Jadrati z vozlom ali komaj nekaj več, pomeni imeti čas, notranji mir in kolikor toliko »urejeno podstrešje«.
"Atelje ledenih gora" sem imenoval serijo fotografij grenlandskih ledenih gora, kot sem jih doživel in predstavil na nedavnem predavanju (predstavitvi) v Novem mestu in ki si jo je moč ogledati tudi v nadaljevanju!
Dolge jadralske poti so vedno nekaj posebnega. Jadranje vse do polarnega sveta, pa še toliko bolj. Vabim na večer, v katerem bom z besedami in fotografijami poskušal predstaviti del doživetij iz te zanimive jadralske avanture. Vabilo v nadaljevanju!
Petek dvanajstega januarja izberem kot datum začetka mojega letošnjega zimskega potepanja, kar se kasneje izkaže za ne najbolj ustrezno odločitev. »Butelj!« Kot da ne bi vedel, da je potrebno prvenstveno izbrati termin stabilnega vremena in ne termin, ko kombiniraš še kakšne druge opravke. Ampak kaj je to »stabilno obdobje? Še obstaja?
Glasujte za tistega, ki je izstopil iz povprečja, naredil korak dlje, dosegel več…poslušam zjutraj po radiu. Nasmehnem se in začutim tisti topli občutek v sebi…
Pride čas, ko se ti nikamor več ne mudi. In se mi ne! Leto, ki je za mano je še kako neobičajno. Letni časi so tako ali tako »zbrkani«. Manjka mi pomlad, prehod v poletje, del poletja in menda je tu jesen. Pač! Se zgodi.
In se je začela ta pot tja nekam visoko na sever, v polarne kraje. Besede Arktika se skoraj ne upam izgovoriti…Pred več kot letom, (sta morda že dve?) me je Miran povabil k soudeležbi. In zdaj sem tu na Skokici.
Ta blog bo pisan drugače, kot sem ga do sedaj. Prispevki bodo dodajani na vrhu in ne na koncu, kot sicer.
Pa pojdimo…
Potrebujem to! Potrebujem »še eno Lungo« predno se odpravim na doolgo pot, »severno avanturo«, za katero ob vsem kar je za mano, sploh ni bilo dolgo časa jasno, ali se je bom lahko udeležil ali ne…
Janko je priplul v Nerezine s svojo jadrnico »Mavrico« vedno kot Janko. Od drugih se ni razlikovati in le zakaj bi se. No, po detaljjih že…pri njemu si namreč lahko kdaj dobil hladno točeno pivo, kar res ni kar tako. Za posadko je rad v šali povedal, da ima rad »komuniste« v njej in da ni nič hudega, če je vreme malo slabše, ker takrat vsi molijo…
Neštetokrat se spomnim misli, ki sem jo pred leti nekje prebral in ki gre tako: "Nekaterim je misel na delo strašno preprosta, drugim pa preprosto strašna«. Pri Miran Tepešu pa lahko mirno zapišemo: »Nekateri strašno veliko govorijo o jadranju, drugi pa preprosto jadrajo…«
Izdelati novoletno voščilnico, jo natisniti in poslati prijateljem, mi že več let predstavlja poseben gušt. Izbor fotogtrafje na njej ni naključje. Vedno predstavlja spomin, povdarek nečesu posebnemu, kar sem v iztekajočem letu doživljal. Letošnji "prvomajski Vis" je tega spomina vsekakor vreden. Zato izbor fotografije za letošnjo voščilnico tak, kot je...
Za sabo imaš regato. Ni prizanesla z mokroto, Ma če smo prav iskreni, je kakšna ploha padla tudi od znotraj, »a pust'mo stat«, bi rekli Primorci. Glavno je bil vendarle dež, ki je spremljal zadnji del te zimske regate, »regate na pas mater«, regate za »pleme krjavljov« kot sem že napisal. Prideš potem domov, ko je vsega konec in ko si spet spoznal, da bolj kot si star, bolj si nor…in padeš dragi v objem in draga je v trenutku mokra…
Pas mater, pa se je speljal folk! Končno! Še kako razumem domačine, še kako…
Ni več »športnikov na motornih kolesih«, ni več »vijoličnih tekačev na robu infarkta«, ni več »gazel«, z najmanj desetimi kopalkami po zadnji modi, ki pa pravzaprav bolj kot na »gazele« asociirajo na »razpočene petarde«, ni več samovšečnih modelov z »radiatorji« in prepričanji, da so vse najlepše baybe njihove, ni več naparfumiranega folka, ni več jutranje gneče v toaletnih prostorih, ni več gužve na sidriščih, ni več, ni več, ni več….
6. junij - 6. julij 2022
»Vse imaš! Pot pred sabo, Morje okoli sebe in čas, ki se šele začenja«, mi napiše prijateljica Barbara in je menda povedala vse, kar je povedati treba na začetku glavne letne plovbe, tiste malo daljše, če čutiš podobno…
Gledam že ne vem kolikokrat »Borutov filmček«. Ne morem se znebiti prve asociacije na »Bratovščino sinjega galeba«. Niti ne vem točno zakaj, a tako je. Digitalizacija klasičnega, davnega filmskega zapisa, je naredila svoje. Dobil je žlahtno patino in »žmoht«...
Lunga zapušča sidrišče, nekaj milj pod Rovinjem. Maestrala, s katerim je bilo moč včeraj tako užitkarsko jadrati, danes ni pričakovati. Jadranje ne bo prioriteta. Kaj če se spravim panulat (vrsta ribolova, ko vlečemo vabo med plovbo za sabo)? To bi bila letošnja prva panula…
Vse kaže, da je bila ta letošnja zimska plovba spremljana z zanimanjem. Najprej preko Miranovih zapisov in objav, nato preko mojega Bloga »moje Morje«. Lep občutek.
3. - 15. januar 2022
Redko pišem Blog »za nazaj«. Tokrat, kot je bilo najavljeno v prispevku pred tem, izjemoma. Pišem doma, ob kaminu, na toplem. Nisem prepričan, da mi to ustreza po vsem doživetem. » Pri meni, po tem ko se poslovim od Morja, pride prav do fizične bolečine. Obratno kot verjetno pri nekaterih, ko so na Morju«, preberem nekje drugje in se strinjam s tem. Divji dnevi so za mano, a tudi divje lepi…
