pokrije - politi maslinovim uljem da popuni sve i skoro prekrije      ribu, dodati sol, papar, petrusimul... 'ko voli može i vegetu, luk (začini)... i dinstat' 10-15 min na lagano, u polu-pokrivenoj teci. Protresti samo lagano ponekad dok se dinsta...U slast!

- Staviš ga u pijat pored kila janjetine i daš njemu 20 deki

- Zamjeniš ga za kilo vratine

- Za marinadu je trup prava riba.

- Ako nije otkrvljen - jedino marinada...

- Ja bi reka da bi vajalo da ništa ili slabo jite jedno setemanu dana, onda cili dan kopate jedan gonjaj lozja na stoge i onda za ručka ispečete trupača na fete... Bit će van sladak ko med i još će van bit malo

- Na gradele pa očistit i samljet. Pašteta top

- Ja ga isfetam i pečem sa povrčem, pasteta od njega mi je isto bomba

- Sta je trupac?

- Ko zna da gušta od svega može napraviti jelo-feštu. Ko ne zna, uzalud mu svaki savjet.

- Na kraju fešte ostao taj trupac - ispekli na gradele i zamotali u stanijol - drugi dan napravili brodet s nim odličan.

- Škrovada sa poklopcem ili folijom .Očistiti da noktom uz kičmu svu crnu krvuščinu maknut .U cilo ga posoliti,složit sa češnjakom,paprom u zrnu, maslinovo ulje i malo bila vina,trun ružmarina.Peć ga tako u pari malo više od po ure na 200 stupnjeva.Posli sam puca i nije suv.U slast.

- Kako god...suva plava riba...

- Brodet.

- Kuhati u marinadi, izvadit ,pustit u frizideru na resetki 24h i u ulje (zacini i mirodije po zelji)

- Na kockice pa na parangal

- Baciš ga mački i naručiš pizzu.

............ ****.............

Kar nekaj zanimvih informacij, eni pa me pošteno nasmejejo 😂

Kje zaključiva večer? Malo nazaj na sever se zapeljeva, v Brgulje, tam je na katamaranu "Lapi" z družbo in se jim za en večer pridruživa.

14.-15.6.2022

Rava - kjer se ribiču kar dogaja…in naprej po Kornatih do Žirij

A vas zanima kakšen je bil „trupac“? »Za en drek!« Pripravljen je bil v pečici, s kar nekaj zelenjave in krompirja. Nič ne rečem, verjetno je dal nekaj »od sebe«, saj so bili krompir in zelenjava dobra, sočna, riba pa…suha ko žaganje, tu ni kaj dodati. Morda nekoč še poskusim narediti pašteto….sicer pa, dragi moj »trupac«, slikala sva se že, tako da predlagam, da se v bodoče lahko mirno izogneš mojim panulam…

Dan sva začela na otoku Ist, v zalivu Brgulje, končala pa na otoku Rava. Rava mi je od nekdaj pri srcu. Vem, da se je tu davno rad ustavljal barba Joža Horvat (jugoslovanska jadralska legenda, sicer pa književnik). Šutej s svojo jadrnico Hir III, se naj bi tu oskrboval z odličnim olivnim oljem, ko se je podajal na svoje oceanske poti. Dve legendi, ki spada sicer v neke popolnoma druga čase in teh časov že zdavnaj ni več, vendar Rava je še vedno tu in prav velikih sprememb od takrat ni. Vsaj na Mali Ravi ne.

Zvečer grem postaviti vršo. Vanjo dam nekaj starega kruha in še par sardel, ki jih hranim v ta namen. Pred odhodom naslednje jutro preverim če sem kaj ujel in….«veselje v hiši«. V vrši me čaka ugor. Jeeeeeee !!!!! Dva Kg ga je in dolg 90 cm, pas mater. Vrhunsko! »Nabava je bila več kot uspešna 😉.
 
Zjutraj me pričaka v vrši Ugor!

 
 
 Robo imava, rabiva samo še jedce. Tudi rešimo hitro. Dragica in Roman (barka Elektra) sta predaleč. Javita se Brane in Baraba iz barke »Barbi II«. Hitro smo dogovorjeni za srečanje, seveda obljubim večerjo »brodet od Ugorja«… 
 
Srečanja z barko "Barbi II"
 
Družabni večer se razvije v krepak žur, da komaj uspem skuhati brodet pred polnočjo 😉. Klasika in tradicija! Po nečem moraš biti poznan, a ha ha haaaa.

Dan kasneje odjadrava v Kornate. Pred prehodom »Proversa vela« je toliko jadrnic, da čakamo v vrsti. Kornati vabijo mnoge. Kasneje na »Messenger« prileti nepričakovano sporočilo in fotka: »Gregor živjo, pošiljam Lungo v Proversi. Lp, Maja«. No ta je pa dobra, kaj dela Fb in očitno tudi ta blog…Se ne poznamo, pa se očitno vendarle poznamo😉. 
 
foto: Fb Maja ;)

 
Pa reessss!!! Lunga "zalotena" v Proversi! Hvala Maja!

Vedno se rad zapeljem v Kornate. Vsi ti kamniti vzorci tvorijo, vsaj meni, zelo zanimivo grafično okolje. Tudi spominov je tu polno seveda. Prvo moje jadranje je bilo po Kornatih in prvi pristanek, pristanek v Piškeri. Kasneje se je seveda v tem področju nanizalo še polno polno zgodb….Edo iz Levrnake, ki na luč v posebni sobi lovi ovce; toča, ki je presenetila v Kornatih; dobra hrana pri Darkotu iz Strižnje, pa teta nasproti Darkota, pozimi menda edina prebivalka Kornatov, ki mi je »enega januarja« tako prijazno postregla štrudelj in še travarico sem fasal poleg; cerkvica nad Vruljami, kjer je naju s Ksenijo želel poročiti pokojni prijatelj Tičo; lep romantičen zaliv, ki je bil pred davnimi leti kot motiv na razglednici in smo ga dolga leta iskali, na koncu pa prepoznali kot zaliv na Mani ter seveda tudi, zgolj nekaj mesecev star spomin januarskega nočnega pristajanja v dežju na Ravnem Žakanu s Skokico in Miranom Tepešem. Še in še bi lahko našteval.
 
  
 

Lunga drsi, po tem zanimivem, po svoje skrivnostnem, na momente celo erotičnem področju s hitrostjo dobrih treh vozlov. Hitreje bi bil greh. Sproti si izmišljujem pot po labirintih, kjer z malo nepazljivosti lahko hitro zapelješ v preplitev del. »Seakajak« mora biti krasna stvar za tako igranje, ali pa manjša jadrnica. 

  

 
Erotični Kornati
 
Kamnite škarpe, zgrajene z rokami Murteranov, me vedno prevzamejo in vedno začutim spoštovanjem ob tem. Koliko vzorcev, koliko generacij, koliko zgodb in usod…

Polovica poti je namenjena tem labirintom, polovica klifom po zunanji strani otokov. Saj ne vem točno kaj je lepše. Kornati so pač Kornati. Kogar dolgočasijo, češ da je itak samo en sam kamen, je pač človek brez domišljije. 
 
Lungina današnja sled...
 
Dan zaključiva na otoku Žirje. Bojam se ne moreva izogniti. Žirje so nekakšen »ratni profiter«. Mnogi se neradi ustavljajo (mo) na Kornatih, saj spust sidra v tem področju pomeni, da moraš plačati vstopnino za Nacionalni park, ki ni poceni (800 Hrk za Lungo), druga, nelegalna, a splošno znana varianta je, da se ustaviš na eni od »gostilniških« boj. Tu te »rangerji spregledajo«, v zameno za vse moraš posledično v tako »sezonsko konobo« in seveda ne na »mineral waser«. In tako se ustaviš po Kornatski zgodbi na otoku Žirje, ki je že izven parka, tam na zahodni strani praktično ni možnosti več za sidranje in hop cefizelj….nimaš izbire. Privežeš se na bojo in te pač tukaj »olupijo«. »Ma ne moreš utečt!«, bi rekel Iztok Mlakar.

Pogled na sidrišče, na spodnji na jugozahodni strani Žirij, ki pravzaprav ni več sidrišče, ampak »bojišče« je odvraten. Naštejeva menda štirideset jadrnic….pa smo šele junija. Kaj bo šele julija in avgusta. Bo potrebno začeti hoditi na dopust maja? Če bo šlo tako naprej, zakaj pa ne! Sam dobro vem, kako je januarja lepo…
 
 
 16. 6. - 17.6.22

Kelnar'ca v Rogoznici s »karakterjem« in ideja kako na dopustu popraviti stanje v blagajni!

Iz Žirij se nama ne mudi preveč. Dan je namenjen samo premiku do 15 milj oddaljene Rogoznice. Veter je idealen za dvig špinakerja in ne obotavljava se. Vedno ga je lepo videti napetega na barki, a vse premalokrat. »V dva« voziti 120 m2 veliko jadro pač ni kar tako. 
 
Dvig šinakerja "v dva" ni kar tako...
 
Rogoznica je izbrana zaradi nadaljnje oskrbe. Prvih deset dni plovbe je za nama, veliko ne rabiva, a kakšno malenkost je vendarle potrebno dokupiti. Gre pa tudi za skupni dogovor, saj je zvečer je na sporedu novo druženje, tokrat z jadrnico »Kaja« (Tomaž in Nena). 
 
Posadka "Kaje"

Spet se pokadi na krmi Lunge in spet je piknik. Možnost žara na krmi je letošnja novost na barki, ki pa pride v poštev samo v primeru dopustovanja na tak način kot letos, ko se zdi, da bi naju tudi tok že prinesel do sem, kjer sva, kljub temu, da jadranja ni tako malo. A to je bil tudi v naprej predviden stil letošnjega »kruzanja« po Jadranu.

Družabni večer se, kot se spodobi za dopust, lepo »potegne v noč«. Kopanje za nekatere sicer ni bilo načrtovano, je pa vsekakor poskrbelo za salve smeha….(op., ker vem kaj nekateri mislite….ne, tokrat to nisem bil jaz, več je pa nepomembno 😉) 
 
Na tržnici v Rogoznici

Rogoznico naslednje jutro dejansko izkoristiva za oskrbo. Izbor ribe na tržnici je tokrat bolj bogi. Izkaže se, da je, kot po navedi, potreben razmislek in kje se da bolje razmišljati kot v oštariji in tako tudi ukrepamo. Simpatična kelnar'ca, opažena že včeraj, streže tudi danes, le da danes žal ni v »popetem puliju«, kot včeraj in ki je tako lepo poudarjal »karakter«. Pas mater, haha.

In lej ga zlomka, kako se v oštariji rešijo vsi problemi. V neposredni bližini čez čas pristane »ribarica«, ki ima kar nekaj »robe« in lepemu komadu škarpene, se nikakor ne morem odpovedati….in oskrba z ribo je uspela! 
 
Škrpena, ki si ji ne morem upreti

Škarpena seveda ni poceni. V ladijski blagajni so predvsem izdatki, prihodkov pa od nikjer. In ker meni nikoli ne zmanjka idej, pokažem Kseniji varianto, kako do prihodkov… 
 
Potrebno je popravit stanje v ladijski blagajni...
 
……….lepo se naguziš na tla, postaviš klobuk in čakaš na prihodke. Ker kot klošar seveda ne bi mogel sprejemati kartice, se postavim pred bankomat in potem ni izgovora, da model »nima«, ker pač lahko dvigne. Za crkent dobra ideja«. Tud' za košarja moraš imeti talent.

