26. februar 2017

Teden dni svobode ...



25. februar - 3. marec 2017

Končno mi uspe po jesenski poškodbi (bum, jadro) barko sestaviti nazaj v kondicijo, kot se za »Lungo« spodobi in končno mi uspe v službi »skockati« proste dni. Spet grem sam na »samotno plovbo«, kot jo imenujem in kar počnem že nekaj let. Solo jadranje je nekaj posebnega. Ti je všeč, ali pa ti preprosto ne pade na pamet, da bi se sam klatil po Morju. Jaz se kakšenkrat rad sam klatim. Še celo leto se mi nato vrtijo v glavi prizori iz teh dni. Ko si sam, preprosto vse doživljaš mnogo bolj intenzivno.


Sobota, 25. februar 2017

Pustna sobota je. Čas za norčije. Tudi na »našem pomolu« v marini se pozna…Boža je policaj... Vse me spominja na doživetje »LastovskegaPoklada« pred davnimi leti. Takoj bi šel »hamlat« z ekipo, ki se ji obeta še vesela noč, če me ne bi tako vleklo v »moj svet«.
Da je pustna sobota se pozna se tudi na našem pomolu

Nedelja, 26. februar 2017    VRSAR - SILBA
 
Izplujem v nedeljo, ob 10:30. Nisem ravno zgoden. Vseeno mi je. Ko imaš pred sabo plovbo, ki bo trajala dan in noč, je pa res vseeno, kdaj greš. In ta svoboda je meni tako všeč. Vreme ni ravno tako, da bi si ga želel. A nimam izbire. Se bom moral pač prilagajati razmeram. Prehod fronte dan prej, ni prinesel stabilnosti. Sredi tedna prihaja nov ciklon. A ta dan, ko grem na pot je še idealen. SW veter omogoča lepo »orco« (jadranje v veter). Usta so več »pri ušesih«, kot nižje. En od razlogov je vsekakor pogled na novo jadro...
 

Vriskam, pojem, vriskam, pojem; jeeeeeeeee! 70 milj (cca 130 Km) je pred mano tja do Silbe, kamor sem v prvi etapi namenjen. 70 milj užitka. Čisti »sirup«, »za crkent«, ha ha. Časa imam za vse. Za igranje s trimanjam novega jadra, za kuho, za kavico, za fotografijo...za vse kar hočem. Spet sem človek in ne robot, kot v službi.

 


Počasi prihaja noč. Lune ne bom imel, to vem. Vedno rečem, da ne vem, kaj mi je lepše. Jadranje v mesečini, v srebrnem Morju, ali jadranje v času brez lune, ko lahko opazujem milijarde zvezd. Vse ja tako lepo. Tokrat sem brez lune, pokrit z odejo zvezd.

Tako skrivnostno je ponoči. Svetilniki so molčeči, a povedo tako veliko. Prepoznavam otoke in vasi, Vse povsod so doživetja, spomini. Unije, Srakane, Susa, Lošinj, Krivica..., Ilovik, Olib in še in še. Ribiške ladje daleč zunaj govore svojo zgodbo. Vesel sem, da nisem v njihovi bližini. Ponoči nikoli ne veš, kaj počnejo in kam se premikajo. Kot svoj planet so. Kriza s spanjem, ki se pojavi na začetku večera je kmalu mimo. Vetra ni več.  Mimo Suska motoriram, a ne dolgo. Pri Iloviku spet dvignem jadra. Nisem imel veliko upanja, da bom imel kaj severovzhodnika, pa mi je vendarle prišel nasproti. Zadovoljim se s prednjim jadrom. Briga me kako hiter sem. Jadram.

Ob 4:00 pristal na Silbi. Eno travaričko....potem pa hitro spat.

Ponedeljek, 27. februar 2017    SILBA - MOLAT

Zaspim in spim ko ubit. Zbudim se šele po deseti uri. Zunaj pa sonček in toplo.Voda, čeprav v mandraču, kristalno čista.

 

Zajtrk v kokpitu, le kje bi drugje? Jačka na ocvirkih, kot se za sedemset preplutih milja spodobi in kot je skoraj postala tradicija ob takih priložnostih. A veste kaj še bolj paše kot jajček na ocvirkih po taki plovbi? A da ne? Bom razložil. Dva jajčka na ocvirkih, ha ha.
Planov sicer nimam na takih plovbah. Držim se samo dveh pravil, in sicer: "Kamor stignem stignem" in "Ko stignem stignem". To je pri meni, "orto vodnarju" edino planiranje, ki znese in ki ne omejuje moje neizmerne potrebe po svobodi...Za ta ponedeljek sem si sicer malo predstavljal, da se bom spokojno sprehajal po Silbi in užival v ležernosti, a kaj ko imam "mevlje v rit". Razen metra na obali, ko odvezujem barko, sicer niti ne stopim na Silbo. Kdo se bo sprehajal po kopnem, ko pa je zunaj tako lep veter, ki kliče. In že dvigujem jadra in nagnem barko...in neskončno uživam.


