2. julij 2015

Jadranske "razglednice"

(28. junij - 28. julij 2015)

Bi, ne bi, bi ne bi…je dolgo časa dvobojevalo v meni, ob misli na pisanje bloga med letošnjim dopustom.  Odločitev za »da« ja padla kasneje, v zalivu Sakarun na Dugem otoku. V Blogu »moje Morje« navsezadnje še ni zapisa dopustovanja po Jadranu, kjer pa se vendarle največ klatim. Pa naj bo! Ne bo šlo za kronološko zapisovanje dogodkov, bolj zapise določenih dni, dogodkov, tega pač, kar se mi bo zdelo vredno zabeležiti. Pisanje bloga je vsekakor delo, a tudi izziv. Dan ob tem na nek način doživljaš drugače,  intenzivnejše. Fotografija ima možnost, da ne postane sama sebi namen…hm, no ja….pa zaplujmo!

Ponedeljek, 29.junij 2015 – Odklop št.: 1

Vkrcavanje in priprava barke na potovanje je vedno kaotično, stresno in utrujajoče, kot da ne bi bili dnevi pred dopustom  že dovolj naporni. Ne vem kaj je bolj zoprno. »Vkrcavanje« ob prihodu ali »izkrcavanje« ob odhodu. Pravzaprav oboje. Oboje sovražim. Z razliko, da »vkrcavanju« sledi plovba, »izkrcavanju« pa ..., pa menda res na rabim zaključiti stavka, a ne?
Pozno popoldan, pravzaprav proti večeru, vendarle izplujeva, samo do prve priložnosti za sidranje, samo da prerežem popkovino s kopnim, da zbežim od divjega tempa vsakdana in navsezadnje, da se ves prešvican prepustim Morju, da me očisti in sprejme … Ne morem še odklopiti, vem da sem še ves napet, vem tudi, da bom kmalu prestavil »na druge obrate« a zdaj preprosto še ne morem.
Ob otočku Koversada sidrava, obujava spomina na davna leta, ko sva tu postavljala šotor in misli na navtiko sploh še ni bilo v glavi in gledava otoček "Lungo" po katerem je naša jadrnica "Lunga" v letošnjem letu dobila ime..."Lunga" s katero prvič odhajava na dopust...



Otok Lunga


Torek, 30.junij  - sreda 1.julij 2015 – Odklop št.: 2

Najslajše je izpluti brez cilja in se sproti prepuščati odločitvam. Nisem »oficirski« tip kapitana. Meni dogodki prihajajo nasproti in jaz se jim prepuščam. Izplujem »kad stignem«, pristanem »kad stignem«, je pa res tudi da skuham, skuham pa morske dobrote še kako rad, tudi »kad stignem«. Ko smo že pri tem. Ni jih malo, ki so bili deležni moje kulinarike sredi noči, ko sem jim moral skoraj »kofe« kuhati, da so zdržali, ha ha. Tudi zato mi ta, kot rečem, »glavna letna plovba« tako zelo veliko pomeni. Zakaj? Preprosto zato, ker lahko živim kot sam želim, s svojim tempom in daleč stran od sveta, v katerem se »fantki«in »punčke« igrajo, da bodo živeli večno in da bodo vzeli seboj vse, ko se bojo … oprostite… stegnili!

Prve milje so zgovorne. Na vodi je vse polno nadležnih »moskitosov«, kot rad imenujem »gliseraše«, ki drvijo mimo kot ponoreli in imamo jadralci marsikdaj občutek, da neskončno uživajo, ko nas premetava v njihovih brazdah… Nad nami pa anticiklon …maestral boža jadra in dušo …Kseniji  predlagam: «Pojdiva stran od tega, pojdiva daleč stran od obale, tam teh »pezdetov« ne bo. Tam bo Morje in ne morje! Noč bo polna mesečine. Prepustiva se plovbi, kot jo poznava!«

In začel se je dopust!



Ko si daleč zunaj se moraš sprijazniti z "velikimi brati", ki jih "tvoj dopust" prav nič ne zanima...


Plovba dan in noč je vedno "praznik". Po odločitvi zanjo nastane v trenutku nekakno posebno stanje na barki. Konec je vseh napetosti vezane na časovne okvire. Postaneš svoboden in začneš "ŽIVETI NA BARKI", vsaj jaz doživljam tako...

In sonce se pozdravi z luno in zaveš se svoje majhnosti




 Zunaj je noč, barka drsi v mesečini... in ob vsem, nastaja dobeeeer brodettttt!


Jutro pozdravi pastelno barvit.  


Po cca 24 urah plovbe in 88 miljah spustiva sidro v zalivu Sakarun. Kdor ga pozna, ve kako lepo je tam... Lepše ne bi mogla začeti dopust!

Sakarun

 

Četrtek, 2.julij 2015-jebote Mežanj...po morju plava kit...


Ob cca 11h zapuščava Sakarun. V Kornatih čakata in vabita dve novomeški barki, kolegi iz jadralnega kluba.  Zaplujeva proti njima. Računava na NW veter in lepo jadranje v pol krme. Spotoma, nedaleč stran od sidrišča, kjer sva spala, se nameravava ustaviti ob otočku Mežanj. Prijatelj Milan, potapljač, vedno razlaga, kako lepo potapljanje je tam. »Lungo« zasidrava na jugo vzhodni strani otočka in že zvedavo »šnorhljava« po okolici. Nič posebnega ni videti, ali pa pričakujeva preveč. Razmišljam, če ni morda lepše na zahodni strani otočka, a do tja ni blizu. Ksenijo kmalu zazebe in se odloči za vrnitev na barko. Nadaljujem sam. Rt, kot da bi se odmikal. Pod vodo pa nič zanimivega, a vztrajno brcam naprej. Mika me, da bi se obrnil, a gre navsezadnje tudi za trmo in ponos…Voda je kristalno čista Zdrznem se, ko na dnu zagledan nenavadne sence, za katere se izkaže, da so sence jate galebov, ki  krožijo nad mano. Brcam naprej in pod vodo razmišljam: »Se mi bo kdo »vsral« na glavo«? Po krikih sodeč imam občutek, da sem jih močno vznemiril. Sence na dnu dajejo vedeti, kaj se dogaja v zraku. Kot izvidniška letala v nizkem letu so in ne bi se čudil, če bi me kdo od galebov kavsnil v golo rit…Da bi se obrnil na hrbet iz istih razlogov seveda sploh ni za pomisliti… Končno pribcam do želenega rt_a. Tudi tu ni noben presežek podvodnega sveta zato nadaljujem.  Je morda Milan mislil na zahodni strani? Celo večnost sem že v vodi. Ksenijo gotovo skrbi, ko me ni nazaj toliko časa. Kaj če je že nastala prava panika? Ne vem več ali naj  natepavam s plavutkami nazaj, ali naprej. Kje bo bližje? Pomislim, da bi bilo najbližje in najbolje, če bi šel ven iz vode in peš preko otoka, na drugi strani pa spet v vodo. Ali pa, da bi vsaj na vrhu lahko od daleč pomahal in sporočil, da je vse ok z mano. »Ja, to bo najbolje«, pomislim in že čofotam proti obali, da bi šel ven. A do obale je dooolgo plitvo in na dnu polno morskih ježkov. Držim z eno roko »tiča«, da ne bi bil na koncu še on kot ježek…auuuuu….Sledi prebijanje s plavutkami na nogi do kopnega, a mine tudi tu. Na kopnem si malo oddahnem, a sem pred novim dejstvom, in sicer, da sem bos in hoja po ostrih skalah je vse prej kot prijetna. Ne bi si rad razrezal vseh podplatov in prišel nazaj na barko ves krvav. Vztrajam proti vrhu, sicer nizkega otočka, da bi vsaj pomahal zaskrbljenki. Ne uspem, saj je proti vrhu otoček poraščen in med to zeleno golaznijo je polno bodečih rastlin. S planom, prepešačiti otok na drugo stran in se vrniti na barko, ne bo nič. Prebijam se nazaj, preko bodičavega osata in špičastih skal k obali. Sonce žge, da koža kar cvrči, v glavi pa šumi. Končno. Spet si natikam plavuti, a žal sem spet pred isto nevarnostjo, da se bom nasadil na kakšnega ježa. In kar vidim, kako se mi bo vseh 382 ježevih konic zagnojilo v koži (že doživeto v preteklosti…), po možnosti naj se zgodil, da padem na ježke na rit, e jej jej jej. Ok, akrobatsko se uspem vrniti v globjo vodo in spet nabijam s plavutkami v smeri proti barki, ki je hudičevo daleč in predstavlja si, kakšno skrb in paniko sem povzročil. Pod vodo pa sence »bojnih letal« (galebov) in spet misel na to, da se ne bi čudil,če bi si mi kdo vsral na glavo ali me kavsnil v rit…

…zdela se mi je cela večnost, da sem zopet zagledal barko na sidru. Z izrazitim nabijanjem s plavutmi povzročam špricanje. Želim od daleč opozoriti nase, češ »živ sem«. Končno pridem do barke, ves upehan. Predstavljam si »njo« z rdečimi očmi, vso tresočo, morda hlipajočo in v paniki…Vem, da sem naredil sranje, a nima pojma, kako sem se boril, kako bil v nevarnosti, da me skavsajo galebi, kako v nevarnosti, da pridem nazaj poln  ježevih bodic, kako sem skakal bos iz špičaste skale na špičasto skalo, kako sem vituozno hodil preko bodečih rastlin, kako sem se prebijaj proti vrhu, kako do tja sploh nisem prišel, kako me je vse isto čakalo ob hoji nazaj do morja in koliko sem imel nato zopet za preplavati nazaj do barke in pri tem čakati na driskasti preliv po glavi, ali pa da me skavsajo…

…. in pridem končno do barke… in srečam  v e d r e,  n i č  o b j o k a n e,  n i č   r d e č e   o č i…  in reče z nasmehom: »si bil pa kot kit…iz vode ti je gledala samo rit«....



  --------------------------------------------------------------------

 Nadaljujeva z vožnjo ob zahodni strani Dugega otoka. 








V Strižnji pri "Darkotu" čakata Gorazd in "Lapi" in posedke seveda. Pri Gorazdu je v posadki pomembna novost, kužka "Zoja"... Že nakaj časa ga zafrkavam, da je zdaj "gotov", ko bo začel jadrati s cuckom in da mu manjka samo še tista faza ko si bosta z ženo Asti rekla "ati" in "mami".... in se veselo zabavamo na ta račun. Zafrkavam pa se tudi sam na svoj račun, ko jadram letos z "bazilko" v lončku, ki mi je pustil na barki kolega, s katerim imava v solastništvu barko...Hudiča kam smo prišli ... jadrati smo začeli s cucki in "tegelčki" ... za crkent, ha ha ha.


Ati Gorazd z Zojo

in jaz, z Baziliko



---------------------------------------------------------------------------




Pri Darkotu v Strižnji:







 


 

Petek, 3.julij 2015 - Kornati - Kaprije


Večer pri Darkotu in z družbo se je seveda pričakovano zavlekel, ni bilo še nikoli drugače. Povedati si je potrebno toliko vsega...Nasledni dan pa je malce težja glava .... od vseh novic seveda. Sicer pa je bil to krasen jadralski dan v nežnem maestralu. Vreme je ves čas stabilno, kot si ga lahko samo želiš.
 
Nevarna hinavska čer "Bačvica" na vrhu Žirij - kormorani na nej pa kot "pogrebni zavod"
  
Sidramo v zalivu na jugu otoka Kaprije, skupaj z barko Asti. Kar ne moreš verjeti, da smo v sezoni v zalivu sami.... in ne moreš verjeti, da ni "inkasantov" ....

Pravzprav nismo sami. Vzide luna kot veliiiiiika oranžna krogla in dela večer pravljičen! 


 

Sobota, 4.julij 2015 - Pozdravljen Jadran - naj živi Fjaka!


V luki Kaprije, na otoku Kaprije že dogo nisva bila. Kot tudi marsikje drugje na Jadranu ne. Lansko leto sva plula s Srečotom (Srečo Pust) na Švedskem in Finskem, leto pred tem v Grčiji, pa še eno leto pred prav tako. Leto 2011 je bilo namenjeno Jadranu. Leto 2010 pa je bilo tako ali tako najbolj eksotično, saj sva imela možnost poskusiti oceansko plovbo v Francoski Polineziji (zopet s Srečotom, ki je v tistih letih jadral okoli sveta), isto leto pa sva poleti zaplula še v Črnogorske vode…Kar ne moreva verjeti, da je bilo toliko vsega v teh zadnjih letih. Jadran je ves čas ostajal na posebnem mestu v srcu. Vsa Morja so lepa, brez veze jih je primerjati med seboj. Vsa so posebna, vsa so vredna plovbe. Nikoli v teh letih nisem niti pomislil, da bi razvrednotil Jadran in Jadransko plovbo in po pravici povedano, sem se je letos zelo veselil. Tudi ni vseeno pluti z drugim, ali pa biti vlogi kapitana. In veselil sem letošnje plovbe tudi zato. V teh letih se seveda ni veliko spremenilo tu, v teh vodah, pa vseeno me fascinira marsikaj, kot bi videl prvič. Vse te ozke kamnite hiške dalmatinskih mest, z barvitimi »škurami«, ribiški čolni domačinov s svojimi značilnimi zvoki motorjev, ribiške barke, barvite mreže, sinjali, vse vse mi je zanimivo. In vse povsod je polno spominov in polno zgodb. Marsikje tudi spomin na »predežurane« noči a tudi na »prežurane« noči, ha ha. Pozdravljen torej Jadran, pogrešal sem te!