Posloviva se od prijateljev, dvigneva jadro in odjadrava. Kar nekaj obratov je potrebnih, da prideva ven iz Rogoznice, a je vredno. Kot prvo zato, ker mi to vedno predstavlja občutek prvinskega jadranja, po drugi strani zato, ker vsak obrat zaključiva tik ob obali in pri tem si lahko ogledaš marsikaj. Tokrat zgroženo opazujeva današnji stil gradnje, ki ne usklajen z ničemer…ali pač…z močjo denarja, žal. 
 
Dalmacija prihodnosti

Jugozahodni veter je presenečenje. Prepričan sem bil, da bo zunaj čakal severozahodnik, saj sva izplula šele ob 13:30, pa ni. Tako namesto vožnje v pol krme orcava (orca=jadranje proti vetru). A vetra je zgolj cca 12 vozlov in Lunga v takem še lahko jadra s polnimi jadri. Vse, prav vse milje prejadrava. En sam gušt. 
 
Orca, orca!
 
Vmes sicer malo zagrmi. Na obali se razvije nevihta, a do nas ne seže. Anticiklon pritiska proti Jadranu, vendar je v višini prisoten vlažen zrak, ki poskrbi za manjšo nestabilnost. 
 
Vlažen zrak v višini poskrbi za nestabilnost

Glede na pozen start bo za ta dan dovolj etapa do Drvenika in sidrišča pri Krknjaših. Petek je, čarterja ne bo in število bark na sidrišču bo sprejemljivo.

Veselim se priprave Škrpene. Nekaj dilem je pri tem. V pečici, v vročem dnevu, je nesprejemljivo. Skoraj se že odločim za brodet, ko se spomnim, da že dolgo želim pripraviti škrpeno, po receptu, ki ga imam že dlje časa v glavi. Ne najdem pravih besed za prevod. Hrvaško pa se temu načinu priprave reče »Škrpina na teču«. In rečem…vrhunsko vrhunsko vrhunsko!!!! Okus Morja in koketiranje z njim! Škarpena se kar topi v ustih, sočna, slastna. Šugo...ojoj..., prsti se kar lepijo in tako jed se vmes je tudi s prsti in se jih oblizuje in "cmoklja". O ja, pri taki jedi pa že...Tu pravila lepega vedenja postavljamo sami! "Čak', a je potem to Gregada?" Neeee, Gregada je pa spet ena čisto druga zgodba!
 
 
 
"Škrpina na teču"

In ne me prosim vprašati kakšne začimbe dodaš….ker ne dodaš nobene. Zgolj sol, morda enkrat dvakrat zavrtiš mlinček s poprom. Olivno olje seveda izdatno, kozarec belega pa tako ali tako. To tako je! Vse ostalo so nekakšni »mestni pristopi«, ki s pravo pripravo morskega nimajo ničesar skupnega…
 
------------------------ 

Dan se je že zdavnaj zaključil. Tudi polnoč je že mimo. Vse posadke so se umirile, barke ne. Zibljejo se. Imamo nekaj burje. Morda pa se zibjlejo zato, ker se "pogovarjajo med sabo". Vsaka ima za povedati toliko zgodb...
 
Krknjaši; noč na sidrišču!
 
 18.6.22

»Nismo htili uloviti trupca, a ulovili nismo ni Trobca!«

Krmežljav pogledam zgodaj zjutraj po zalivu kjer sidramo. Kje sem? Skoraj moram preveriti GPS pozicijo. Šest jadrnic na sidrišču pri Krknjaših, ki ga turistične agencije oglašujejo kot »Blue lagoon«, je skoraj nemogoče, razen junija, v soboto zjutraj…in seveda, v zimskem obdobju… 
 
"Blue lagoon" razvpito sidrišče pri Krknjaših (pri otoku Drvenik_blizu Trpogirja, Splita)
 
Prizori iz top sezone od tu so komični. Nešteto plovil. Sidra so verjetno tudi en preko drugega. Vmes se brezkompromisno zagozdi še turistična ladja, ki pripelje trumo prešvicanih turistov, ki so vsi plačali da bodo doživeli »Blue lagoon«. Morda je med njimi celo kdo, ki je prepričan da je tu koralni greben. Poskačejo iz ladjice v vodo. Eni priletijo na hrbet, drugi na »vamp«, enim pušča maska, drugim se sname plavutka. Teta, ki morda prvič diha čez »šnorhelj«, je zadovoljna že s tem, da se ne utopi, stric, ki je med vožnjo za ladjico ves čas opazoval nasproti sedečo »mačko«, ob »padcu« v Blue lagoone sploh ne zanimajo več ribe, ki jih ob vsem tem kaosu tako ali tako sploh ni več in pod vodo opazuje samo še sosedo, kako plava »žab'co«,v ritki pa ima samo »špagco«. Za crkent, a ha ha ha haaaaa! Preveč domišljije? Se mi zdi, da je kar blizu resnice.

Zapuščava »Blue lagoon«. Premec barke je obrnjen proti jugu. Danes bo »vele premik«, na otok Ščedro, otok ob zahodni strani Hvara. 36 milj na tem dopustu menda še nisva naredila, ha ha. Na nekaterih dopustih, pa je to skoraj dnevni minimum. »Na pas mater« smo dogovorjeni z našimi prijatelji Romanom in Dragico Trobec iz jadrnice »Elektra«. Sosedje smo na pomolu v Vrsarju. Da se bomo srečali, si obljubimo že ko mahava ob njunem odhodu, sam pa moram pred najinim odhodom, še teden dni oddelati v službi. In danes je dan D. Ščedro? Da Ščedro! In izplujeva. Najprej mimo Maslenice na otoku Šolta, kjer imamo lepe spomine. Tu smo se ustavljali še z 6.5 metrsko, prvo jadrnico. Ksenijin stric Janez, sicer živeč v Ameriki, poletne mesece pa preživljal tu, nas je bil vedno tako vesel. Vedno je prihod on odhod spremljal z daljnogledom. In enkrat je naš odhod spremljal zadnjič… 
 
Naša prva jadrnica, "barka Barka" s katero smo kot mlada štiričlanska družina 10 let srečno jadrali!
 
Zapeljeva mimo. Hiša, s sanjsko pozicijo tok ob Morju, je seveda prodana. Ni veš drevesa s pravljično široko in gosto krošnjo, ki je nadkrivala celo teraso in kjer sem si predstavljal, da bi morda lahko našel notranji mir in pisal knjigo. Ni ga več in sence ni več. So pa teraso pozidali in cel objekt se očitno sedaj oddaja turistom…

Obema je žal, da sva videla vso to spremembo, a stric Janez ni mogel živeti večno. In…pravzaprav, če smo pošteni, tudi tisto jadrnico sta zamenjali dve drugi. Najini otroci imajo svoje otroke in glej ga zlomka, postarala sva se tudi midva. Samo plovba z jadrnico mimo Šolte je še vedno ista…A Janez, ko »se srečava«, se ti bom zlagal in rekel, da je v Maslenici še vse isto. Ti boš vedel, da lažem in jaz bom mislil, da verjameš, a oba bova tiho… 

Ojoj, kam me pa spet odneslo? Gremo naprej! Jadralske razmere so neugodne. Veter je spremenljivih smeri in vse skupaj ena figa. Ni kaj drugega kot zagnati motor in sprijazniti se z drdranjem Yanmara. 
Pred Paklenimi pomislim, da bi bilo fino, če bi med potjo kaj ujel in panulo vlečem že od začetka. Kmalu po tem, ko me obide ta misel se zasliši tisti »sladki zvok mašince na ribiški palici« Bzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz in se odvija laks. Težko navijanje daje upanje in upam vse do konca…Riba je spoštljive velikosti, privlečem jo že do barke, ko ugotovim: »Shit! Trupac«. Adijo prijatelj mu rečem, ko se ga otresem in trupac si misli verjetno nekaj podobnega. Važno pri vsem pa je, da sva oba zadovoljna. 
 
Na poti proti Ščedru

Milje se počasi seštevajo, dan počasi končuje in Lunga zavija v zaliv na Ščedru, kjer pričakujem da zagledam Elektro. Elektre pa ni! Kapitan Roman si je očitno naš dogovor zamislil nakako drugače, češ da se bomo zdaj enkrat srečali. Srečamo se tako samo z »inkasantom« za boje, ki se mu ne moreva več izogniti, ura pa je prepozna za raziskovanje otoka in iskanje »gratis alternative«. In kje je Roman? Kajta še v Vignju na Peljašcu…«Tako lepo vleče….«

Pas mater! Je menda res problem, če sta oba kapitana »vodnarja« in midva z Romanom sva oba »orto vodnarja«. Rabiva oba veliko svobode, jaz pa ta večer »pelinkovec«…!

»Što je, je« Nismo htili uloviti trupca, a ulovili nismo ni Trobca!«

 

19.in 20. 6.22

»Kako je  bilo pa na Pelješcu?«

Nedelja:

V teh  dneh imamo dnevne termične vetrove, ki jih »ne poganja« noben gradient, saj je nad Jadranom široko polje enakomernega zračnega pritiska. Anticiklonalni greben, ki je nekaj dni pritiskal proti Jadranu in rezultiral pretežno NW veter zdaj slabi in tako, ko rečeno, na smer vetra vpliva predvsem termika. Taki situaciji rečemo, da gre za dnevno spreminjanje smeri vetra, sorazmerno poti sonca, ali kratko, »obrat vetra za soncem« Ponoči imamo tako »burinček«, ki piha iz kopnega proti Morju, po krajši jutranji pavzi se nato pojavi iz jugovzhoda, ter se preko dneva premika v smeri urinega kazalca, vse do popoldanskega severozahodnika.

Čez dan je seveda toplo, a ne prevroče. Noči so prijetno sveže, tako da se uležeš v hladno in ne, od vročina prekurjeno barko.. Vetra je popoldan največ do cca 15 vozlov. Vesel sem maestrala, »smorca«, kdo od navtikov ne. Omogoča tudi dvig špinakerja, sem ter tja. Vsaj nekaj dni bo še tak vremenski vzorec.

Zapustiva uvalo Mostir na vzhodni strani Ščedra in se premakneva na jugozahodno stran otoka. Zaliv, ki ga izbereva je sanjski. 

 


Smaragdno zelena voda, Lunga sama v zalivu. Morje, pa bistro da deluje skoraj ostro. Ob stabilnem vremenu, si tu zaščiten pred burinom in maestralom. Res škoda, včerajšnjega nesporazuma, da sva moral prenočiti v zalivu s plačljivimi bojami, da ne rečem, kako blizu so si tam barke, bljek, prav nič po najinem okusu, namesto, da bi bili tu v raju. Ni kaj. Zato si pa ta rajski zaliv privoščiva v tem dnevu do poznega popoldneva.  Ne veš ali bi plaval, ali gledal, tako lepo je tu. 

Stročji fižol s smetano in krompirjem je prava pojedina, ki si jo tu privoščiva, a pozno popoldan morava vendarle dvigniti sidro in ne boste verjeli, danes ne bova lovila in ne ulovila »trupca«, ampak ujela »kapitalca« Trobca, ha ha.

Pojedina...stročji fižol...
 