 


Kasnej me pokliče Ksenija in vpraša kaj delam, prepričana da počivam. Ko ji razložim, da sem šel malo jadrat', je na "drugi strani žice" nekaj časa tišina, potem pa zaslišim: "Pa ti nisi normalen...jadraš cel dan in celo noč in potem greš pa malo jadrat'...". Hm... ne vem čisto točno kaj naj rečem... Eden je malo čuden (jaz seveda ne :)). Sprehod bi se sicer prilegel, a to lahko naredim zvečer, ko se vrnem na Silbo...

"Lunga" drsi in drsi. Zdi se mi, da mi nežno šepeta, da se zahvaljuje za novo "oblačilo". Da ji pristoji, to vem, a da se ona dobro počuti v njem, to mi pomeni veliko. "Orci la bandi", sledi "poja la banda". Preskusiti je potrebno še SLR sistem krajšave. Opa, ni slabo. Kot otrok v peskovniku sem. Kot bi trenil sem na sosednjem otoku Olib. Vse bolj se mi zdi, da z večernim sprehodom po Silbi ne bo nič.



Plani, ki jih ni, se podirajo in kažejo se zametki novih, ki me pravzprav niti ne zanimajo. Prepuščam se trenutnim navdihom. A na Olibu že ne bom. Tam bi me lani ob tem času, pozno popoldan "skoraj na britof zaprla" ena stara baba, pas mater. Res prijeten občutek. Zajadram skoraj do obale, pri osmih metrih obrnem kot baletka in že maham Olibu v pozdrav. Na Olibu se pozimi tako ali tako nič ne dogaja. Tista "moja pr'jateljca iz britofa" me morda čaka že na drugi strani ograje. Jugo prvega dne je tako ali tako vedno prijeten za jadranje in danes je tako. Bližam se "Grebenom", od nekdaj so me privlačili, vedno so mi predstavljali nekakšen spoj dve svetov, ki so mi tako ljubi. Gore in morje! Saj ne veš kaj je lepše. Pravzaprav vem! Lepo je živeti...pa kjer koli. No ja, sem karšen sem in spet se z nasmehom spomnim "komplimenta"prijat'lja Duškota, ki mi je pred časom dejal, da bi jaz še iz "Mathauzna" (op.: taborišče iz 2. sv. vojne) ves euforičen "kartico pisal". No, to so pa prijatlji.... :))))



Veter, ki je v ožini med Olibom in Silbo še spodoben, kasneje pojenjuje. Proti Istu grem že z zelo simboličnim vetrom, a zdi se mi da drvim. Slišim se s sinom Nejcem. Ves vzhičen mu razlagam, da je vetra "švoh" 1,8 vozla in da jadram 0,8..."Na drugi strani žice" pa spet za hip tišina... Sin sprašuje, če je z mano vse ok, da jadram pri vetru ki je bolj posledica muhe, ko je ob letu mimo prdnila, ne pa posledica kakšnega gradientnega vetra... Pas mater, mene danes očitno nihče ne razume... Pokličem še prija'tlja Gorazda. Zapojem mu legendarno "ciganko" in zdi se mi, da je sredi stresnega dopoldneva poslovneža, rabil sam še mene da vriskam... Prav, grem pa sam naprej, pas mater!


Pljunem v vodo...zasanjano nekaj čas opazujem pljunek, ki ne zapusti in ne zapusti bok barke, si priznam, da je veter dokončno crknil, pospravim jadra, kaotične klobčiče vrvi v kokpitu, odprem pirček in zapljujem proti Molatu. "Jebeš" sprehod zvečer na Silbi...

 



Na Molatu, v luki Zapuntal pristanem, na dobrem znanem mestu. Pristanem pred nočjo, kar je za mene velik dosežek. Slastno večerjo, ki sem jo kuhal že včeraj med potjo, samo še pogrejem, strebim radič in rukolo, da ne manjka solata, natočim kozarček rdečega...in dober tek Gregor!




In še o realnosti romatičnega večera, ko sem imel po pristanku občutek, da bom imel na razpolago še veliko spokojnih večernih ur v salonu:
"Pojem...me prememi...se uležem na levi bok...naslonjen na komol'c podprem ludo glavo in zaspim, "v vsem mojim prijateljem dobro znanem položaju"... se... ne vem kdaj sploh zbudim...ugotovim, da moram še pomiti...da moram še napisati blog, da me ne boste jutri ob kavici "klincali"...spijem pirček ob tem, da me bo še celo noč "scat tiščalo" in ura je 1:30, ko grem spat...Za crkent!


Torek, 28. februar 2017    DAN ZA "STIKE Z JAVNOSTJO" NA MOLATU...