Dan začenjamo počasi…nismo kaskaderji, smo pač na dopustu. Za zjutraj je kava po zajtrku zadostni plan, da ne bi pretiravali…No ja, ker smo ipak »zorganizirani« nekako vrinemo v ta natrpani plan še »enga jegerčka«. Počasi, a z veseljem puščamo »Fjaki« da nas kuži…



Na FB najdem po naključju definicijo za Fjako:



                                                                   FJAKA:

"Fjaka je način života u Dalmaciji i to je nešto, što se ne može naučiti. Može se reči, da češ se prirodno prepustiti fjaki, kad se doseliš u Dalmacijo. Fijaka se može opisati kao psihofizičko stanje uma u kojem se ne teži ni za čim. Tom stanju zapravo teži cijelo čovječanstvo. I dok se u nekim zemljama to postiže meditacijo ili postom, u Dalmaciji to dođe samo od sebe, kao dar s neba..."

                            ------------------------------------
 
Pristati v manjših lukah in opazovati domačine pri vsak danu, ja tako zanimivo!


 Srečanja s prijatelji so sestavni del plovbe in vedno tako lepa!


Gorazd

Asti

   

Nedelja, 5.julij 2015 - Faust in ostali izumitelji otoka...


Na otoku Prvič, sva šele drugič. Malo si ga želiva ogledati, ga malo bolj spoznati. Premami naju pred nekja leti, z Evropskimi sredstvi zgrajeni "Memorialni center Faust Vrančić". Na tega Vrančiča so otočani upravičeno ponosni. Je hrvaški izumitelj, sicer pa tudi  jezikoslovec, leksikograf, poliglot, govoreč sedem jezikov, škof  in diplomat, rojen 1551 na tem otoku


Muzej je posvečen predvsem Vrančiču kot izumitelju (v Benetkah je bila leta 1595 izdana njegova knjiga  Machinae novae – Novi stroji, v kateri je predstavil svoje izume (konstrukcije mostov, izkoriščanje vode kot pogonsko sredstvo, izkoriščanje vetra kot pogonsko sredstvo ipd.). V knjigi je predstavljena tudi skica padala, izum,  ki se menda pogosto napačno pripisuje Leonardu da Vinciju. Majhen otoček Prvič je očitno svetu podaril veliko osebnost!



Ob sprehodu po uličicah luke Prvič, kasneje srečava še enega zanimivega »otoškega izumitelja«. Prodaja domače olivno olje, vino in kis…vse po 200 Hrk. Vse seveda kot ekstra avtohtono… Bravo, očitno ni bil samo »Faust« tako pameten. Tip je nakladal v eno. Leta je plul po svetu, menda se bi skoraj poročil z Japonko, kar mu ne verjamem najbolj, da se je pa »ženil« z Japonkami pa že malo bolj…

Sicer pa se v dnevu ne dogaja kaj posebnega. Vesela sva srečanja barke »Črtica« in našega prijatelja Milana z družino. Dolgo se že poznamo, monogokrat smo se že srečali na Morju, tudi še v časih, ko je Milan plul še s svojo legendarno barko "Mico". Obujamo spomine in teh je veliko. Kot zapriseženi vegetarijanci spominom v čast namenimo »ene tri hladne travarice«.

Proti večeru pokukam še malo na svoj Blog in preverim obisk. Zanimivo! Lej ti to pisano mednarodno zasedbo.



Bere Filipin'c,  a to bo Uroš, Ksenijin sorodnik, ki se ni samo ženil s Filipinko, ampak se je tudi oženil…Danska, živjo Gregor (Ksenijin brat)…Bosna, tale »Bosan'c« mi je neznanka,očitno je zalutao... Makedončete, ojla Darja Švetova, lepo da bereš…Črna Gora (hej hej Finkovi, pa kdaj se vi mislite vrnit nazaj v Hrvaške vode)…Amerikanci,nimam pojma, sicer pa,  kje pa Amerikanci nimajo prste vmes…Grčija (kalimera Brane Grubar; spet se klatiš po Egeju)…Hrvaška, no to nas je več; eni celo ne priznajo, da me spremljajo, ha ha…Slovenija, tu ni kaj dodati. Stric Google pa očitno ni popoln, saj je spregledal Norveško, kjer se globoko v Fjordih skriva Srečo na svoji plovbi. Bermudke iz toplih krajev že nekaj let menja za »dolge gate« mrzlega severa.

No tako! Pozdravljeni vsi skupaj. Blog nas očitno združuje.


Ponedeljek, 6.julij 2015 - Ossi ... tja na Finsko ti sporočam ... izpolnil sem obljubo ...



Včeraj sva zvečer priplula v Rogoznico. Tu sva se že velikokrat kar dobro oskrbela. V bližini sidrišča, vzhodno od mosta je blizu manjša tržnica, celo z ribjim delom. Nedaleč stran je  tudi KONZUM, pa bankomat, mesnica. Več kot zadosten razlog torej, da je lokacija navtiku  interesantna. Najdeš vse kar nujno rabiš, še več pa tega, kar ne rabiš ...


Zalenjava
Avtohtone "Croksice"
Trajno sveže cvetje...žal plastične Bazilike ni

Darilni "zimski" programa

Pravzaprav sva bila namenjena nabaviti tudi kaj "od ribe", ker… smrk smrk …ulovim eno figo, pa je ponudba bedna. Gojene orade, brancine lahko kupujem doma, drugega nimajo. Alternativa je jasna. Janček - ne moreš falit. Nabaviva še vse ostalo in hitiva nazaj na barko. Gneče in občutka civilizacije je v trenutku dovolj. Na barki je vse drugače, pihlja, sediš v senčki biminija, srkaš lepo ohlajen pirček in delaš plane, a zgolj navidezno, v resnici ti je popolnoma vseeno kam greš…in to je najslajše pri plovbi. 

Kam pa danes?

A ta dan je v tem pogledu drugačen. Greva na Drvenik, Drvenik veli…. Zakaj? Zgodba se začenja lani, 17o severneje, na Finskem ….

... Nedelja, julij 2014. Plula sva s Srečotom Pustom in njegovo »Kraljično« po neskončnih finskih labirintih otočkov in čeri. Ta dan smo pristali v kraju Lappo, na otoku Lappo.



 


V Blogu, ki se nanaša na to plovbo sem napisal: »V manjši trgovini z spominčki ob marini se najde marsikaj izvirnega. Lastnik Ossi Toivainen pove, da je bil že velikokrat v Dalmaciji. 



Ossi

Njegova sestra na Velem Drveniku živi že 14 let. Svojega moža, dalmatinca Marinka, je pred časi spoznala v Stockohlmu. Marinko je kot izučen kuhar tja prišel iskati svojo življenjsko priložnost za zaslužek, a je našel Heljo, kot je ime sestri našega Ossija.  Vrsto let sta imela Marinko in Helja restavracijo v Stockoholmu, nato pa prodala vse in se vrnila v Marinkov Veli Drvenik, ker imata sedaj restavracijo "Atelje Tramontana". Marinko vodi gostinstvo, Helja pa se ukvarja z umetnostjo.... Kako bi moglo biti drugače kot to, da ko bom naslednjič plul v Dalmaciji, bom skočil k "Helji" in povedal, da sem bi pri  njenem bratu... »



Ponedeljek, 6. Julija 2015 plujem mimo Drvenika in »ni moglo biti drugače kot to, da sem skočil k Helji« in ji povedal, da sem bil lani pri bratu, tam visoko, 17o severneje…



Obisk je bil simpatičen, skoraj emocialen. Heljo prepoznam, čeprav jo vidim prvič. Internet dela svoje. 


Finka "Helja" ,  "domačinka" Drvenika
 

Na androidu odprem lanski Blog, ji pokažem fotografijo Ossija in vprašam hudomušno, če pozna tega človeka… In potem smo pili dooobroooo belo vino na simpatični terasi, polni Helijinih umetnin in čvekali, kot da smo stari znanci.
 




 V kotu je kitara, pripravljena čaka verjetno Marinkota, da ji poboža strune in zapoje kakšno Dalmatinsko. Tega sicer ne vem, a si predstavljam večer tu pri njih, na romantični, boemski terasi, vrtu, s prijatelji, ob dobri večerji, nebeški kapljici in glasbi, ki leze pod kožo. 

 


 
Ossi, a si videl, kako je svet majhen...?


Hm …zagotovo se sem še vrnem. Ob slovesu se toplo objamemo, naj pozdravi Ossija še naročiva. Bo! Tudi Ossi je lani povedal Helji, da so bili Slovenci pri njemu in da smo obljubili, da se oglasimo pri njej. Manj kot leto dni je minilo in obljuba je bila izpolnjena, dan pa poln spominov in emocij… Kako je svet majhen, simpatičen in poln »guštov«, če želiš, imaš voljo in »se ti da«!
  

Torek, 7.julij 2015 - Večer, noč in jutro v Krknjaših ...


Morje je tu prekrasno, a gužve na sidrišču je tudi dovolj. Midva sva sem prišla včeraj, pozno kot po navadi, bi lahko rekel.  Vseeno želiva v miru pripraviti večerjo. No, pa sem sam sebe ujel v zanko. Če daš ob 19:30 v pečico jančka, se bo sicer res v miru pekel, ješ pa vsekakor pozno. No, brez panike, vendarle še v istem dnevu in to je pa tudi nekaj (nisem prepričan, če Ksenija razmišlja podobno…). Šele ko dam vse v pekač vidim, da je vsega spet za šest ljudi. Mater, jaz bi moral očitno na kalibracijo občutka za količino….Žal ne poznava nikogar v bližini, sicer bi bil povabljen na večerjo. Prav vam je!
 
Malo sem se uštel v količini.Kje ste bili? Če bi bili v bližini, bi bili povabljeni

Noč se namenim prespati na palubi, spredaj. Na Lungi je tam dovolj prostora. Noč je svetla, pa vendar je nad mano polno zvezd. Nimam očal (z dioptrijo na daleč) malo neostro vidim lučke na vrhovih jamborjev in zvezde. Vse se na ta način nekako meša med sabo. Ne vem več kaj je »tukaj« in kaj »tam«. Tako mi je všeč, tako se počutim svobodno, zdi sem mi, da bi zlahka prestopil na sosednjo zvezdo, Planet. Ležim na hrbtu, totalno »prečut«. V glavi vse šumi. Kljub navidezno popolnem miru v okolici, življenje kar kipi. In kipijo tudi moje misli. Ne vem zakaj, a spomnim se spanja pozimi, zunaj v snegu visoko v gorah ob majhnem bivaku, v katerem so dobesedno povprek drug prek drugega spali kolegi, vohali smrdljive »zokne« drug drugega, verjetno je bil sproščen marsikateri »golobček«…jaz pa sem se, ko sem videl kakšna bo scena ponoči v notranjosti tesnega neogrevanega bivaka, namenjen alpinistom, raje odločil za spanje zunaj, na snegu…nikoli ne bom pozabil tega občutka, da sem se res počutil kot kralj…Tudi zdaj tukaj se! 
Zdi se mi, da vse okoli mene pripoveduje, še tanjša napihljiva blazinica na kateri ležim govori zgodbe! In drugič ko bom kje drugje z njo, sem bom spominjal tega večera…Vsi po barkah spijo, jaz ne morem, preveč lepo je, preveč misli kipi v glavi.  Ljudje ne delajo hrupa in ne delajo dogodkov, dogaja se zgolj tisto, kar »dogaja narava«. Sliši se cel orkester galebov, ki imajo na sosednjem manjšem otočku Krknjašov očitno svoj »night life«, sliši se še vse polno zvokov, nimam pojma katerih vseh drobnih živalic. Čez čas me vse to, kljub vsemu, nežno zaziblje v spanec.

Zjutraj me pozdravi sonce, kot da bi me božalo. Svetloba me ne moti. Še vedno mir po sosednjih barkah. Pretegujem se. Ničesar ne potrebujem na sebi, vse bi me utesnjevalo…vstanem, grem na krmo in spolzim v Morje…

…dan se lahko začne…

--------------------------

Vreme je ves čas stabilno. Vetrovi so termičnega značaja, več ali manj sledijo smeri sonca. Jakosti so slabe, komaj dovolj za jadranje. Temu primerno hitro, bolje reči počasi, jadrava proti Hvaru. Etapa bo kratka, cca 16 milj. Vseeno je, tako ali tako se nama ne mudi nikamor. Med potjo misli sem ter tja uidejo nazaj na Drvenik in na naključje "Ossi - Helja"...

Suvenir od Helje iz Drvenika!
Lunga, Lunga, Lunga
kliče Elektra, Elektra, Elektra

se zasliši na 77 kanalu VHF pomorske postaje...

 Že vstopamo v novo zgobo, srečala se bova z jadrnico "Electra"! 

Večer na "Elektri"!
Sidramo in družimo se v enem od zalivov na severni strani Hvara. Celotni zaliv je očitno v lasti enega "siromaka"... Poleg objekta je osvetljen celotni zaliv. Pripeljati in posaditi si je dal tip več velikih palm. Sredi zaliva je sidrana jahta. Vse deluje čisto "ameriško", kot da bi gledal film ...




Še najbolj naravne v tem zalivu so srne, ki pridejo zvečer do Morja. Ja, res je. Tu na Hvaru so srne!

Lahko noč; se mi pridružite zunaj na palubi med zvezdami...???
 

Sreda, 8.julij 2015 - Ko si svoboden in greš lahko kamorkoli hočeš, ker jadraš ...


Zapuščava Hvar, brez jasnih ciljev, ki bi omejevali. Vreme se spreminja. Piha iz juga, ne zaradi situacije termičnih vetrov, ko govorimo o obratu vetra za soncem in začne zjutraj pihati res iz južnih smeri in tekom dneva obrača smer, dejansko za soncem in zaključi dan pozno popoldan kot veter NW (severozahodne) smeri. Ne, zdaj ni tako. Zdaj piha iz juga iz drugih razlogov,a o tem morda jutri. Dejstvo je, da sva imela namen dan izkoristit za jadranje in uživati v vetru, ki ni presegal jakosti 14 vozlov in je pihal iz smeri S, SW (jug, jugozahod). Jadranje torej iz čistega užitka do jadranja… 

 

… nastaviš jadra glede na smer in razpoložljivi veter. Jadrnica se nagne in zdrsi po vodni gladini. Uau; in vetra je pri »orci« (jadranje ostro v veter) hitro dovolj za malo bolj športno jadranje. Preveriti je potrebno če so res zaprta vsa okna (na »Lungi« jih je polno in predstavljajo novo skrb kapitanu), preveriti je potrebno, če so zaprti vsi predali, preveriti, če so vse svari na svojih mestih, da ne bodo v nagibu poletele v neželjeno pozicijo, preveriti, če je »izpumpana« voda v WC_ju) in še kaj. Na jadrnici ti res ne more biti nikoli dolg čas. In naša »Lunga« se rada vozi hitro in mi z njo. Čisti užitek. 