Popoldanski severozahodnik omogoča zopet lepo jadralsko etapo, popestreno s špinakiranjem, a ne dolgo, saj s popoldanskim maestralom, narašča tudi val, ki dela barko vse bolj nemirno. Zaradi kurza v katerem voziva dobivava namreč veter na meji med pol krme in krme. Posledica vsega je nemirno pozibavanje barke iz leve na desno. A do vrha Pelješca, do zaliva Lovište, kjer čaka »Elektra«, je zgolj cca 15 milj.


 
 

Dragica in Roman med potjo sporočita, da sta petič postala dedi in babi, oooooopaaaaaa in motiv za srečanje dobi dodatno težo, ha ha. Preživimo skupni, prijetni večer, posvečen Valentinu, kot je novemu Zemljanu ime.

Srečna babi in dedi, Dragica in Roman, ta dan izvesta, da imata petega vnučka!

Ponedeljek:

Časa imava še dovolj, smer proti jugu vedno vleče, smer proti severu, pomeni vračanje in me navdaja, kot že velikokrat tu napisano, z malce otožnosti. Zato bova do zadnjega ostala tu na jugu, predno se začneva vračati nazaj v Istro, v Vrsar. Od kar jadrava tudi v grških vodah, še pomembneje pa, od kar nama plovbe dneve in noči ne predstavljajo nekaj posebnega, je tudi najin pogled na Jadranske razdalje drugačen, a še vedno spoštljiv seveda. 

 

Pri "Tugitu..."

Pelješca se veseliva in »Tugomir« na W strani Pelješca je nekako od vsega začetka v planu, kljub temu da plana nobenega ni… Ambient je vreden malo kulinaričnega razvajanja, jebiga, živi se samo enkrat! Tugi je znan po pravih ribah, po divjakih in po tem, da jih izvrstno pripravi na gradeli. Lahko bi prišla v igro tudi gregada, »jebenti«, potem se pa odloči. Spet sva v teatru. Tokrat kulinaričnem. Zdaj sva midva na odru in gledava v parter, kjer se nekaj metrov stran, v prvi vrsti, pozibava Lunga. »Pas mater, pas mater !«  

 

 
 


Noč je že, nebo polno zvezd, ko najdeva prostor še za….«eno Tugijevo palačinko«, po kateri tudi slovi….palačinka z orehi in žajblovim« medom… Zvita je kot kača na krožniku, težko se ji je upreti, pa saj tega namena niti ni.

V zalivu pri Tugitu tudi prenočiva. Lungi dela družbo samo še ena jadrnica. To je Jadran, kot je bil nekoč in kot naj bi bil!

Zgodnjemu jutranjemu skoku v Morje, v popolni mir in spokoj, bo sledila kavica obsijana s prvimi žarkih sončka, ko se bo prebil preko goratega Pelješca.

Ni kaj več dodati in psssstttt, da se ne prebude morske vile in kdo ve, kdo še…

 

21. in 22. 6.22

Sedem je pravljično število, in sedem milj presekava na dve etapi, da pravljica dlje traja dlje, ha ha.

Zdaj, ko sva tu na jugu, se ne mudi nikamor, pa saj se tudi do sedaj ni. Ob Pelješcu bi še malo ostal. Pelješac je vsekakor zanimiv otok. S tem ko je povezan z novim mostom se bodo vsekakor čutile spremembe. Tudi domači pravijo, da se bojijo masovnejšega turizma in vesel s sem takega razmišljanja, saj turistični masaker, ki smo mu v sezoni priča, dolgoročno gotovo ni dobra pot. Res pa je tudi, da se kdaj nasmejimo, ko slišimo kot npr.: »Kad je bila corona, nismo imali šta da radimo, a sad…sad nam se neda«; ha ha.

Pred Vignjom, zgolj dobrih tri milje oddaljanim od Tugomira, čeprav po pravici povedano vmes skočiva še na Korčulo v simpatični zaselek »Račišče«, se nama zdi, da se je vsaj za pavzo že smiselno ustaviti. »Jabate, jesmo kaskaderi…« 😉. Viganj je seveda raj za srfarje, kajtarje, fojlarje in kaj jaz vem še katere tiče, ki se tu podijo med Pelješcem in Korčulo ter zganjajo vragolije. 
 
 
Seveda jim je poseben gušt, ko se z barko zapelješ v »njihov svet«, da priletijo čisto blizu mimo kot metki. Problem je samo v tem, da ne veš, kateri »metek« leti kotrolirano, in kateri »metek« leti proti tebi nekontrolirano.
 



 Definitivno pa je tu čutiti polno veselja, mladosti, energije in adrenalina. Z jadrnico si tu, med temi adrenalinčkarji kar nekako odveč. Kot da ti manjka še ena dimenzija. Našemu x,y tu dodajo še »z«.
 

In se potem zgodi, da idejo: »A ne bi bilo dobro tu pred Vignjom spustiti sidro, malo pomalčkati in uživati v prizorih?« zamenja ideja: »In zakaj ne bi tu pravzaprav kar ostala in preživela preostanek dneva?« In vse te ideje so sprejemljive in ravno to je en od čarov navtike. In tako tu, sidro ostane zaorano še preostanek dneva in naslednjo noč. 
 
 
Iz Viganja, Orebiča in ostali priobalnih mest tega dela Pelješca je v svet odšlo polno kapitanov. Vse to se odraža tudi v arhitekturi, oz. stavbah. Vidi se, da se je sem stekal denar zaslužen na poteh po svetu.
 

 
Kaktus pred katerim onemiš

Viganj je ves barvit. Vse je v cvetju, mladi, ki jih je tu veliko tako ali tako, barvita je oprema, barv polno je tu življenje. 
 
 

»Benti, dajva narediti zdaj pa en resen premik«, rečeva naslednji dan in se premakneva spet za tri milje naprej. Mimo mesta Korčula do znanega otočka »Badije« 😉. Za crkent, to pa je res premikanje po kapljicah. Pa saj ni niti časa za kaj več. Danes bi rad lovil ribe »na palčko« iz barke, danes bi rad vlekel panulo »na slam'co« s pomožnim čolnom. »O ti madona, pa kdaj bom imel čas za vse to…?«


Badije nasproti mest Korčula

"A če sem kaj ujel? Mater ste tečen....😉"

 

23. 6.22

O jutrih in  nočeh!

Nemalo noči prespim zunaj, v kokpitu, pod zvezdami. Včasih, tudi odvisno od vremenskih razmer in pogojev na sidrišču, se vmes prebujam. Preverjam če je vse ok, sploh še, če se je kakšen »no problem butelj« sidral neprimerno blizu, ali pa zgolj zvedavo opazujem noč samo. V popolnem brezvetrje, kot dan, dva nazaj, je Morje tako posebno. Vodna površina deluje kot masa, ki bi jo lahko gnetel, masa, po kateri bi lahko hodil. Zrcaljenje bark, jamborjev in sidrnih lučk podvajanja sveta, daje vtis dodatne dimenzije. Če vsemu »parira« še popolna »utihnina« je prizor dobesedno mističen. Jemlje dih. Bojiš se premakniti, povzročiti kakšen zvok, ki ne spada v svet »videnega«.

Drugič noči dajejo pečat sanje in teh je v moji glavi, kot že veste, velikokrat na pretek. So žive, barvite, posebne, nič travmatične, a vendarle včasih take, da si oddahnem, ko se prebudim in ugotovim, da je vendarle šlo samo za sanje Tako sem preteklo noč na primer sanjal, da bom nastopil na »Evroviziji«. Noč pred glavnim nastopom je, jaz pa ugotovim, da pravzaprav še vedno ne znam na pamet besedila pesmi. Za crkent! Rešitev vidim v tem, da bom spremenil način nastopanja, da bom spremenil »show« med nastopom. Med petjem bom ves čas krilil z rokami pred sabo, in sicer tako, da bodo dlani odprte proti meni, na njih pa napisano besedilo. Izkušnje iz »plonk časov« pač…Ok, to sem rešil. Nisem pa rešil vseh problemov! Noč pred nastopom je, kot rečeno in jaz, ne samo da še ne znam besedila, ampak nimam niti še čevljev…Pas mater, resen problem. Ves paničen iščem režiserja in kamermane….iščem zato, da bi jim razložil, da ko bom jaz na odru in pel, naj me snemajo samo od kolen navzgor, ker bom imel obute sandale »tevice«….

Zvon bližnjega samostana na Badijah me prebudi in si oddahnem. Ni evrovizije! Lahko pa se priključim frančiškanom pri njihovem liturgičnem prepevanju. V sandalah so menda tako ali tako vsi….;)

Otiram si krmežljave oči. Dan se začenja. Letos tako pogosto ob jutrih poslušam žvrgolenje ptic. Ni še pregretih juter. Junij je! In ko uspem začeti dan zgodaj, je vse še pred mano. Ne vem le ali bi preprosto miroval in opazoval čarobnost nastajajočega dne, pisal blog, zaplaval , ali lovil ribe. Tu jutro se odločim za slednje. Pravzaprav moram trenirati in znati naloviti ribice »tudi na palico«, da bom lahko učil vnuke…In jih nalovim. 

Ribji drobiž, a ja juhico čisto ok.
 

Dovolj jih bo za ribjo juh'co, ki jo tako rad kuham, če imam »robo«. Vedno se pri tem spominjam enega od mojih zimskih jadranj, ko sem bil pred burjico skrit za valobranom Suska, vezan na bok, bil brez skrbi in počasi ter z ljubeznijo kuhal ribjo juhico. Sedeti zunaj na barki, v sončnem a hladnem dnevu, toplo oblečen, s kapo na glavi in filirati »lešo ribice«, pas mater če ni to prestiž. In to je bilo tudi vse, kar sem imel tisti dan za delati. Lažem! Vsakič ko je pristal katamaran, sem šel skupaj z domačimi pogledati, če kdo prihaja, ali kdo odhaja. Ja, »natrpan« je bil tisti dan. Meni se je dogajalo dovolj in polno vsega!

A zdaj je Lunga še na jugu. Susak je na severu in s severom vemo kako je…Veliko let je od takrat, ko sta nama prijatelje iz »Mane«, Sonja in Andrej, ki sta imela takrat več navtičnih izkušenj, mi pa »frišni mornarji«, v enem od večerov na Cresu dajala nasvete, za plovbo proti jugu. Med temi nasveti je bilo tudi, da ko pripluješ do Korčule, ni za zamuditi predstavo »Moreška«, če imaš srečo in si tam v obdobju, ko jo izvajajo. Nismo jo zamudili in ni nam bilo žal. In ta večer, po dolgih letih je tudi nisva. Spet so pokali meči. Je bil med nastopajočimi še kdo isti?

 

"Moreška 2022" !