Približuje se nov ciklon z jugom in nekaj padavin. Odločen sem, da ta razvoj vremena pričakam tu, v Zapuntelu, kjer sem lepo zaščiten. Jutro (sredi dopoldneva...) je še lepo sončno. Zajtrk "v leru" mi ustreza. K pomolu se priveže zanimiva motornjača, "urgentna enota Elektra".... Nisem vedel, da obstajajo na Hrvaškem take enote. Namenjene so odpravi napak na elektro omrežju na otokih. Ta je dobra. A če malo pomislim, kako bi sicer bilo drugače. Spet zavedanje posebnosti države z otoki.
Dečko iz "urgentne enote Elektra" se kmalu znajde pri meni v kokpitu. Dolgo je stal ob Lungi in pregledoval vse detalje na njej, predvsem pa jadralske lastnosti...Zadrčan, jadralec in lastnik lastne "Elanke enaintridesetke" je. Ne moreš pustiti čoveka na pomolu kar tako. Razvije se zanimiv klepet. Žena je iz Peljašca. Pogosto jadra do tja. Meni pa je Pelješac še kako znan iz zadnje plovbo ob njem, tja do Stona. Ob kavi klepateva o marsičem. Tudi o nesprejemljivem tempu današnjega sveta. Zadrčan zgrožen opisuje svoje doživljanje Zagreba..."Svi trče na tramvaj", reče. "Pa jebo te, doči ču drugi, pa ga pričekaj. I dođe sledeči, pa opet svi trče...Pa jebo te, tamo svi non stop trče". Ni mi smešno. Žalostno je, še kako žalostno. In sam nisem nič dosti drugačen, ko sestopim v klinčev realni svet  doma ...
Ekipa električarjev, Zadrčanov, je že zdavnaj odpravila napako na elektro omrežju v Zapuntelu, midva z mojim novim znancem, pa si v kokpitu že kaževa slike. On svoje, domače, kako pečejo jance na Pelješcu, jaz njemu "svojo barko Barko"... Ne tečeva nikamor...

 
Ni vse v mobilcih...

Odločim se za kaskadersko akcijo. Grem pešačit... Ni mi to ravno navada na Morju. Pa naj bo kdaj kakšna izjema. Cesta je samo ena, vzdolž otoka. Čez čas se že sprašujem, ali je bila to pravzaprav modra odločitev. Le kaj mi je bilo tega treba? Klop'ce na obali imajo tudi svoj namen. Jebote mene, kaskaderja...
 

 

 Na dolgi ravni cesti opazim ob robu domačina, ki me že od daleč opazuje. Končno pridem do njega. "A vi to pješke ?", vpraša .... "Budalu", si mislim". "Zar ne vidi, da se vozim na zadnjem sjedištu moga avta..." Stric se razgovori. Izvem, da sicer živi zimsko obdobje v Zadru pri sinu, sicer pa pretežen del leta tu, na Molatu. S sinom delata v oljčnem nasadu. Gnojita. Stric sprašuje, od kje sem. Da sem iz Nm, ga ne moti. On pozna Ljubljano, kjer je študiral, "dok se jaz nisem ni rodio", reče (očitno ga j...dioptrija), specialno pedagogiko. Mater, kjer je na Molatu dobil idejo v tistih letih za specialno pedagogiko....Študij je nadaljeval v Zagrebu in končal "defektologijo"... Bil je ravnatelj ene od srednjih šol v Zadru, še izvem...

Hodim ko trot naprej, odločen, da bi šel do Brgulj...Cesti ni videti konca. Pogledujem proti belemu Pagu. Morje še ne ve, da prihaja jugo. Še vedno idelano za nežno jadranje...jaz pa trot pešaka proti Brguljam...pa jebo te...Nabijam asfalt in odganjam misli na dejstvo, da bom v Brguljah, šele na pol poti, saj bo treba še nazaj. A mi je b'lo treba tega? Spomnim se srečanja s stričkom ob njegovem oljčnem nasadu, ko me je dolgo opazoval, kako pešačim po cesti proti njemu...Vse bolj mi je jasno, da me ni opazoval kot turista...ipak je bil defektolog...

Nekaj prizorov iz poti...






Končno pogled na navtikom dobro zna otoček pri Brguljah...

Končno Brgulje in ob obali mikro trgovinica. Ob njej domačini ob pivu in "čakulanju". Ajme, vsaj to. Naročim si pivce še sam in se delam, da opazujem okolico. Vresnici pa vlečem na ušesa, kaj se pogovarjajo...Meni omiljena scena na Morju...Kot pivnik sem. Vse bi si želel zapomniti.