Izza krme ostaja bela brazda. Morje ob boku šumi in ko šumi veš, da se pelješ hitro…in če se še zgodi da se zadaj obesi še kaj na panulo, ki jo vlečeš ves čas, je »veselje v hiši nepopisno«. Riba ni bila velika, pa vendar, sveža riba, lastni ulov. Upava na družbo tudi njenih prijateljic

 

Nisva nameravala do Visa, a je iz trenutka v trenutek postajal vse bližji. Če sva sprva  še iz štosa rekla: »kaj če greva na kavo na Vis« in se ob tem smejala »kao, koji štos« je dejansko Vis dobival vse ostrejše oblike. Greh bi bil spreminjati karkoli, potrebno je bilo zgolj uživati v jadranju in sva. Vse do zaliva Stončica na NE (severovzhodni) strani Visa. Ni nama bilo žal odločitve. Dan sva namenila jadranju!

Preostanek dneva lenobno preživiva v Stončiči

 
…. vse lepo in prav, ko se le ne bi  vreme spreminjalo. Barometer kaže trende padanja zračnega tlaka in povzročati skrbi kapitanu…

Vreme se začne "dogajati"...pritisk pada...


Četrtek, 8. julij 2015 – Srečanje s "Solano"


Vračava se na Hvar. Ponoči bo severno prešla oslabljena hladna fronta. Posledično bo zapihala burja in napovedana je kar močna. Vemo, da to velja bolj za področje Velebitskega kanala, a tudi tu jo bo nekaj. Vse dogajanje bo višje od naše pozicije, mi smo tu čisto na obroku dogajanj. Pa vendar. Moj princip plovbe, kar se vremena tiče je tak, poslušam redno pomorske napovedi, ki jih tri krat dnevno lahko slišimo na VHF pomorski postaji in seveda budno opazujem barometer. To je po mojih kriterijih osnova. Ko se  vrednosti barometra začno spreminjati je jasno, da se vreme spreminja. Podobno je VHF postajo in vremenskimi napovedmi na njej. Dokler slišiš na začetku »upozorenja nema«, lahko mirno srkaš naprej bevando, saj je vse ostalo smo še stvar jakosti in smeri vetra. Ko pa enkrat zaslišiš »UPOZORENJE!«, takrat zastrižeš z ušesi in poslušaš za katero področje »upozorenje« velja, oz. ali se nas ta sprememba tiče glede na našo trenutno lokacijo. Vendar, prehodi front največkrat ne pokrijejo čisto ozkega področja in po drugi strani je Jadran tako majhno področje v globalnem smislu, da moramo vedno biti pozorni na razvoj vremena, ko se začnejo spremembe. Vse ostalo je nedopustna brezbrižnost. Seveda pa je jasno, da imamo na razpolago tudi na plovilih dostop do interneta in vremenskih modelov. Kljub vsemu poznamo še »Kekce«, ki prisegajo na napoved po sistemu »ali nas trga kaj v kolenu«.  
V stiku sva z jadrnico »Solano« in družino Fink. Vračajo se iz Črne gore. Vsi so navdušeni, midva s Ksenijo pa tudi, saj imava ta del tudi sama v tako lepem spominu. Je pa bil za nama tam kolega, ki mu ni bilo prav nič prav tam in sva se že spraševala, če ni morda z nama kaj narobe. Mene tako ali tako kmalu zanese in ves navdušen vse opisujem…Ob priložnosti je kolega Duško dal izjavo, da jaz vedno vsa doživetja opisujem s takim navdušenjem, da »če bi bil jaz v taborišču Ausschwitz, bi še iz tam ves euforičen kartico pisal…« Ta je dobra. Za crkent! Pravzaprav pa jemljem to kot kompliment, ha ha, ha.
Srečanje s »Črnogorci« bi želeli v miru. Predlagam »u.Garška« na severozahodni strani Hvara, a se izkaže za neprimerno. Globlje v zalivu, kjer bi želel sidrati so »muringi«, namenjeni gostom bližnje restavracije, drugje je že polno plovil, ali pa so globine za sidranje neprimerne. Pas mater, jezen sem sam nas, da sem so odločil za to mišjo luknjo. V nekaj minutah pade odločitev, da je lokacija za dve barki, ki naj bi večer preživeli skupaj, neprimerna. Zaščito pred napovedanim močnim NE vetrom bomo našli v Paklenih na S (južni) strani. Dobro uro kasneje že spuščava sidro v U. Taršče v »turkiznem« Morju in še nobene barke še ni tu. Kaj sem sploh rinil na Hvar. Kmalu se nam na boku pridružijo »Solanci«. 

Solana in Lunga na Paklenih!
 Hitijo pripovedovati kaj vse so doživeli, nama pa je v užitek poslušati. Kaj se je spremenilo od izpred petih let, ko sva bila tudi midva tam, kaj je ostalo očitno nespremenjeno. Pijemo temno Nikšičko pivo…dobaaarrrrr!

Zvečer si priredimo pravo ribjo pojedino. Dobro je. Ekipa iz Solane potrebuje spremembo v jedilniku po vseh čevapih, pleskavicah, vešalicah, mučkalicah in uštipci, ki so jih zaužili tam dol v deželi prijaznih ljudi, v Črni gori.Pozno v noč čvekamo. 

Ribji večer ob srečanju z ekipo "Solane"
 »Vržemo« še karte. Aljaž cvili od veselja. Igramo lažnivca. Ne ve se kdo je hujši, odrasli ali otroci. Zaspim zopet pozno, prepozno za pisanje Bloga (Vem slišal jih bom, vsaj od Zdeneta... da zjutraj ob kavici ni bili novega prispevka). A lepše je ležati v kokpitu, gledati zvezde nad sabo in se prepustiti spancu. Zbudiš se zunaj, ker si tam prespal. Božajo te sonce in lepe misli. Stopiš na krmo, spolziš v Morje in krog se ponovno zavrti…

Petek, 9. julij 2015 – Le zakaj bi šli naprej, če nam je tu lepo!


Vremenski model je usklajen z dejanskim razvojem vremena. Burjo proti jutro sicer čutimo, a čisto malo. Noč je bila mirna. Kakšno olajšanje za kapitana. Marsikatera noč je bila v moji pomorski zgodovini že prečuta.  To je sestavni del navtike, ni kaj. Tokrat se zjutraj zbodimo v sončku in poskačemo v toplo, bistro Morje, lepih barv. In potem tista prijetna ležernost, kot je ob takih srečanjih vedno. Zajtrki, vsak na svoji barki, pa skupne kavice, pa malo sproščenega čveka, pa kakšna travarička za dezinfekcijo požiralnikov, pa spet čvek in lej ti boga, pa ne moreš verjet', zapaše že hladno pivce pa spet čvek, morda druga kava, pa skok v vodo in tako naprej. Vse »brez panike« vse sproščeno, vse prijetno. Kako drugače kot sicer med letom. 

Odločimo se za sprehod do bližnje Palmižane, k »Dagmar Meneghello«, kjer vlada tako boemsko vzdušje, da me vedno znova prevzame, pravzaprav po pravici povedano »malo odnese«. Gostinstvo se tu tesno prepleta z umetnostjo, narava z umetninami. Gospa Dagmar je prava galeristka. Toliko vsega se bi dalo povedati o temu raju. Poiščite na spletu s ključno besedo »Palmižana« morda dodate še »Dagmar« in dobili boste vtis o tem raju na zemlji. En od člankov ima zgovoren naslov »Pakleni otoci – adresa za bijeg od civilizacije«






Pred leti sem se aktivno ukvarjal s fotografijo, zelo aktivno. Po razstavi v Zagrebu sva se s pokojnim »eksecentričnim« hrvaškim fotografom »Željko Jermanom« pogovarjala o Palmežani in o galeriji na prostem, ki jo tam vodi Dagmar. Tudi on je že razstavljal tam. Vsa navdušena sva bila oba nad tem ambientom ki tam vlada. Pogovarjala sva se tudi o tem, da bi morda posredoval in mi omogočil, razstavo tam. To bi bil en od presežkov v mojem življenju. Do razstave ni nikoli prišlo. Mene je odneslo v druge dejavnosti intenzivneje, Željo je pokojni… spomin na to možnost in tiste čase pa je tako žlahten.
S Ksenijo sediva v senci terase … Dagmar, kot vedno, v kotu pred svojim laptopom za veliko mizo, kot kraljica. Ureja kdo ve kaj. Kraljica morda ni prava primerjava, morda je boljša tista z » z dirigentom velikega orkestra« hm ne vem.  Vsekakor pa da je žlahtna osebnost. Vinček je dober, oči begajo po celotnem ambientu, srkajo vse, kot da potrebujem dozo za do naslednjič. Bil bi greh ne posedeti v tej senčki in srkati energijo tega prostora, z rahlo erotičnim nabojem.




Matjaž je v tem času priden lovec. A ne samo priden, tudi uspešen. Ujame mureno!!!! Kličemo Maurica, kolega, ki je že kaj ujel v življenju: "Halo Mauric! Kaj je pri Mureni strupeno in kaj ne? Kaj predlagaš, da naredimo iz nje?" Mauric je na poti na Rab, vesel je ulova tudi on. Svari pred ugrizom murene in predlaga bordet!"

In že se nam ob misli na večerni brodet z mureno, cedijo sline do riti …!!!!! 

O mureni: Ugriz je zelo boleč (ker morena žrtev močno zagrabi in je ne spusti, ampak jo hoče odvleči k sebi…zato so rane raztrgane).V slini in na koži morene so hemaglatamini in hemolitični toksini. Strupi niso posebej nevarni, povzročajo le močno bolečino in krvavitve. Tudi kri morene je strupena, vsebuje toksine, ki povzročajo dispnejo in krvavitve, če pridejo na sluznice oči ali ust. Uniči jih temperatura okoli 75 st.
Ob ugrizu: Rano dobro izperi, da odstraniš čim več strupa in jo skrbno očisti. Razkuži jo. Sepsa je pri teh ugrizih zelo pogosta. Navadno je rana velika in zelo krvavi.


Vir: http://www.ambulanta-selnica.si/sl/iskrice/nevarne-zivali-v-istri-dalmaciji-sredozemlju/#morena 
Draga murena, pas mater! A je bilo treba tega...???
... in zdaj napišem tisto, kar še vedno ne moremo preboleti. Pas mater! Murena z ostjo v riti, jo je v času naše odsotnosti pobriše iz deset litrskega vedra. Pa saj ne moreš verjeti. Pas mater, res pas mater! Draga murena; a je bilo treba tega?

Brodet težko prebolimo, a žalodčki nam kruleče dopovedujejo, da bo potrebno »izpad« nadomestiti s kom drugim. In začne nastajati slastna »meza«: Več vrst sira od naših »Črnogorcev«, paradižnik, po Anjini zamisli zloženi v »rožico«, posut z našo »Rozi«, kot smo že pred časom imenovala bazilika, ki se je »uturila« na to potovanje,  fileti slani, fileti marinirani, kapre, olive, pa malo čebulice, vse bogato zalito z dobrim olivnim oljem, posušeni paradižniki, nekaj salame. Za bogove. 


Vse skupaj poplaknemo s Poreškim rdečim…ma ljudje… al zdaj ko to pišemm goltam slino. Ja, takole se matramo; »nije u šoldima sve«!

Sobota, 11. julij 2015 – Odjadrava na Pelješac. Z namenom?


Poslovimo se od "Solane" in ekipe. Z barkami se ponovno srečamo šele na pomolu E5 v Vrsarju. Solana nadaljuje proti severu (Braču), midva proti jugu (Pelješcu).

Pomahamo Solani v slovo in zaželimo drug drugemu Dobro Morje!
 Ob 12:00 izplujeva. Čas je spet za pošteni jadralski dan. Aladin ne obeta veliko vetra, a upava da ga bo vseeno dovolj, da razdaljo 30 milj, kolikor jih je danes pred nama, prejadrava. Vztrajava tudi pri hitrosti 1,5 vozla... Počasi, a tudi to je jadranje. Vedno znova se spomnim besed Pina Mlakarja ob obisku na njegovem domu pred leti, ko je med drugim legendarno dejal :"A smo jadralci, al' smo šoferji?" Midva sva ta dan pošteno odjadrala vse milje in spustila sidro v Lovištu na vrhu Pelješca ob 20:30. 

Morje; srebrno si, predno postaneš zlato ...
Večerja je slastna: Tri sveže skuše ujete med plovbo na panulo, lešo krompir, črtica olivnega olja ....! A je potrebno še kaj? 

Za večerjo pa sveže skuše, ujete med plovbo, na panulo!
 Aha. Kakšen namen je pravzaprav, da sva na Peljšcu? Pa nadaljujmo o tem jutri ... 



Nedelja, 12. julij 2015 – A gremo jadrati v Bosno?


Junij je še bil, zadnji vikend na barki pred dopustom, ko sem po naključju v reviji More prebiral članek »Porti od Kamenica«, ki je opisoval Malestonski zaliv, globoko v dnu Pelješca, kjer ugotoviš da je Pelješac res pol otok. In padla je ideja: »Hej, zakaj pa ne bi midva letos zaplula v te vode?« No in zdaj sva tu. Pa počasi, gremo od začetka…
 
Greva v Ston na kamenice!