 

Link za YouTube: https://youtu.be/LRcKd0avX5w

 

Pa še en lep jadralski jutranji prizor iz Korčule:

 

24. – 25. 6.22

Mljet ne rabi katedral…

Se zgodi, da te kam vleče, ne da bi pravzaprav vedel točno zakaj. In greš, slediš instinktu. Pravzaprav nimaš izbire. Tako se ne morem upreti, temu najbolj poraščenem, južno dalmatinskemu otoku, Mljetu ki, kot da je zelenje pobral tudi sosednjemu kamnitemu Pelješcu. Toliko let se že vozim po Jadranu, pa se mi včasih zdi, da sem komaj na začetku odkrivanja. Mljet, otok poln zgodovine in še česa, je vsekakor otok, kamor se bi želel večkrat vračati. Morda k temu prispevajo tudi zgodbe prijateljev, ki so se sem, v mladosti, prihajali potapljati, lovili in iz globin dvajsetih in več metrov prinašali kirnje in druge »velike ribe«, vse na dah seveda, kakopak. In v tistih časih priti na Mljet je bila zgodba zase, vsekakor celodnevno potovanje in ve se v kakšnih avtomobilih se je povprečni Jugoslovan takrat vozil. Oddaljenost ni bila nobena ovira, mlada družina z majhnimi otroki še manj, samo da so prišli sem, na Otok, na Mljet, v Saplunaro, k Mladenu, samo da so sklonili glavo, se prelomili v pasu in zdrknili v temno modrino, tja med ribe, kjer so se tudi sami počutili kot ribe. Dragi prijatelji, toliko spoštovanja čutim do vsega tega, do vaših časov, preživetih tu na Mljetu. In ne gre pozabiti niti zgodbe tabornika Mirkota, tudi iz tistih časov, ki je takrat verjetno kot prvi »celinec« na »Otok« prinesel sabo »srf« in srf je izdelal sam. Seveda je šlo za »težko dilo« in kdo je slutil takrat, da bodo nekoč z nekaj kg težkimi srfi, kajti, foili dobesedno letali po zraku. Mirkotov srf, je bil pionirski srf, on sam pa samouk. Več dni je poskušal s tem »plohom« jadrati in več dni je skrbel za predstavo na Mljetu…Otroci so se krohotali od smeha, saj je vsakemu vzponu »na dilo« več ali manj sledil padec v vodo preko druge strani. »Mame« so bile zadovoljne, saj so bili otroci tako zavarovani v »predstavo«, da za njih sploh skrbeti ni bilo potrebno. Domačini, Mljetčani, pa so po nekaj dneh menda vendarle, že malo zaskrbljeno, vsekakor pa zvedavo, postavili vprašanje Mirkotu: »pa dobro Mirko, šta bi ti uopče htia sa ovom daskom?« Iz videne predstave se menda tega razbrati ni dalo, ha ha.

Lunga pa je danes, ne prvič, tu ob tem otoku. Že ob južnem delu Korčule, med Korčulo in Lumbardo ugotavljam, koliko je tu še kotičkov, ki bi jih želel obiskati. »Kako hudiča, da še nisem nikoli stopil na Vrnik? Kako da nisem še nikoli sidral ob Gubavcu, Sutvari, Bisači?«, se sprašujem ko peljem mimo. Toliko vsega zanimivega. Me kar stresne, ko kdaj koga, več ali maj gliseraša slišim, da je po nekaj letih plovbe »obdelali« že cel Jadran. Pezdeti!

Pot med Korčulo in Mljetom diši že malo po odprtem Morju. Diši po sredini Jadrana, italijanskih voda. Do tja, do Viest npr. je zgolj ušivih 70 milj. Sploh ne smem gledati desno…

Ta dan skoraj ni plovil v bližini. Uf….kakšen mir, kakšna svoboda. Zdi se, da je Morje tu širše, kot je v resnici. Vreme je prehodno nestabilno, a to, da si na odprtem in imaš okoli in okoli širino Morja daje brezskrben občutek, za razliko od sidrišča pod Korčulo, kjer sva imela na razpolago malo, pravzaprav premalo prostora.

Vredno je bil ta dan zapluti proti jugu Mljeta. »Tihomir« se naju je spomnil in midva sva vesela njega. 
 
 





Ne glede na vsa občutja in ta so jasna, da je en mesec Morja na jadrnici odločno premalo, je Okuklje na SE stran, malo pred koncem Mljeta najina naj južnejša točka letošnjega pomorskega klatenja.
 
Pogled iz Mljeta proti jugu Peljašca in Elafitom, ki v jutranji protisvetlobi deluje tako plastovito, dvo dimenzionalno in magično vleče še južneje!
 
Prožura

A Mljet danes še ne ne bi rad zapustil. Rabim še en dan, kot skrajni minimun. Moram ga še srkati vase, ga vpijati kot pivnik, vpijati v dušo…In sidro spustim že v zgolj miljo oddaljeni Prožuri. Morje je tu, kot seveda se za jug spodobi, tako drugače modro, tako »globoko modro«, tako »indigo modro«. Ko pa skočim v vodo ves presenečen opazim pod dnom barke zaradi nasprotnega sonca tako sinjo modrino, kot bi bil v »Modri špilji« na Biševem. Spet sem čisto euforičen, pa se je dan šele začel, pas mater!

Sonček kasneje zastrejo oblaki, obeta se celo kakšna kaplja dežja. Veter, kolikor ga je sploh, je iz severozahoda, kar pomeni direktno »v nos«. Malo bolj sveže je. A vse nič ne moti. Celo ustreza mi lepo počasi z motorjem drseti tik ob otoku, vleči panulo in verjeti, da bo tokrat kakšna »večja« riba želela na krov barke. In globina ob tej kamniti obali, zgolj nekaj metrov stran od nje, je ves čas med 30 in 60 metrov. Ves čas tudi iščem lokacijo, kjer bi lahko preživela še eno noč na Mljetu, a še ne bi bila severnem delu, ki je razglašen za nacionalni park, kjer seveda »opet platiš«, a mi raje »ne bi platili«. 
 
Gledam obalo, gledam karto. Najdem! Malo pred vhodom v predel Polač. Mikro lokacija, ki vzame dih. Kje smo? Smo v gorskem jezeru. Malo stran globina sedemdesetih metrov, tu, na sredini, samo še sedem. Dobesedno šokirana sva nad lepim, divjim. Morje, spet tiste smaragdne barve. 
 
Kopno, neprehodno poraščeno, od vrha otoka vse do Morja. Poraščenost je tako gosta in divja, da Ksenija pravi, da so tu gotovo gozni škratje, meni pa se zdi, da teh krošnjah žive »Avatarji« (iz filma Avatar). 
 
Divji Mljet!

Lunga je sama v majhnem zalivčku, sama v tem biseru. Popolna tišina, samo ptičje petje v izobilju. Spomin se naslova neke knjige »Kjer tišina šepeta« in te besede so za zaliv, v katerem spustiva sidro najprimernejše….Nekaj časa sediva, v kokpitu in nemo zreva v lepoto. Nekaj časa stojiva in se ozirava naokrog. Potem zdrsiva v Morje, v to katedralo. Zaplavati v takem Morju oblečen bi bilo skoraj tako brezbožno dejanje, kot stopiti gol v sakralni objekt...

Odločitev je že zdavnaj padla, pravzaprav je padla že takoj, kot je padlo sidro na dno tega »gorskega jezera«, te noro lepo lokacijo, te katedrale. Tu, v tej tišini, v tej barvi Morja, v temi noči, polni milijonov zvezd je potrebno preživeti noč! 
 
 
In čas se ustavi! Kseniji ponudim, s klobukom, rahlo postrani in nagnjenim proti očem, servetom, zloženim preko roke, kozarček dobrega vinčka, v steklenem kozarcu na peclju seveda. 
 

 Link na You Tube: https://youtu.be/nf5qzcE1zMw


»Sevdah« glasbo izberem! Lahko bi bil tudi »fado«. Izberem s premislekom, kot čisto rahlo zvočna kulisa dogajanju v tem mističnem kraju, kjer se samo po sebi pojavi vprašanje, zakaj je sploh potrebno zidati cerkve… In mene prime, da bi kuhal in ob tem užival seveda.
 

 

V hladilniku najdem v česnovem olju vložene »shrimpse«. Glavni akter bodo. Zadiši še po česnu iz ponve, vedno mu družbo dela že del peteršilja. Nastopijo »shrimpsi« in zaplešejo tango ob kuhalnici iz lesa oljke, plastična pač nima duše. Malo narezanega pršuta, ne more škoditi. Je kot »kraški rob«, ki koketira z Morjem. In v Morju plavajo ribe, te simbolizirajo v slanici vloženi inčuni. Olive, kdo ve, najverjetneje še Grške, zelene in črne, spadajo še kako zraven. Dodale bodo malo žlahtne grenčine, kapre kupljene januarja v Primoštenu pri domačinu Franetu, pa malo nakazane kisline. Grobo zrezani paradižnik se bi čudil, če ne bi prejel povabila in belo vino nestrpno čaka da postane del zgodbe. In ko so rakci dodobra »prežmohani« z nastajajočim šugom, se jim pridružijo široki rezanci…izberem zelene, kako bi ob zelem Mljetu in v tem templju, kjer sva, lahko izbral druge… 
 
 
Sauvignon blanc »from Greek«, kupljen lani tam, z namenom, da ga odpreva v kakšnem posebne trenutku, je bil tega okolja, trenutka in doživljanja vreden…

………….**********…………. 

 
Dan začne ugašati, barve Morja zamenjajo slikarjevo dnevno paleto barv, s paleto drugih barvnih odtenkov. Noč je vse temnejša. Prej zeleno Morje, postaja vse bolj temno, črno skrivnostno. Zvezd je čedalje več. Veliki voz se ne vozi sam, nad njim se vozil pooolno satelitov. Kot drobne, hitro premikajoče pikice so. S svojimi lučkami utripajo tudi letala. Vozijo potnike, daleč visoko so. Ne morejo videti Lunge, Lunga njih z lahkoto. Če rečem, da je zvezdi na milijone, kaj naj rečem potem za gostoto vsega v »mlečni cesti«. Izza Pelješca se bliska. Daleč je to dogajanje, v notranjosti, menda v Bosni, tam nekje. Bliskanje lepo osvetljuje silhueto Pelješca.

Zaspim, a če in ko, se prebudim, takoj srkam nočne mljetske prizore. Pol petih zjutraj je, ko sem spet buden. Prizor me »dobesedno sezuje«, kot bi se izrazili nekateri. Nad vzhodom luna, tanek obroček in neposredno pod njo Venera. Uau uau uaaaauuuuu!!!! Noroooooo. 
 

 

Kot da sta se prišli prikloniti in povedati, da je nočne predstave konec. Ne morem več spati, le kako. Počakam še vzhajajoči dan in potem ne morem drugega, kot da začnem pisati. Prizorov, občutij in mljetskih emocij je toliko, da me bo razneslo. Ne morem več vsega zadrževati zase….

Noč zamenja dan, Morje prej temno, postane spet zeleno….in tako stoletje in tisočletja…in je bilo, ko nas še ni bilo in bo, ko nas več ne bo… 
 
 
 26. – 27. 6.22

Kaj imata skupnega Kočevski rog in Pelješac ?

Imata! Na obeh lokacijah lahko srečaš medveda. In na Pelješcu sta bila dva…Brane in jaz. Še ni jasno? Gre za dva od petih »Roških medvedov«, ki se pozimi klatijo ure in ure po Rogu, s smučmi na nogah ali peš in uživajo v naravi. Ime smo si nadeli v šali in se je prijelo. In zdaj smo kar smo in smo »Roški medvedi« in pika. 
 
 
  

Brez penine ne bo šlo pri Brančitu
 
 
 
Roška medveda se srečata na Peljašcu...
 
In dva medveda se srečata v zalivu, z imenom Lovište. Situacija postane proti večeru res »jagerska«. »Prežo« imamo v »konobi Barsa«, eni od tistih kultnih. Njen gazda je Tugomirjev oče iz druge strani Pelješca in o Tugiju sem že pisal. Brane in Nataša vabita in lovu, če smo že na Lovištu, se ni moč upreti. 
 