Pet litrska vedra pod nogami za praznjenje pepelnikov, povedo vse...
Dva tipa se dajeta, kot bi bila največja sovražnika. Kmalu je jasno, da je eden iz Brgulj (na fotki desni), drugi pa iz Zapuntela (na fotki srednji), pa še priženjen je tja. Kaj hujšega. Začne se oster boj o tem kaj je "mošun", kaj "muzgavac". Hobotnica po Brguljsko tako ali tako ne obstaja. Brguljčan Zapunteljčanu dopoveduje, da je mošun mošun i da je je on "konj jedan". Zapunteljčan Brguljčanu, da je "budala jedna", kar pravzaprav ni čudno, saj je iz Brgulj. Brguljčan Zapunteljčanu vrne, da "nek se on i Zapuntel jebe, i da sta iz Brgulje izašla več dva inženijera". Zapunteljčan se ne spusti v tehnične sfere in spet vrne debato na muzgavce, mošune i hobotnice. Brguljčan pove, da se tu v Brguljah že petso let reče mošun in ne hobotnica. Zapunteljčan se presede tri metra stran od Brguljčana, češ, da ne bo sedel blizu budale in da naj se Brguljčan pogovarja sam s sabo. Brguljčan Zapuntelčanu odvrne, da z veseljem, da bo vsaj govoril s "pametnim čovikom i ne sa budalom, koji nezna ni, da je mošun mošun, kako se več petsto godina govori po Brguljsko". Zapunteljčan tri metre stran od Brguljačana sikne, da naj gre pa potem on, Brguljčan, u London " i nek naruči po Brguljsko pičko, pa če vidit, šta če dobit" (oprosite izrazu, a tako je takel pogovor). Brguljčan presliši to in odvrne, da ima "kod kuče TTS puško i devet metaka, pa če s jednom valja Zapuntelčana pogodit". Zapunteljčan zagrozi s svojimi štirimi psi..."ali da zna da ne vole govno..."
Crkujem od smeha, dam za rundo....in predstava dobiva nove razsežnosti. Zdaj imata šele veselje, saj se zavedata, da sta v središču pozornosti...

Med tem izvem, da prihaja katamaran...šel bo tudi v Zapuntel....ajme meni. Sam "buh me je rešil", "neču ja valjda pješke nazaj"Skoraj šest kilometrov je do tja...Odločitev je hitra...že tečem na pomol, nazaj se bom peljal ko gospod...Brguljčan za mano zavpije: "Nitko ti neče ni naplatiti, ko bi išao za Zapuntelj...". Moram se "skulirati", da se ne smejem sam s sabo....mater morda bo folk to razumel, da sem iz Zapuntela, ha ha...

Ob vstopu v notranjost katamarana pa čisti šok. Vse čisto, vse v modrem. Asociacija je na letalo, pred leti na relaciji "LA - Polinezija"...
Proti Zapuntelu...

Proti Francoski Polineziji...

Naročim si kavico in se počutim ko kapitan...Sam res.... "nitko mi nije naplatio..."

Vesel sem, da sem nazaj na barki, da sem doma...Obišče me še prijeten Slovenec iz Jesenic s koreninami iz Zapuntela, ki sem ga tudi srečal med potjo. "Difovc" je. Pozna celo kolega novomeščana (Gorazda Kosmino...). Ta je dobra. Pozna tudi legendarnega "Jožo" iz Jesenic, ki ga pa jaz poznam izpred, menda zdaj že dvajetih let, ko smo še kempirali v Koversadi. Za crkent, kako je svet res majhen. Jeseničan veliko dni preživi tu na Molatu. Govori o čarobnem ribolovu "na svičo" in še o marsičem. Res zanimiv in prijeten človek. Pas mater, men pa menda "res ves čas nekaj dogaja..."

Vem, spet jih bom poslušal o moji "kao samotni plovbi"....

Pozno popoldan (spet), komaj najdem čas, da si skuham dobrooooo jotko...."Kapetan...a lohka jest nekaj povem...? Vrhunska je bla...."


Sreda, 1. marec 2017    "ČISTA SRIDA"

Danes je "pepelnična sreda", ali, kot rečejo tukaj "čista srida". Bolj kot versko, me zanima ta dan meteorološko. Fronta je šla ponoči mimo. Imeli smo nekaj dežja, pa ne veliko. Veter z juga se je pričakovano zamenja s stistim iz severozahoda in kasneje severovzhoda. Vse spremebe tu v Zapuntelu sicer doživljam, vendar brez kakršnih koli zapletov. Sprijaznim sem se s tem, da danes ne bom izplul, saj mi preprosto tega ni treba. Ozračje je še zelo nestabilno, predvsem pa "bele kreste" zunajna povedo, da vetra ni malo. In za enkrat imam časa še dovolj. V miru bom odživel dan privezan ob pomol.


Pozajtrkujem, si skuham kavico, naredim krajši sprehod, berem knjigo in spokojno preživim čas do kosila. Prestižno, skoraj nepoznano. In verjemite... ni čisto enostavno. Nismo več navajeni... zgolj živeti...Za kosilo pade fižolova juhica in palačinke. Kasneje sem namenjen speči kruh. Ne toliko zaradi potrebe kot zato, ker mi je to gušt. Časa imam dovolj.



Popoldan se oglasi pri meni moj novi prijatelj iz Zapuntela. Prijazno me povabi "na kozarček" k njemu, v vas. Z veseljem sprejmem povabilo in ob šestih popoldan že sediva ob njegovem kaminu. Sprva "iz finoče" z vilicami namakava kruh v olivno olje s fileti...in kaj hitro sproščeno, z rokami, kot se za pravo domače vzdušje spodobi. Klepetava in menjava teme. V vseh pogledih sva si podobna. Vsake toliko kar ne moreva verjeti kako zelo...

