Pas mater, pa se je speljal folk! Končno! Še kako razumem domačine, še kako…
Ni več »športnikov na motornih kolesih«, ni več »vijoličnih tekačev na robu infarkta«, ni več »gazel«, z najmanj desetimi kopalkami po zadnji modi, ki pa pravzaprav bolj kot na »gazele« asociirajo na »razpočene petarde«, ni več samovšečnih modelov z »radiatorji« in prepričanji, da so vse najlepše baybe njihove, ni več naparfumiranega folka, ni več jutranje gneče v toaletnih prostorih, ni več gužve na sidriščih, ni več, ni več, ni več….
….ostali samo še mi »pezdeti«, ki pa vemo, da sedaj prihaja na Morju najlepši čas, ki bo trajal tja do konca junija.
In to je čas, ko se nam nikamor ne mudi, ko morda vzamemo ribiško palico in poskušamo dialog z ribicami. Morda kaj preberemo, kar resni bralci sicer tako ali tako počnejo ves čas, mi malo manj resni pa si spet obljubimo, da bomo v miru prebrali knjigo, ki smo jo »načeli« predlani…Lepa svetloba nam položi v naročje fotografsko opremo, pozni popoldan, peškafodo (pribor za lov) v roko. In lovimo ter upamo.
Poseben občutek je, ko se odločimo da bomo jedli to, kar bomo ulovili. Drugega z namenom ne vzamemo sabo. Ulov je toliko več vreden in naše želje skromnejše. Ne lovimo na zalogo. Lovimo zato, da ne bomo ta večer lačni. Kako prvinski občutek!
Pozni popoldnevi so tako lepi. Barvna paleta obzorja se spreminja iz minute v minuto. Luna in mesečina za našim hrbtom med tem delata svoj veličasten prizor. Dolgo ostaneš zunaj, na Morju. Kot da nisi vedel, da bo noč in z njo kljub mesečini tema. Ne moreš in ne moreš prekiniti vsega kar doživljaš. Najraje bi zaplul v noč, ni pomembno kam in do kje…
To noč nisi pripravljen na ta izziv, ki ga barka še kako ponuja. Spustiš sidro v zalivu, ki si ga izbral. Spanje na privezu v marini, bi bilo tako, kot da si prišel iz savne in si s prekucom polil škaf mrzle vode na glavo. V savni to gre, tu ne. Toploto občutkov želiš ohraniti v sebi čim dlje.
Notranjost barke malo malo ogreješ, izbereš primerno glasbo, nadeneš si predpasnik, natočiš kozarec dobrega vina in začneš pripravljati tisto kar si pač ujel. Zdaj ti delaš teater. Narave ti je podarila del sebe. Veš in si ji hvaležen!
In kdo ve, kaj bo ta večer? Šporki lignji? Črna sipina rižotka? Kaj pa če bi kakšnega arbuna za predjed?
Vse en sam gušt…!!!
A si že na zimskem?
OdgovoriIzbrišiNe prehitevaj letnih časov ; ))))))) Saj smo še v kratkih hlačah ;)))
IzbrišiKje se dajo naročiti lignji na šporko? ;-)
OdgovoriIzbrišiNajprej moraš "ujeti" Lungo in na njej Gregorja...potem je vse lažje ;)
OdgovoriIzbrišiIn popotovanje se začenja, Jadran tudi ni tako velik ;-)
IzbrišiGregor, ti tvoji zapisi so na nivoju res dobrih piscev. Uživam v besednih zvezah kot so športniki na motornih kolesih in vijolični tekači na robu infarkta, pa to sta samo dve vzeti iz te objave. V vsakem od zapisov jih kar mrgoli, tako da se meni ponavadi od smeha solzijo oči. Bi bilo pa tole še veliko bolj fino brati kot knjigo, ki se lista, diši, prebira ob zimskih večerih ...(Zbrana dela mojega Morja - samo ideja ;)))
OdgovoriIzbrišiHvala Maja. Ampak...ne se hecat. Čakaj da se malo umirim...a tega še ni videti "na obzorju", ha ha.
IzbrišiPoglej Gregor, Maja ima popolnoma prav! Zbrat VSE na en kup! Zdaj, ko je penzijon s teboj, ko bo malo več časa (saj vem, penzijonisti RES nimajo časa), ko bodo tisti prvi sladki dnevi svobode za teboj, potem mogoče res zbereš vse v knjigo. Saj veš, takšno posebno, kot si sam. Pa dosti uživanja še naprej! (Pošiljam iz Štajerske prestolnice)
OdgovoriIzbriši