 Po vzhodni strani Pelješca v vseh teh letih navtike nisem še nikoli plul. Pregledujem karte, »peljarje« (priročniki, v katerih so vsi potrebni podatki za plovbo) in se zavem, da bo plovba potekala tudi blizu področja, kjer imajo Bosanci dostop do Morja. Kopensko mislimo pri tem na mesto Neum, morsko pa  tudi celotni zaliv Klek-Neu in pripadajoč del Morja, vključno z otoki Veli in mali Školj. Seveda takoj dobim apetite, da zaplujeva tudi v bosanske vode, češ: »Saj za ta košček morja pa menda ja ne komplicirajo…« Aha, »malo morgen«. Guglam in pridobivam informacije. Zavem se, da ima Hrvaška, kar se tiče meja še vrsto področij s sodi neurejenih. Najdem tudi info (sicer zelo star), da je (bila) vinjeta 150 €. Opa! Jaz sem pa mislil, da mi bodo še doplačali, če bom sploh zaplul v njihove vode:) 
 
Z rdeče je označeno Bosansko morje!

 Vidim torej, da se ni kaj dosti za »zajebavat'«, če ne želim v naslednjih letih jadralske čevlje zamenjati za bosanske »opanke« … tiste z zavihano prednjo špičko… Pas mater. Tudi ne bi se šel rad v Bruselj, še pred »arbitri«, kregati ali sem se v ozkem delu morja, ki loči Hrvaško od Bosne vozil v CRO al' v BIH… Skratka, misel na jadranje pri bratih Bosancih opustim. Bi bila pa »fora«, ko bi me v službi vprašali: »Ej stari, kje si pa letos jadral?« in bi ponosno odgovoril: »V Bosni!«. Po moje bi takoj »fasal« še 14 dni plačanega dopusta, z malo upanja, da se bo stanje izboljšalo …

Poskušam poklicati lučko kapetanije Neum, da povprašam, kakšen je režim v resnici. A ha ha ha. Še galebi se mi smejejo, ko nihče ne dvigne telefona. Jasno…nedelja…škaf morja … jaz pa naj bi našel Bosanca…luškega kapetana…na delovnem mestu…Ej jej jej jej Gregor, kako smo naivni. Nič! Drživa se torej Hrvaške obale, čeprav Ksenija navija za "pljeskavico".


Zaplujeva v Neretvenski kanal

Pelješac je na vzhodni strani zelo poraščen. Zeleno je vse do Morja. Spominja na grško Kefalonijo. Plovba, po karti sodeč ne obeta nič zanimivega, pa nama vsake toliko dobesedno zastane dih. Kašna divjina, kakšni odbitki. Prideva do plaže, ki spet spominja na kefalonijsko, na veliiii ki plaži pa je le na treh koncih nekaj ljudi. Odbitek, čisti odbitek. Treba se je ustaviti. Bil bi  greh pluti naprej. Vrževa sidro in zaplavava po zelenem Morju do obale s okroglimi kamenčki. Res lepo!


Pelješac spominja na grško Kefalonijo


Nadaljujeva. Zaselkov je zelo zelo malo. Kot da bi na »kilski štruci kruha«, sem ter tja ob robu čisto malo odščipnil. Tako nekako za boljšo predstavo. Nikjer nobenega plovila, ampak res nobenega! Ne samo jadrnice, tudi nobenega čolna ne. Kar neprijeten občutek, kot da je nekaj narobe. Ponekod je Pelješac tudi na tej strani divje kamnit. 


Naseljenih krajev na na tem delu Pelješca zelo malo!

Na enem od vrhov zagledam »belo kuglo«, sprva še kot belo kapo. Jasno. Glede na zgodovino, ki je za nami, ni pričakovati, da bi tam čepel kakšne šiptar. Tudi si je brez veze delati utvare da gre za astronomski abservatorij… 


"Veliki brat" me opazuje!

 »Valjda« gre za vojaški radar in najdem informacijo, da naj bi pokrival področje od Češke do Albanije. »Ti mater!«, si pravim. »Če vid'jo Čeha in Albanca, vid'jo tudi mene« … in si popravim slamnik, se držim »na smeh« in plujem naprej. A to je desno. Levo vidim mejne objekte in tam preži name že Bosa'c. Ti boga! Pa vendarle ne plujeva v taki osami 

 
Bosanci pa na levi!

  …Nenadoma se pojavi od nekje še čoln. Cilja ravno naju, kot da ni prostora dovolj. Ksenija zavija levo, on levo! Zavija desno, on desno! Ok, pač »baba« na krmilu. Se postavim jaz za krmilo, pa cilja tudi mene. Pride čisto blizu, tipa »napizdim«, da mi je zapeljal čez panulo…ko ej jej jej jej opazim, da na boku piše »POLICIJA«. "Krasno!« Sem misli, da bodo kamenice za večerjo, pa vidim, da bo »pasulj«… 



Bojazen je odveč. Policaja sta prijazna (A kaj če gre za »fake«? To ne more biti res, da je »kifeljc«prijazen…???). Vprašata kam nameravava. Nato razložita, da sva v mejnem, ne urejenem področju. In nazorno razložita režim plovbe v nadaljevanju. To pa je bilo srečanje, kakršnega se bi še želel, kot naj bi tudi sicer bila vloga policije, ne pa da smo v startu vsi kriminalci. 


 
Pot pred nama se vse bolj oži



Plovba med »đardini«!



Prideva v najožje področje. Že tako ali tako je ta pas res ozek, vse naokoli pa sama školjčišča in gojišča rib. Peljarji opozarjajo na področje polno čeri, opozarjajo tudi na vsa školjčišča. Kar neprijeten občutek, ko zapluješ v tako področje. 









A bojazen je res odveč. Vse je nazorno označeno. Upoštevati je potrebno samo osnove plovbe ob oznakah.

Zaključni del poti med školjčišči!

V enem od peljarjev preberem izraz, da gre za območje plovbe med »đardini«… Res je, ko pluješ ob vsemi temi školjčišči imaš res občutek, da si med vrtovi!



Še zadnja oznaka in zavoj v desno. V večerni svetlobi ožarjeno mestece in obzidje nad njem, vzamejo dih in veš, da je bilo danes vredno prepluti teh 36 milj ob Pelješcu, da bi prišel sem, kjer menda »včasih pride tudi kakšno plovilo«…


Mali Ston


Sidrava tik ob mestecu Mali Ston. Komaj najdeva prostor na »đardinu«. Pod nama je manj kot tri metre morja. Druge variante ni. 



… in greva na večerjo. Konec koncev je vendarle bila ideja, da greva v Ston na menda najboljše »kamenice« - ostrige !
 
Taverna Bote Šare


Kmenice (ostrige), surove in na žaru
Juha od kamenice
 
Mešane školjke in rižotka!
Pa menda res ni potreben komantar ... A cena ? "Sitnica", pas meter! Jutri sva na pašteti ...



Ponedeljek, 13. julij 2015 – »Stonske zidine«


Seveda ostajava tudi danes tu v Malem Stonu. Pozno v noč sem še delal Blog. Če povem po pravici, sem najprej malo »kinknil« in ko sem se sredi noči zbudil,  kdo ve kdaj, saj se z uro v teh dneh res ne obremenjujem, sem začel s pisanjem. Zato vem, v Malem Stonu imajo peteline, verjemite mi! Sem jih slišal, ko sem šel spat…

"Lunga pred Malim Stonom"

Danes sva turista! Amen! Greva »v brda«! Pas mater, kapitanu se je poslabšalo…
 

Pa ni tako hudo. Obzidje, podobno Kitajskemu, res dobesedno vabi. Je najdaljši obrambni sistem v Evropi in drugi na svetu, daljši je le Kitajski zid. Zgrajeno je bilo v 14. stoletju potem, ko je leta 1334 Dubrovniška Republika pridobila Pelješac in se iz obrabnih razlogov, zaradi zaščite mesta Ston in dejavnosti solin, ki je bilo tedaj zelo dobičkonosno, odločila za izgradnjo. Pristaniške luka, kot sestani del obzidja, je bila zgrajena po vzoru Dobrovniškega. Ob pogledu na spodnji fotogtafiji vidimo, da je to res.


Dubrovnik
Mali Ston

Dubrovčani so izgradnjo celotnega obzidja potrebovali skoraj 200 let (gradili v letih od 1333 do 1506). Res fasciantno!

Počakava še deseto uro, da ima sonček na tilnik znaten vpliv in greva. Obzidje na začetku ne daje upanja, da bova končala pot v enem kosu, ker je tu, na začetku marsikateri del v zelo kočljivem stanju. 



Nisem prepričan, da bova uspela preko obzidja priti na drugo stran, v Ston. Sonce pritiska, plast »med slamnikom na glavi in slamo v glavi je vse tanjša«, a vse je poplačano, ko po strmem vzponu zagledava Stonske soline. »Jebote što smo mi kaskaderi …« 
 
Solina s svojimi solinami, pogled iz obzidja!
 Stonsko obzidje je z dolžino 5,5 Km najdaljše obzidje v Evropi, Stonske soline pa, po podatkih iz turističnih publikacij,  najstarejša še vedno aktivne soline na svetu. 
 
Stonska sol, nekdaj zelo dobičkonosna dejavnost Dubrovniške republike!
Naju mesto Ston ne impresionira. Midva sva na drugi strani Pelješca doživela eno čisto drugo romantiko. Tu, v Stonu je mesto, majhno seveda, pa vendar. Tam, »na naši strani«, v Malem Stonu je tako drugače. Če ne bi bilo tam ceste, ki vodi proti Dubrovniku, bi bila tam osama, primerljiva z osamo v »Kočevskem Rogu«. In hrupa iz ceste ni zelo moteč, še vedno slišimo ponoči »čukce«.



Ne glede na vse, sva zadovoljna z odločitvijo da sa doživela obzidje (a doživeti ga bo potrebno še "nazaj grede"). V Stonu iščeva predvsem senco, da se ohladiva pred novim vzponom nazaj. Najdeva jo. Pojeva tudi burek, ki se prileže k hladnem pivu.
 
Ko prehodiš obzidje, pirček paše še kako ...
 Eno uro traja pešačenje iz ene strani na drugo stran. Vstopnina je 40 Hrk , vendar … Ko se vračava nazaj na obzidje v Stonu, da bi prišla nazaj v Mali Ston, od naju ponovno zahtevajo plačilo vstopnice. V trenutku sem se odločil, da tokrat davka »na neumnost« ne bom plačal. Tipu sem poskušal dopovedati, da bi midva lahko končala prehod obzida npr. petdeset metrov pred sestopom v Ston in se začela vračati. Kdo bi naju prišel takrat ponovno »kasirat«. Povem mu tudi, da … ker sem vendarle sestopil v Ston, sem tam zapravil nekaj denarja… kje je potem logika? Očitno sem bil tako prepričljiv, da je tip popustil …. Včasih gre pa res za principe!


Prehod obzidja sem ter tja zahteva nekaj volje in ni kar tako. A kaj je to v primerjavi »s tekom« ki je organiziran septembra. To si tu, po tem obzidju res ne predstavljam. 


Če bi se jaz udeležil tega teka / maratona, bi me na koncu lahko čakal samo še »cvet stroke«, v sestavi:

-  K a r d i o l o g, da bi me obudil, če bi bilo še kaj za obudit,
-  K i r u r g, da bi zašil »palce« nazaj,
-  O r t o p e d, da bi poskušal nasaditi kolke nazaj,
-  K i r u r g, spec. za "plastiko", bi nohte vsaj približno rekonstruiral na svoje pozicije
-  P s i h o t e r a p e v t, ki bi mi poskušal vrniti nazaj občutek za smisel življenja


Toliko o moji udeležbi na »Ston wall marathonu«. Me pa še zanima, kako se prehitevajo na obzidju…??? 

Ob vračanje v naš romantični "Mali Ston" je pogled na našo barko, ki čaka, še kako lep!

Lunga pa sama...


Podobo svojo na ogled postavi...!

Popoldan je namenjen raziskovanju preostalega dela »Malistonskega« zaliva. Tokrat z »gumenjakom«. Obiščeva preostala školjčišča in se oskrbiva s školjkami. 


Greva še v bližnji zaselek Hodilje, ki je pravzaprav severno od Malega Stona in ki sva ga opazovala že ob prihodu. 
 
Hodilje
Ribiška vasica, ki se tudi počasi prebuja ob prihajajočem valu turizma. Vsekakor se ga zaveda družina »Ficović«, s svojim »kmečkim turizmom« oz. gostinstvom. Najina izkušnja je: Ustavite se tam! Lahko tudi sidrate, toliko prostora se najde. Deležni boste simpatičnega ambienta na prostem in prijazne, ne narejene vljudnosti, spontanosti. Tu si lahko preprosto bos in oblečen poletno, saj si pravzaprav na obali in tudi sediš lahko za mizo, skoraj na obali. 
 
V Hodiljah, pri "Ficovićevih!
Kaj pa hrana? Poskusite, ne bo vam žal. Nisva imela namena jesti, a naju je nenarejena prijaznost natakarja premamila. Imela sva priložnost primerjati  njihovo buzaro z včerajšnjo. Vas zanima mnenje? Jah … glede na to, da sem v življenju že kaj dobrega skuhal, vam povem … prihodnjič se oglasim pri »Ficovićih«

 

V Hodiljah sva se imela namen ustaviti čisto na kratko. Temu primerno sva bila tudi opremljena… Za nočno plovbo z gumenjakom v področju polno školjčišč v času brez lune gotovo ne. Še »Ficovićevi« so nama zaskrbljeno mahali v pozdrav. Pred odhodom je mladi »Ficko« pametno svetoval: »Najboje bi bilo, da pratite koji brod«. Mh, odličen predlog, pas meter. Problem je samo v tem, da v Malostonski zalivu že drugi dan razen naju ni priplul noben »brod«- E, moj mladi »Ficko«! »Šta pa sad'?« Sledillo je adrenalinsko vračanje v Mali Ston. Oba »ostrostrelca«, mama i tata! Ksenija je imela na skrbi desni bok. V popolni temi se je, z svojo dioptrijo trudila, da bi Pelješac razločila od Italije. Moja skrb je bil levi bok, tu naj bi vzhodno Pelješko obalo razločil od kopnega. In treba je vedeti, da nisem imel sabo očal za daleč, ki jih sicer potrebujem in sem si zato »nabil« kar sončna, da sem karkoli sploh malo bolj ostro videl. »Pozorište v kuči!« Če bi naju imel kdo možnost opazovati, bi crknil od smeha…Nama je bil smešno pa šele, ko sva se dotaknila krme barke… »Pa rec'te, če se men' skoz nekaj ne dogaja«…



Torek, 14. julij 2015 – "Taveuni"


Zapuščava Mali Ston, oazo miru sredi turistične sezone. Še vedno, že tretji dan sva edino plovilo v tem področju. Vožnja nazaj mimo školjčišč je sedaj že rutinirana, pa vendar zahteva pozornost. So področja, kjer so opustela školjčišča, pa uporabimo še enkrat ta simpatični izraz »đardini«. Tam ponekod štrlijo iz vode ostanki zabitih železnih palic,morda le pedaj nad vodno gladino in jasno je torej, da so tudi pod vodno gladino. Pozornost mora biti torej maksimalna. Ko se odločamo za plovbo v Mali Stonski zaliv je potrebno upoštevati, da burja, jugo in NW veter lahko tu, vzdolž kanala, pihajo z »olujno« močjo. Midva imava že ves čas stabilno vreme, ki sva ga izkoristila tudi za »Mali Stonsko« zgodbo. 