Mezica pri prijatelju

Pozno ponoči se posloviva. Res si želim peš nazaj. Jasno nebo, polno zvezd kliče, da se sprehodim pod njem. In časa imam dovolj. Spet, kot ne vem kolikokrat, prepoznavam določena ozvezdja. Misli so marsikje.

Noč, polna zvezd

Ob enajstih ponoči sem nazaj na barki. Kljub pozni uri zamesim kruh. Pa kaj. Čas vsaj na tej plovbi pa res ni moj gospodar...



Mmmmmmmm, kako diši v barki.....


Četrtek, 2. marec 2017  Se res moram že vračati ? MOLAT - LOŠINJ (Krivica)

Čas je, da zapustim Zapuntel. Kot že tolikokrat rečeno, barke in ljudje ne smemo ostati dolgo v luki.... Začnemo gniti.  Barko in sebe pripravljam za jadranje. Zunaj bo jugo. Odločim se za drugo kratico glavnega jadra. Sistem krajšanja iz kokpita z eno vrvjo (nova prodobitev na Lungi) res deluje. Zapustim Zapuntel, pomaham Jožatu iz Jesenic in zaplujem proti Istu. Vala je zunaj kar nekaj. Na krmilu ni zabušavanja. Barka pleše. Odprem tudi malo genove, a jo kmalu pospravim, saj jo glede na kurz "preveč podira". Z drugo kratico grem spodobnih 6 vozlov in s tem sem popolnoma zadovoljen. Sem pa malo presenečen nad jakostjo vetra. Nisem pričakoval, da mi bo že danes "rit zračilo" dvajset vozlov. To pa je malo izven plana. 

 

Razmišljam če moram vspostaviti kakšen "stik z javnostjo".... Pokličem "slavljence" (rojstni dnevi). Asti dan prepozno, Srečota devet mesecev prezgodaj. Jebiga! 

Uživam v jadranju, ki postaja vse bolj stabilno. Na bele vrhove valov se navadim. Vsa premikanja po palubi opravljam sila previdno in seveda privezan. Samonapihljiv rešilni jopič je tako ali tako sestavni del opreme solo jadralca. Razmišljam kako naprej. Soboto vsekakor želim pričakati že v Istri. Jugo se bo takrat v Kvarnerju že pošteno razpihal. To vem in s tem računam. Bolj imam dilemo kako danes, v četrtek in jutri v petek. Najprej načrtujem kratek postanek na Premudi, da pozdravim Celestina, vendar vidim, da bom "zunaj" imel kar živahne razmere. Raje grem po vzhodni strani Premude, kar se izkaže za dobro odločitev. Zunaj je bil SW, po notranji strani SE veter. Vala je bistveno manj. 


Vožnja postaja udobnejša in malčka se kar sama ponuja...Približujem se Iloviku. Še vedno bijem v sebi boj...ali desno v dobro znani Lošinjski kanal in spanje v Nerezinah, ali levo ob Lošinju in spanje morda v Krivici (pas mater, a nisem tam že imel veselico....), ali pa v Čikatu. Hm. Odločitev prestavim za kakšno uro s tem, ko pristanem na Iloviku, da se malo sprehodim. Vse povsod potekajo gradbena dela. "Centralna ulica" je vsa razrita. Očitno obnavljajo kanalizacijo in vodovod. Lepo je videti napredke. 


 

Iz nostalgije na stare čase stopim do legendarne pekarnice "Panino". Zadnja leta si prizadeva, da bi postala tudi konoba. Imam kaj videti. Ta mlad'  "Panino" je čisto razkantan - razbit po obrazu...zašit..oko komaj gleda izpod podpludbe...Ups??? Vprašam, če je možno popiti kakšen pirček. Dečko pravi da nima, da lahko zgolj kaj žganega in našteje kar lep izbor. Ne odločim se za in se skušam posloviti iz neprijetne scene...pa mi ponudi kavo. Ok, kavo pa bom. Usedem se za eno do miz in se do konca zavem, da se tukaj nekaj čudnega dogaja...vse povsod po tleh razbite steklenice...same črepinja. Po mizah kaos. Nekje pod mizo neke sandale. Poleg "razkantanega paninota" je tu še neka starejša ženska (Marlboro jakna; Honda tem...).  "Razkantani panino" hiti razlagati, da je padel iz strehe...mhm, si mislim..bo bo...Totalno kaotično vzdušje. Panino "pizdi" na Marloboro - Honda team teto, češ da naj pospravi po prostoru...."pa ne može biti klient v takvom". Opa, klient sem... Kar nekaj časa se že pogovarjava z "Razkantanim paninom", ko me vpraša če sem "Njemac"... "Padec iz strehe" je očitno pustil posledice...Sledi vprašanje, če bom kaj jede in da mi lahko ponudi golaž ali ribo. Mh...oboje mora biti prva liga, si predstavljam. Vpraša, kje bom spal in ponudi apartma. Jaz pa razmišljam samo o tem, kako se naj izvlečem iz teh črepinj. Kava je tako ali tako "za en drek". Paninček mi pove, da ni govora, da bi plačal to kavo,  ker sem padel v ta kaos. Očitno mu ni vseeno. Predno karkoli rečem, mi pribije na mizo še rakijo, pas mater, menda malo manj kot en deci. Tudi to gratis. Natoči seveda tudi sebi tako dozo, pa tisti teti tudi. Jao...Vse bolj je jasno, da tukaj res drsi po strehi...Uf; goltnem rakijo, zajamem globoko zrak, se "izvinim, ker se mi žuri" in pobegnem iz te lude kuče... To ti je pa hudič, od nekdaj znana pekarna je postala beznica, da ne rečem...z zadahu po alkotu. Vsaj tokrat je bilo tako.