 »Jagamo in toliko časa streljamo, da je na koncu cela grupa obstreljena, eden pa zadet 😉)))). Ob vračanju se vozimo po »revirju« in imamo nemalo težav, da najdemo »Drčo 3 in 2«, kot v šali imenujemo lokaciji. Eni izvedejo daljšo panoramsko vožnjo še po sosednjih revirjih. Vse kaže, da nas barke "zajebavajo" in se nam izmikajo…..😉. Naslednje jutro se menda peljem v gumenjaku, mimo Brančita in to s psom. Maha mi ogovarja in pozdravlja, a jaz psa sploh nimam in to sploh nisem jaz. Kolega me ponesreči zamenja z nekom drugim. Le kako me lahko zamenja? Če bi že bil to jaz, to jutro ne bi vozil naokoli psa, ker se psi in mački ne razumejo najbolje 😉.

Ja, jagerska je pa res težka in šele sedaj je jasno, da tudi medvedom ni lahko! 
 
In ta dva dni smo res kaskaderji. Premikamo se iz barke na barko. Mezica tu, mezica tam, špricarček tu, špricarček tam, sem pa kje seveda kakšna peninca, zjutraj pa tradicionalna jajčka z ocvirki pri Brančitu, kot da bi bila zbrana ekipa »roških medvedov in da bi bili na njegovih »Gačah«, v Rogu. 
 

 
 

 Ves čas si seveda ogledujemo barko. »Greenline 40« je nov. Brane in Nataša letos prvič dopustujeta na njem in uživata in se veselita. Barka je sila prostorna, motorna, a ne gre za plovilo ki glisira. Potovalna hitrost ni dosti večja od hitrosti jadrnice. 




Tudi drugi večer sva s Ksenijo gosta. Tokrat je večerja pripravljena na barki. Preživimo skupaj lepe in prijete ure. Tokrat streljamo mnogo bolj previdno in bark ne zapuščamo…😉. Nataša vmes ves čas preverja, če je kaj ujela na trnek, ki visi iz barke. Je iz »pravega testa«. Ona bo res tudi ujela ribe. Oja bo! Vem in čakam slikice ter širok nasmeh. Brane pa ne rabi več lovit'! Brane je svoje ujel, ujel »njo«, simpatično Natašo in usta ima že razpotegnjena v nasmeh… 
 
Brane in Nataša

 

28. – 29. 6.22

Brač in zgodba iz Rogoznice!


Pogled na koledar in navtične karte pove, da je potrebno obrniti barko proti severu, pa če mi je to prav ali pa ne. In mi ni prav, a ne spremeni dejstva. Veter niti slučajno ne piha iz ugodne smeri, kot da bi hotela tudi on povedati: »Gregor, pa kam rineš na sever ?« »Pas mater! 
 
Pas mater; nazaj proti severu bo treba!

Pavzo narediva na Ščedru, v tistem lepem zalivu, že opisanem, na jugozahodni strani. Ne za dolgo, danes bo potrebno »preropotati« petinštirideset milj vse do Brača, oz. do zaliva nasproti Milne. To področje Jadrana je bistveno bolj obljudeno kot južneje pri Mljetu. Jasno! Hvar, Vis, Pakleni…same markantne destinacije. Barke švigajo levo in desno. Vedno je vožnja v kanalu med Paklenimi in Hvarom zaradi tega neprijetna in če te dobi tu še močnejši popoldanski maestral, se kar namučiš, da prideš skozi.
 

 
 
Industrija turizma!
 
Ob sedmih zvečer Lunga končno spusti sidro ob Braču. Letošnje leto je polno srečanj in tudi ta večer se obeta družba. »Vihra« (Marjan in Suzana) čakata. Spoznali smo se na grški Erikuzi pred petimi leti.
 
Prvo srečanje - srečanje na Erikuzi leta 2017!
 
Zadnji skupni žur v Mokronogu ne bomo posebej omenjali, da ne bo prevelike »foušije«….Ojo jo joj…. Ampak vseeno, ko se samo spomnim Maretovega igranja harmonike takrat, polnega zanosa in energije, z eno nogo na klubski mizici, harmoniko razpotegnjeno, da je bilo skoraj potrebno odpreti vrata. obraz pa ves žareč, v ekstazi. Le kako ne, se je igral od srca, igral za prijatelje. Ja, udeleženci tega večera vemo, da je bilo nepozabno. Prijatelja iz Vihre sta imela zanj kar nekaj zaslug…Uf…kar kocine mi gredo pokonci, ko se spomnim vsega. 
 
"Vihra", ki tudi v logotipu ne skriva, da gre za ponos na sovj domači kraj (Mokronog

In prijetno smo se imeli tudi ta večer! Suzana je med tistimi, ki rada skuha tudi kaj morskega, svoje recepte je strnila v kuharsko knjigo, natisnjeno v omejeni nakladi, pravzaprav za prijatelje. Med lastniki te izdaje sem tudi sam…in sem ponosen na to. A ta večer smo oboji brez možnosti oskrbe »z morskim« in pričakovani »morsko-kuharski dvoboj« med Suzano in mano je preložen….:)))). 
 
Suzana in Marjan
 
Oskrba je možna dan kasneje, ko sva v Rogoznici. Ladijsko klet je potrebno popolniti z vsem. Sadjem, zelenjavo, kakšnim kosom mesa in še marsičem. Oskrba z Morskim je predvidena na Murterju. Po dolgem času se »zadimi« na krmi Lunge. v »kominu«, kot je rekel Borut. Žal nama je, da ne moreva nanj povabiti Suzano in Marjana. 
 
 

 

Rogoznica je pri meni še »nekako posebno zapisana«, ker je tu nekje »Jere«, od katerega sem se naučil dva meni »kultna recepta. Osebno ga ne poznam, a vem da je iz Rogoznice, vsaj tako je razbrati iz filmčka objavljenega na You Tube. 
 
Rogoznica
 
In se odločim, da najdem in osebno spoznam tega Jereta. Filmčke, v katerih z ženo opisujeta kako pri nji pripravijo "škrpeno na teču" ali »grdobino na bijelo«, sem si menda zavrtel že stokrat, vsekakor pa vedno, predno sam pripravim katero od Jeretovih jedi. Ko govori, da se na koncu od šuga kar prsit lepijo, kar slino pogoltne;).

Ko se nekaj res želiš in če si za to pripravljen tudi kaj narediti, potem se ti večinoma želje uresničijo. In meni so se. Našel sem ga! Našel mojega Jereta! Srečen sem kot otrok, kaj srečen, blažen. Ne morem skriti navdušenja, ko stisnem roko. Povem, kako sem po naključju našel te njegove filmčke z recepti, povem, da jim po njegovih navodilih pripravljam tudi sam, povem da si si filmčke vedno, ampak res vedno zavrtim, predno začnem kuhati. Povem, da so to sedaj moji najljubši recepti. Spijeva kozarec belega v njegovem »restavranu«. Jere pove, da sam tudi lovi in lovi tudi na Jabuki. Pove, kako mu je ogromen, več kilski ugor skoraj do kosti zgrizel prst in še in še.

Presrečen sem in navdušen. Jere pa navdušen nad tem, kako sem jaz navdušen! 
 
Jere Huljev iz Rogoznice in jaz. Pa sva se spoznala!
 
Pas mater! Spoznal sem Jereta! Odhajam, ko skoraj zakliče za mano: »Jel' se ljepe prsti od šuga?« »Se Jere, se!" odgovorim in spontano pogoltnem slino pri tem, kot jo pogoltne on spontano ko govori v filmčku…

Jere Huljev iz Rogoznice…!
  Škrpina te teču-recept: https://youtu.be/A9Fe51tg89E


30.6. 22

Kraljevska jadralska etapa (Rogoznica – Murter). Kje je pa fototorba?
 


Dvaindvajset milj čistega jadranja od začetka do konca. Od Rogoznice, do Murterja (Jezera). Koncentrat jadralskega užitka. Kakšen balzam za jadralca. Na spodnji sliki je prikazana sled tega dne. 

Etapa: Rogoznica - Murter

  Maestral, jakosti do 12 vozlov. Kar trgalo se mi je, Lungi pa menda tudi. In sladek je bil že začetek...

….izberem si »enega pacienta«, kot bi rekel prijatelj Srečo za jadrnico, ki se znajde v bližini in predstavlja izziv da jo prehitiš, čeprav ni blizu. Za jadralce velja, da kjer se pojavita dva, je regata. Oba se običajno delata, kot da to ni res, a še kako grizeta. Tokrat se vse dogaja še v neposredni bližini Rogoznice in vetra je šele za vzorec. Kmalu se izkaže, da Oceanis 40 CC nima šans proti Lungi. Dohitim jo, se nekaj časa zabavam, da živciram tekmeca pred sabo ko »mu diham za ovratnik« in nato za nameček prehitim po spodnji strani, kjer sem sicer v zavetju njegovih jader in je zato vse skupaj še toliko slajše. Izmenjava nekaj vljudnostnih stavkov, ko se gledava »prijateljsko« preko bokov bark…

Jaz: »Kako lepo je videti koga, ki jadra pri tem šibkem vetru«.

On: »Valjda, zato imamo jadrnice«, ponosno odgovori, a zdi se mi, da nekako skozi stisnjene zobe:

Jaz: Nočem biti pezde, sicer bi rekel: »zakaj pa potem ne jadraš?«, o ti perverzneš!

In se razidemo… Lunga nato prednost samo še povečuje. Vem, malo pokvarjeno, a sladko ko hudič… 

 

   Ko tekmecu "z ljubezijo" dihaš za ovratnik...;)

Na Murterju vedno rada pristaneva, oz. sidrava. Kar se Ksenije tiče je motiv jasen…oskrba s škampi, ki jih tako obožuje in za Murter se je od nekdaj vedelo, da je to otok škampov. Sidro se dotakne tal, cca pol milje pred mestecem Jezera, kot nič kolikokrat že. V nabavo bo šlo brez problema s pomožnim čolnom. Vroče je in najprej se je potrebno ohladiti, torej skok v vodo, potem osvežiti s hladnim napitkom, še razgled po okolici in nato »sfrigam« nekaj šnjurov, ki se jim včeraj nisem mogel upreti, ko sem šel od Jereta. In ajme…friška riba, se kar topi v ustih, sladka in slastna, da ne najdem besed, kos kruha in čaša bevande,…a je potrebno še kaj? Ne, prav nič!

Tu, v Jezerih, se ribiške ladje vračajo zvečer. Hm…čisto drugače kot vrsarske, ki se vračajo zjutraj, po nočnem lovu, kar mi je bolj logično. Ulova je kar nekaj, a škampov ni. Na to nisem navajen. Zadovoljiti se bom moral s kozicam, s špageti bodo izvrstne, ali pa morda vendarle naredim buzaro. Upreti se ne morem tudi grdobini, ta bo pripravljena »a la Jere Hujev…v brodetu na belo s testeninami. Morski jedilnik na Lungi bo spet pester. 

Ko je Lunga dobro založena...


Vrnem se iz nabave…sedim že v kokpitu, noč je že, pripravljam se k pisanju Bloga...

Večer v kokpitu

.....ko z grozo ugotovim, da sem na celini nekje pozabil fotografski nahrbtnik z vso opremo. Kseniji se kar megli pred očmi in se samo križa. Sledi že stokrat slišano: »Pa to ni res, pa kako moreš«, pa kaj jaz vem kaj še vse. Sam do sebe sem bolj prizanesljiv…sem že nekako navajen in sem manj presenečam 😉 pri meni je vse možno… 

                                                                  --------- **** --------

Spokojno jutro na Murterju

 In kaj se je bilo potrebno toliko razburjati, če pa potem zjutraj pred še nedelujočo »bufo«, kjer sem zvečer, ko sem čakal ribiče spil en pirček, pač pozabil torbo (😉) in me je lepo v miru čakala v kotu terase.