To jutro startava zgodaj. Pred nama je zopet 36 milj, to je davek te poti. Vetra dolgo ni.Kasneje ko se pojavi ga imava direktno v čelo.


Morje, "kot olje"mora jadralca!
Prijatelja Petra in Bogdan očitno z zanimanjem spremljata najino pot. Ugibata kako bova nadaljevala. Pošiljata polno sms s simpatičnimi »provokacijami«, bolje rečeno dobronamernimi namigi, češ: »Kaj pa ustje Neretve?« Ja, razmišljava o tem! Pravzaprav bi tu v tem področju človek lahko ostal teden dni in bi imel kaj početi. Sploh, ko si enkrat toliko ven iz »ustaljenih poti«. Res je, ustje Neretve naju vleče in že v začetku sva resno razmišljava o njem. Nedaleč stran pa pluje »Taveuni«, tudi z najinim sinom Nejcem, midva polna školjk in z željo, da sva tokrat midva gostitelja in da iz »konobe kod Gregora« zadiši kaj dobrega … Ustje Neretve prihraniva za drugič, kot tudi namen, da eno noč prespiva v prelepem, neizrazitem zalivu zahodno od Rt Duba. Vsekakor se sem še vrneva. To nam naše barke omogočajo, zato ne more biti naših plovb nikoli konec in ni na njih nikoli dolgočasno. Pelješac je vsekakor otok, ki je letos naredil močan vtis. Ostaja v glavi kot otok divjine z možnostjo da najdeš mir tudi sredi turistične sezone.


Ustaviva se v mestu Trpanj, ki je nekje na sredini Pelješkega polotoka. Želiva se oskrbeti, Mali Ston je brez trgovine. Peljar za Trpanj obljublja možnost oskrbe, tudi z vodo in gorivom. Realnost je drugačna. Oskrba z živili: da; oskrba z vodo je teoretično sicer možna, a tip na »rivi« pove »da ne može«, ker ni kolega ki ima »vodo čez«, ha ha. Ta je dobra. Ko sva malo prej odprla pipico sva ugotovila, da voda teče. No ja, bova že, nisva še brez. Oskrba z gorivom: pozabi. »Pumpe« že dve leti ni več. A vse skupaj naju ne spravi prav nič v slabo voljo. 
 
Na pomolu v Trpanju sama, sredi turistične sezone!
Siesta v Trpanju!
Mestece je bilo vseeno simpatično. Na pomolu sva še vedno edina jadrnica. V bližini je globoka senčka za kratko siesto. Kruh in nekaj potrebnih živil sva dobila, kaj torej manjka? Nič. Vodo in gorivo bova dobila v Korčuli. Tja morava že zaradi avtopilota, ki je pred dnevi »odpovedal sodelovanje«. Na srečo »mama pilot«še vedno dela…


Srečanje s Taveunijem je seveda simpatično. Vrsto let jih že pozvana. Vrsto let je že od tedaj, ko jih je sin Nejc kot mladi skiper vozil prvič. 



Zdaj pa ima »kapitan Matej« že svoje plovilo, Nejc pa zgolj še vlogo »opore v zahtevnejših razmerah«, v kolikor je ta še potrebna. Na »Taveunij« dve pubertetnici ob velikih zvočnikih, z dimenzijami, da bi se dalo »kaytati« na njih, uživata ob glasbi. Roke so  več ali manj ves čas v gibanju in v zraku in podoživljata dogodek mega spektakla techno,ali kaj jaz vem kakšne glasbe na Splitski rivi, imenovan »Ultra«, ki so se ga vsi skupaj udeležili. Zaliv kjer smo je »lepo ozvočen …«.

Na Taveuniju!
Zvečer zadiši iz »Konobe kod Gregora«… Vesel sem, da lahko Mateju, Urši in vsem ostalim pripravim večerjo …


 

Sreda, 15. julij 2015 – 3 milje in spet se utrga …


Zjutraj še nekaj norčij. Spravijo me na "SUP", kar gre mi. Seveda se ne zadovoljem s klasičnimi postopki in že poskušam, če se da narediti stojo na glavi na njem...Kako že gre tista ..."Bolj star, bolj nor!"


Z Nejcem se še lotiva razdiranja avtopilota in ugotoviva, da se je strgal jermen. Klic v Korčulo, mojster nima na zalogi jermena, tudi v Splitu ga ne najde. Najde ga v Reki in obljubi dostavo za pojutrišnjem. Ok; super. Se je pa potrudil. Bova pač še dva dni v tem področju. Korčule navsezadnje že dolgo nisva obiskala. 

Avtopilot pa v okvari... strgan jermen...
Zapuščamo Lovište na vrhu Pelješča. Nameravamo vsak po svoje proti Korčuli. Morda se celo še kaj srečamo na kakšni pijači v mestu. Kdo ve. Voziva »s strganim jermenom avtopilota« …

… tri milje kasneje se »utrga tudi nam«… Ostanemo v uvali Duba, uvali s turkizno vodo, pred simpatično konobo, in mladim lastnikom Tugomirjem, ki nima hladilnika za »globoko zamrzovanje« in rezanci za k jastogu so "samo domači", kar pove menda vse. »Taveuni« vabi in »upor« ni možen …


Sledi gurmanski večer! Delček tega je ohranjeno na fotogtafijah, ostalo v spominu …




Četrtek, 16. julij 2015 – Korčula


Tugijeva konoba je konoba, kot jo sanjam, da bi jo imel. Nekaj mizic in še dve tri sobe za oddajanje. Ne potrebuješ več, kvečjemu še malo manj. Nudiš samo tisto, kar imaš tiste dni sveže. 

Konoba v U. Duba (pri Tugomirju)
Tugomir je mlad simpatični fant, poln humorja. Vprašamo ga, če ima kaj gostov v sobah, pravi da »slabo«. A takoj doda, da pa včasih pride kakšen gost in potem se zgodi, da mu gre na živce, »i da ga težko trpi« in še nadaljuje: »A naj gore je, da kad odlazi, još mu moraš reći, nek se vrati…« Krepavamo od smeha!


Adijo U. Duba. Adijo Taugomir! »Ovako tužan o takvoj konobi bi i ja bio…«

S Taveunijem se razidemo. Mahava vsem, mahava tudi svojem sinu ... Hm, težko razložiti. Poseben občutek ... Kakšen otrok je bil, ko smo pluli v tem področju s prvo jadrnico, 6.5 m dolgo jadrnico, legendarno "barko Barko"... Zdaj pa ...

Zajadrava v Korčulanski kanal. Potrebno je nahraniti jadralsek duše. Ob Pelješču je bilo kar nekaj motoriranja. Želiva si jadrati. Pričakujem NW (severozahodni veter) in se veselim špinakerja. Pripravim vse in ve se, da je za dvig špina potrebno kar nekaj priprav. Ksenija me ves čas opozarja, da sem spregledal, da vetra sploh ni. Suvereno odgovarjam, da "sad če, samo što nije ..." In je res pihnilo, a žal ne " v rit" ampak v čelo ....Pas mater in sva začela orcati. S špinom ne bo torej nič. 

In začne se jadranje na način: Pelješac, Korčula, Pelješac, Korčula, Pelješac, Korčula,
Pelješac, Korčula, Pelješac, Korčula, Pelješac, Korčula, Pelješac, Korčula. In uživava pri tem. Še najbolj ob Pelješču, kjer je polno zaselkov in zanimivimi hišami "Peljških kapetanov".

Jadralec ima pod jadri proti plovilu, ki motorira po vsem svetu prednost. Midva sva imela priložnost žal doživeti, da naju je zeloooo velika jadrnica, ena tistih lastniških z najeto posadko (vidiš po "spedenanih fantkih" v enakih hlačah in plolo majicah) dobesedno ignorirala... Do te mere, da sva moral pred njenim bokom  narediti "orca la bado", da bi se izognila neprijetnostim ... In  angleška zastava zadaj ... to mi je pa še najmanj jasno ... Vse bolj se mi zdi, da pri skiperju ni bilo angleške šole in kulture .... bolj mi diši da je bil za krmilom kakšen "Stipe" na začasnem delu v "tujini"in skoraj slišim ga kako je komentiral: "ma nek ide u p.m.

..........................................

Sidrava kot vedno, na sidrišču v neposredni bližini Korčule. Zvečer greva v mesto in ga imava v nekaj minutah dovolj. Ves ta turistični živ žav, ves ta prešvican folk. Kako naj bi bilo drugače sredi sezone v Korčuli. 


 

 In spet ugotoviš kako je najlepši v zalivih v neobljudenih krajih, ko zaspiš pod zvezadmi in ... kako sem že napisal ... spolziš zjutraj gol v Morje!

Kasneje se z Nejcem dobimo v mestu, na sladoledu. Še najlepši del večera!

Petek, 17. julij 2015 –Bruskete pri Frančiškanih

 

Ni kaj.Čakam famozni jermen avtopilota. Nikola, mojster, ki mi ga dobavlja iz Reke, bližje ga ni našel, daje upanje za danes. A ni od njega odvisno, vezan ja na dobavo preko "hitre pošte" ... no pa smo že pri smešnicah. Hitra pošta seveda nima prav nobene povezave s hitrostjo. Vendar .... boli me! Se prav nič ne obremenjeujem. Enkrat bo. Saj sem na dopustu. Če imam sam slogan "kad stignem", je prav da ga razumem tudi pri drugih. 

Lungo oskrbiva z vodo in gorivom, nato se premakneva do otočka "Badija". Tu naj bi pričakala obvestilo da je jermen prišel ....

Badije pri Korčuli!

Sledijo ure ležernosti, ko se res nikamor ne mudi, naj idealnejše pri tem pa je, da je nekdo drug kriv, da se ne premakneš, ker sicer se bi "kao ful premaknil" naprej, v resnici ti pa čisto paše dati "možgane na off".

Tako v urah brezdelja postane kar na enkrat pomembno opravilo izdelava "Brusket". Moram priznati, da je to meni letos odkritje sezone. Dobro, nasitno, sočno enostavno ....Poskusite, ne bo bo vam žal!

BRUSKETE -  recept: 

V ponvi popečeš tanjše rezine kruha (porabimo star kruh, ki je na barki tako ali tako vedno na razpolago, ha ha). Pokapljaš ga z olivnim oljem in ga obložiš z mešanico v sestavi: grobo sesekljan mesnat paradižnik, drobno sesekljan česenj, sesekljana sveža bazilika (valjda, pas mater, vemo v čem je skrivnost ...:))))))), dišavnice po želji, sol. Morda tudi malo parmezana. Stvar okusa. 

Preverjeno zanesljivo okusno in kot narejeno za "malčke na barki" med potjo. Njami!  
Bruskete

 

------------------------

 

O samostanu Badije:

 

Zgodba o Frančiškanih na Badijah je klasična: Otok naj bi frančiškani naselili že leta 1368. Po drugi svetovni vojni so morali "pobrisati iz otoka", ker je bilo tedaj "vse naše". Otoku je bila dodeljena namembnost športnega centra in menda letovišče za otroke, kar seveda ni bilo ok in je nova oblast, naklonjena neki drugi barvi in prepričanju... otok leta 2003 vrnila Frančiškanom, ki ga sedaj obnavljajo. Kdo pa naj bi drugi imel denar ...

 

Ma naj gredo vsi nekam v p.m. Vsi so in bodo enaki. Vsi se "omastijo", da le pridejo na oblast. In lej ga vraga, kakšni ekologi so vsi in ljubitelji narave .... "Jošk Brozov" je najgloblje razmišljal baš na Brijonih, tile "kikelčerji" tukaj, pa na Badiji itd ... Mi vsi smo pa navadni koštruni, ki verjamemo vsem. Ma pravzaprav nismo le koštruni, smo po potrebi tudi obični "kanon futer", uffff. Dost bo!


In spet se bodo tu sprehajali možje v rjavih plaščih in bodo globoko premišljevali ... Verjamem! A verjamem tudi, da bodo premišljevali tudi o,  oprostite izrazu "golih pičkah" na barkah, ki bodo pač sredi turističnega kraja Korčula, blizu obale otoka Badije, nič hudega hoteč, na zasidranih barkah sončile najzanimivejše kose svojih teleščkov ....Oh bratje, težka bo! 

  
In še tista "Saj ni res pa je:" Samostan je še v fazi obnove. Ko se sprehodiš po otoku vidiš vse bivše, športu nemenjene objekte. Čez dan non stop "taxi" dovažajo na otok turiste. Tako blizu turistične Korčule je vse. Tudi midva se "pozno popoldan" odločiva za sprehod po otoku in na koncu seveda zapaše "žuja". Vsedeva se na teraso uradno delujoče "buffe" in ... piva ne dobiva .............. a razpišem nagradno vprašanje zakaj? Mah, se mi ne da, bom kar povedal pravilni odgovor, ki je: Sredi turistične sezone, čisti blizu turistične Korčule ob 18:15 v delujoči "bufi" nisva dobila piva, ker ................... je to otok tišine! Za crkent!