--------------------------

Ilovik je poln limon. Tudi pomaranč je še nekaj. Pri enem od domačinov se oskrbim z limonami. Polno vrečko jih nosim proti barki.






V času, preživetem na Iloviku je dozorela tudi odločitev o nadalnjem kurzu. Ne grem v Nerezine. Tam bo preveč "mestno", preveč civilizacije. Odjadram raje v zaliv Krivica na zahodni strani Lošinja. Tam bo "odbitek" kot si ga želim. Tema popolna samota in romantika...in...seveda spomin ne eno težjih noči, v moji navtični karieri...

Pa vendar. Tu v Krivici (deželi Avatarjev, kot se s prijatelji hecamo), je vedno lepo. Čak'...psssst...nekaj šreblja po barki....grem spat...ugašam luči... Avatarci prihajajo. Lahko noč!



Petek, 3. marec 2017  LOŠINJ - VRSAR

Noč, za razliko od tiste, 11. januarja 2015..., je bila popolnoma mirna in jutro spokojno...

  

  Za zajtrk si med drugim privoščim čaj z limono. Kako že gre tisto? "Kdor ma, ma!"
 
Čaj z limonco...kdor ma, ma...

Preverjam vreme, čeprav že dolgo vem, da bom fasal spet jugo. Pa saj to mi na nek način ustreza. Grem vendarle nazaj, proti severu. Je pa seveda res, da nekje pa je meja, in ko si sam, je ta meja nekoliko nižja. In ko na VHF postaji pri poročilih za pomorce poslušam:

Upozorenje

Od sredine noći mjestimični udari SE vjetra u jačanju na 35-50 čvorova. Sutra poslijepodne moguće je more 5.

si seveda rečem: "Ups" in grem kakat, čeprav sem pred pol ure "naredu potičko" :))))

Malo heca, pa vendarle. Morje spoštujem in že dolgo vem, da je bolj kot hitrost pri jadranju pomembna informacija o vremenu. To, da jo upoštevam je pa seveda jasno. Zato težko prenesem, sicer dobro namerna sporočila, sugestije, vprašanja in priporočila, ko se vreme začne spreminjati. Takrat je jadralec v nekem svojem svetu. Vsi tovrstni "infoti" so takrat zgolj motnja in beganje. Če vreme spremljaš resno, potem cca imaš predstavo o nečem, kar prihaja. In ko se pojavlja folk, ki je po možnosti slučajmo gledal HTV 2 in poleg Slavonije opazil "strelo" čez cel Jadran...če malo pretiravam in se naslednji trenutek naredi pametnega in te opozarja...hej halo, ne prosim! Kdo jadralcu na daljavo lahko pomaga? Nihče!  Druga stvar pa je seveda, če imaš problem z informacijami (nedostopnost interneta). Takrat z veseljem pokličeš kolega in rečeš: "Stari mi hočeš prosim pogledat....". Ali pa seveda, če meniš, da nekdo neko mikro lokacijo pozna bolje in ga vprašaš za izkušnjo, da se razumemo.

Napoved je seveda spoštovanja vredna, predvsem ne bi rad v Kvarnerju igral poker. Sam sem. Grem torej preko, to je pomembno. V Istri je vse drugače. Prvotno sem sicer načrtoval še eno noč nekje v Istri, če že ne npr. na Unijah. Da ne rečm, da sem doma načrtoval povratek v marino v nedeljo...
Ni kaj vreme je vreme.Vse ostalo je manj pomembno.

Včerajšnji južni veter očitno še ni jugo, ki naj bi jačal. Hm.... Halo? Kakorkoli. Še dobro, da na sidrišu nisem delal kakšnih krajšav. Ma kaki krajšave...vetra je  zgolj za vzorec. Vala pa ja, kot bi pošiljal pozdrave iz krajev, iz katerih bom v nadaljevanju prejel veter. Gunca gunca torej jadro. Dvakrat sem in dvakrat tja. Duša je seveda občutljiva, ker je novo in je to težko prenašati. Zato frrrrrrrrr in je jadro dol. Nato brrrrrrrrrrr naprej z "makino" (motor), kaj mi drugega preostane. Vožnja z motorjem je vsedno dolgočasna, a brez idej za popestritev vsekakor nisem. Lahko npr. skuham "pašto fažol" v naprej, ko bo v živahejših razmerah še prav prišlo, da je že skuhano. Ciklon in posledično jugo seveda prinašajo toplo ozračje in vlago. In toplo je. Slačim se, kot da bi dobil "ponudbo na štangi." Toplejšo polo majčko, s kratkim rokavom seveda, ki jo jaz pretežno nosim pozimi, kot toplejšo oblačilo, ha ha, zamenjam s tanko T-shirt  majčko... Uživam pri kuhi. Vozim blizu Srakan. Ne vem kaj je tako magičnega na njih, ampak je.

