Ko se vrneš domov, dragi v objem in je v hipu mokra….

Za sabo imaš regato. Ni prizanesla z mokroto, Ma če smo prav iskreni, je kakšna ploha padla tudi od znotraj, »a pust'mo stat«, bi rekli Primorci. Glavno je bil vendarle dež, ki je spremljal zadnji del te zimske regate, »regate na pas mater«, regate za »pleme krjavljov« kot sem že napisal. Prideš potem domov, ko je vsega konec in ko si spet spoznal, da bolj kot si star, bolj si nor…in padeš dragi v objem in draga je v trenutku mokra…

...ma je mokra zato, ker si ji padel v objem s polnim naročjem mokrih jader, da smo si na jasnem. In zaveš se vrednote »toplega doma«, saj je potrebno vso to konfekcijo posušiti.

Postaviš na glavo vse ustaljene »regule«. Do nadaljnjega je onemogočeno pranje ostalega perila, ker je dostop do pralnega stroja onemogočen. Kar si prinesel domov pa je tako ali tako kvalitetno oprano, v »sušilca« pa ne bo šlo, ker je jader preveč 😉))). In ravno ta prostor je tudi ogrevan in valjda ima sedaj prioriteto sušenje jader. Najprej »špin«! 

 

Matematika in logika tu zdaj zatajita. Kvadratnih metrov tega barvitega jadra je mnogo več kot je razpoložljive talne površine, torej je potrebno koristiti še tretjo dimenzijo. Jadro napolni kar lep del volumna danega prostora. Sam si sredi tega »buhtečega cumulonimbusa« in samo glas drage na višnji oktavi iz hodnika: »Kako se bomo pa zdaj gibali tu…???«, ti daje orientacijo v katero smer jo moraš vžgati, da boš našel izhod iz toplega prostora, napolnjenega s tem tankim barvitim materialom. Pravzaprav se počutiš kot angel med oblaki, a vtis ohraniš zase…Naslednjih nekaj dni prekladaš in prekladaš vso to gmoto iz leve na desno, iz desne na levo, od spodaj navzgor, od zgoraj navzdol iz leve spodaj na desno zgoraj iz desne navzgor na levo spodaj. Polno si zaposlen z vsem tem in od tebe pri ostalih družinskih opravilih (spet) ni nič. Sto dvajset kvadratnih metrov zahteva čas in ljubezen. Vstop v prostor je onemogočen, pravzaprav nezaželen, tudi zato na primer, da draga ne opazi, da se je v njenem čevlju, ki je tu ostal od prej, medtem nabrala ljubka »lužica« od iztekajoče deževnice mokrega jadra in ki jo previdno odliješ, da ne pride do »debatnega krožka«…

Prostor je »reserve only for špin« in amen!

A pravljice ni konec, pravzaprav se dogajate dve istočasno, ker…., pa ne moreš verjet« tudi prednje jadro, genoa, je vsa mokra in tudi od nje vse teče. Ljubezen do Istre je res neizmerna. Še dež, ujet v jadra si prinesel domov. Kam s tem jadrom? Na sreči obstaja v hiši v kletnem prostoru še ena »žur soba«….tu razprostreš genovo. Prostor, pogosto napolnjen z vonjavami in produkti »konobe kod Gregora«….je sedaj poln prednjega jadra. Zgodba se ponovi…jadro se suši. 

Še vedno pa ne peremo in sušimo ostalega. Ksenija previdno vpraša če bi manjši sušilnik vendarle lahko malo uporabljala. Zgrožen sem! »Pas mater. Tu vendar sušim škotice špinakerja, »life line«, varnostne gurtne, barbera in še kaj. 

 

Le kako ji pade na misel kaj takega«, pomislimi in grem obračati robo, kot bi šel obračat suhomesnate izdelke v »šije«.

Prešine me fenomenalna ideja, da bi genovo lahko lažje raztegnil po bivalnem prostoru. In jo. Zdaj je tu totalna blokada življenja, a jadro se da tako lepo razpeti preko sedežne garniture. »Tack« zataknem pod omaro, »Clew« za nogo stola …in vem, Head rogelj bi pravzaprav spadal na vrh novoletne jelke. Spet se mi zdi da sem v »cumulonimbusu«, Kseniji pa vse bolj, da je v norišnici… 

Ampak veste….ko zvečer lučke novoletne jelke osvetlijo prostor poln jader…je pa nebeško lepo. 

Počasi mi je jasno od kje ideja za ime »Predbožično jadranje«….

Pred božičem startamo, do Božiča se pa sušimo...😉)))

Amen! 

Op.: Če do Božiča ne bo suho....bomo na ta večer prepevali:

Sveeetta noč

blaaaažena noč

vse že spiiiii

Samo genova se še kar suši....