Ne vem zakaj, a misel mi uide na znameniti T2 in dvoličnost "naših". Ja tudi tam so imeli svoje nazore in principe; porniče so začeli vrteti šele po polnoči .... red pa res mora bit'!

Srečno Badije! 

  

Sobota, 18. julij 2015 – Avtopilot popravljen, ju hu hu!


Ob pol sedmih zjutraj sva že nazaj v mestu Korčula, v ribarnici. Kasneje ni več kaj dosti izbire in če želiva kaj poštenega morskega za večerjo, se je pač potrebno podvizati. 




Kar hud udarec za kapitana, ta zgodnja jutranja ura. Mimogrede nabaviva tudi letno količino olivnega olja. Okus je sprejemljiv, cena 80 Hrk za liter pa tudi sprejemljiva. Nato se spraviva na bližnje sidrišče in ne preostane nama drugega, kot da čakava in upava, da bo danes pa vendarle prišel jermen za avtopilot. V sredo sem se dogovoril z »Nikolo«, res da ga je naročil v Reki, toda danes je že sobota… Ob dogovorjenem času klic! Nikola je! Pol ure kasneje se najdeva na mestni »rivi« in kot otrok se veselim jermena. Čaka me še montaža, a tu ne bi smelo biti večjih težav.

Oj ti jermen, kako zelo težko smo te čakali...
Ob 14:15 izplujeva proti jugu Pelješca. Tokrat ob zahodni strani. Vetra je sprva dovolj, hitrosti vrhunske, predvsem pa … avtopilot delaaaaaaaaaa. In drži smeeeerrrrrrrrrrrrrrrrr! In midva sva lahko v senci. 
 
Pelješki vinogradi

Pelješac je definitivno letos postal centralna točka dopusta, ne da bi se tega pred odhodom zavedala, ne da bi tako načrtovala. Tako divji je,tako lep. Želel bi spoznati tudi notranjost otoka. Sicer pa ne preseneča, da toliko časa posvečava enemu otoku (Ok! Pelješac je pol otok, pa kaj). Od nekdaj je bilo jasno, da navtiki na začetku »kariere« hitimo gor in dol po Jadranu, kasneje, ko »dozorimo kot hruške«, pa začnemo »srkati bisere«. Vsi damo skozi te faze, bolj ali manj. No ja, so tudi izjeme, a ti, slej ali prej zapustijo navtične vrste. Pa saj je tako tudi prav. »Golf zelenice« premorejo še kar nekaj prostora …

Gorati Pelješac!
Zaključek etape je skoraj čisto na koncu Pelješca, v uvali Pržina, 30 milj južneje. Majhen zaliv je to, gorato je nad njim. Vse zeleno. Na nekaterih delih so divje skale. V zalivu sta že dve barki. Ena je nenavadna dvojambornica. Nenavadna za Jadran, kot da bi imela za sabo Ocean. Ko prihajava v zaliv, je osvetljen od zahajajočega sonca. Kot blisk se pojavi v glavi asociacija … »FATU HIVA«, tam na drugi strani sveta, pet let nazaj …

  

--------------------------------------------

 

Sicer pa spet en obupno vroč dan za nami. Temperature so se povzpele na preko 35o C. Morje je toplo, pretoplo. Ponekod že 27o C. Kako drugače, kot pri Srečotu, ki trenutno pluje tam visoko na Norveškem. Tam so razmere popolnoma drugačne. Ne glede na to, da je že v področju preko 60o severne zemljepisne širine, poroča o neobičajnih nizkih temperaturah in pravi, da je zadnje tri tedne temperatura v glavnem med 10 in 12 ter da kaloriferja, razen ponoči, ko je barka na privezu, ne ugaša in da je zjutraj v barki 13 stopinj. S severa je menda vse do Danske vdrl leden polarni veter in nihče ne ve, koliko časa bo to še trajalo.

Spodnja fotografija pove vse...

 

Več o tem na http://www.jadralniklub-nm.si

 

Na Norveškem pa čisto drugačne temperature ...poroča Srečo!

    

Nedelja, 19. julij 2015 – Grafika in samota Elafitov!


Zjutraj strahoma pogledam okoli sebe. Je bila včerajšnja asociacija čista blodnja? Ne, še vedno mislim tako. »Lunga« počasi zapluje v osrčje Elafitov. Ime mi je bilo že od nekdaj mistično. Izhaja iz grške besede »elaphos«, ki pomeni jelen, a naj ne bi imelo nobene veze z jeleni, kot živalmi, ki naj bi živele tu, ampak spet z nekimi božanstvi, vsaj tako Radovan Marčić v svojih opisih.  Pustimo to. Zanesljivo pa lahko povem, da gre za »božansko lep« najjužnejši arhipelag Jadranskega morja, dolg 12 milj (20 km),  tik pred Dubrovnikom. Bližina Dubrovnika je v tem primeru »plus«.  Večina navtikov gre mimo in hiti v razvpiti Dubrovnik. Tudi sam sem pred leti, ko sem prvič plul v tem področju naredil tako. Elafiti tako ostajajo v »senci Dubrovnika« in nudijo peščici obiskovalcev sredi turistične sezone mir in osamo. 

In tako letos doživljam ta spokoj 12 milj pred Dubrovnikom, pa ne grem v Dubrovnik in 3 milje nasproti Mljeta, pa ne grem na Mljet.



Skupna značilnost Elafitov je goratost in divjina ter majhna naseljenost. Zahodni deli so strmi, kamniti, vzhodni poraščeni z bori, makijo, prav do Morja in to je tu, v priobalnem pasu marsikje mistično modre, zelene barve. 
 

 
Prehodi so skrivnostni, kot marsikje v Kornatih in nemalokrat se ti zazdi, da si prišel v »slepo ulico«, a za naslednjim ovinkom se ti vse odpre in si na drugi strani. Tokovi so seveda marsikje pričakovano močni. 

Zapuščava mistični zaliv, kjer sva prespala. Obkroživa prvi otok (Olipa) iz skupine Elafitiv, gledano iz severa, greva na zunanjo stran sosednjega Jakljana, navdušeno opazujeva divje, vertikale kamnitih sten in jih primerjava s kornatskimi klifi in seveda zahodnimi obalami grških otokov Ionskega Morja.




 Na jugi Jakljana zavijeva skozi ozek prehod Harpoti. Preklinjam brezobraznega gliseraša, ki naju prehiti skoraj v najožjem delu in nato s polnim gasom odhiti naprej, ker ona ima pač toliko in toliko »konjev pod ritjo« in kdo se bo ukvarjal s počasnimi »jedriličarimi«, pas mater! Kreten! Vzhodna stran Jakljana vabi z lepimi zalivi. Izbereva enega in ga določiva, da bo predstavljal »dom« tega dne …

Kamorkoli pogledaš pa goratost. Pelješac nasproti, na zaključnem južnem delu premore tu še 282m, Olipa 206m, Jakljan 222m, Šipan 234m in seveda ves gorati priobalni svet. Vse skupaj tvori nekakšno kuliso sestavljeno iz trikotnikov. Pogled proti soncu je božanski, monokromatski, skoraj dvodimenzionalen. Narejeno za črnobelo fotografijo z vsemi globinami odtenkov sivine. Imam občutek da sem v »grafičnem okolju. Kot da bi bil v galeriji, galeriji Elafitov … 

V galeriji Elafitov!
   
»Lunga« pa popolnoma sama v zalivu. Škržati »brusijo« kot da bi bil tu zbor vseh iz južne Dalmacije. Znoči se, v nekem trenutku utihnejo skoraj hipoma. Popolna tema. Nad nami nešteto zvezdi. Popolna tišina. Ksenija reče, da ji je skoraj strašljivo. Na enkrat se na nebu pojavi dolg, nenavaden snop svetlobe …. Sekundo, dve ni čisto jasno kaj je to … So prišli ??? Letalo je! Želel bi si vesoljce

Ponedeljek, 20. julij 2015 – Nepričakovana sprememba planov!

 

Dan večinoma preživet ob Šipanu.V Šipanski luki imam nekako zmedene občutke. Vse se meša. "Rus" je kupil lep del hriba na začetku luke in si zgradil nekakšno "urbanistično prostitucijo", ki sem vsekakor ne paše. Čisti modernizem.

 

 

Po drug strani pa občutek skromnosti ribiške vasice ...

 



---------------------------

 

Ob petih popoldan pride do nepričakovane spremembe planov. Plovba naj bi se zaključila 28. junija v Trogirju. Zaradi višnjih razlogov voziva "Lungo" nazaj v Vrsar!

19:00 Premec barke obrnjen porti severu. Orcava v Mljetskem kanalu. Načrtujeva etapo do vrha Pelješca. Pavza v Lovištu! 

 

 

 Razdeliva se v "gvardije". Ksenija do 1:00, jaz do jutra. Trudim se, da bi zaspal, da bi nabral spanca na zalogo. Čez čas me Ksenija zbudi in kaže na rdeč sij nad Pelješcem ... Dileme ni. Gori! Ognjeni zublji zajemajo širok pas. Če ne bi bilo realnosti in misli na grozo domačinov v bližnjih domovih, bi bil prizor veličasten. Tako pa ...Opaziva, da na določenem predelu na nebu ni videti več zvezd. Vali se gost dim....Na pomorski VHF postaji poslušamo na 16 kanalu "SECURITE, SECURITE, SECURITE". Opozarjajo na področje na morju kjer zajemajo vodo "kanaderi". Kaj tudi ponoči ?

 
Pelješac gori!

 

V Lovište na vrhu Pelješca, kjer sidrava ta dopust že tretnjič, pride Lunga ob 4:30 zjutraj. Dani se. Pospravim vse vrvi in grem spat. 

 

 

Na barki pa polno pepela ...

   

Kasneje berem: "Evakuirali ljudi .... Na Peljšcu je pravi pekel!"  Gori tudi na Korčuli!

 

Torek, 21. julij 2015 – 45 milj motorja, ej jej jej

 

Še ena dolga etapa. Premik do Šolte. Spet kar nekaj deset milj poti. Ob 12_tih startati je neumnost, vem. A potrebno se je bil malo spočiti. Veter, kolikor ga sploh je, NW, kurz NW… dodatni komentar menda ni potreben. Spet dela motor, žal. Do Vrsarja je še skoraj 200 Nm. Dni ni na pretek. Ob pretežno NW vetrovih bo potrebno izbrati drugo taktiko. Samo kakšno? Hudič je, ker ni več tistega rednega, predvidljivega kroženja vetra, termičnega vetra, da bi lahko izbral čas, ko piha burin in z njim jadral nazaj proti severu.
Zrak je dobesedno pregret, temperature zraka 36oC, celo 37oC , voda že dolgo 27oC. Vidljivost je slaba, v zraku je »sumaglica«. Bljek, nimam rad takih pogojev. Za naslednje dni je napovedano manj stabilno vreme. Obstaja možnost popoldanskih neviht. 



Vroče kot pes, vidljivost nikakršna "sumaglica".... bljek
 

Berem knjigo o legendarnem Bernardu Moitessieru in njegovi solo plovbi okoli sveta. Potrebno je zaposliti možgane. 


Še raje bi zaposlil roke in sem ter tja na krov potegnil kakšno ribo. Ampak niiiiičččč! Celo pot nič, niti ena. Ok, če sem lovil na "klasični stim" sem ujel kaj, vendar apetiti so porasli in želim ujeti kakšno "resno ribo". Letos sem celo namenil, da ribičiji posvetim kar nekaj časa. Eh. Figo, nisem se pretegnil. Niti enkrat nisem še zjutraj ali zvečer z "gumonom" v lov. Sicer pa ves čas vlečem za sabo in čakam tisti sladki zven "koleščka mašince" ribiške palice. Svoj čes sem že kaj ujel in to lepe komade.Potem pa se je kar na enkrat ustavilo... Nimam pojna zakaj. Nimajo pojma ribe, kako resno sem se jaz pripravil na njih:

 ....novih 300 m laksa (kot da bi bil "ta star" že tako pretegnjen ...; flourokarbonska predvrvica ("kao nevidna", mh...); nove rapale, take, da bi najraje sam ugriznil v njih, tako dobre imitacije....

 
Sam poglej tole vabo, najraje bi jo kar "karpačo"... ribe pa nič. Pas mater!

 

.... ribe pa nič. Hallloooo, popolna ignoranca! Bentim iz dneva v dan bolj, Ksenija že dolgo ve, da je bolje, da ne prijavi tiste legendarne: "če bi za ta denar, ki si ga namenil ribičiji ribe kupila..... Sam seveda naivno obetam za naslednji dan "kapitalko"...Mh, vse bolj se mi zdi, da tudi tu lahko mirno še enkrat napišem "Otišla baba sa kolačima".



Sanjam, da sem ujel ribo ...


Brnenje motorja je monotono. Upam, da bo vsaj od Rta Hvara do Šolte zaradi ugodnejšega kota glede na smer vetra  možno jadrati. Upanje ustaja zgolj pobožna želja. Kurz je res spremenjen vendar ni nobenega »kota« glede na smer vetra, ker vetra že nekaj časa sploh ni ... »Otišla baba sa kolačima!« Nekaj se kodra na sicer ravni gladini Morja. Upanje, bolj želja, vsekakor pa nerazsodnost ob neupoštevanju realnosti. Dvignem vsa jadra, v kokpitu v trenutku kaos vrvi …. samo …. Pas mater !!!!!!! Al´ vetra sploh ni!!! In spet lahko zlagam vse vrvi, da naredim sprejemljiv red, no pa imam posel. 

Kaos v kokpitu

Pristajava v Rogaču na Šolti. Pozno, ob 22:00. Čakajo naju Ksenijini sorodniki, ki sva jim že davno obljubila obisk.


Sreda, 22. julij 2015 – Življenje z JURIJEM JE RAJ!