Srakane
Tistih nekaj hiš na tem ozkem otočku je tako nenavadnih. Ljudje, ki so tu, vsekakor morajo vedeti zakaj so tu... Bližam se Unijam. Silvestrski večer, preživeti na tem pomolu je še tako živ. 
Unije

Unijam, se nočem in ne želim odpovedati. Tako ali tako rad pristajam. Pivo ali kavo popiti med domačimi, pa čeprav imaš tega seveda dovolj na barki, je vedno zanimiv dogodek. A se vam mogoče zdi da ne? :))))) Če si pa "stradelj" si pač "stradelj"..veliko boš boš odnesel sabo na "drugi svet"...

A kaj se je dogajalo potem tam ? Hm, a naj povem? Pa saj mi ne boste verjeli. Kakor hočete! Sprehodim se v hrib. Pridem do trgovine, ki "radi, kad radi. " Glede na skuhano pašto fažol in domač kruh bi šel poleg bolje pirček kot šipkov čaj... Čaj trenutno imam, pira pa ne. Pridem do trgovine. Zaprta je. Pred njo na kamnitih stopnicah sedita dva lokalca.  Vsak na svojem "cucelnu"... Očitno nista zamudila trgovine, ko je bila še odprta. Enega med njimi prepoznam iz silvestrskega večera... Skromno je oblečen, pravzaprav zelo skromno. Ponudi mi steklenico piva, še zaprto. Ko želim plačati zgrožen odkloni. Podarja mi jo. Malo vztrajam, da bi plačal. Hitro ocenim, da "ga lomim" in da mestne manire prinašam v nek drug svet. Ne vztrajam. Začutim, da ga žalim s tem. Sprejmem! Vem, da se bova še srečala. Unije so samo preko Kvarnerja. Zadostem razlog za en pristanek na Unijah, enkrat drugič... 

----------------------

Trinajstim premotoriranim miljm na relaciji Krivica - Unije, sledi šestnajst prejadranih preko Kvarnerja. Piha iz južne smeri. Vesel sem vetra. Veliko ga ni, a Lunga res ne rabi veliko, da jadra s štirimi vozli.  Morje ravno kot miza. Barka drsi, uvau, "za gate trgat", kot rečemo. Poležavam v kokpitu in na palubi.

Morje "olje"
"Moj tradicionalni položaj"
Malo pred večerom sem preko Kvarnerja. O jačanju juga ni ne duha ne sluha. Vsaj za zdaj še ne. Ne glede na to, se odločim, da nadaljujem z vožnjo vse do Vrsarja. Skupaj se bo v današenjm dvenu nabralo spet cca 60 milj. Pa kaj. Te bariere sem v glavi že zdavnaj porušil. Ozračje postaj vse bolj motno, impresivno. Barka postaja mokra, logična posledica ciklonalnega vremena in vlage v ozračju. Svetilnika "Porer" se vedno znova razveselim. Zgodbe so razne. Na primer, ko smo ob prečenju Kvarnerja ponoči, tri ure "v eno" lahko opazovali strele, ki so tolkle...Težko sem čakal takrat, da se mu približam. Si lahko mislite, kako so delali živčki.

Svetilnik "Porer"na rtu Istre
Doživljanje nadaljevanja dobro znane poti ob Istri je že mešanica zgodb, doživetij preteklih dni tega potovanja, delno v znamenju skrbi "pa kadaj za boga bo užgal ta jugo" in otožnih misli na potovanje, ki se končuje, pa še česa.


Recimo,da gre za poskus posnetka razmišljan, ko se neka plovba zaključuje...
Ponoči več ali manj lahko zaupaš samo še elektroniki
Globoko v večeru, mi bratranec Matevž pošlje link za glasbo, ki mi jo privošči. S hčerko preživljata večer na Krku. Jesta ribe. Kako bi drugače. Matevž lovi. Lovi na dah. In ujame. Pokličeva se. Pomaga mi pregnati melanholično raspoloženje, ki me daje že od jutra naprej.


 Končno dočakam jugo, za katerega je bilo pričakovati, da ga bom imel ob Istri že ohoho, pa sem v fažanskem kanalu jadral celo z burjo. Istra pač. Blizu Vrsaja sem. Blizu, čisto blizu. Ne morem in ne morem spustiti jader. Ko spustiš jadra, je tako kot bi predstavo zaključil "padajoč zastor". Tako težko to storim. Vem, še preveč dobro vem, da se s tem zaključuje še ena plovba,  ki jo zadnja leta tako težko vsakič čakam... Okoli 23:00, po več kot dvanajstih urah plovbe vendarle pristanem na E5. Tu je doma Lunga.