 

1.7.22

Spet kraljevska jadralska etapa; na Molatu se lepijo prsti…

V sredo naj bi bila v Vrsarju. Danes je petek. Milj je še nekaj in midva sva še na Murterju. Pa kaj. Že od vsega začetka je jasno, da bova čim dlje ostajala južneje na koncu pa v nekaj skokih naredila premik do cilja, ali pa morda »vžgala« celo kakšno nočno, kar tudi ni noben problem. Tudi letos se je, kot ničkolikokrat izkazalo, da je vreme na Jadranu južneje in po otokih stabilnejše, kot višje ali pri obali, ker je bilo v tem času bistveno pestrejše dogajanje. Morava se sicer vračati nazaj v Vrsar, od koder sva tudi startala, pa nič ne de.

»Azorski anticiklon stacionira iznad Jadrana«, smo včasih poslušali v napovedih, danes pa tega pojma skoraj več ne poznamo. Saj ne da ni maestrala, a pogosto so razno razna vremenska dogajanja, kot npr: »Frontalni sustav premješta se na istok glavninom sjevernije od Jadrana, a sa sjeverozapada jača anticiklonalni greben«, kar niti ni tako slabo, samo računati moraš kasneje na močnejši severozahodnik ali pa, da v višini kroži vlažen zrak, ki vzdržuje nestabilno vreme. A na vse se navadiš in jadralec se mora prilagoditi vremenu, vreme gre svojo pot, pa če nam je prav ali pa ne.

Ta dan je namenjen malo konkretnejšemu premiku. V načrtu je etapa Murter – Molat. Po napovedi, naj bi bilo nekaj vetra iz juga, kar je seveda v primeru vračanja na sever (pas mater!) ugodno in je potrebno izkoristiti. In to tudi izkoristiva. Veter jakosti v povprečju 12 vozlov iz smeri pol krme do boka, je kot naročen. Občasno pojača veter v bok proti petnajstim vozlom. Barka »leti ko metek«. S hitrostmi, večinoma okoli šest vozlov, nekaj časa tudi sedem in več relativno hitro, predvsem pa udobno, prejadrava etapo in to zopet v kompletu vseh 56 milj, kolikor jih je ta dan od Murterja do znanega sidrišča Brguje na Molatu. Zopet koncentrat užitkarskega jadranja. 

 

Etapa: Murter - Molat

Vmes je sicer grozil en »neverinček« pri nese tudi nekaj kapelj dežja, a na koncu se izkaže da je vse skupaj samo popestrilo dogajanje in pa seveda »usralo« barko z saharskimi rumenimi kapljamo. A sploh še poznamo dež brez rumenega dodatka? 

 

Prve kaplje dežja
 


Sidrava že ob sedmih zvečer, kar omogoči »da še ta dan skuham kosilo«, ha ha. In, a veste kaj pripravim? Ni dileme! Grdobino v brodetu na belo s testeninami…«a la Jere Huljev«, seveda. 

 

Brodet z grdobino na belo, "a la" Jere iz Rogoznice

Noč je že, ko imava na sidrišču z veliko prostora, kjer smo samo tri jadrnice, zunaj v kokpitu romantično večerjo.

In Jere….šugo…se je tako lepil za prste…!

 

2.7.22

Jutranji »fresh« po...potem pa žagamo cik cak, cik cak!

Vse dni spim zunaj in ne glede na manjšo udobnost ležišča (klop kokpita z »samonapihljivko«), spim vrhunsko. Komaj da se kdaj zbudim. Zaspim v trenutku, poln doživetij dneva, ki se je končal. Iz zjutraj, zjutraj se mi zdi tako »magic«, ko prvič odprem oči. Vsekakor me naprej zanima v katero smer smo obrnjeni, saj spiva skoraj vedno na sidru, nato poskušam uganiti »kako zgodaj je«, čeprav me ura v resnici sploh ne zanima. Bolj kot to, mi je zanimivo, kakšne barve je svetloba, kako je osvetljen svet v okolici. In ko prvič odprem oči, sploh še ne pomeni, da sem se tudi zbudil. Samo bekaj detektorjev je začelo delati. Gregor morda v resnici še spi, ali pa zaključuje sanje. Tako sladki so ti trenutki. Barka, razen v dneh popolne bonace, malo »šeta sem ter tja in prinaša vedno nove prizore v to sobo, sobo z razgledom, sobo v kateri se prebujam vsa jutra. Pogosto utonem nazaj v spanec, ne za dolgo, pa vendar. In spet se zbudim spontano. Ni ure, ki bi me zbujala »na silo« in ukazovala, da moram vstati in zagalopirati v nov dan. Odpiram oči, kot otrok zvedavo pogledujem okoli sebe, poskušam ugotoviti v katero smer smo obrnjeni in kakšne barve je svetloba… 
 
Pogled iz sobe z razgledom na "gačice, moje curice";)
 
Noči so tako prijetno sveže, nikoli vroče. Prija, da sem ogrnjen z rjuho, več ni potrebno. A jutranje sonce je toplo in že greje. Rjuha, ki me je ogrnila in zaščitila pred svežo nočjo je hitro odveč. Toplo mi je, morda že pretoplo pod njo. Pokrčim noge začutim svežino burina (nočni veter) in pustim, da ti osveži »jajčka«. Pretegujem se kot mačka in poskuša začeti zaživeti nov dan, ki se ga veselim. Poln energije sem, »jajčka« pa »fresh«…! 
 

Danes je predviden severozahodnik. Jadranje bo možno samo s cikcakanjem proti vetru. Spet bi moral narediti kakšen premik severneje, a ne veva še točno kam. Prileti Janezov sms: »Smo na Premudi…uvala Premuda«. Odgovorim: »Zapuščava Molat in greva proti severu«. Janez: »V kolikor bosta tako hitela kot včeraj, moraš začeti bremzati pri Puli, da ne boš končal v Trstu« in še: »Če bosta šla po zahodni strani Premude, bom našel kaj hladnega v hladilniku za kapitana in kavico za tvojo posadko«. Odgovorim: »hladilnik pojačaj, kave ne rabiš odpirati 😉«.

In tako plan, ki ga zjutraj sploh ni, prileti kar po sms in kaj češ drugega, kot da se ga držiš. Janez, Maja in mlada Katerina, pa še nekaj….so naši prijatelji iz Vrsarja. Šifrer je že zdavnaj pel: »Za prijatelje si je treba čas vzet«, pa če bi ali pa ne. Meni je to jasno! In si ga in barka to fleksibilnost omogoča.

Razmere zahtevajo pošteno jadranje. Vetra ni kdo ve koliko, max do 14 vozlov, a za Lungo, glede da jadrava ostro v veter, to že zahteva prvo krajšavo glavnega jadra. In potem se začne tehnično jadranje in »žaganje« v orco. Razdalja, ki v ravni črti znaša 14 milj se podaljša in na koncu jih narediva 24. Ja kdaj bomo pa kaj nafte pokurili? 
 
 
Orcanje proti premudi!
 
Preostanek popoldneva preživimo pri »Janezovih«. Otepamo ose, z očmi božamo Majin trebušček, v katerem utripa novo življenje, Katarina nas vsake toliko polula, ker je že velika in ne rabi več pleničk in vse to nagradimo z »bravooooo« in ploskamo. Ksenija misli, da je spet v vrtcu in se spomni tiste: »Miška kaško kuhala…«, ki ji nato sledi: »žig žag, žig žag« pri čemer pa nisem več prepričan ali gre še za otroško izštevanko, ali misli, da še zmeraj orca… 
 
 

 

Janez me proti večeru povabi na lov s panulo. Janez je mornar, lovec, ribič, pilot, zdravnik in dec. In dec mora vsake toliko zapustiti ognjišče in oditi na lov. In midva sva deca! Greva!

Vrneva se brez ulova, jebi ga!   
 
 

3. - 4.7.22

In smo kjer smo…«lovimo izpred kuče«…


Zapuščava Premudo. Pomahava prijateljem, mali Katarini še posebej. Danes ima drugi rojstni dan. Janez in Maja že na vse zgodaj krasita barko, vse v čast slavljenki. Happy birthdav! Danes bo žur pri njih 😉. 
 
Tale slikica je pa samo za malo Katarinco ;)

 
Z jadranjem danes slabo kaže. Prav mi je, kaj sem se pa kakšen dan nazaj hvalil, da kdaj bova nafto porabila. Na sporedu je burja, pravzaprav bolj tramontana (veter iz severne smeri), kar pomeni zopet direktno v nos, a danes nisva razpoložena za novo žaganje. Vsaj do Ilovika nameravava kar premotorirati, tam je planiran pristanek in pavza, nato bova videla kako in do kam naprej. 
 
Podvodni greben "popeni"
 
Pri majhnem otočku nad Premudo je podvodni greben. Iz šestdeset merskih okoliških globin je tu le še manj kot deset metrov vode. Glede na veter, ki ga je cca vozlovje na tem predelu posledično vse penasto in belo. Kar poskočna plovba.
 
Ilovik, kolikokrat že mimo? Videti je da za »trdnjavo« na Sv. Petru, otočku nasproti Ilovika nekdo skrbi. Videi je, da je streha obnovljena. Kseniji želim pokazati kje pozimi nabiram limone, pa se nama zaradi vročine ne da »v brda«. Poslušamo in beremo, da je menda doma »pasje vroče«, na barki tega ni čutiti, drugače je, če stopiš na kopno.. 
 
Trdnjava na otočku Sv.Petar, nasproti Ilovika
 
»Unije bo dovolj za danes!«, odločiva in izbereva Vognjišče za sidrišče. Nemalo sem presenečen, ko vidim koliko je že bark v zalivu. Julij…Istra…čarter….ni kaj. Bolje, da greva čimprej domov, da si ne pokvariva vtisa.

V zalivu je že »Spectrum«, oz. Luka Renko, s katerim se poznava iz Predbožičnega jadranja (ustanovitelj in urednik spletnega portala »Pojalabanda«, pa še kaj…). Za razliko od naju, on z družino šele začenja dopust. Silvija, žena, je vsa zaljubljena v Cres, midva pa tudi, saj smo tam začeli naše navtično obdobje. Pozno ponoči je že, ko se razidemo s prijetno družbo in zaspimo vsak v svoji barki. 

Silvija ni zaljubljena samo v svojega Lukata....ampak tudi v Cres

------------- *** -------------

Jutro kasneje vstaneva malo zgodneje, kot sicer. Z severovzhodnim vetrom bi rada prišla čez Kvarner, kar uspa le delno. Pojavi se severozahodnik, na kar sva računala in vozila že v startu višje, tako da se je, v sicer blagem vetru z ostro vendarle dalo jadrati del poti tudi s tem vetrom. Del poti pa je glavno vlogo odigral »Yanmar« (ladijski motor).