Pogled iz kokpita predstavlja šok. Civilizacija. Izza krme avtomobili,paziti moram, da mi kakšen ne zapelje čez »Teve«, ki sem jih pustil na obali. 

  
Jutranja kava s pogledom n barko
  
Privez v luki pač. A po drugi strani je preko ceste pekarna, ki jo rabiva, malo levo »bufa« za jutranji kofetek, ki tudi paše, kaj bi se torej pritoževal. Danes je dan namenjen sorodnikom, prijateljem. Do konca dopusta ne bo več takih dni. Potrebno bo pridno nabirati milje, da prideva pravočasno do Vrsarja.

Vkrcava goste. Dnevni plan je preprost. Malo pojadrati, se kopati, mezica in nato vračanje na Šolto. Pogoji za to so naravnost idealni. Razdaljo do Drvenika (Krknjaši) prejadramo v celoti. Od prve do zadnje milje, vse do sidrišča, ko spustimo sidro in jadro »zk« pade dol. Kakšen užitek po dveh dneh motorja. Pravi balet na vodi. Tako jadranje bi privoščil vsakemu. Pravzaprav narejeno za navdušiti.

Kopanje, skakanje vodo, mezica (taka morska), pivce, kavica…ej ni nam bilo sile. Pravi dopustniški dan. 



Počitniško vzdušje z gosti na krovu!

Alja
Ajda!

Mačke na krovu!

 Vrnemo se v Rogač. Jurij se je že zjutraj potrudil in priskrbel »robo« za peko in gradele. Njihova hiška je v notranjosti, v zaselku Grohote. Da se v trenutku počutim kot doma, menda pove vse. Juri vešče pripravlja večerjo, vidi se, da ne dela prvič. Sline se vse bolj cedijo. Vinček jih komaj poplakuje. »Garganja« paše, kot da bi bila avtohtona. Ribe na gradeli začno dobivali zlato barvo. V »saču« se skrivnostno »medi« hobotnica in prepaja krompir. Spet bomo ugibali kaj je boljše, hoba ali krompir. Huda dilema, ki jo vedno rešujemo, kot da bi bilo to sploh pomembno. 
 

 
 

Skačem bos po kamnitem dvorišču. Ne vem ali bi bil pri ognju, za mizo ali zgolj hodil bos sem ter tja in opazoval detajle okusno urejenega domovanja. Hiše, ki niso ob vodi imajo neko povsem drugačno zgodbo v sebi. Tak gurmanski večer nudi toliko užitkov. Ko pride jed na mizo, je pravzaprav že zadnje dejanje. Vse prej, priprave, ogenj, vse to so gušti, ki delajo večer poln. Pa vendarle …. pride seveda tudi končno dejanje, ko jed okusiš, ko se  spoji z vsemi možnimi brbončicami in čutiš, kako dobesedno vstopa v telo, ko skoraj pobožno zaviješ z očmi,ko zapredeš od zadovoljstva in se sliši samo še mmmmmm, takrat veš, da je nastopil »grande finale«….
 

Vsi po vrsti priznamo, da je so okusi nebeški, da se hoba topi v ustih, da so ribe zadržale svojo sočnost, da vinček krasno paše zraven, da je Barbarina blitva dobra za crkent. Vse prav vse je bilo tako dobro, da bo okus in spomin še dolgo ostal na brbončicah in v spominu. A to še ni bilo vse. S kozarčkom v roki se sprehodimo v drugi del dvorišča. Mala Alja nas vabi »na koncert pod zvezdnim nebom« … Hudiča, še en »grande finale« …

 


Ah, da ne pozabim pojasniti kako je s tem, »da je življenje z Jurijem raj« Preprosto Jurij se pač piše »Jeraj«! :))))))))))))

Četrtek, 23. julij 2015 – "Upozorejnje" in partija taroka!

 

Morava proti severu. Čas se izteka. Dnevno morava delati skoraj 40 milj, da se bo izšlo. Nočnim etapam se tokrat želiva izogniti. Vreme postaja preveč nestabilno. A nič ne smem jamrati. Toliko dni lepega vremena, kot ga je bilo do sedaj, se ne spomnim kdaj nazadnje je bilo tako. Bil sem lahko popolnoma brezbrižen. Zdaj se je situacija spremenila. Po VHF poslušam »upozorenje« Možnost neverinov. Jasno, da se me še kako tiče. Zrak je pregret do konca. Soparno je za znoret. Zjutraj zapuščava Šolto in na nebu je že kar nekaj oblakov.  Začenja tudi grmeti, daleč sicer, pa vendar. Veter je sprva iz napovedane SE (jugo vzhodne) smeri, a kmalu nam »piha« NW (severozahod). S špinakerjem ne bo nič. Orca! Jakosti so slabe 4-6 vozle. Malo, pa vendar vztrajam z jadri. Počasi lezeva proti Žirjam. Zaliv Stupica mala naj bi nudil primerno zavetje. Pričakujem, da bo še pestro vremensko dogajanje. Jasno je, da se na obali že začenja. Na koncu uvalo že kar nestrpno pričakujem, nebo se vse bolj zapira in postaja temno modro. Ali moram daleč stran, ali pa v zavetje zaliva. Tik pred vstopom v zaliv sva. Zdaj bi bilo brez smisla vztrajati zunaj. Nameravam sidrati, a pričakajo boje. Niso še pospravljene vse vrvi, ko se začne proti nam valiti »težek oblak«, da te zvije v želodcu. To pa bo veselica. 

 
Ko te stisne v želodcu ...

Hitiva popravljati vse po palubi. Jadro je skrbno skrito v »lazy bag«, »bimini« podrt. Potrebno je nuditi čim manj upora prihajajočemu vetru. Kmalu pihne mrzlo, da oblečeva zgornji del trenirke. V sunkih nameriva skoraj 30 vozlov vetra (tridest čvoričev, bi rekel prijatelj Ale). Še v zalivu je vse belo, kaj šele zunaj. Na 16 kanalu nekdo, nekje drugje, kliče "Mayday" .... Obstoječi vrvi, s katero sem privezan na bojo, dodajam dodatno. Pričakujem še pošiljko dežja, a ga ni. Glavno dogajanje je vendarle na obali, ki pa ni tako daleč stran. V tisti smeri tudi lepo bliska. Vse nevihte enkrat minejo in tako je tudi ta. Vreme se umirja. Sonce s svojo rumenkasto pozno popoldansko barvo nudi lep kontrast temno modremu nebu v smeri proti obali. A ve se, da je to le eno izmed dejanj v teatru dni, ki so pred nami.

 Prija sedeti v kokpitu v ohlajenem ozračju. Iz sosednje barke, ki je sicer ne poznamo, kličejo, če sva za partijo taroka. Ne moti, da nisva "za". Vseeno vabijo, kar pa seveda ne odkloniva. Hitiva goltati »pasto za zobe«, saj je bila za večerjo karbonara, pri kateri brez česna ne gre… in že smo pri sosedovih v kokpitu …. Pripovedi se kar prepletajo. Vsi smo polni doživetij. Ne moremo se načuditi naključju, ko ugotovimo, da so pred enim letom prodali barko človeku, ki jo je imel le nekaj mesecev in jo nato še on, pred nekaj meseci prodal ….Komu? Borisu Ostanu, »nesojenemu« kupcu naše prejšnje jadrnice »Raca«. Kako je svet majhen…

… škoda, ker sem odklonil partijo taroka … do treh zjutraj, kolikor je trajalo spontano »kratko« srečanje se bi lahko tudi tarok naučil; pas mater!
   

Petek, 24. julij 2015 –  Mala Rava


Plovba proti severu mi nekako "ne leže". Preveč je povezana z občutkom vračanja, z občutkom zaključevanja dopusta, zaključevanja "glavne" letne plovbe. Žirje zapuščava kar zgodaj. Novih štirideset milj želiva prevoziti večinoma v dopoldanskem času, oz. zaključiti dnevno plovbo zgodaj popoldan. Do sedaj so bili najavljeni "neverini",zdaj pa že kar "nevere". Ups. Razvoj vremena v dnevu, ne potrjuje ravno tega, a vseeno, raje sem previden. Kot že rečeno, vse je pregreto in narejeno za "pi...je".Zjutraj burin omogoča še lepo jadranje, kasneje je v glavnem jadralcem neljuba situacij "more ulje". Ko pihne, pihne seveda v čelo. Pomagati si je potrebno z motorjem. Iščem dober zaliv, da bi lahko mirno spal. Izberem eno od varinat na Ravi. Spet voziva ob Kornatih. Lepo jih je gledati. Lepi in zanimivi so. Ne razumem ljudi, ki se jim zdijo pusti. Spet bom naredil primerjavo s črno belo fotografijo, ki ima lahko toliko odtenkov sivine, ki lahko povedo mnogo več kot "nabutana raznobarvnost" barvne. V Saliju z namenom oskrbe narediva kratek postanek, nato nadaljujeva ob Dugem otoku proti Ravi. Prav v vseh zalivih so boje, plačljive seveda. Seveda prekolnem ta "lahko zaslužkarski" in kratkovidno gledani hrvaški sistem. Ko smo bili majhni, so nas učili "brez muje se še čevelj ne ubuje..." No ta logika na CRO ne funkcionira vedno....Pobirajo denar na lahek način. Zanimivo, da gre pri tem za "svetovno unikatnost". In posledice so tu. Marine imajo vse več praznih mest ... 


Obupava in izbereva bojo v Mali Ravi. Žal nama je, da nisva izbrala zaliv nižje, kjer bi bilo več miru. Tu pa sva sredi zaselka, ki počasi izgublja dušo. 

Spomin na čase, ki jih na Mali Ravi skoraj več ni!

Idilika vasice se ponudi šele sredi noči, ko nastopi popolni mir!

Ne vem od kje "fama" Male Rave. Pri srci je bila Joži Horvatu, Šuteju ... a časi so se spremenili. Obstaja tudi "fama" o eno boljših olivnih olj iz tega otoka ... Barba Šutej se naj bi tu oskrboval za svoje plovbe po svetu, barba Joža za svoje. Vse prav, a tekom let smo ugotovili, da so s ceno tu zlatarji in s količino skromni. Nemalokrat sem tu računal na oskrbo z večjo količino za domov med letom, pa nisem uspel kupiti niti litra. Tekom let smo se naučili kupiti še marsikje enako dobro olivno olje, a za sprejemljivejšo ceno. O tem kje pa je najboljše olje, pa ne bomo začenjali tu, ker je to nezkončna debata za marsikatero družbo pomorcev v dooooolgem večeru. Splošno pa lahko zaključimo, da im vsak svoj okus in svoj izbor in vsak ima prav ...  

 

Sobota, 25. julij 2015 –  Televizija na Premudi

 

Adijo Rava! Ohranil te bom v posebnem spominu, kjub vsemu. Če nič drugače boš vedno asociacija na "prva leta navtike", ko sem se od starejših navtikov učili guštov olivnega olja. Takrat sva si kupila morda tri "bibitke"olivnega olja. V kakšnem od večerov po dopustu sva si na balkonu postregla s slastnimi obloženimi kruhki in vedno rekla: »Daj še malo pokapaj z Ravskim…« Črtica olivnega olja iz Rave je bila skoraj obredni dogodek. Skoraj meditativni. Misli so bile ob tem vedno v Mali Ravi, skromni vasici. Da je šlo ob tem za idealiziranje je menda samo po sebi umnevno. Še več. V mislih se ti je zdelo, da »Hir 3«s Šutejem morda ravno vkrcava olivčka, zjutraj zgodaj pa izpluje proti Rt Hornu. Ali pa, da se barba Joža (Horvat), v kokpitu »Modre laste« ravno pogovarja s svojo Renato, o kdo ve čem…Eh, ta Mala Rava. Lepa si kot je lepo vse kar je na Morju.


Napoved ni tista, ki bi si jo želel:


UPOZORENJE: Moguće su nevere, osobito tijekom noći na sjevernom i manjem dijelu srednjeg Jadrana. Od sredine noći na sjevernom dijelu udari NE vjetra 35-45, u Velebitskom kanalu do 55 čvorova.

SITUACIJA : Sa sjeverozapada se približava nova dolina s frontalnim poremećajem.


Vsaj veter je naklonjen. Piha v pol krme in aleluja, gremo hitro s špinakerjem gor. Tako lepo ga je voziti. 



Etapa je zaključena na Premudi. Obiščem Celestina. Zadnjič sem se pri njem oglasil januarja. Lep občutek je, da te kdo od domačinov na kakšnem otoku pozna. 

Odbita Premuda!
 

In zdaj preskok misli!   

Popolnoma sem pozabil povedati, da obožujem gledati televizijo. Da ni res? Pa še kako! Na Morčitu obožujem TV ! Omejen sem sicer samo na tri »kanale«, ampak so vrhunski in zadoščajo, pa poglejmo:

I. PROGRAM



Prvi program je zelo "u redu!" Signal je stalen. Lahko ga gledam noč in dan, važno samo, da sem pri tem na Morju.

II. PROGRAM



Drugi program je bolj dinamičen. Ko se zjutraj zbudiš, lahko na primer na hitro preveriš, ali se zbudil še vedno na istem otoku, kot pa si se zvečer zasidral. V primeru, da to televizijo opazuješ med vožnjo in lahko dalj časa opazuješ ribe pod vodo, ti je lahko jasno, da gre za jadranje na "pas mater"!

III. PROGRAM

 

 
Ajaj jaj jaj jaj...ta program mi je en najljubših. Sploh se ga ne moreš naveličati....

In na Premudi smo pri Celestinu gledali ta večer doooolgo televizijo ... III.Program!

Večer na Premudi!

 

 

Nedelja, 26. julij 2015–Mater je letelo ...

 

 
Jutro na Premudi!