----------------------

Barka je privezana, jadra zgolj spuščena, nezložena. Vse naokrog polno vrvi. Inštrumenti osvetljeni. Jaz kot novoletna jelka, z vsemi mogočimi opremami solo jadralca. Sedim v kokpitu. Prazen sem. Prazen kot akumulator. Tako velik želja, pričakovanje, evforija pred odhodom...vse je mimo. Adrenalin, ki se ga niti nisem zavedal je očitno popustil.

ZAKLJUČEK

Opis doživetij tega potovanja se s tem zaključuje. Se srečamo spet na kakšni novi poti...

Adijo; se srečamo spet na kakšni novi poti... :)))

 

18 komentarjev:

  1. Tvoj blog vedno prisparam za branje, ko sem na barki. Uzivsm. Upam, da bo kmalu nadaljevanje, kajti kmalu bom brez wifija. Bodo pa zvezde..

    OdgovoriIzbriši
  2. Hoj Gregor, veliko uzivanja in lepe plovbe ti zelim.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz pa obema vračam pozdrave...Tja na Dansko in tja v Panamo! Za crkent! :))))))))

    OdgovoriIzbriši
  4. Madona a take policajke imamo v Vrsarju, nisem vedel. Mal ti zavidam ampak zakaj tudi jaz ne grem, prav mi je. Treba se je odpravit pa je. Uživaj.

    OdgovoriIzbriši
  5. Gregor, če se prav spomnim včerajšnjega klica, si bil ti tisti, ki zaradi malčke ni mel časa..:):) Me že dolgo ni noben tako hitro odpikal.. :):)
    Uživaj.. Ko bom velik, bom Gregor... :):) Lp

    OdgovoriIzbriši
  6. Ti samo uživaj! Privoščimo.
    Zdene

    OdgovoriIzbriši
  7. More, more, more, more , o moreee,....pravljica... lepo... a še prides kej nazaj

    OdgovoriIzbriši
  8. Gregor,vidim da lepo napreduješ in maksimalno uživaš kot pravi "Vodnar". Morda pa res utegneš v prihodnjih dneh obiskati še ..."nevesto".
    Uživaj še naprej, malo pa tudi za nas, ki smo sruuuuteee doma in po službah! Lp, MF

    OdgovoriIzbriši
  9. Jao... Celih 6km ti pa na katamaran :)
    Lp iz Valencie
    Nejc

    OdgovoriIzbriši
  10. Gregor, a si se morda ustrašil pešačenja, morda "samotnih" poti in morebitnih žuljev ali pa si le malo pokukal med motornjakarje! Verjamem, da tega ni bilo v planu tvojega repertoarja, bo pa zanimiva diskusija, ko se vrneš...., pa nikar s katamaranom!
    Lp

    OdgovoriIzbriši
  11. Še jaz se pofočkam, sicer boš mislil, da mi je dolgčas ob prvi jutranji kavici ... pravzaprav bi ti priporočil, Gregor, da si večkrat letno privoščiš takole jadranje, nam zvestim bralcem bi se še bolj priljubil.
    Sem hotel pokomentirat tvoj moto kat, pa sem si rekel, da se morda ne spodobi, človek je vendarle na jadranju, ne pa na romanju, a vidim, da niso vsi tako razumevajoči ... sicer pa do Vrsarja pozimi ni "pruge", tako da bo le treba pod jadri.
    Uživaj na polno!
    Srečo

    OdgovoriIzbriši
  12. Se ti pa non stop dogaja z domačini...
    Zdene

    OdgovoriIzbriši
  13. Tale z obratom kot baletka mi je kar všeč,
    mogoče naslednjič še kakšen plie.




    Je pa slik glavnega jadra toliko kot bi bil nov ;).

    salute kapetane
    levi bočni mornar Jure

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ponavad' si reku: "Kapetan...a lohka jest nekaj vprašam?", ha ha. Pa še to: A si opazil morda, da "jotka ni nič pripaljena, kot tvoja zadnjič?"....

      Izbriši
  14. pozdravljen Gregor: jeseniški Zapuntelac tukej, je kar nekaj časa minilo od najinega druženja, sam nisem preveč za ta pisanja, a moram reči, da je bilo druženje s tabo prijetno.... pa nič narobe , če se še kdaj oglasiš lp

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Oj Joža; presenečenje. Tudi meni je bilo prijetno. Še se vidiva! Pred nekaj dnevi sem jadral mimo. Nisem hotel motiti, zdaj mi je pa žal. Drugič se oglasim!

      Izbriši
  15. no Gregor včeraj sem preživel lep dan v vašem lepem mestu.... imeli smo športne igre Sviza.... Novo Mesto poznam le kot pot skozi ko grem na morje.... n o moram reči da živiš v res lepem mestu lp

    OdgovoriIzbriši