Zgodaj popoldan pribrcava v Istro. Kot da sva na dvoriščem pred domom. »Samo mi, komiški ribari lovimo na Jabuki. Svi ostali izpred kuče«, se spomnim besed ribiča, ko je pred leti razlagal ob tem oddaljenem otoku, kjer smo se srečali. Ne vem zakaj mi to pride na misel, ko pridem do Istre, a mi. Mljet in ostalo je že tako daleč, »ne lovimo več tam«…približujemo se kuči…

Na sidrišču na jugovzhodni strani Premanture je že toliko živžava, da imam občutek, kot da sem »na bazenu v Dolenjskih Toplicah«. Iz ene od bark veselo nažigajo techno glasbo, da »imamo vsi nekaj od tega«, materi jim cigansko. Kozice iz Murterja, pripravljene s testeninami malo popravijo vtis o dnevu, večerna »nevihtica« s kratkotrajnim dežjem pa zopet ne. Za pestrost poskrbi jadrnica, ki pozno zvečer sidra in se po prvem nevihtnem pišu, že v noči presidrava… posledično dobim »tesnega kolega« ne daleč stran. In spati tudi ne morem zunaj, pas mater, ker dežuje.
 
Benti in sever! Jug je zakon in pika, to govorim že ves čas!
 
 

5.7.22

Ob Istri do matične luke, a »zabremzamo« pred njo!


Noč je bila pestra. »Modela«, ki se je »naguzil« s presidravanjem sredi noči v nesprejemljivo bližino, sem imel kasneje skoraj v naročju. Veter je namreč pričakovano obrnil in sosed je bil…to je sedaj resno in brez heca…en meter pred kljunom barke. Svetim v barko z močnim reflektorjem, oddajam zvočne signale, pa nič. Glede na razpoložljiv prostor za sabo, ki nastane po obratu vseh bark v zalivu, si lahko privoščim in kaj mi sploh drugega preostane, kot da spustim še več kot deset metrov verige in se oddaljim. Zdaj imam pri šestih metrih globine menda že šestdeset metrov »ketne« v vodi…to pa je razmerje, ni kaj. Če bi ostal kjer sem bil, bi bil spečemu »švabu« tako blizu, da bi lahko celo noč skrbel zanj in ga pokrival, da se ne bi prehladil….

Zjutraj ga vprašam, če ima dober spanec. Menca nekaj da niti ne, pa mu hitro razložim, da mu lahko jaz napišem »izvide« in da spi »ko ubit«…Nič mu seveda ni jasno, zato mu opišem nočna dogajanja. Pravi da: »Es tut mir Leid« (žal mi je) in meni je seveda »tud' Leid«, da ga nisem uspel zbudit' in bi on telovadil namesto da sem jaz. Pas mu mater njemačko in gremo »weiter« (naprej).

Jutranja vremenska napoved ni preveč simpatična. Obetajo cel dan možnost neverinov (neviht), kar ne razumem najbolje, saj imam občutek, da se je prehod frote dogajal že ponoči…Bilo je tudi kar nekaj dežja, kar je bilo blagodejno za, kot slanik nasoljeno barko in barka bi bila zjutraj tudi čista, če se ne bi na dveh koncih kvalitetno »usral« galeb in jaz si ne bi rabil takoj zjutraj prati rok, če ne bi zagazil v ta »dar narave«… 

 
Trideset milj je še pred Lungo. Tam, v Vrsarju, bo konec etape in konec letošnje zgodbe. Nimam veliko upanja, da bo v dnevu, ki je pred nama kaj dosti jadranja in vesel sem, da se motim. Osem vozlov severozahodnika v resnici omogoči lepo jadranje . Vala pa je kar nekaj, najverjetneje od nočnega razvoja vremena pri zahodnih sosedih Italijanih, ker so bile močnejša neurja. Tu na jugu Istre je šla preko nas samo krajša nevihta, ki prinese seboj kratkotrajni močnejši veter. Valu se izogneva v Fažanskem kanalu. Pred tem celo spustim glavno jadro. Ne mudi se nama nikamor. Prednje jadro bo zadostovalo. Želel bi umirjeno drseti po Morju in tu v fažanskem kanalu seveda je zavetje pred valom. Na nebu je polno kipečih oblakov, ki jih z navdušenjem opazujeva. Vsake toliko se pojavi kakšna prepoznavna figura...

Lej faco...

 
A vidiš teto s "čučko"?

Pravzaprav, bolje da priznam. »Bremzam!« Nočem namreč, da se »zgodba« prehitro zaključi. Jadralci nismo igralci, ki bi nastop lahko podaljševali s ponovnimi prihodi na oder po aplavzih. Lahko pa »igramo počasi« in s tem podaljšujemo nastop… 

Tako nekako bi opisal te milje proti Vrsarju! Slaba napoved je pozabljena. Razvoj vremena v realnosti ponuja drugo možnost. Kot darilo, kdo ve od koga! Hvala! Vsekakor lep, zelo zelo lep jadralski dan, ki še kako sovpada z razmerami, ki sva jih večinoma imela v mesecu dni, ki je za nama.

Postajam vse bolj tih, kar se praviloma lahko zgodi samo če imam 40 vročine, v resnici pa me, kot vedno ob zaključkih daljših plovb, »meče na mehko«.

 

 Link na You Tube: https://youtu.be/-fw6oNIMETE

Vse vem, a delam se, da ne vem…Iz milje v miljo je vrsarski pristan bližje. Morju, vetru, Lungi in vsemu dodam glasbo, Kseniji pa ponudim penino, ki sem jo med prtljago skril pred odhodom. Ni bila namenjena »nekemu dnevu«, »neki priložnosti«, namenjena je bila trenutku, ko bo kapitan vedel, da je zopet pripeljal barko in posadko srečno in zdravo nazaj….

Kapitan v "zdelanem predpasniku, ki je dal nekaj skoz' na tem dopustu", ponudi penino...

 

 

Lahko bi šla v marino, na Lungin privez. Lahko, še posebej če upoštevamo da vreme dejansko še vedno ni stabilno. Vendar! "A smo jadralci, mornarji, al' pezdeti?" in spustiva sidro v zalivu namesto, da bi šla na privez.

Grška solata, vedno spomin na te vode...

Grška solata, je zaključek dneva in spomin na plovbe po grških vodah. Prihodnje leto naj bi bile spet na vrsti, a me bo najverjetneje odneslo v neka čisto druga Morja… 

Sonce, voda, zrak, svoboda...

 Večer preživiva v kokpitu na predstavi…Predstava se morda imenuje »Dopust na Lungi 2022«. 

 

Gledava izbor posnetkov tega potovanja, ki sem ga sestavil med potjo v ta namen in obujava spomine. Kar ne moreva verjeti, da sva to igro igrala pravzaprav sama. Ne, ni res…glavna igralca sta bila Morje in Lunga, midva zgolj sopotnika….

……..****…….

Ko to pišem je ura že pol dveh zjutraj…Ksenija spi, v kokpitu nasproti mene. Tema je in že dvakrat sem se že usedel na vrečko s »slanimi štapiči«(bobi palčke)…saj menda ne rabim nič dodat', a ne?

 

6.7 - 7.7. 22

Kje sem?

Zbudim se zunaj v kokpitu, kot že tolikokrat v zadnjem mesecu. Odprem oči, skatapultira me. Okoli mene sami jambori. »Je sidro popustilo?« me prestreli. Potem se zavem. V marini sem in se pomirim in uležem nazaj…Preverim še ali sem gol, to menda za marino tudi ne bi bilo ok, pa nisem in poskušam še malo zaspati. Zgodaj je še. Vsi še spijo. Mir je malo kasneje se bo zopet začelo »gomazenje turizma«.

Včeraj dopoldan sva se še zbudila na sidrišču pri Vrsarju. Hočeš nočeš je bilo potrebno narediti še ta  kratki premik iz sidrišča do matičnega priveza v Vrsarju. A pred tem še v miru zajtrk in kavica. Delava se, da dopust še traja…V resnici veva, da je pred nama najbolj tečen dan, pakiranje in pospravljanje barke! Uf….

Nekako se prebijeva tudi čez to, ob obilo pavz seveda. Motiva ni nobenega, a je delo, ki mora biti opravljeno. Delovnega elana je še manj, preprosto nisem še preklopil na celino. Ne vem zakaj bi moral kaj delati hitro, če lahko počasi, kot v dneh, zadnjih trideset dni…Vem da ne jadram in ne motoriram, a nisem pripravljen funkcionirati na več kot »pod štand gasom…«, kot se reče tistim minimalnim obratom, ko motor dela še v »leru« (prostem teku). Kdo hudiča si je izmislil to celino?

Trideset dni Morja je za nama. Popolnoma brez plana sva zapuščala Vrsar takrat. Potem se med potjo, tu po Jadranu odločaš sproti. Greš po zunanji strani Dugega otoka, ali notranji? Kaj boš naredil s Kornati? Je v planu morda Zadrska tržnica in je zato potreben priobalni kurz? Znajdeš se pred južno Dalmatinskimi otoki. Kaj pa sedaj? Vis? Lastovo? Morda še bolj ven? Sušac? Jabuka? Brusnik? Celo Palagruža. Kaj pa če Tremiti ob Italijanski obali? Bemti, pa saj do Viest, tudi tam, sploh ni daleč…Ja, to je barka, barka, ki ti omogoča svobodo, da plane postavljaš sproti, ali pa jih sproti podiraš…

Na Žirjah, pod Kornati, je padla odločitev, da Vis, Lastovo in vse ostale še bolj zunanje otoke letos izpustiva in potujeva nekako v liniji Hvar, Korčula, Pelješac, Mljet. In sva. Odločitev je bila prava. Jug poraščenega in divjega Mljeta je bil najjužnejša točka, čarobni zalivček, kjer si kot v žrelu vulkana, pa menda najbolj romantični zaliv na poti. Vmes pa polno polno dogodkov in občutij.

Vreme je bilo, razen nekaj izjem, pretežno stabilno, vetrovi prijazni. Vročina, ki jo je na barki bistveno lažje prenašati kot na celini, se je začela šele v drugi polovici meseca. Noči tako prijetno sveže, so omogočale prijeten spanec. In ptic je bilo slišati vsaj jutra toliko, kot da sva v gozdovih. Škržati so »prišli na dopust« šele kasneje. Začela sva potovati še krepko oblečena in ko pospravljava vso to opremo, nam »ni jasno«, zakaj sva jo sploh vzela sabo, a je prišla prav. Junij je junij…v vseh pogledih!

Ena od značilnosti letošnje plovbe so tudi vsa ta prijetna, prav tako ne načrtovana srečanja, na letošnji plovbi….