Razvoj vremena vsekakor prinese dinamiko v potovanje, ki se sicer počasi zaključuje. Vsak dan se napovedi začno z "upozorenji". To ostaja v glavi. Realnost pa ni povsem taka. Iz vremenskih modelov tudi vidim, da se vse "porcije" vozijo bolj v priobalnem pasu. Kjer je očitno kar nekaj neviht. Pritožujem se seveda zaradi tega ne. Danes bo za spremembo tudi kaj nekaj vetra. Prehod Kvarnejra z 20  vozli burje obeta živahno jadranje.  In tudi je. Danes motor res ni potreben. Vetra je dovolj. Letiva "ko metek". Hitrosti je ves čas preko 6.5 vz., večinoma pravzaprav 7 in več. Tudi 8.5 vozla pokaže inštument.

 



 Skoraj se prepirava, kdo bo na krmilu, tak užitek je kormilariti "Lungo". Ni dolgo po štartu, ko že mahava Iloviku, Susku, Srakanam, Lošinju. Fiiiijuuuuu kako letiva. Dobim sms od Matjaža iz Solane, ki ga sprva nič ne razumem. Piše: "Peljal sem 30 m zraven Lunge med Suskom in Lošinjem. Ksenija vozi, Gregor sedi v kokpitu in se ne odzove na kanal 16, niti na mahanje. Nimam št. mobija da ga pozdravim. Tole je sporočilo, ki mi ga je poslal Janez P. Pa lp in še naprej lepo plovbo! M.F". 
"Pas mater!" Kako se je to moglo zgodit meni, "sruti ubogi", ki ves čas hrepenim po komunikaciji. Ki vedno maham vsem, da moram vsake toliko z WD 40 pod poazduho špricent, da sklep ne zariba, ha ha. Meni, ki ves čas poslušam VHF postajo, če je kje kakšna duša, ki bi hotal z mano izmenjati nekaj prijaznih besed. Malo manjka, da kdaj na 16. kanalu kar tako v prazno ne vprašam: "dali me netko možda tražio?" Zdaj pa se je očitno vozil nekdo mimo in ga spregledam "v paketu". Kseniji tudi ni jasno, kdaj in kje naj bi koga spregledala, sploh pa tako blizu ne. Se pa s tem manj obremenjuje in pravi, da je njej samo to pomembno, da se je pa vsaj resnica izkazala, kdo da dela (na krmilu) in kdo zabušava. Pas mater! Reži se mi. jaz pa se mislim svoje. Janez P. hm, Jamez P., u p.m., kdo bi bil ta Janez P. Skoraj že pokličem Janeza Polajnarja, ko mi kapne ..... A jaaaaaaaaa, a jaaaaaa naš Janez iz Vrsarkega pomola E... a jaaaaaaaa. Vržem se na VHF postajo (menda je bil to edini primer, da sem jo na začetku vožnje pozabil prižgati postajo) in že kliče "Lunga" "TeoPino"....Stik je vzpostavljen. Simpatično srečanje, pa kakršno koli. Velik logotip na boku barke očitno prispeva k večji prepoznavnosti. Ok,to je sicer res, a kaj pomaga, če je kapitan "odsoten", ha ha. Seveda si zaželimo drug drugemo "Dobro Morje" in hitimo vsak v svojo smer naprej. Janez pove še, da uživa v branju bloga, da ga ves čas spremlja in da ga je prebral celo večkrat. No hvala. To pa je kompliment. Kar se tiče bloga še to: Redni bralec je tudi Zdene P. Tudi od njega ta dopoldan dobim sms, kjer med drugim piše "Kje pa je sobotni prispevek? Danes je že nedelja pa nič". Ups....ta je dobra. Včasim imam kje zelo slab signal in težko oddajam prispevke. Lej ti to. Eni očitno čakate vsak dan novice, kot "tople žemeljce"! Pisanje Bloga je zanimva stvar. Nikoli ne veš kdo vse te spremlja, a po drugi strani te pa vellikokrat kdo preseneti, ko kasneje ob priliki pove "Ja sem bral Blog....." Hm....lep občutek.

Eni so menda delali, ko so drugi "baje zabušavali"

Lunga pa šiba, da ne moreš verjeti. Kadarkli pogledam na inštrument je števila 7 in več.Ludnica. Sanjsko. Narejena je prva krajšava glavnega in seveda je kar krepko skrajšana tudi genoa. Morje postaja vse bolj živahno. V Kvarnerju je vetra cca 20 vozlov smer skoraj bolj iz severa, kot  severovzhoda, kot je sicer napovedano. Morje ocenjujem na stopnjo 4. Višina vala je cca 2, 5 m, pri čemer je potrebno vedeti, da sam nisem med tistimi, ki se že "celo življenje vozijo po 3 - 4 metrskih valovih. A vsake toliko se prikotali kakšen mega val, da te nekam pritisne ko ga vidiš, kaj šele ko te dobesedno dvigne in se nakako zrola pod barko. Na enkrat se znajdeš v čisto belem, razpenjenem Morju. Zdi se ti, kot si ob praznični mizi,ki je prekrita z belim prtom ... Ja navsezadnje je pa vendarle nedelja in se praznična miza spodobi. Kakorkoli, jadranje je en sam užitek. Malo večja barka pa res z lahkoto prenaša težje razmere. Val, ki sem ga opisoval, bi morda res utegnil imeti od spodnje točke, do zgornje 3 metre in to ni več malo.  Lungo pa pri vsem voziš z lahkoto. 

Ob enajstih sva štartala iz Premude. Pri Kamenjaku (južni Rt Istre) sva ob petih. Za cca 40 milj sva potrebovala 6 ur. To pa je bilo sanjsko jadranje!

                                                              ---------------------

V mislih ves slišim kolega "Aleta" ki bi komentiral vse skupaj z besedami: "Ja lej stari, al' to je brod. Al' dvajstev čvoričev ni n'č". Spodnja fotka poskuša prikazati ležernost kapitana pri "šofiranju" Lunge. Pozor, ne spreglejte tudi zobotrebca ....

 

"Ja lej stari, al to je brod...!"

Šala seveda vse skupaj. Da ne bi kdo mislil, da je to postal moj stil, da ne bi slučajno kdo mislil, da sem res začel uporabljati izraze a la »šofiranje« in »parkiranje« bark, ko kar »pikice fašem« ob njihovi uporabi v navtiki. Kako je že rekel Pino? »Smo šoferji al' smo jadralci«?

 

Ponedeljek, 27. julij 2015 – Še en živahen jadralski dan


Na vrsti je zadnja etapa, etapa Veruda – Vrsar. Veter iz zahoda bi moral biti ugoden. Jakost do cca 18 vozlov tudi. Ob izhodu iz Vinkuranskega zaliva pozdravi spoštljiv val. Opppaaaaa. Divja ježa. Barka se vzpenja v hrib nato pada v dolino. 

 
Malo gore

Malo dole
 Pri tem pa na obeh straneh premca gromozanski »špric« razpenjenega Morja. Nastajale bi lahko še kako atraktivne fotografije, a me je podobna zgodba s fotoaparatom, ki ga je zalilo morje enkrat že predrago stala…Nabijanje v val ne traja dolgo, samo toliko da se dobesedno prebijeva iz vhoda v Verudo in da postavim barko v pravi kurz, kar pomeni veter iz boka. Valovi pa seveda ostajajo. Odločim se za drugo kratico glavnega jadra in skrajšam še prednje jadro. Dovolj bo za take razmere, kot so. S hitrostjo preko 6 vozlov sem seveda zadovoljen. Očitno se za zadnji dan obeta še ena »porcija« lepega jadranja. Drugo kratico sem pravzaprav nameraval narediti že v včeraj v Kvarnerju, ne bi nič škodila. A sem med krajšanjem opazil, da je odvezan vozel krata… Ma kaj sem bil jezen sam nase. »Sedi nezadostno; pa starši se naj kaj v šoli oglasijo«, sem si rekel. 
Danes sem seveda pred izplutjem pregledal vse. 

Vožnja je v tehničnem smislu bila užitek, misli pa so postajale vse otožnejše … 

Spet v domačem Vrsarju


Velike hitrosti naju dobesedno prehitro pripeljejo v Vrsar. Nočeva še v marino, prezgodaj je še. V bližnjem zalivu že od daleč, iz svoje jadrnice mahata prijatelja Bogdan in Petra. Barko priveževa »Lari« na bok. Potovanja je konec!


Torek, 28. julij 2015 – ZAKLJUČEK


Potovanje po Jadranu je trajalo natanko mesec dni. Kot vedno je potekalo brez v naprej pripravljenega scenarija, kar mi je najljubše. Tudi ni bil načrtovan že v začetki tako hiter premik na jug. A bilo je tako magično oddaljiti se od obale. In ko si enkrat daleč zunaj, postane kar na enkrat vseeno če zapluješ še v noč in jadraš naprej...in začutiš občutek svobode....in vzdušje na barke postane nekako....ja postane nekako praznično. Ta poteza je dejansko omogočila nato daljše zadrževanje na jugo. Priznati je treba kljub vsemu, da je Mali Ston dejansko, malo za hec malo za res, pa kljub vsemu bila ideja pred dopustom. A ni bilo predstave, da bo ta del jadrana, skupaj s celotnim Pelješcem  postal nekakšna centralna točka dopusta, ali pa vsaj ne, da bo pustil tako močan vtis. Sredi sezone biti tri dni na nekem področju edina barka ....hm je to res možno? Je seveda je, v Malem Stonu oz. na vzhodni strani Pelješca je to možno. A bila je opcija tudi, da bi zajadrala tja do Palagruže in naprej do italijasnkih Tremitov in mesta Vieste. Vreme kot je bilo stabilno je bilo naravnost narejeno za to. Pa sem med plovbo ugotovil, da sem pozabil od doma vzeti sabo vse Italijanske peljarje, po eni strani, po drugi strani pa je res, da so Stonske kamenice mamljivo vabile...

Lepo je bilo srečati se z vsemi vami, s katerimi smo se na poti dejansko srečali in z vsemi vami bralci "bloga". S svojimi odzivi na kakršen koli način, ste dajali vspodbudo, da ga je vredno pisati. 
Vse je bilo lepo, a najlepše je bilo pluti. Tega se ne bom menda nikoli naveličal. Mesec dni je minil kot dih. Menda sem večkrat že kje zapisal, pa kaj. Se bom pa še enkrat ponovil z mislijo: "Verjemite, če bi mi na koncu teh skoraj 600 preplutih milj letošnjega potovanja, na koncu nekdo dal možnost, da nadaljujem s plovbo, bi samo obrnil kljun barke in odjjadral naprej. Niti pristal ne bi. Se bi že med potejo kje oskrbel..."

Letos se sploh nisem zavedal, da sva toliko časa na poti. Zdi se mi, da sem ravno kar izplul. Toliko vsega imam še za početi na barki, česar se še dotaknil nisem. Res se ne zavedam, da je minilo toliko dni. Zdi sem mi, da sploh nisem bil na dopustu. Da sem zgolj živel na način, ki mi je tako ljub....




Pogled v večerno nebo je v zadnjih dneh povedal, da je luna spet skoraj polna, kot je bila na začetku poti. Zdelo se mi je, da vidim v njej simbolično nek drug Planet, na katerem bi želel živeti. Na tem Planetu, ki ga sanjam, so gotovo oceani. In morda bi tam lahko jadral večno... 

 ----------------------------------------------------------------

S tem se prispevek "Jadranske razglednice" zaključuje!

Potovala sva:

Gregor & Ksenija




 ----------------------------------------------------------------


12 komentarjev:

  1. Duša duši gleda v lonec
    Posadka Sama iz Egeja

    OdgovoriIzbriši
  2. Gregor, odlično, da spet pišeš in objavljaš. Vidim, da se bomo tudi tokrat nasmejali in uživali v odličnih fotkah. Uživajta tudi vidva, jadralski pozdrav s severnih koncev, Srečo in Kraljična

    OdgovoriIzbriši
  3. Tole se bere kot kašen roman robinsona crousoja, še posebej del o kitu ,ki mu iz morja gleda rit pa pride beli galeb in..............no brez epiloga

    se vidimo čez teden ali dva

    Jure

    OdgovoriIzbriši
  4. ...še v nedeljo pozno zvečer smo videli Baziliko rasti v Vrsarju, zdaj jo pa že skoraj teden dni zalivata sredi Dalmacije? Ne samo lepa ampak očitno tudi zelo hitra je tale vaša "LunGa". Uživajta! in seveda še naprej limajta fotke na blog, da lahko uživamo z vama.
    Janez

    OdgovoriIzbriši
  5. Ojla.. Vse prav.. Potujeta.. Se družita.. Kako pa Rozi (bazilika), je že par dni ne omenjaš? Je vse OK? Al ni bla pridna, pa sta jo pojedla? Lp obema in vsem, ki prebirate Gregorjev blog, Gorazd&punce

    OdgovoriIzbriši
  6. Super napisano, uživajta še naprej in srečno.

    OdgovoriIzbriši
  7. Čestitke Matjažu za ulov Murene! Zamišljam si kako je to izgledalo pod vodo, saj običajno le glava in malo vratu gleda iz luknje. Ko pa celi trup, v katerega pišeš da je dobila ost, pride ven, pa pogosto podvodni lovec postane lovina in rada hudo boleče ugrizne. Žal mi je za brodet in stiskam pesti, da ga kmalu spet ujamete! Po strelu v trup se večinoma sname, saj je kot želatinasta ter jo vrvica kar prereže in edino varen ter proti snetju siguren strel je v glavo, potem pa do obale z njo, brez da jo v morju poskušaš še živo zgrabiti. Pozdrav vsem skupaj!

    OdgovoriIzbriši
  8. Zavijta še okoli rta v Kobaš k Luki, ni slabo ... :)

    OdgovoriIzbriši
  9. ahhhhhhhhhhhhhhhhhh!

    dober veter še naprej in srečno
    Taja

    OdgovoriIzbriši
  10. Hvala tebi, da si z nami delil dogodke, misli in občutke na vajini morski poti.
    Z.

    OdgovoriIzbriši
  11. Hvala vsem za odzive, komentarje. Blog je s tem bogatejši. Se srečamo tu še kdaj!

    OdgovoriIzbriši
  12. Super, hvala! Upam, da se kdaj srečamo, še bolje izven sezone, ko si morje delimo samo z delfini in galebi. lp Marchi

    OdgovoriIzbriši