Lapi z ekipo, Borut iz »Enjoya«, pa Jaka kasneje. »Kaja« na Žirjah in Rogoznici, »Barbi III« z Barbaro in Branetom na poti proti Grčiji s polno zapletov, da je še naju želodec bolel ob novicah. »Elektro«, predvsem pa kapitana, smo ujeli na Pelješcu in slavili prihod novega zemljana, petega vnuka. In na Pelješcu sva srečala tudi Braneta in Natašo na njunem prvem pomorskem potovanju. »Vihra« je mahala in čakala nasproti Milne na Braču. »Katarina« z Janezom in njegovo mlado družino in enim članom še v trebuščku nismo falili na Premudi. »Spectrum« sem imel končno priliko srečati še poleti, ne samo decembra na Predbožičnem jadranju. Iz Predbožičnega jadranja je tudi Milan, s katerim smo si pa res le pomahali že ob Istri. Na Predbožičnem jadranju sodeluje polno »odbitkov« in včasih se mi zdi, da je Milan med nami še edini »gladek«, a še to samo zato, ker se tako piše 😉. Vlado je čakal z mureno, a smo bili predaleč. Vojko je nekaj ur pred tem, ko je Lunga spustila sidro ob Unijah, Unije ravno zapustil. Franjo je bil kar nekaj časa v bližini, a se naše poti niso križale. Maja je bila ob prehodu v Proversi oddaljena le nekaj bark nazaj. Pravzaprav je osebno (še 😉) ne poznam. Združuje naju »fb« in očitno tudi ta Blog. In kar na enkrat je priletela njena fotka na telefon in na njej Lunga v Proversi, slikano od zadaj. Kaj takega pa še ne. Za crkent. Lahko bi seznamu dodal še tiste, ki se poznamo in imajo svoje barke nekje na tej poti na privezih, a jih v tem obdobju še »ni bilo na vodi«…Ale, Zdene, Duško, Mauric in Mare s svojo harmoniko, pač še niso izpluli. In večkrat se mi je zazdelo, da barka drsi po Morju na področju, kjer »Barbara«, ta "Morski kit, spodaj na Morsekem dnu nabira školjke ali pa išče svoje hobotnice…

Od kje vsa ta prijateljstva, poznanstva? Hm…Vsekakor so plod dolgoletnega pomorstva, nekaj iz kasnejših časov in možnosti »druženja preko socialnih omrežij«, nekaj na račun Bloga seveda. Lunge kot barke, s svojim prepoznavnim logotipom pa tako ali tako »ne moreš falit«. Smo različni tako ali drugače, a očitno pripadamo istemu »plemenu«…

Nikoli ne bom pozabil, kako me je v eni od oceanskih noči, ko sem imel neskončno veliko časa razmišljati o marsičem, dobesedno »oblilo toplo spoznanja«, da imam veliko prijateljev in da je prijatelje imeti veliko bogastvo.

In sem bogat!

……..****…….


Čas je da sestopim na zemljo. Trideset morskih dni je minilo. Bilo je lepo potovati in imela sva se lepo, zelo lepo. Prijazno vreme je veliko prispevalo k temu, medsebojno dobro razumevanje pa še več! 

Še sem na barki, a čez nekaj ur jo zapustim (do naslednjič seveda). Laksi so »zameštrani«, panule potrgne, travarico smo spili. Pas mater! Kaj naj sedaj? Naj grem domov »na koline«? 

 

Ne ni tako hudo. Kolpa čaka in štorček bom spet s takim veseljem postavljal. Lepo bo spet sedeti ob ognju, srečati krog prijateljev, ki spadajo tja in se pogovarjati o marsičem. Lep občutek, da zaključek nečesa predstavlja začetek drugega. Saj veste, da rad rečem: »Živeti je lepo«.

Pišete mi, da sem hedonist…a da sem? Ne vem! Vem pa zelo dobro, da ne prenašam v življenju ljudi, ki non stop jamrajo, pa v resnici nimajo pravega razloga zato, ljudi brez volje in energije. Prav je, da se življenja veselimo takrat ko ni večjih težav (brez njih tako ali tako ne gre) in širimo pozitivno energijo!

Zdaj je pa menda res čas da zaključim. Vidim da že »malo nakladam«, v resnici pa zato, ker mi je vsakič težko ko zaključujem Blog, vezan na daljšo letno plovbo… 

Pas mater...in zmeraj mi na koncu "nekaj v oko pade"...potem je pa rdeč...


 Predno pa se razidemo, skupaj poslušajmo še:   

  https://youtu.be/nUIJzAFqF64

 

  (Konec)

44 komentarjev:

  1. Spet bomo uživali ob branju in podoživljali skupaj z vama...

    OdgovoriIzbriši
  2. Draga prijatelja, dober veter in mirno morje!!!

    OdgovoriIzbriši
  3. Se veseliva branja. Ptujčana želiva mirno morje in lep dopust.

    OdgovoriIzbriši
  4. Uživajta in dober veter želim!
    LP Miran

    OdgovoriIzbriši
  5. Joj joj, pri takih zapisih nikoli ne vem, ali bi se smejala ali jokala ... Vsekakor si pa zelo dobro predstavljam vse skupaj. Mogoče bo pa naslednja "iglica" še bolje prijemala, pustita času čas. Midva sva letos po neumnosti zapela najino vabo (v dno na 5m), nakar jo je Rok nemudoma zamenjal z navadnim plehnatim blinkerjem in od tistega trenutka dalje po min. 5 komadov/dan. Včeraj sidrana v Istu, cca 5 bark še po zalivu in par na pomolu. Pravljica. Danes pa Rab in sedaj, ko to pišem, nočna vožnja čez Senjska vrata v matični pristan. 14 dni v tem času je bilo prekrasnih, a tudi kopno ima svoje zahteve, ki jim ne moremo reči ne. Varno zatočišče v četrtek vama želim in dober veter naprej! Se veselim branja. Lp

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Bravo Maja in Rok. Ko enkrat okusiš Morje v času, ko ni še "vse horde", ga ne moreš več drugače. Lepo si napisala. Užibajta še naprej.

      Izbriši
  6. Naužijta se Morja, sonca, mediteranske hrane in kapljice, pa seveda - ljubezni in harmonije! :-) Ksenija

    OdgovoriIzbriši
  7. Gregor tvoje besede so za ljubitelje morja kot veter za jadrnico.
    Šeeeeee 😊

    OdgovoriIzbriši
  8. A je bila tudi kakšna dalmatinska pjesma?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ni blo....ker ni bilo tebe Mare, a ha ha ha....!!!!!

      Izbriši
  9. Plujemo z vama 😊
    Jojjj tiste sardele, Gregor! 😍
    Fotografije so umetniške! 🤩
    Zapis o mladem paru pa tako pravljičen in gledalci smo mi, ki beremo. Ravno ti igraš glavno vlogo! 😊
    Barbara Nonis 🐳 alias Morski kit

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Lepo napisano Barbara. Hvala in kot sem že dejal, ponovim še tu: Igre so različne. Lepo če so v gledališču tudi gledalci, šele takrat je zgodba popolna...

      Izbriši
  10. Gregor, lepo te je brati. Uživajta.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Luka, lepo bi se bilo kdaj srečati na Morju, da se ne bova videvala samo na Predbožični ;)

      Izbriši
    2. Startamo šele ko zaključi šola, tako da se mogoče srečamo ob tvojem povratku in naši poti na jug... Bom spremljal kje si.

      Izbriši
  11. Komaj teden dni plovbe je za vama, pa sta doživela že toliko lepega! Naj se nadaljuje...

    OdgovoriIzbriši
  12. Uživam v branju čeprav iz bolniške postelje. Želim vama še naprej uživaško popotovanje z vsem, kar spada zraven in pri tebi Gregor je tega veliko.
    Dušan z Galeba

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ojoj Dušan, upam da ni kaj resnega; te pokličem.

      Izbriši
  13. Fouš,na muuuč!lp Taja

    OdgovoriIzbriši
  14. Za večerjo pa lastovica in kovač. Gurmansko ni kaj. Uživajta še naprej.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne, toliko pa spet ne. Najin je bil "šanpjerko", ga je bilo popolnoma zadosti.

      Izbriši
  15. Včasih sem bral Dolenca, zdaj pa ... Mirno morje, dober veter in dva prsta "vode" pod kobilico LP Franjo P.S.: od Sobote bom okoli Brača in Šolte, morda se srečamo...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, lepa misel. Nič si ne domišlljam. Enim je všeč, drugim manj. Pišem za svojo dušo in somišljenike.
      Op.: ja počasi se bova moral vračati, a kakšen dan, sva, tri, ostaneva še tu na jugu. Lp

      Izbriši
  16. Mljet 😍 tisti kotiček raja je pa tako čaroben, da sem ti hvaležna, da si nas popeljal s sabo. Kakšna harmonija in združitev z naravo.
    Gregor nasmejal si me do solz s tvojim nastopom na Evroviziji! In še v marsikateri vrstici!
    Tvoje slike so umetnine!
    Šeeeeee 😊
    Pozdravček obema,
    Barbara Nonis

    OdgovoriIzbriši
  17. Vedno tako lepo napišeš Barbara!

    OdgovoriIzbriši
  18. BARKA KATARINA3. julij 2022 15:36

    Hvala Ksenija in Gregor za lep vecer, dobro vino in simpaticni fotki. Uzivali smo z vama! Vesel bom, ko panulo zopet povleceva skupaj. Mirno morje na sever, nas kurz pa je se proti jugu.

    OdgovoriIzbriši
  19. Lepo.
    Čestitke za lep dopust.
    Upam, da se tudi mi še kdaj ujamemo na morju.

    LP

    J

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zakaj pa ne, sam ne vem kdo si?

      Izbriši
    2. Se opravičujem, Miha Brank tukaj,,, saj smo skupaj toplozračno gretje (oz. izpuh) na Lungi skupaj šraufali,,, Sončna uprava Edvard Brank sp

      Izbriši
  20. Hvala ti za vse zapise, Gregor, vse sem prebral, precedil sline, zlepil prste, preštel ribe... UŽIVANCIJA,, HEDONISM. RESPECT. zelo lep komad ob vračanju proti Vrsarju,,, zaupaš naslov? Upam da se kaj vidimo)) LP!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. ;)
      Glasba: Majesty - Madrugada
      https://youtu.be/LfGx1Eo1nSY

      Izbriši
  21. Hvala, ker sta nam krajšala čas do našega odhoda... Se javimo s poti proti Grčiji...
    https://www.youtube.com/watch?v=8DgTK8KfMN4

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mare...pas mater! A veš da sem si spet nekaj "uč" nasmetil"....Hvala za tako lepo pesem!

      Izbriši
  22. Aja, pa še to: 20 let sem bil "pomorec" po Jadranu v stari Jugi in ne današnji "FB morjeplovec". Vmes pa še "muzkonter" v bandu.
    Bilo je lepo.
    Sedaj pa je to "passe". Barka na "corpu kortu" pod bajto, z glasbo pa zaradi zdravja ne gre več...
    Ja, manjkata mi Muzika in Morje!

    Oh, saj bodo kmalu cipresine koreninice vse vzele ven...


    OdgovoriIzbriši
  23. Corpo morto pod hišo: https://www.adriablue.net/fotogalerija/barka_je_spet_doma.html

    Pa še eno zlajnano skladbo (vsako dobro stvar je treba vzeti, poizkusiti ali poslušati maksimalno oz. na glas): https://www.youtube.com/watch?v=iQzB5T_B_iI

    Bilo je lepo, ko smo jadrali čez Kvarner proti jugu, brez motorja, samo valovanje valov...muzka seveda na kasetah in "in skoraj na full", moji turisti so bili "mokri"...zjutraj pa sem jih zbudil na Susku ali nižje.

    OdgovoriIzbriši
  24. Gregor,
    ker so ti všeč "lepi trupi bark", ki lepo "jadrajo", ti pošiljam en link (ne morem iz tvojega "repertoarja" v blogu).
    Muzika "good", ostalo pa tud (glej desno, poleg dobre glasbe. Dons je važn "image" ne sam dobro sidranje...):
    https://www.youtube.com/watch?v=aLnZ1NQm2uk&list=RD2J4kzl1LPVA&index=2

    Je...bi ga. Zdej spimo sami v kokpitu.
    Pa še "mir imamo-te".

    OdgovoriIzbriši
  25. Gregor, čudovito kako si združil vse, vsakemu poklonil del svoje sreče in združil v veliko družino, ki ljubi Morje.
    V pričakovanju novih vrstic, prav lep pozdrav.
    Barbara alias morski kit 😁

    OdgovoriIzbriši